Valentin Cundrič, Molitvenik peščeni: Sonetni venec sonetnih vencev

Magistrale

Izterjal me bo Bog golobjesivi.
Zasul s seboj do ruševin.
Slepi sijaj njegov jezljivi.
Oboka me zidar in knez temin.
Lišaje angelske natke
Z menoj sprijaznjen sončni dan.
Nebo na geslo se odpre
Ikoni, ki je les in pajčolan.
Hrustančast se nad žitom razprostrem.
Drobtinim sonce v drevorede,
Oblačen v tuje kraje spem,
Lopato viškam skoz obrede.
Iskri se v meni zvezda, ki je ni.
Naj nebeščana me krepi!

I.

Izterjal me bo Bog golobjesivi.
Dogodki kot zasužnjeni podmèt
usmerjajo povedi v goljufivi
uležanini. Kot sejat in žet
potonemo v tematski park.
Brez sence. Kot čitalniške osebe.
Obkroženi od venca stark,
satiri brez poskoka in potrebe.
To delanje veselja,
v katerem si posteljem
na angelska povelja,
in se priklanjam starim čevljem
v pepel in volhki prah,
po spremenjenju v les in mah!

Po spremenjenju v les in mah
srečujem zgrožen božjo gnado,
ujet v nevihtni spah
in v setveno balado.
Me prvovenčana Parvati
poišče med odrešenimi
in se preneham bati
med zadnjikrat vtelešenimi.
Ovêdenje prelivanja
iz vrča v vrč, iz spola v spol
oznanjam v mesto bivanja
kot stisko in kot bol.
Godijo se na božji njivi
dogodki odpustljivi.

Dogodki odpustljivi
rogatega me pasejo.
In kot prividi radoživi
repatemu mi k srcu rasejo.
Ozvezdja dvigam v žlici
iz videza, so mnoga ranjka.
Je jata v eni sami ptici,
četudi ona v sebi manjka.
Iz angelske parafe,
ki v živo me pomerja,
na svitku nosim polne škafe,
če bo potlèj večerja.
Prijetno, pri nogàh
mejniki so in strah.

Mejniki so in strah,
ki se ob meni kot pes zlekne.
Dežela se gubi v meglah
in kot nomad nabrekne.
Prehodi med oblikami
so bogkove spirale,
ki skrivajo z razlikami
enakost in obale.
Sta samec in samica,
v ovêdenih zvrsteh
je ranjena mečica,
ker sta oba oba v obeh.
Naj končno izjecljam:
...jaz pa enga konjča imam.

Jaz pa enga konjča imam,
ga vprežem, z bičem pokam.
Se daleč naokrog peljam
k pogrebom in porokam.
Skoz mrak, ko joče slačijelen,
hitim kot duhovinov sel.
Iz ust mi klije zlobni pelin,
in sem od doma vedno dalj.
Zavidajo mi konjča večnega
nesmrtni in ljudje.
Bojim se še zaplečnika,
ki najde me miže.
Zavidajo mi ga prav vsi.
Kdor nanj se zavihti!

Kdor nanj se zavihti,
odjezdil bo v terjatve,
in bo pribil z žeblji
vse živo na goreče statve.
V dogodkih kot potreba
po Mihaelovih in Rafaelovih zobeh
odrešeni prezeba
med angeli in pri ljudeh.
Če kdo se mi odtegne,
se žalosten sezujem
in zgrudim v gluhe žegne.
Živim, in ne domujem.
Če rano si zadam?
Z Jedidjem se štemam.

Z Jedidjem se štemam,
s častmi okolico zasipam.
V zalepku raskavih omam
kot večna luč utripam.
Hudičev žlambor na zaklep
kot žibrt jelen v sebi nosim.
Prišedši na zatrep
sveta za splošno dobro prosim.
Vsi zámožni duhovi
pogledat prihite,
osorni in z darovi,
z namenom in tako grede.
Pozornost taka bremeni,
in mi živeti ni.

In mi živeti ni
ne v žagradu in ne v nečkàh,
ne v zlatu ne v rji,
ne padlemu v vojskàh.
Za mano križe vsajajo,
prestole in oltarje
nevihte črne majajo
Žival me divja varje
Potonem v zvonovino
kot v jantar, kakor suženj
v zagrèb z gospodovo lastnino,
z umrlim nerazdružen.
Kako da nisem tudi tvoj!
Zajoči v meni, angel moj!

Zajoči v meni, angel moj,
zagrobnega sveta poslanik!
Prelivam jaz tvoj znoj?
Trpljenja božjega podanik?
Kaj si zadržal zame
in kaj si mi odpustil?
Odveza tvoja me prevzame.
Si ti me poavgustil?
Imaš me za pokrajino,
imaš za brodolom.
Rešuješ uro najino
pred dobrim in pred zlom.
Od naju se samo odšteva.
Slovo je grenka ura dneva.

Slovo je grenka ura dneva.
S podobo omahljivo
hudičev žlambor zeva
kot vhod na božjo njivo.
Daljava sipa petje
obiskovalčevo kot jok.
Nad hlevi so očetje
in konji brez ostrog.
Ni res, a šiba božja poje,
je vedno bolj glasnà.
Gre angel v nove boje?
Je moj in me pozna?
Ne gre z menoj
v moj strah in moj povoj.

V moj strah in moj povoj
pepel in prah se vsiplje.
Zasuje me negnoj.
Nekdo z zobmi zaškriplje.
Ni oče, sin ne vnuk.
Me spreleti kot zona,
prišedši kot poduk
iz tetragramatona.
Umijem se, operem
in zračim posteljnino.
Saj tuje želje berem
kot zreli kruh in sveže vino.
V telo, ki spet odmeva,
je uta vdolbena in léva.

Je uta vdolbena in léva,
ugaša trske črna kreda.
Kaj mali lurd mi razodeva,
popisan kot lončena skleda?
Bo mimo šel Zastrti
na vojsko ali v moje sanje?
Nevidni meči so izdrti
in redkokdo bi vedel zanje?
Me bo poklical po imenu,
in vêlel k sebi priti?
Prištevajoč me k plenu,
in se mu moram prikloniti?
Za krhelj zacelin
gradil me bo iz desetin.

Gradil me bo iz desetin
kakor junake starodavne.
To strganje okamenin
za hrbtom sohe klavne!
Trenutki spogledljivi
prijeli bodo me čez pas.
Božanski vplivi
sprožili bodo velik plaz.
Oh angel, strašna zvezda
v njegovih belih stégnih
sijala je, iz gnezda
moškosti, v silnih žegnih.
Me bo kakor jasmin
zasul s seboj do ruševin.

Zasul s seboj do ruševin
bo moj podtalni žlambor.
Iz teh razmajanih sipin
pognal bom, in bom jambor.
Trenutki pomenljivi
okinčajo še kras.
Z dobrotnimi izlivi
pripeljejo lepoto v vas.
Oh angel, s svojim se trebuhom
prerival skozi moje je osnutke
in mi z usmiljenim posluhom
izposloval odpustke.
Ob uri presunljivi
izterjal me bo Bog golobjesivi.

II.

Zasul s seboj do ruševin
spakljivega me bo Baroda.
Odsunil dver pradomovin
bom, kajti k ženi gre oproda.
Okinčan z vranjim parkeljcem
sem žlezast Argonavt.
Zarasel z ljudskim garkeljcem
spreminjam vase roženkravt.
En Izrael je bil preveč,
zato trohnim v poduku.
In nisem več mokrocveteč
kot jelen v ruku.
Iztrgal iz razkošnih lepih Vid
oltarni me bo graptolit.

Oltarni me bo graptolit
zavezal lesorezu,
kjer moj bo sluh in vid
usužnjen in v privezu.
Iz grafa božjega uiti
ne moreš. Se ne da.
Me goltajo grafiti.
Še v hvalnicah je moja sla.
In mi še več pripada,
a jemlje se mi tudi.
Kar je takorekoč navada,
ki več me ne razhudi.
Naglavni in iz globočin
se mi rodil bo sin.

Se mi rodil bo sin,
pod prešpan šel poležkovat
v prenesek bo žitnin.
Kdaj se ga neham bat?
Podoba božja, ki me tepe,
bo budna kot poròg.
Bom glave štel in repe
dovolj bogat, visok.
Za miloščino polovica
gre vselej in bo šla.
Če ne, se duša vica,
pred stenami pekla.
Bo čelo in bo zid,
in bo s krvjo pepelnato oblit.

In bo s krvjo pepelnato oblit,
iztrgan iz imetja,
premaknjen v božji hlid,
v pradomovino petja.
Iz stoka prešpana in molka
izvil se bo kot odolin.
Nikar kakor postóvka
v rešetki zvezdnih lin.
Izgube in dobitki
menjavajo se kar naprej.
Kot žalost in užitki.
Smeh, jok v deželi tej.
Kaj pa vsevdilj žveglam?
...jaz pa enga junčka imam.

Jaz pa enga junčka imam,
z njim hodim naokoli bos,
pa ni brezsrajčnega me sram,
ko se zapregam v voz.
Oba brezroga in nevedna
se dopolnjujeva. Grevà
na ono stran mareličnega tedna
pod prešpan iz zlata.
In se spreminjava
drug v drugega. Zvečer
se tretjemu utrinjava
iz količin in mer.
Žival me zakoli,
ves svet si naprti.

Ves svet si naprti
moj junoša in mene.
Zgodi se mi, me doleti
brez cinkleta in žene.
Pogrešani pravzróki,
so najdeni in najini.
Vsenaokrog poróki,
in dobri duh v pokrajini.
Dogodek, ki se krotoviči,
zadaja rane. Omahljiv
sem med ognjeplamtiči,
zaradi špana sramežljiv.
Z gorenco mu zavdam,
pribijem ga na tram.

Pribijem ga na tram.
S krvjo pobitega
ustregel sem željam
postojnarja presitega.
Kdo pa je ta kozač,
skoz noč in dež veslač?
Kdo pa je ta kozač,
piskač in zapravljač?
Skozi Marijine povojčke
prenašam žrtev kakor dšen.
Pa še vse dvojčke, trojčke,
kot da zore za divji lèn.
Čeprav se tudi pozlati,
preveč me žalosti.

Preveč me žalosti
kot konjski mokroròk.
Saj tudi v meni zarjavi
otòk in še otrok.
Kdo pa je ta kozač?
Vedečni opletač berač.
Kdo pa je ta kozač?
Gospodov je goslač.
Skozi Marijine povojčke
prenašam žrtev kakor dren.
Pa še vse zamenojčke,
namočene v gorjupi hren.
Kaj nisi mi za šmarni križ?
...a ne da me razžalostiš.

A ne da me razžalostiš
kot kinč nebeški bleški.
Zavijam te v modriš
prisekanega in z oreški.
Kdo pa je ta kozač?
Nasméjani govnač brez hlač.
Kdo pa je ta kozač?
Je angelski mrkač.
Skoz grint in trlovenco
namerja skozme svoj polet.
In meče mrzlo senco
na mizo in obed.
Polaga me v nečkà
točaj pelina in solza.

Točaj pelina in solza
se roga mi skoz žabno.
Pripotnega me odpelja
na jaso nepozabno.
Kdo pa je ta kozač?
Si žvižga, je burkač.
Kdo pa je ta kozač?
V telesu bližnjega sanjač.
V otavčiču mu rečem:
sva srečala se kdaj
kakor dva druga, z mečem
in kot pogleski glaj.
Kakor da z mano se boriš,
v moj sram roke v objem držiš.

V moj sram roke v objem držiš,
podoba božja, sličnost!
Se v dihu mojem zašibiš.
...jelenova resničnost.
Kdo pa je ta kozač?
Na potih mojih zasekač.
Kdo pa je ta kozač?
Iz mene zajemač.
Kar sva, sva le prelita
iz vrča v vrč, v povest.
Očedena, izmita.
Pojdiva skupaj pit in jest!
Kaj vse sva že bila,
in te srce prehitro prepozna.

In te srce prehitro prepozna,
kolednika mladosti.
Saj v tebi dosti je bezga
in junčkove norosti.
Kdo pa je ta kozač?
Na vsake noge natikač.
Kdo pa je ta kozač?
Roč fantovskih igrač.
Slepiva se še dalje
drug z drugim, drevi
razpnem po vetru halje,
in jadral bom nad hlevi.
V nameri sporočljivi
se trese mi korak obotavljivi.

Se trese mi korak obotavljivi.
Se krotovičim pod obok
prisotnih, ki so še bolj živi
od naju, junoša otrok!
Kdo pa je ta kozač?
Skrivnostni tujec pač.
Kdo pa je ta kozač?
Je od ondod tekač.
Zastrti ali Brez obraza
srepi iz svoje dalje,
ker čuti pač se raza
skoz najino besedožalje.
V jeseni milostljivi
slepi sijaj Njegov jezljivi.

Slepi sijaj Njegov jezljivi,
ko jemlje me iz polja.
Me v uri ohrabljivi
krepča njegova dobra volja.
Kdo pa je ta kozač?
V deveti srajčici prskač.
Kdo pa je ta kozač?
Dobričina in rokovnjač.
In naredi, da moji roki
ostaneta za vselej sprti.
In tudi nogi. Boji
so v sanjah in po smrti.
Me bo prišedšega iz žlebin
zasul s seboj do ruševin.

III.

Slepi sijaj njegov jezljivi.
Je nič iz niti in iz not.
Dogodki pa so premakljivi
med nami in ondod.
Kdo pa je ta kozač?
Je žaltavi pravdač.
Kdo pa je ta kozač?
Moj zapenjač in zapetač.
Ne prosim ne darujem.
Častim, kot znam in vem.
Iz kraja se izrujem,
kot čas bežim ljudem.
Me videti je v urah teh
iz zvezdne line in pri tleh.

Iz zvezdne line in pri tleh
se vidi glava v trnju.
Skomine ni v zobeh.
Je spol še v zrnju.
Kdo pa je ta kozač?
Poln angelskih zvijač.
Kdo pa je ta kozač?
V podzemlju sin kovač.
Mi gre v oči in usta
z odpetim pasom.
Puščava gola, pusta
pozvanja s svetim klasom.
Če so učljivi poželjivi
spomini rjasti, spravljivi?

Spomini rjasti, spravljivi
udarjajo pod ledje.
Močnó dopovedljivi
krotijo vsako bistvogledje.
Kdo pa je ta kozač?
Bahač in silni vrač?
Sam božji postopač.
Vsadijo žegenbajn
uslužni bogotajci.
Brez božjih zlatih cajn
spomini v dopetajci.
Hotljivi kakor smrtni greh
zablodijo v obeh.

Zablodijo v obeh
kot hlapci in graščaki.
Sme iti mi na smeh
vsaj med težaki.
Izkaže se, da snubci
so vsi in ugrabitelji.
Če niso dobri kupci,
so osvoboditelji in odkupitelji.
Spomini, oh spomini
tu so, doma, begotni.
Še v vaški žrebčevini
prisotni in pohotni.
Za kom, za kom žebram:
...jaz pa eno ptičko imam.

Jaz pa eno ptičko imam.
Se ne navežem nanjo.
Namesto nje še ščebetam
v daljavo in kotanjo.
Ni prav ji stara kletka.
Po mavrici ne leta več.
Živiva brez začetka.
Ji bom odsekal glavco preč.
Nesmrtna je, se ve.
Le meni bo odtekla kri.
Prepevam ji miže,
kakor da to mi pristoji.
Trenutek mi sladi,
poišče me z očmi.

Poišče me z očmi.
Se veselim dogodka.
Ni iz občutenja snovi.
Je čast in zibelka zarodka,
ki bo govoril jezik tuj.
Vračil upravičljivost
od mene več ne pričakuj,
začenja novo zaupljivost.
Vsevdilj se sprenevedam,
da ne razumem, in čemu bi jo.
V preteklost gledam.
Žival živi s prihodnostjo.
Če se zalesketam –
se z njo iskateljstvo igram.

Se z njo iskateljstvo igram
in skrivno razodetje.
Kot gnezdo zazijam
in kakor neko novo štetje.
Sem lovec in zelèn,
ko grem na črno jago.
Je hitro plen dobljen
in djan na zlato vago.
Sem lovec, ki ga jagajo.
Mi ne prizaneso,
ko s plenom vred me vagajo
in mučijo zelo.
Kdo gledal bi pasti,
in se mi milo stri.

In se mi milo stri,
četudi gre za povračilo.
Smrt spet kosi
iz želje in s prisilo.
Je ptička moja vdarjena
in se ne gane.
Bila pa je posvarjena
od pomoči neznane.
A ni ušla in ni se skrila,
družabnica do dne,
ko se je preselila
k drugačnim, to se ve.
Bežeči Bog, postoj!
Molčečega objemaš me nocoj.

Molčečega objemaš me nocoj,
vihar s prividi je pomirjen.
Kot človek samosvoj
na daleč bom razširjen.
In ti podprl boš
mi šibko in tresočo ramo.
Več vrat za mé odprl boš
in ta v zagrobno jamo.
Zaslužil nisem tega
in tudi ni nihče,
da angel božji sega
do mene iz megle.
Čeprav je zate pleva,
očetno, ki moževa.

Očetno, ki moževa,
je v meni kakor vcèp.
Zato ne grem iz hleva
in sem samo trlèp.
Mi angelska bo trošarina
zaprla usta in vadljač
bo božji tudi ubodina
skoz moje grlo, da ustač
se odcedi iz mene. Sklep
bo božji me vardeval.
Sprejoj, ta angelski ukrep!
Kot tršelj bom sameval.
Temni, ugaša soj
v moj sok, v moj znoj in loj.

V moj sok, v moj znoj in loj
korakajo krvniki.
Začne se trizna; bój
se boja s spomeniki.
Galeb smejalček in ukač
v molk me tira. Truta
je živi švigelj. Tkač
žebljane srajce, ki prečuta
jo noč obeša v tajbi.
Čeprav sem têlen in ojagnjen,
v tej božji gajbi
sem v črn mrč prevagnjen.
Telo naj podrhteva!
Se vedno bolj prepeva.

Se vedno bolj prepeva
in mladoletni božji tambor
najprej zelo okleva,
pa pribeži v moj žlambor.
Zaprtemu v terarij
mesa trohljivega in štirke
brez mavrice in zarij
mu bo tesno. Požirke
bo moje pil, grižljaje
bo jedel moje, pesmi pel
bo moje. Moje kraje
osrečeval bo in imel.
In bo špraglin.
Me nizkost varuje bližin.

Me nizkost varuje bližin
nebeškega, ki za terzita
lahko je brušen brin.
Skoz tesnopis zenita
poganjam se, tekoč
iz točnje božjega potoka,
ki tu je in tičoč
se mene se za mene joka.
Skoz troho tisovine
mi priti je nazaj.
Tako mi teden mine
kot vbod skozi lišaj.
Sam sem češmin,
oboka me zidar in knez temin.

Oboka me zidar in knez temin.
Moj urbas bo poslikal
in vrt bom in smrlin,
in marsikoga bom zamikal.
Se nagnil bom skoz štober
zenita prav do zadnjega
in bom neskončno dober
do špiljastega in pomladnega.
V škržate razdrobljen
pridružil se bom v šmaren
kot škrgar. Zagrenjen.
Šklepetajoči marenj.
Ovinki so preveč hotljivi.
Slepi sijaj Njegov jezljivi.

IV.

Oboka me zidar in knez temin.
Z egiptovsko koračnico
se poslovi mostiščni rožmarin
z menoj, s soglasno enoznačnico.
Kdo pa je ta mostiščar,
ki da na vse soglasje?
Reko, da je zeliščar,
in jaz njegovo sem okrasje.
Če sem njegov odžetek,
naj kmet me blagoslavlja,
da stopil v božji bom povzetek
kot ta, ki se ponavlja.
In vzklijem iz osata
in zame starša trepetata.

In zame starša trepetata,
ko vame zreta kot v kazalo.
Odpadla bo pozlata,
kaj vse se bo pisalo!
Zamenjajo me za zarotnika.
Oh Dvojni Cina, kaj bo z nama!
Sva strmoglavila v sirotnika
dno božjega seznama.
Če moja polnoletnost
brez olja je in brez masti,
me sama je prevzetnost,
najmanj za dve lahti.
Četudi sem rubin malin,
v slepici ure sem samo spomin.

V slepici ure sem samo spomin,
ko kakor dete izgubljeno šepam.
Igram se Jezusov izvin.
Počepam, vetra se oklepam.
Sem ta s prašičjo glavo,
po njej mi strežejo,
da zapečatim spravo,
v katero me privežejo.
Če moj je ta pogrešek,
bo tudi kazen moja.
Temničarjev nasmešek
naj spremlja me iz boja.
Po strugah blata
kam moja kažeta podplata?

Kam moja kažeta podplata,
v prerosi ognojêna!
Je kamen trda vata,
in smer je nebogljena.
Se luščim iz požrešnih sanj,
ranljiva garjava ličinka.
Skoz nov zastonjzaman
in brez spominka.
Ta moja ostra škindra
od glave in od spola
in škoporezna žlindra
namesto Kajnovega kola!
Kaj pa tinkljam:
...jaz pa eno štalco imam.

Jaz pa eno štalco imam,
bom spat šel z živino.
Čemu odhajal bi drugam
in zbiral za nočnino.
Lončena vas se dviga
za hrbtom in iz sladkega.
Iz bube, katafriga,
ki je življenja kratkega.
Oblečem čist nov gvant
in čez kožuhovino.
Udarim še na škant,
Priznavam desetino.
Sredi strdi, soli
družina v njej molči.

Družina v njej molči.
Kdo pa so moji bratje?
Tišina se upočasni,
diši družinsko satje.
Spet tu so gruntarji
z nosečimi ženami.
Med njimi stari puntarji,
ki klic jih Pravde drami.
Pod šapljem se krivi šantač,
ki oljčen me pogleda.
Vihti še korobač iz kač
in mi je za soseda.
Izdam svoj monogram,
drug drugemu smo božji hram.

Drug drugemu smo božji hram,
če Bog takole hoče.
In v korčkih smo ciklam
požirek za vnebovpijoče.
Pretenko srajco slečem
in vlečem nit iz nje
za v klobčič, ki ga mečem
kot kepo v španovo srce.
Ljubezen in prijateljstvo
s sovraštvom sta pobratena
in nista več bogoiskateljstvo.
Zato je moja pot oblatena.
Drug drugega si pokori,
drug drugega s seboj gosti.

Drug drugega s seboj gosti,
če Bog tako ukaže.
So večkrat plale nozdrvi
v poganske vraže.
Tohljiv v narečju
deželnih nog in rok
se zibam v prvem smrečju
kot legendarni jok in stok.
Če je kdo predme padel,
da ga priposestvujem,
sem mu pozlatil bradelj
in sam ga vsak večer sezujem.
Kdor v meni se slediš,
ihtljivega od sebe me podiš.

Ihtljivega od sebe me podiš.
Si angel ali mrtvi ded?
Saj moj krvavi pot potiš
in moja si poved.
Zablodim skoz prosinec
z nogo telečjo.
Nabiram osji svinec
za razvedrilo in za hojo večno.
Je svatovščina nemih
prevečkrat šla na brod,
da v njenih bi objemih
ostal svoboden in gospod.
Je senca mojega vozá
na vratih sinjega neba.

Na vratih sinjega neba
cvetijo čudne božje rože.
Tod senca mojega skednja
obleče se v živalske kože.
Prikažem se ostuden
prenekaterim ob večerji.
In poreko: je gruden
za okni in preddverji.
Med čudnimi svarilci
mineva tale dan.
Odhajam s posmehljivci
celo predaleč stran.
Sladkaš me in soliš,
v moj stan prineseš božji križ.

V moj stan prineseš božji križ
in sprejmem ga veselo.
Ni treba, da mi zapretiš.
Še se bo pelo, pelo...
Kot valpet me obtrkaš,
sem bisernik v kristalu.
Ob uri luninega mrka
izgubljam se v zrcalu.
Saj se zavedam –
od vseh pozdravljen čuden stvor
zarotniško razpredam
zasedo črnih žnor.
Zagrnjen do peta:
prijatelj mojega dolga!

Prijatelj mojega dolga,
ki niti ne koleba,
vonj mojega polja
iz bokov srne sreba.
Pa kakor brez prostora
slonel bom ob navidezni ograji.
Nekdo mi bo opora
in glas v vzdihljaju.
Nekomu za stržen
in pa navit na prste
pozabljam rod imen
in žanr božje vrste.
On ne umre –
kot človek zacvete.

Kot človek zacvete
ta nebeščan pri meni.
Ne moti moje ga vpitjè
po bitki izgubljeni.
Kdo ljubi me kot sol
v stebru in v kruhu?
Saj tudi sem njegov –
bolj kot v telesu v duhu.
Iz koga v kaj divja nevihta,
zaskočena v precepu praga?
Njen dih! Krvava rihta!
Pa zdrizasta omaga.
Kdor pride, tudi gre,
lišaje angelske natke.

Lišaje angelske natke
čez mrtvo in čez živo.
V nebeško sem rastje
zazrt spoštljivo.
Oh, nevsakdanjik svetega!
prišedši v ta koan
se čutil bom objetega.
In bom tako prostran...
Zazibam jabolko, ki vzeto
od onstran vejo išče.
Sem zanj drevo in leto,
brezlisten in ognjišče.
Čeprav sem tudi iz smolin,
oboka me zidar in knez temin.

V.

Lišaje angelske natke
iz strôka in iz pirha.
Saj kamor se ozre,
je stričevina irha.
(Moj mali hun, pod plašč
me jemlje in na malico.
Zaklepa se nalašč
in maha s palico.)
Ovoji. In odpadanje
pri živem, odkorej?
Pozabljenost in vladanje
do zadnjih krajev, mej.
To senca je straniva,
mezeg človeški, se samo preliva.

Mezeg človeški, se samo preliva,
navejan do okrižja.
Prikazen častitljiva
mi je vse bližja.
(Moj mali hun, topi me
in redkega nazaj gosti.
Iz dolge mrzle zime
me nese s kožo in kostmi.)
Je samsko leto. Brez veličja.
Gotovo samotretje.
Brez ločja in brez bičja,
kot vzplapolalo petje.
Je duh odlomljen od steze,
kot da le mimo gre.

Kot da le mimo gre
in tudi bo za stožnik.
Bo kakor eden skoz vse
stranel, ko bo podložnik.
(Moj mali hun, v oblicah
obremenjen s kozačem
poseda ob lesenih žlicah,
oborožen s tolkačem.)
Sestavljanje nebes
in setev novih lun
me zadržuje tukaj, vmes,
ker še sem, še sem skrun.
Kar z mano biva
in dosti mi prikriva.

In dosti mi prikriva
okosmatèn stoprav,
ko pride ura nevoščljiva
iz vodne pene in dobrav.
(Moj mali hun, brez rinke,
radiranka in gvaš,
le skozme naredi ovinke
in moli očenaš.)
Prerosa. Seznanitev
z vsemi na sežaj.
Pohlepna odločitev
odprtih nastežaj.
Šumljam, pihljam.
...jaz pa eno barko imam.

Jaz pa eno barko imam
razgaljeno za hrepenenjem.
Grem k bratom in sestram
z vsem pomenom in imênjem.
(Moj mali hun, popada
vse živo in prepevlje.
Nekomu bo nagrada in naslada,
obut v pomladne čevlje.)
Potokova sinoda
se shuli in pentlja,
pa zopet sem Baroda,
ki skozi smrt vesla.
Mi barko mulj pesti,
jo dež v srce skeli.

Jo dež v srce skeli
in muči jo stemnitev,
da ne morejo s sanmi
do njenih omožitev.
(Moj mali hun, ogloda
plesnive in cvetoče krajčke.
Predober za oproda
ponosi vitezove srajčke.)
Izmučena neskladnost
človeka in studórja
je vintgar skoz prepadnost,
če ni že ena sama skorja.
Zaplahutam, zaplahutam,
v daljavo zrem koj sam.

V daljavo zrem koj sam,
iz dneva v dan bolj stanjen.
In se ne pokesam,
če bil sem pozunanjen.
(Moj mali hun, pozoba,
kar piča je in jed.
Njegova pasja šoba!
Bo videc in vseved.)
Skorocljev čistim skrake,
kot da le takšen sem mogoč.
Zazibam okostnjake
nem in vnebovpijoč.
Čuječnost med krhlji,
ko zvezda mi prigovori.

Ko zvezda mi prigovori,
naježi se mi srst sršénja.
Pijačo in jedi
le malokdo z menoj zamenja.
(Sin Kajtimara, rože seje
pa zraven še plevel.
Če včasih se zasmeje...
Če vse po vrsti bi objel...)
Ološčena sem žvegla.
Nekoč sem bil ostrunjen.
Olupljen sem brez preglja,
preveč oddaljen in presunjen.
Me z vrani
hrustljavega držiš na dlani.

Hrustljavega držiš na dlani
v spremislek me in spotikljaj.
Razlogi mi neznani
temnijo s tabo enačaj.
(Sin Kajtimara, njivo orje
in grob, ki je zablodil.
Bi rekel: nor je,
se komu bo posodil!)
Me zakoličiš, ožebljaš,
in skrivljen sem kranjič.
Posojaš svojo draž
za majceni belič.
Pred tvojo domačijo
obredi se bleščijo.

Obredi se bleščijo,
kot da sva spolovinarja.
Naj drugi proslavijo,
midva sva bedna dninarja.
(Sin Kajtimara, žito žanje
in snope moške veže.
Obseka bele panje,
v njih zračne reže...)
Če bova skrknjenina
iz skrinje skubeža,
bova še skrhanina
iz malhe rubeža.
Kdo priti kani
v moj krik neobsijani?

V moj krik neobsijani
sploščenost in spodrec.
Spodrsne mi med grani.
Med žreci sem le mec.
(Sin Kajtimara, žito mlati
in pleve meče ven.
Ne bo ostal za vrati
razkošen kot semenj.)
Sem skuštran, skrotovičen
in neogrnjen preko križa.
Kako naj se pritličen
k prevzvišenemu bliža?
Kot za gostijo
ti verne duše luč držijo.

Ti verne duše luč držijo,
ki spne svetove vse,
kjer potnika gor prebudijo,
da se na prvi meč opre.
(Sin Kajtimara, sadje preša,
da pricurljal bo mošt.
Mu roka ne opeša,
izkrčil bo zabošt.)
Netresk za v levo roko.
Pod slamovko komolcev kvas.
Letela jata skoz razpoko
bo mojo k drugi jati v vas.
Kako da duh šteman
je v meni našel tatrman?

Je v meni našel tatrman
ognjeni angelski orjak.
Sem zanj pobeljen in postlan,
četudi nisem mu enak.
(Sin Kajtimara, v protislovju
doma je kakor krt.
Pa v kmetovem stogovju
bo visel kot velblodja žrd.)
Neslišnost in vzajemnost
z meglico čez slavilca
izbrisala izjemnost
bo pevca in plazilca.
Mi sije v dlan
z menoj sprijaznjen sončni dan.

Z menoj sprijaznjen sončni dan
me prha in ozaljša.
Mi sničavemu skoz rman
poti metuljaste podaljša.
(Sin Kajtimara, me oblega,
preplete s šipkom prag.
Dogovorjena ura bega
koleba v plah korak.)
Sekirico iz serpentina
zakopal bom v slovênje.
Božanska glina
povzdigne me v mišljenje.
Da me zatre,
lišaje angelske natke.

VI.

Z menoj sprijaznjen sončni dan
igra se razlog in razlitek.
Razméjen samski stan
obema je v užitek.
Naj po evropsko se počešem
kot tajni stezosledec?
Če s harfo divje plešem
kot božji videc-vedec?
Rogatec gre polahno
skoz mojo misel kot podmòk.
Je snidenje živahno
besedočastja vzrok.
Odložil je reznike,
pripenja v božje me dotike.

Pripenja v božje me dotike,
da počasti me in neguje.
Mi dvignjenemu iz pirike
vse ude poškoduje.
Obvežem bolni gleženj,
ker to bi bil način
postati dober, nežen.
Nekomu Za spomin.
Režnjak je zakotaljen
pod noge kot posiliživ,
ko jedec je razgaljen
in ribnat pohujšljiv.
Oblečem se v brštan,
ker sem izcela tkan.

Ker sem izcela tkan
skoz rajniš leporasel,
sem tudi razcapan
razuzdano živino pasel.
Bog je rdeča nit
skoz grom in jasen blisk.
Priklanjam se mu skrit
med plesom dosti nizk.
V rezanico mladih rož
bom stopil razgrajav.
Če hočem biti jelenmož,
da se me celi svet bo bal.
V primike in zamike
s seboj ogrinjam tolažnike.

S seboj ogrinjam tolažnike,
da ne ostanejo v pustivu.
Kot večne odrešenike
jih pomnil bom v odrivu.
Pol žrebec in pol bik
goveji konj se imenujem.
Bil rosikonjev sem malik.
Zdaj ga samo podkujem.
Razveja me razzeba.
Zaniha tuj naglas.
Krilata spušča teba
kot tretje se nad kraj in čas.
A se prašil bo makadam,
...jaz pa eno uto imam.

Jaz pa eno uto imam.
Kot oven in kot kozel
zablejam, meketam
zavezan v bogkov vozel.
Razudba sanjskega razsvita
me prebujenega boli.
A moja srajca je sešita,
in se dani, dani.
Rogatec razšopirjen
jo v gobcu nosi sempatja.
In kakor uokvirjen
v razsodku svojem jo sesa.
Se solza potoči,
sem deček med volmi.

Sem deček med volmi
v pustivu in hlapčujem.
Nekdo nad mano se redi
in ga razveseljujem.
Ko grem na pašo črno,
strašno grmi, se bliska.
Pa si nadenem brno
in v meni vse zavriska.
Razsežnosti rogina
dosežejo obseg.
Podzimna me rodbina
prisili v nov poklek.
Namige izigram,
kraljevsko soho izrezljam.

Kraljevsko soho izrezljam,
koj sam jo oblikujem.
Odtisnem z njo engram,
ki ga drugače zamolčujem.
Rjuhe sveže vrežem,
pogrnem v rastlinjak.
Mu v culo srajco vežem,
ne more biti večno nag.
Je krivonog in snéžen,
v razoru in odmiku.
Minljiv prenežen,
da diha v mojem vzkliku.
Vsak mojega že preživi
sorodnika skoz dni.

Sorodnika skoz dni
bi rad, da me zaziba,
med črvi in krhlji,
kot roka in kot šiba.
Zanj vrežem srajčke čedne
z bogatimi rokavi,
da lep se prve tedne
med mojimi postavi.
Ne bo nihče ga ljubil,
bo mlad in lep preveč.
Ne bo nikomur nič obljubil
svarilen in čuječ.
Presihajoči v rojih mro,
a kdo obstal bo, kdo?

A kdo obstal bo, kdo?
Gosposka kretnja me maliči,
če s sabo me vzemo?
Ognjeplamtiči?
Z aleši se bojujem
za štenže in za smrt.
Nagoto zadelujem,
namočen v bogkov srd.
V besedi moji se utrinja
veriga mladih let.
Odpira se usode skrinja.
Nekomu grem odpret.
Glej angelske poteke
živahno skoz pokleke!

Živahno skoz pokleke
nov dvižni most.
Cefrajo srajce se, obleke.
Sem koža, kamenkost.
Prebičano telo
obglavijo, sem gledal.
Zakaj, čemu tako?
Kako ne bom povedal!
Omoti s sapo gnilo.
Ovije me kot dolgi rep.
Se kje ga je slavilo?
Okusil je pohlep.
Zasipa me s prstjo,
v moj dih požene za ravnjo.

V moj dih požene za ravnjo
prikazen, ki me oblizuje.
Dobrika se hudo
rogin, se napihuje.
Prihaja samopaš
in kar preveč odločen.
Samaritan? Samo mejaš
med angeli zelo priróčen?
Je Rujevit, ki stegne
levico skozi živo.
Odtegne in natrosi žegne
nepredvidljivo.
Tek čez zapreke
in skoz izreke.

In skoz izreke
se pride na zorano polje.
Obdajajo ga smreke
in zvezdnato okolje.
Rušitelj in razposajenec
me rusega pozdravlja,
kakor da sem dojenec.
Se rubežen preveč postavlja.
Naj ga izženem? S kolom
se Kajnovim izganja.
Naj prepustim ga volom,
ki ni jim do igranja.
Kot sočnate krhljè
me opijanja sok megle.

Me opijanja sok megle,
rogatec jo napiha
iz angelske mezde
in skoznjo me razniha
Za rucelj se drži,
pospremi ga rukač.
Da me drobnó jezi
rožanec in stiskač.
Prikazni so oblekle
razjarjene moj zavrov lev.
Umaknem se med dekle,
med hlapce skrijem v hlev.
Ko pozaprem skednjè,
nebo na geslo se odpre.

Nebo na geslo se odpre,
zalesketa se božja brada.
Koščice in pečkè
posejem vrh prepada.
Srebrnorok in zlatolas
je duh, ki predme stopi.
Naredil je nevidno gaz
k nevidni božji lopi.
Je prestol. Je oltar.
Levica in desnica.
Pod štengami nikar
naj duša moja se ne vica.
Polaga me v mezlan
z menoj sprijaznjen sončni dan.

VII.

Nebo na geslo se odpre
in kakor v izogib
človeku, ki šele
ga božji sel popelje v hrib.
Nevidna se monštranca
dotika čela in dejanj.
Oziram se vrh klanca
nazaj kakor iz sanj.
Želênje v meni je laskač.
Raglánsko drevce pod preseko.
Če včasih štiftar je, skakač,
prepaja z dvojno me prepreko.
Če stresa me ihtenje,
spet legam v hrepenenje.

Spet legam v hrepenenje,
ki je iz sladkega in slanega.
Me boža govorjenje,
bleščava zadržanega.
Brez sanj, tičočih se pogoja,
živim že znan namen,
čeprav se me pohoja
in trga se moj zven.
Prepaž iz rož in prepoznava
prepletajočih skozi grče šip,
ko presedevam in sem prepenjava,
med rabokupci prepogib.
Nedelje so cvetnè,
pa ženin s svati me zatne.

Pa ženin s svati me zatne
in brž z nevesto plešem,
okinčan skoz snetje
poročne iskre krešem.
Pocinkane so spodnjice
moštvà in ženske.
Sorodniki, sorodnice
družine so jesenske.
Drobim se, rajželjc, šoga kruha,
skoz opno iz prepeke.
Je s plutjem prepeljuha
bilo dovolj prereke.
To moje tiho ždenje
odpelje me v življenje.

Odpelje me v življenje
ta, ki ima oblast,
da v upočasnjeno hitenje
natrosi novo rast.
Ko znajdem se v kopeli,
zamahne skozme meč.
Ni ptica, ki se seli.
Ni človek, ki gre leč.
Na mojem angelu ležeče
iz rafije je in prepoka.
Kot veter rakvar vleče
in se v prepušču silno joka.
Upognem lok stezám.
...jaz pa eno zibko imam.

Jaz pa eno zibko imam,
če v njej koj sam ležim,
se srpom in kosám
prilizovati ne želim.
Čakaje spremenjenje
v šotoru in doma
krotil bom vsako poželenje.
Je moja noč senská.
Skoz raviol studenca
se zibam kot iz stoga,
ko mesečina utopljenca
je ladja in preproga.
Če zase me želi,
v njej bliska se, grmi.

V njej bliska se, grmi;
v starinski moji tebi
zaškripljejo osi,
ko sem v potrebi.
Žgalina iz metlike
kresilna me napolni,
kot Angela Razlike
v navzven sršeči volni.
Prepasnica iz safiana,
da čisto sam sadren
ovija me kot vintgarjana
in grabi za stržen.
Se ni rodil ženám,
rojenca v sebi ne poznam.

Rojenca v sebi ne poznam,
zaradi mene bo sirota.
V brlog, proti gorám
naj vodijo me božja pota.
Kot najdeno namenskost
ga pestujem, oblačim.
V njegovo moško ženskost
pogledati se ojunačim.
Pod svetlim soncem suženj garjav.
Je to usoda? Žlahtni rod?
Družine si ne bo ustvarjal
in bil začetnik in Gospod.
Spočet je med možmi,
in se na smeh drži.

In se na smeh drži
in prstanec moj grabi.
Med žive se mu ne mudi,
kakor da v tajni sva pohabi.
Ogluši glasna me skovanka
nečesa, kar je pretnja.
Pa tudi je poslanka
in mila kretnja.
Razmaknejo se stene
kamnite in iz protja.
Ga skoz noči ovsene
ponesem na križpotja.
Trenutki sladki, slani,
božiči v meni so pijani.

Božiči v meni so pijani,
velika sem družina.
Otroci so poslani
na svet kot odškodnina.
Med tihimi muiraquitani
počivam. Nagrajen?
Poroki sladki, slani.
Otrok pa vsak je posvojen.
Oblečeni v bleščice
dojenca odlože
med nageljnove žbice,
da vidim, in skrvé.
Kot moji vsem se zdijo,
Emanueli se vrstijo.

Emanueli se vrstijo
kot žanjci in kot kosci,
ko odkupitelja dobijo
in niso prosci.
Odišavljajo si boke
za ples in za počitek.
So našli vse potoke.
Ponujajo se kot očitek.
Emanueli se drobijo
na dvojne, trojne zasebojce.
Na Zemlji nas pustijo
kot starodavne svojce.
Lete iz prane vrani
v moj hlev, vsi meni znani.

V moj hlev, vsi meni znani
se vračajo, prošnjé
mi njihove v pavani
odpirajo srce.
Ljubezenski opoj
in še vse drugo.
Obredni krik in boj.
Za venec in zaslugo.
Manuji gostolijo
kot lastovice. V vodoravnik
pokleknejo in me učijo,
da pletem večni zglavnik.
V hitenju posedijo
in malo govorijo.

In malo govorijo
otroci brez imen, rodu.
Četudi zaslovijo
kakor desetniki z gradu.
V plevelu in srobotu
ovenejo kot bogkov cvet.
Trohneči v lastnem potu
jenjavajo živet.
Manuji s krampom in motiko
odmerjajo Harmagedona
vsebino in obliko.
Ponudena bo tudi krona.
Lahko bi bil moj špan...
Priklonim se tjavdan.

Priklonim se tjavdan
obrazu, ki me spremlja.
Pa vidim: ta titan
za sebe me opremlja.
Usužnjen bom tlačan,
ki se ne brani služenja
In ni samo ustrahovan
v pričakovanju druženja.
Dolgovi. Nova posojila.
Poroštva na bleščeč pogled.
Spet nova srajca. Zopet svila.
Nov belež. Nov omet.
Ponudim moški stan
ikoni, ki je les in pajčolan.

Ikoni, ki je les in pajčolan,
se v praznike nepremakljive
mudi, saj njihov član
prištet je med golobjesive.
Pravičnik bi bil rad. Dovolj
za to obdobje in starost.
Ne biti več ohol.
Odpadniška skrivnost.
Prisega nova iz vodnjaka.
Nov veter iz zatohlih šper.
Nov dež iz moškega koraka.
Povedano ime za sveto zver.
Iz ljuljke in rje
nebo na geslo se odpre.

VIII.

Ikoni, ki je les in pajčolan,
Xceptunic rekel bom, kraljica.
V njen trši moški panj
zadira glasna se resnica.
Grem gledat, kaj mi de
duh kozjega in hermelina.
Grem gledat si v srce.
Po čem pa me skomina?
Ko sveti Lavdič pleše
med vrstami podgan,
me kreše in me teše
in devlje me v koan.
Se silno zveselim,
nedolžne otročiče posvetim.

Nedolžne otročiče posvetim
vsem jatam in oblakom.
Za pecelj in za rožo jih držim.
Predstavim volkodlakom.
Grem gledat, kaj mi de
pod lovtom zla napeljevalka.
Je mojškrica gospe,
ki židana ne bo ne darovalka.
Ko sveti Lavdič poje
uspavanko namesto mene,
zavit v meglo, temo je.
Ne vem pa, kaj ga žene.
Ne morem iti stran,
če jočejo zaman.

Če jočejo zaman
med kriki in med vzdihi,
pa vsak je posejan, zoran
v pogleskem polju in priglihi.
Grem gledat, kaj mi de
iz mokastega lilast prh.
Pogledat grem skrve,
čeprav me stresa božji srh.
Ko sveti Lavdič skače
kot kozel naokoli in kot kralj,
ponuja detetom igrače,
med njimi tudi gral.
So, ko jih podvojim,
navajeni dežja in zim.

Navajeni dežja in zim
objemajo se med seboj
kakor lišaj, ki ga krotim,
ker skruni mi šeboj.
Grem gledat, kaj mi de
letečina, ki giblje
še misel mojo, oh ljudje!
kako vas čustvo moje ziblje.
Ko sveti Lavdič pride
kot piš in kakor tat,
božična zvezda vzide
skrve, tako navzad.
Kako se hitro pobaham:
...jaz pa eno culo imam.

Jaz pa eno culo imam,
prinesel mi jo je neznanec.
Kaj vanjo vse napham
in sem berač očanec.
Grem gledat, kaj mi de
križak, nosilec križa,
ki o bremenu svojem nič ne ve.
Je v vetru tiha viža.
In s konja pade jelenmož,
se kotali po prahu.
Sam angel mu prinese rož
v neznosnem božjem strahu.
Me včasih ponečeja,
to koža je goveja.

To koža je goveja,
primerna za občudovalca,
ki igre angelske prireja
z izkušnjami igralca.
Grem gledat, kaj mi de
kresač, ki me ne ovoha.
Se srečava tako grede.
Oba iz mesečnega groha.
In s konja pade jelenfant
skoz jedkanico tal.
Na njem pepel in prah je gvant,
in mu je moja koža prav.
Zastava je prošnjám,
po vetru jo sukljam.

Po vetru jo sukljam,
del duše in telesa.
Si že zarezgetam
izpod volovskega ižesa.
Grem gledat, kaj mi de
oblečeni v prozorni krep.
Ga zasledujejo volcje?
Je že od rojstva slep?
In s konja pade jelensin
v tolkala in pihala.
Pa moja koža bolečin
bo čezenj zavihrala.
V njej navjot bleja.
To angelska je preja.

To angelska je preja,
kar dobrotljivo me preprede,
da ne žarim, sigilova kameja,
predaleč od domače grede.
Grem gledat, kaj mi de
iz jalovišča samec.
Ga zasledujejo tatje?
Bo tudi on zanamec?
In s konja pade jelenzet,
skoz jurgelj angelskih dejanj.
Mu rečem kakor kmet,
četudi je on pan in opentljan:
kot v snidenju slovo
ranljivo v tebi je drevo.

Ranljivo v tebi je drevo,
odmev mi vrača sporočilo.
Drvarje slišim, ki s krvjo
se šalijo. Ognjilo...
Grem gledat, kaj mi de
rojak s kovanega cekina.
Ga zasledujejo možje?
Utiša ga tišina.
Prenočvati te nočemo,
povsod mi hitro poreko.
Naj s tabo zopet jočemo,
to nam nikoli ni bilo ljubo.
Že tu so brez prereke
vodiči preko reke.

Vodiči preko reke
za mnogoterni sad vabila
votlijo smer skozi preseke
in rajniš posojila.
Grem gledat, kaj mi de
iz legla sin in zet.
V obeh podobe se iskre
pravnukov, nov obet.
Prenočvati ne znamo
sorodnika in razcapanega.
Se vračam v legendarno jamo
z vodiči iz neznanega.
Kakor uho, oko
v moj sij posežejo samo.

V moj sij posežejo samo
kot razodetje in čutila.
Priplulo je nebo,
bo duša v meni vpila.
Grem gledat, kaj mi de
iz legla snaha, hči.
V obeh podobe zažive
prelikane z obeh dlani.
Prenočvati? Zakaj? Čemu?
Te iščejo, si se izgubil?
Te iščejo z gradu?
Ta bitja sem samo poljubil –
Naj moja so na veke
kot bitja brez obleke.

Kot bitja brez obleke
so časi, kraji naokrog.
Škropi dež iz prepeke
jim preobilja rog.
Grem gledat, kaj mi de
heroj iz malahita.
Razkaže se smeje;
hudoba kremenita.
Prenočvati? Potôni
skoz mesčev gobelin.
V pečatenjih ne kloni
pod težo brazgotin.
Čakaje preprijem
sem feniksov metuzalem.

Sem feniksov metuzalem
in samši zrem v pretveze
vampirjev, ki slave prevzem
duha iz božje jeze.
Grem gledat, kaj mi de
v mednočju in medlobi
moj sned, ki neprestano je.
In sneden vztraja v zlobi.
Oh Jonatan, razveži mojo culo,
saj v njej prostora je za dva.
Se zunaj jih bo več sezulo,
kot očakujeva midva.
Se opentljam z vresjem,
hrustančast se nad žitom razprostrem.

Hrustančast se nad žitom razprostrem,
kot Bog se včasih dobrotljivo,
da čase božje s kraji spnem
in vladam zamolčljivo.
Grem gledat, kaj mi de
mižavec, ki je lep in mlad
gospodov miznik, in gospe
ne pušča same spat.
Oh Jonatan, ko bi ti vedel,
in če bi malo mi verjel,
v prelito kri bi z mano sedel
in z mano jokati začel.
Prepevljem – vintgarjan
ikoni, ki je les in pajčolan.

IX.

Hrustančast se nad žitom razprostrem
v nižavje posteljinih ran.
Golčim v človeku zlem
kot krhek encijan.
Pa sploh gospod
se terjal bo od mene
kot moški, kakor rod,
od letine dobljene.
Po izganjanju gospoda
(pa sploh gospod...)
v prezgodnjem sem Baroda
(kot moški, kakor rod...)
Se pol sveta stemni,
ko konjska sapica dihti.

Ko konjska sapica dihti,
odgrinjam rane in razore.
Nekje danove odzvoni
čez grehe in pokore.
Pa sploh tlačan
se terjal bo od mene
kot moški, kakor stan,
od ure neblagoslovljene.
Pa izganjanje tlačana
(pa sploh tlačan...)
te božam, nebeščana
(kot moški, kakor stan...)
Miže, zakrinkan grem
v užitek in objem.

V užitek in objem
nevezanost prestopa prag.
Zatrem s preroso in dežjem
plesoči sarkofag.
Pa sploh čuvaj
se terjal bo od mene
kot moški, kakor glaj
noči razpolovljene.
Po izganjanju čuvaja
(pa sploh čuvaj...)
naj v meni ded zahaja
(kot moški, kakor glaj...)
Kdo me pomilosti?
Pretočim v nove se oči.

Pretočim v nove se oči
in v novo upanje negoden.
Telo mi več ne dreveni
za mavricami, skoz povodenj.
Pa sploh birič
se terjal bo od mene
kot moški, kot golič,
od milosti rečene.
Po izganjanju biriča
(pa sploh birič...)
jaz kot prvenec niča
(kot moški, kot golič...)
Skoz prošnje zaveslam.
...jaz pa eno pismo imam.

Jaz pa eno pismo imam,
to črke so oblastne,
približam jih trskám,
še bolj so veličastne.
Pa sploh drvar
se terjal bo od mene
kot moški, bog in stvar
lopate zasajene.
Po izganjanju drvarja
(pa sploh drvar...)
med rožami grobarja
(kot moški, bog in stvar...)
To pismo je sodnik, porota,
me z živimi pobota.

Me z živimi pobota
obdrsnjeni, namrdnjeni.
Kot da sem vaška trota
in venomer obdrgnjeni.
Pa sploh vojak
se terjal bo od mene
kot moški, kot korak
poti nagovorjene.
Po izganjanju vojaka
(pa sploh vojak...)
po meni svet koraka
(kot moški, kot mrtvak...)
Pa pismo zase poravnam,
skoz mesečino ga cefram.

Skoz mesečino ga cefram,
odstavljenca od knjige.
Čemu se z njim pravdam?
Za pravljične namige?
Pa sploh kovač
se terjal bo od mene
kot moški, korobač
moči razposajene.
Po izganjanju kovača
(pa sploh kovač...)
se kdo ne spreobrača
(kot moški, korobač...)
Iz mesečnega kota
posipam skrivna pota.

Posipam skrivna pota
in vidno mi odlahne.
Ves čas je moja dota
in kraj moj ne usahne.
Pa sploh mrlič
se terjal bo od mene
kot moški, konj in grič
doline pozlačene.
Po izganjanju mrliča
(pa sploh mrlič...)
kot pozabljiva priča
(kot moški, konj in grič...)
Za sij in šajn prenov
en porod, eno pesemsol!

En porod, eno pesemsol
izprosim od gospode.
Ne morem pa, da gre na spol
otrok ljubezni in svobode.
Pa sploh jetnik
se terjal bo od mene
kot moški, kakor špik
planine prebujene.
Po izganjanju jetnika
(pa sploh jetnik...)
ne branim se dotika
(kot moški, kakor špik...)
Cvetlična prepenjava.
Vaniljevec. Vonjava.

Vaniljevec. Vonjava.
Pretvarja se tesnobnost
odvezana, stoglava
v zagrobno zlobnost.
Pa sploh sodnik
se terjal bo od mene
kot moški, razpoznavni krik
krivice nestorjene.
Po izganjanju sodnika
(pa sploh sodnik...)
enakost in razlika
(kot moški, vik in krik...)
Rosi naj blagoslov
v moj ščit, domov.

V moj ščit, domov
se vrača čas, se kraj
kot lovec samcat, brez možov,
ki straža so in slaj.
Pa sploh vrtnar
se terjal bo od mene
kot moški, kakor par
moža in žene.
Po izganjanju vrtnarja
(pa sploh vrtnar...)
sem tod za gospodarja
(kot moški, kakor par...)
Še čoln zaplava,
odrešena je očetnjava.

Odrešena je očetnjava,
odeta še v krvave kože.
Zaplapola zastava
čez srca in čez drože.
Pa sploh krvnik
se terjal bo od mene
kot moški, brez oblik
pšenice presoljene.
Po izganjanju krvnika
(pa sploh krvnik...)
je naglica velika
(kot moški, brez oblik...)
Nov poldan, za nečede
ga jemljem iz srebrno-zlate sklede.

Ga jemljem iz srebrno-zlate sklede,
nebo, ki zemlja se ga še drži.
Rastline mesojede
oglednice so po rji.
Pa sploh petkač
se terjal bo od mene
kot moški, kakor vrač.
Časti še niso razdeljene.
Po izganjanju petkača
(pa sploh petkač...)
naj zgnijem do gonjača
(kot moški, kakor vrač...)
Kot kosec zlate krede
drobtinim sonce v drevorede.

Drobtinim sonce v drevorede
v podkapju hlevov in skednjev.
In črno-črne bede
po pušeljc vendar sem prišel.
Pa sploh berač
se terjal bo od mene
kot moški, kot govnač.
So rjuhe okrvavljene.
Po izganjanju berača
(pa sploh berač...)
se trebim do govnača
(kot moški, kot kozač...)
Iz sebe se povzpnem,
hrustančast se nad žitom razprostrem.

X.

Drobtinim sonce v drevorede
navzlic gospodu, ki me terja
iz ženitovanja in kolede,
ki kakor dacjo jo odmerja.
Gospodu sliši spol.
Gospodov spol je nagrlin.
Ne zgnije v meni gol,
ovit z začimbami tkanin.
Si sužnja poželi
gospodov spol
na soncu in v temi.
Ne zgnije v meni gol.
Brez vetra in smeri
se pol sveta vali.

Se pol sveta vali
tlačanu na ramena,
rastoča v doživetje iz nravi
dogodka, ki me sili na kolena.
Tlačanu sliši vrt.
Tlačanov vrt je rožmarin.
Pološči v meni strd
kot duhovin.
Je vržena krastača
v tlačanov vrt.
Čarovniška divača
pološči v meni strd.
Cedi se od te vede
v grobove in besede.

V grobove in besede
posvetil bo čuvaj, z vidika,
ne z lučjo, bolj iz črede,
ki se iz časa v čas pomika.
Čuvaju sliši krš.
Čuvajev krš 'z orehovih lupin.
Ne zgnije v meni rž,
ki duh je bolečin.
Jahaje volka ali svinjo
v čuvajev krš,
odprem semensko skrinjo,
ne zgnije v meni rž.
Vendar na tej stezi
prenekateri doli pade, omedli.

Prenekateri doli pade, omedli.
Birič opravlja delo.
Opolzko naročilo se glasi.
Do konca bo sveta živelo.
Biriču sliši kraj.
Biričev kraj iz razvalin.
Ne zgnije v meni mlaj
v obliki posmrtnin.
Čarovnikova metla pade
v biričev kraj
iz molka in razvade.
Ne zgnije v meni mlaj.
Koj sebe osedlam.
...jaz pa eno željo imam.

Jaz pa eno željo imam,
k drvarju se peljati,
čeprav zato prijateljstva končam
z jelenjimi in svati.
Drvarju sliši les.
Drvarjev les iz preživnin.
Ne zgnije v meni kres
skoz gruden in volčin.
Postav je golih poln
drvarjev les.
In sedem v Vidin čoln,
ne zgnije v meni kres.
Skoz točo in skoz led
to moška je poved.

To moška je poved,
vojak mi jo je pravil,
ko bil sem še nečed,
in mi je pot poplavil.
Vojaku sliši ščit.
Vojakov ščit iz posmrtnin.
Ne zgnije v meni mit
brez kladiva družin.
Povabi na gostijo
vojakov ščit.
Premnogi si me poželijo,
nadenem nov nakit.
Skrivnost izdam koščicam in pečkám,
na skrivnem jo žebram.

Na skrivnem jo žebram,
kovačevo besedo, kletev.
Roke mi pohite k nečkám
in v obsijano žetev.
Kovaču sliši sij.
Kovačev sij iz razpoklin.
Ne zgnije v meni kij,
razvaljen do krtin.
Namoči kremplje kozje
v kovačev sij
čarovnik, skrivši se v podvozje.
Ne zgnije v meni zmij.
Drobi plevel se in se snet
skoz mleko in skoz med.

Skoz mleko in skoz med
mrličevi rokavi padajo.
Zasenčijo cel svet
in hromemu zavladajo.
Mrliču sliši hlev.
Mrličev hlev je iz votlin.
Ne zgnije v meni lev,
je gaz pripovednin.
Po rakovo stopica
v mrličev hlev
čarovnik, ki se vica.
Ne zgnije v meni lev.
Kdo pa ima mrliča rad?
Grobar in kmetič mlad.

Grobar in kmetič mlad
jetnik je bil, oženjen
z nevihtno ženo, in na grad
s koso nabrušeno namenjen.
Jetniku sliši stih.
Jetnikov stih iz mnemozin.
Ne zgnije v meni dih,
je Iškarjot skomin.
Nakrát sesnà zavesa
v jetnikov heptaptih
spuščena preplaši drevesa.
Ne zgnije v meni dih.
Kako jetniku zabrne
harpune skoz ime.

Harpune skoz ime
sodnik usojeni pošilja.
Tako pomeni se zmene.
Nasilje jim postilja.
Sodniku sliši krik.
Sodnikov krik in božji mlin.
Ne zgnije v meni žig
rozin in telesnin.
Kot zona vse obhaja
sodnikov lik.
Skopni zborišče kraja.
Ne zgnije v meni žig.
Prišel je poizvedovat
v moj les, ozimen, zlat.

V moj les, ozimen, zlat
vrtnar prinaša cvetje.
Okruten kot pagat
samo s seboj objet je.
Vrtnarju sliši stan.
Vrtnarjev stan pradomovin.
Ne zgnije v meni dan
iz zbližanih bližin.
Poceja se maziljenje
v vrtnarjev stan.
Čarovnikovo siljenje...
Ne zgnije v meni dan.
Kdaj pa vrtnarja umore,
le kdo mi to pove!

Le kdo mi to pove,
čemu krvnik se meni zame.
Njegove me roke love
na pragu mrzle jame.
Krvniku sliši sok.
Krvnikov sok dežja, rastlin.
Ne zgnije v meni stok.
Zavese. Baldahin.
Če dam se prostovoljno bičati,
v krvnikov stok in sok,
ne bo mi treba pričati.
Ne zgnije v meni jok.
Le sebe prebudim z vpitjèm:
...kje Novi je Jeruzalem?

Kje Novi je Jeruzalem
in božja pot katarov?
Je pod plevelnatim rastjem
zasramovanih larov?
Petkaču sliši sram.
Petkačev sram ovlaženih blazin.
Gnijoči v meni tram
iz božjih izboklin.
Vživetje vame omogoči
petkačev sram,
če se tako odloči
gnijoči v meni Kam.
Penoelota Noeta zatnem.
Oblačen v tuje kraje spem.

Oblačen v tuje kraje spem,
jem zajtrk priberačen.
Kot razlog ne odmrem,
čeprav sem v vseh očeh popačen.
Beraču sliši strah.
Beračev strah snega, strohlin.
Odgnit je v meni mah
iz rane, iz daljin.
Se slačim in sezuvam
v beračev strah.
Preskusni kamen ruvam,
odgnit je v meni mah.
Za nerojene in sosede
drobtinim sonce v drevorede.

XI.

Oblačen v tuje kraje spem,
nihče ne pojde z mano.
Se vrču odpovem, krhljèm.
Oprtam dvojno brano.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Jo žibrt joger srečal bo,
preveč se ji posvečal bo.
Če ona je Gospodov Kam,
postajam radoveden.
...jaz pa enga konjča imam,
takoj prihodnji teden...
Tokovi in gozdovi,
me vesele votlinski dnovi.

Me vesele votlinski dnovi,
saj tudi sam sem iz votlin.
Zasijejo okovi
kot iz voščin v moj brin.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Nazaj, nazaj prevzetnica,
v izgnanstvo gre desetnica!
Če ona je Tlačanov Kam,
samo se nekam vrača.
...jaz pa enga junčka imam,
ki bo goveja kača.
Kako Boga podprem?!
Pustota zeva v Njem.

Pustota zeva v Njem,
a tudi v meni zeva.
Oba umivava z dežjem
vibhuti iz odseva.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Z drvarji bo večerjala
in posteljo pomerjala.
Če ona je Čuvajev Kam,
njen čut je samo en.
...jaz pa eno ptičko imam,
po svetu razkropljen.
Mostovi in gradovi,
in palico vihte strahovi.

In palico vihte strahovi
gosposko iz zelenega nefrita.
Če to so sužni dnovi
in v meni je ponižnost skrita?
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
S pastirji bo prepevljala,
jim čredo bo preštevljala.
Če ona je Biričev Kam,
jo oče večkrat vrže v ječo.
...jaz pa eno štalco imam
za njeno srečo opotečo.
Poljubljam bogkov kronogram.
...jaz pa eno jutro imam.

Jaz pa eno jutro imam
in srajco nesem na korito.
Umika kamenje petám
se mojim, in posejem žito.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
S plevicami bo setev plela,
zvečer se s hlapci zavrtela.
Če ona je Drvarjev Kam,
z duhovi gozda se ognusi.
...jaz pa eno barko imam,
ki vzeti jo poskusi.
Je jutro srajce okrvavljene,
v njem najdem izgubljene.

V njem najdem izgubljene,
v njem, ki je v meni tudi.
Presladke, presoljene.
Neudomáčene v vzpodbudi.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
S tericami bo kačo vila,
zvečer na pograd omahnila.
Če ona je Vojakov Kam,
ravna kakor odrasli.
...jaz pa eno uto imam,
za dva v njej polne jasli.
Pridružim črnim se vrstám,
sem belec in sem pram.

Sem belec in sem pram,
pa hočejo me kamenjati.
Vrvi me režejo, gubám
krvavim nočem se smejati.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Bo spotoma molila očenaše,
ki jih le ona zna še.
Če ona je Kovačev Kam,
beži samo v podzemlje.
...jaz pa eno zibko imam,
v njej čudna duša dremlje.
V besede, ki so izrečene,
me gospodar požene.

Me gospodar požene
in vlečem težki plug
in orjem zimzelene
in nov sem, čisto drug.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Oznanjala bo tujo vero
in z mnogimi prišla v zamero.
Če ona je Mrličev Kam,
ni daleč do gospoda.
...jaz pa eno culo imam,
v njej glasnega laboda.
Skoz reko mladih vdov
aleja zetov in sinov.

Aleja zetov in sinov
zbudi občutek srha,
ki čutim v družbi ga bogov,
in čas se v srcu krha.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Je jerbašček kupila,
z dobrotami ga napolnila.
Če ona je Jetnikov Kam,
mi ključe kdo ponuja?
...jaz pa eno pismo imam,
ki zgodbo to obuja.
Kjer vidi se murava –
robovi, ki so mah in trava.

Robovi, ki so mah in trava,
so venus v skritem položaju.
Povabi volhka me postava,
da bi zaspal v lišaju.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Če je ne bo nazaj,
bila je ženski Laj.
Če ona je Sodnikov Kam,
in smrtna se izreče kazen –
...jaz pa eno željo imam,
da s tujci grem narazen.
Iz angelskih sadov
v moj kraj, oh blagoslov!

V moj kraj, oh blagoslov
rosi kot dež in želja
iz zetov, čez pokrov
iz božjega povelja.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Kdorkoli jo pozdravil bo,
se z njo postavil bo.
Če ona je Vrtnarjev Kam,
koraki vsem močno dišijo.
...jaz pa eno jutro imam
in vabim na gostijo.
Se mar poznava,
približana daljava?

Približana daljava
vozla me kakor vrbo.
Ko z angelom kramljava,
mi kaže svojo grbo.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Kdorkoli jo napodil bo,
se v sanjah z njo labodil bo.
Če ona je Krvnikov Kam,
samo grizlja očetovo divačo.
...jaz pa eno žlico imam,
rezbarim z njo možačo.
Iz ptice pevke in ujede
presekam angelske poglede.

Presekam angelske poglede,
velblodar in ukač,
iz zmede mi naprede
sto tuljevih divač.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Bo šla kot beračica,
ojagnjena samica.
Če ona je Petkačev Kam,
za blodnje ni prezgodaj.
...jaz pa eno spanje imam,
je moje, ni naprodaj.
Moštvò me angelsko posede,
lopato viškam skoz obrede.

Lopato viškam skoz obrede
kot kačo, ki me ljubi.
Vse zglede in izglede
zapreva v zaobljubi.
Pa mati se človekova
bo dvignila in v gore šla.
Saj v gôrah najde dvojnico,
ojagnjeno prosojnico.
Če ona je Beračev Kam,
je tudi moja lakota in žeja.
...jaz pa eno solzo imam,
ki v meni neprestano bleja.
Pes pred skednjèm.
Oblačen v tuje kraje spem.

XII.

Lopato viškam skoz obrede
podatkov angelskih in tvegam,
se mi korak zamede,
da pregloboko v božje segam.
Pretanjeni božiči
potonejo v svečanost.
In topi kužni štiči
zadro se v razbrzdanost.
Moj lučonosec, kranjskega jegliča
dno amfore se ti mudi izprat.
Ko jaz iz pogonjiča in kraljiča
lopato upogibam v grenkoslad.
Skoz lunino žeknò
kot s kocnaroko nosim jo.

Kot s kocnaroko nosim jo,
poklicano k umorom,
četudi angelsko moštvò
gre za menoj z odporom.
Obmolknejo v noči,
če gre za skrita stanja.
Kočija mem drči
od revščine do blagostanja.
Moj vrč v rumeni peči,
opal trebuha, srajčica podaljšana.
Prijazni kosci v seči.
Lopata zeleni ozaljšana.
Do božjepotne srede
zasede sladkosnede.

Zasede sladkosnede
v načelne opredelitve
in v kolobarje abecede
me kličejo. Te zarotitve!
Darujem s snežnimi kosmiči,
zavzetje jaza, ki razkraja
z žvanikljem in ognjiči,
in je samo ograja.
Za dromljo komaj vem,
iz astrahana slišim njene vzklike.
Nekdo postavlja fantom in možem
zasede, kot otroke trobelike.
Oblečene v kristal, suknò
mi brišejo z megličico stezo.

Mi brišejo z megličico stezo
merjaščeve ugriznine,
in v angelsko bežim meglo
brez pristojbine in vpisnine.
Odstavke in kosti,
...da bi sramoto tujo gledal.
Se v meni zašibi
Bog, ki me je razpredal.
Iz krilovke glasi se ura,
batist v lehnjaku vstane
iz postelje, Gravura
v gnajs, ki celi rane.
Capljam okrog kot Roboam.
...jaz pa eno žlico imam.

Jaz pa eno žlico imam,
v bršljanovo prepletanje
jo vtaknem in brnam
smetenje čez pometanje.
Bedenje, zrenje v maj,
...da bi sramoto tujo slekel.
Potrgal bom polaj
in nag nečistnikom utekel.
Iz ditiramba plesna vrsta,
delfin nad njo kot konjska dlaka
lebdi. Okoli angelskega prsta
citrin teles ovit me čaka.
Nekdo nekoga mi nadomesti
z grobarjem, ki me veseli.

Z grobarjem, ki me veseli,
pokopljeva govejo jato.
Noben se ne preobloži
s pozlato smrti in potrato.
Iščoč sijaj zavez
v klepsidro se presipam.
Za kočo sem posekal les,
zdaj v bajti svoji hlipam.
Dež nad danajo? Plodni
domestik čez ahat mesa.
Me najde v obujeni blodnji
grobar možine in ženstvá.
Trepljam se kot Jeroboam,
se smejeva solzam.

Se smejeva solzam,
a vsako pozabljivost
posejem vnovič, jo branam,
in zrase nova zaupljivost.
Moževam kakor glaj,
obiski enorogov, ptic in muh
me vesele. Grem v raj
po dvojni vid in sluh?
Gre skozme siva Penelopa,
frotir me njen mrazi.
Karatna roka, ki me ropa,
grobar je srečanj in ljudi.
Solze na robu besedi –
oko jih ranjeno plavi.

Oko jih ranjeno plavi,
solze človeškega nagiba.
Se skoznje pretišči
prijazna stara priba.
In sem za most in jez.
Besede, ki so konji osedlani,
me bredejo, ko nekam čez
hitijo, je kot v rani...
Žvepleni cvet mi v dlani vene,
z njim hira tudi roka moja,
in ga odvržem v Hipokrene,
kaduljo spačenega boja.
Kaj si pa ti prišel sem stat?
Najdeva vse nas hruškov žad.

Najdeva vse nas hruškov žad,
umolknem in se tresem.
Si me prišel objokovat?
Saj tukaj le grede sem.
Lastnina hrepenenja
sem med storokimi.
Oval zamudnega hitenja
med zornimi in slokimi.
Iz lampasa je moj utrip.
Iz kozjega resničnost kakor vaja,
kako naplesti ščip in čip
solza, ki jih nemir odtaja.
Čakati me puste,
bedijo kot ljudje, možje.

Bedijo kot ljudje, možje
duhovi in dogodki.
Vse misli se vresničijo, zgode.
Na polju zunaj so predsodki.
Ostajam duh in svila,
ječavec v kaplji rose,
ki je na svet kanila
z umite božje kose.
Katun se lušči mi z ramen,
ki nalože si milodar.
Velur se lušči mi s kolen.
Solze iz pušpana v slovar.
Zazro se v mojo moško nat,
v moj krš, sem lep in mlad.

V moj krš, sem lep in mlad,
se marsikdo zazre.
Nevesto vsi hite mi dat,
me pošljejo v trsjè.
Spolnjujem ptico mnenja,
kot molk jo izvršujem.
Kot mlaj. Iz mrzlega rosenja
spomin na luč negujem.
Čez suhi led, skoz škrob
šifon duhov držijo
z rokami sin in sin in Job.
Solze marelice bleščijo.
Bedenja me uče,
se pozno poslove.

Se pozno poslove.
Ponižno jih pozdravljam.
Se sklonjene glave
od njih poslavljam in odpravljam.
Tema me bo kropila,
a prej bom moral iti leč.
Mi njena sapa gnila
ne bo priskutna in odveč.
Iz minija in klorofila vzgib.
Muslin, ki ptice ga teptajo.
Skoz sito skrčenih prarib
solze akacije kapljajo.
So tu možje s pastmi,
je kamen, se topi.

Je kamen, se topi.
V njem ognji prasketajo.
Zvon Jurijev doni,
da angelski zatrepetajo.
Nov nedogled slasti
iz mene kot obzorje plane.
Z veselimi vestmi
se polnijo poljane.
Azbest rosi mi po laseh.
Iz skorje sem. Človekov vonj
spuhti v grobarjev zeh.
Je skopan grob za božji lon.
Z zelmi in svetimi zvermi
iskri se v meni zvezda, ki je ni.

Iskri se v meni zvezda, ki je ni,
oh vnebovzeta zvezda!
A človek se zadovolji
v ugasli luči gnezda.
Izreče me in naihti
svetloba vrela, rezka.
Osvobojen levice sem prsti,
osvobojen desnice peska.
Moher, kašmirmožje razgrnejo uteho.
Iz črkovine in v deveti dežavi.
...da greš pod mojo streho.
Zignojka v meni zašumi.
Me boštvo tiho mede,
lopato viškam skoz obrede.

XIII.

Iskri se v meni zvezda, ki je ni,
iz vere in presoje.
Nedolžnost si povrne, pridobi,
do srca se človeškega pregloje.
Človeka je posiliživega
pobeljen angel spremljal ven.
Pod baldahin ga dosegljivega
upotil in v skedenj.
Se angelska naslada
med ksifopagi porodi.
Po škavnah školjkovina mlada
okoliščine mi telesa okopi.
Do kam se bom povzpel,
ko hrzal bom in pel?

Ko hrzal bom in pel
in skoz drevesno skorjo vabil,
na mahu skrušen bom slonel,
na srečanja z ljudmi pozabil.
Ilirsko moško inje
zajeda se pod srajce.
Zazevajo mučilne skrinje
med vernike in bogotajce.
Oblečene kakor dekleta,
okopavina mladih dečkov,
paso se koze in teleta
v meandru razbrzdanih mlečkov.
Ljubezen svoje postori,
naj skozme njena pot drži.

Naj skozme njena pot drži.
Kateri zame krave najde,
naj name se preveč ne togoti.
Naj ne odrine me med ajde.
Venetski nekton petja
mrazil bo. Globočine
v klepsidri vnebovzetja
se štejejo med domačine.
Že postarni ploditelji
za ljudsko poljščino se zapodijo.
Okorni moji posvojitelji
v ojezeritev kraja prihitijo.
Saj marsikoga bom imel
in bom zelo vesel.

In bom zelo vesel.
Nekdo zadržal moje je medlenje,
me s statev krutih snel,
mi odpoljubil razsvetljenje.
Neresec skoz votlinsko rožo
je padel, v planktonu samic
odvečno kost in staro kožo
pozabil, z bogom rose vštric.
Poljudni Iscaron
ujame me na sol in kruh,
da daje moj zamanzastonj
inkubom v vid in sluh.
Bom Jamov Jam.
...jaz pa eno spanje imam.

Jaz pa eno spanje imam
kot smrtni greh, združitev
teles, ko vzplapolam
skoz odločitev in telitev.
Obzankana se odaliska
naslanja mi na angelski gomolj.
Z vso se težo k meni stiska
iz prahe razoranih polj.
In bogkove so ojnice
ob bokih. ...rez skoz friz,
skoz Lota, ki brez zasebojnice
priplesal bo v hčerinski ris.
Je vzeto in je dano,
za vse dovolj postlano.

Za vse dovolj postlano
posredovanje blagega
ne zbuja me prerano
kot pesem dragega.
Me duh nečlenar, nedeljen
zato, za roko rahlo prime.
V prijemu sem dovolj zglajen,
okinčan s čopi žime.
Hermafrodit, v oknjakih
kot dež, na pragu okobal,
pod štengami, in v okostnjakih
kot molk in kot naval...
Sem balaam, sem balaam
votlin in jam.

Votlin in jam
mi ne nasujejo posredniki,
ki mojim so rokam, nogam
pojoči čredniki.
V strasteh neovrgljivega
me najdejo. Spreminjajo
me in po svoje izpeljivega
me s strelami prešinjajo.
Okati angelpes iz štepe
rešuje me, škrjančarja krvavega.
Iz mene dela mehke kepe,
podrepnika brezglavega.
Prišedših v špano
je dosti za poljano.

Je dosti za poljano
prišedših v lesni harem.
Drugače vse je razodeto, znano.
Po starem tudi jarem...
Kot da sem kamen dostavljiv,
me angel dvigne za lase
in me odnese v dotakljiv
dogodek, koder mrtvi ožive.
V okrešlju mrzlem in okrilju
okrižje štobra. Oljenica
med trskami kakor vezilja
mi greje mračna lica.
Škropi me, ...ki utopi.
Terjatve, sem prelita kri.

Terjatve, sem prelita kri.
Pogledat grem v zrcalo,
da vidim, kdo me utaji,
ker se mu zdi zamalo.
Sem valj, tako se Bog dobrika
med moškimi škodljivci.
Me tudi v cepa dva spodmika.
Zaplešem z bojazljivci.
In mine moj obraz,
če je nekoč bil v cvetju.
Zaide v sneg in mraz,
četudi smo v poletju.
Kot svojega in štrtinjaka
Egipt me čaka.

Egipt me čaka,
dežela kot trpin.
Pastir sem slemenjaka
z leseno nogo, poln vrlin.
Na prsih kačo grejem,
s človeškimi očmi in laski.
Ji zadnje ure štejem?
Med noži in okraski.
Ne vidimo se nikdar več
je reklo, ki zasadil
sem ga v meso, preteč
duhovom, da bi se pomladil.
Pod angelskimi utežmi
v moj vrt nihče ne prihiti.

V moj vrt nihče ne prihiti.
Glas, ki prihaja iz trebuha...
Če rečem mu, ...to izvrši.
Smaragd razgleda in posluha.
Pa nosim štuporamo
prikazen, ki me slini in sesa.
Nalašč v seno in slamo
zaidem, da se heheta.
So fantje proti vasi šli
in niso šli narazen.
Prelivali so divjo kri
in zaslužili kazen.
Ne bodo sneli okostnjaka
z nevihtnega oblaka.

Z nevihtnega oblaka
mi pasti je skoz atanor.
Z vrlinami mrtvaka
in črkami pogleskih žnor.
Na glavi in brez svitka
prenašam amforo. Jezljivi
jo polnijo. Kar bo razlitka...
Dogodki so nepremakljivi.
Če rožic ne bom trgala,
jih bo kdo drug.
Oh da bi venčke spletala.
Oplêtel bom svoj plug.
Mi na ramenih meč ječi,
kot mati me živi.

Kot mati me živi,
ta trn se zabode v péto.
Tako me zagreni
kot krater in kot sveto.
Je angelsko to dopadênje
nad vsem okoli krivo,
da skrajša se zorenje v odrešenje
človeško in dopovedljivo.
Nekdo je bil določen,
da me obsodi, kamenja.
Od angelov razmočen
škrbinast zdaj v nebo zija.
Kdor me zagovori,
naj nebeščana me krepi.

Naj nebeščana me krepi,
med gruntarji se drenjam.
Če pa že sporočilo zakasni,
se s puntarji omenjam.
Prepišem se med nove žive,
še ne vedoč za vsa bremena.
...razgrizejo mrliške šive
in klepljejo imena...
Čemu bi še cvetele,
človeške dopetajce!
Zamenjajo vas snežnobele
odpete moške srajce.
Me čudež zajezi,
iskri se v meni zvezda, ki je ni.

XIV.

Naj nebeščana me krepi
kot žitna njiva vzvalovana.
Naj me kot cvet in sad medi,
da mladi luni bom za špana.
Se vdam privlačnosti nadrobnosti
in medsebojnosti v celoti.
Kljub vsiljeni udobnosti
rad živel bi v dobroti in lepoti.
Žerjavkasta je angelska stopnica,
na njej precej osamljen lošč.
Besede moje kot drobnica
nahranijo bezeg in hvošč.
Za zvezdino sem votkovino
z mehkoto in meglino.

Z mehkoto in meglino
odsevam od neba,
ki me kot drobno najdenino
zori v otroka in moža.
Navzdol po golti ivje
pretaka se navzočim.
Se pol jih gleda divje
kot par, ki ga razločim.
Ustopi se jih pol za hvalnico,
ki strta je samo hropljaj.
V skovirjevo igralnico
mi iti je po sol in slaj.
V tej zvezdi izzazvezda temelji,
naj celi svet jo počasti.

Naj celi svet jo počasti
dojnico, čašo mraka.
Planiko, ki me preseli
v nebo kakor očaka.
Sem angelski privesek
med presnimi koprivami.
Klepsidra za nevidni pesek,
nabran med angelskimi glivami.
Je gvaš grlina in grbina,
v kateri vsako petje ohripi.
Kozličevina in hrustančevina
si merovinškega me polasti.
Bežim v voščino
z odpustki in pitnino.

Z odpustki in pitnino
bom močil žalni zid
in z zvezdno vezenino
prekrival hrbte golih igulid.
In zro ljubezenske dvojice
v sprevrženost potoka in dežja.
Odstrte so ovčice, iz bledice
se slednja kot krvava kaplja vda.
Ko razobesim božji gunj,
sem gumb za veter in zatič.
Pa skrun skoz presijan tolmun
se napotim v tamutasti kranjič.
Sem Kamov kam.
...jaz pa eno solzo imam.

Jaz pa eno solzo imam,
sovražnikova je, hudobna.
Se k njej počivat poravnam.
Kot človek njen je zlobna.
Ta človek pesmi ne zasluži.
Ta človek pesmi nima rad.
Se s pticami in angeli ne druži,
se ga močnó je treba bat.
Ga locnast angel zvabi
v stekleni kubus, kjer nared
je za pogovor. Zgrabi
za péto ga kot veter smet.
A pesem kruta, mila
ves svet bo potopila.

Ves svet bo potopila
beseda rezka in muževna.
Vsaj Noeta bo obudila
v življenje uvidevna.
Če pojdem s falofóri
v vznesenost in eksvot,
izkrcanje v pokori
edino mi začrta pot.
In s sabo so imeli grifa slavnega,
njegova ptičja glava skraja
je glava mene starodavnega,
ki v gneči volhki se odtaja.
Se dam sinovom in hčeram
do brade in do ram.

Do brade in do ram
v razkošje se krivim in sklanjam.
Zajoka mali Varlaam,
ki ga zaman odganjam.
So ljubkovanja, vrtni vzgib
in vzburjenja in poželenja.
Prelito vse v en kratek hlip
in bogme brez trpljenja.
Nažlebljena mrakôta
in pajčevinast šmaren,
ki v listovnik rosi. Brbota
preveč za moški marenj.
So moja krila
zdaj led zdaj svila.

Zdaj led zdaj svila
polzi mi prek ramen.
S prividom bova se združila
v viharnikov stržen.
Z nasmeškom drilopota
se srečam sramežljiv.
Če on je moja dota?
Pa jaz njegov izliv?
In se prevrne poln čoln kvasa.
Kresujejo? Mrtèv
je kdo iz mutastega časa
med živega in božjega prišel?
Spet v meni zaleži
ameba, ki je hiša, mi.

Ameba, ki je hiša, mi,
deli se kot priložnost.
Iztrepetam in me kazi
nevihtina pobožnost.
Opiti tropi iz kajute ali hleva
in groba se združujejo zadihani,
da sempatja odmeva,
ko kličejo se štrihani.
Duh kosorepec kopitljač
koprenast in zavit v kosminje
se razodene kot kozač,
ki zvabi me iz božje skrinje.
Se vzpnem iz krvinjaka
tohljivega in vilenjaka.

Tohljivega in vilenjaka
me tujec dviga k nebu.
Iz množice in maternjaka
in kot k pogrebu.
Bradatega, vsega v bršljanu,
me spremlja golobradec, moj točaj.
Se vdaja mi titanu,
in stopa z mano v oklepaj.
(Sem pošta, ki kurir
jo bo odnesel na naslov.
Kakor zemljan izgubljam mir.
Kot duh prišel bom spet domov.)
Moj Bog me seje in kosi,
v moj spol zarasle so poti.

V moj spol zarasle so poti,
pa tam nihče ne hodi.
Saj prišepetovalec zamrli
v nasladi in zablodi.
Bogovi v usnju krokodiljem
in v krznu divjih mačk
me presenetijo z obiljem
moškosti in igračk.
Je tuja volja, so ukazi
v jeziku oghemskem molčim.
In glaj med mutastimi sem obrazi,
ki gledajo iz ljudskih rim.
Iz moškega koraka
je ljuljke dosti, maka.

Je ljuljke dosti, maka
in dosti angelskih ukan
pod glavami oslaka.
Oh se cefra človeški pajčolan.
Nedolžnost pesmi ni velika.
Saj mandeljnasto je prostranstvo
in če se nas dotika,
na poti smo v izgnanstvo.
Kdo mogel bi dojeti
ta mir, ta mrč in mrk.
Jenjavamo živeti
po čumnatah in vežah črk.
Bili smo omahljivi
ob uri nenadomestljivi.

Ob uri nenadomestljivi
bi kar naprej sedel
za mizo javorovo in spoštljivi
otrpli krč trpel.
Sem bil pogoltnjen in zdaj begam
v zatišju samopetja in krvi.
V porodno postelj legam,
da ded se mi rodi.
Na begu z mano Bog,
ki z angeli ga zamenjujem.
Privije me kot lok,
da iz objema se izrujem.
Saj med človeškimi zalivi
izterjal me bo Bog golobjesivi.

Izterjal me bo Bog golobjesivi,
mi pod oltarji bo orati
na zvezdi, kjer so božji šivi
med sêstrami in brati.
Pozabil sem pouk kitare
v temo odrinjen gol.
V votlinah spodnje fare
sem lovec in ulov.
Me davida naprosijo,
da brenkam. Moje viže
po celem svetu trosijo,
pribijajo na križe.
Zemljana angel ukrivi.
Naj nebeščana me krepi!

 


Pripravil za splet Jurij Hladnik, postavil na http://www.ijs.si/lit/cund2.html Miran Hladnik
18. aprila 2004, popravljeno 1. novembra 2004.

VIR: Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (Miran Hladnik)




Komentarji