Marijan Pušavec: Zbiralec nasmehov (1991)

Pamela von Stihl
Veriga
Za ljubezen so potrebni trije
Gorenjski kankan
Eden od naju je Robert de Niro
Morje ljubezni
Luzer
Oblečena je bila v modri žamet
Zbiralec nasmehov
Dvanajsto nadstropje
Kralj in angel
Zadnja skušnjava

Pamela von Stihl

Pravzaprav je bilo že nekaj dni po polni luni. Bil je oktober in na senožeti nad potokom se je slana obdržala po ves dan, tako da ni bilo več kaj kositi. Sicer pa je bilo treba žival navaditi na suho krmo, ki je je bilo tisto leto dovolj. Čebele in koruzo sem pospravil že septembra, tudi tisto malo grozdja, ki ga vsako leto potrgava z materjo, se je že delalo v vino. Bil sem zadovoljen. Ob zgodnjih večerih sem posedal ob zakurjeni peči in prebiral knjige Mohorjeve in Prešernove družbe, za katere med letom nisem imel kaj prida časa, in gledal televizijo.

V moj kot je le redkokdaj koga zaneslo. Iz jeseni v jesen sem vse bolj ostajal doma in pospravljal, kar je ostalo od požrešne srnjadi in zajcev. Jutra so bila res že hladna, voda v lužah za hišo je zmrzovala, trepetlika pod oknom se je olistila, mačka je vse bolj silila v hišo.

Kamorkoli sem se ozrl, vse je bilo pripravljeno na prihajajočo zimo.

Sledili so prav temačni dnevi, ko se megla tudi iz našega kota ni dvignila po ves dan, čeprav hiša stoji kar visoko v hribih. Knjig sem se naveličal. Preveč so me spominjale na nekaj, kar je šlo mimo mene, na svet, ki mu ne pripadam, ki je sam sebi zadosten in popoln. Večer za večerom sem zaspal pred televizorjem, potem ko sem skoraj vedno izpraznil pol steklenice češnjevca, ki mi je ostal še od lani. In vedno težje sem zaspal sam. Še težje je bilo prebujanje v hladni sobi, ko sem imel med nogami vse trdo in v glavi eno samo podobo. Ženska! Rjuha je bila že vsa popackana od premnogih samozadovoljnih izlivov. Misel na žensko me je spremljala na vsakem koraku. Ko sem molzel, sem pod rokami čutil voljo ženskih dojk. Vsak večer je bilo huje, z vsakim popitim frakeljčkom sem bil bolj obseden.

Bil je petek. Po plači. Pred praznikom. V barih, gostilnah, restavracijah in bifejih je bilo živahno. Ulice v mestu so bile prazne. Posamezni pari so se sproti izgubljali spred oči.

Pričel sem sistematično. Na enem koncu mesta in potem iz lokala v lokal. Žensk je bilo malo, še te v glavnem s svojimi partnerji. Drugače pa sami moški.Verjetno prav taki lovci, kot sem bil sam. Zmeraj bolj sem bil pijan. Srečal sem znanca, ki me je spravil v neki novi lokal. Z vsakim popitim kozarčkom sem bil bolj brezvoljen. Sem že vedel, da bo tako kot vselej. Da se ga bom napil, da se mi bo zvrtelo, da bom nekako prilezel domov, da ga bom v svoji mrzli postelji spet do onemoglosti metal na roke ob prividih vseh ženskih nog, ki sem jih tisti večer videl v mestu. Potrpežljivost me je pričela zapuščati. Po strmih stopnicah sem izginil v noč proti parkirišču. Čudno tesno je bilo v zraku. Megla se je malo razkadila. Lune še ni bilo videti.

Ko sem vozil po predmestju, sem z lučmi mežikal nekim osamljenim silhuetam, za katere se mi je zdelo, da so ženske. Nazadnje so me ustavili policaji.Komaj sem jih prepričal, da sem seveda popolnoma trezen. Domov! Spat! Zjutraj bo treba zgodaj vstat!

Na radiu so vrteli neke zmešane saksofoniste. Je že moralo biti tako, da sem jih pustil, da so natepavali v gluho noč. Zavil sem po obvoznici čez most in proti domu. Kdove od kod, ampak cestne svetilke so sproti ugašale, ko sem vozil mimo njih.

Pod eno se mi je zazdelo, da vidim postavo, ki maha. Pravzaprav nisem nič pomišljal. Ustavil sem in čakal. Potrkalo je na desno okno. Odprl sem vrata. Bila je ženska. Pod dolgim temnim plaščem je nosila rdečo obleko. Njeni lasje so bili dolgi in svetli.

-Se lahko peljem z vami? je vprašala.

-Seveda, sem jo povabil noter. -Kam pa greste?

-Kamorkoli. Domov.

V hlačah se mi je napelo.

Ko sem vozil, sem ves čas mislil samo na eno: v avtu ali doma v postelji. Vseeno. Kjerkoli že.

-Tile saksofonisti so super. Poslušala sem jih na koncertu v Ljubljani.

Nekaj sem ji zamrmral nazaj o Vaških godcih, pa me verjetno ni slišala. S prsti je tapkala po kolenih v ritmu zmešanih saksofonarjev. Plašč se ji je razprl. V soju nasproti vozečega avtomobila sem ugledal mehko zaobljena kolena in stegna, oblečena v prosojne nogavice. Verjetno črne. In mehke. Vzburjen sem bil. Potem je bilo kot v filmu. Ko sem prestavljal, sem jo prijel za koleno. Ni odmaknila noge. Nič ni rekla.

-Bi spili kozarček pred spanjem? sem pričel.

-Oja, je rekla in tapkala naprej.

Saksarji so še kar naprej saksali. Čez cesto je znorela mlada srnica. Skoraj sem jo povozil. Zasmejala se je.

-Rada imam živali, veste. Ukvarjam se z lovom.

Med nogami sem imel zmeraj bolj trdo. Mrha, sem pomislil, rada ima kri.

-Kam pa greva? je naenkrat vprašala.

-Poznam gostilno v hribih, ki je odprta pozno v noč.

-Krasno, je odvrnila. -Kmečki turizem. Rada imam kmete. Tako zdravo živijo.

-Tudi jaz sem kmet, sem ji rekel.

Roko sem ji potisnil visoko pod obleko, da sem zatipal golo bedro. Sploh se ni premaknila.

-Zakaj bi bili pa prav vi izjema, mi je odvrnila.

V meni je pričelo vreti. Zdaj jo imaš, sem si rekel.

Komaj sem se obrzdal, da nisem ustavil. Doma jo bom, sem si rekel.

Doma je bilo seveda že vse v temi. Mati so hodili spat s kurami in pred osmo niso vstajali.

-Saj so že zaprli, je vzkliknila, ko je izstopala.

-Jih bova že zbudila, sem kratko odvrnil.

Odklenil sem vežna vrata in prižgal luč. Prijel sem jo pod roko in jo popeljal v toplo hišo k peči. Nalil sem ji češnjevca in ji rekel, da se takoj vrnem. Da naj se malo razgleda.

Potem sem stopil v drvarnico. Iz tnale sem izpulil sekiro s starim, že malo trhlim toporiščem. Skrbno sem zaklenil za seboj.

Stopil sem v kamro, kjer spijo mati. Prižgal sem nočno svetilko. Mati so se zbudili.

-Kva pa je? so vprašali.

-Mati, sem rekel. -Žensko sem pripeljal.

-Ojej, sin, so vzdihnili.

Potem sem dvignil sekiro in opravil. Mater sem pokril z odejo in ugasnil svetilko. Sekiro sem odložil v kot in se vrnil v hišo. Vse v tišini.

Sedela je za mizo in zrla v bogkov kot, delo neznanega ljudskega rezbarja. S hrbtom je bila obrnjena proti meni. Plašč je ležal na klopi ob peči. Hrbet je imela gol. Lasje so ji pokrivali dražljiva ramena.

Ščemelo me je v oči.

-Oprostite, sem rekel. -Imel sem nujen opravek.

Obrnila se je k meni. Skozi tesno oprijeto rdečo obleko sem zaznal čipke črnega modrčka. Mehkega. Skozenj sta se zadirali dojkini bradavički. Požrl sem slino. Gledal sem jo. -Razumem vas. Vsak ima kaj nujnega opraviti, se je nasmehnila.

Gledala sva se. Dolil sem ji češnjevca. In še sebi. Trčila sva in si zrla v oči. Izzivalno.

-Toplo je tukaj, si je z levo roko vrgla lase čez ramo.

Roki sta bili razgaljeni.

Gledal sem jo.

-Ali nimate tukaj nobene glasbe?

Rekel sem ji, da imam gramofon, no, sploh cel stolp, v svoji sobi.

-Pa pojdiva tja, je rekla.

Razprla je od šminke rdeči in nabrekli ustnici. Globoko je vdihnila.

-Ja, prosim. Tukaj se gre. Podala mi je roko. Malomarno je potegnila plašč s klopi in odšla sva po stopnicah na mojo podstreho. Hodil sem pred njo in prisluškoval udarjanju njenih čevljev na hrastovih stopnicah. Prižgal sem luč. Vstopila sva. Hotel sem zakleniti vrata.

-Saj ni potrebno, je rekla. -Nikamor ne bom ušla.

Prižgal sem radio. Še vedno so bili isti saksarji. Kakor da so imeli svoj nočni koncert.

Ustopila se je v kot med okno in golo steno. Med nogami sem imel napetega hudiča. Zaslonil sem luč in stopil proti njej. Samo gledala me je. Z levico sem ji šel v mednožje. Sploh ni imela hlačk. Z desnico sem ji obraz privil k sebi.

-Kako ti je ime? sem jo vprašal.

-Pamela von Stihl. Ampak kam se ti tako mudi? Še nikoli se nisem tako visoko v hribih. Hočem počasi. Hočem užiti tvojo moč. Hočem se kot tvoja najboljša. Hočem absolutno.

Odrevenel sem. Drgetal sem od pričakovanja užitka. Pahnila me je od sebe.

-Počakaj! In glej!

Prižgal sem si cigareto. Plašč je ležal na tleh. Vabljivo raztegnjen. Široko se je razkoračila. Mi obrnila hrbet. Počasi je pričela vleči navzgor obleko. Malo se je nagnila naprej. Ugledal sem zapeljivo kosmato režo. Stresel sem se. Nogavici je imela pripeti z modrim hlačnim pasom. Oklepal se je mehkega trebuha. Glavo je nagnila nazaj. Lasje so ji segli skoraj do razporka med nogami. Pod obleko je imela črno kombinežo.

Kratko in tenko. Z obema rokama jo je vlekla proti glavi. Skoraj je stala pred menoj gola. Prav po sredi hrbta je tekel širok pas oprijetega modrčka. Zataknilo se je pri ušesih. Pri levem, v katerem je visel dolg kovinski uhan. Zmuznila se je tudi mimo te ovire. Glava je šla skozi kombinežo kar sama. Spustila je roki in si z njima šla vzdolž telesa. V roki sem mečkal svoj F57. Potem si je navzgor potegnila še modrček.

Zavohal sem njen parfum. Cimetast. Nageljnov. Stala je pred menoj s hrbtom obrnjena proti meni. Zajahala je naslonjač. Obrnila glavo proti meni. Čisto razprla ustnici. Njen pogled je bil mačji. Hotel je.

-Sem ti všeč? je vprašala.

Samo pokimal sem. Še vedno sem se tresel.

-Pridi! je rekla ukazujoče.

Jahala je fotelj in me gledala. Prepevala je prav potiho some day you come alone...

Pričel sem se slačiti. Ko sem bil gol, sem zastal. Hudič je bil ogromen in je grozil, da ga raznese.

Skozi okno sem ugledal lunin krajec. Utrnil sem luč. Nasadil sem jo. Ves čas je prepevala isto pesmico. V meni se je trgalo. Slišal sem prismuknjene saksofoniste z radia. Govoril sem ji, da jo bom razkosal ob zvokih saksa.

-Oh, daj me! Daj me! je prosila. Zahtevala.

Ko sem se prebudil, je ležala ob meni. Čisto gola. Njeno bohotno razprto telo je bilo podarjeno meni. Hudič je bil še vedno napet. Terjal je svoj davek za vse mesece nazaj. Nežno sem jo ugriznil. Zavzdihnila je. Ni se zbudila. Božal sem jo po mednožni reži. Prišlo mi je samo od sebe. Tako kot prvič. Vstal sem in poiskal njeni nogavici. Pazljivo, da je ne bi prebudil, sem ji roki privezal ob posteljni stranici. V spanju se je premaknila. Potem sem se ogrnil z njenim plaščem.

V garaži sem dolil olje in petprocentno mešanico. Spet sem zaklenil za seboj in se napotil nazaj na podstreho. Bila je pot, dolga skoraj celo moje življenje. Vse do tistega hipa. Še vedno je mirno ležala. Odložil sem motorko na tla in prižgal cigareto. Gledal sem jo. Komaj sem se zadrževal. Vzdržal sem. Saksofonarji so še vedno pihali iz radia.

Potegnil sem ročico zaganjalke. Tišina. Še enkrat. Zarjovelo je. V sobi je zadišalo po izpušnem plinu. Prebudila se je. Začudena me je gledala. Še bolj je razkrečila nogi.

-Ne boj se. Ob zvokih saksa te bom razkosal, sem ji rekel pomirjevalno. -Vem. Pripravljena sem bila na to. Vedno je tako, mi je razumevajoče odvrnila. -Že od nekdaj sem vaša predstava.

Približal sem se postelji s prižgano stihlerico. Postavil sem jo na rob. Pamela se je umaknila k steni. Daleč ni mogla. Imela je zvezani roki. Po vsem telesu je drgetala. Pokleknil sem za njen hrbet, med rezkrečeni nogi. Nagnil sem se naprej in ji pihal v levo uho. Skozi luknjo v uhanu. Privila se je k meni. Z jezikom sem ji zdrsel po hrbtni brazdi v zadnjično režo in ji stiskal dojki. Zaril sem nos v goščavo njenega mednožja. Dišala je. Skozinskoz sem bil osluzen. Uživala je.

Kričala od strahu. Zaril sem ji pest v njeno vlažnost in jo obračal v njej.

-Ljubiš kri. Zdaj te bom do krvi, sem ji dejal.

Čisto se je razvnela. Bila je gola. Nebogljena. Božal sem jo po ritnih krajcih. Nastavljala mi jih je.

Potem sem jo obrnil na bok. Bil sem nežen. Hotel sem, da uživa tudi ona. Oblizal sem ji trebuh. Se ji zaril v popek. Sesal sem ji dojki.

Plaval sem po njej. Našla sva se z ustnicami in se zažirala drug v drugega. Mencala je z boki in me požirala. Ušel sem ji nazaj med dojki. Bradavički sta bili napeti, da bi počili. Zalizal sem se v desno in jo mučil do neskončnosti. Potem sem zagrizel. V ustih sem čutil posladkano slan občutek. Iz dojke je komaj rahlo mezela kri. Od užitka bolečine je hlipala.

-Vzemi me spet od zadaj! je zahtevala.

Oprla se je na komolca in se rahlo privzdignila. Stegnil sem roko po stihlerici in odprl dotok bencina. Zarjovelo je.

Verižica je stekla. Pamelo je oblila kurja polt. Umiril sem žago in jo postavil pod njen trebuh. Dvignila se je, da se ne bi ranila. Ranim jo lahko samo jaz. Hudič je znova vstal v vsej svoji moči in lepoti. Zabijal sem se vanjo. Ji govoril, kako jo bom razkosal ob zvokih saksa. Zahtevala je. Terjala je.

Potem naenkrat se je v njej prelomilo. Zleknila se je na trebuh. Na motorko, ki je podivjala. Slišal sem hreščanje kosti. Veliko krvi je bilo. Ni mi prihajalo. Pod seboj sem začutil mrtvo telo. Dvignil sem jo. Pravzaprav samo spodnjo polovico. Zelo grdo je bilo. Zelo grdo. Odmaknil sem motorko nazaj na rob postelje. Pamelo sem sestavil skupaj. Pokril sem jo s plaščem in legel k njej. Prisluhnil sem saksarjem. Njihovi zvoki so se mešali s podrhtavanjem motorke.

Kmalu bo zmanjkalo bencina.

 


 

Veriga

Bila je sobota. Stal sem pri oknu svoje podstrešnice in poslušal v mrak. Lilo je že tretji dan. Električno napeljavo so potrgala podirajoča se drevesa. V hiši je mati svetila s svečo. Ves popoldan sva z očetom kopala jarke in gradila nasipe, da voda ne bi vdrla v štalo. Cesta sem gor v hribe, kjer naš rod živi že sto letja v samoti, je ostala prevozna.

-Če bo tako lilo, jutri še k maši ne bo treba, sem si rekel.

Svetilka na steni je pričela mežikati. Oče je vključil generator. Rumenkasta svetloba se je umirila v sobi. Vključil sem radio. Na lokalcu so sporočali, naj ljudje ostanejo doma. Zaradi dežja je poplavljenih večina cest. Kraji v hribih da so odrezani od sveta. Odprl sem okno in prižgal cigareto. Puhal sem v megleno goščo. Zazdelo se mi je, da skozi gosto kopreno megle in deževnih oblakov razločim par mežikajočih zvezd. Ne bo dolgo, si rečem. Obvestila je na radiu zamenjala glasba.Nekaj spominov je šlo ob njej skozme.

Prižgal sem novo cigareto in izpraznil frakelj. V Zadružnem domu v Dolini je bil tisti večer ples. Pravzaprav je vsako soboto. In pravzaprav me že dolgo ni bilo tam. Že vse odkar me je zapustila moja dolgoletna ženska. Začela je študirati ob delu in mi očitala, da sem neambiciozen, da sem se prehitro zaprl v svoje hribe, da pa ona noče takega življenja in tako naprej. Prav neverjetno, kako sem jo lahko kmalu prebolel. V resnici pa sem postal malce zagrenjen. Tudi napil sem se ga večkrat.

V kopalnici sem se oprhal. Nekaj dni zaraslo strnišče sem obril in se nadišavil. Preoblekel sem perilo. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem si bil všeč, ni kaj.

-Fantje, če greste nocoj na dekleta, ne pozabite na ketno in kondome.

Bil je glas iz radia. Pretresel me je. V tistem hipu sem vedel. Škatlico kondomov, češke proizvodnje, sem vtaknil v prsni žep na srajci. Čez sem povlekel pulover. Stopil sem dol v hišo. Oče je sedel za mizo v kuhinji in bral časopis. Mati je pomivala posodo.

Povedal sem jima, da grem v Dolino na ples. Da naj ne bosta v skrbeh, če bom prišel pozno domov. Mati je nekaj pojamrala, da bi v takem vremenu lahko ostal doma. Oče pa mi je razumevajoče pomežiknil in dodal, da naj bom previden, ker je Belec verjetno prestopil strugo in poplavil cesto. Na hitro sem še nekaj pojedel. Potem sem odšel po avto. Spotoma sem v šupi vzel verigo, ki jo z očetom uporabljava za vleko hlodov.

Spravil sem jo za sprednji sedež.

Brez težav sem prispel v Dolino. Tik pred krajevno tablo sem pobral fanta, ki sem ju na videz poznal. Njuna stoenka ni dala nobenega glasu več od sebe. Z njima se je v avto naselil vonj po vlagi in prepotenem telesu. Tudi ona dva sta šla na ples.

Bili smo še zgodnji. Ustavili smo se v gostilni ob cesti. Pri zlati kaplji. Naročila sta štefan belega. Potem sem dal še jaz za enega. Ko smo končno le prispeli do Zadružnega doma, je bila ura že deset. Lokalni bend je nabijal, da se je slišalo daleč na okoli. Dež je prenehal. Nekaj pijanih mladcev je bruhalo v bližini vhoda v dom. Krepki Dolinci, trdni kmečki fantje v špičastih usnjenih škornjih, so se naslanjali na zunanji zid. Praznili so zaboj uniona. Prestregel sem nekaj hudih pogledov in neprijaznih opazk. Pomislil sem na verigo v avtu. Prebili smo se v notranjost.

Zajel nas je gost vzduh cigaretnega dima. Na plesišču je bilo samo nekaj stiskajočih se parov. Dva ali trije srednješolci so se metali po prostoru. Ob stenah je bila vrsta stolov zasedenih s spogledljivimi dekleti. Od poznih osnovnošolk, okajenih srednješolk in mladih delavk v Lesnem kombinatu. Te so me pravzaprav najbolj zanimale. Nekaj med njmi sem jih poznal. Moja generacija. Z nekaterimi smo se nasmehnili v pozdrav. Bolj živo je bilo ob šanku. Nanj so se naslanjali mladci in pili pivo. Zelo glasno so govorili. Ko sem naročil dva deci belega, so se obrnili vame in umolknili.

-A pivo ni dobro zate! sem zaslišal porogljivo vprašanje.

Obrnil sem se k njim.

-A bo kdo kaj spil? sem glasno vprašal.

Zasvetile so se jim oči. Najbližji so me pričeli trepljati po rami.

-Okej. Ti si naš. Živjo! smo nazdravili.

Plačal sem zaboj uniona. Spet so pričeli vpiti drug čez drugega. Mimo njih sem se prerinil nazaj v dvorano. Poiskal sem stol. Prekrižal nogi in si prižgal cigareto. Začutil sem precej močno omotico. Prostor, ljudje in glasba so se sprijeli in zaplesali z menoj en nerazpoznaven ples. Bil sem pijan. Potipal sem za ključi od avtomobila. Še so bili tam. Opazoval sem pare, ki so se stiskali po dvorani. Iskal sem kakšen angelski obraz. Ženski, se razume. Nič angelskega ni bilo na obrazih zdravih gorenjskih deklet. Okroglina obraza v pravem razmerju z velikostjo majhnih jošk in obsežnostjo zadnjice. Na debela kolena in krepke noge raje niti pomislil nisem. Še malo pa bi zavzdihnil od žalostne nemoči. Prižgal sem novo cigareto.

Potem sem začutil, da me nekdo opazuje.

Sedela je nekaj stolov naprej ob steni. Sama. S celim telesom je bila obrnjena k meni. Gledala je naravnost vame. Tako naravnost, da sem skoraj zardel. Tudi sam sem se zagledal vanjo. Gledala sva si naravnost v oči. Čez čas sem dobil občutek, kakor da si prihajava vedno bližje. Prostor, ljudje in glasba so izginili. Tisti večer je obstajala samo še ona.

K njej sta pristopila dva nalita mladca. Silila sta jo s pivom in ji ponujala cigarete. Očitni je bilo, da sta ji odveč. Eden jo je skušal objeti čez rame. Drugi jo je božal po stegnih. Vstal sem in pristopil. Mirno sem jima skušal dopovedati, da sva z žensko prišla skupaj in da naj ne težita. Nista me poslušala. Še enkrat sem ponovil. Skoraj proseče. Prav nič se nista pustila zmesti. Ona se ju je medtem skušala otresti. Nič ni zaleglo. Najbližjega sem z vso močjo pohodil. V nenadni bolečini se je skremžil. Drugi je hotel posredovati. Prehitel sem ga.

Zgrabil sem ga za nos in ga stiskal, dokler ni čisto pordel v obraz. Potem sem ga spustil.

-Zdaj pa črta! sem rekel.

Prisedel sem k njej. Ponudil sem ji cigareto. Prižgala sva. Nekaj časa sva molče kadila. Potem je rekla:

-Zakaj je vedno tako? Nikoli ne pustijo, da bi sama izbrala. Kreteni!

Nasmehnil sem se. To zgodbo sem poznal že v neštetih izpeljavah V bistvu so vse enake. Tudi nocojšnja mi je bila na dlani. Razločno sem videl, kako bom sprejel vse, kar pričakuje od moje vloge. In ta ni bila tako majhna.

-Najtežje je biti heroj, sem ji odvrnil.

Bila je žejna. Prerinil sem se k šanku. Ko sem se vrnil v dvorano, je sedela malodane tako, kot sem jo pustil. Imela je dolge temne trepalnice. In kratko krilo.

-Ti si dober, mi je rekla nenadoma, ko sva se pogovarjala in praznila vsak svoj dva deci.

Zasmejal sem se.

-A zato, ker ti ne težim? sem jo vprašal.

-Ne samo zato, je rekla. -A greš plesat?

Šla sva plesat. V začetku se mi ni kaj dosti ljubilo. Prestopal sem se v avtomatičnem ritmu. Roki sem zaril v žepa. Ona pa je migala. Prav spretno. Podjetno. S poželenjem sem jo opazoval. Skoraj da sem pričel slediti njenim gibom. Naenkrat je prostor zastal v temi. Ženski vrišči so se pomešali s pijansko razposajenostjo moških glasov. Oklenila se me je. Bila je manjša od mene. Čisto se je stisnila k meni. Naslonila je glavo name. Objel sem jo čez ramena.

-Rada bi samo nežnost, mi je zašepetala v uho.

Božal sem ji lice. Se s prsti poigraval z njenimi lasmi. Z dlanjo sem drsel po njenem hrbtu. Zatipal sem sponko modrčka. Začutil napetost njenih nog in okroglino kolen.

-Kako ti je ime? sem jo vprašal.

-Fani.

Ob njenem imenu me je med nogami toplo spreletelo. Poiskal sem njena usta. Voljne in vlažne ustnice so pričakovale. Poljub je bil dolg.

Francoski. Z roko mi je šla pod pulover in za srajco. Božala mi je gole boke. Pod bluzo sem se prerinil do njenih bradavičk. Toplih. Čisto suhih. Trajalo je dolgo. Več si v tistem vreščavem mraku nisva mogla izmenjati.

V dvorano se je vrnila svetloba. Ljudje so zvedavo gledali okrog sebe in se nasmihali. Bend v kotu dvorane se je pripravljal, da bo pričel spet igrati. S Fani sva se usedla v najtemnejši kot. K šanku sem se prerinil po steklenico in dva kozarca. Pila sva in se pogovarjala.

Bila je dve leti mlajša od mene. Doma z Malega hriba. S kmetije, ki razpada, ker nima kdo delati na njej. Oče je zapit upokojenec, mati bolehna gospodinja. Starejši brat se je oženil v Dolino. Končala je srednjo ekonomsko. Zaposlena je v Lesnem kombinatu. V računovodstvu. Ne mara pijancev. Mlada je še. Ne ve prav, kaj bi. Prihranila je za staro katro. Da ji ni treba z delavcem v službo. Včasih da je prav obupana, ker da ima dovolj takšnega življenja. Da so moški prasci, ker bi jo vsak rad samo nategnil. A ona pa da tako rabi nežnost. Še enkrat mi reče, da sem dober. Poleti je bila na Krku na dopustu. V avtokampu. S prijateljico in njenim tipom. Zaljubila se je v nekega Italijana z barko. Precej bogatega in pohotnega. Bilo ji je lepo. Počutila se je pomembno. Zdaj velikokrat joče. Ob nedeljah hodi ob desetih k maši. Potem skuha kosilo za vse tri. Med tednom nima časa. Včasih gre v kino in na kakšen ples. V srednji šoli je hodila v hribe. Z bratom in s prijateljicami. Ratitovec, Blegoš, Črna prst, Sedmera jezera, Triglav, Škrlatica. Zdaj nima s kom. Osamljena je. Večina njenih prijateljic ima družino. Bere Jano, Anteno, Kaj in Delo plus. Ob prostem času še Ljubezenske zgodbe. Rada plete in šiva. Ne ve, zakaj sploh še kadi. Saj ne čuti nobenega užitka več. Ampak težko se odvadiš, pravi. Verjame v horoskop.

Poslušal sem jo in tipal za kondomi. Še so bili tam. In pravzaprav me je obšlo, da sva si s Fani zelo podobna. Prav tak obup. Prav tako kljubovanje nesmislu. Nekaj podobnega je verjetno čutila tudi ona. Morda se je odpravila zdoma enakih misli. Morda pa bog vendarle je. Bolj sva se bližala dnu steklenice, bolj sem verjel v to. Ali v srečno naključje. Ali v pravšnjo uglašenost zvezd. Kakorkoli že. Spet sva šla plesat. Bend je igral komad, ki je v teh krajih precej priljubljen. Punce izginjajo v noč.

-Poznaš to pesem? sem jo vprašal.

-Ja, sem že slišala, mi odvrne.

-Pa veš, kako v resnici zgleda? sem ji pogledal v oči.

-Ne vem čisto, a bi rada spoznala, se je zastrmela vame.

-Pridi, pokazal ti bom, sem jo povabil s seboj.

Na vhodu v dvorano je bila gneča. Opazil sem nalita mladca, ki sta prej nadlegovala Fani. Zdelo se mi je, da sta naju čakala. In da sta zdaj še bolj pijana kakor prej. Prijel sem jo pod roko.

-A misliš, da bo tebi dala, če meni ni! se je zadrl tisti, ki sem ga pohodil.

Naredil sem se, kot da nisem slišal. Hotel sem se čimprej prebiti do izhoda. Oni me je zgrabil za rokav.

-A ne slišiš? Tebi govorim!

Neumno se je režal.

-Kaj pa je? sem mirno vprašal.

-Pusti tole žensko pri miru, ker je naša! se je vmešal drugi.

Pomislil sem na verigo v avtu.

-Prav, fanta, sem rekel. -A se lahko zunaj zmenimo?

Ostali so se pričeli radovedno ozirati v nas. V glavnem naliti mladci zalitih pogledov. Pričakovali so. Terjali so svoj običaj. Na vsak način sem hotel priti ven. Do avtomobila. Do verige.

Nekako smo se zrinili ven. Medtem se je popolnoma zjasnilo Zvezde so mežikale kakor pijani junci s svojimi očmi pred menoj. Zjutraj bo slana, sem pomislil.

Fani sem potisnil v avto. Spotoma sem izza sedeža potegnil verigo. Ustopil sem se pred napeto gnečo.

-Dobro, fantje. A bi jo kdo rad skupil? sem vprašal in se ozrl okrog sebe.

Odmaknili so se in glasno mrmrali. K meni sta pristopila fanta, ki sem ju pobral, ko sem šel v Dolino. Poznala sta domačine in jim prigovarjala, naj odnehajo. Odnehali so. Sedel sem v avto in počasi speljal. Nekdo je brcnil v vrata avtomobila. Nisem ustavil. Pospešil sem in kmalu sva bila zunaj vasi.

Počasi sva vozila po ravnici. Zaradi lune je bilo precej svetlo. Travniki na obeh straneh ceste so bili pod vodo. Molčala sva. Zavil sem desno v hrib. Rekel sem, da ne moreva k meni, ker bi bil zjutraj v hiši hudič. Rekla je, da razume. Da je tudi pri njej doma tako. Da je mogoče ravno zato še vedno sama. Razumevajoče se je naslonila name. Bilo mi je prav prijetno. Fani je bila polna ženskega vonja. Počasi sva lezla v hrib z drugo.

Na vrhu je razpotegnjena vas. Bila je zavita v temo. Peljala sva se skozi in naprej do križišča za Mali hrib. Tam sem zavil z glavne poti na travniški kolovoz. V mesečini, iz katere so vstajale meglice, se je posvetil doplar. Zapeljal sem podenj. Ko sva izstopila, sem jo objel in poljubil. Nič se ni branila. Poiskala sva lestev in se povzpela pod ostrešje. Dišalo je po vlažni krmi. Skozi lesene line je hladno pihalo. Skodle so sem ter tja prepustile kakšen lunin žarek.

Komaj so se oči privadile na mrak, je stala gola pred menoj. Prsni bradavici sta bili veliki in napeti kot orehi z domačega dvorišča.

Kratke in močne noge je pustila v visokih škornjih. Pomislil sem na blatno drčo, po kateri z očetom spuščava hlode. Moj je hotel ven iz hlač. Fani se je opotekla proti meni. Ujela se je in pokleknila predme. Hotela je odpeti zadrgo. Dvignil sem jo. Začudeno me je pogledala.

-A me nočeš? je vprašala.

Požrl sem slino.

-Seveda te hočem. Ampak ne morem.

Za hip sem pomolčal.

-Ne morem brez verige, sem nato komaj glasno dodal.

-Saj jo imaš v avtu. Kaj čakaš! Naj zmrznem tu? je bila odločna.

Trajalo je samo kakšno minuto. Ko sem prilezel nazaj gor po lestvi, je bila v bluzi. Kazala mi je hrbet. Ritna krajca sta se lesketala, kakor bi bila naoljena.

-Sleci srajco, sem ji rekel. -In ne obračaj se!

Brez besed jo je slekla. Odpel sem si zadrgo in izza spodnjic potegnil svojega topola. Ko sem se ji približal z verigo v roki, je zadel ob njen hrbet. Stresla se je.

-Dvigni roki! sem ji ukazal.

Dvignila jih je. Čez tram sem vrgel en konec verige. Z drugim sem navzkriž povezal njeni dvignjeni roki in potem drugi konec staknil s prvim. Od zadaj sem jo prijel za trebuh. Bil je napet. In poln.

Razkoračila se je.

-Daj me! se je skušala obrniti k meni.

Nisem ji pustil. Stiskal sem jo za velike dojke in se s topolom drgnil ob njen hrbet.

Postajala je nervozna. Rekla je, da bo zakričala. Da je ne bo nihče slišal, sem ji odvrnil in ji nastavil podlaht v mednožje. Zajahala jo je. V hipu je bila roka osluzena do komolca. Fani je pričela preklinjati. Da sem prasec, je rekla. Da naj jo končno že nategnem. Da jo zebe. Poiskal sem škatlico s kondomi. Komaj sem ga nataknil. Moj topol ni po čeških standardih. Ko sem končal, sem jo odvezal. Hlipala je in se zarila v seno.

Potem sem se oblekel in si prižgal cigareto.

 


 

Za ljubezen so potrebni trije

Skozi veje dreves je pribijala polna luna in sredi noči je bilo tako svetlo, da so drevesa in celo trave, obtežene z nočno roso, metale svoje sence. Midva z Ireno pa sva bila ena sama senca. Objeta sva se vozila po kolovozu med njivami in se poljubljala. Vse nama je bilo jasno. Hotela sva drug drugega. Potrebovala sva se že od prvega dotika. Saj menda sva zato sama obsedela na klopi. Menda sva zato molčala. Se spogledovala.

Prikrito in odkrito. In se dotikala pod mizo. Se požirala z očmi. Irena. V dolgem in ohlapnem krilu. Visoka, vitka, gladka. Dolgolasa. Z nabreklimi navzven zavihanimi ustnicami. S katerih je noč zbrisala rdečo šminko. Ki so bile suhe in trde in jih bo omehčala šele slina mojih ust. Ki ne nosi ne majčke, ne modrčka, ne hlačk. Ki je pod dolgim puloverjem čisto otroško gola. In topla. Ki ji mednožje diši po španskem bezgu. Ki me bo sesala in jemala z zrelostjo ženske samice. Ki stoka od užitka. Ki zna obuditi telo, prepričano, da je suho in nemo. Irena, ta mala fiksarska čarovnica.

-Ko si pijana, si kot Babilonski stolp, sem ji govoril.

Kolesi sva naslonila na cerkveni zid. Okoli je bilo nekaj kupov sveže posušene trave. Dišala je v nočnem hladu in naju vabila. Suhe bilke so naju spočetka bodle, a kmalu sva čutila samo znojno kožo. In poslušala globoko dihanje, kako prihaja iz nekih daljnih globin. Ljubila sva se kot dva pogana na cerkvenem pragu. Že proti zori sva zaspala, zarita v svežo krmo.

Prebudilo me je vroče sonce. Irena je gola ležala na trebuhu in se nastavljala sončnim žarkom. Pogled na njeno telo me je vzburil. Prevalil sem se k njej in jo pričel ljubkovati po hrbtu. Zapredla je kot muca.

-Ljubim se samo ponoči. Pri dnevni svetlobi me je sram. Lahko naju kdo vidi.

Prižgala sva cigareti in z zaprtimi očmi gledala v nebo. Kaj sva videla, si nisva povedala. Molčala sva in čutil sem tesno bližino. In to mi je v tistem hipu zadoščalo. Potem sva vstala. Irena je potegnila nase pulover in vstopila v skoraj prozorno črno krilo. Obula je nogi v kratki čipkasti nogavički in nataknila mehke espadrile. Iz njenih dolgih las sem vlekel posušene bilke in jo česal s prsti. Na glavo je poveznila črn slamnik s širokimi krajci. Ovit je bil z belo svileno ruto.

Odpeljala sva se proti bližnjim gričem. Pred seboj sva imela še ves dan. Vse do noči.

Leno sva kolesarila po vaških poteh. Ustavila sva se pri trgovini ob cesti. Čakal sem jo zunaj pri kolesih. Prišla je ven vsa nasmejana in kazala na svoj trebuh.

-Poglej, noseča sem.

Dvignila je dolgi pulover in s ponosom razkazovala, kaj je skrila podenj. Bila je steklenica težkega črnega vina, škatla keksov, dva čipsa in čokolada. Objel sem jo in poljubil. Jezno je našobila ustnici.

-Saj mi ne verjameš!

-Seveda ti, sem ji rekel. -Ampak zdaj pa hitro, preden opazijo.

Zunaj vasi sva zavila na cesto v hrib med sadovnjaki. Dišalo je po košnji in zgodnjepoletnem vzpuhu. Ko je postal hrib prestrm, sva kolesi porivala ob strani in počasi stopicala v breg. Hotela sva nekam na samo. Proč od hiš, proč od ljudi. Iskala sva prostor pod soncem samo za naju. Sledila sva šumljanju potoka. Skozi redek gozd sva prišla na položno senožet, ki je bila prekrita z visoko in težko travo. Ob robu gozda sva se vzpela na vrh hriba in se nato spustila v kotanjo kjer je bilo nekaj senčnih dreves. V bližini je tekel potok, kjer sva se ohladila.

Kolesi sva prevrnila v travo in razmetala stvari vsevprek. Pričela sva se ruvati. Najprej za hec. Potem me je Irena ugriznila v dlan. Močno sem jo stisnil za roki in jo grobo potegnil k sebi. Vrnil sem ji ugriz v našobljeni ustnici. Brcnila me je v mednožje. Ni me ravno zabolelo, vendar sem se sesedel. Negibno sem obležal. Irena je stala nekaj korakov proč in vsa zadihana klicala, naj ne bom reva. Naj se rujem z njo naprej. V odgovor sem samo nekaj zastokal. Nekaj trenutkov je še tiho stala, potem pa je preplašeno zaklicala:

-A te boli?

Ker nisem odgovoril, je stopila k meni. Pričela me je božati in ščegetati z lasmi. Odpela mi je srajco. Slekla je svoj pulover in z bradavičkama drsela vzdolž mojega trebuha. Komaj sem se zadrževal. Vzdržal sem, dokler ni dvignila krila in se razkrečena usedala name. Začutil sem njeno toplo vlažnost vse do želodca. Nisem mogel več.

Dvignil sem roki in jo pobožal po dojkah.

-Ola, saj si še živ! je vzkliknila.

Presedla se je in mi obrnila hrbet. Z rokama mi je šla za hlače in potegnila ven vso napetost, s katero se je igrala in jo poljubljala.

Potem se je usedla nanjo in odjezdila.

-Tako sem se ustrašila,je rekla.

Obležala je na meni. Božal sem jo po laseh in jo poljubljal po obrazu. Pričela sva čebljati o vsem mogočem in se smejala vsakršnim neumnostim. Bila je ljubka in nedolžna. Ko sva vstala, sva pričela nabirati rože. Ivanjščice, marjetice, zajčke, kadulje, čisto ob gozdu še spominčice in zlatice. Nabrala sva ogromne šopke. Irena je pričela spletati venčke. Enega zame, enega zanjo. Trgal sem lističe ivanjščic in jih spraševal, ali me ljubi ali ne. Vse skupaj je bila nepopisna igra, ki sva se ji predajala. Zdelo se mi je, da bo trajalo večno, da ne more prenehati. Da bova kar ostala tam za vedno. Da bova skupaj objeta umrla in se vsako jutro znova rodila.

Potem se je pojavil on.

Ležala sva z zaprtimi očmi na hrbtu in gledala v nebo. Spet sva molčala o tistem, kar sva videla. Na svojem zaprtem pogledu sem začutil senco. Ko sem odprl oči, je stal nekaj korakov stran. Na rami je držal koso. Bil je bolj majhen kot velik. Že precej plešast. V umazanih hlačah in prepoteni srajci. V pošvedranih delavskih čevljih. Bilo mu je vroče.

Ves se je potil. Okoli pasu je imel privezan kravji rog z oslo. Iz hlačnega žepa je molel vrat steklenice. Od njega je močno zaudarjalo.

-Bog daj, mladička, je pozdravil. -A malo počivata v senci, kaj?

-Ja, a je kaj narobe? sem vprašal.

-Narobe ni nič. Ampak da se valjata po travi, ni prav.

-Saj ni vaša trava, sem mu odvrnil.

-Glej ga, glej ga. Kako pa veš, da ni moja, a? Pa ravno moja je, da boš vedel.

Neumno se je režal in prestavil koso na drugo ramo. Mene pravzaprav sploh ni gledal. Buljil je v Ireno. V njeno mednožje. Mirno je dihala v spanju.

-Tale tička pa gotovo nima kmalu dosti, je rekel s spremenjenim glasom.

Kakor da bi se mu naredil v grlu vozel. Videl sem, kako je komaj požrl slino. Menda se tako cedijo sline, sem pomislil. Potegnil sem ji krilo čez kolena.

-Kaj ne privoščiš staremu človeku, da napase svoj pogled!

Šele tedaj se je zazrl vame. Streslo me je, ko sem opazil gnilo in redko zobovje, razpokana usta in močni kosmati roki. Menda od notranjega strahu se je moja moškost skrčila. Kakor takrat, kadar prilezem iz hladne vode. A tedaj sem pač vedel, da ne bo tople roke, ki bi mi jo ogrela. Stegnil sem roko za hlačami.

-Kako pa shaja s tvojim tičkom, a? Stavim, da ni za nobeno rabo. Vi mladi se samo ližete. Ta stari pa fukamo.

Zardel sem. Bolj od nemoči kot od sramu.

-Saj bova odšla od tod, sem rekel.

Stresel sem Ireno.

-Zakaj me pa budiš! Saj veš, da sem utrujena.

-Zdaj bi pa kar odšla! se je stari razkoračil pred nama. -Nikamor ne bosta šla!

Odložil je koso in sedel k nama v travo. Spet je buljil v Ireno.

-Kdo pa je ta? me je vprašala.

-Ta gospod je lastnik travnika. Pomendrala sva mu travo in zdaj se jezi na naju.

-Tiho, fant! Nič se ne jezim. Tvoja punca mi je všeč, se je popraskal po stegnih. -Lojze, je stegnil desnico proti Ireni.

-Marička, se je zahihitala Irena. -Tole je pa moj Franci.

-A ga bosta požirek? Sam sem ga skuhal.

Iz žepa je potegnil steklenico in jo odmašil z zobmi. Ponudil jo je Ireni.

-Ne maram šnopsa.

Iz vljudnosti sem naredil požirek. Možakar je globoko nagnil.

-Kakšen dedec pa si! me je strmo pogledal, ko si je z roko obrisal usta.

Vprašal je, če imava cigarete. Prižgali smo. Medtem je še nekajkrat krepko srknil. Z nog je zbrcal čevlje. Zasmrdelo je. Pričel se je praskati po podplatih.

-Košnja me pa zdela. In tu gori s kosilnico sploh ne pridem zraven. Vse moram na roke. Pa nobenega, ki bi mi pomagal.

-A nimate družine? je vprašala Irena.

S pogledom sem ji povedal, naj pusti vprašanja pri miru. Da bova lahko čimprej odšla.

-Imam samo brata, ki pa je invalid. V fabriki mu je stisnilo roko. Zdaj ni za nobeno rabo. Jaz pa sem, hvala bogu, zdrav kot dren.

Popraskal se je pod pazduho.

-Kaj pa žena, otroci? je silila vanj Irena.

-Ej, punca. Kaj pa mi bojo otroci? Za žensko ne rečem, ampak otroci so pa sama nadloga.

Za hip je pomolčal.

-Hja, če bi imel žensko, kot si ti, bi se pa pomladil za trideset let. To pa, ja, se je zastrmel v Ireno.

Obliznil si je ustnice. In spet globoko nagnil.

Žganja bo kmalu zmanjkalo, sem si rekel. Potem bova lahko odšla.

Med pogovorom se je približeval Ireni. Njej je bilo vseeno. Ko je bila steklenica prazna in jo je odvrgel v travo, je že sedel čisto ob njej. Naenkrat ji je s hitrim potegom dvignil krilo. Zacmokal je.

-To pa ne! ga je Irena udarila po roki in potegnila krilo nazaj.

-Daj no, punca, da se te vsaj nagledam. V življenju še nisem videl tako lepe.

Oči so se mu svetile. Znoj mu je v curku polzel s čela.

-Pustite jo pri miru! sem rekel odločno.

-Tiho, poba! je odvrnil. -Ti nisi za nobeno rabo.

Obsedel sem pri strani in stiskal ustnice. Bil sem besen.

Potem ji je pričel počasi dvigovati krilo. Božal jo je po kolenih. Irena mu je pustila, da se je približal njenim stegnom, potem pa se mu je izvila vstran.

-V redu, ata. Ampak to je samo za gledanje. Nič dotikov.

Ulegla se je na hrbet. Na glavo je poveznila slamnik in navzgor potegnila pulover. Pokazali sta se napeti bradavički. Potem se je oprla na hrbet in stopala. Zavihala je krilo vse do popka. Nogi je v kolkih razkrečila. Čisto se je ulegla na ogled. Sramežljivo je obrnila pogled v tla. Kakor da bi čakala, kdaj bo že konec fotografiranja. Ves prizor me je močno vzburjal. Možakar je globoko dihal. Skoraj da sem slišal utripanje njegovega srca, tako glasno je bilo. V hlačah mu je zrasla ogromna oteklina. Tresel se je in začel hropsti. Oči so mu pričele izstopati. Pravzaprav sem se v tistem hipu zbal, da ga ne bi zadel infarkt. Irena pa kakor da je uživala v njegovi vzburjenosti. Kakor da me je s tem hotela izzivati. Po kolenih se je začel plaziti k njej. Iz ust mu je visel jezik in momljal je, kako jo bo. Ležala je negibna in gledala vstran.

Bil je že čisto pri njej, skoraj se je je že dotaknil, ko sem skočil pokonci. Pognal sem se proti njemu in zakričal, da naj jo pusti pri miru. Da naj se je ne dotika. V tistem je dvignila pogled. Zazrla se je vame. V njenih očeh je bilo občudovanje. Vendar le za hip. Isti pogled je govoril, da je že prepozno. Da sem zamudil vse. Besno sem se vrgel na starega. Z enim samim gibom se me je otresel. Padel sem vznak.

-Samo malo potrpi, punca, je rekel.

Potem se je obrnil k meni.

-Kaj pa se peteliniš! Kje imaš tiča! Pokaži ga!

Odpel si je hlače in ven potegnil svojo ogromnost. Že od samega pogleda nanjo me je zabolelo. Zakadil sem se vanj. Z eno roko me je ukrotil. Iz hlač je potegnil pas. Stopil je proti meni. Podrl me je na tla. Zvezal mi je roki za hrbet. V usta mi je stlačil umazan robec.

Strgal je hlače z mene. Tudi meni je stal. A moja napetost v primerjavi z njegovo ogromnostjo je bila liliputanska. Irena je še vedno nepremično ležala in gledala vstran.

-A, poba! Zdaj boš videl starega hudiča, kako fuka.

Oklofutal me je. Obležal sem. V dveh skokih je bil pri njej. Z eno roko jo je privzdignil in se z obrazom zažrl v njeno mednožje. Potem se je spravil nadnjo in že preden je prodrl vanjo, mu je prišlo. Popljuval jo je kakor pljuvalnik. Rahlo se je tresla. Staremu sploh ni uplahnil.

Bil je pokončen kot prej. Pravi korenjak. Lahko bi natepaval tri dni. Ampak ne moje Irene! Prikradel sem se mu za hrbet. Z vsemi močmi sem ga brcnil v glavo. Razjarjen se je obrnil k meni. Čelo je imel okrvavljeno.

-Nikoli več ti ne bo prišlo na misel, da bi starega zmotil pri fukanju, je dejal.

Za rano se še zmenil ni. Dvignil se je in s tal pobral koso. Pritisnil me je k bližnjemu drevesu. V grozi spoznanja sem onemel. Z enim samim zamahom mi ga je odrezal. Kosa je morala biti dobro sklepana. Pravilno brušena.

Zarjul sem šele kasneje. Kri je curljala v drobnem curku. Bolj kot bolelo je skelelo. Izgubil sem zavest.

Vrnil se je k dekletu. V rokah drži oslo. Cmoka.

-Zdaj ti jo bom malo nabrusil, reče.

Zarije oslo v njeno režo. Krik. Verjetno jo zaboli. Ne od užitka. Dvigne pogled, ki ga je do tedaj skrivala v travi. Ozira se je okrog sebe. Zagledala je okrvavljeno koso in fanta, ki je negiben ležal nekaj korakov vstran.

-Kaj ste mu storili! je zakričala.

-Malček sem mu odrezal tiča, da se mu je krvca ohladila, odgovori.

Potem znova zarije oslo. Ves se trese, ko izmomlja:

-Če samo pisneš, te bom zaklal kakor tistega tamle.

Izvleče oslo, jo obliže in se zadere vanjo. Začuda ga sprejme, kot sprejme ženska svojega dolgo pričakovanega ljubimca. Objame ga z nogami in zašepeta:

-Že vse življenje čakam nate.

Šepet ga je moral presenetiti. Bolj kakor bi ga kričanje in upiranje. Nepripravljen je nanj. Zmede se. A samo za hip. Potem dela kakor stroj in zraven hrope in cmoka. Traja zelo dolgo. Vzpodbuja ga. Z rokama mu gre za srajco in mu zasajala nohte v lepljivo kožo. Nori. Grabi jo z vso močjo za prsi in suva vanjo kot zmešan. Na koncu premaga tudi njega.

Obleži na njej in še vedno sumljivo hrope. Izvleče se izpod njega. Stoji pred njim. Reče mu naj vstane. Poklekne. Ud mu je splahnel. Ukaže mu naj se uleže na hrbet. Uboga jo. Okobal se usede nanj. Gleda ga v oči.

Ustnice prezirljivo stiska. Klofuta ga. Sploh se ne brani. Dvigne se in sede na njegovo glavo. Čez potegne krilo. Spodaj je slišati stokanje. Nekaj časa tako obsedi. Potem z očmi poišče okoli sebe.

Steklenica s črnim vinom je bila še nenačeta. Z obema rokama jo dvigne. Nekaj časa jo gleda. Potem zamahne. Poči. Potem udarja. Še in še. In zraven kriči. V začetku se med njenimi nogami še nekaj premika in hrope. Roki jo hočeta potegniti dol. Po mnogih udarcih obmiruje.

Postavi se pokonci. Popravi si krilo in pulover. Na glavo si natakne klobuk. Nekaj korakov stran od negibnega telesa sede v travo.

Okoli sebe razstavi škatlo keksov, odvije čokolado in na travo strese vsebino dveh čipsov. S požrešno vnemo baše stvari v usta. Pri tem se malo trese. Požira hitro in lakotno. Včasih se ozre okoli sebe. Morda v strahu, da bo kdo prišel. Oči ima široko odprte. S telesom niha sem ter tja.

Po negibnem, razbitem obrazu obotavljivo lezejo tri mesarske muhe. Iz doline se zaslišijo zvonovi. Avemarija.

 


 

Gorenjski kankan

Tisti večer je lilo kot iz škafa. Brisalci na vetrobranu so komaj ohranjali za silo vidljivost. V zraku je bilo toliko nakopičene vlage, da se je prikradla celo v avtomobil in nobeno gretje ni zaleglo. Bil sem kot v počasi premikajočem se akvariju. Povrhu vsega pa je še zahladilo, da si brez plašča že skoraj zmrzoval.

Peljal sem se v mesto. Hotel sem si ogledati nek film in s kom v neobveznem pogovoru popiti kozarec vina pred spanjem. Hotel sem srečati kakšno bitje ženskega spola in jo prepričati, naj ostane z menoj. Vsaj za tisto noč. Bil sem torej v nastroju, ki mu moji znanci pravijo fukatožnost. Pozabil sem povedati, da deževje obožujem. Takrat se mi zdi, da postanejo ljudje bolj iskreni. Ženske pa so v deževnih večerih sploh najbolj same in najmanj vedo, kaj bi same s seboj.

Za kino sem bil prepozen. Blagajničarka je že odšla, biljeter pa niti slišati ni hotel, da bi me spustil noter brez vstopnice. Sprehodil sem se okrog bližnje veleblagovnice in prisluškoval korakom. Brez zanimanja sem zrl v izložbe z oblekami in porcelanom. Zagledal sem se v izložbo s čevlji. Zrl sem skozi razsvetljeno steklo in opazoval svoj odsev v njem. Razmišljal sem nekaj o presevanju, o pozunanjenju in ponotranjenju. Od strani je močno zapihalo. Zavil sem se v plašč in stopil pod bližnjo streho.

Zagledal sem jo, ko sem si prižgal cigareto, da bi se v sožitju dima, vlage in hladu prepustil nejasnemu toku razbrzdanih misli. Opazovala je isto izložbo s čevlji.

Najprej sem pogledal k njenim nogam. Svetli zaprti salonarji s kačastim vzorcem. Peti nenavadno ozki in dolgi, pri dnu malodane špičasti. Dvignil sem pogled ob njenem telesu. Pravzaprav nič posebnega. Malo zaobljena je bila bolj majhna kot velika, ogrnjena v črn dežni plašč. Na glavi čepica. Temno modra. Lasje dolgi in temni. Pod plaščem tesno oprijete kavbojke in ohlapen črn pulover. Čez rame ji je visela velika torba. Usta majhna, poudarjena z močno rdečo šminko. V medli svetlobi izložbenega okna je nekoga prav nervozno čakala. Premaknil sem se okrog izložbe in pristopil.

-So pa lepi tile čevlji, kaj?

-Ja, ampak so dragi. Pa tudi za v dež niso, je odvrnila, ne da bi me pogledala.

-Čakate avtobus? sem jo vprašal.

-Ahm. Pred nosom mi je odpeljal.

-Povabim vas na čaj, če bo še dolgo.

-Ne vem, kdaj je naslednji. Nobenega voznega reda ni, je rekla zamišljeno in gledala skozi razsvetljeno steklo.

-Zelo lepe čevlje imate. Tu v bližini je kavarna. Lahko stopiva tja, sem jo povabil.

Dvignila je pogled in se za trenutek zazrla naravnost vame. Odprl sem dežnik in stopil čisto k njej.

-Rad bi z vami popil skodelico vročega čaja, sem ji rekel.

Prijela me je pod roko in se stisnila tesno k meni. Njeni lasje so dišali po vlažnem. Bila je mokra.

V hotelski kavarni je bilo samo nekaj delavcev z juga, ki so polglasno premlevali politiko, ženske in fuzbal ter se vmes krepko nalivali. Sedla sva za mizo k oknu. Naročil sem dva deci janževca in čaj z dvojnim rumom.

-Čisto ste premočeni. Rum vas bo ogrel, sem ji rekel z nasmeškom.

Vrnila mi je nasmeh in iz torbe potegnila cigarete. Prižgala sva. Niti ne v zadregi sva molčala. In zrla skozi okno. Deževalo je z enako močjo kot prej.

-Kam pa ste bili namenjeni? sem jo vprašal. -Domov?

-Ne domov. V službo, je odgovorila in pihala v vroč čaj.

-V službo? sem se začudil. -Pa menda ne delate ponoči? sem bil radoveden.

-Delam podnevi in ponoči, mi je odvrnila in še vedno pihala v skodelico.

Kozarec z rumom je že napol izpraznila.

-In kje delate? sem tiščal naprej.

-V Tekstilni... tekstilni tehnik sem. Oblikujem vzorce za blago.

-Že, že, sem sitnaril naprej. -Ampak tega menda ne delate ponoči.

-Ne. Ponoči delam honorarno. V novem nočnem lokalu na drugem koncu mesta. V tovarni slabo zaslužim, zato sem si poiskala dodatno delo.

Ko je odpila čaj, je na robu skodelice ostal obris njenih ustnic. Opazoval sem jo. Ko je odgovarjala na moja vprašanja, je bila skoraj zaupljiva. Namesto vzburjenja in poželenja se je prikradla vame nenavadna toplota. Skoraj da je nisem pobožal po roki.

-Imate uro? je vprašala.

Ko sem ji povedal, koliko je, je dejala, da je že pozno in da bi morala oditi. Pod mizo sva se dotaknila z nogami. Ni se odmaknila. Skozi okno sva zrla ven v dež. Ostali v prostoru so poslušali večerna poročila. Razločil sem le posamezne besede. Streljanje...zasedli stavbo...vojska in policija...obisk predsednika in zunanjega ministra...demonstracije...protesti in peticije...tuji tisk...koncert odpade...jemal nedovoljena poživila...dež. Vlažnost njenih kavbojk se je selila name. Dotikanje je bilo razburljivo. Še bolj to, da sva vztrajala v tem. Kadila sva počasi in strastno. Bila je prva ženska, ki sem jo videl, da uživa v kajenju.

-Lahko vas peljem, sem ji ponudil.

Sklonila je pogled. Skoraj sramežljivo. V tistem položaju mi je bila zares všeč. Rekel sem ji, da bom to storil prav z veseljem. Pogledala me je in skrivnostno rekla:

-Saj ne veste, v kaj se spuščate.

Pod mizo je potegnila nogi k sebi. Zdelo se mi je kot izziv.

-No, potem bo pa še bolj zanimivo. Imava čas, da še enega spijeva? sem jo vprašal.

-Ne. Bolje je, da greva. Ne bi rada zamudila.

Ne bom popisoval kratke vožnje na drugi konec mesta, niti ne pogovora v avtu, saj sva večji del molčala. Naj pa le povem, da sem čutil v tisti ženski neko odločnost, da gre do konca. To me je vznemirjalo. Hotel sem biti priča. Zaustavila sva se zunaj mesta, kjer se je med drevesi skrivala razsvetljena stavba. Neonski napis je mežikal v noč. Dvorišče je bilo prazno.

-To je tukaj. Za goste odpremo šele ob enajstih. Hvala za vožnjo. Lahko noč.

Vse je izrekla skoraj v enem dihu, medtem ko je odpirala vrata.

-Pridem okrog polnoči, sem zaklical za njo, ko je že stekla proti vhodu.

Ne vem, če me je sploh slišala. S hrbtom obrnjena proti meni mi je pomahala pod dežnikom in izginila v zgradbo.

Odpeljal sem se nazaj proti mestu. Vlaga se je naselila tudi vame. Pred seboj sem imel še uro in pol. Vrnil sem se v kavarno. Sedel sem za isto mizo. Na stol, kjer je prej sedela ona. Skoraj da sem čutil toploto, ki je ostala za njo. Ali pa sem jo samo hotel čutiti. Treznost sem krotil z vinom. Temu tudi žejna fantazija ni ugovarjala. Kadil sem in bolščal skozi zarošeno šipo.

Čakal sem. Potem sem poravnal, kar sem popil in se odpravil ven v noč.

Deževalo je še vedno z enako močjo in tudi veter se je zaganjal v stavbe. Kakor da prihaja nenapovedana povodenj, ki nas bo odplavila proti morju. Vlaga v avtomobilu se je obdržala. Tudi vonj po mokrih ženskih laseh je še visel med sedeži. Počasi sem se vozil proti obrobju. Prej pusto dvorišče je bilo zdaj zapolnjeno z avtomobili. S težavo sem našel prostor. Skozi okna stavbe je prihajala rdeča svetloba.

Ko sem plačal nekakšno konzumacijo in odložil plašč, sem vstopil v nizek majhen prostor. Med diskretno svetlobo in pridušeno muziko se je trlo ljudi. Dekle za šankom je stregla v prozornem in tesno oprijetem bodyju. Napete bradavičke so silile ven skozi tkanino. Naročil sem kozarec belega in se naslonil na steno. Gledal sem ljudi. Iskal sem jo. Nisem je našel. Pričel sem si ogledovati čevlje obiskovalcev. Tako bi jo mogoče lažje prepoznal. Tedaj sem v enem glasbenih premorov zaslišal Requiem. Ali pa se mi je tako samo zazdelo.

Zdaj je čas, sem si rekel. Če ne boš zdaj, potem ne boš nikoli.

Neopazno sem se prihulil za točilni pult. Zgrabil sem točajko za vrat. Z drugo roko sem prijel buteljko in zamahnil z njo po pultu, da se je glasno razletela. Mahal sem z njo po zraku in kričal:

-Če ne pride ta hip, jo bom! sem grozil.

Obiskovalci lokala so se v strahu stisnili v kot. Nemo so čakali, kaj bo.

-Naj pride zdaj, če ne!... sem kričal.

Ženske so pričele vreščati. Iz sosednjih dveh prostorov je priteklo nekaj razgaljenih deklet. Njihove v počasnem nihanju poskakujoče dojke so odvrnile mojo pozornost. Postal sem nepazljiv. Nekdo me je močno udaril v trebuh. Sesedel sem se. Iz rok so mi izpulili steklenico.

Pričeli so me brcati. Prav dobro sem razločil trdoto ženskih pet in mehkobo moških podplatov. Bolečino obojih. In v tem zaslišal zamolkla godala iz Requiema.

Me bojo pokončali, ne da bi jo še enkrat videl, sem pomislil.

-Pustite ga! Pustite ga pri miru. Jaz sem tista! je srepo zrla okrog sebe.

Razklenili so krog okrog mene. Pokleknila je k meni. Njeni dolgi lasje so se usuli po meni.

-So te hudo obdelali, kaj? je vprašala z nežnim glasom.

Skušal sem se nasmehniti in sem se v bolečini nakremžil:

-Umrl bi za tebe.

-To pa ne. Kaj bi z mrtvim? mi je vrnila nasmeh.

Pomagala mi je vstati in me posadila na stol. Obrisala mi je lica. Stopila je na sredo prostora in dvignila roki. Ljudje so umolknili.

Pričela se je slačiti. Hitro in premišljeno. Najprej ohlapen pulover, pod katerim sta visela dva napolnjena kozja seska. Potem visoki sandali. In v enem samem potegu oprijete kavbojke in spodnjice. V polmraku se je njeno mednožje lesketalo. Stopila je na stol. Potem sem izgubil zavest.

Ko sem se prebudil, je bila glava v njenem naročju težka in utrujena.

-Nisem te hotela prebuditi, je rekla. -Lahko zdaj greva?

Z očmi sem pokimal. Podpirala me je do avtomobila in me pripela na sprednji sedež. Odpeljala me je k sebi domov.

Oh, potem sva se ljubila, kakor da se oba ljubiva prvič v življenju. Na začetku boječe in s strahom, da se ne bi ranila. Nekje pri vrhuncu hlastajoče in divje. Potem pa čisto zares. Zrelo. Premišljeno. Na nadmorski višini 2500 in nekaj metrov. Z Requiemom v zidovih sobe.

 


 

Eden od naju je Robert de Niro

Bila je polna luna in svetlo kot podnevi. Z avtomobilom sva norela po Jelovici. Ugasnila sva luči in prepevala stare francoske šlagerje. Bila sva sentimentalna sto na uro. Odsotnost ženske in potreba po njej sta bili v premem sorazmerju s fukatožnostjo v nama. Vrzel v tem nepoštenem razmerju sva polnila s količinami belega vina, ki je v take namene vedno pri roki v prtljažniku. Bila sva sama samcata v tisti nočni beli pravljici. Omamljena od vsega skupaj sva se ustavila na nekem travniku, s katerega vidiš pol Gorenjske in ob jasnih dnevih še LJ, in prižgala eno tanko smotko cvetja zla. Hotela sva namreč nekam prispeti. Tja pa ne moreš kar tako. Potem sva se odzibala v ritmu valčka, ki ga je zmanjkalo po vsakem tretjem taktu. Ustavljala sva se ob vrtovih in nabirala rože.

Ogromno rož. Hotela sva zrušiti lesen most za seboj, da se ne bi mogla nikoli več vrniti. Skratka, dala sva si duška in končno prispela k deklini, ki nama je nekoč strla srce in naju pahnila v trpko življenjsko stvarnost.

V temi, v katero je bila zavita vas, je bilo eno okno razsvetljeno. Njeno. V nekaj besedah sva se sporazumela. Vse bo po starem. Vaški običaj. Folklora. Vasovanje. Priklenjena domača žival se je potuhnila in verjetno v strahu čakala, kaj da bo.

Staknila sva dolgo lestev in jo z združenimi močmi naslonila pod njeno okno. B.se je povzpel po njej. Prej sva krepko potegnila iz steklenice. Za pogum. Sam sem splezal na talefonski drog in z nožem, od katerega se ne ločim več, daje mi namreč občutek gotovosti, prerezal napeljavo. Treba je bilo izključiti vsakršno neprijetno presenečenje.

V meni je vse trepetalo od navdušenja. Že nekaj mesecev sem se pripravljal na to srečanje. Samo še muzika je umanjkala in bilo bi popolno. Človek mora vendar težiti k popolnosti. Zaslišal sem žvenketanje stekla in lomljenje okenskega okvira. B.je delal temeljito in kar se da je bil direkten. Mogoče za spoznanje preglasen.

Prisluhnil sem v noč. Vse je bilo kot prej. Povzpel sem se po stopnicah. Dvakrat pozvonil. Kot v starih časih. Vrata so se hitro odprla. Na drugi strani je stala v polmraku. V kratki črni kombineži. Ogrnjena v kopalni plašč. Pomignila mi je, naj vstopim.

V sobi sem najprej zagledal B., kako leži med drobci stekla na preprogi. Preklinjal je. Usedla se je na posteljo in me gledala. Pomagal sem B. na stol. Prižgal sem si cigareto.

-Tako. Prišla sva poravnat stare račune. Vse poti za nazaj so zaprte. Upam, da se tega zavedaš, sem dejal in zrl nekam skoznjo.

-Že dolgo vaju čakam, je mirno spregovorila.

Potem smo se vsi trije objeli in pričeli kramljati. Kje si bila, kaj si delala, kaj počneš, kam boš šel, kaj si videl, koga si srečala, s kom si se imel lepo, kaj boš čez teden dni, kdaj se bomo zopet videli, kam bomo skupaj šli... Tu sem pogovor prekinil in dejal, da bova odšla sama. Nista vedela, kdo bo ostal.

-Kdor ostane, ne bo nič manj sam kot tisti, ki je v dveh, sem odgovoril na neizgovorjeno vprašanje.

Z razumevanjem mi je prikimala in sedla za klavir. Plašč je odvrgla. B. je primaknil stol, sam pa sem se naslonil na pokrov klavirja. Pričela je igrati prav tisti valček, v ritmu katerega sva kolovratila po gozdnih cestah. Za nekaj časa se je vse ustavilo v nekakšnih upočasnjenih slikah. Potem sem odšel v avto po vse tiste nabrane rože in jih polno naročje prinesel v sobo. Brez besed sem jih spustil na njena kolena.

-Oh, kako lepe rože, je rekla.

Poljubila je B. na ustnice, mene pa na lice.

-Daj, zaigraj še enkrat, sem ji rekel.

Zaigrala je in se prepustila svojemu čustvu. Solze so navirale iz njenih temnih oči. Zavedel sem se, da je vsaka resničnost stotine milj oddaljena in da je čas, da se prestavimo drugam. Tja, kamor sodimo.

-Eden od naju je Robert de Niro, sem dejal.

Že je hotela nekaj reči, ampak dvignil sem roko in dodal:

-A to moraš ugotoviti sama. Hvala ti za lep večer.

Odpravila sva se odpravila proti vratom. Začudeno naju je gledala. Z bolečino na obrazu in s cmokom v grlu je vprašala:

-A me ne bosta posilila, počela z menoj svinjarij in me na koncu zadavila ter razkosala in vrgla moje lepo telo ribam v Savo?!

(To je bil najdaljši stavek v njenem življenju. To trdim z vso odgovornostjo. Že dolgo jo poznam.)

Spogledala sva se in si razumevajoče pokimala. B. je stopil k njej, jo prijel za levo laket in ji, strmeč v oči, rekel:

-Poslušaj, punca. Zaenkrat imaš dovolj. Malček sva že utrujena in naveličana. Mogoče kdaj drugič, v kakšni drugi zgodbi.

 


 

Morje ljubezni

Že peti dan so bili na nogah. Gonili so jih po gorenjskih gozdovih gor in dol kakor kakšne partizane. Bili so utrujeni naveličani in prepoteni. Razdražljivi. Uši niso imeli. Tudi za gozdne sadeže niso imeli časa. Zmagovali so. Sovražnik, k ga niso nikoli srečali, je bežal in za seboj nastavljal mine, podiral drevesa na ceste in poganjal v zrak brvi in viadukte. Res, dosti dela so imeli, preden so osvobodili vse okoliške kraje in vasi. Čudno se jim je le zdelo, da jih domačini niso pozdravljali z navdušenim vzklikanjem. Težko je biti osvoboditelj.

Po dobro opravljenem delu so dobili dva dni počitka. Se spodobi. Vrnili so se nazaj na planoto, kjer je bila stara vojašnica. Že nekaj vojska jo je uporabljalo. Okopali so se in zamenjali perilo. Vsak je dobil dvojno porcijo pasulja in pivo. Prišli so do cigaret. Pametnejši in izkušenejši, veterani, so iz svojih borš potegnili bele steklenice, ki so potem krožile naokrog. Sadjevec, hruševec, tropinovec, češnjevec in slivovka. Dodobra so jih pregreli. Toplota utrujenim udom še kako prav pride. Treba je biti pripravljen. Nič nas ne sme presenetit

Popoldan se je pevesil v večer in večer v noč. Sedijo pod smrekami na triku pred vojašnico in počasi srkajo ognjeno vodo. Nekdo zaigra na orglice. Oglasi se nekaj glasov, ki polglasno mrmrajo besedilo na znano ljudsko melodijo. V ljudi, ogrnjene v topla dolga prekrivala, se krade nekšna melanholija. Verjetno povezana z občutkom pogrešnja doma, ženske, otrok, televizije, bližnje gostilne, avtomobila... Slišati je pritajeno hrzanje konj. Noč je svetla. Lunin krajec vzhaja izza skalnatega hriba nad jezerom. V daljavi vsake toliko časa kakšen zategli kravji muu.

-Prav to, prav ta mir. Zadnje čase sem pogrešal spokojnost in tišino, tiho reče ženska.

Z eno roko se naslanja na moškega, ki jo z desnico ma okoli pasu. Sedita zunaj na zgornjem ganku. Kadar se le malo premakneta, pletena stola rahlo zaječita. Penzion, kamor sta prispela tistega dne zjutraj, se imenuje Pri roži. Moški pozna upravnico že precej let. Pravzaprav sta bila sošolca v osnovni šoli. Potem se dolgo časa nista videla. Ko je z Ido, ki je nekaj časa bolehala na pljučih, odkil prijazno naselje mirnih vikendašev in sredi njega lični penzion, je bil nemalo presenečen.

Marjeta ga je takoj prepoznala in jima ponudila najboljšo sobo na podstrešju. S gledom na kamniti vrh, ki ga zjutraj prvega obsije sone z rdečkasto svetlobo. Od takrat se vsako leto vračata. Vedno v istem času in v isto sobo. Že kar udomačila sta se pri Marjeti. Sama nimata vikenda. On dela kot trgovski potnik za suhomesnate proizvode, ona je računovodkinja v istem podjetju. Bližata se petdesetim. Ona je štiri leta mlajša od njega.

-Tudi jaz sem že komaj čakal, kdaj jo odrineva sem gor, jo privije k sebi.

Vzšel je že ves lunin krajec in meče pritajene sence po pokraji. Tipična srednjegorska planota. Ogromen valovit pašnik, pregrajen z dolgimi in neenakomernimi lesenimi ograjami. Sem in tja kakšna košata smreka. Bolj ob robu lesene hišice kakor iz pravljice. Pred vhodi nepremično stražijo palčki z rdečimi klobuki in dolgimi bradami. Ob njih dremljejo psi. Skozi srčkaste luknje na gankovi ograji se tihotapijo lunini žarki in osvetljujejo viseče nageljne. Napenjajo se še od zadnjih vonjev pred mrzlo jeenjo. Čez zimo je penzion zaprt. Tudi vikendašev ni. Nikoli ne splužijo ceste. Zaradi občine. Noče plačati komunalcev.

-Ja, prav spokojno je, Ida, ji reče.

Potem za hip pomolči.

-Že dolgo si te nisem tako močno želel, ji zašepeta v uho.

Prestavi desnico na njene prsi. Ona zavzdihne in se obrne k njemu. Poišče njegova usta. Neka časa se poljubljata. Potem jo dvigne v naročje in odnese v sobo. Zapre gankova vrata.

Sabina zapre vrata seboj. Za hip postane, da se ji oči privadijo teme. Z vajnim korakom se umika stvarem v sobi. Pri oknu obstane in se zagleda ven. Prinese si stol in se s komolci nasloni na okensko polico. Zunaj pod oknom rase gola breza, na desni star, suh macesen. Tako sedi nekaj časa nepremično. Potem se sprehodi po sobi. Na polico ob postelji je pripeta nočna svetilka. Prižge jo. Od okna prinese stol. Usedese, noge stegne na posteljno pregrinjalo. Pokrije jih z odejo. Z levico potipa za knjigo pod vzglavjem. Pena dni. Počasi bere. Zelo počasi. Skoraj tri minute na stran. Zatopljena je v branje. Otrpla. Včasih prestavi nogo na nogo, potem položaj zamenja. Včasih s sunkovito in nepričakovan kretnjo popravi koder las, ki ji leze na čelo, za uho. Ima dolge skuštrane lase. Črne. Oblečena je v ohlapen črn pulover in sprane kavbojke. Na tleh pri stolu par superg. Že močno obrabljenih. Ustnici krepki in mesnati, malce zavihani navzven. Tudi malce razpokani sta. Od vetra? Ko bere, včasih razpotegne desni kotiček ust. Na levem licu je vdolbinica. Od smeha. Ko odloži knjigo, vstane in v nogavicah stopa po sobi. Kakšnih petkrat. Gor in dol. Ura gre na polnoč. Prižge si cigareto in odpre okno. Nagne se gloko ven v noč. Lasje se ji razsujejo po obrazu. Preden cigareto približa ustom, mora odstreti lasno zaveso. Puha v temo. Razloči nekaj dreves. Ogorek frcne v travo. Zapre okno in ugasne luč. V temi se sleče in obleče spalno srajco. Na njej se smehljajo trije delfinčki. Zavije se v odejo. Nagne se na bok. Glavo obrne k steni.

Globoko in počasi diha.

Nekaj vešč se zaletava v umazano žarnico, ki medlo sveti v štali. Tri goveda mirno ležijo na čisti stelji in prežvekuje. Odprte oči so spokojne in blage. Pri četrti živali lečita dva moška v škornjih in predpasniku. Eden ima na glavi zdelan klobuk. Krava je pod repom vsa sluzasta. Napenja se. Potiho se pomenkujeta. Izpod kravjega repa se prikažeta dva parklja. Gologlavi priveže vrv okrog nožic, ki silita na plano, in poda en konec moškemu s klobukom.

-Zdaj pa pazi, Stane. Vleci počasi in z občutkom, da mu jih ne polomiva.

Počasi vlečeta. Teliček je vedno bolj zunaj. Rjava skodrana koža je skoz in skoz mokra. Ko je popolnoma zunaj, ga pričneta brisati s cunjami. Krava muka. Mali se skuša postaviti na svoje noge. Kot pijanec. Prikotali se h kravi. Ta ga začne lizati po vsem životu. Tele si poišče vime in prične sesati.

-Še dobro, da si me prišel kat dovolj zgodaj, reče gologlavi, lahko bi se kaj zapletlo.

-No, hvalabogu je vse v redu. Pojdiva v hišo, da enega zvrneva. Zaslužila sva ga.

Štala umolkne v temi. Moška sedita za dolgo vegasto mizo v hiši. Pred vsakim šilce. Na prtu bela steklenica s prozorno tekočino.

-Uh, se strese tisti brez klobuka. -Močen je. Si ga sam skuhal?

-Ja. Iz samih hrušk. Že predlanskim. Nekaj mi ga je še ostalo. Za posebne priložnosti.

-Dober je, ni kaj. In prileže se po takemle delu. Daj, natoči mi še enega.

Stane obema nalije še eno šilce. Ima močno okroglo glavo. Poteze na obrazu so mehke. Okrog petdeset let. Na dušek ga zvrneta vase.

-Tako. Zdaj jo bom pa počasi odmahal. Dovolj je za danes, reče gologlavi in vstane od mize.

Pospremi ga na dvorišče. Možakar vžge motor, si na glavo posadi čelado in se odpelje v noč. Stane še nekaj hipov prisluškuje v mrak. Potem počoha psa in odide pogledat v štalo. Tele sesa in buta kravo v vime. Utrne luč in se vrne v hišo. V lavorju si umije roke in leže za peč. Ne more takoj zaspati. Ura je pol treh zjutraj.

Na avtobusni postaji ni veliko ljudi. Nekaj zaspanih taksistov stoji v gruči pod uro. Pogovarjajo se in široko krilijo z rokami. Iz kioska s krompirčkom in burekom se dviga počasen in lenoben dim. Iz oblačnega neba rahlo prši. Redki mimoidoči v rokah stiskajo dežnike. Postajna ura kaže pol sedmih.

Z majhnim nahrbtnikom na ramenih se prestopa pred kioskom in nervozno pogleduje na uro. Ozira se okoli sebe. Precej visoka je. Okrog meter osemdeset. Svetle dolge lase ima spete v čop. Visi ji postrani. Oblečena je v oprijete rjave žametne hlače in rdeč adidasov anorak. Izpod ovratnika se vidi vijoličen pulover. Iz moherja. Na nogah ima nizke in lahke planinske čevlje. Takšne, kot jih delajo v tovarni Planika. Še skoraj čisto nove. Majhne ustnice so diskretno našminkane, obrvi in trepalnice poudarjene s temnim črnilom. Kadi. Čez nekaj minut pripelje avtobus. Edini potnik je. Z nahrbtnikom hoče vstopiti skozi zadnja vrata.

-Hej, kaj pa nahrbtnik! sliši sprevodnika, ki ji maha, da mora nahrbtnik dati v prtljažnik.

To stori z nejevoljo in hoče sprevodnika prepričati, da je avtobus vendar ja čisto prazen.

-Kaj morem, skomigne z rameni majhen možakar z debelimi očali.

Na srajci ima odpete tri gumbe. Vidijo se mu dlake na prsih. Neumno se hahlja in obrača cigareto v roki.

-Taka so pravila, gospodična, reče.

Molče plača in sede čisto zadaj k oknu.

-Viktor, zbudi se! Ida narahlo stresa moškega ob sebi v postelji. -Dolgčas mi je.

Moški, že malo plešast, se obrne k ženski. Mane si oči in jo gleda. Smehlja se mu. Nagne se k njemu, ga objame in mu zašepeta.

-Sinoči si bil čudovit, teliček moj.

Razgaljena je. Dojki ji mlahata. Eno zajame v roko. Gnete jo. Stiska jo vedno močneje. Ida se privije obenj. Dolg poljub. Na tla vrže odejo. Zdaj sta gola. Ida pohotno polna, Viktor s povešenim trebuhom in močnimi rameni. Vanjo se zasadi od zadaj. Ida počasi miga z boki in počasi potuje nazaj in naprej. Ko se umirita, se pokrijeta. Čez čas zaspita.

Dežne kaplje v enakomernem ritmu štropotajo po skodlasti strehi. Dan je še zgoden. Oblačen. Dim pritiska k tlom. Vlažno in hladno je zunaj. Trava še prijetno zelena.

Šele v sosednjem mestu vstopi nekaj potnikov. Zlovoljni obrazi. Ne vejo, kam bi z dežniki. Na oblekah je ostala kakšna dežna kaplja in hoče prodreti v tkanino. Šipe avtobusa so zarošene. Zadaj ob oknu izbriše srčasto obliko in skoznjo gleda ven. Na sosednji sedež sede mlajši moški temnejše polti. Skuštran. V pomečkani obleki in pošvedranih čevljih. Pri nogah ima umazano potovalko.

-A vozi ta autobus u Jesenice? vpraša.

Skomigne z rameni. Gleda ven v pokrajino. Šteje drogove ob cesti. Kaj dalj se zaradi megle ne vidi. Avtobus se na vsaki postaji bolj prazni.

Uživa v vlažni toploti, ki se razleza po njej. Zadrema. Na radiu vrtijo Fante treh dolin.

Stane boža telička po vratu. Krava leži na boku in enakomerno prežvekuje. Ostale tri stoje otepajo suho krmo v jaslih. Zunaj dežuje. Diši po vlažnih živalih in suhi stelji. Ko živali pojejo, se spravi k molži. Namolze za slabe tri golide. V veži mleko precedi in ga prelije v večjo in manjšo kanglo. Odnese ju v šupo in postavi na prikolico od motorja. Potem se vrne v kuhinjo. Na štedilniku vre voda. Pripravi si divka kavo in jo zalije z mlekom. Sede za mizo in odreže kos kruha.

Počasi ga melje v skodelo. Potem z žlico potaplja posamezne kose, ki se nočejo potopiti sami od sebe. Preudarno zajema z veliko žlico. Ko poje, odide ven. Zavije za štalo h gnojnemu kupu. Odpne si šlic. Odlije. Potem se pretegne in popravi klobuk, ki mu je zlezel naprej. V mokri travi obriše škornje. V veži si natakne staro bundo. Nato iz šupe pririne Tomosovo štirico s prikolico in vžge. Usedse in odpelje po makadamu navzdol. Na ovinku odloži večjo posodo z mlekom. Potem zavije na desno in nekaj časa se s prvo vzpenja v hrib. Mokra cesta se nato poravna v udoben gozdni kolovoz. Ko zmanjka gozda, se pokaže široka planota.

Posejana je z neenakomernimi lesenimi ograjami. K osamljenim drevesom se stiskajo lesene hiške. Zavozi med ograjami in se ustavi pri penzionu. Na dvorišču sta parkirana dva avtomobila. Nerazločno zamrmra pri sebi.

Zakorači k vhodu. V rokah nosi kanglo z mlekom. Iz dimnika kadi bohoten sivkast dim. Tišči ga k tlom. Dvakrat glasno potrka. Vstopi. Po hodniku najde v kuhinjo. Razvetljuje jo luč na stropu.

Marjeta je sklonjena nad pomivalno korito. Močnejše postave in rdečih las. Na glavi ima ruto. Izpod krajšega krila kukajo čipke kombineže.

Črne. S hrbtom je obrnjena h kuhinjskim vratom. Zdi se, da Staneta ne opazi. Ta potiho odloži kanglo na mizo. Prikrade se ji za hrbet. Z desnico od zadaj sunkovito seže v njeno mednožje. Presenečeno zavrisne in se obrne. V obraz je zardela. Strogo ga pogleda. Udari ga po roki.

-Nehaj! Sabina je že pokonci. Vsak čas lahko pri dol, mu reče.

On se ne zmeni za to. Zavleče ji roko globoko pod krilo. Tipa. Marjeta ga odriva.

-Nehaj, slišiš! Lahko naju zaloti, reče zadihano.

-Pa kaj potem! Saj lahko tudi njo, če je ljubosumna nate, ji odvrne.

-Kaj boš njo, saj ne mara moških. Mislim, da je lezbača, se mu izvija Marjeta. -Ampak ti bi pa tudi vsako, omehča čez čas glas.

Z levico prime njegovo mednožje.

-Velik je. Za kaj ga pa imaš? ga vpraša med smehom.

-Z njim podiram drevesa, ji odvrne.

Prične si odpenjati šlic.

Marjeta ga potegne s seboj do mize. Ko se spravlja nanjo, prevrne kanglo. Mleko se zlije po tleh.

-Hudič! zakolne Marjeta in hoče vstati.

Stane ji ne pusti. Tišči jo k mizi. Hoče se zariti vanjo. Fantje treh dolin v ritmu valčka prepevajo o fantu, ki vasuje pri dekletu. Bližajoči koraki.

Marjeta ga z vso močjo odrine. Popravlja si krilo in se s krpo sklanja k tlom. Stane si zapne šlic. Klobuk si posadi nazaj na glavo.

Vstopi Sabina. Skuštrane lase ima spete v debelo kito. Oprijete kavbojke poudarjajo njena močna stegna. Skozi ohlapen pulover bodejo velike prsi. Vezalka na levi supergi je odvezana.

-Dobro jutro. Oprosti, Marjeta, malo sem zaspala, reče. Stane stoji pri štedilniku.

-Bog daj, študentka, ji odzdravi. -Si dobro spala?

Čez čas jo zvedavo pogleda.

-Ti ni nič dolgčas sami brez fanta tu gor v hribih?

-Danes pričakuje svojo prijatelico, se oglasi Marjeta.

Stane se zareži.

-Verjetno je ne bo v takem vremenu, odvrne Sabina.

Zre skozi okno. Pada gost droben dež. Z dlanjo potegne po zarošeni šipi.

-No, prav, reče Stane. -Moram iti. Delo me čaka. Nekaj sušic bom podrl zgoraj pri vojašnici. Oglasim se zvečer in prinesem mleko.

Pomežikne Marjeti. Ta v zadregi povesi pogled.

-Ali imajo res že spet vojaške vaje? vpraša.

-Nič nisem slišal o tem, odvrne Stane. -Adijo.

-Adijo, odgovorita obe v pozdrav.

Na kuhinjskih vratih se obrne in pove, da je krava ponoči strila. Da naj prideta pogledat telička. Potem je slišati oddaljujoče brnenje motorja.

Ženski za mizo pijeta kavo. Vremenska napoved na radiu je megla z dežjem.

Ko se zjutraj zbudijo, so noge trde in ramena polomljena. Nekateri so močno mačkasti. Sitno se ozijo naokrog po posteljah. Iščejo, na koga bi zlili svojo slabo voljo. Kaplar jih priganja, da naj vendar že vstanejo.

Približa se Čefurju, ki smrči na spodnjem pogradu pri oknu. Oči se mu zasvetijo. Prične ga vleči za noge. Čefur hrope naprej. Naenkrat Kaplarja odnese v sosednji pograd. Drži se za levo oko. Preklinja. Ko odmakne roko, pred seboj zagleda bingljajoče noge. Smrdijo. Na zgornjem pogradu, kjer spodaj leži Čefur, se od smeha zvija Alko.

-A si zdaj zbujen, Kaplar? vpraša in nogi potegne k sebi na posteljo.

-Za tole boš pačal! stisne med zobmi Kaplar.

Izza pasu potegne vojaško pištolo. Nameri jo v Alka. Ta se reži.

-Minil te bo smeh! zabevska Kaplar in zakriči: -Na kolena, prasec! Dol!

Fantje v posteljah se privzdignejo na komolce. Eni se neumno hahljajo, drugi tiho gledajo. Tretji so se šele ravnokar zbudili in ne vejo, za kaj gre.

-Da mi nihče ne mrdne, če ne ga bom preluknjal!

Kaplar srepo gleda okoli sebe. Alko je na kolenih. Še vedno se smeji. Na sebi ima samo spodnjice. Umazane. Kaplar mu ukaže, naj jih sleče. Z obotavljanjem jih potegne dol. Kaplar si odpne širok vojaški pas z bluze. Preden prvič zamahne, mu glavo zakrije blazina. Nekaj rok ga pritisne na posteljo in mu iz rok izvije pištolo. Džizus, visokoščen dolgolasec s kozjo bradico, ga s koleni pritiska nadlahti. V roki drži dolgo jekleno klino. Nazobčano kakor žaga. Gleda Kaplarja naravnost v oči.

-Samo še eno svinjarijo, pa te zakoljem kot svinjo! mu reče potiho.

Oči se mu krvavo svetijo.

V sobo vstopi poročik. Prerine se do Alka, Kaplarja in Džizusa.

-Kaj pa se greste, fantje?

-Indijance in kavbojce, mu mirno odgovori Džizus. -Tale je izdajalec, pokaže na Kaplarja pod seboj.

-Nehajte. Zajtrk nas čaka. Nato čiščenje orožja, popoldne in zvečer pa ste prosti, je bil spravljiv poročnikov glas.

Ko odprejo okno in pogledajo na travnik pred vojašnico, se šest konj spokojno pase v mokri travi. Vsake toliko časa kakšen dvigne glavo in za hip zastane.

Oblečejo se in odidejo v jedilnico.

Stoji pod košato smreko. Gleda na cesto. Nobenega avtomobila. Mraz zanesljivo pronica vanjo. Mokra je do kože. Nahrbtnik je na tleh pri nogah. Premočene hlače se tesno oprijemajo stegen. Za hlačami čuti kapljice vlage. Ura na roki kaže pol dvanajstih. Že eno uro in pol hodi in ni srečala žive duše. Naletela je samo na nekaj zaprtih vikendov.

Ustraši se, da je zašla. Iz nahrbtnika potegne sok pingo. S slamico ga preluknja in globoko potegne vase. Ko iz vrečke iztsne zadnjo kapljico, jo zmečka in spravi v žep nahrbtnika. Prične se prestopati na mestu. Nič ne zaleže. Zebe jo. Zavzdihne. Potisne lase pod kapuco. Z rokama si gre vzdolž stegen, da bi iztisnila vsaj nekaj vlage iz premočenega žameta. Hvalabogu je vsaj v čevljih suho,pomisli.

Spet je na cesti. Nekaj trenutkov okleva, ali naj se obrne nazaj ali naj gre naprej v hrib. Zakorači v hrib. Roke zarije v žepe anoraka.

Kakšnih pet minut hodi po kolovozu, ko sredi gozda naleti na križišče. Nobenih kažipotov. Zmedeno tuhta, kam naj krene. Ko si hoče prižgati cigareto, ugotovi, da so tudi vžigalice skozinskoz premočene. Zasliši hropenje traktorja. Na obrazu ima izraz napetosti in pričakovanja. Še nekaj hipov počaka. Potem se prikaže traktor. Prihaja iz iste smeri, od koder je prišla. Pokrit je z ogromno stekleno kabino. V njej razpozna moško postavo klobukom. Prične mahati z rokama. Traktor se ustavi. Moški odpre vrata kabine.

-Dober da. A imate mogoče vžigalice? Moje so čisto premočene, vpraša.

Stane jo nekaj hipov gleda. Neumno se mu zdi tako vprašanje sredi deževnega gozda. Gleda jo naravnost v obraz. Črnilo okoli oči je grdo razlito, šminka na ustnicah razmazana.

-Kam pa greste? vpraša.

-A nimate vžigalic? ona še kar vztraja pri svojem.

-Ne. Ne kadim, ji odvrne.

Potem mine ne hipov, ko ne vesta, kaj bi. Ona potem reče:

-Rada bi do hotela, pa sem verjetno zašla.

Gleda v tla in s čevljem gladi kamen pred seboj.

-Nič niste zašli, le bližnjici ste se na daleč ognili. Zdaj pa kar naravnost po tej cesti. Na prvem razpotju zavijete levo. Čez četrt ure boste tam.

-Hvala, reče in odide, ne da bi ga pogledala.

-Čudna punca, reče naglas sam pri sebi Stane, ko zapira vrata kabine.

Preden požene svojega zetorja, pogleda, če je motorka še zadaj na sedežu. Še je. Tudi cepin, sekira in močna veriga so še tam. Iz cekarja, ki visi na levi pod volanom, gleda vrat steklenice. Potegne jo ven in nagne v dolg požirek. Zadovoljen izraz na obrazu. Potem s traktorjem zavije na desno. Čez čas se široki kolovoz spremeni v ozko pot, zaraslo s travo in podrastjo. Praprot od teže dežnih kapelj tišči k tlom. Na majhni poseki se ustavi in zleze ven. Pobere kramo iz kabine in izgine med drevesi. Dež pojenjuje. Zapiha mrzel veter. Čez čas drdranje motorne žage.

V hotelu, v velikem prostoru, ki je restavracija, sedita Viktor in Ida. Na belo pogrnjeni mizi dve prazni čajni skodelici in na pol izpraznjen frakelj. Sedita si nasproti. Miza stoji ob zarošenem oknu. Na sosednjem stolu čez naslonjalo bunda in dežni plašč. Oboje umazano sive barve. Viktor je v zelenih pumparicah in za nekaj odtenkov temnejših volnenih dokolenkah. Ida v širokem volnenem rjavem krilu. Oba v temno rdečih, ročno spletenih puloverjih. Njena roka počiva v njegovi. Počasi, kakor s premislekom, jo gladi. Molčita.

Na drugem koncu prostora, ob veliki krušni peč sedi za mizo pet lovcev. Dvocevke obešene na naslanjala stolov. Vsi v zelenih lodnastih oblekah. Seveda imajo na glavah klobuke. In za njimi zataknjene gamsove čopke. Pijejo pivo in se glasno pomenkujejo. Radio v prostor z diskretno jakostjo valovi stare jagerske pesmi. Tirolske. Jodlanje in zavijanje lovskih rogov. Natakarica, ki se prikaže pladnjem, ima umetno obarvane lase. Močno je nalična. Skozi belo bluzo je razpoznati velik modrc.

Precej prsata je. Zaobljena. Lovska druščina jo pozdravi z glasnim vzklikom. Suknjiče imajo razpete. Pepelniki na mizi so polni ogorkov. Eden jo potegne k sebi na kolena in jo prime za prsi. Hihita se in otepa.

-Nehaj, no, goste imam, reče in pogleda na Viktorja in Ido. Onadva še vedno molčita. Na njunih obrazih izraz blažene spokojnosti. Kot pri dveh najstniških zaljubljencih. Natakarica se medtem otrese močnih kosmatih rok. Izgine v kuhinjo. Eden od lovcev položi na mizo karte. Tarok. Ko igrajo glasno komentirajo. Na radiu govoranca v nemščini.

Ida se naenkrat zagleda v kot prostora. Nekaj časa ne odmakne pogleda. Viktor ji sledi s pogledom. Nad džuboksom je obešeno jelenovo rogovje. Veliko. Razdalja med skrajnima vršičkoma je skoraj dva metra. Ida vstane in stopi do glasbene skrinje. V režo vtakne novčič. Potem pregleduje tipke. Najde. Pritisne in se vrne k mizi. Frank Sinatra poje v dežju.

-A bo Tujec v noči tudi? jo vpraša Viktor.

Pred kioskom se gnetejo ljudje v olivnozelenih uniformah. Kričijo. Drezajo se med seboj. Eni držijo v rokah steklenice piva. Mnogi kadijo. Nestrpni so. Vsak bi rad čimprej dobil svoje in se umaknil nekam na suho.

Dežuje.

Prodajalec v kiosku je zatrpan s praznimi in polnimi zaboji piva. Preklinja. Vpije, da bo zaprl, če se ne postavijo v vrsto. Tisti, ki so zadaj, priskajo na tiste, ki so tik pred prodajalčevim okencem. Ta okno zapre in ga od znotraj zadrlesne. Udarjajo po šipi. Ta kmalu poči. Roke, ki se stegujejo v notranjost, da bi dosegle svojo pijačo. Ene krvavijo, ko se porežejo ob razbitem steklu. Steklenice so predaleč.

-Prevrnimo to kočurino in vzemimo, kar nam pripada! pride vzklik iz ozadja.

Razporedijo se okoli kioska. Razposajeni horuk in hišica se zamaje. Samo nekaj sunkov in prevrnjena je. Steklenina se lomi. Možakar v notranjosti v obupu preklinja in kriči, da bo vse pobil. Režijo se in grabijo, kar jim pride pod roke. Cigareti, napolitanke, čokolade, pivo, pivo, pivo. Čez nekaj minut ni nikogar več. Prodajalec leži med razbitinami in glasno preklinja. Po rokah in obrazu je krvav.

-Čudno, da ju še ni, reče Marjeta.

-Mogoče sta se pa malo zasedela. Je verjetno bolj živahno kot tu pri nas, odgovori Sabina.

Marjeta jo pogleda postrani. Hoče nekaj reči.

-Ti kar pogrni mizo in postavi krožnike. Da bo pripravljeno, ko prideta, reče Sabini.

Ta odide v sosedni prostor in priravlja mizo. Na sredo postavi majhno stekleno vazo s cvetočim resjem, ki se že malce osuva. Prižge radio, ki pa ga že v naslednjem hipu ugasne. Ne prenese Moni Kovačič. Potem sede k peči in vzame v roko knjigo. Bere. Noge udobno skrči.

Marjeta se medtem suče po kuhinji. Lonec in posodi potegne na rob štedilnika. Pristavi za kavo. Potem sede za mizo. Natakne si očala. Polagoma obrača liste Planinskega vestnika. Ko je kava kuhana, pokliče Sabino. Sedita si nasproti in počasi srkata. Sabina kadi. Molčita.

Prasketanje ognja v štedilniku.

Na mizi, za katero sedi zelena bratovščina, se kadi iz krožnikov. Glasno cmokajo. Veliki kosi kruha. In pivo. Zunaj lajanje psov. Čez hip se odprejo vrata restavracije. Vstopi vsa premočena. Obstane na vhodu.

Vse oči v prostoru se obrnejo k njej. Ko se premakne k mizi, ki je najbližja peči, ostane na tleh majhna lužica. Odloži nahrbtnik na stol in sleče anorak. Sede. Prikaže se prsata natakarica.

-Čaj bi. In rum, naroči.

-A vas je namočilo, kaj? ji reče ženska.

Nemo pokima in poprosi za vžigalice. Potem ženska odide. K mizi se primaje eden od lovcev. Rumenkasti prsti. Z njimi drži prižgan vžigalnik. Ponuja ji ga.

-Gospodična, a vi pa kar sami, jo nagovori.

Prižge si cigareto in se mu zahvali. Prisede k njej na klop. Dotakne se je s kolenom.

-Ste prišli malo na svež zrak, kaj? jo vpraša in potisne klobuk na čelo.

Okoli ust na silo smehljaj. Hoče jo prijeti za stegno. Umakne se mu. Natakarica prinese čaj in rum.

-Pusti punco pri miru, Tonč! A ne vidiš, kako je premočena, mu reče.

-Saj ravno zato. Lahko bi se malo ogrela pri meni, se zareži jager.

Umakne se mu na stol. Tonč jo nekaj hipov gleda, potem vstane in odide k svojim. Glasno se zasmejejo in pogledajo proti njej. Nato cmokaje jejo naprej.

Z ogorkom prejšnje cigarete si prižge novo. Ko zlije vase rum, se strese. Poplakne ga s čajem. Umiri se. Zagleda se skozi okno. Nehalo je deževati. Opazi Viktorja in Ido. Tiho se pomenkujeta.

Viktor zmajuje z glavo. Pogleda na uro.

-Pozna sva že. Marjeta naju čaka s kosilom. Pojdiva, reče.

Plačata in odideta.

Gleda za njima. Zdita se ji smešna. Kot da bi se vzela iz kakšne prodajalne planinske opreme, si misli. Pokliče natakarico. Ta se ji opravičuje zaradi Tonča. Zamahne z roko, da je že v redu. Plača. Povpraša, kako najhitreje pride do penziona Pri roži.

-Zakaj pa niste prej vprašali? Ta dva, ki sta pravkar odšla, sta namenjena tja dol, odgovori začudeno.

Potem ji razloži, da je do tja slabih deset minut in da se ne more izgubiti.

V veži se ustavi pred na roko napisanim plakatom. Na njem piše, da bo to soboto v hotelu za ples igral Ansambel Petra J. Gabrovca.

-To bo pa še veselo, si reče in stopi ven.

Pod nastreškom se stiska pet psov. Eden, zlatorjav kokeršpanjel, dvigne glavo in jo pogleda.

-Kako lep pes, reče.

Zakoraka po cesti. Ura je dve popoldan.

Stane sedi na podrtem deblu. V eni roki drži suho klobaso, v drugi debel kos kruha. Cekar na tleh je odprt. V njem nož, hlebec kruha, čebula in steklenica. Nagne. Popije nekaj dolgih požirkov. Vsenaokrog polno vej. Troje podrtih dreves. Smreke. Vonj po smoli. Ko poje, z zobmi odmaši steklenico. Nagne. Popije nekaj dolgih požirkov. Z rokama si obriše usta. Zadovoljno stegne noge. Popraska se po hrbtu. Pogleda okrog sebe in zavzdihne. Potem prične vlačiti veje.

Ropotanje traktorja.

-Kaj za hudiča! vzklikne in se z dolgimi koraki ožene proti poseki, kjer je pustil traktor.

Zagleda šest ljudi v olivnozelenih uniformah. Eden med njimi je nenavadno dolg in koščen. S kozjo bradico. Dva sta majhna in čokata. Na licih zaraslo stnišče. Enemu v ušesu binglja precejšen uhan. Spredaj mu manjkata dva zoba. Eno hlačnico ima zavihano in kaže golo piščal. Precej kosmato. V roki drži steklenico in brca v zadnje kolo. Eden je v kabini.

Vrata so odprta. Hoče speljati. Motor škrta. Traktor se ne premakne. Kadijo. Na ramenih jim visijo puške. Koščeni ima brzostrelko. Stane priteče mednje.

-Pustite tale traktor! Moj je! zavpije.

Spogledajo se. Džizus malomarno reče:

-Bog daj, ata. Mi smo utrujeni pripadniki slovenske vojske. Izgubili so stik z enoto in zdaj skušamo tegale konja nahecati, da nas odpelje nazaj v taborišče.

Stanetu je v hipu jasno.

-Pa saj ga boste polomili, jim reče.

Džizus stopi tik pred njega in mu odbrusi naravnost v obraz:

-Poslušaj, gospodar. Mi smo vsi s kmetov in vemo, kako se streže tej stvari. Če boš tečnaril, ti ga pa res polomimo.

Stane se za nekaj korakov umakne. Pogleda ostale. Trapasto se mu režijo in spodbujajo onega v kabini. Malce omahuje, potem se odloči:

-Prav, fantje. Če mi greste pomagat, vas odpeljem v vojašnico pa še za pijačo dam.

Ozrejo se v Džizusa.

-To je beseda, gospodar. Vojaki so zmeraj s svojim ljudstvom, ta zadovoljno odgovori na Stanetovo ponudbo.

Stane sede v kabino. Traktor se počasi ziblje v gozd, šesterica pa za njim.

Potem vlečejo veje, prežagajo debla in vse zložijo na dva kupa. Ko je delo končano, sedejo. Prižgejo cigarete. Steklenica gre dvakrat naokrog.

Potem prazna obleži na tleh. Džizus se dvigne. Raportira.

-To so cvet našega ljudstva. Sami Poljanci. Pijača, ženske in les.

Miško, Alko, Delovc, Zagorc in Dule.

Vsi po vrsti vstajajo in ponujajo Stanetu roko.

-Jaz sem pa Džizus Krajst osebno, reče koščeni dolgolasec.

-Blaznikov Stane, se predstavi Stane. -Hvala, fantje, za pomoč.

Potem se trije spravijo v kabino, trije pa na havbo. Stane stisne reduktor in počasi lezejo navkreber proti vojašnici. S kričavimi glasovi prepevajo Kje so tiste stezice. Stane pripeva z njimi. Ko jih odloži pred vojašnico, se že spušča mrak. Delovc ga vpraša, če je zvečer kje v bližini odprta kakšna gostilna. V vojašnici da je zmanjkalo piva. Stane pove, da je v hotelu vsako soboto zvečer ples. Džizus mu pomežikne.

-Je kaj žensk? vpraša.

Potem se poslovijo kot stari znanci.

-Vsak večer mislim nate, ji zašepeta med lasmi v uho, medtem ko ji z levico gnete veliko dojko.

Potem jo spusti in se ji zazre v obraz.

-Polona, si mi bila zvesta? jo nagajivo vpraša med smehom.

V ozadju glasu vendarle rahla zaskrbljenost.

Polona se nasloni na posteljno stranico. Glavo nagne globoko nazaj. Zagleda se v sliko n seboj. Vaška kičica. Angel varuh steguje roki proti deklici, ki stoji na robu prepada. Pomisli, če ni deklica mogoče slepa.

Potem z rokama poišče Sabinine razpletene lase. S prsti se zarije do lobanje in jo gladi. Počasi potiska Sabinino glavo vzdolž svojih prsi in trebuha. Njeni lasje jo žgečkajo in vznemirjajo obenem. Sabina se z ustnicami ustavi na njenem popku. Zaliže se vanj. Polona jo prav nalahko pritiska k sebi. Sabina nato zdrsi navzdol v Polonino mednožje.

-Pogrešala sem te, mala moja, ji reče in prične božati njeno glavo vedno močneje.

Zagleda se v steno pri oknu. Naravnost pred njo v višini oči visi druga slika. Olje na platnu. Delo Antona Slaparja Slikarja samorastnika, delavca v kranjski Iskri. Trop ovac, ki se pase na visokogorskem travniku. Močno zelena trava. Sočna. Ovčice so oprano bele. S črnimi smrčki in rjavimi parkeljčki. Iz trave gleda nekaj skal. Nebo je morsko modro. Globoko. Brez oblačka. Sončno. V ozadju venec kamnitih vrhov. Na robu pašnika gozd, iz katerega pripelje bela kamnita cesta. Potem se izgubi med zelenjem. Sliši, kako cingljajo zvončki, pripeti na vratove ovac. Vonj po smoli. Črna murka. Njen vonj jo prijetno zaboli v trebuh. Na skali sedi pastir. V irhastih pumparicah. Spredaj ima na naramnici pripeto umetno planiko. Lica ima rdeča od zdravega planinskega zraka. Na glavo ima poveznjen zelen klobuk. Za njegovim trakom je zataknjen šopek cvetja. Razloči cvetoče resje. Dobre volje je. Z dlanema udarja po kolenih. Že vsa rdeča ima. Sliši ga, kako poje. Edelweis.

Krčevito se strese in omahne na blazino.

Sabina se dvigne k njenim ustom. Objameta se. In poljubita. Prav nežno. Potem nekaj časa ležita objeti.

-Kadila bi, se oglasi Polona.

Sabina stegne roko na polico in privleče cigareto in vžigalnik. Polona se skloni čez posteljo in postavi na rob pepelnik. Sabina prižge. Globoko potegne vase.

-Kakšen džoint bi se pa prav prilegel zdajle, a ne? vpraša.

-Ja, odgovori Polona.

Čisto se uleže na hrbet. Sabina se tesno prilepi obnjo. Polona z desnico objema njena ramena. Sabinina glava na levem ušesu počiva na Polonini dojki. Molče si podajata cigareto.

Ko sedita, se obe naslonita na posteljno stranico. Sabina prižge svetilko ob postelji in stegne roko na polico. Prinese knjigo. Pena dni. Odpre. Skupaj bereta. Počasi. Tri minute in pol na stran.

-To je najlepša ljubezenska knjiga, kar jih poznam, tiho reče

Sabina.

Potem molče bereta naprej. Sliši se udarjanje dežnih kapelj ob skodle. Spet je pričelo deževati.

-Ti, a ne bo nikoli nehalo deževati? vpraša Polona.

-Ura je že pol devetih, pa ga še vedno ni, z zaskrbljenim glasom reče Marjeta.

Za mizo v kuhinji sedita tudi Ida in Viktor. V majhnem jerbasu narezan kruh. Na velikem lesenem krožniku debeli kosi suhe salame in kosi sira. Na keramičnem krožniku poleg vložena paprika. Zobotrebci. Trije kozarci in polprazna steklenica belega vina. Prižgana luč. Iz štedilnika poklja.

-Verjetno ga je zadržal dež. Spet je pričelo dečevati, se oglasi Viktor.

-Obkjubil je, da bo ob osmih prinesel sveže mleko. Krava mu je strila sinoči, a sem že povedala, pove Marjeta.

-Nič ne skrbi, Marjeta, verjetno so ga zadržali kakšni opravki, jo razumevajoče pogleda Ida. -Bo že prišel. Saj ne bomo nič zamudili. Do hotela je čisto blizu. Ura pa še devet ni.

Viktor zamahne z roko, češ naj jo neha skrbeti.

-Kje sta pa dekleti? vpraša.

Marjeta pokaže s prstom v strop.

-Odkar sta po kosilu odšli v sobo, ju sploh ni na spregled.

Verjetno si imata veliko povedati. Že ves mesec se nista videli, pomežikne Marjeta.

-Kaj? vpraša Ida.

-No, ja, reče Marjeta. -Kaže da se imata tidve punci malo bolj radi, kot je to navada.

Ida nejeverno zmaje z glavo.

-Hej, zdi se mi, da slišim motor, se oglasi Viktor.

Vsi trije prisluhnejo. Čez čas vstopi Stane. V rokah drži kanglo z mlekom.

-Smo že mislili, da te ne bo, jezno reče Marjeta.

Ida in Viktor vstaneta in mu stiskata roko.

-Bog daj, grča kmečka, reče Viktor. -Kako se imaš?

Nato sedejo za mizo. Stane pripoveduje kako sta eno noč prej s sosedom pomagala kravi, ki je strila. Pove tudi, kako je v gozdu srečal nažgane rezerviste, ki so mu pomagali pospraviti tri sušice. Vsi štirje se smejijo.

Restavracija je polna gostov. Precej zakajena. Prsati natakarici pomagata dve dekleti. V večini so moški. Tudi precej parov je. Bučno je. Pred hotelom polno avtomobilov. Pripeljali so se od blizu in daleč. Igra Ansambel Petra J.Gabrovca. Šest možatih fantov, ki jih pozna vsa Gorenjska. Nažigajo vse po vrsti. Ljudje jih imajo radi. Ob zvokih njihove glasbe se sprostijo. Tudi zavrtijo se. Zlasti na polke in valčke. Pijača teče v potokih kakor na kakšni poletni gasilski veselici.

-Pa ne moremo iti z orožjem noter, prepričuje Alko.

Stojijo v mraku poleg hotela in se pomenkujejo. Alko krili z rokami. Dule se mu pridruži. Ostali gledajo Džizusa. Ta v ustih preklada prižgano cigareto in se gladi po bradi. Odločno spregovori:

-Prvič. Vojak se nikoli ne loči od svoje puške. Drugič. A smo mi kakšna okupatorska vojska? Ne, nismo. Mi smo slovenska gverila. Gremo noter. Kdor ni z nami, naj ostane zunaj!

Srepo gleda okoli sebe. Nihče ne ugovarja.

S tleskom odprejo vrata restavracije. Ljudje umolknejo in se zagledajo vanje. Ansambel odigra še nekaj akordov. Potem fantje nemo obdržijo svoje inštrumente v rokah. Džizus stopi naprej. V rokah drži brzostrelko. Zajame sapo.

-Dober večer, ljudje božji. Mi smo vaši angeli varuhi. Tisti, zaradi katerih lahko mirno spite. Muzika, tuš! zakriči na vse grlo.

Ansambel zaigra. Ljudje se obrnejo nazaj k mizam. Pogovor, smeh in pijača spet stečejo.

Dobijo svjo mizo. Orožje važno razobesijo po stolih. Naročijo zaboj uniona. Zagorc, ki mu spredaj manjkata dva zoba, z zobmi odpira steklenice. Glasno nazdravljajo. Pivo se poliva po mizi. Pokličejo natakarico. V oprijetem krilu in na močnih nogah stoji korak stran od mize. Gledajo jo. Buljijo v napete prsi, ki silijo skozi tenek pulover. Alko jo vpraša:

-No, mati, je kaj mleka pri hiši?

Oblizuje si ustnice.

Natakarica rahlo zardi. Vendar odrezavo odvrne.

-Taki fejst fantje! Pa ja ne pijete mleka.

Zasmejejo se. Dule ji odgovori.

-Pa ja, takega kot otroci.

Natakarica jih pogleda vsakega posebej, potem reče:

-Prezeleni ste še.

Ko odhaja, ji Džizus zastavi pot. Stisne jo za grlo in izza pasu potegne ostro in nazobčano klino.

-Poslušaj, ji reče preteče. -Od nas je odvisno, a te bomo a te ne bomo. Če pa nas misliš zafrkavati, potem ti ni spasa, še zasika vanjo.

Potem jo spusti. Natakarica se prime za vrat in izdavi:

-Vi pa res niste za noben hec. Kakšni vojaki pa ste? jih ošine z zapeljivim pogledom.

-Naši! rečejo vsi kot eden, se dvignejo vsak s svojo steklenco piva in udarijo skupaj. Potem izpijejo.

-Strumni pa ste, oh, zašumi natakarica z nogami in se ritensko umakne od mize.

V kuhinjo pokuka Sabina.

-O, a ste še tu? Sem mislila, da ste pozabili na naju, reče. -Polona bo tudi takoj tu. Veliko sva si imeli povedati. Dolgo se nisva videli.

-Je že v redu, reče Marjeta. -Saj je Stane tudi zamudil.

-No, no, ampak ne toliko kot tidve, se oglasi Stane

V kuhinjo vstopi Polona. Sabina jo predstavi.

-Moja prijateljica Polona.

Potem ko se pozdravijo, Stane reče:

-A gremo?

Pokimajo mu. Ogrnejo si plašče in bunde. Stopijo ven. Močno dežuje. Sliši se Chopinov Marche funebre. Veter rahlo maje gole krošnje.

-Uh, pozabila sem ugasniti radio, reče Marjeta in se obrne v hišo.

Potem zaklene. Čakajo jo v avtu. Stisne se k Stanetu.

-Pojdimo že, reče ta nestrpno.

Avtomobil se počasi premika po razmočenem makadamu. Šipe v njem so zarošene. Ura je pol enajstih zvečer.

Prvi vstopi Stane. Obstane. Za njim se pririne Viktor. Tudi on obstoji. Za njima potem še Ida, Marjeta, Sabina in Polona. Sabina se zahihita. Na podestu, kjer igra ansambel, stoji Džizus. V rokah drži mikrofon. V ozadju nažigajo fantje iz ansambla. Džizus prepeva: Slovenci kremeniti, le stopimo v korak, da osvobodimo svoj domači prag. Občinstvo pripeva refren. Eni plešejo polko. Alko stiska v objemu prsato natakarico. Bebasto se glasno hahlja. Ko je pesmi konec, vsi ploskajo. Tudi Sabina. Na ves glas se smeji. Džizus na odru jo zagleda. Iztegne prst in pokaže na Polono. Zavpije.

-Hej, punči! Kaj pa ti tukaj!?

Polona mu pomaha.

-Kdo pa je ta tip? jo potiho vpraša Sabina.

Polona skloni glavo. S skrušenim glasom pove.

-Veš, nisem ti povedala zanj. Zaljubila sva se drug v drugega. Razumeš? prime Sabino za roko.

Ta se je otepa.

-Izdajalka! ji sikne med zobmi.

Polona nemo skomigne z rameni. Medtem Džizus preskakuje stole. Hiti k Poloni. V levici drži brzostrelko. Vedno bližje ji je. Ljudje se mu umikajo.

-Samo da na bo tak konec kot v Nasvidenje v naslednji vojni, sklene roki Viktor in zadrži dih.

Padeta si v objem. Dolg poljub. Tišina. Fantje iz ansambla Petra J.Gbrovca poprimejo za inštrumente. Pevec da znak z roko. Oglasijo se tihi akordi.

-Sea of love, poje pevec.

Ida se nasloni Viktorju na prsi. Objame jo okoli trebuha. Marjeta s solznimi očmi zre skozi okno. Dežuje. Stane nerodno tišči roke v žep. Sabina bulji v tla.

V restavracijo se tiho prikrade Kaplar. Nihče ga ne opazi. Na ves glas zakriči.

-Stojte! Svi! Sad vas pa imam. Zakaj ne bi eno Jugoslaviju?

Zagorc stopi tesno k njemu. Zarije roki kar se da globoko v hlače.

-Bejž ti mal u božjo mater z Jugoslavijo. Ven! zakriči na Kaplarja.

Nato da znamenje ansamblu.

-Morje ljubezni, fantje.

 


 

Luzer

Pravzaprav me je nedoločen vonj, ki je spominjal na gnila jabolka, spremljal že vso pot. Šele ko sem prestopil špansko-francosko mejo visoko v Pirenejih, nekje tam, kjer je Roland s svojimi tovariši branil čast in slavo Karla Velikega, pa sem mu znal določiti spomin. Zasidral se je vame. Neke slike iz filmov, črnobelih, so se pojavljale v zavesti. Ko sem jih skušal postaviti v neko prepoznavno zgodbo, ki se je vedno ponavljala, sem se spomnil samo nekaterih imen kakor Jules, Catherine, Francois in vmes so se lepile name druge zgodbe. Iz knjig. Visele so z vej, plapolale v tihem vetru, pele iz zvočnikov na postajah. Prepoznaval sem obraze in oči, srečeval sem že davno umrle in na smrt obsojene, lepe ženske in pohlepne moške. Kakor vedno sem se skušal spomniti vseh pasjih imen iz Dostojevskega, pa se mi je kot zmeraj ustavilo pri Azorku. Vse mi je bilo že znano, vse sem že videl.

Med tistim, kar sem nekoč sanjal vedno znova, in tem, kar sem videl, so bile nespoznavne meje. Valovanje tresljajev, krči v želodcu, sploh pa gnus do vsega. Neko sredobežno, neosredotočeno čustvovanje brez smisla, zatavano in izmuzljivo, ki sem se ga sramoval pred drugimi in ga izražal le, kadar sem bil stisnjen v kot. Pravzaprav pa je bil to strah, podoben onemu, ki ga je imel Handkejev golman in ki ga ima človek, ki zaide v večji kraj, ne da bi imel za to pravi razlog.

Kdorkoli me je že povprašal po vzrokih mojega potovanja, sem se mu vedno drugače izmislil. Sram me je bilo, da bi mu povedal, da hočem vonjati umazane ulice, mokre od poletnega dežja, hoditi po cestah in piti čaj v kavarnah, gledati ljudi in se drenjati z njimi po avtobusih, čakati na vlak, ki me bo popeljal kamorkoli, ker mi je potem že vseeno.

Še sebi sem si komaj upal priznati, da grem srečevat lepe ženske, ki čakajo name v vsakem mestu, v vsakem kupeju, in se potem noro zarivam vanje. Ostanem z njimi kakšen dan ali noč, se odpeljem potem popolnoma v drugo smer, gor do morja in potem nazaj na jug. Zaporedje sploh ni pomembno. Pridem v mesto, pojem rogljiček in spijem kavo, prižgem cigareto, ljudje me gledajo postrani, psi se me izogibajo, umijem se v javnem stranišču, potovalko nosim s seboj, nimam denarja za napitnino. In one me sploh pogledajo ne. V resnici pa sploh nič ne poskušam. Pijem pivo in sanjarim o naslednjem mestu. In zdi se mi, da vsi vejo vse o meni.

Seveda pa ves čas ostane problematična moja resničnost. Kako govoriti, da bom povedal vse, in obenem povedati tako, da ne bojo vedeli, da si to ti, da sem to jaz? Izpostaviti tebe ali izpostaviti sebe?

Lepa sladoledarka mi zamolči odgovor. Gledam jo sramežljivo tiho. Lepih žensk me je strah.

Vse me mine, ko se zbujam ob jutrih nenaspan in s tistim večnim vprašanjem: Kam zdaj, kaj pa potem? Vedno znova tako. Enolično in nenaveličano. Nekaj si zapisujem v notes, ki ima črn rob; nekaj takega, kar me bo spominjalo na sentimentalnost ob srečanjih, ki si jih umišljam. Po pivu na tešče se razgovorim, postanem pogumen, predrzno jim gledam v oči, včasih komaj čakam večera in teme, da lahko opravim z rokami sam, kar me peče. Potem je le še huje. Ko sem z žensko, me želja mine. Z njo grem, ker me peče, brez prave želje. Slačim jo navdušeno, rad bi hitro, vse naenkrat, grizem in ližem, stiskam do bolečine, ponorim. Potem v meni vse uplahne, domišljam si, kako bi bilo z žensko, ki sem jo srečal.

Kako bi jo lahko imel rad. Potem naenkrat zavoham prepoteno kožo in po urinu zaudarjajoče mednožje, bingljajoče prsi, nesorazmerno telo, zavoham mastne lase in bi kar pobegnil. Nazaj čez mejo, nekam na drugo stran reke, v drugo predmestje, na novo pivo.

Zrem na polja sončnic. Dan je visok, na zahodu dežuje, vonji v vagonu so postani, smrdi po ljudeh in cigaretnih ogorkih. Prelistavam Travniško kroniko in se čudim Andri'cevemu miru in spokojnosti, neusmiljeni dobrohotnosti, s katero niansira fresko nekega časa in ljudi, ki so v prvem planu podobe. Čez tire steče majhen bel zajček. Vozimo se ob eni reki navzgor do mesta, kjer bom izstopil, poiskal poceni prenočišče in se razgledal po eni ali dveh ulicah. Dolgo ne bom mogel zaspati, ker me bo strah jutra in starih vprašanj, ki povzročajo krče v želodcu. Potem niti cigarete ne pomagajo več. Nič mi ne pomaga. Včasih me razvedri sonce, še večkrat luna, če je že ravno njen čas, sploh noči, ko se tudi v meni nekaj uskladi. Čustvovanje je tedaj v tonusu. Še malo in bi počilo.

Vse se odvija v hrupu, vendar je v meni tišina. V zvokih od zunaj ni pesmi, ni ritma, ni melodije. So neke besede o ljudeh, o ljubezni, o ženskah, o davnem srečanju, o morski obali in mrtvecih, ki plavajo v reki. Odrecitirano potvorjeno življenje, ki ga že poznam. Saj, toliko bi povedal. Molčim in zrem. Topo ali veselo. Tiho sem in največkrat mi je še težko vprašati za pot. Zato se raje vozim z vlaki.

Okoli sebe gledam z ljubeznijo. Vonjam njihov zrak, hodim po stopinjah svojih junakov, ki so umrli čisto navadne smrti, le da običajno prezgodaj, recimo še osamljeni in zapuščeni, namenjeni kdovekam, s kakšno vstopnico za kino v žepu, z nekaj srebrnega drobiža, z umazanim robcem in hudo žalostnimi očmi. Na njihovi sledi sem in sanjarim o svetu narejenega blišča, svetlobnih reklam, lepih žensk, ki jih osvajam s svojo balkansko modrostjo. Zdaj me ni več sram. Le nekam hudo mi je, ker so mi junaki ušli in ker nisem ostal kako noč dlje v hotelu. Mogoče bi tedaj začutil nekaj Antoinove stiske, ko pričakujoč Anino pismo kadi cigareto za cigareto, plehkobo v grlu spira z dolgimi požirki rjavkaste neidentificirane pijače, in ko pismo prispe, doživi olajšanje. V njem stoji, kar bi napisal tudi sam: Hočem te videti.

Tako pa sem se večer za večerom selil, da me ne bi prepoznali in pričeli ponujati usluge, na katere sem potihem tako upal.

Mrakobna sivina mi je bila še najbližja, tudi pročelja umazanih in razpadajočih hiš, ker sem za njihovimi okni slutil vse tiste usode, ki so resnične in ponovljive v vsakem od političnih ali socialnih sistemov. Ogledoval sem se v izložbah, v vseh mogočih ogledalih, fotografiral sem v odbleskih svetlobe spoliranih avtomobilov in v vzvratnih ogledalih. Ko sem nekoč davno za tem v temnici razvijal film za filmom, sem se čudil, ker nikjer ni bilo videti tebe. Na vseh pozitivih je bila neka siva lisa, kot se naredi v kratkem zatišju ob jutrih po deževni noči, ko se dan še ni naredil do kraja. Barve pa nobene. Pravzaprav tako kot v filmih, ki sem jih gledal nekajkrat zapored. Zato, da sem vedno znova podoživljal prve vtise, ki so bili najmočnejši.

Strah in tresavica. Pogled, ki gleda. Široko odprte oči in zadrgnjeno grlo. Brez domišljavosti in praznih dialogov. Brez čustva pravzaprav.

Kot tujec, ki pride v mesto, se razgleda, poišče kakšen lokal s hrano in poceni pijačo, naleti na kakšno osamljeno in pozabljeno žensko, jo posluša pozno v jutro in se na koncu ljubi z njo. Zjutraj ona odide na delo, pusti ga v sobi in se vrne v zgodnjepopoldanski svetlobi, oblečena v obleko z rožastim vzorcem, malce utrujena, vendar vesela, da ga še vedno vidi. Prinese mu hrano in nekaj konzerv piva, skupaj pripravita kosilo, ki je že večerja, ona postavi na gramofon nek daljen in sentimentalen blues še iz "tistih" časov. Se pogovarjata, se ga napijeta, in se na koncu spet ljubita. Naslednje jutro njej ni treba na delo. Zajtrkujeta v postelji. Ko končno le vstaneta in sedeta za mizo v kuhinji, ki jo je opremila z lastnimi prihranki, mu omeni, da bi bilo dobro, če bi si poiskal kakšno delo. Tujcu ostaneta potem samo dve možnosti: ali zares verjame v takšno srečanje in si poišče delo ter ostane z osamljeno žensko in ji naredi otroka, ali pa ne zaupa srečnemu koncu, pobere cunje in sede na prvi vlak in čao in zbogom, se vidiva še kdaj, oglasi se, kadar prideš mimo.

Takšni so mi bližji. Poznam njihovo željo in potrebo po ženski, domu, hrani, toploti, a poznam še močnejšo potrebo, ki je v nuji zapolniti svojo izpraznjeno dušo z kdove čim. Zato jim sledim. Takim brez razloga, tjavendan. Prav zato, ker poznam njihove potrebe in želje. Tako ali tako pa je vse prepuščeno notranjim zakonitostim naključij. Tu sem le zato, da mimo svoje zavesti izbiram med njimi in se odločam za pekel ali nek edenski vrt, namišljen in minljiv kakor ivje sredi mediteranskega zimskega jutra.

Vtis ob sliki moža iz nekega filma vse bolj beži od mene. Megli se in že ne vem več, kako se je v resnici zgodilo in kaj resnici pritikam sam, ko podaljšujem doživetje, ki me je zamaknilo vase. Sploh pa se večkrat zalotim, da sem prav nesrečen, če ne slišim v sebi svojega notranjega glasu, ki mi pravi, kaj je res in kako je prav, da ravnam. Kot da bi preveč mislil in se premalo prepuščal vsakemu hipu posebej. Zato na silo kracam v notes. Sicer pa sem vedno bolj sam.

Procedura pa je že bolj ali manj znana. Odidem v kino, ko me sploh ne briga, kaj vrtijo. Usedem se v 13. vrsto v sredini, čakam nikogar, ki ne pride, in se prepustim muziki, ki privalovi izza platna. Takrat je vsebina filma nepomembna. Vedno zaspim v svoje sanje, ki se ponavljajo enako.

Svetloba dneva dobi svoj pravi čar šele na večer, ko se usedem pod lipe na robu mesta in pijem bogve katero pivo že, se oziram za ženskami, ki odhajajo v isto smer, a vedno mimo mene in v neznano. Kakor da bi bil neviden ništrc sredi lepote mesa, ker je poletje in se ženske prav lepo napravljajo. Sanjam eno prav žalostno štorijo. Vedno isto. V njej dežuje.

 


 

Oblečena je bila v modri žamet

V zraku je dišalo po snegu. Mrzel veter od Save gor je prinašal s seboj zvoke dolgih vlakov. Pravzaprav sem poznal že vse vozne rede. Tudi izredne. Včasih sem jih pričakoval ob oknu s cigareto v roki in ugibal, kam peljejo. Tako sem potoval, še preden sem se prvič za daljši čas odpravil z doma. Seveda sem se vedno vrnil. Greš, da se vrneš. Tudi tisti večer je bilo kmalu po vrnitvi. V nekem obmorskem mestu sem zabil mesec in pol, ne da bi pravzaprav vedel, kaj in s kakšnim namenom sem šel tja dol. Ampak z leti se mi je mera tolerance toliko raztegnila, da smo z ljudmi tam doli kar dobro shajali drug z drugim. Drugo vprašanje so seveda dolgi in samotni sprehodi v neznano po bližnjih otočkih in mestni okolici. Kakor tudi srečavanje nekega odštekanega harmonikaša, ki ga bom srečal še pol leta kasneje v Dubrovniku. Njegovi šlagerji so me spremljali enako prisotno kakor angeli, ki sem jih iskal in nosil njihovo neulovljivo podobo v sebi. In bil vedno znova presenečen nad njihovo številčnostjo. Pa vendar je bil tisti večer prazen. Z vsako na novo prižgano cigareto sem vedno bolj čakal, ne da bi pravzaprav vedel, koga ali kaj čakam. Zato me je obetanje snega spravilo v posebno razpoloženje, ki ga poznam že dolgo in ki je vedno povezano s pričakovanjem prvega snega.

Recimo torej, da sem vzorec že dodobra spoznal, le barve in vonji pri vsakem novem srečanju so me s svojo enkratno kombinacijo vedno znova spravljali v začudenje, v najboljših primerih celo v občudovanje. In kljub vsemu tedaj še nisem vedel, da bom takega občudovanja deležen tudi tisti večer.

Po daljšem času sem se odpravil v mesto peš. Iz močne želje hoditi brez dežnika po prvem snegu, kot sva to običajno počela skupaj s B. Zdaj ima že nekaj časa avto in je sploh zelo zaposlen, tako da ga je težko pripraviti v kaj takega, kar je bilo včasih del samoumevnih razposajenosti. Hotel sem si tudi razmigati telo in napolniti pljuča z mrzlim zrakom. Napolniti oči z mrakom in s prizori, ki jih s ceste vidiš skozi razsvetljena okna hiš. Torej v zgodnjo noč z zavestjo človeka v noči, ko ima noč vse prvine gmote neobvladljivih sil, ki prej obvladajo človeka kakor on njih. S hitrostjo koraka in pol, s katero prideš v mesto v dobre pol ure. In se spotoma na zadnjem ovinku, ko zagledaš prižgane luči, ustaviš in prižgeš cigareto. S premislekom o koordinatnem sistemu mestnih ulic in vseh njegovih zanimivosti, ki jih boš obiskal tisti večer. Ne, prav nič nočem tajiti, da je bilo v meni ta večer polno nostalgije. Zato se mi je tudi rdeče razsvetljena kocka na tovarniški stavbi zazdela, tako kot prvič, ko sem se zavedel, da je razsvetljena, kot domačijska različica Tatlinovega spomenika III. internacionali. No, vsaj stvari so še vse na svojem mestu, sem si rekel. In ne rečem, da nisem bil nezadovoljen s tem. Enako je bilo tudi v železniškem podvozu, kjer sem na betonskem podporniku razpoznal ostanke plakata za cirkus Medrano, ki je tam že vsaj dvajset let. In kot vedno sem se tudi tokrat s tesnobo odpravil čez savski most. Tesnoba izvira še od takrat, ko je na istem mestu stal star lesen most, ki ga je neko pomlad skoraj zalila narasla Sava. Po tistem še zdaj včasih sanjam, kako moram nujno čez poplavljeni most. A me tesnoba in strah pred naraslo vodo vedno pripravita do tega, da se zbudim prej, kakor pridem čez na drugo stran. Ko sem se povzpel po zadnjem klancu pod mestom, me je pozdravil napis dobrodošli. Bil sem v mestu. Iz visoke oblačnosti so se privrtinčile prve snežinke.

Verjetno je potrebno, da povem, da sem na to majhno mesto močno navezan, čeprav nikoli nisem živel v njem. Vendar večina mojih znancev in prijateljev, ki jih je vedno manj, živi prav sredi teh ulic in v stanovanjskih kletkah delavskih in uslužbenskih blokov. Bolj kot ljudi v njem sem mesto potreboval iz nekih čisto praktičnih razlogov, kot so nakupovanja, telefoniranja iz poštnih govorilnic, knjižnice in knjigarni, predvsem pa številni bifejčki in bari in seveda dva kinematografa in eno čitalniško gledališče. Mesto sem odkrival kakšnih petnajst let. Zdaj se mi zdi, da ga poznam že toliko, da lahko stopim vanj samo kot naključni popotnik ali kot človek, ki ima pred seboj jasen in pragmatičen cilj. Če sem bolj natančen, potem bom rekel, da se je vsa metafizika mojega mesta razblinila v dolgih intervalih med različnimi potovanji, s katerih sem prihajal, vsaj tako se mi je vedno zdelo, nov in drugačen človek. Seveda pa mora imeti vsak svoje mesto, sicer ti geografija seže v dušo in rečeš, da si brezdomec, da nimaš temeljev, da nisi ozemljen in tako naprej. Kakorkoli že, taka premišljevanja me spremljajo vedno znova, kadar nastopi čas intervalov in umiritve, kot temu pravijo moji nekdanji prijatelji. Predvsem pa je to soočanje, večni dvoboj brez zmagovalca. Skorajda je tako premišljevanje, ki za nikogar drugega, razen zame, nima nobene vrednosti, zavito v dolg plašč apatije; če bi živel v drugačnih geografskih širinah, recimo bližje ekvatorju, potem bi plašč zamenjala razkrajajoča letargija.

Snežilo je vedno bolj gosto, ko sem se počasi sprehodil skozi Gaj. Breze in nekaj kamnov ter obzidje in dvoje škripajočih železnih vrat. Mrzel veter in tišina. Prav tako na slabo razsvetljeni cesti, ki se spusti v rahel breg in se na prvem križišču razcepi v nekaj možnosti. Samo izbrati je treba. Izberem svetlejšo stran in zavijem na večji trg. Tu je šele pihalo. A vseeno je bilo ljudi kar nekaj. Posamič, v parih, v majhnih in glasnih skupinah so hodili gor in dol. Zmrzujoči hlad dolgih zim je legel v tvojo dušo, Slovenija, so besede nekega eksotičnega poeta.

Sprehodil sem se potem po kvadratih (kvadrat in pol za en korak, dva koraka so trije kvadrati) čez trg in pogledal na zavodsko uro. Bila je ura za kinematografsko predstavo, a sem si v hipu premislil, da bi odšel na skupinske sanje v kino, ko sem zagledal na drogovih izobešene zastave. Začudil sem se samemu sebi, kako da sem skoraj pozabil na praznik. In kazalo je še celo, da je zadnji. Zadnji 29. november. Glasno sem pozdravil ponosno udarnico na visokem podstavku in ji obljubil, da pridem še kaj naokrog. Očividci bi potem rekli, da me je vzela noč.

Gostilna na koncu mesta je bila polna ljudi in zakajena. A začuda je bilo v njej precej tiho, kljub temu da so se ljudje očitno živahno pogovarjali. In se zaradi gneče tiščali drug drugega. Čez vse je plavala polglasna glasba iz kasetarja. Tradicionalni džez. Ella, Billie, Luis, Duke in mnogi drugi. Tudi zato sem običajno najraje zavil sem. In že drugič ta večer začuden vzkliknil sam pri sebi, da so pa stvari še na svojem mestu.

S prvim sadjevcem sem pričel svoje praznovanje. Solo. Ko sem se obračal naokrog, da bi koga pritegnil v skupno proslavljanje, so bili vsi videti daleč proč, ali pa so pijanih pogledov bolščali v svoje sopivce in sogovorce. Prepoznal sem dve pravnici srednjih let, ki sta z buteljko nalivali nekaj tipčkov okoli sebe. Znani mestni razvratnici iz intelektualnih krogov me niti opazili nista. Prepoznal sem tudi nekega dolgolasega rdečelasega angela, a bila je s svojim dolgoletnim zaročencem in obrnil sem se proč. In naročil novo rundo. Kmalu jih nisem več štel, kar tudi sicer ni moja navada. In kmalu sem čutil tisto prijetno omotico, ki vsakdanjo logiko vzročnih zvez spravi na hladno in omogoči prosto pot asociacijam in metaforam, ki zaživijo s polno močjo. Postanejo takorekoč edina in prava resničnost. Človek se v takem stanju bolj približa bistvu vsega bivajočega, takorekoč stopi se z njim, ne le da ga pojmuje ali razume. Logos ali beseda sama zase takrat nimata nobene veljave.

Resničen in v izkušnji potrjen je torej starodavni pregovor o vinu in resnici. In po drugi strani je vsa antialkoholna kampanja brez smisla, dokler ljudje ne bojo zapopadli odgovorov na svoja temeljna vprašanja. Sploh pa to velja za Slovence, ki se sicer razglašajo za narod pijancev. Vendar roko na srce: to je narod v glavnem amaterskih pijancev. Enako velja za voznike avtomobilov. Skoraj pri vsaki hiši imajo enega ali dva, a njihovi lastniki so v glavnem nedeljski šoferji, ki, kot je statistično dokazano, povzročijo največ nesreč. Zanimivo pri vsem je tudi to, da ravno oni največkrat vozijo pijani. Torej preganjati amaterje,ali pa jim omogočiti, da spregledajo, in seveda omogočiti vse ugodnosti ostalim. Red vendar mora biti.

Seveda je takšno umovanje v razgretem čebelnjaku napol pijanih amaterjev nevarno. Človek je nujno obsojen na izolacijo in molčeče premlevanje, če hoče odnesti celo kožo in še kakšno spoznanje zraven. A to je že faza ekstrema, iz katerega vodi pot samo še strmo navzdol. Če nočeš končati kot kakšen garjav pes, se moraš malce vsaj poigrati, če se že prilagoditi ne moreš. Tudi socializacija mora biti. In to ne le tista, kjer s sebi enakimi tuliš v isto luno, marveč je treba stopiti kdaj tudi med ovčke in se podrgniti ob njihove tople kožuščke. Koliko strasti takrat vzplamti v človeku, koliko življenjske energije se pretoči skozenj. Človek bi kar gore prestavljal. Tudi sam bi rad zapustil kakšno sled v tej zakoličeni geomorfologiji.

Prerinil sem se do stranišča.

Ko sem se vrnil v točilnico, je bil moj prostor za šankom zaseden. Hotel sem že napraviti gib, s katerim bi pregnal vsiljivca, a sem se zadržal. Na mojem mestu je stala namreč ženska. Črnolasa. Srednje dolgih las. Z ozkim kovinskim trakom v laseh, ki jih je razpolavljal v privlačno prečo, kakor sem opazil, ko je nagnila glavo postrani. Njen profil je bil privlačen. Še posebej nos, ki je bil za spoznanje prifrknjen. Nor sem na take nosove. Nosila je nizke čevlje z zlato zaponko. In črne nogavice. Oblečena je bila v modri žamet. Temen. Obleka ji je segala malo čez kolena. V levi roki je držala plašč. Stopil sem tik za njo in rekel:

-Res da ste oblečeni v modri žamet in da imate lep trak v laseh, vendar tale prostor pripada meni. Lahko pa si ga deliva.

Ni bila videti začudena, ko se je obrnila k meni. Nasprotno. Smehljala se je in ni ji bilo prav nič nerodno. Pogledala me je v oči.

-Prav, pa si ga razdeliva, je rekla.

Z bokom se je naslonila na šank in mi prepustila prostor za komolec. Skoraj da sva se dotikala. Na čelu in pod nosom sem razpoznal nekaj drobnih mozoljev. Prižgal sem in tudi njej ponudil cigareto. Rekla je, da ne kadi. Potem sva naročila vsak svojo pijačo. Pila je mojo priljubljeno gimnazijsko kombinacijo: malo pivo in dvojni rum. Začudeno sem jo pogledal, saj se mi je zdela njena pojava vse prej kot primerna za tako močno pijačo. Razumela je moj pogled.

-Veste, ne prenesem amaterskih pijancev. Če že pijem, to pa je bolj poredko, hočem piti profesionalno. Gnusijo se mi polizane pijače iz buteljk, osladni martiniji in lepljivi likerčki. To je za uradnice, malomeščanske mrhe in pubertetnice.

Osupel sem jo gledal. Pa saj govori, kakor sem še malo prej tuhtal v sebi. Z neprikritim navdušenjem sem dvignil kozarec, da bi nazdravila.

-Na kaj pa pijeva? je vprašala.

-Na dolgo življenje, na boga in na praznik, sem rekel.

-Na praznik, je odvrnila.

Izpraznila sva kozarca in naročila novo rundo.

-Ta svet je čisto iz tira, sem začel. -Zdaj nam bojo vzeli še tisto malo veselja, ki smo ga imeli za devetindvajsetega. No, ampak recimo, da bojo to nadomestili z vsem tistim pompom okrog božiča. To že. Ampak zamerim jih, da so vzeli 25. maj. A je to sploh še kakšen maj, če ni dneva mladosti, večernih koncertov na prostem in poceni piva, ki teče v potokih! A bomo zdaj res samo žegnano vodo pili in se delali, kakor da živimo v strahospoštovanju pred nekom, ki je že zdavnaj mrtev!

Govoril sem z jezo. Mislil sem resno.

-Koga pa to sploh še zanima razen nas, ki smo padli skozi. Vsi bi samo denar, čimboljši avto in uživanje. Sama fizika, hudič! se je pridušala in me prosila za cigareto.

-Prav hudo mi je zaradi vsega tega. Občutim, kakor da mi nekaj jemljejo. Kakor da posegajo v mojo mitologijo. In to v glavnem isti ljudje in na enak način, kakor so mi nekoč to mitologijo spravljali pod kožo.

Hotel sem skleniti svoj srd v sintetično sklepno misel. A me je prehitela.

-Jaz sem pa prav romantično razpoložena.

Z ustnicama je stisnila cigareto in povlekla globok dim.

-Bila sem v kinu. Gledala sem prav lep film. Stormy Monday.

-Podobni ste Melanie Griffith, sem se zazrl v njen rahlo prifrknjen nos.

-Ker poznate film, vam povem svoje ime. Angela, je stegnila roko k meni.

-Matej, sem se ji predstavil in stisnil roko.

Bila je topla in suha. Ogledoval sem si njen stas. Če bi si odmislil vse podrobnosti, ki sem jih poznal iz filmov z Melanie, bi rekel, da je Angela izrezana ona. In seveda sem si podrobnosti odmislil. Konec koncev mi je le prijala Angelina prisotnost, njena odrezavost, iskrenost, njeno polno telo v modrem žametu.

-Matej, zdiš se mi trpeč človek. Tak izraz imaš na obrazu. Nehaj. Če ne, te bom začarala.

-Začaraj me, sem dahnil in se dotaknil njenega ramena.

V nežnem dotiku žameta sem zaslutil davno prikrito grobost.

-Ampak potem moraš čisto pozabiti nase, je rekla smeje.

-To ob tebi prav gotovo ne bo težko, sem ji odvrnil.

Naročila sva novo rundo. Tiho sva se pogovarjala in grizljala slane arašide. Mnogi so že odšli. Novih ni bilo. Glasba iz kasetarja je bila vse glasnejša in vse bolj stara. Tudi sentimentalna. Nostalgična. Je že prihajal občutek, da bi lahko premikal gore. Na en star blues sva se počasi zavrtela v kotu točilnice. Skozi nizko okno je bilo videti poplesavanje kosmatih snežink.

-Že dolgo nisem plesala na to pesem, je rekla Angela.

-Rad bi se kepal s teboj in te omavžal v prvem snegu, sem jo objel.

-Bomo videli, kdo bo koga omavžal, se je stisnila k meni.

Plesala sva, dokler niso vsi odšli. Zaspani natakar je napol dremaje slonel na šanku s cigareto v roki. Ko se je kaseta odvrtela, sva plačala in odšla ven. Zunaj je bilo tiho. Sneg je neutrudoma naletaval. Bilo je pravo novoletno vzdušje. Zagazila sva v belo preprogo.

Angelini nizki čevlji so se izgubljali v snegu. Bil je suh kot moka. Nobene prave kepe se ni dalo narediti. Stopila sva do obzidja, kjer se konča staro mesto. Pod nama je tiho tekla Sava in čisto blizu so molčala mrtva tovarniška poslopja. Angela se je naslonila na zid. Kakor da čaka.

Snežinke so ji padale po obrazu. Ni se zmenila zanje. Eno, ki se kar ni hotela stopiti na konici nosu, sem odpoljubil. Na hitro. Nos je bil hladen.

-Mrzel nosek imaš, sem ji rekel nagajivo.

Kratko se je zasmejala. Prijela me je za roko in potegnila k sebi. Poiskala je ustnici in se zajedla vanju. Seveda je bil poljub dolg. In tako omamen, da sem se ji moral iztrgati. Zmanjkalo mi je zraka.

-To je zato, ker toliko kadiš, mi je rekla.

Nič nisem odvrnil. Z obema rokama sem prijel njeno glavo in jo privil k sebi. Preden sem jo poljubil, sem globoko vdihnil. Tokrat je bil poljub še daljši. Z jezikom sem se dotikal njenega mehkega neba. Iztrgala se mi je.

-Ti si nor, mi je rekla. -Lahko bi me zadušil.

Zasmejala sva se. Potem sva se objela in se dolgo poljubljala. Kot dva trapasta pubertetnika. Pravzaprav sva bila dva zapoznela adolescenta. Spodmaknila mi je nogo in me prevrnila v sneg. Spravila se je name. Obraz mi je zasipala s snegom.

-Kdo bo zdaj koga omavžal, a! je vzklikala v navdušenju.

Prepustil sem se ji. Rinila mi je sneg za vrat. Tudi usta sem ga imel polna. Potem se je sklonila k meni.

-Si res tak, kakršnega te vidim zdaj? je vprašala bolj sebe kot mene.

-Rad bi se ljubil s teboj, sem izmomljal skozi snežno goščo v ustih.

-Ponovi, je rekla. -Glasneje.

-Ljubil bi se s teboj! sem zavpil.

Dvignila se je in mi pomagala vstati. Ko je stepala sneg z mojega plašča, sem zdrsel po njenem telesu. Res je bilo polno. Vabljivo. Zrelo.

-Pojdiva k meni, je rekla.

-Kje pa stanuješ? sem jo vprašal.

-Na Malem Triglavu, v novih blokih nad vojašnico.

Šla bova torej skozi vse mesto. Razveselil sem se sprehoda v dveh v beli in sneženi noči.

Hodila sva počasi in dolgo. Angela si je hotela ogledati vsako izložbo. Pravi, da med tednom nima časa in da je v dvoje to sploh lepše početi. Prepustil sem se njenemu veselju in ji po svojem prepričanju in okusu govoril, kakšne barve ji pristajajo, ali naj bo krilo ali hlače, naj bo na glavi klobuk ali čepica in tako naprej. Mesto je bilo popolnoma prazno. Niti psov in mačk nisva srečala. Nedolžna mestna belina samo za naju. Čista redkost. Obnašala sva se kot zaljubljenca. Se držala za roki, vsakih nekaj korakov postala in se poljubljala, se prepirala o oblekah (imela sva pač različne okuse), o zapeljivosti spodnjega perila, o primernosti otroških igrač, o urejenosti izložb, o razlogih in protirazlogih za skupno življenje. Bilo je, kakor da se poznava že dolgo in prav do obisti.

-Veš, s svojimi prijateljicami in znanci se pogovarjam same neumnosti, mi je rekla.

-Jaz pa sem že skoraj pozabil govoriti o takih stvareh, sem ji odvrnil.

Trg z bronastimi sohami je bil prazen. Tudi nekaj luči je bilo pogasnjenih. Povedel sem Angelo k visokopodstavljeni udarnici.

-To je najlepša ženska, kar jih poznam, sem ji jo predstavil.

-Ti si nor, mi je rekla.

Nekaj je bilo v njenem glasu, da ji nisem šel razlagat, zakaj se mi zdi najlepša. Sicer pa tako ali tako nisem iz tega mesta, sem si rekel.

Cesta mimo vojašnice se je vlekla kot zakleta. Angelo je pričelo zebsti. Roki je imela čisto premrli. Ko so se razredčila kasarniška drevesa in sva skozi zaveso snežink ugledala vso umirajočo ikonografijo praznika, je udarilo kot strela z jasnega. Iz zvočnikov sva zaslišala pesem, ki je simbolizirala odhajanje brezskrbnih let. Zastala sva, se spogledala, prijela drug drugega za pas in pričela cepetati kolce ter glasno pripevati...ponosna si sred Balkana...Jugoslavijo, Jugoslavijo...ljubav naša nek te vodi... V tistem iskrenem navdušenju sva bila ena poslednjih federalistov in za svoje prepričanje, v to sem bil gotov, bi bila pripravljena žrtvovati tudi svoji življenji.

-Šta pa je s vama? Jeste pijani? sva zaslišala rezki vprašanji z druge strani ograje.

Skozi padajoče snežinke sem razpoznal oficirsko kapo.

-Seveda sva pijana, je vzkliknila Angela. -Saj se imava rada in je praznik.

-Zadnji praznik, sem dodal. -Sve najbolje za praznik, gospod oficir, sem zavpil čez ograjo.

-Ajmo ku'ci, ajmo ku'ci, je z žalostnim glasom zaklical nazaj oficir.

Zaklel sem.

-Kaj pa je? je bila začudena Angela.

-Zajebal bojo cel pok ljudi, sem rekel jezno.

-Ti vse vzameš takooo zares, mi je rekla in me potegnila za seboj.

Stanovala je tik pod vrhom novozgrajenega bloka. V petem nadstropju. Peljala sva se z dvigalom. Naslonjena na steno sva se poljubljala. Hitro sva prispela. Stanovanje je bilo dvosobno. S kuhinjo, kopalnico in kratkim hodnikom. V sobi, kjer je bil televizor, je bilo polno knjig in raztresenih otroških igrač. Začudeno sem jo pogledal. S poljubom mi je snela vprašanje z ustnic.

-Pozneje, je rekla. -Zdaj hočem, da me vzameš.

Plašč in čevlje je odvrgla že na hodniku. Tudi sam sem slekel plašč in sezul čevlje. Nisem si prižgal cigarete. Niti za trenutek se nisem obotavljal. Pripravljena je stala pred menoj. Segel sem ji v mednožje. Bilo je toplo. Vroče. Lahko bi si v njem pogrel roke. Močno sem stisnil. V tišini je bil njen krik vabilo, naj nadaljujem. Zatipal sem oblino trebuha in se spustil nazaj med nogi.

-Pokaži mi jo, sem rekel.

S hitrim potegom je slekla nogavice in spodnjice. Privzdignila je obleko. Zadišalo je. Po vonju sem vedel, kako je vlažna. Rekel sem ji, naj se obrne. Sklonil sem se k njenim nogam. Poljubil sem jo v oba pregiba kolen. Zaječala je. Potem sem vstal. Obleko je še vedno držala privzdignjeno. Odpel sem si hlače. Padle so na tla. Slekel sem spodnjice. Zadišalo je po moškem. Morala je začutiti ta vonj. Globoko je vzdihnila in stisnila nogi skupaj.

-Vzemi me, je rekla komaj slišno.

Trdo sem zgrabil njena krajca in ju pomencal. Bila sta hladna. Razklenil sem ju. Vstopil sem hitro in neboleče. Zastokala je od užitka. Samo nekaj sunkov. Končala sva istočasno. Obrnila se je k meni. Spustila je obleko in me poljubila.

-Zdaj sem spet ženska je rekla in me gledala v oči.

Povesil sem pogled. Nataknil sem si spodnjice in hlače. Odšla je na hodnik in mi prinesla copate. Prijel sem jo za roko in se naslonil na njeno rame. Na licih sem čutil mehko dražljivost žameta. Na njenem vratu je bilo nekaj kapljic posušenega znoja.

-Čudovita si, Angela, sem ji zašepetal.

-Kako ste moški hecni, vsi vedno rečete isto.

-To je zato, ker mislimo, da hoče ženska prav to slišati od nas, sem ji rekel in ji šel skozi lase.

Nasmehnila sva se drug drugemu.

-Okej, si lačen, žejen? je vprašala.

-Kavo bi, sem rekel.

-Prav. Kar razkomoti se.

Angela je odšla v kuhinjo. Slišal sem ropotanje krožničkov in skodelic. Razgledal sem se po sobi. Zanimale so me knjige. V glavnem leksikoni, slovarji in priročniki. Vmes nekaj slikarskih monografij. Tisnikar, Van Gogh, Picasso, Repnik. Pozorno sem si ogledal nekaj uokvirjenih fotografij. Prepoznaval sem Angelo, ki je bila na vseh slikah z nekim moškim in z otrokom v naročju. Torej je poročena, sem sklepal. Po tleh je bilo polno lutk različnih velikosti in nekaj pomečkanih slikanic. Eno sem si vzel v roke. Bila je Andersenova Deklica z vžigalicami. Angela je prinesla dve veliki skodeli kave in mleko.

-To je od moje Maje, mi je pojasnila, ko me je zagledala s slikanico v rokah. -Maja je moja štiriletna hči, je še dodala.

-Si poročena? sem jo vprašal.

-Ne, ločena. Pred letom in pol sem se ločila.

-Kje pa imaš svojo deklico, sem jo začudeno pogledal, kajti bilo je že zgodnje jutro.

-Pri očetu je in pri njegovi novi ženi. Hotel jo je imeti čez praznike, jaz pa sem itak potrebovala nekaj dni samo zase, mi je razložila.

-Razumem, sem rekel.

-Po horoskopu sem lev, stara sem malo čez trideset, učim na srednji šoli v mestu. Te zanima še kaj? me je pogledala posmehljivo.

Od takšnega telegrafskega sloga sem bil malce zmeden. Preden sem ji utegnil kaj odgovoriti, me je vprašala:

-Kaj pa ti?

-Jaz sem bodoči predsednik še neustanovljene stranke marginalcev in žrtveno jagnje aktualnega režima v tej deželi. Iz tega lahko sklepaš, kaj sem po horoskopu.

-Seveda, Matejček, rogato občutljivo bitje si. S takimi se najraje igram.

Zardel sem.

-Oh, spet si vse vzel tako zares, se je zarežala. -Ampak ni mi do tega, da bi rešetala tvojo osebnost ali tvoje frustracije. Tudi o svojih nočem govoriti. Prav? Bodiva samo dva človeka, ki sta se našla za en večer in ki bosta šla že jutri narazen in bosta pozabila, da sta se sploh kdaj srečala.

Vedno bolj me je begala s svojimi besedami. Začudeno sem jo gledal.

-Ja, vem. Prehitevam te. Običajno tako govorijo moški. Vendar imam tega dovolj. Hočem vzeti stvari v svoje roke. Enkrat hočem biti kiler jaz. Razumeš?

Prodorno, s stisnjenimi ustnicami je zrla vame. Priznam, bil sem v zadregi. V škripcih. Pri taki ženski nobena beseda ne zaleže.

-Okej, sem rekel. -Stori, kar moraš.

Prijela me je za roko in me odvedla v sosednjo sobo. Bila je spalnica. Z ogromno posteljo in velikanskim ogledalom. Na stolu ob postelji je bilo razpostavljeno žensko spodnje perilo. Črno. Hlačni pas, modrček in mrežaste bele nogavice. Vse lepo zloženo. Pripravljeno.

Angela je stopila h komodi, kjer je bil postavljen gramofon. Vključila ga je. Poiskala je med ploščami in eno postavila na vrteči se disk.

Dvignila je ročico za avtomatično vklapljanje. Zaslišal sem skoraj altovski ženski glas.

-Tracy Chapman, je rekla, če nimaš nič proti.

Nič nisem imel proti. Potem je slekla obleko. Si potegnila dol kombinežo. Prvič sem jo videl golo. Bila je zrela in polna kot Botticcelijeve Venere. Le da ni bila rdečelasa. Primaknila se je k stolu. Navlekla je nase perilo, ki je čakalo pripravljeno. Zdaj je bila jedra. Iz nje je dihala perverznost, o kateri sem sanjaril vse svoje življenje. Hodila je po sobi. Zapeljivo. Ko sem si hotel prižgati cigareto, mi jo je vzela iz rok in zmečkala. Hotel sem se je dotakniti. Ni pustila. Potem se je spustila na kolena. Nekaj je iskala pod posteljo. Ulegla se je na trebuh in stegnila roko. Tipala je. Zaslišal sem globok vzdih. Torej je našla. Ko se je dvignila s tal, je v rokah držala kratek bič. Smehljala se je, ko je udarjala z njim po dlani.

-Sleci se! mi je rekla.

Počasi sem se slačil. Med nogami vse mlahavo. Približala se mi je.

-Obrni se! je rekla ukazujoče.

Obrnil sem se.

-Nasloni se na posteljo!

Naslonil sem se in čakal. Opazoval sem jo v velikem ogledalu. Z levico si je šla v mednožje. Počasi je gladila zaraslo vzpetino. Uživala je. Potem sem začutil rezko bolečino. Udarila me je za vrat. Pričelo je padati vsepovsod. Po hrbtu, po nogah. Nisem se upiral. Angela je zakričala:

-Impotentni alkoholik! Niti braniti se ne znaš!

Vedel sem, kaj moram storiti. Obrnil sem se. Ud je bil ogromen. Strgal sem ji modrček z dojk. Zaplapolali sta kakor zmrznjeni zastavi v vetru. Iz roke sem ji iztrgal bič. Porinil sem ji ga med nogi. Z drugo roko sem jo zgrabil za plapolajoči dojki. Zavrisnila je. Zažrl sem se ji v usta. Potem sem jo podrl na posteljo. Hlipala je in prosila. Nogi je stiskala močno skupaj. Prevrnil sem jo na trebuh. Jo privzdignil za boke. Napela je krajca. Vedela je, kaj jo čaka. Nestrpno je pričakovala. Brez usmiljenja sem udarjal. Prišlo ji je. Potem se je obrnila k meni.

Spustila se je na kolena. Vzela je ogromnost v usta in si jo tiščala v grlo. Iz las sem ji potegnil kovinski obroč. Grgrala je vroče seme.

-Ljubim te, sem ji tiho dejal.

Ko je bilo vsega konec, sva obležala na hrbtu. Končno sem si lahko privoščil cigareto. Tracy je še vedno prepevala.

-Ne sprašuj, kako in zakaj, mi je rekla, ko se mi je z glavo

naslonila na prsi.

Božal sem ji lase in ji rekel, da mi je vse jasno. Vprašala me je, če sem mislil resno, ko sem dejal, da jo ljubim. Rekel sem, da čisto zares.

Potem sva padla v dolg spanec brez sanj. Vsaj jaz nisem sanjal ničesar.

Ko sva se zbudila, je bil že spet mrak. Angela je bila nemirna. Odšel sem v kuhinjo in pripravil hemendeks. Ko je prišla za menoj, je bila oblečena v modri žamet. Isti kot prejšnji večer. S tekom sva pojedla. Potem sva se usedla pred televizor. Lahko sem kadil. Angela je izbrskala nekakšen tropinovec. Počasi sva ga srkala. Videla sva celo en film.

Francoski. Streljajte na pianista. Ob koncu se mi je storilo inako.

-Vsako poštenost in dober namen vedno kdo načrtno zajebe, sem rekel in krepko srknil.

Mislim, da je Angela popolnoma razumela moj gnev. Še več, delila ga je z menoj. Ko je bilo filma konec, sem jo povabil na sprehod v mesto.

Obula si je visoke škornje. Snega je medtem zapadlo že skoraj meter. In še vedno je snežilo. Od ogromne beline je bila še noč bela. Počasi sva ponovila pot, ki sva jo prehodila prejšnjo noč. Tokrat je šlo hitreje.

Vojašnica je bila tiha. In mesto prav nič bolj obljudeno. Na trgu je bilo steptanih nekaj gazi. K moji udarnici sva si morala gaz utreti sama. Angela me je začudeno gledala.

-Veš, povzdignil te bom v spomenik, sem ji rekel. -Hočeš?

Nasmehnila se je in se stisnila k meni. Končno sva prilezla do podstavka. Ampak moja herojinja je bila previsoko, da bi lahko splezal do nje. Angela mi je ponudila ravbarske. Potem je šlo čisto lahko. Z nog ponosne proletarke sem otresel sneg, da sem se lahko čez njene krepke prsi povzpel do njenega obraza. Poljubil sem jo na hladne ustnice in jo prijazno pozdravil.

-Draga moja, prišel sem, da te odrešim, sem ji rekel toplo.

Otrplo telo se je zganilo. Mar je še srce v tej bronasti gmoti, sem pomislil.

-Oh, Matej, ti ne veš, kako sem že naveličana stati tu gori.

-Pojdi! Svobodna si, sem ji rekel.

Podstavek se je rahlo zamajal, ko je moja ljubljena herojinja skočila dol. Pognal sem se za njo v sneg. Angela je od mraza cepetala.

-Hvala ti za pomoč, sem ji rekel. -Čas je, da stopiš na njeno mesto.

Poljubila me je na čelo.

Naredil sem ravbarske, da se je lahko povzpela na podstavek. Vrgel sem ji svoj šal. Da je ne bo zeblo.

-Deklico ti pripeljem po praznikih, sem zaklical.

Snežilo je za spoznanje bolj gosto kot prej. Odhajal sem domov. Bil sem utrujen. In malček žalosten.

 


 

Zbiralec nasmehov

Bil je pustni torek in snežilo je kot za stavo. Popoldanska izmena se je bližala koncu. Počakal sem še snažilko, potem sem zaklenil stranska vrata. Že nekaj mesecev delam v gledališču. Prej sem bil vratar v avtoparku prevoznega podjetja. Dopoldan je bilo dosti dela, ob popoldnevih pa večinoma ležerno dolgočasje. Po večkrat v izmeni sem šel na stranišče s kakšno lepotico v roki. A tudi tega sem se kmalu naveličal. Izpraznilo me je. Me naredilo brezvoljnega. Več mesecev nisem bil s pravo žensko. Ne vem, ja, otopel sem. Želel sem si spremembe. V mestnem gledališču so iskali vratarja. Menda se jim ga je prejšnji zapil in je nadlegoval umetniško osebje. Kar predstavljajte si, kako pijan in prešvican portir šlata igralke. Pa so ga postavili na cesto. Služba kot naročena zame, sem si rekel in se prijavil na razpis. Sprejeli so me.

Mislim, da v glavnem zaradi mojih let,saj so prepričani, da ne pijem, a če že, potem zmerno in nikoli na delovnem mestu. Tudi sicer se trudim, da sem urejen in prijazen do ljudi. Kar zadeva leta, nimam kaj skrivati, da jih še nimam trideset, čeprav se mi bližajo neizogibno in enkrat za vselej.

Tistni pustni večer je snežilo in na radiu so rekli, da bo zima šele zdaj pokazala svoje zobe. Vendar vam povem, da imam rad nenavadne povezave, ki se med seboj sicer izključujejo, a v življenju neverjetno resnično in z vso močjo obstajajo kot neizpodbitna dejstva. Zato tudi nisem z nikomer modroval o pustu in snegu. Če bi že hoteli, potem bi lahko celo razvil nekakšno teorijo o vplivu demokratičnih sprememb v družbi na meteorološke pojave. Pa o tem kdaj drugič. Zdaj vam namreč hočem povedati, kaj se mi je zgodilo, ko sem zaklenil gledališče in zagazil v od snega sesipajočo se noč.

Začetek je bil pravzaprav stereotipen, kar mi je celo ugajalo. Tako lažje navežem stik. Se spravim v pogon. Tako ali tako se menda vedno prepoznavamo v drugih. Hodil sem in kadil. Kadar sneži, se zelo rad nekaj časa sprehajam po mestnih ulicah, preden zavijem v toplo prostorje kakšnega bifeja ali gostilne. Sneg je naletaval v suhih kosmih kakor za božič, če veste, kaj mislim. Ob takih prilikah dežnik najraje pustim doma.

Kmalu je iz mene postal sprehajajoči sneženi mož. Mimo osrednjega trga in cerkvice sem prigazil k reki. Na polkrožnem mostičku sem se ustavil in dolgo zrl v vodo pod seboj. Šumljajoči zvoki so se utapljali v mrmrajočem gostem naletavanju snežink. Zamišljen sem bil. Spraševal sem se, ne prvič ne zadnjič, kdo sem, kaj hočem, kam gre moja pot, zakaj nisem kot drugi in tako naprej. Verjetno so vam znana takšna samospraševanja. Pravzaprav ne mislite nič določnega, samo en tok nekakšnih podob in misli, ki jih ne znate ustaviti, se v menjajočih hitrostih premikajo skozi vas. Pogled s strani bi bil takle: človek, ki bulji v tla. No in enkrat sredi takšnega razmišljanja sem zalotil tale verz: čeprav poznam vse poti, nikoli ne najdem v Cordobo. Občudujem ljudi, ki se lahko tako eksaktno izražajo. Zavidam jim. Tudi Lorcu.

Federico Garcia. Enkrat sem se hotel celo začeti učiti špansko zaradi njega. Tega sicer nisem storil, ker sem prelen, ampak Cordobo sem si pa vseeno odšel pogledat. In ko sem se enkrat zavedel vsebine verza, je z mene odpadlo še tistih nekaj črnogledih misli, ki so me morebiti še spremljale iz preteklih dni sem. Iz človeka, ki bulji, sem postal človek, ki gleda predse.

Frcnil sem ogorek v reko in se vrnil v mesto. Bil sem trdno odločen. Pripravljen sem bil. V hipu. Kreni prema meni, sem si zapel po neki popularni popevki.

Ko sem vstopil v Hišo, je bila ura že pozna. Otresel sem si sneg. K šanku sem šel iskat pivo. Potem sem se zleknil v naslonjač. Tik plesišča. Dva, trije pari so se strastno stiskali v počasnih obratih. Svetloba vijolično oranžna. Ko smo zaslišali Anjin glas, kako si želi, da bi jo vlak ponesel v daljave, je plesna ploščad postala premajhna.

Indijanci, čarovnice, klovni, stevardese, kirurgi, kamele, medvedi, kmet in smrt s koso, dojenček in partizanka. Vsi so prepevali. Pridružil sem se jim. Tudi sam sem si želel, da bi me vlak popeljal tja, kamor si želi srce. Kmalu sem šel iskat novo pivo. Mladeniča za šankom sem prepričal, da ima že itak preveliko kumaro in da ne potrebuje še nanosnika.

Nataknil sem si ga. Pravzaprav sem hotel biti pijan in na moč podoben nekemu plešastemu debeluhu iz Kalifornije, ki sem ga videl v nekem filmu. Morda ste ga videli. Čeprav se nisem šel pogledat v ogledalo, se mi zdi, da sem moral biti na moč smešen. Ampak to me takrat ni prav nič motilo.

Z nanosnikom je bil svet drugačen. Užival sem v vrvežu okrog sebe. V glasbi, ki se je menjavala hitro in brez neke logike. Tudi požirki laškega in puhanje cigaretnega dima so se mi vedno bolj prilegli.

Potem se je odvrtelo bliskovito in dramatično kot v filmu. Prisežem. O sentimentu, ki sem ga doživel ob tem, raje sploh ne govorim. Preslab sem v izražanju. Torej kot v filmu. Jim Morrison je pripovedoval o čudnih ljudeh.(Hudič je s temi nostalgičnimi komadi, a ne.) Prižgal sem si cigareto. Ta pesem je zelo kratka. Lepe stvari so lepe zato, ker so kratke.

Če je že ves večer nisem mogel videti, sem jo tedaj moral zagledati. Avionska črnolaska se je mehko naslanjala na naslonjač nekaj korakov stran. Roka, ki je držala cigareto, rahlo upognjena. Obleka oprijeta. Kratka in tenka. Ključnica, ki se je dobro videla, nežna kot piščančje kosti. Samo za hrustanje. In čisto zares je zrla naravnost vame. Kaj bi drugega, tudi sam sem se zagledal vanjo. Čudni ljudje so umolknili.

Satchmo je načel razposajeno o žigolu. Potem jih je bilo še kar nekaj, vendar se ne spomnim več vseh. Večkrat sem vmes odšel na stranišče in pretočil laško. In ko pretakam in gledam nad pisoar, preberem: PRIHAJA SVETOBOLJE. Še nas je nekaj, sem si rekel.

Avionska črnolaska se je ves čas naslanjala na isti naslonjač. Včasih sva se spogledala in se nasmehnila. Kakor da se že dolgo poznava.

Kreni prema meni je edini komad, ki se ga še lahko spomnim iz tistega večera. Pogledal sem jo. Popevala je in me gledala. Pripeval sem tudi sam. Krenila sva drug proti drugemu. Bila je za glavo manjša od mene. Zadaj je imela pritrjen nagajiv repek. Zapeljiva črna mačka. Sklonil sem se k njej.

-Odkar sem te zadnjič videl, so ti zrasli lasje.

-Kdo pa si ti?

Skozi nos sem puhnil oblaček dima.

-Zbiralec nasmehov.

Nasmehnila se mi je.

Odplesala sva nekaj pesmi. Potem sva se po zavitih in strmih stopnicah povzpela v zgornje prostore.

Zdaj je že nekaj dni po tistem. Včeraj se nisva videla. Verjetno se tudi danes ne bova, čeprav je štirinajsti februar, ko se pošiljajo valentinke. (Ugani kdo!) Na drugi strani kadijo tovarniški dimniki. Na tej, prisojni, se sankajo in smučajo otroci.

 


 

Dvanajsto nadstropje

Taksist me je odložil na parkirišču pred stolpnico. Še vedno je rahlo rosilo. Zagazil sem v nizko gosto meglo, ki se je mešala z zaudarjanjem iz odtočnih jaškov. Gluha tišina. In tema kot v rogu. Čudna sopara je silila za dežni plašč in za obleko. Prepoten sem bil kakor v savni. Po spolzkih stopnicah sem se pritipal do vhoda. Pred vrati je sedela oguljena muca. Ko me je začutila, se je dvignila in nasršena zamijavkala. Spustil sem jo v temno vežo. Iskal sem stikalo za luč. Ko sem ga končno našel, je bilo jasno, da še zmeraj niso zemenjali pregorete žarnice. Zaklel sem. Na tihem sem upal, da vsaj dvigalo deluje. Dolga je namreč peš v dvanajsto nadstropje, kjer domujem.

Tudi veža je bila napolnjena z vlago. In smrdelo je v njej po scalini. Glavno dvigalo je bilo seveda še vedno v okvari. Držeč se stene sem prilezel do stranskega. Otipal sem gumb in pritisnil. Iz žepa sem potegnil cigareto in vžigalice. Bile so vlažne. Spet sem zaklel. Zazdelo se mi je, da slišim korake. Vse bolj so bili razločni. Kakor da se mi nekdo približuje. Pomislil sem, da bom lahko prižgal cigareto. Nervozno sem jo obračal v roki. Dvigala še ni bilo. Slišati je bilo, kakor da se ustavi v vsakem nadstropju. Vrata so se odpirala in zapirala. Nekdo se prav božjastno zafrkava z menoj, sem si rekel. Ura je bila nekaj čez drugo zjutraj. Medtem so koraki utihnili. Naslonil sem se na steno in čakal.

Niti nisem bil utrujen. Prej naveličan. Od dneva žena, od belih škropcev, od osladnih valčkov, od svojih sodelavk, ki so se tisti večer spravile name. Hotele so plesati z menoj, se objemati, po vsakem novem kozarčku so bile bolj in bolj zgovorne, pričele so mi razkladati o svojih dragih, ki se redijo in niso za nobeno rabo več, o sitnih otrocih, o kreditih za nov avto, o devizah, ki jih kupujejo, o svoji osamljenosti in nezadovoljstvu. In kaj je bolj nagravžnega od nalite babnice, ki si na bluzi odpne tretji gumb, da njeni joški, stisnjeni v premajhen modrček, koketirajo z moškimi pogledi. Ampak to človek še prenese, pri tem njegovo samoljubje ne trpi preveč. Vsega pa je konec, ko zavoha močno dozo vonja po šmarnicah, ko se zagleda v plastične ogrlice in zašpehane prste, ki skušajo prikriti poročne prstane. Stresel sem z glavo, da bi pregnal slabe vtise.

Dvigalo je moralo biti samo še nekaj nadstropij nad menoj. Počakal sem še nekaj minut. Potem so se prikazala razsvetljena vrata dvigala.

Odprla so se. Na vhodu je stala deklica. Stara kakšnih sedem, osem let. V rokah je držala vžigalnik. Zippo. Vešče ga je prižgala. Smehljala se je in mi ponujala ogenj. Primaknil sem cigareto in povlekel globok dim.

Verjetno se mi je čez obraz razlezel izraz zadovoljstva, kajti razumevajoče mi je pokimala.

-A ti vedno prideš ob pravem času? sem jo vprašal.

-Šele avgusta smo se priselili sem, pa se še učim, mi je odgovorila.

-Pa te pustijo tako pozno pokonci? sem bil začuden.

Dvigalo se je medtem lenobno vzpenjalo.

-Pravzaprav ne, ampak danes je izjemen dan. Očka je peljal mamico ven na večerjo. Nista se še vrnila. Ti si zadnji nocoj. Zdaj grem lahko spat. Moj medo me čaka.

-Čakaj, sem ji rekel, pa te ni nič strah?

-Zakaj le, saj imam vžigalnik, je samozavestno odgovorila. -Pa tudi nevidna sem lahko.

Verjel sem ji. Zadovoljno sem puhal in je nisem več spraševal. Tako ali tako ne znamo komunicirati z otroci drugače, kot da jim zastavljamo bedasta vprašanja. V devetem nadstropju je kar naenkrat izginila.

Dvigalo se sploh ni ustavilo. Mater, sem si rekel, ti otroci pa res znajo! Izstopil sem v svojem nadstropju. Hodnik je bil razsvetljen. Vstopil sem v stanovanje in dvakrat zaklenil. V teh časih nikoli ne veš.

Nekega večera, bila je sreda v začetku marca, sem slonel pri oknu. Kadil sem, v roki sem držal skodelico z lasijem in poslušal večerna poročila. Za menoj je bil naporen dan. V službi imamo že nekaj dni precej dela. Pripravljamo razstavne panoje, table in napise za bližajoči se sejem. Komaj da sem utegnil na kratko kosilo v restavracijo čez cesto. Šele vožnja s kolesom iz biroja domov me je kolikor toliko spravila k sebi. Zrak je bil sicer vlažen, vendar hladen in osvežujoč. Doma sem se spravil pod hladen tuš in se preoblekel v trenirko. Bilo je toplo, zato sem ostal kar v majici. Za začetek sem si spustil Toma Waitsa. Požvižgaval sem si, ko sem lupil sadje in odpiral jogurt. Multipraktik je vse skupaj zmlel v tekočo goščo. Zalil sem jo z malo hladnega mleka in dodal dva zavitka vanilijevega sladkorja ter posul z zmletim cimetom. Vse skupaj sem prelil v skodelo, ki jo imam prav posebej v ta namen. Zvil sem si enega Samsona. Prestavil sem na radio in prisluhnil večernim poročilom. Zrl sem dol pred stolpnico. Ulična svetilka je oddajala ravno prav velik soj svetlobe, da sem si v njem lahko ogledal mimoidočega naključneža ali naključnico. Spol sem se namreč iz ptičje perspektive dvanajstega nadstropja naučil ločevati prav kmalu. Srkal sem kratke požirke osvežujoče pijače. Lasi se mi je topil v ustih in od užitka sem se oblizoval. Radio je spet poročal o novem poskusu vojaškega udara na Hrvaškem. To je daleč stran, sem pomislil na morje in na neko starodavno mesto. Zvil sem si novo cigareto. Priklical sem Toma Waitsa nazaj v sobo. Pomežiknil sem svojemu odsevu v oknu.

Potem sem se zagledal v razsvetljeno okno nasproti stoječe stolpnice. Tisto, ki je v isti višini kot moje. Pravzaprav daleč naokoli edino, ki ni bilo zastrto z zaveso, kolikor se lahko spomnim. Skozi okno se je torej videlo naravnost v veliko sobo z ogromno posteljo. Na njej je ležala gola ženska. Na trebuhu. Razkrečena. Kolikor sem lahko razločil, je bila v čevljih. Okoli trebuha je imela pripet hlačni pas. Verjetno je imela oblečene nogavice. Priznam, da se mi je med nogami napelo. Naglas sem zavzdihnil in si nataknil očala. Ženska je imela dolge lase. Bili so razsuti po blazini. Temnejši. Oh, sem spet zavzdihnil. Dvignila se je na komolce. Z levico je nekaj obračala. Kot da bi listala po knjigi ali reviji. Šele tedaj sem opazil, da ima prsi stisnjene v modrčku. Taka je bila še bolj erotična. Prestavljala se je po postelji. Tudi vstala je včasih in se sprehodila po sobi. Enkrat si je vmes odpela modrček.

Predstavljal sem si, kako ji gnetem nihajoče prsi. Zabolelo me je od naslade. Slišal sem Toma Waitsa, ki je prepeval o toplem pivu in hladnih ženskah. Ona se je medtem ulegla na hrbet. Z roko si je dala opraviti med nogami. Kaj bi dal v tistem trenutku, da bi videl njen izraz na obrazu! Da bi od blizu razločil, kako se ji napenjajo nosnice, in zatipal vlažnost med krajcema.

Odprl sem okno. Zajel me je hladen in osvežujoč zrak. Na nebu je migljalo brez števila zvezd. Še celo en utrinek je bil. Menda je jasno, kaj sem si žežel v tistem trenutku. Frcnil sem ogorek v temo. Pri tem sem se sklonil čez rob okna. Najprej nisem verjel svojim očem. Potem sem komaj zadržal smeh. Na sosednjem balkonu je stal moški. Z odpetimi hlačami. V eni roki je držal neko revijo. V drugi je mencal svojega tiča. Gledal sem njega in tja čez v okno. V sobi sem poiskal daljnogled. Nisem ga naperil v sosednjo stolpnico. Stopil sem na balkon in kolikor se je le dalo, sem se nagnil čez. Skoraj na vsakem balkonu naše stolpnice je stal moški z revijo v roki. In vsi so buljili malo čez v okno, malo pa v revijo. Vsake toliko časa so skoraj istočasno obrnili list. Ni mi bilo jasno. Opogumil sem se in glasno zakašljal. Zatem še enkrat. Moški na sosednjem balkonu se je jezno obrnil.

-Pst! je zasikal. -Tišina! Zdaj bo stran dvainpetdeset.

Še vedno mi ni bilo čisto jasno.

-Kako? sem zategnjeno vprašal.

-Zdaj bo pokazala stran dvainpetdeset, kreten! se je možakar še enkrat nervozno obrnil k meni.

-Kakšno stran dvainpetdeset? sem bil previden, ker še zmeraj nisem razumel.

Mislil sem, da bo možakar skočil čez k meni na balkon in me sesul, tako je bil togoten, ko mi je zasikal.

-Dvainpetdeseto stran iz Plejstara, butec!

Dvignil je revijo in mi pomahal z njo.

-Zdaj kaže dvainpetdeseto stran!

Potem se ni več zmenil zame. Zaprl sem balkonska vrata in se vrnil k oknu. Kaseta se je ustavila. Pogledal sem na ono stran. Zdaj je ženska ležala na levem boku. Sezula si je čevlje. Ko sem zapiral okno, sem ugibal, koliko strani pozna. In kakšne so. Zares sem bil utrujen, ko sem legel. Menda zaradi tega nisem mogel takoj zaspati. Telefoniral sem prijateljici v drugo mesto in ji povedal, kaj se mi je pripetilo. Rekla je, da me konec tedna pride obiskat.

Ko sem enkrat v začetku decembra dal oglas v časopis, sem bil resnično že proti koncu s potrpljenjem. Po ne preveč dolgem času sem bil spet zagrenjen in razočaran nad vsem. Kaj hitro sem se naveličal nove delovne sredine in sodelavcev. Mesto je postalo dolgočasno in gluho kakor vsa druga mesta, kjer sem kdaj prebival. Že nekaj dni sem zgubljeno hodil naokrog, ne da bi pravzaprav vedel, kaj hočem. Ženske so se me izogibale, moški svet se mi je posmihal, otroci so kazali osle za menoj. Mislil sem, da ne bo tega nikoli konec. Skoraj že nisem hodil več iz stanovanja. Le še v trgovino sem skočil in hodil v službo. Zunaj pa tako vreme. Sončni dnevi, polni zdravega mrzlega zraka. Tuhtal sem in tuhtal, kaj naj naredim, kako naj podprem to življenjsko težo, ki je z vso neusmiljenostjo pritiskala name. Nič pametnega mi ni prišlo na misel. Potem pa me je nekega dne prešinilo. Listal sem Salomonov Oglasnik in se v hipu odločil. Dal bom oglas v časopis, sem si rekel, in šli se bomo eno prav tako zgodbo, kot jih poznamo iz filmov.

Seveda je potem preteklo še nekaj dni, preden sem sestavil svoj oglas, in še kakšen dan, preden sem ga odposlal. Potem sem prav nestrpno čakal četrtek, ko izide Oglasnik. Moj oglas je bil pod šifro Union:

Moški, ki pokadi preveč in mu zaboj piva ni tuja stvar, sicer pa kar resen, iščem mlado prijateljico, po možnosti lolito. Objava me je pomirila. Me spravila v prijetno stanje pričakovanja. Dva dni kasneje, v soboto zvečer, sem v ugledni restavraciji v mestu s tekom pospravil okusno večerjo. In jo zalil z buteljko primerno ohlajenega belega.

Letnik 1983. Vajen sem že takšnih razkošnih solo večerij. Če sem s kakšno žensko, potem si ali prizadevam okoli nje ali okrog sebe, da bi bil čimbolj vljuden, prijazen in zabaven. Tega pa ne maram preveč. Me utruja. Tudi nekega pravega smisla ne vidim v tem. Ženska tako ali tako odide s teboj v posteljo, če ji le daš vedeti, da ti je kaj do tega. In zato ne rabiš nobene razkošne večerje. Pa še ceneje je, z eno besedo drugače.

Potem sem ves naslednji teden čakal sporočilo. Vmes sem se odpravil k frizerju. Sporočila ni bilo. Ne tisti teden, ne naslednji.

Skoraj da sem že pozabil na svoj oglas, pa tudi razpoloženje v meni se je zamenjalo. Spoznal sem neke ljudi, ki so me pritegnili medse.

Nekaj mojih sodelavcev in njihovih znancev. Z njimi sem hodil kegljat in popivat. Čeprav smo bili precej in pogosto skupaj, je med nami vseeno obstajala nekakšna blokada, ki si je ne znam razložiti. Kakorkoli že, občasno sem bil tudi s kakšno žensko, tako da je bila tudi ta plat normaliziirana. Pa še pomlad se je ravnokar začela in v službi sem dobil v delo zanimiv projekt, ki naj bi ga speljal od zamisli do izvedbe. A v bistvu me je nekje globoko v meni nekaj vendarle glodalo. Res da sem bil zadovoljen, vendar bolj zaradi pridnosti kakor iz navdušenja. Kakor da bi strasti zamirale v meni in je ostala samo še potreba po uživanju.

Kljub keglanju in dinamičnim dnevom sem se zredil za nekaj kilogramov. Nehal sem z zanimanjem opazovati svet okrog sebe. Samo oprezal sem še. Pa osamljenega sem se tudi počutil, ja. Zaprt v svoj slonokoščeni stolp, ha ha.

Potem je sredi aprila prišlo sporočilo. Nisem verjel. Kot sem rekel, sem že skoraj pozabil na svoj oglas. V rožnati kuverti je bilo natipkano povabilo: Sem mlado dekle, dolgih svetlih las, stara sem sedemnajst let.

Iščem starejšega prijatelja, ki bi mu lahko zaupala in ki mi ne bi težil s spolnostjo. Z roko je bilo pripisano: Če ti je kaj do tega, se mi oglasi na šifro Uni. Prijetno sem bil vznemirjen, čeprav pravzaprav nisem vedel, kaj naj pričakujem. Rahlo sem bil negotov, ko sem ji odpisal. Priložil sem ji svojo telefonsko številko. Potem sem dva tedna v negotovosti pričakoval telefonski klic ali pismo. Kegljaški in pivski druščini sem se izogibal. Hotel sem se v miru pripraviti na srečanje.

V soboto popoldan, ko sem se ravno pripravljal, da pojem kosilo in preberem sobotno Delo, je na vratih pozvonilo. Z zvoncem imam precej slabih izkušenj, kajti znanci svoj obisk običajno prej napovejo po telefonu, tako da se nenajavljeni znajdejo pred vrati le najrazličnejši akviziterji, pobiralci naročnin in otroci, ki zbirajo prispevke za svojo tombolo.

Enkrat se mi je zgodila prav hecna stvar. Bil sem kar precej opit in sedel sem na straniščni školjki. Prebiral sem neko dolgočasno knjigo. Pozvonilo je. Povprašal sem, kdo da je. "Nova doba", je prišlo z druge strani vrat. Mislil sem, da sanjam. Napol sem si nataknil hlače in hitel odpirat. Pred vrati je stala zala mladenka. Ko me je zagledala takega z odpetimi hlačami, je zardela. V rokah je držala nek časopis in mi ga pomolila."Nova doba, gospod", je izjecljala. Prepričan sem bil, da se grdo norčuje iz mene. "Kakšna nova doba?" sem jo vprašal jezno. Mladenka je zlezla vase. "Nov lokalni časopis", je izdavila in mi ga pomolila pred oči, "samo petnajst din stane" je dodala. Nekaj hipov sva se gledala. "Nobene nove dobe ne potrebujem", sem zarenčal in zaloputnil z vrati. Seveda mi je bilo potem žal dekleta. Lahko bi jo povabil na kavo in kupil tisti preklemanski časopis.

Ravno sem torej razmestil stvari po mizi, ko me je zmotil zvonec. Nejevoljen sem odprl. Najprej sem se zagledal v črno usnjeno čepico. Šele nato sem opazil velike ustnice, močno našminkane. Pred menoj je stala srednje velika svetlolaska. V dolgem črnem plašču. Roki je tiščala v žepe. Kljub plahosti, ki je ni skrivala, je bila videti samozavestna.

-Živjo, je rekla. -Jaz sem Duša. Prišla sem zaradi oglasa. Lahko stopim naprej?

Že tako sem bil prepoten od kuhanja, ampak pri njenih besedah se mi je vseeno razlila še dodatna toplota po telesu. Vstopila je. Pomagal sem ji odložiti plašč. Čepico je obdržala na glavi. Ponudil sem ji sok in jo vprašal, če je že kosila. Potem sva se usedla za mizo. Gledala me je, kako jem. Molčala sva. Ko sem končal in prižgal cigareto, je rekla:

-Saj ste dali vi oglas pod šifro Udri? Bičam, mlatim, lomim! Vem, da to potrebuješ in brez tega ne moreš. Zato se ne skrivaj, pridi na plano in priznaj svoje nizkotne želje. Postani moja sužnja.

Ko je prebirala z listka, sem zardeval. Kako so eni lahko tako pokvarjeni, sem pomislil. Njej ni bilo prav nič nerodno. Nekaj sem moral odgovoriti.

-Kako pa si izvedela, kje stanujem?

-Se hecaš? je vzkliknila. -Saj sem vendar odgovorila na tvoj oglas, še celo svojo telefonsko številko si mi potem priložil, me je začela tikati.

Bila je enkrat mlajša od mene.

-Poiskala sem tvoj naslov v telefonskem imeniku. A veš, da stanujeva v isti stolpnici? Jaz sem v sedmem nadstropju.

Še vedno je nekaj manjkalo, da bi mi bilo vse čisto jasno.

-Ampak jaz sem dal čisto drug oglas, sem jo skušal prepričati.

-A res? je za hip pomolčala,nato pa stresla z glavo. -Pa kaj potem, saj je ljudi itak vedno sram, da bi naravnost povedali, kaj si želijo.

Odprl sem steklenico belega. Duša ne pije alkohola. Kasneje sem izvedel, da je tudi vegetarijanka. Izgledalo je, da sva se oba sprostila. Prestavila sva se v dnevno sobo in posedla po tleh. Spustil sem neko inštrumentalno godbo. Pogovarjala sva se. V prijetnem klepetu, mene se je medtem tudi vino malček prijelo, je popoldne minilo kot bi mignil. Zvečer sem nameraval v kino. Dušo sem povabil zraven. Gledala sva film o Harryju, ki je srečal Sally. Izborno sva se zabavala.

Duša je pričela prihajati vsako soboto. Službene obvenosti so se mi pogosto zavlekle tudi v ta dan, zato sva najina srečanja prestavila na nedeljski popoldan. Kadar sem bil za dalj časa odsoten, sem ji pustil ključ od stanovanja. Zalivala mi je rože. Običajno se je oglasila med peto in šesto. Postal sem takorekoč njen spovednik. Tudi sam sem ji marsikaj zaupal. Med nama je zraslo pristno prijateljstvo. Ona je imela svoje težave s fanti, jaz sem se ubadal z neko žensko, ki je bila poročena in mati dveh otrok. Kadar se zaradi Dušine ali moje odsotnosti nisva mogla srečati, sva bila prav slabe volje. Vsaj jaz sem tako čutil.

Zdaj nas že nekaj tednov tepe jesen z otožnimi meglenimi dnevi. Najbolj žalostne od vseh so nedelje. Med zakonci vznikajo stari neporavnani računi, vnemajo se prepiri, ki pogosto prerasejo v razgrajanje in medsebojno obračunavanje. Ubogi otroci. Niti ven ne morejo, ker zunaj prši hladen dež. Duša s seboj prinaša štrikanje. Pravi, da mi bo do zime spletla brezrokavnik. Pijeva vroč čaj, poslušava stare džezerje in se lagodno pomenkujeva. Včasih se počutim kot Ivan Cankar, ki v belih nočeh bedi ob Nini. Ampak mi je čisto prijetno pri srcu. Že nekaj nedelj zapored ji pripovedujem zgodbo o Kralju Marjanu. Pravzaprav je to zelo avtobiografska izpoved. Vmes poslušava oddajo V nedeljo zvečer.Dušo sem navadil nanjo. Prepričal sem jo, da je Kralj Marjan izvrsten ustvarjalec nostalgije po minulem otroštvu. Da vsako nedeljo zvečer, že nekaj desetletij, svoje poslušalce pripravi na najlepše sanje iz nedelje na ponedeljek. Duša me nejeverno gleda in zmajuje z glavo, ko jo prepričujem, da bi ga morali povzdigniti v nacionalni simbol, ali pa mu podeliti veliko Prešernovo nagrado. Vmes ji pripovedujem, kako sem ga poslušal že od malega, kako sva z mamo na prvi hišni kasetofon snemala svoje priljubljene popevke, kako je oblikoval moj glasbeni okus. Kako sem se iz popevk, ki jih je najbolj pogosto vrtel, naučil nekaterih besed v francoščini, angleščini, nemščini, italijanščini. Duša sicer zelo navija za hevimetalce. Kljub temu pa skupaj ugotoviva, da danes prav tako pogosto vrtijo Elvisa, kot so ga pred dvajsetimi leti. Kadar slišim Lada Leskovarja, kako prepeva o vlaku, ki ga sliši iz daljav, se sploh čisto raznežim. Pripovedujem ji, kako sem v vojski na stražo nosil s seboj tranzistor, kako se me je glasba v živo dotikala, kadar sem slišal svoje priljubljene popevke. Tudi o polnih lunah in konjih, ki so se spuščeni podili po celcu znotraj kasarne, sem ji govoril. In o vlaku, ki je bilo eno samo hrepenenje.

-Iz Stuttgarta pošiljam pozdrave tebi, vsej slovenski vladi in Terezi iz Kungote. Za praznike spet bom doma.

Skupaj sva se režala takim in podobnim pozdravom. Enkrat me je Duša vprašala, če res mislim, da je Kralj Marjan vsako nedeljo zvečer v studiu. Nisem ji odgovoril. Razlagal sem ji, da verjetno ni Slovenca, ki ne bi slišal zanj. Da ga poslušajo stari in mladi, šoferji in vratarji, nočne sestre in policaji. Da lahko iz poslušanja njegove oddaje sestaviš zgodovino slovenske popevke in razpoznaš okus nekega časa. Ko sem ji v navdušenju trdil, da s tem, ko vrti jugoslovanske popevke, na svojevrsten način ohranja pri življenju državo, se mi je samo smehljala. Ampak Tereza, Čobi, Šerfezi, Ljupka, Slavko Perovi'c, Boba Stefanovi'c, Vice Vukov, Dedi'c, Gabi Novak, Pestner, Alfi Nipič, Mancini, Edvin Fliser, Braco Koren, Domicelj, Pepel in kri, Dubrova'cki trubaduri in Oliver so ji bili čisto všeč. Postalo ji je jasno, da tudi Luis in Edith nista od včeraj. Ko je imela rojstni dan in sva izpraznila nekaj steklenic, priznam, pritegnil sem jo v pijačo, je prepevala z menoj Blue spanish eyes. Menda med nama z Dušo ne obstaja nobena skrivnost več. V meni vidi očeta, od katerega ni imela nikoli nič, jaz si v njej predstavljam svojo hčer, za katero si želim, da bo enkrat prav taka, kot je Duša.

Prejšnjo nedeljo je bila precej tiha. Nisem silil vanjo. Obnavljal sem ji svoje tedenske prigode in skušal povedati kakšen vic. Ne znam jih ravno najbolje pripovedovati. Ob osmih sem vključil radio. Večji del oddaje sva molčala in tuhtala vsak svoje. Naenkrat je bruhnila v neutolažljiv jok. Pričakoval sem nekaj takega. Vzel sem jo v naročje. Hlipala mi je na prsih.

-Jure me je pustil zaradi Mojce, veš.

Ne vem kako, vendar je v tistem trenutku Tajči prepevala nebo pla'ce zbog tebe...kraj kraj bejbi. Božal sem Dušo po laseh in jo narahlo pritiskal k sebi.

-Ta svet je treba total razfukat, je hlipala.

 


 

Kralj in angel

V sobi so bili oboki in ravni stropi. Med njimi skrite majhne oči, ki gledajo. Ves čas samo vame. Moje oči. Žaluzije iz zelenega platna so bile spuščene. Z igro s prsti sem skušal pridobivati hitrost, s katero bi ukanil misli. Jih prehitel. Kimal sem, kadar sem razpoznal svoj tok.

Kadar je njihov tok tok tok zadel v moj tok tok tok.

Vrata v sobo so bila ves čas priprta, vežne duri zaklenjene. Prve tri črke enake pri obeh imenih. Potem pri mojem dve manjkajoči v zaporedju abecede, ko kot četrta črka nastopi njegova. Moja predzadnja pomeni vrnitev k začetku, kot preverjanje oči, ki gledajo. Zadnji dve sta spet iz niza abecede v zaporedju. Najprej moja, potem njegova. No, zdaj se pa že prepoznamo.

Vsa imena mojih prijateljev so bila vsakdanja. Vsa imena mojih žensk so nenavadna, s svojim zvenom in vsebino v času. V Benetkah je obstajala dilema med Piazza San Marco in Ponte di Rialto. Če bi ostal na trgu, bi mogoče naletel na žensko svojega življenja. Na mostu so me ob določeni uri čakali prijatelji. Odločitev je bila zares težka. Nisem imel izbire. Ko bi bil izbral most, bi ostal brez ženske in ohranil prijatelje. V nasprotnem primeru bi ostal sam. Zato sem začel razmišljati o drugačnih rečeh rečeh. O poeziji. O tem, kako se sestavljajo besede v niz, v ogrlico, kjer je začetek zadnji glas pesmi. O nekakšnem principu sonetnega venca. Vendar s to predpostavko, da sem v resnici v rdečem renaultu 4 spoznal tako Lauro iz Firenc. Ampak to je bilo že zdavnaj pozneje.

V beli sobi je bila pogrnjena mizica. Ob steni je s 60 wati svetila namizna svetilka. Okoli smo sedeli trije kralji. Gašper, Miha in Boltežar. Trije osamljenci. Eden je bil že v stanovanju. Drugi je prišel, ko je tam pričakoval tretjega. Med nami črna Marija. Povsod po zemlji pa Kristus, ki je že shodil. Če bi bil on Kristus, bi se dal vedno znova križati. Ki je za nas križan bil.

Medtem ko so kralji izročali svoja darila, so temnopolti sužnji za povodce držali rezgetajoče utrujene kamele.

-Poglej, kamorkoli seže moj pogled, bo rasla pšenica, je rekel Miha.

-Ob poti na jug, kjer sem doma, bo tekla velika reka, je dejal Gašper. -In vanjo se bojo stekale vse majhne reke, ki jih bojo napajali vaški potoki.

-Ob rekah in potokih se bojo igrali otroci in ko bojo odrasli, bojo sejali po poljih in pobirali z njih sadove svojega truda, je dodal Boltežar.

-Mi smo trije kralji, so rekli vsi v en glas.

Tedaj naenkrat niso bile več samo oči. Na drugi strani so se prikazala majhna usta. Usteca. Namazana v črno-zeleno-vijoličastih odtenkih. Stisnjena. Vabljiva v poljub kakor vsaka ženska usta. Moral sem uporabiti širokokotni objektiv, da sem jih objel skupaj z očmi, ki pomežiknejo, kadar predolgo zreš vanje.

Mi. Čakamo kakor v pesmi kraškega pianista iz dvajsetih let tega veka. Imamo vez z brodolomci na oceanih. Na nas svetijo enake zvezde z isto močjo in lenobo. Bela soba, beli azil.

Tok tok tok. Od spodaj ali od zgoraj? Miha nekaj zarobanti, kako da si nas upajo motiti na tako nedeljsko popoldne ob kavi in prijateljskem pomenkovanju, ob izmenjavanju daril in drobnih besednih nežnostih. Ko nas je vendar sama prisrčnost.

Tok tok tok. Samo angeli in duhovi vstopajo skozi zaprta vrata in stene, ne da bi se poškodovali.

-Dober dan.

Stal je med nami. Čisto gol. Pravzaprav čisto gola. Prepoznali smo jo po krilih. Bila je še mlad angel. (To je čudno, saj smo bili globoko v zimi in če smo hoteli priti na obisk, smo morali izdolbsti globoke in dolge tunele od naših hiš in utrditi ozke gazi v snegu.)

-Ali kdo potrebuje angela? je vprašala.

Spogledali smo se. Mi smo vendar trije kralji. Kdo je že slišal, da kralji potrebujejo angele. Marija med nami se je samo smehljala. Tako blaženo kot takrat, ko je spočela svojega križanca.

Priznam, da sem enkrat že slišal za Marijo in angele, ampak o treh kraljih in angelu pa še nikoli. Zato sem vznemirjen čakal, kaj bo. Oči, ki gledajo, so uzirale samo dim cigaret in neme kraljevske profile. V zraku je bilo svečano. Pričakujoče. Mirno in tiho. Potem je angel odšla v kuhinjo. Gledal sem skozi stekleno steno, kako se naslanja na okensko polico.

Zdaj ne vem več čisto zares, vendar se mi zdi, da je hotela Marija izrabiti našo zbeganost in začudenje ter pritegniti pozornost nase.

Pričela je pripovedovati, kako včasih navleče škornje, obleče krilo in se namaže, da izgleda kot, olala, prava pička, in pleše v svoji veliki sobi. Itak vedno govori, da v njej vidi plesati neko osebo. Meni se zdi, da bi ta oseba lahko bila samo angel. Pravzaprav samo moj angel.

Pravzaprav. Tako je pač, če si na dvoje ali v dveh. Vedno je za teboj tvoja druga oseba. Včasih jo moraš pustiti vnemar. Tudi kraljem nam ni prizanešeno. Zato smo se tako radi napravljali v dvorne norčke in jih preoblačili v naš brokat in hermelin.

Angel je gledala v nas in se prizanesljivo smehljala. Saj, zanjo smo čisto običajni smrtniki, ki so se zbrali po srečnem naključju nedeljsko popoldne v eni od Marijinih soban. Vendar je bila za nami dolga pot, kamele so utrujene pospale, skupaj z njimi gonjači, ki so se prej napili težkega kraškega vina. Razumel sem naenkrat vso Jožefovo stisko. Tudi svoje temne krvi se nisem več sramoval.

V spominu ostane doživetje kot edina svečava na koncu temnega labirinta.

Nekaj nas je držalo skupaj, da nismo odplavali. Vsak po svoje. Angel je stopila bližje k nam in se usedla na blazino. Njena krila so bila rahlo povešena. V očeh malce razočaran pogled. Moder od globine neba, od koder verjetno prihajajo vsi angeli. Prižgala si je cigareto. Prvo, odkar smo jo ugledali. Marija je že končala svojo pripoved in tiho zrla predse. Samo še krompir v oblicah, pa bi postali slika Pri nas doma.

Že ves čas je druga oseba v meni iskala neko formulacijo, s katero sem hotel pojasniti neprimernost položaja, v katerem smo se znašli skupaj z angelom. Ampak saj nisi samo na dvoje. Si tudi na troje, še več te je. Zato sem se izgubil v preskakovanju sugestij z vseh koncev notranjosti in pričel misliti na samoto. Tam so vse moje osebe kot otroci, ki jih lahko vedno prineseš okrog. Kadar nas je več, vedno jaz potegnem kratko. Sklenil sem na hitro z njimi sporazum o nevmešavanju v svoje notranje zadeve in pil z njimi zdravico. Potem sem se obrnil k ostalima dvema.

-Jaz rabim angela, sem jima dejal. -Ne zamerita mi, moja popotna tovariša, enaka v veljavi in mogočnosti, moje kraljestvo potrebuje angela, moja kraljevska oseba pa žensko, ki se skriva v podobi tega krilatega bitja. Ogrnil ga bom v kaftan, mu čez lice, nežno in bledično, razgrnil tančico, da ga ne opeče surovo puščavsko sonce, ga posadil na kamelo, ki jo bom osedlal s sedlom iz najfinejšega kozjega usnja, in ga popeljal v svoje prestolno mesto. Nenazadnje moram razveseliti tudi svoje podanike, ki mi zvesto služijo in ob vsaki nepriliki stojijo ob strani.

Najprej je spregovoril kralj, ki je sedel desno od mene.

-Že prav, najin dragi prijatelj, le vzemi jo k sebi na sedlo. Ženska je od preroka poslana in je enaka moškemu v vseh posvetnih stvareh.

Ljubi jo in obdajaj s svilo, če jo bo tvoje kraljestvo premoglo, prinašaj ji darov s svojih potovanj v daljnje kraje, razveseljuj jo s svojim petjem in igranjem, pripoveduj ji svoje resnične zgodbe, da te bo spoznala in te bo ljubila, kakor boš ti njo ljubil. Moj blagoslov naj vaju spremlja.

Kralj na levi je malo počakal in se posladkal z grozdjem, ki je bilo na mizi.

-Vidita, draga prijatelja, je povzel besedo, -v eni sami jagodi tega velikega grozda je skrito trpljenje cele skupnosti. Skupaj z njimi si sladimo življenje in lajšamo bolečino, čeprav je to od preroka prepovedano. Vsaka kupa vina je polna naše krvi. Zato jo izpijmo spoštljivo in z radostjo slavimo srečo, ki nam je dana. Ti pa, dragi moj, ki si našel angela za svoje kraljestvo in svojo osebo, misli nanj vedno s srcem, ki neminljivo bije v tebi od začetka do konca. In pomnoži svoj grozd z bogatim vinogradom, ki ga boš z radostjo in veseljem obdeloval do konca svojih dni.

Vsa napetost med nami je popustila. Dvignili smo čaše in nazdravili srečnemu trenutku, da smo se lahko zbrali in pokramljali.

Tudi angel se je smehljala. Ko sem se ji približal, da bi trčila s kristalnima čašama, mi je zašepetala na uho:

-Jaz nisem ženska. Jaz sem angel. Iz mene boš šele moral narediti žensko. In za to imaš natanko štirideset dni. Šele enainštirideseti dan se boš lahko ljubil z menoj. In ves ta čas bova spala v eni postelji in ti se me ne boš smel dotakniti, čeprav bom gola ležala ob tebi.

Zazrl sem se v njeni krili in pokimal.

-Vedno bom s teboj, moja ljuba angel, sem rekel.

Potem sem sedel nazaj v naslonjač.

Ko smo izpraznili čaše, smo se kot eden dvignili. Prebudili smo gonjače kamel, ki so pospali, zlezli v svoje kraljevske plašče in se pričeli poslavljati. Marija je od nekod prinesla prosojno tančico za angelovo lice. Razgrnil sem ji ga čez obraz, ne da bi se je dotaknil. S kraljema smo se objeli čez ramena. Zunaj je bila že visoka noč, kamele so drgetale od mraza. Odjezdili smo vsak na svojo stran neba. Onadva na jug in zahod, midva z angelom proti severu. Marija je stala ob oknu in z blaženim smehljajem mahala z roko v slovo.

Jezdila sva več dni, preden sva prispela na moje pašnike. Med potjo sem ji pripovedoval, kadar ni spala od utrujenosti, saj je bila kljub vsemu mlad angel, o svoji mladosti in svojih učiteljih. Podaniki so naju pozdravljali, v mestih so se vrstile gostije, zvonovi so bili na vso moč.

Zdaj sva v mojem domu. Angel lebdi nad posteljo in me opazuje, ko zapisujem tele vrstice. Naskrivaj, čeprav menim, da angelu nič ne ostane skrito, včasih pokukam proti koledarju in odštevam dneve, ko se bom lahko zares ljubil z njo, ne le v mislih. Dneve, ko bova zares kraljevala.

 


 

Zadnja skušnjava

Ti ne moreš slišati. Ne videti. In ne vonjati. Ni slano, ni suho in kot morje valujoče. Ni Montpellier. Niso visoka obzidja, za katerimi se raztezajo nepregledni vrtovi, zarasli s suho travo. Se ne usedeš na klop. Ne gledaš v pristanišče. Ne preštevaš jamborov. Ne kadiš. Ne misliš. Ne govoriš tujega jezika. Ne stopiš v cerkev Naše gospe. Ne stopaš v ritmu stepa po senčnih straneh uličic. Ne ližeš sladoleda. Ne ostaneš, ko ti ponudijo prenočišče za dva. Ne veš. Ti nisi kralj. Ni angelov v tej mrzli deželi, kjer jodlajo griči, v tem letnem času prekriti s tanko plastjo prhlega snega. Ne znaš leteti, ker nisi ptič. Nisi stolpnica in sežeš komaj meter čez svojo glavo. Če stopiš na prste, seveda. Ne znaš pisati in razbirati sestavin besed. Ne poznaš njihovih pomenov. A ne molčiš. Ne ustopiš se pred objektiv. Na nekem drugem mestu, v drugem času istega dneva - verjetno v parku pod borovo senco, kjer se hladijo zasopli potepuški psi - niti takrat ne pogledaš čez sosedovo ramo v odprto knjigo, ki mu leži na kolenih. Ni dovolj podatkov, da bi nadaljeval. Ni večer, ko je čas za to, da ne obupuješ več. Ni ga več. Ni pretkanosti. Ne greš ven, ker ne moreš. Se ne pustiš ujeti. In nisi ljubosumen. Nikar ne misli, da nikoli ne boš. Da nisi bolan. Da nisi sam. Ni upanja, ni veselja. Ni časa. Za nič. Kam ne greš? In kaj ne boš? Nič pretresljivega se ne zgodi. Ni koncentracije za to.

Ni časa, no. Saj. Ne gledajo v kogarkoli, tvoje oči. Ne jaz. Ne ti. Ne on. Le kdo še ne?

Ti si moja zadnja skušnjava. In zdaj se zares prvič v življenju bojim, da bi se ti kaj zgodilo. Da pade avion dol. Ali da ti na minus triindvajsetih spodrsne, ko prečkaš cesto in čezte zapelje šolski avtobus. Že veš, da te imam najraje, kadar si daleč in nedosegljiva kadarkoli. Kadar rečem, da kaj stori, pomeni, da sem sam brez moči. Naj bi se sramoval? Rad bi se že končno znebil te teže pričakovanja po drugih. Da bi lahko zletel kot ptič.

Tokovi. Luči mesta. Stolpničasti okoliš. Ko hodim, smrdijo še neki ostanki minulih dni. Je še slišati kričanje od vina veselih praznovalcev. Prazniki. V vsakem sistemu navad in vrednot se pojavljajo isti. Pod drugačnim imenom in v drugem času. Časovni zamik v potovanju na vzhod ali zahod je v bistvu človekova razgaljena iluzija o tem, do kam seže njegov duh, koliko lahko obseže njegova duša. Zato so le redki svetovni popotniki. Večina jih potuje iz Kranja v Tržič, z Jesenic v Ljubljano ali iz Škofje Loke v Celje. Razdalje s severa na jug se zdijo krajše, manj zanimive. S severa na jug ali obratno odhajamo na dopust, počitnice, poslovna potovanja in podobno. Potem ko se vrnemo, nikoli ne govorimo o potovanju, ampak le o tem, kako smo se imeli v tem in tem kraju, kaj smo počeli, koga ali kaj smo spoznali ali videli. Pravi popotniki grejo najprej proti vzhodu ali zahodu in šele potem zavijejo na sever ali jug. Ko je Galilei razbil predstavo o Zemlji kot ravni plošči, ki plava na veliki vodi, je načel enega temeljnih aksiomov verovanja. Jaz še vedno ne verjamem, da je Zemlja okrogla. Ampak z dobro lešnikovo čokolado me še vedno lahko podkupiš. Verjamem in prepričati pa se dam le na poljub. Toliko v vednost.

Hej, kdaj bova šla midva spet skupaj v Pančevo! Zdaj že nekaj mesecev hodim v Mižule. Običajno precej pozno. In sam. Nisem dober v matematiki. Rekel sem ti že, da nisem preračunljiv. Zato ne štejem dnevov, ki so že, in tistih, ki še bojo. Obirali bi me, če bi ti rekel mia cara angella nera. Blacklonghairangel. Čudno, ne. Ne morem se nasloniti nate, ker si daleč. Preselil sem se v mesto, kjer so drevesa mrtva. Zato toliko besed, da bi me lahko vzdržal. Pokonci. Potreba? Če jo povežeš z nujo in zabavo, ki jo čutim včasih v tem početju, potem odgovor poznaš. Potem? Ja, potem. Vsi ti hipi zdaj tako ali tako že pripadajo preteklosti. Mimogrede ti povem, da je tole treba brati naglas. Če želiš, ti lahko tudi fonetično zapišem. In prevedem, seveda. Ne? Prav. Veš, kaj se mi zdi hecno? Bolj je temno, več luči je ugasnjenih v mestu.

A ti bo nerodno, če razkrijem, da sta se ti naredili dve gubi na trebuhu? Ki se mičkeno razlezeta čez hlačni pas, kadar se rahlo skloniš. Naj bom tiho, praviš. Prav. Tudi o šestih črnih dlačicah, ki ti odganjajo pod nosom, ne bom nič povedal. Se smejiš? Ne nastavljaj soncu preveč moje pleše. Lahko mi zavre v glavi, potem pa ne odgovarjam za svoja dejanja. Že tako sem čisto uročen. Kadar se hočem izprazniti z drugo žensko, se prikradeš vmes in me jemlješ zase. Ljubosumna si, da veš. In jaz sem še mnogo bolj. Le pazi se. Nikoli nisem verjel v ubijanje iz strasti ljubosumja, zdaj pa lahko v meni prepoznaš potencialnega morilca iz koristoljubja.

A da bi malo potovala? Po Korziki? Pa saj veš, da si bila tam takrat, ko se še nisva poznala. Po najini Korziki? Seveda se spomnim. Ozka asfaltirana cesta. Veter v bok. Germans go home! Oljčni nasadi v rdečkastih vrtačah. Najprej Mozart, potem, potem, potem...Meredith Monk, pa ja. Počutil sem se, kakor da sva prispela na osvobojeno ozemlje. Na otok. In potem še dolgo ostal pod pritiskom misli, da se lahko sovražnik vsak hip vrne in pretrga idilo medenega tedna. Že prihajajo? Že grejo? Že drugo jutro sva se jim s spretnim manevrom umaknila.

Bilo je zgodaj zjutraj. Osli so rigali v oblačno nebo. V nizki kamniti kolibi je dišalo po ovčjem gnoju. Ko sva na obali našla zavetje pred burjo, so pričeli prihajati. Eden po eden. Po prstih. Čisto tiho. S konicami kril so se dotikali vrhov razpenjenih valov. Pravzaprav me je vse skupaj spominjalo na dogodivščino v vasi, kjer sva najela sobo. V visokem dopoldnevu sva pod murvino senco zajtrkovala na klopi pred trgovino. Nekaj korakov proč je stal vodnjak, iz katerega voda po nenapisanem zakonu pripada vsem, domačinom in tujcem. Na njem je sedel ogromen krokar. Negibno. Kadar se je kdo približal vodnjaku, da bi zajel vodo, se je postavil v napadalno pozo. Plahutal je s krili. Vreščal.

Ljudje so se mu najprej smejali. Potem so ga jezni skušali pregnati. Kričali so nanj in vanj metali kruh, jabolčne ogrizke, prazne konzerve piva. Krokar se ni dal pregnati. Potem sta na kolesih prisopihala dva Avstrijca. Ustavila sta se pred trgovino. Eden je fotografiral vreščečega ptiča, drugi je vstopil v pošto, ki je bila poleg. Krokar se je spravil na gumo enega od koles. Z enim samim kavsom jo je prebodel.

Potem je odletel nazaj k vodnjaku. Od zadovoljstva je krakal. Osupli Avstrijec je s tal pobral velik kamen. Zalučal ga je krokarju v glavo. Zadel je. Ptič je omahnil na rob vodnjaka. Po dolgem rumenem kljunu je spolzela drobna rdeča kapljica. Never more. Morilec je butasto gestikuliral s tovarišem. Se spomniš, kako so klicali ptiča...Žigolo...Klokolo...Lukolo? Ja, medtem je kapitan že pripeljal vso jato čudnih angelov. Zelo si jim podobna, veš.

Ja, poletje je zato, da si z njim pozimi kdaj pa kdaj ogreješ otrplo dušo, ko se nimaš podrgniti ob kaj drugega kot ob svoj spomin. Pa še ta je nezanesljiv. Sicer pa je to stvar interpretacije.

Prepustim se vsaki skušnjavi, ki obeta, da me pripelje bližje k tebi. Zato se zadnje toliko in tolikokrat omamljam. Slabost? Ja, tudi slabo mi postane včasih. In vedno se zbojim, da mi ne bi počilo srce. Kaj pa bi s počenim srcem? Sicer pa gre tudi za to, da nikoli nisi gotov, do kam te bo pripeljala skušnjava. Noč in dan mi stoj ob strani.

Le smej se, če ti povem, da si želim, da bi te s svojimi trepalnicami žgečkal po dojkinih bradavičkah. In te na ta način pripravil, da se nasmehneš. Ker si na tej sliki tako resna. In še moja očala si si nataknila, da si videti še bolj resna, kot se delaš s svojimi stisnjenimi ustnicami.

A veš, odkar vem zate, spet sanjam. Ne o tebi. Ampak kar tako. Prav zares tudi o oblakih. Prav romantično je. In ko se zbudim, sem prav dobre volje, čeprav prijetno utrujen. Se ti hahljam, ko naglas bereš slovensko. Zelo potrpežljiva biti ko jaz govoriti tvojo jezik. Saj se razumeva, ne?

Vsem zanikovalcem tega sveta priporočajo, naj si vsak dan trikrat skuhajo metin čaj. Zasladijo naj ga z žličko kostanjevega medu na skodelico. Popiti ga je treba še vročega. V dolgih požirkih. To početi, dokler ne izgine iz misli vsaj petintrideset odstotkov ne-jev.

Sicer pa te prosim, da me ne povprašuješ več po mojem slovenstvu. Jaz sem po poreklu medžimurski Kelt, ki je slučajno pristal na terasastem in dobravskem svetu med Radovljico in Kranjem. Pa čeprav je to zame zaenkrat najlepša pokrajina na svetu. Četudi ne znam jodlati in vriskati. In kričati parol. Ne za, ne proti.

Da si že malo utrujena, praviš. Te res ne dolgočasim? Veš, čakam na navdih. Če bi napisal kar tako nekaj tja v tri dni, potem to sploh ne bi bilo to. Ampak čisto nekaj drugega. A si sploh lahko predstavljaš, kaj pomeni za ljudi, ki se sporazumevamo v glavnem z besedami, manko v jeziku? Pomeni, da smo obsojeni na dolgočasno besedno rutino in smo na preži za tistim, kar je zamolčano, ker ne more biti izgovorjeno.

Zapleteno? Sploh ne. Poglej. Kdo pa danes kriči na ulici, v gostilni, v avtobusu - Hudo mi je. Obupan sem. Sam sem. - Nihče. Vsi trmarijo. Kdor kdaj zakliče, ga posmehljivo in pomilovalno pogledajo češ, ta pa ni normalen. Stopi s preže. Srce je osamljeni lovec, ja.

Ura je že pozna. Hecno, mesto vse bolj v temi, kot sem že rekel. Nobenega zvezdnega utrinka več za nocoj. Tudi tvojega telefonskega klica nocoj definitivno ne bo. Zadosti srčnih odtisov je že na tem papirju. In ne boj se, če pride tole pisanje še komu v roke. Namenjeno je prav in samo tebi. Si ti še Ti?

VIR: Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (Miran Hladnik)




Komentarji

Oglas sponzorja




Prihajajoči dogodki