Milan Lipovec: Evento a Čubed (1972)

Čubejska prigoda

Gospud in Buh
se zjutro rano vstanem
sklinem gori svoje svete ročice
poglidam priko svojega disnega
raminga,
onde zaglidam
tri device, dva anjelka.
On se z njimi razgovarja:
vite, vite moji mili, moji dragi
moje bridke rane, ki so meni dane
na veliki petak pred kosilom
u sobotu pred obilom.
Kdo bi to zmolija, svaki dana
po tri pute v časti hostij,
kvar'na dana
bi ga njega libera
ognja peklenskega
žavlja žavljenskega
bi ga postavija tam
kamo prebiva Buh oče, Buh sin,
Buh sveti duh,
sam edini Buh, amen.

 

I

Menih, suh tako, da je bila njegova mršavost celo za te siromašne kraje nekaj nenavadnega, je jezdil proti Kastvu. Potoval je v največji vročini in v spremstvu roja obadov in muh in zlačnjene oslice, ki je komaj nosila svoje breme. Toda kutar je ni priganjal. "Dajmo no, v božjem imenu..." Le to je rekel od časa do časa, če se je mrha le preveč zamujala s hlastanjem po šopih osušene trave, ki se je prašila ob poti. "Dajmo no," je dejal in se zibal dalje na sivem hrbtišču.

Glodal je krajec, odkosan od velikega ovsenega hlebca in dolbel sredico, ker skorji nikakor ni mogel do živega. Čeprav je bil mlad, je žvečil ovsenjak, kakor brezzoba starica, ker mu je skorbut pobral zobe že pred dobrim letom. Najlepše zobe v samostanu, se lahko reče; bil je najmlajši v menišiji in prav zato, ker je bil najbolj pri močeh, so ga poslali na to nesrečno pot.

"Pojdite, brat Krištof, v imenu božjem, in vaš patron naj hodi z vami in vas varuje."

Toda brat Krištof svojemu patronu ni kdove kako zaupal in ni videl v njem kdove kako zanesljivega varuha. Že doslej ga je puščal vse češče brez hlebca in brez vrča in s srcem polnim bojazni. Tako polnim strahu, da ni bilo v njem prostora za nobeno drugo čustvo. Kaj ne! Bili so nevarni časi, divji časi. Pravični Bog je imel vedno v močilu eno izmed palic, da je mogel kadarkoli izšibati grešnost iz svojih nepokornih ovčic, ki so se pasle tod okrog, bi se reklo na tej, kakor na oni strani Čičarije. Če ni bilo Turkov, jim je poslal kobilice in ni dolgo tega, ko je ljudi davila črna Gospodova dekla, za katero je bolje, da se ne jemlje v besedo.

Najbolj pa se je bilo popotnemu človeku bati tolovajev. Ne zaradi tistih nekaj božjakov, ki mu jih je bil opat stisnil v roko ob odhodu. (Varčujte s penezi, brat Krištof, varčujte. Hranite se in prenočujte pri dobrih ljudeh in samo v največji stiski odprite prgišče.) O, tudi soldi so imeli svojo vrednost, in še kakšno vrednost so imeli ti peklenski denarji! Toda bolj kakor zanje se je brat Krištof tresel za svojo kožo. Slišal je bil, kako se ti hudodelci ne boje ne Boga ne kuge; kako da ravnajo z ženskami, o tem je bilo moč le razmišljati, nikakor pa ne govoriti. Še posebno veselje pa da imajo s posvečenci in naj bo nuna ali menih. Do golega ga bojda slečejo in vzemo mu kuto in pokrivalo in prav nič jim ni mar, če ostane v kapuci tudi glava.

Brat Krištof se je splašeno ogledal, kakor da so mu razbojniki že za petami; ostanek skorje je naglo vtaknil v malhasto raševino, zdrknil je z oslice, in med pretiranim dvizanjem, ki se ni prav nič ujemalo z dotlejšnjo lagodnostjo, je hitel sopsti: "O, ti devica, o presveta devica, le kaj se zamujam..." Tako je stokal, vtem ko je nategoval povodec in vlekel oslico za sabo. Klical pa je na pomoč najzaljšo priprošnjico poreškega samostana blaženo Hemo, ki je skromno ždela v najbolj mračni niši opatijske cerkve. Bila je izobljena iz enega samega kosa in s takšno popolnostjo, da so bili vsi bratje klavzure nekoliko zagledani vanjo.

Vendar se zdaj ni utegnil kaj dlje zamujati s to otročjo zablodo, mudilo se je, pa tudi strah mu tega ni dopuščal. Prav tedaj se je Učka umaknila s poti in razkrila morje, ves Kvarner z daljnimi otoki, prav tako kakor mu je bil dopovedoval opat; takoj zatem pa se je pojavilo razpotje, natanko tako spet, kakor mu ga je bil čubejski župnik začrtal z opaljeno glovnjo na izlizani škrli pred cerkvenim pragom. Brata Krištofa je obšla razigranost, zakaj na griču se je že kazalo sivo obzidje in do njega je imel le še nekaj strme poti. Objel je oslico kakor svojo drago, potem je izvlekel iz bisage sandale in se obul.

Ko se je brat Krištof pojavil na vzdižnem mostu, se je sonce zgubljalo v meglenem mrču, ki se je zgostil nad morjem. To niti ni bilo več sonce, temveč razločno vidno ognjeno kolo in njegova krvava luč ni obetala nič dobrega. Če se bo zdajle potočilo v morje, preden bo priklical stražarje in se pomenil z njimi, potem bi mogel brat Krištof njegovo zloveščnost že v kratkem občutiti na svoji koži.. Kajti po sončnem zahodu tudi samcat človek ni mogel upati, da bi ga spustili v utrdbo.

Brat Krištof je odvedel oslico k figovemu grmu in jo privezal. Rekel ji je nekaj prijaznega in nameraval moško stopiti do okovanih vrat, ko se je tam odprla loputa za okroglo lino, tako da se je skoznjo lahko nekdo zadrl:

"Kdo si?"

"Hvaljen bodi Jezus Kristus!"

"To nam lahko pove vsak razbojnik!"

"Nisem razbojnik..."

"Potepuh?"

"Nisem potepuh..."

"Ogleduh, torej!"

"Za Kriščevo voljo, saj vidite, v čigavem imenu prihajam. Božji služabnik sem in prinašam važno sporočilo priorju kastavskega samostana."

"Kugo prinašaš!"

"Zdrav sem, Bog mi je priča!"

Kje je že bila kuga! Kak mesec je že nihče ni več jemal v besedo; v deželi je sedaj bila lakota - ta pa vprašuje človeka o kugi! Ni bilo večjih templjev, kakor takšnile pripaljeni grajski poležuhi in smrduhi, ki so plemeniti gospodi pomagali sesati podložniško kri. Sodrga, ki se je nobena doba ne more znebiti, pa ti psuje pošteno dušo, ubogega fratra z razbojnikom. Smrad po žganju, ki je vel skozi lino, je spravil brata Krištofa v sveto jezo, tako da je brez premisleka pokazal svojo razkačenost.

"Pri priči mi pokliči koga iz samostana!"

Teh nekaj besed je siknil brat Krištof skozi gole dlesni s tako preračunano počasnostjo, da je stražarja obšla mrščavica. Držal se je okovane robače in stal za plohastimi vrati, ki niso popustila ne Turkom ne piratom, pa ga je kljub temu obšel nejasen strah, ker človek nikdar ne ve, pri čem je, ko ima opravka z bogomolcem. Še pred nočjo se ga lahko poloti ujed ali pa te že jutri pahnejo v ječo, zakaj nihče ne more vedeti, kdo se skriva pod tisto rjavo raševino.

Za vrati se je zbrala gruča: stražarji, starešina, ključar in še kdo.

"Imaš brašno zase in krmo za žival?"

Brat Krištof se je oddahnil. Jasno je bilo, da je vprašanje, ki je padlo skozi lino, bolj opravičilo kakor zahteva. Še bolj samozavestno je zaklical:

"To ni vaša stvar! Za to bo skrbela proštija in še kdo drug. Vi z menoj in mojo živaljo ne boste imeli škode!"

Čakati je moral še dobršen čas, da so se v trdnjavskih vratih odprle manjše duri; skoznje je potem vkorakal s svojo oslico za varno zidovje z velikim olajšanjem; nekako tako, se mu je zdelo, kakor pred stoletji Nazarenec v Jeruzalem, akoravno nekam manj slovesno.

Obdali so ga mrki ljudje in smrad izparkov in iztrebkov, ki se je zgoščal za vsemi obzidji tistih časov in ki ga je lahko pregnala le najbolj strupena zmrzal. Ta čas pa je bila pomlad in v deželo je prihajala vročina...

Tako je brat Krištof pripotoval v Kastav. Nosil je s seboj važno sporočilo, s katerim je sel kastavske proštije že naslednje jutro odjezdil proti severu. Poslanica je govorila o tem, da bo še to leto poslan na kanonsko vizitacijo Kranjske patriarhov vikar, in da bo ta najbrž Valaresso, koprski škof Jakob. Bilo je torej zelo verjetno, da se bo prevzvišeni napotil tod in da bo njegov obisk namenjen tudi Kastvu.

Cerkveni očetje so znali ceniti važne vesti in še tem bolj takšna opozorila; spadala so v vzajemnost, ki so jo morali vsi vestno spoštovati. Kako naj bi se drugače pred vizitatorji pravočasno prikrila gnojnost, ki se je gomilila za obzidji in vrati in kako naj bi se potišala jeznorita glasnost tlačanskih butic, ki so zunaj obzidja pasle kugo, se rvale s Turkom in morale kljub vsemu sejati in nažeti desetino ne le za cesarske ali doževe podrepnike, temveč tudi za služabnike božje! Nihče torej ni bil bolj dobrodošel kakor gost z važno novico.

Brat Krištof je svojo poglavitno nalogo opravil, čast bodi Bogu. Bil je sit in napit in v središču pozornosti, kakršne doslej še ni bil deležen. Kaj ne! Prišel je z nasprotnega konca Histrie (kjer se je po njegovem začenjal svet) in vse, kar je povedal, je bilo novo, zanimivo in vznemirljivo, zakaj dežela se je valjala v grehu, tisti pa, ki so bili zato postavljeni in od Boga poslani, da bi ljudi od greha odvračali, so dajali najslabše zglede.

"Kaj ne poveste, brat Krištof!"

Ja, ja, brat Krištof ni varčeval s pretiravanjem resnice ne z dodatki lastnih domislekov, ko je spoznal, kako samostancem rastejo ušesa ob takšnih pripovedbah. Šel je še dalje. Pravil je zgodbo o čarovnici iz Tirsberga in z dvoumnimi podmenki prilival olja na ogenj.

"Baje so jo čisto slekli, preden so jo vrgli na grmado," je pravil. "In če je moč verjeti fra Inocencu iz Rovinja, je bila zelo zastavna ženska. Fra Inocenc se je takrat vračal z romanja. Bil je nekje v Schwarzwaldu in na povratku je naletel na tisto sežiganje.Bila je postavna ženska, krepka ženska..."

"Ali coprnica?"

Brat Krištof je prikimal.

Prior je majal z glavo. "Kaj ne," je rekel, "če se je parila s hudičem..."

"To je težko verjeti," je rekel glas iz gruče, zbrane okoli priorja.

Toda kaj več samostanski sobrat ni utegnil povedati, ker se je vanj zazrlo začudeno priorjevo oko. In glas nevere je poslušno utihnil, zakaj človeštvo je bilo že takrat uravnano tako, da se ni dopuščal dvom o pravilnosti gledanja in ravnanja redkih vidcev; načelo, ki je vodilo naglo naprej in ki se je - čast, komur čast - ustalilo in ohranilo ponekod vse do dandanes.

Pa o razvratu, ki se širi po Kranjskem, ali o tem tudi niso nič slišali?

"Nič, brat Krištof. Obzidani, kakor smo, ne zvemo kaj več kakor to, kar vidimo. Kakšna jadra, tamle v Kvarneru... Vendar le redko zvemo, kam jadrajo. Odkar je nad nami Ravbar tržaški, tudi s temi nimamo stikov..." Priorju se je rahlo tresla glava, bilo mu je žal, da so tako nevedni. "Prav nič, brat Krištof."

"Patriarhov odposlanec gre na Kranjsko tudi zato, ker so se tamkaj razmnožili nekakšni skakači in bičarji, ki jih je menda zaplodil sam satan..."

"Ne recite tega, brat Krištof!"

Prior je sklenil roke nad sodčkom pred sabo in majal s tonzuro zdaj sem zdaj tja. Pa tudi drugi patri so se vznemirili. Tudi oni so zajemali sapo in z napetimi vratovi rotili brata Krištofa, naj vendar pojasni...

"Pripovedujte, brat Krištof, pripovedujte!..."

O, prav rad! Prav nič se mu ni poznalo, da nima zob. Res je nekam prenagosto šušmelil, vendar se ni nihče nad tem zgledoval, zakaj pri obmorski duhovščini, vsaj tisti, ki je bila pod beneškim vplivom, vsemogočni Bog ni bil Deus qui nos in tantis periculis costitutos... temveč Deuš qui noš in tantiš periculiš... in tako dalje, vse do qui viviš et regnaš in šecula šeculorum!

Pripovedoval je torej, imel pa je še drugačen opravek - najti bi moral najprej nekega človeka in potem se bo videlo. Povprašal je torej, če poznajo Vincenca Kastavskega.

Menihi so se spogledali, kazali so nekam zvedave obraze, dokler se eden ni znašel.

"Ali slikarja?"

Slikarja! Ali ga poznajo?

"Kaj ne! To sta naša dva,"je rekel prior. Če ima brat Krištof v mislih slikarja, potem sta zanesljivo ta dva.

"Stari Vincenc in njegov sin, ki je tudi slikar. Kaj pa naj bi bil drugega!"

Brat Krištof je povedal, da se je bil na poti semkaj ustavil v Čubedu. Tako, vidite, bratje! Ali oni vedo, kje je Čubed? Ja, prior je vedel. Tudi drugi bratje so vedeli približno, kje je Čubed.

"Ustavil sem se torej tam in prenočil v čubejskem župnišču, pri častitem plebanu Vrhoviču. To vam je vreden duhovnik, to lahko rečem, ljubezniv gospod, ki se je zelo razveselil, ko je seznal, kam potujem. V Kastav, tja da vas nese! Tako, vidite, je vzkliknil in potem je dejal, da tu ni moč spregledati božjega prsta..."

Tako so samostanci zvedeli, s kakšno mislijo se zamuja čubejski pleban.

Huduje se nad zanesenjaškimi pridigarji, ki so se iz frankovskih mark potepli po vseh krščanskih deželah, in tako tudi v naše kraje. Ali Kastavci tudi o teh nič ne vedo? "Naj bo no, v imenu božjem," je dejal brat Krištof začudeno, zakaj takšne nevednosti še ni bil srečal.

"Menda so jih zaplodili husiti ali kaj naj bi človek rekel, kajti prav nič jim ni mar ne Boga ne hudiča." Brat Krištof se je prekrižal po šegi Latincev in povedal, da se teh zmedencev niti kuga ne loti. "Oznanjajo konec sveta," je rekel, "širijo razuzdanost in begajo ljudi. Tudi katerega od duhovnikov so zapeljali. Toda Benetke se ne šalijo, nekaj teh nasilnikov so polovili in jih poslali na galeje."

"Kirie eleison," je rekel prior, da ne bi rekel "tem je odzvonilo."

"Kaj pa drugega," je rekel brat Krištof. "Toda enega izmed teh je zaneslo tudi v čubejsko duhovnijo. Pleban Vrhovič se je hudoval. Menda mu je onečastil podružnično cerkev v neki vasi. Cerkev so mi zasvinjali, je pravil in se srdil."

"Bilo jih je več, potemtakem?"

"Ne da bi vedel. Pleban je bil razkačen in ni bilo lahko slediti njegovim mislim. Toda mene je gostil..."

"Bolj kakor vizitatorja," se je pošalil prior.

"Bolj kakor tega, če se bo ravno oglasil tamkaj. Zdaj hoče pleban onečejeno cerkev prebeliti in preslikati in potem, pravi, bi jo nemara tudi na novo posvetili. Bil je ves iz sebe..."

"Kaj ne!" je rekel prior. "Nemara je bil slišal za naše slikarje. In tako..."

"Ja, slišal je bil zanje in me pri vseh svetnikih rotil, naj mojstra pregovorim, da bi se podal v Čubed. Ni vedel, da jih je več.

Brat Krištof se je za hip zamislil, potem je dejal, da bi ga moral vsekakor privesti.

Bratje niso vedeli nič določnega, kako je ta čas s slikarjema.

"Ponajveč sta zdoma," je rekel prior. "Včasih manjkata po cele mesece, kakor čujem. Vendar bomo pozvedeli." Brat Krištof naj se na to zanese. Nocoj naj se dodobra odpočije, jutri pa se bo pozvedelo.

In pri tem je ostalo. Pronicljivi prior je spoznal, da bi se brat Krištof za nobeno ceno ne želel vračati sam po nevarni poti, brat Krištof pa tudi ni bil tako zamujen, da bi ne čutil trpkosti v priorjevih besedah, ko se je govorilo o slikarjih.

Bili so oholi, vselej malce nacejeni in taki nečistovalci, da nobeno ženšče ni bilo varno pred njimi.

Kjerkoli so se pojavili s svojimi kisti, kredami in gobami, so babcem natikali rogove, kajti upali so si privzdigniti prav vsako krilo, pa naj je bilo tisto, kar so iskali, skrito v kmečkih ali še tako gosposkih gubah. Ne strahu ne sramu niso poznali. Prebili so po cerkvah dlje kakor katerikoli kristjan, pa so se obnašali tam tako nespoštljivo, kakor da se mudijo v hlevu.

Takšno približno je bilo priorjevo mnenje in od tod je izvirala njegova slaba volja nad vsem, kar je bilo v zvezi z godci in slikarji. Toda hotel je gostu vsekakor ustreči, zakaj brat Krištof je napravil samostancem veliko uslugo, bili so mu dolžni dosti hvaležnosti, zato prior ni varčeval s prizadevnostjo.

Poslal je enega izmed bratov po mojstra Vincenta. Toda stari Vincent je bil zdoma. Nič se ni vedelo, kdaj se bo vrnil, mladega pa, Ivana, tega ni bilo moč priporočati. Bil je še slabša zel kot stariha. Ali bratu Krištofu je bil mladi Kastavec povšeči, bil je krepak in vesele volje in bi si boljšega spremljevalca ne mogel želeti.

"Če še ni tako spreten in vešč kakor oče..." brat Krištof bi ga bil pripravljen zagovarjati, toda prior je sklenil roke in nagnil glavo.

"O, kajpadane," je rekel in dvignil obrvi. "Še večji umetnik bi lahko bil kakor oče, še večji. Le da tega svojega talenta ne bo izkoriščal zgolj v slavo in čast tistemu, ki ga je z njim obdaroval..."

Prior je pomilovalno zganil z glavo, vtaknil roke v rokave in pustil mlada človeka, da se seznanita in dogovorita za pot.

 

II

Čubejski župnik je bil močno razočaran, ko mu je brat Krištof namesto starega resnega mojstra privedel to mlado živinče.

Sicer mu je bil brat Krištof nekaj namignil pred odhodom v Poreč. Preden se je odpravil proti domu s svojo oslico, mu je bil na štiri oči povedal, da sin ni prav nič slabši od očeta Vincenta, ampak da ga celo prekaša v veščini. Tako da so mu zagotavljali menihi v Kastvu. In tem menda le gre vera.

Toda župnik je imel svoja leta in svoje izkušnje in je prav zaradi tega imel svetega Tomaža dokaj bolj v časteh kakor druge apostole, ki so zanesli prilično zmedo med vernike prav zaradi svoje zanesenosti.

Kasneje pa, in do tega je prišlo že naslednji večer, se mu je nezaupanje po malem sprevrglo v pravo vzhičenje nad mladim Kastavcem in njegovo ročnostjo. In ne toliko zato, ker sta načela že drugi bokal. Župnik si je upal tudi sam in brez vsake škode nositi takšno mero in je to tudi često storil, torej ne zaradi tistega poldrugega bokala, pač pa si je bilo treba tega sina pasjega ogledati, s čim vse mu je bil poslikal mizo med tistim besedovanjem. Govorila sta kajpak o tem, kako naj bi se cerkev ozaljšala; govorila sta o Bogu in Mariji pa tudi o hudiču in njegovi materi.

"In če smo že pri vragu," je rekel Kastavec, "potem bi si ga bilo treba ogledati." Vstal je in stopil do kamnitega ognjišča, ki je bilo največje v Čubedu, prav tako kakor prostor, v katerem se je nahajalo. Opalil je na ognju koruzno glavičnico in na veliki mizi s tem ogorkom narisal vso zlodejevo familijo.

Ja, Ivan iz Kastva je bil vesela natura, čeprav je prekanjenost prikrival za resnimi potezami. Na ta način sta po večerih pila, razvrščala svetniško mnoštvo ter izbirala take, ki bi bili vredni vedriti v hrastoveljskem hramu.

"Tale hram svete Trojice bo nekega dne kmalu premalo prostoren za vse, kar nameravate znesti vanj," je rekel čubejski župnik, ki je prišel na oglede. Previdno se je prestopal, ker so bile deske in kosi lesenih gred nametani vse križem po cerkvenih tleh. "In tudi pod mi boste pokvarili!"

Sicer so bila ilovnata tla suha in dobro uteptana, toda prisekani robovi tramov so jih tu in tam le načeli.

Johan Kastavski, kakor mu je bil zrekel čubejski župnik, se je trudil s postavljanjem odra. Zamujal se je s tem že nekaj dni, čeprav mu je dal župnik v pomoč dva domačina. Bila pa sta prav takih let kakor Johan Kastavski in bilo je le malo upanja, da bi jih karkoli zresnilo; tudi župnikova navzočnost ne. Poleg tega so imeli v senčnem hladu za cerkvijo skrito bučo črnine, ki ni držala dosti manj kot osem bokalov - pri moji veri, da ne - je računal župnik, kajti tudi za tisto bučo je bil zvedel.

Toda delo v cerkvi se je pokazalo dokaj bolj zamudno kot načrti ob polnem vrču. Seveda, zidovje je bilo treba najprej obmetati in prebeliti, potem osušiti in dodobra izgladiti. Bilo je še dosti priprav in drugačnega dela, preden je nastala na steni prva lisa. Odkar se je bil zaplel v to zadevo, je župnik že dvakrat prihodil iz Čubeda semkaj, da bi bil priča prvi barvni podobi, ki jo bo slikar pričaral na belež.

Nameraval je sodelovati pri tem s primerno besedo in božjim blagoslovom. Toda videti je bilo, da je tudi danes prišel zastonj. Sklenil je torej, da se bo s slikarjem resneje pomenil pa je zato naročil, naj se pod noč odpravi v Čubed.

"Oglasi se, Johan, v župnišču se oglasi, da se pomeniva," je zaklical.

Brisal si je pot, ki mu je srbeče drsel po tolstem licu, vzdihnil je zaradi truda in nevolje, ko pa je Kastavec namesto odgovora pričel požvižgavati (v hiši božji! Če tega ne bo Bog...), ko je pričel torej požvižgavati, ne da bi se dal motiti pri svojem delu, se je župnik raje obrnil in šel. Spustil se je po griču in se ustavil v vasi pri ključarju, ki tudi ni imel slabega vina in za odpočitek hladno vežo, to se lahko reče.

Prav tako se lahko reče, da je čubejski župnik veliko razmišljal. Pač zato, ker je imel na voljo čas in okolje. Ta hip, če se vzame, je bil prepričan, da se oni trije poturčenci, ki so ostali v cerkvi, muzajo za njim, zakaj bili so drug drugega vredni. Morda bodo še kaj postorili do mraka, nemara bodo. Še bolj verjetno pa je, da so se že spravili v senco za cerkev in se tam nacejajo. Kockajo in se nacejajo...

"Jaz pa naj jih plačujem!"

Vendar se župnik ni nikdar očitno razhudil, boječ se, da bi mu Kastavec pobegnil. Pri takemle vetrnjaku se je bilo vedno bati, da pobere tiste svoje bisage in jo odkuri. Ti se pa potem goni za njim in poskušaj izterjati solde, ki si mu jih dal vnaprej.

"Prečastiti," je rekel domačin, ki je poznal župnikove težave, "ne smeli bi mu dajati soldov vnaprej. Le zakaj so to storili?"

"Ker bi mi bil prav tako pobegnil, da mu jih nisem dal!"

Župnik je vzdihnil, pil, si brisal potno čelo in potihem poprosil Boga za pomoč. In dobri Bog se je z veseljem vmešal v to zapletenost. Že pod večer mu je prišepnil primerno rešitev. Župnik je namreč na povratku v Čubed srečal Šavrinko, eno tistih, ki je Čubejcem znala pogledati še globlje v lonec kakor njihov spovednik...

Srečala sta se torej dva, ki bi si imela marsikaj povedati, ko bi bil župnik le malce bolj zgovoren. Toda ta je znal samo poslušati, in ker je bil tak, je Šavrinka komaj zajemala sapo.

Na ta način je gospod župnik seznal (med drugim kakopak, med drugim), da se njegov slikar povaljava s tisto radoživo beneško kobilo...

"S kom!?"

Župnik je planil z vprašanjem tako nasilno, da je Šavrinki zaprlo sapo, tem bolj pa ji je odprlo oči spoznanje, da bo le res, kar se je šušljalo po Čubedu za priprtimi durmi, da se namreč tudi njihov župnik čestokrat zateče k Santini. Pa tudi h kateri drugi, saj je bil še krepak babec! Pred leti so se srenjski licemerci zaradi tega obrnili celo na škofijo v Kopru. Vse pa se je potišnilo, ker jim je škof na tožbo odvrnil, da mu je sicer žal, ali da proti tej grehoti tudi škofija nima leka, ker njeni duhovni pač niso skopljeni.

Le tega si Šavrinka ni mogla kar tam in pri priči pojasniti: kaj je častitega gospoda tako segrelo - ljubosumje ali to, da mu je Santino uvrstila med živali.

Toda otem ta hip ni utegnila razmišljati, kajti gospod župnik se je obrnil in šel s svojo jezo po kolovozu s tako naglico, da hvaljenemu Jezusu niti odgovora ni privoščil.

Tako sta torej šla vsaksebi čubejski župnik in stara Šavrinka, tako sta se razšla, vsak s svojim maščevalnim načrtom: gospod župnik, kako bo privil tisto - prav pravi Šavrinka - beneško kobilo, ki je pripravljena razkoračiti se pred vsakim prihajačem; Šavrinka pa, s kakšnimi besedami in gibi bo najbolj prepričljivo izoblikovala pred sosesko radoznalostjo podobo razjarjenega župnika...

 

III

Vobrambnem zidu za čubejsko cerkvijo je bila široka lina in še širša vdolbina s kamnito klopjo. Tu je župnik često posedal, zaradi hladu, ki je vel iz zidine, pa tudi videti je bilo kaj - od tod pa vse tja do kranjske meje.

Hladil se je in razmišljal o težavah, ki so prišle nadenj, odkar se je pričel ukvarjati s to nepokorno in nespoštljivo mislijo o nevrednih predstojnikih. S to nesrečno nakano z okostnjaki, ki ne prizanašajo ne cesarju ne mesarju, ne grofu ne škofu. Kazno pa je bilo, da Bogu niso bili kdove kako všeč župnikovi maščevalni naklepi, zakaj na pot mu je poslal številne zapreke.

Že takoj spočetka, če se vzame, sta si prišla navzkriž s slikarjem. Johan Kastavski mu je priporočal vse drugačno slikarijo: kolo sreče, denimo, pa svetniške prikazni. Toda župnik je ostal pri svojem. Na vsak način je hotel imeti procesijo mrtvakov, potem ko je bil slišal, kako se je to obneslo v frankovskih deželah. Ko pa je seznal, da se najdejo taki mojstri že na Kranjskem in celo v Istri, je razmišljal samo o tem, kako bi enega teh zvabil v Čubed. Slikar je bil sedaj tu, namesto da bi delal, pa je popival in se gonil.

Župnik se je potil. To bo draga prevzetnost, si je dejal, draga muhavost, ne glede na božjo zamero.

Potem ko se je zvečerilo, je prišel slikar in župnik se ga je lotil brez odlašanja. Vprašal ga je, če se je tudi v Bermu tako obotavljal.

"Ali si se tudi tam tako obiral in upiral?"

Johan se je smejal. "Prav nič ne" je rekel. "Toda v Bermu sva bila v dveh in vtem ko je eden slikal..."

Župnik je vzdihnil, hotel je nekaj povedati; nameraval je reči, da je drugi prejkone popival. Pa tudi brez tega je bilo slikarju očitno, kam meri.

"Oče ni take sorte," je rekel. "Če dela, dela! Če pije, pije. Tudi po dva tedna se ne strezni, če ima denar. Toda tisto delo v Bermu sva končala do jeseni. Tudi vašo cerkev bi bilo treba preslikati in poslikati do jeseni. Pozimi ni čas za takšno delo."

Johan iz Kastva torej ni mogel delati čudežev, pa naj je imel opravka s še tako pobožnimi pojavami in na še tako svetem kraju.

"Brez pomočnikov," je rekel slikar, "brez teh bi si nihče ne upal naslikati tiste procesije do jeseni. Tudi moj oče ne."

"Dal sem ti pomočnike," je rekel župnik. "Pa še koga ti lahko pošljem. Ali nimaš pri sebi tistih dveh juncev?"

"Prav pravite, gospod župnik. O, to sta zelo vredna fanta, kakor ustvarjena za to, ko je treba vzdigniti dvesto funtov težko jerto, ali... Kdo mi bo žgal, varil in mešal barve? To mi povejte..."

"Dobro," je rekel župnik. "potem se bo pač delo nekoliko zavleklo. Naj se torej zavleče..."

"Vse tja do svečnice, menim."

"Čez zimo, praviš?"

"Čez zimo." je rekel slikar.

Navsezadnje bi to ne bilo nič posebnega. Slikar bi se čez zimo grel pri Santini in si pripravil vse potrebno za svoj posel. Stroški, seveda, ti bi zelo narasli, toda te bi tako in tako poravnala škofijska blagajna, kar je prav in pravično. Da pa bi slikar ne podvomil o zdravi pameti čubejskega župnika, se bo treba z njim pomeniti nekoliko bolj zaupno. In je pričel.

Najprej je Johanu iz Kastva povedal, da se je v letu Gospodovem 1488, ki je bilo predlansko navsezadnje, zatekla v hrastoveljski božji hram koprska gosposka.

"Da boš vedel, duhovska in posvetna gospoda..."

"Ali pred Turki?"

Župnik je zbral tistih nekaj gub na licu v hudomušno spako in se oprijel vrča. Pil je počasi in s pobožnostjo, ki mu je prešla v navado ob vsakodnevnem povzdigovanju, vtem ko se je pri Kastavcu veliko jabolko v suhem grlu komaj utegnilo dovolj naglo umikati obilnim požirkom.

"Turki, sinko, le redko zaidejo v Hrastovlje. Ljudje jih tamkaj le malo pomnijo. privihrali so nazadnje pred štirinajstimi... čakaj no, petnajstimi leti v Čubed, toda v Hrastovljah niso imeli kaj iskati."

"Slišal sem v vasi, da so se tamkaj skrivali, človek bi menil, da pred razbojniki ali pred Turki."

"V Kopru so bili pred temi dosti bolj varni," je rekel župnik.

Slikar je gledal začudeno.

"Torej so bežali pred kugo?"

"Pred kugo, sinko, pred kugo!"

"Zakaj so se potemtakem obzidali? Če niso bežali pred Turki ne pred razbojniki, zakaj so se potem ogradili?"

"Za vsak primer pač, kajti zbrane so bile dragocene glave. In ko pride kuga v deželo, je vsak človek lahko nevaren, pa naj bo Turek ali kristjan. Tudi okužen kristjan je lahko nevaren."

Župnik je pripovedoval o predlanskem poletju. "Na dan svete Ane sta prijezdila iz Kopra prevzvišeni in kapitan. Škof je pripeljal s seboj nekaj posvečencev in nekaj nun. Kapitan pa je prišel s celo majhno vojsko, bi se reklo. Z družino in vojaki, toda dokaj teh se je moralo vrniti v Koper, ker tudi za zidom ni bilo prostora zanje. Od teh, ki so se vračali se je zvedelo, da mori kuga po Ogrskem in že tudi ponekod na Kranjskem."

"Tudi v Kastvu je bilo čuti o tem," je rekel slikar. "Tudi pri nas so bile molitve in zaobljube proti kugi."

"Tamkaj so se potem ugnezdili," je rekel župnik. "Vhod so založili in zastražili, in če se je na vidiku pojavil človek, so ga že na daljavo opozarjali, naj gre svojo pot. Ljudje iz vasi so pripovedovali, da so z dimom odganjali kugo, v resnici pa so cvrli in pekli..."

"Pomočnika sta mi pripovedovala tudi drugačne stvari," je rekel Kastavec. "Pravila sta..."

"Vsake vrste govorice se širijo o tistih dneh, toda vsemu ne gre vera," je dejal župnik. "Prišel sem na misel, da bi cerkvico prenovili. In nemara tudi znova posvetili, zakaj nesnago, ki je ostala za gospodo, so tlačani kidali skoraj teden dni."

Ali slikar zdaj razume, zakaj ga je bil dal poklicati iz Kastva? Ali...

Johan Kastavski je slonel na mizi nepremično zagledan v gospoda župnika, toda z mislijo je bil drugod. Kaj ne bi bil razumel! Obljubil pa ni nič!

Kljub temu je naneslo, da se je Kastavec že čez nekaj dni z vso prizadevnostjo lotil slikanja. Kakor da ima le še teden dni življenja in da mora v tem tednu svoje delo na vsak način dovršiti, prav tako se ga je lotil. In kaj ne!

Potem, ko se je bil pomenil s slikarjem, je prečastiti poklical v župnišče Santino in jo spovedal. Kar tam pred velikim ognjiščem jo je spovedal. Rekel ji je da bo imela časa dovolj možiti se tudi v peklu, tam pač, kamor spada, in s katerimkoli vragom. Zdaj pa naj se nekoliko oddahne. Župnik je spravil desnico za hrbet, od levice pa je dvignil dva preteča prsta. "Če se Kastavec pojutrišnjem ne bo spravil na delo..." je pomolčal nekoliko... "boš lahko povezala culo. Prihajačka si in pohujšljivka, pa še kaj drugega mi je bilo sporočeno..."

Lani, le kak dan pred tistim nesrečnim požarom, ki je skoraj uničil polovico vasi, so jo videli ponoči jezditi na kozlu. Bojda se je tudi parila z njim...

Ne recite tega, se je sicer upiral župnik, toda jezikov ni mogel zavezati. Kajpada, s tem, ki navsezadnje ni nihče drug nego sam bognasvaruj in bo pravcati čudež, če ne bo že v kratkem samodruga.

Toda župnik ni prišel s tem na dan. Ne le zato, ker ni verjel čenčam, temveč zaradi tega, ker je bila Santina že tako na moč prestrašena. Padla je na kolena in proseče tožila.

"Le kaj naj storim?" je spraševala obupano.

"Nič!" je rekel župnik. "Kastavca mi spravi na pravo pot! Slikati naj prične, mrhovinar!"

Ko je postalo očitno, da ženska pamet ne bo našla odrešujoče misli, se je župnik sklonil k Santini in jo dvignil. Pospremil jo je do vrat, in da bi prikril zadrego nad presmelo besedo, je nekam nasajeno zarentačil, naj stisne kolena.

"Ja, ja, Santina" je rekel in zaloputnil vrata. Potem je sklenil roke in šel po svojih opravkih: "... ut ab imminentibus pecatorum nostrorum periculis... te liberante salvari..."

Poslej sta se slikar in čubejski župnik videvala malone vsak dan in v dolgih pomenkih vnaprej zaljšala notranjščino hrastoveljskega hrama s podobami, porojenimi iz domišljije, ki se je hranila z istrsko borgonjo. Pa tudi delo poslej ni več zastajalo.

 

IV

Gospod župnik in Johan iz Kastva sta bila že drugi dan z doma. Odpotovala sta v Koper, zakaj vse je kazalo, da se bo treba - kakor je dejal župnik - da se bo treba poslužiti škofijske škrabce. Škof ju je sprejel že takoj naslednji dan, kajti če je šlo za denar, ni zaupal nobenemu izmed svojih podrepnikov in se je najraje pogajal sam. Milostno ju je sprejel, držal pa se je tako čemerno in nezaupljivo, kakor da jima pravi: sporazumela sta se falota. Na koncu koncev pa je le moral pristati na stroške, ki sta jih določila župnik in slikar. In še z dokajšnjo naglico je pristal nanje, ker je župnik dal razločno razumeti v razgovoru, da je po tistih kužnih tednih uboga cerkvica bolj podobna ovčji staji kakor svetišču.

"Da ne govorim o oskrumbah..." je sklenil roke župnik in hotel nadaljevati, toda prevzvišeni je že dosegel zvonilce na klečalniku, da je s srebrnim glaskom prekinilo župnikove morebiti celo bogokletne namige in da je hkrati priklicalo rdečeličnega kaplana. Ki je vstopil in se poklonil in dobil naročilo, naj gospodu župniku iz Čubeda škofijska blagajna izplača predujem za slikarije in popravila podružnične cerkve v Hrastovljah.

Župnik in slikar sta bila vzhičena nad uspehom, doseženim s takšno lahkoto. Ustavila sta se v gosposkem gostišču ob glavnih mestnih vratih, ki so ga oskrbovali samostanci. Ustavila sta se torej tam in nekam čez mero zalila z borgonjo debeloglavo ribo; za župnika vsekakor nekoliko čez mero. Ali, kdo ne bi bil vesel, če se lahko brezskrbno napoti domov iz mesta s polno mošnjo in škofovim blagoslovom.

"Nič ne skrbite, gospod plevan,"je ponavljal slikar spotoma. "Vi samo lepo počivajte..." Bil je mlad in je moško koračil ob velikem sivcu, na katerem je sedel župnik in od časa do časa zakinkal.

Prišla sta na grič prašna, zlačnjena in utrujena, vendar vesele volje. In zdaj, ko sta se dodobra okrepčala ob župnikovem ognjišču in pri župnikovi mizi, sta besedovanje nadaljevala tam, kjer se je po poti pretrgalo. Poleg utujenosti pa ju je zdaj zmagovala še sitost in zalitost, tako da besede niso bile najbolj premišljene, zato pa so tem verneje tolmačile njune misli.

Vprašanje stroškov je bilo torej urejeno. Zelo dobro urejeno, se lahko reče. Prevzvišeni bo imel cerkvico poslikano do zadnje pedi, "vi pa, gospod plevan, boste imeli svoj križev pot..." Tako je momljal slikar.

Župnik je dvignil dva prsta in glavo, slikarja je gledal izpod resastih vek in zlogoval besede.

"Naslikal nam boš še tisto okostnjakarsko veselico ali pa pojdeš iz Čubeda brez enega peneza. Tudi za angelsko milino in svetniško pobožnost jih ne bom trošil, denarjev! Grešnikom je treba posvetiti na čisto drugačen način. Božji hram so spremenili v kevder pregrehe, in če jih bo kuga znova pripodila semkaj, naj imajo pred očmi, quia pulvis sunt et in pulverem reverterunt."

"Kdo oni?"

"Škofje in kapitani in prelatje in nune... in..." Župnik je dvignil vrč in nagnil v sveti jezi.

Slikar se je čudil: "Gospod plevan, ali nune?"

"Molči in pij!" je zarentačil župnik in s svojim zadržanjem pokazal, da takemu zelencu ni moč vsega zaupati.

"Molči in pij," je rekel in razodel Kastavcu še svoje zadnje razmišljanje. Vprašal ga je, ali bi bilo mogoče upodobiti prevzvišenega s tistimi njegovimi izbuljenimi očmi... in z mitro, seveda. "Ali bi bilo to mogoče?"

"Z brado, pravite, in z mitro? Takšnega torej, da bi mu bil podoben?"

Ha, kako se je segrel, gospod župnik. "Tako, tako," je pohitel, "tako da bi bil razpoznaven... Ali bi?"

"Na vsak način bi si ga moral še enkrat ogledati. Toda semkaj prevzvišeni menda ne bo hodil..."

Tako je Johan Kastavski spravljal župnika v slabo voljo.

Navsezadnje si je škofa lahko vsak vernik ogledal v cerkvi; ob vseh večjih praznikih je maševal v koprski stolnici. Domenila sta se torej, da bi morebiti še enkrat potovala tjakaj; kdaj, to se bo še videlo.

Dokaj resneje sta se sporekla ob ustvarjenju človeka. Zaradi Adama Johan Kastavski ni delal težav, za Evo pa je hotel imeti živ predložek... golo ženšče ali nekaj takega! V cerkvi!

Župnika je zaneslo, tako da je zaječala težka hrastova klop. Rekel je, da bi bilo najbolj modro, ko bi ga dal izobčiti.

"Če boš slikal prevzvišenega na daljavo, tudi z Evo ne boš imel neprilik. Da še nisi videl razgaljene ženske, tega ne boš pravil!"

"Nisem gospod župnik. Le kdo naj si upa grešiti pri luči! In tako... Ali ste jo vi že videli?"

Župnik je vstal od mize nekam bolj naglo kot je bila njegova navada in pokazal s tem, da je čebrnjanja in pirovanja za nocoj dovolj. Poslovimo se torej, če se je treba posloviti. Johan Kastavski je šel proti vratom tako moško, kakor da sta se pojila z medico, vtem ko so se župniku mrgodili posineli šobci, ker mu jih je bila pijača le nekam preveč napela. Držal se je togo ob vogalu očrnele mize in rahlo nihal kakor zvonik njegove cerkve v zimski vihri.

"Lahko noč, torej," je rekel slikar, župnik pa je odvrnil, da na vekomaj amen.

Naj se še pove, da bi bil slikar nemara le dosegel, da bi se ustreglo njegovi nespodobni želji, ko bi bilo moč najti primerno prikazen. Toda dogajalo se je to v časih in krajih, ko bi potegnil prej vola v zvonik kakor nago Šavrinko pred cerkvenega slikarja. Kljub temu se je Kastavcu čudež z Adamovim rebrom le obnesel.

"Sicer babše ni narejeno ravno po božjem hotenju," je dejal župnik, "toda kot prvi primerek bi še nekam šlo, ko bi ne imelo tistega ok sredi trupa."

"Kakšnega ok, pri vraniču!"

Slikar se je razpalil, zakaj sodbe nevednežev pri svojem opravku ni bil voljan prenašati. Toda župnik se je poslovil. Zasejal je zrno slabe volje in šel. Le to je še rekel, da se mu tista popkasta reč pri Evi ne vidi potrebna. "Prav nepotrebna, si mislim, če je že bila narejena iz Adamovega rebra..."

Na cerkvenem pragu pa se je obrnil in zavpil tja proti oltarju, če ima namen zvečer skočiti v Čubed.

"Ali se boš nocoj oglasil?"

"Oglasil, oglasil!"

Tako je bilo čuti izza oltarčka. In čeprav so bile besede užaljene in nekam jeznorite, jih je bil župnik vesel: navadil se je bil na razboritega nepridiprava in zaupnega zaveznika pri svojih nakanah, navadil na prijetne večere, ki sta jih prebila na vrtu (ko bi le tistih prekletih komarjev ne bilo) pri krači in bokalu, rešetajoč svet s tako različnih pogledov; pa tudi na zadirčno razglašenost pri oblikovanju podob, preden sta se zedinila, da se ji taki, tako oblečeni, obuti in pokriti dovoli vstop v hrastoveljski hram. Na vse to se je bil navadil in mu je bilo žal, da bo zdaj zdaj te živosti konec.

Kajti prišel je dan, ko se je zanesljivo pokazalo, da Johanu Kastavskemu ne bo treba prebiti zime v Čubedu. Ko se je po prvih svetniških glavah pričela množiti družba poslejšnjih prebivalcev tega svetega doma, se je tako zamotal v vrtinec te bratovščine, da ni mogel ne misliti več ne delati kaj drugega. In tako je bila cerkvica okoli svete Marjete tako polna svetniških očakov, posvetnjakov in mrtvakov, tako polna, kakor je dejal farman - "da še sam nimaš več prostora v njej!"

Johan Kastavski se je torej pričel pripravljati na pot. Malone pol leta je bil zdoma, vsak čas bodo tu prvi mrazovi, čas bi torej bil, da se vrne domov.

"Cel teden se že motam tod okrog brez vsake potrebe," tako je rekel neke sobote. "Čas bi že bil, da se odpravim..."

Cerkev je bila poslikana in z delom sta bila zadovoljna; on in plevan sta bila z vsemi tistimi zgodbami, čudeži in podobami in prikaznimi in barvami povsem zadovoljna. Našla sta tudi primeren prostor v božjem hramu, kjer naj bi bili izpisani njuni imeni. "Za vse večne čase," je rekel župnik, ker ni pomislil na Turke in morske razbojnike in na Franke in na Benečane in na patriarha...

"To pravite iz navade," je rekel slikar in se muzal nespoštljivo. "Za vse večne čase, pravite..."

Seveda se mu je bilo zareklo, župniku, vendar Kastavca to ni motilo, da se ne bi potrudil tudi z latinskim napisom. Na župnikovo željo in z njegovimi navodili je storil tudi to, potem pa se je odpravil na pot.

Župnik je dolgo gledal za odhajajočim. In ko se je slikar obrnil, je dvignil roko ter napravil križ v zraku s tako širokimi zamahi, da bi Johan ja ne prezrl dobrohotnega namena. Slikar se je odkril in zamahnil s pokrivalom, potem je skrenil s poti in se zgubil na zasenčeni bližnjici.

Ni bilo videti, da bi se bil odkril iz velikega spoštovanja do župnikovega blagoslova, "temveč bolj iz prešernosti," si je rekel župnik, "iz prešernosti. ker bo noč previsel pri Santini... Saj ga nese proti morju, capina, namesto da bi šel na vzhod."

 

V

Barke, ki so nosile blago za kastavsko obzidje in njegove pristave, tega blaga niso mogle razkladati v reškem pristanu. Odpluti so morale čez Rečino do podtrsatskega gostišča; od ondod so potem stovorili bremena navkreber v trdnjavo po razvlečeni poti s tovorno živaljo, pa tudi na plečih po stolbastih bližnjicah. Po teh so hodili zaneslivejši hlapci z vrednejšo robo, zaupnimi sporočili, pisanji in listinami, namenjenimi gosposki. Vendar je naneslo, da se je med temi sporočili znašlo tudi pismo za Johana Kastavskega. Bilo je v zapečatenem svežnju, sveženj je bil naslovljen na kastavsko opatijo in tako se je ohranilo in našlo pravo pot. Toda to je trajalo. Glasilo pa se je...

Dragi, vredni mojster!

Prosim Boga, da bi te to pisanje doseglo, da bi te našlo zdravega in te ne bi tako potrlo, kakor je nevredno delo, o katerem ti bom v tem listu poročal, razžalostilo in zadelo mene, tvojega prijateljskega plevana, kakor si me rad nazival.

Prav v teh hladnih jesenskih dneh bo minilo drugo leto, kar sva proslavila zaključek velikega, z umetelnostjo navdihnjenega opravila, ki ga je bil, lahko rečem, vesel prav vsak, kdor se je v minulih dveh letih pobožno pomudil v hrastoveljski cerkvici. Vsak, pravim, razen našega prevzvišenega gospoda in škofa Jakoba, ki je v mrtvaški procesiji prepoznal pod škofovsko mitro svoje obličje, prav tako kakor ni mogel spregledati, kam je zamaknjeno njegovo oko, pa naj je bila ali ne v nunski obleki predstavljena prednica marijanskega kloštra Terezija pl. Herlander. Mislim si, da je prav zategadelj prišel do nevredne odločitve, ki mu je ne ta ne kasnejši rod ne bo mogel šteti v zaslužnost.

Predsinočnjim mi je mlad duhovnik prinesel pisanje iz škofijske pisarne. Pisanje ukazuje, naj se notranjost cerkve v Hrastovljah prekrije z apnenim beležem od stropa do tal, da "se na ta način zatre izkrivljenost in pohujšljivost duha, ki ga je tujec zanesel v to skromno, dotlej tako pobožno svetišče. Akoprav je treba v slikovnih upodobitvah videti in priznati mojstrsko veščino in nedvomno umetniško nadarjenost, je bilo to nagnjenje po sami hudobi speljano na krivo pot in s takšno drznostjo, da ji ni najti primere."

Kako naj bi ti , sinko, še naprej pisal o tem škofovem karanju. Pesti me in krivi, da sem dopustil, da se je v mojo faro vtihotapila krivoverska zel, ki se tako bohotno razrašča iz frankovskih in liburnijskih dežel in ki je tudi pri nas pohujšala že marsikatero župnijo. Pohujšuje se in zgleduje nad Evino nagoto, ki pa je manjša pregreha - pravi pastir koprske duhovnije - mnogo manjša pregreha, kakor je profanacija cerkva s smrtnim plesom, ki je plod luteranskih odpadnikov, prav tako kakor nerazbravni glagolski napisi, v katerih se še vedno skriva bogomilska verska izkrivljenost.

Slutim, kako ti bo hudo, dragi, mladi prijatelj. Zaradi tako velikega truda, ki si ga imel s tem delom in zaradi tolikega veselja, ki sva ga imela oba s tistim biblijskim bogastvom. Toda pomiriti se morava s trpko resnico, zakaj Bog ne dopušča, da bi se majhni prevzeli in skušali dajati nauke predstojnikom, ki jim jih je On dodelil.

Blagoslavljam te, sinko, in ti želim pri mojstrskem delu več sreče v drugih deželah! Čubejski plevan te ne bo zlepa pozabil.

Čubed, v letu Gospodovem 1492, na dan svetega Erazma.


Pretipkal Jože Hladnik aprila 1997.

VIR: Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (Miran Hladnik)




Komentarji

Oglas sponzorja




Prihajajoči dogodki