Gustav Šilih: Beli dvor: Mladinski roman (1938)

Spominu mojih rajnih staršev

 

1. poglavje
IZGUBLJENA DOMAČIJA

 

I

Zvecer, pred godom Gradnikovega Lovreka, je legla nad razžarjeno dolino težka, dušljiva sopara, skuhana v vrocini dolgega poletnega dne. Srdito se prehitevajoce bliskavice pa so že naznanjale prihod odrešilne nevihte, ki je kopicila oblake nad vrhovi planin. Ljudje in živali so se poskrili in v varnem zavetju cakali na njene prve udarce.

Beli dvor* se je sivkastobel lesketal v hudournem mraku, ki se je kakor preteca pošast gnetel nad njegovim slemenom in segal tja do pritlicnih oken, iz katerih je sijala rumenkasta svetloba petrolejke, pritrjene z dolgo žico na stropu obokane hištrne*. Posli* in dninarji, ki sta jih bila s polja prignala mrak in bližajoce se neurje, so se v njej prerivali okrog dolge hrastove mize, kricali, preklinjali in topotali z nogami. Srdito razvneti obrazi so se obracali proti staremu hlapcu Mihi, nekakemu oskrbniku velikega posestva, ki je razbijal po mizi in vpil, da mu je že vsega dosti, da še pol ure ne ostane pri hiši, kjer je pošten, delaven clovek manj vreden od živali. Moški so mu pritrjevali in belili svoje besede z mastnimi kletvicami, tako da so se pobožnejše ženske hitele prekriževat ter strahoma pogledovale skozi okna v temi, kakor bi se bale za brezbožne besede takojšnje osvete razžaljenega Boga.

"Da veste, vsi ga moramo tožiti za placilo," je zakljucil Miha. "Nocoj ne moremo, ali jutri navsezgodaj odrinemo. Naj gara sam, ce hoce, jaz mu ne maram vec."

"Mi tudi ne," je zagrmelo po hištrni.

"Za božjo voljo," je zajavkala bledušna dekla Franca in si s predpasnikom otrla potno celo, "kaj pa z materjo in otrokoma?"

Po teh napol ocitajocih besedah so posli za nekaj trenutkov onemeli in se v zadregi spogledovali ob spominu na mnoge dobrote, ki so jih bili v prejšnjih dneh vsi deležni na srecnejšem in bogatejšem Belem dvoru.

"Njegova skrb," je nazadnje nekam s težavo zarobantil stari hlapec. "Mar se nismo pehali ko crna živina? Zares, mati so svetnica, nam vsem se smilijo, otroka tudi. Pa kaj moremo mi? Ali se bomo zastonj pehali? Še Bog je sebi najprej ustvaril brado ..."

"Saj res. Pa še to povej: ali smo morda mi krivi, da zna Gradnik samo popivati in kvartati ..." je pritegnil hlevar Luka ter s svojim dostavkom znova razpihal žerjavico že nekoliko ohlajene jeze, ki je zdaj mahoma požgala vsa boljša in plemenitejša custva. In kakor da se boje predomisli*, so se posli zaceli urno razhajati. Še zunaj pred durmi so drug drugemu nekam preglasno zatrjevali pravilnost nocojšnjega, za Beli dvor tako usodnega sklepa. V sobi je ostala sama dekla Franca, ki je stokaje in mrmraje stopicala okrog mize, da bi jo še enkrat, poslednjic, pošteno obrisala. Ocedila je tudi klopi in stole in se lotila pometanja, ko ji je sredi dela ohromil roko strahoten pok. Nebo, ki je zaplamtelo v jarki svetlobi, se je razdivjalo in namerilo sto in sto žarecih žrel na dolino.

Dekla je kriknila z glasom, polnim groze, in zbežala.

Zunaj je zabesnelo neurje s silovitostjo sprošcenega orjaka. Sem od daljnih planin je pridirjastilo, vžigalo šcemece blešcave in grmec bobnalo po hlipajocih prsih onemogle zemlje, kakor bi klicalo k nepremagljivemu naskoku. In ulila se je ploha, ko da so se odprli vsi duški, veter s hribov pa se je z mocnejšimi in mocnejšimi sunki zaganjal v škripajoce oknice.

Pod stropom je še vedno brlela svetilka in se cisto narahlo pozibavala. Njena svetloba pa ni segala niti do zapecka, izpod katerega je zdaj pocasi vstajala senca, prihajala bižje in se ustavila na sredini hištrne. Medla luc je obsvetila prepadli obraz Gradnikovega Lovreka, jutrišnjega godovnjaka, in pokazala njegove drhtece mlade ustnice, povešene roke in široko odprte, kakor v nemoci strmece oci. Decek je stal nekaj trenutkov kakor prikovan na istem mestu, nato globoko vzdihnil in z onemoglim gibom odprl duri. Med podboji se je še enkrat obrnil, z bolestno spacenim obrazom pogledal v goreco temo nevihte, nato pa kakor splašena divjacina hušknil po stopnicah v prvo nadstropje. Tam se je pri drugih vratih ustavil, prislonil uho h kljucavnici in napeto poslušal. Z nežno pozornostjo je pritisnil na kljuko, previdno odprl duri in nato stopil v sobo, v kateri je že dolge mesece ležala njegova bolna mati.

Slaboten plamencek je komaj in komaj odganjal temino v zatohli bolniški sobi. Pred starinsko, z rezbarijami okrašeno posteljo je na uguljeni koži mehko zleknjeno spala Polonica, ki je bila bržkone v svojem strahu pred nevihto pribežala v materino zavetje. Valujoce sence, ustvarjane in preganjane po nemirni sli plamena, so kakor temne ptice plahutale nad rožnatim pokojem dekliškega obrazka in nad mrtvaško bledoto bolnicinih izmucenilh lic, begale, vecale se in se manjšale, in od casa do casa ginile v blesketu naskakujocih bliskov.

Decek se je sklonil nad posteljo.

"Kje si bil, Lovrek?" ga je tiho vprašala mati.

Sin ni takoj odgovoril, marvec se je zagledal v njene oci, kakor da bi v njih iskal pravilnega odgovora.

"V hištrni sem bil," je dejal nato, toda že je bil odvrnil svoj pogled, zakaj poznal je njeno tankocutnost, ki je zapazila sleherno obcutje svoje dece.

Bolnica se je zares vznemirila in se plašno vtapljala v sinkove oci.

"Kje so ata?"

Trdo, skoro osorno se je nenadoma zarezalo deckovo vprašanje v tišino bolniške sobe, ki jo je motilo samo enolicno curljanje dežja ob oknicah in opletanje vetra ob vogalih. Bolnica je težko vzdihnila in premaknila glavo na blazini. Njeno bledo oblicje je obžarila trepetajoca luc s svetniškim sijajem, njen pogled pa se je nepremicno upiral v zacrneli, ponekod razpokani strop.

"Mama, povejte mi, kje so ata!" je ponovil decek.

"Ne vem, Lovrek moj," je trudno odgovorila mati.

"Mama, za vecerjo so dobili ljudje samo krompir v oblicah, nic drugega," je hitel decek. "In popoldne nic, še kruha ne, ceprav so tako pridno sušili. Vse sem preiskal v kuhinji in shrambi, pa sem našel le nekaj trdih skorij. Joj, kako so bili hudi ..."

"Moj Bog, moj Bog," je zašepetala Gradnica, "zakaj ne smem ozdraveti?"

"Miha, slišite, mama," je dejal Lovrek, "Miha je bil divji, da še nikoli tako ..."

"Še Miha ..."

Oba sta se zamislila. Lovrek je zamolcal sklep poslov na Belem dvoru, zakaj bal se je za mater, ki bi se bila nemara prevec razburila. Gradnica pa se je zagledala v razumnega in dobrega sinka, ki je s svojimi otroškimi mocmi nevede poskušal olajšati neznosno breme, težece njene bolne rame. Prikovana na posteljo je morala brez odpora gledati, kako izginja po ocetovi krivdi kos za kosom dedišcine njenih otrok v nenasitne malhe trških pijavk in oderuhov. Spocetka se je upirala prihajajocemu zlu, toda trud, neprestana skrb in žalost so naposled docela razrvali njeno živcevje in ji oslabili srce, tako da je pri najneznatnejšem naporu izgubljala zavest. Zdaj se že mnogo mesecev ni dvignila z ležišca, na katerem je prebila dolge, predolge ure, cakajoc na odrešilni konec, hkrati pa obupavajoc zaradi negotove bodocnosti svoje dece.

Lovrek je dvignil glavo.

"Nic se ne bojte, mama," jo je tolažil z nežno besedo, "saj bo še vse dobro. Ata bodo spet ostajali pri nas, kakor prejšnja leta. Samo vi nam morate ozdraveti ..."

Bolnica se je otožno nasmehnila. Spet je decek pogodil njene težke misli in njene vroce želje, ki so se kljub brezupju dvigale v njenem srcu.

"Ne vem, kako bo, dragec," je odvrnila polglasno. "Želim si zdravja, kako, ve samo Bog. Toda njegova volja naj se zgodi ..."

"Mama, ce je Bog neskoncno pravicen, kakor smo se ucili v šoli pri verouku, zakaj nas tako stiskajo nadloge?"

Mati se je prestrašila.

"Ne pregreši se, otrok! Božja pota cloveški pameti niso razumljiva. V svetem pismu si se ucil tudi o Jobu? Koliko je moral pretrpeti, nazadnje pa se je le vrnil nad njegovo hišo blagoslov božji."

Decek je olajšano vzdihnil, mladostno zaupanje se mu je hipoma povrnilo.

"Oh, saj vem, tudi pri nas bo tako. Bog nam bo pomagal."

Mati se je pocasi, s pobožno vdanostjo prekrižala in z eno roko objela svojega sinka. Zunaj se je bila odvlekla med tem razgovorom nevihta prav tako hitro kakor je bila prišla, proti severni strani cez Kozjak in curljanje deževnice in loputanje oknic je ponehalo.

Na preprogi ležeca deklica se je zdaj zacela preobracati, momljajoc z zaspanim glasom: "Mama, mama!" Tudi je odpirala svoje težke trepalnice, a že med samim poskusom z nalahno odprtimi usti vnovic zaspala.

"V posteljo jo ponesi, Lovrek!" je velela mati. "In tudi sam pojdi spat! Saj si ves dan delal, ubožec, gotovo si hudo truden."

Lovrek se je zehaje spomnil na potrebni pocitek, ali vseeno je še pomišljal.

"Kaj pa vi, mama, boste kar sami? Ata se še niso vrnili ..."

"Zdaj mi je nekoliko boljše, kar pojdita s Polonico!"

In z nekoliko temnejšim glasom je dodala: "Oceta ni treba cakati. Jaz itak ne bom kar zaspala ..."

Decek je najprej odprl vrata, nato previdno dvignil spavajoco sestrico ter jo s kratkimi, napornimi koraki odnesel v otroško sobo na koncu hodnika. Čez nekaj casa se je vrnil.

"Nisem je mogel sleci, ker je mocno otepala z rokami."

"Pogrni jo z rjuho," je rekla mati. "Zdaj pa še ti hitro v posteljo! Lahko noc, moj pridni, dobri Lovrek!"

"Lahko noc, mama!"

Med vrati se je še enkrat obrnil z obrazom, ki je gorel v eni sami strastni želji: "O, da bi že kmalu, kmalu ozdraveli, mama! Potem bo spet vse dobro!"

"Bog te usliši, otrok!"

Ko so se za Lovrekom zaprla vrata, se je Gradnicin obraz nenadoma spremenil, kakor da bi bila smrt pogladila njeno celo.

"Ne bo uslišanja, ne bo ga," so šepetale obledele ustnice.

V daljnem zvoniku župne cerkve je pocasi bila ura in veter je prinašal bronaste zvoke, kakor sle iz drugega sveta, vse otožne in pošastne.

 

II.

Naslednjo jutro je bilo lepo in hladno. Lovrek in Polonica sta spala globoko in trdno spanje otroštva, toda bolj ko se je sonce vzpenjalo na smrekoviti Dobrac, bolj je postajal decek nemiren. Že nekaj casa ga je motilo nestrpno mukanje lacnih goved, donece iz hleva pod dvorom. Z napol odprtimi ocmi je podzavestno poslušal in zbiral po snu raztresene misli, nato jadrno šinil kvišku in napeto poslušal. Nekolikokrat si je še pomel krmežljave oci, preden je pogledal na posteljo v kotu, kjer sta iz bele posteljnine žareli licki njegove sladko snivajoce sestrice. Zazehal je, potihoma vstal in se pricel oblaciti. Med tem opravkom se je spomnil, da je danes njegov deseti god, nedavno je bil to v šoli pri gospodu Urbancicu sam tocno izracunal. Žalostno se je nasmehnil, saj je dobro vedel, da letos ne bo niti daril niti veselih in dobrih besed. Kakor da bi hotel prepoditi neprijetne misli, je stresel svojo kodrasto glavo ter neslišno smuknil na hodnik. Pred materino sobo se je ustavil in prislonil uho na vrata. Zdelo se mu je, da sliši mirno dihanje, zato je na prstih stopaje odhitel k stopnišcu. Po svoji navadi se je spustil kar po ograji v pritlicje. Nenadoma je stal v kuhinji, kjer je med molzno posodo šarila pražnje oblecena dekla in jo nevoljno premetavala, kakor da se ne more odlociti za delo.

"Franca," je zaklical decek, "kaj je neki danes z živino?"

Dekla ga je pogledala in mu ni odgovorila. Decek pa se je spomnil na vcerajšnji vecer, zato ni cakal odgovora, marvec ji obrnil hrbet, odprl široka, z železjem gosto obita hišna vrata in stopil pred poslopje. Jutranja svežina ga je prijetno pobožala, a rdeckasta soncna svetloba ga je nagajivo zašcemela v oci, da si jih je moral zašcititi z dlanjo. Globoko je zadihal in si okopal pljuca s svežim zrakom, oci pa so mu z naglim, zaverovanim pogledom objele prebujajoco se domacijo.

Hiša je bila vsa bela, po velikosti in zidavi podobna gosposkemu dvorcu; odtod njeno ime Beli dvor. Zdaj je blestela v jutranjem soncu liki plamen in se s svojega vzvišenega prostora bahato ozirala na kadece se njive, travnike in sadovnjake. Njen podnožnik je bil prijazen, na vzhodni strani položen, na severni zelo strm holm. Tu se je konceval raztegnjeni podkvi podoben nizek greben, sredi katerega se je kakor ujeta kraljicna razprezala belodvorska kotlina. Severno od Belega dvora je sedlast prehod rezal mejo med njo in gozdnatim hribovjem, nad katerim se je postopoma, vendar nezadržano grmadilo skalno pogorje z ocitnim kraškim znacajem. Proti zahodu je pogled obstal nad dolino, raztezajoco se tja do prvih obronkov daljnih planin, vso posuto s trgi in vasmi, obrobljeno z belimi cerkvami in kapelami. Lovrek je zadihal mocneje, prelepa je bila njegova domacija.

Mocnejše mukanje ga je pognalo okrog hiše in po lesenih stopnicah proti hlevu, skrivajocemu se pod holmom za smrekami, tako da ga z dvora ni bilo videti. Za zaprtimi hlevskimi vrati je rjovela lacna živina, butala v prazne jasli in rožljala z verigami, da bi priklicala nemarnega hlevarja.

"Odšli so vsi, zares," je zamrmral decek ves zasopel pred hlevom in mlado lice se mu je zresnilo ob spominu na sinocnje Mihove besede. Razumel jih je, razumeti pa ni mogel, da bi kdo domacih po lastni volji hotel zapustiti Beli dvor. Z nemirno kretnjo je segel v svoje razmršene lase ter odpahnil stajna vrata. Zlati soncni prameni so zaplesali v polmrak, iz katerega je živina hrupno pozdravljala deckov prihod. Urno kot vererica je splezal na parno*, odkoder je v nekaj minutah nametal poln senjak krme. Kmalu se je slišalo samo šumenje in hrustanje, tu in tam je zazvenela veriga in vcasih je kako oblogoltno* tele z rožicki sunilo v jasli. Lovreku so se zadovoljno svetile oci ob pogledu na utešeno živino. Edino bik še ni dobil svojega deleža. Nekako bojazljivo se mu je bližal decek s polnim narocjem sena, kajti silne živali se je zaradi njene divjosti vse balo. K sreci se ta ni brigal zanj. S poželjivo naglico je zaril gobec v dišeco krmo, in decek se je nazadnje celo toliko ojunacil, da ga je narahlo pocehljal po celu.

Pred hlevom so se zaslišali koraki, ki jih je Lovrek predobro poznal. Zdrznil se je in pocenil za jasli. Šele zdaj se je spomnil, da bi bila morala živad v poletnem casu dobiti prêlesti* in da se je oce vedno kregal, ce ni bilo dovolj nakošene. Težko, da jo je sinoci kdo oskrbel, in danes zjutraj še manj. Kaj porece?

Že se je pokazal med vrati gospodar, bulil v stajo in z osornim, nekoliko hripavim glasom klical hlevarja.

"Luka!"

Ker ni bilo odziva, je stopil na dvorišce. Po stopnicah je pocasi prihajala dekla Franca, nosec v vsaki roki prazno golido.

"Kje je Luka?" se je zadrl Gradnik.

"Ne boste ga vec videli. Kakor vsi drugi, se je tudi Luka navelical služiti za placo o svetem Nikoli," se je zbadljivo odrezala dekla.

"Ti ženšce, s kom pa govoriš? Če ti ni prav, si odslužila. Za Luko mi ni nic žal. Samo postopal je in godrnjal in se zastonj basal z mojim kruhom."

"Ni res. Če je kdo na Belem dvoru postopal, ni bil to Luka niti kdo izmed poslov ... To itak sami najbolj veste ..."

Gradniku so se napele žile na sencih.

"Predrzna ženšcina! Da se mi pri prici pobereš!"

"Nic se ne bojte, saj sem že pripravljena. Zadnja sem, vsi drugi so že odšli. Jaz, avša, sem le še premišljala. No, zdaj je odloceno. Denar mi dajte in poselsko knjižico!"

"Dobiš. Boga hvalim, da se tako zlahka znebim lenob, ki bi samo jedle, pa nic delale."

Ta ocitek je bil za deklo prevec. Obe golidi je v jezi trešcila ob tla, da so zapele kakor pocen zvon, in se razkošatila pred gospodarjem.

"Vi nas pitate z lenobami? Ko vendar vsa fara ve, kdo je zapil in zakvartal najlepše posestvo v dolini. Naravnost iz krcme prihajate, po pijaci smrdite, živino pa krmi ubogi Lovrek. Ali se ne bojite Boga?"

Ponosni Gradnik je ob prvih deklinih besedah ostrmel, nato mu je obraz posinel od jeze in s stisnjenimi pestmi je skocil proti drzni ženski. Ko pa je izrekla ime njegovega otroka, je obstal kakor vkopan, roka mu je omahnila in glava se mu je povesila na prsi. Zastrmel je v temacni hlev, kakor da hoce v njem odkriti sinka, opravljajocega delo odraslih. Pocasi se je okrenil k dekli, ki je z naslado uživala ucinek svojih besed, in ji pomolel šop bankovcev pod nos.

"Tu je denar. Po knjižico pojdi z menoj!"

Mracni gospodarjev pogled je zaprl jezikava usta in povzrocil, da mu je Franca sledila z nenavadno pohlevnostjo.

Decek v hlevu se je dvignil. Od dolgotrajnega cepenja so ga bolele vse kosti, vendar je bežal za ocetom in deklo, ki sta bila izginila v hišo. Ocetova delavnica je bila v pritlicju, zato je slišal skozi odprto okno vsako besedo.

Praskanje pišocega peresa je prekinil deklin glas, ki je bil spet zadircen. Nemara jo je uspavala Gradnikova pohlevnost, ki si jo je razlagala kot posledico svoje odkritosrcne zgovornosti.

"Še Mihovo knjižico mi dajte! Za druge se ne brigam, naj se sami. In Mihov zaslužek, tega mi tudi dajte!"

"Ne dam. Sam naj pride ponj."

"Saj je vedel, da ne bo nic," je zabrusila Franca zanicljivo. "Od Gradnika denar, tako mi je rekel sinoci, to je tako kakor od slepca vid. Če sploh ima še kaj okroglega med prsti, potrebuje za karte ..."

Stol v sobi se je prekotalil in dekla je prestrašeno zajavskala. Lovrek je zadrhtel od groze in cakal, kaj se bo zgodilo. Toda oce se je bil menda siloma obvladal, kajti z zamolklim glasom je dejal: "Mihu reci, da dobi knjižico na obcini. Zdaj pa se mi poberi!"

Ko je Franca prišumela okrog vogala, je decek nehote zaklical: "Kdo pomolze krave, Franca?"

"To delo že še opravim, da me nice Gradnikovih ne bo mogel zmerjati z lenobo," se je obregnila dekla.

Tisti hip se je pojavil pri oknu Gradnik, z negotovim pogledom ošvignil Lovreka in zarentacil na deklo: "Da se mi takoj pobereš z Belega dvora!"

"Saj že grem, nic se ne bojte! Če bi ne bilo zaradi matere in otrok, kdaj bi že bila zapustila to nesrecno hišo."

Nato si je v odkritosrcni žalosti zacela brisati oci s crnim pražnjim predpasnikom: "Moj Bog, saj ne bodo preživeli te sramote ... Uboga otroka ..."

"Ženska," je dejal Gradnik in komaj tlacil besede skozi usta, "ne mudi se vec v moji hiši! Veliko dobrot ti je dala in prav lepo jih vracaš. Samo nekaj ji stori! Povej vsem tistim, ki bi Beli dvor tako radi spravili v tuje roke, povej jim, da so se hudo zmotili! Beli dvor je in ostane Gradnikov."

Lovreku so se ob teh besedah zasvetile oci, docim je dekla, ki je sprva preplašeno bulila proti oknu, skomignila z rameni in se porogljivo zasmejala: "No, kako je s tem, civka že vsak vrabec na vaši strehi."

Nato je godrnjaje izginila za smrekami pod hišo, in osuplemu decku se je zdelo, da izginja z njo košcek njegovega življenja, kajti dekla Franca je služila na Belem dvoru, kar je pomnil. Hrati pa se je zavedel, da bo poslej njegova bolna mati brez sleherne ženske postrežbe, in srce se mu je skrcilo od tesnobe.

 

III.

Stari in mladi Gradnik sta prisluškovala korakom, ki so odvajali Belemu dvoru njegovega zadnjega posla. Decek se je strmo zagledal v svojega oceta, ki je kakor v zadregi odmikal obraz vprašujocim otrokovim ocem. Nazadnje je viknil Lovrek: "Oce, ali je res, kar pravi Franca?"

"Ne poslušaj babjih cenc!" ga je nahrulil oce. "Pojdi, sama pomolzeva!"

V grenki zavesti, da se mora sramovati pred lastnim sinom, je govoril trdo in odurno, ali decek, cigar razum je bil kljub njegovi mladosti nenavadno razvit, je to dobro cutil. Neprijetna slutnja mu je stiskala prsi, zakaj vedel je marsikaj: da prekvarta oce noc za nocjo v trških gostilnah in da gre v gospodarstvu že dlje casa vse rakovo pot. Pogosto je bil presenetil mater v zatajevanih solzah, njegova ušesa so ujela marsikatero obtožujoco, tudi posmehljivo in škodoželjno besedo, oci prestregle pomilovalne poglede domacih poslov in tujih ljudi. Kljub temu do današnjega jutra ni prav resno razmišljal niti o ocetovi krivdi niti o možnosti, da bi kdaj moral zapustiti svojo lepo domacijo.

Še zdaj so mu dekline besede cudno neresnicno zvenele v uho, saj je bil Beli dvor Gradnikov, cigav neki? Drugi ljudje niso spadali semkaj, kako bi pac mogli tu živeti? ... Pravilno je povedal oce: Beli dvor je in ostane Gradnikov. Ali že je zaživel v decku prvi dvom. Skrivoma je pogledoval na mrko zrocega moža, ki je koracil pred njim. Zmeraj se ga je malce bal, hkrati pa ga je ljubil in spoštoval in bil ponosen nanj. Še danes se mu je zdel oce lepši in postavnejši od vseh znancev, a obcudoval ga ni vec. S pekoco ostrino se je v njegovo dušo zacrtalo spoznanje, da je do pobeglih poslov krivicen. On, Lovrek, je bil še majhen, toda poznal je njihovo pridno, do poslednjih dni vestno delo, poznal njihovo povezanost z zemljo, ki so jo obdelovali.

O vsem tem je razmišljal na svoj otroški nacin in ni mogel razumeti svojega oceta, ker ni poznal njegove najvecje napake, ošabne necimrnosti. Tržani v Zalesju so to Gradnikovo lastnost pošteno izrabljali, a decek vsega tega ni vedel in oce mu je bil od koraka do koraka bolj cuden in tuj.

Molce sta pomolzla. Šele ko sta prelivala spenjeno mleko iz žehtarjev v velike kovinske cebre, je vprašal oce na kratko: "Kako je mami?"

"Ne vem," je odgovoril sin, "preden sem odšel v hlev, so še spali. Tako se mi je zdelo."

Vnovic je oce povesil glavo pred otrokovim zgovornim pogledom, ki je spraševal: "Zakaj sam ne stopiš k njej? Kako dobro bi ji delo ..."

"Pojdi in pristavi mleko k ognju!" je ukazal osorno. "Jaz stopim med tem po kako dninarico, da nam bo kuhala in stregla mami."

Nato sta namolzeno mleko odnesla v kuhinjo, odkoder je Gradnik krenil v svojo delavnico ter zaloputnil vrata za seboj, kakor da se jezi na ves svet.

Lovrek pa je vestno izpolnil njegovo zapoved. Ker je bilo v štedilniku dovolj ognja, je mleko kmalu zavrelo. Najprej je mislil seveda na mater in ji nalil polno skodelico za zajtrk.

Ko je pritajeno stopil v materino izbo, je z zacudenjem uzrl ob njeni postelji objokano deklo Franco. Bolnica se je ob deckovem prihodu s težavo oprla na svoje slabotne roke in shujšano lice ji je zablestelo v komaj vidnem žaru veselja.

"Moj dobri Lovrek," je vzkliknila hvaležno. "Brez tebe bi pac vsi pozabili name."

"Joj, gospa," je zatarnala dekla, "nikar se ne hudujte name! Ne mislite, da sem nehvaležna ..."

"Le tiho, Franca," jo je prekinila Gradnica. "Prav je, da greš. Kaj bi pri nas?"

"Tako sem pac menila," se je opravicevala dekla, "en dan preje ali pozneje vam bo pac vseeno ..., ko sami ne boste vec dolgo na Belem dvoru. V trgu že vsi vedo ..."

Ob teh okrutnih besedah je bolnica pretresljivo vzdihnila in se zgrudila na blazino, decka pa je popadla besna jeza. Toda še preden je mogel ziniti, je dekla dostavila s cmerikavim glasom: "Vseeno nisem sama odpovedala, gospod so me nagnali."

"Lažeš, Franca," je vzkliknil Lovrek razburjeno, "oce so te zapodili, ker si tako predrzno govorila z njimi."

Franca ga je jezno pogledala, a Gradnica jo je odslovila: "Srecno, Franca! Kar pojdi!"

In tako prodoren je bil njen pogled, da si dekla ni upala crhniti besedice. Še roke ni ponudila v slovo, marvec zbegano pobrala svojo košarico s tal in s tihim, skoro neslišnim pozdravom izginila skozi vrata.

Gradnica se je zastrmela v strop in mrmrala sama sebi: "Vse nas zapušca. Kaj bo z nami, kaj bo z nami?"

Decek se je stisnil k njej in jo tolažil.

"Ne žalostite se, mama! Oce so jo morali zapoditi, tako grdo je govorila. Jaz bi jo tudi bil. Kmalu dobimo drugo deklo. Vse bo še dobro. Samo da se oce lotijo dela ..."

Ta preprosta tolažba je mater še bolj presunila. V hipnem navalu custev se je njena roka krcevito oklenila sinkove.

"Nekaj mi moraš obljubiti, Lovrek, zdaj v tej uri! Obljubi mi, da boš vedno priden, da se boš brigal za Polonico in ... da boš ateka zmeraj imel rad, pa naj se zgodi, kar se hoce ..."

Decek se je prestrašeno sklonil nad mater in se ni takoj odzval njenim rotecim besedam.

"Obljubi, Lovrek," je silila bolnica.

"Obljubljam, mama!" se je izvilo iz deckovega grla.

Gradnica se je takoj spet pomirila in posrebala nekaj kapljic mleka.

Po sinkovem odhodu, Lovrek se je moral pobrigati še za Polonico in kuhinjo, je ostala bolna žena sama. Z najhujšim naporom se je bila ves cas premagovala, da ni bruhnila v obupen jok. Kar je že dolgo z grozo pricakovala, je bilo pred durmi. Zaman so bila vsa njena prizadevanja, da bi moža spet priklenila na dom, zaman vse njeno delo, da bi rešila vsaj nekaj, zaman tudi njeni ocitki, ki so Gradnika še bolj razjezili. Koncno se je zrušila in se ni vec ustavljala preteci nesreci, podobna na smrt obsojenemu, ki ve, da prihaja konec. Zase je sklenila vse racune, vedela je, da bo kmalu umrla, a toliko huje ji je bilo zaradi nedolžne dece.

Z obema rokama je zakrila svoje shujšano lice, kažoce še zdaj sledove nekdanje velike lepote, in zasanjala v pretekle case. Tako se je dan na dan izmikala strašni sedanjosti, preživljajoc ure minule srece.

Otroka sta se med tem lotila v kuhinji potrebnega dela s tisto gorecnostjo, ki je deloma še znacilna za igro, deloma pa že izraz osrecujocega custva dolžnosti in odgovornosti. Ko sta pomila lonce in skodelice, pometla kuhinjo in pobrisala mize, stole in omare, sta skakljaje odhitela na vrt, kjer sta natrgala košarico strocjega fižola in nakopala jerbas zgodnjega krompirja.

Lovrek je v štedilniku naložil drv in pristavil k ognju dva lonca. Kmalu je voda pricela klokotaje vreti, otroka pa sta pridno prinašala kurivo in ga skrbno zlagala v luknjo pod pecjo.

Stara kuhinjska ura se je sprožila in s tenkimi udarci naznanila enajsto uro. Decek se je zdrznil in jel nemirno stopicati po kuhinji, dokler ga ni zla bojazen pognala iz nje.

"Polonica, ostani tukaj! Jaz stecem pogledat, ali oce že prihajajo."

Ni ji povedal, cesa se boji, saj ni priznal svojega suma niti sebi, ker se je bal prehudega razocaranja. Pocasi se je plazil proti ocetovi sobi, toda še preden je dospel do vrat, je že vedel, da se ni varal. Iz delavnice se je prav razlocno slišalo zateglo smrcanje, ki je od casa do casa za hip prestalo, nato pa se je okrepljeno vrezavalo v ušesa prepadlega decka, stojecega kakor soha na hodniku pred zaprtimi durmi. Čutil je, kako se mu v prsih nekaj trga.

"Doma so ostali ... Spe ..."

Polglasno je zašepetal, oci so se mu napolnile s solzami, drobne pesti pa je skrcil tako mocno, kakor bi hotel z njimi navaliti na vrata in jih razbiti. Njegovo srce je bilo tako polno neizrekljive bridkosti, da je v teh trenutkih oceta sovražil. Po kratkem oklevanju je pritisnil na kljuko, sprva še bojece, potem mocneje, koncno z vso silo. Ali oce se je bil zaklenil, vrata se niso odprla in tudi smrcanje ni prenehalo. Decku se je zdelo, kakor bi se mu rogalo in mu hkrati žugalo. Povesil je glavo in odšel pred hišo, razmišljajoc, ali naj sam, brez ocetovega pristanka, pohiti po Andrejcevko, staro dninarico, ki je že veckrat pomagala pri gospodinjskem delu. Najbližje bi bilo, gotovo ...

Preden se je mogel odlociti, mu je obvisel pogled na cesti, vijoci se med sadovnjaki po kotlini. Nekdo je s pocasnimi in nekako odmerjenimi koraki prihajal po njej.

 

IV.

Gospod Anton Miklausin, trgovec v Zalesju, je bil visok in suh clovek z nekoliko upognjenimi rameni in žoltim, mocno nagubanim obrazom, ki se je koncaval v sivo, kratko pristiženo brado. Kljub vedno hujši pripeki se mu ni mudilo v senco, nasprotno, pogosto je obstal in s svojimi trdimi, sivimi ocmi, ki so se svetile izpod gostih obrvi, z mrkim zadovoljstvom meril posestvo. Najveckrat so ga ustavile težko obložene jablane, katerih nepregledna vrsta se je na grebenih kotlinskega gricevja spajala z mladim smrekovim gozdom, zanimali pa so ga tudi travniki in polja nižje ob cesti. Vse to je bilo last Simona Gradnika, vse to je spadalo k Belemu dvoru.

Trgovceve oci so se nazadnje vsesale v bahato hišo, ki je v svoji gosposki belini kraljevala nad temnozelenimi smrekami, prerašcajocimi vzhodno pobocje in tako oddeljujocimi gospodarska poslopja od samega dvorca. In kakor bi iz hiše na gricu izžarevala neka tajna sila, je Miklausin zdajci pospešil svoje korake.

Ves poten je obstal pred resnobnim Lovrekom, ki se je bil zagozdil med hišna vrata nalik neizprosnemu cuvarju svojega doma.

"Kje pa je gospodar, fantic?" je vprašal trgovec z narejeno sladkim, malo prepricevalnim glasom.

"V sobi spijo," je odvrnil decek s sovražnim pogledom, ne da bi se bil umaknil.

Miklausin je zanicljivo zategnil usta: "Glej, glej! Že dopoldne? Ali pa je nemara šele legel? No, prav priden gospodar, moram že reci! Predramimo ga v božjem imenu! Ko mu povem lepe novice, bo koj ves živ ..."

Malomarno je odrinil Lovreka in s trdimi koraki, ki se njegovi dolgi in suhi postavi niso nic kaj prilegali, udarjal po kamnitih stopnicah. Krepko je potrkal na vrata Gradnikove sobe, nekoliko pocakal, nazadnje pa je s pestmi nepotrpežljivo udrihnil po njih. Smrcanje je hipoma prenehalo.

Lovreka je neznansko zanimalo, kaj bo povedal ocetu oblastni gospod Miklausin, cigar veliko trgovino v Zalesju je dobro poznal, zato se je splazil za hišo, kjer je skozi odprto okno zlahka ujel sleherno besedo pomenka med ocetom in nepovabljenim gostom. Zavedal se je pac, da prisluškovanje ni castno, toda zla slutnja, ki ga je težila že vse jutro, je bila mocnejša, pa ga je zadržala.

Razlocno je slišal, kako so se odprla vrata. Trgovcev pozdrav je bil osladno prijazen, a hkrati potuhnjen in nevaren, docim je ocetov odzdrav zvenel še zaspano, zamolklo in nevoljno.

"Kaj hoceš, da me budiš iz najboljšega spanja?"

"Ne zameri, Gradnik," se je opraviceval Miklausin. "Mi navadni ljudje smo že precej dolgo pokonci. Čisto sem pozabil, da za gospodarja Belega dvora cas drugace tece ..."

"Ne cvekaj, povej hitro, kaj hoceš!"

Gradnikov glas je bil osoren, a vseeno poln nemira.

"Veš, Gradnik, v zadregi sem. Nujno potrebujem vecjo vsoto denarja ..."

"Ti si šaljivec," se je prisiljeno zahehetal Gradnik, "k meni prihajaš po denar? Miklausin k meni? Ta je dobra."

Trgovcev glas je postal hladen: "V poslovnih zadevah ne poznam šale."

"In k meni prihajaš, da ti pomorem?"

"Kdo govori o pomoci? Po svoj denar sem prišel. Obracun sem prinesel. Poglej ga, potem pa me izplacaj!"

"Menda se ti blede," je zarohnel Gradnik. "Tebi nisem dolžan prebite pare!"

"Pocasi, pocasi, Gradnik! Ti misliš, da nisi dolžan, jaz pa vem, da si. Kdo ti je dajal denar na tvoje menice, ali ne Vrhunc? Ali nisi še danes zjutraj podpisal nove na prav cedno vsotico?"

"To je moja briga."

Trgovceve besede so bile že spet sladke in mehke, skoraj pohlevne, toda prisluškujocemu decku se je nehote pojavila v duši slika macke, ki se igra z miško.

"Nekoliko briga tudi mene, kajti Vrhunc je denar dobival od mene in vse tvoje menice so v mojih rokah. Ker sem mu bil zapovedal molk, si moral misliti, da si sposojaš njegov denar. Danes pa je vsota dovolj okrogla, molk nepotreben in ti lahko izveš, da sem jaz tvoj upnik. Meni si torej dolžan, meni moraš vracati."

Poslednje besede je izgovoril z ocitno naslado in Gradnik je zastokal. V sobi se je za dlje casa razpredla tišina, motena edino z zaspanim brencanjem muh, ki so se leno spreletavale po kotih. V dolini je zabrlizgal tovorni vlak in kmalu se je zaslišalo tudi njegovo sopihanje. Čez nekaj casa je spregovoril Miklausin, ves miren in krotak.

"Tu imaš tocen obracun. Menice imam spravljene doma."

"Vsi so me svarili in tudi meni se je dozdevalo, da z Vrhuncem ni vse v redu. Podlež, podlež!"

Tako je mrmral opeharjeni dolžnik in vprašal nato s prisiljeno vljudnostjo: "Če si mu res dajal denar, potem ti mora biti znano, da mi je Vrhunc zaradi vecjih obresti na menicah izstavljal vecje vsote, kot sem jih v resnici prejel."

"To mi ni znano in me tudi nic ne briga. Vprašam te, ali mi hoceš in moreš vrniti ves dolg do jutrišnjega dne?"

"S te strani piha veter?" je dejal Gradnik zamolklo. "Uniciti me hoceš in posestvo pognati na boben? Ne boš kaše pihal!

Pokaži svoj papir, ne verjamem ti!"

"Tu je. Le dobro citaj, da boš verjel. Vse je napisano: dan, ko je bila kaka menica izstavljena, znesek, nazadnje skupna vsota, k temu še obresti. Lepa vsotica, he, he!"

"Goljufija, goljufija!" je krical Gradnik in tolkel po mizi. "Tega denarja nisem nikoli dobil, komaj polovico. Obresti je Vrhunc vedno sproti odtegoval ..."

"Tega ne vem, to me ne briga, to uredita sama. Jaz imam vse crno na belem. Dokaži, da se ti godi krivica!"

"Čakaj, cakaj! Ne bo ti uspelo, da me oslepariš. Saj imam Vrhunceva potrdila, saj imam tudi jaz crno na belem ..."

Lovrek je slišal, kako je oce hrupno odpiral in zapiral predale svoje pisalne mize in nazadnje z obupnim glasom vzkliknil: "Ne najdem jih. Najbrž sem jih založil."

Decek se je pritisnil k zidu in srce mu je nabijalo tako hitro, da je uhajalo tiktakanju starinske ure v ocetovi delavnici.

"No, kakšen je tvoj odgovor?" je koncno vprašal trgovec.

"Dobro veš, da ne morem placati, Kje naj vzamem?"

"Zelo mi je žal, toda cakati ne morem."

Te navidezno socutno izgovorjene besede so izražale takšno peklensko zadovoljstvo, da je Gradnik pricel divjati.

"Nesramni slepar, ti ne moreš cakati, ko si do danes prežal na Beli dvor kakor pajek na muho? V svoji prekleti pajcevini si se skrival, da bi jaz, bedak, prehitro ne uganil tvojih namenov. Zdaj mi je vse jasno. Vrhunca, tega lopova, si najel ti! Toda še imamo sodnike! Sodniji te prijavim, slepar potuhnjeni!"

"Gotovo imaš zanesljive price," se je rogal Miklausin. "Vendar recimo, da jih imaš ... Kaj moreš meni? Jaz imam v rokah pravilno izstavljene menice in sodnija jih bo priznala. Če te je Vrhunc osleparil, opravi z njim!"

"Bo že povedal, s kom je bil povezan," je vpil Gradnik. "Ha, zdaj vem, kje so njegova potrdila. V listnici jih imam. Vraga, da se nisem spomnil že prej ..."

Čez nekaj casa je brezupno zastokal: "Nic, nic ... Nekdo mi jih je ukradel. Še vceraj sem jih imel v rokah, dobro se spomnim." Spet ga je popadla neukrotljiva jeza. "Lopovi in tatovi! Vceraj so me silili z vinom, dokler me niso upijanili, nazadnje so me okradli. Vse vidim, vse vidim ... In za vso lopovšcino si tical ti, capin in slepar, ki si v svoji mladosti lizal sklede na Belem dvoru ..."

"Stoj, Gradnik!" ga je s pretecim glasom ustavil trgovec. "Ne spozabi se in vedi, da sem za takšne žalitve najbolj obcutljiv!"

"Prisklednik dninarski!"

"Dobro, dobro," je siknil Miklausin. "Pa se pomeniva in odkrito govoriva, ce že hoceš. Danes je zares najprimernejša prilika."

In nekako slovesno je nadaljeval: "Simon Gradnik, ponosni gospodar Belega dvora, ali se še spominjaš Miklavžinovega Toncka, s katerim si hodil v šolo? Ali se še spominjaš, kako si sina belodvorskega dninarja žalil, zaniceval in ga podil iz otroške drušcine? Vidiš, vidiš, Simon Gradnik, to beraško seme si je že takrat vteplo v glavo, da tvoje žalitve nekoc povrne. To beraško seme Gradnikom ni hotelo ponižno služiti za dninarja, rajši jo je potihoma pobrisalo od doma."

"Kaj me brigajo te otrocarije?"

"To niso bile otrocarije!" je zabevskal Miklausin. "Jaz sem zaradi tebe cutil na sebi sramotni pecat beraštva in nicvrednosti, pa sem garal ko crna živina in nazadnje dosegel uspeh. Ko sem se cez dokaj let spet vrnil v Zalesje, sem stal že na prav trdnih nogah. In morda bi ti bil takrat vendarle odpustil, ce bi ne bilo tvoje odurne napihnjenosti. Še vedno si v meni videl dninarskega sina in mi grenil življenje huje kakor v otroških letih. Takrat, ko sem vcasih kot mož od jeze jokal, takrat sem te obsodil, Gradnik! Takrat ..."

"Takrat si zavoljo mene postal tudi nemcur, odpadnik in slepar," mu je posmehljivo segel v besedo Gradnik.

"Da, zavoljo tebe. Hotel sem postati bogat, mocan in vpliven. Zdaj je tako dalec. In ker že tako odkrito govoriva, ti priznam, da mi je bilo spocetka težko. Pozneje sem se privadil in zdaj hvalim Boga. Saj ni bilo v mojo škodo. Seveda, nekaj zmeraj cutim: nimam vec pravih korenin v naši zemlji, nikjer nisem prav doma, ne pri Slovencih ne pri Nemcih. Zato pa izpodrežem korenine tudi tebi, Gradnik, tebe in tvojo zalego pa poženem z domacije ..."

"To bomo šele videli ..."

"Ne bo vec dolgo. Vse je pripravljeno. Kakor nekoc, si ošaben prav do današnjega dne. To te je pogubilo. Kdor se ti je laskal in te castil kot grašcaka, te je z lahkoto dobil v roke. Vrhunc je ravnal po mojem narocilu, to si prav uganil, in nic težav ni bilo ..."

"Zahrbten clovek si, Miklausin," je bruhnilo iz Gradnika. "Zakaj mi nisi ocitno pokazal svojega sovraštva?"

"To bi bilo slabo in ti bi se bil nemara bolje cuval. Hotel sem, da se sam uniciš. O, Vrhunc te je dobro speljal ... Prav premeteno te je zvabil najprej h kartam, potem k pijaci, nazadnje k izletom v mesto. No, jaz pa sem ves ta cas, ko si ti veseljacil, trdo delal in skrbel, da ti ni nikoli zmanjkalo denarja. Sejal sem, danes požanjem ..."

"Tako dalec še ni. Beli dvor je pac nekoliko vec vreden, da ne govorim o slepariji."

"Seveda, seveda! Če le še danes najdeš cloveka, ki ti placa po njegovi pravi vrednosti. Toda jaz ne cakam, vse menice so že zdavnaj potekle ..."

"Kaj nameravaš?"

"Hm, do jutrišnjega dne, recimo do opoldne, mi poravnaš ves dolg. Vem, da ti ne bo mogoce, saj sem to hotel. Potem je konec. Posestvo ti poženem na dražbo in kupec bom jaz sam. Beli dvor bo moj ... Beraško seme bo gospodarilo na njem ... Ali slišiš, Simon Gradnik, Beli dvor bo moj ..."

"Ven, prekleti slepar!" je zatulil Gradnik in v svoji besnosti prevrgel mizo, da je z velikim ropotom zagrmela na tla.

"Oce, oce!" je v smrtnem strahu kriknil prisluškujoci Lovrek ter se po zidu pognal k oknu, da bi cimprej dospel v sobo in oceta obvaroval nepremišljenega dejanja. Pri prvem zaletu je zdrknil na tla in šele z drugim se mu je posrecilo povzpeti na nadzidek.

 

V.

Decek je preplašen obvisel na oknicah, išcoc z bosima nogama opore v zidu, in se šele po nekaterih neuspelih poskusih mukoma pognal popolnoma na prikrov. Njegovemu ocetu je zastala sapa, visoko dvignjeni stol se mu je izmuznil iz rok in se hrupno skotalil k prevrnjeni mizi. Mocni možak je obstal na mestu kakor vkopan, težko dihal in nekako nezavestno opazoval otrokovo pocenjanje. Pri vratih se je stiskal Miklausin, ves bled od prestanega strahu.

"Oce, oce, pojdite k mami!" je zaprosil Lovrek s plašnim upanjem, da pomiri ocetovo jezo. A ta se je spet zavedel in srdito skocil k oknu.

"Kaj postopaš tod, fantalin?"

"Mama ..."

"Poberi se v kuhinjo, marš!"

Decek je brez ugovora skocil na tla, toda ni odšel v kuhinjo, marvec ostal še nadalje za hišnim vogalom, kjer je oprezal, da ga oce ne zapazi.

"Ti zlodej pa izgini iz moje hiše!" ga je slišal rohneti.

"Danes sem še vedno jaz gospodar na Belem dvoru."

"Poslušaj, Gradnik!" se je obotavljal Miklausin. "Ne maram te popolnoma pahniti v nesreco. Tudi jaz imam otroke in ..."

"Kaj me brigajo tvoji otroci! Poberi se, drugace se spozabim ..."

Lovrek se je komaj utegnil skriti v bližnjem grmovju, ko je Gradnik s trdo roko privlekel otepajocega se trgovca okrog hiše in ga nad klancem pahnil od sebe, da se je komaj obdržal na nogah.

"Tako, ti slepar! Podvizaj se!"

Miklausin ga ni poslušal. Čeprav je bil ves zelen od strahu, je vendar poskušal prepricati svojega dolžnika o svojih kasneje domišljenih dobrih namerah.

"Ne bodi takšna živina! Vidiš, na lastne otroke sem pomislil, ko sem videl tvojega. Zaradi otrok sem pripravljen, da ti le pomagam ..."

Gradnik mu je zanicljivo obrnil hrbet, Miklausin pa je silil vanj: "Gradnik, na posestvu lahko ostaneš kot oskrbnik ..." Za vse se pogodiva, zavoljo otrok ... Ne bom gledal na božjake ..."

Njegov nasprotnik se je razkaceno zasmejal: "Ha, ha, jaz, Simon Gradnik, hlapec dninarske svojati. Stokrat rajši berac!"

Miklausin je pobledel od jeze.

"Dobro tako, ponosni moj gospod! Kar ureži si tam v grmovju beraško palico, kajti ne bo vec dolgo pa te dninarska svojat požene z Belega dvora. Ej, okusil boš, kako se ližejo tuje sklede ..."

Nadaljnje besede so mu zamrle v ustih, kajti Gradnik je pograbil težke vile, slonece ob zidu - kdo ve, kateri zanikrnež jih je bil tam pozabil -, in jih z vso silo zagnal za umikajocim se Miklausinom. Ta je zakrilil z dolgimi rokami po zraku, kot bi se hotel ujeti pred padcem, ter se nato zgrudil kakor snop. Okrvavljen je obležal prav pod balkonom, odkoder se je tako lepo videlo po vsej dolini.

Zgoraj, poleg balkona, se je tedaj odprlo okno in pokazal se je obraz bolne gospodinje, ki je bila prica poslednjemu prizoru strašnega dejanja.

"Simon, Simon!" je kricala in stezala roke proti možu. Iz grmovja je priskocil prepadli Lovrek, iz kuhinje je pritekla prestrašena Polonica, ocetov pogled pa je zmedeno begal od žene do otrok in se spet ustavljal na nepremicno ležecem sovražnikovem truplu pred njegovimi nogami. Dolgo ni mogel razumeti, kaj se je bilo pravzaprav zgodilo. Ko pa se je koncno zavedel svojega zlocina, je groza nakremžila njegov zaripli obraz in strah je razširil njegove oci.

"Kristus!" je zastokal. "Kristus, kaj sem ga res ubil?"

Sklonil se je k truplu in ga zacel otipavati. Lovrek, ki ga je zdaj najbolj skrbela bolna mati, je prijel Polonico za roko in jo odvlekel s seboj. Nesrecna žena je še vedno stala pri oknu in z vrocicnimi ocmi strmela na moževa prizadevanja. Ko je videla, kako se je obupno prijel za glavo, je glasno zakricala, se pricela tresti po vsem telesu, kakor da jo je napadla mrzlica, in se zgrudila na tla. Lovrek jo je še komaj ujel in jo potem s težavo zavlekel v posteljo, kjer je obležala brez moci

"Polonica," je ukazal decek skoraj brez sape, "za božjo voljo, hitro po teto Mico! Teci, kolikor moreš!"

Preplašena sestrica je stekla, Lovrek sam pa je ostal pri nezavestni materi, ji z vodo mocil sence, jo klical in tresel. Ko se kljub njegovim prizadevanjem ni osvestila, mu je strašna bridkost stisnila srce. Vrgel se je pred posteljo na kolena in zajokal tako krcevito, da je njegovo telo sunkoma podrhtevalo.

Odpiranje vrat je zdajci zaustavilo še hujše izbruhe bolesti. Šinil je pokonci, mislec, da prihaja stara teta, po katero je bil poslal Polonico. Že sama misel na skorajšnjo pomoc ga je nekoliko potolažila. Ostrmel je: pred njim je stal oce, oprtan z nahrbtnikom in s planinsko palico v roki. Brez besede je krenil k bolnici, dvignil njeno omrtvelo roko in jo lahno stisnil, kakor da se poslavlja. Njegov obraz je bil ves spremenjen: namesto precutega, razdraženega in nekoliko zapitega cloveka je zrl Lovrek pred seboj skrušenega moža, cigar oblicje je bilo polno grenkega nemira. Sin je zacutil, da se je oce v teku pol ure prav do jedra predrugacil, in sam ni vedel, zakaj ga je to bolj pretreslo kakor uboj, ki mu je bil prica.

Gradnik je nekaj casa strmel v negibni ženin obraz, nato se je naglo sklonil in jo poljubil na celo.

"Ubožica, vsega sem kriv jaz ..."

In kakor da ne more vec prenašati nemih ocitkov svoje umirajoce družice, se je obrnil k sinu, ki se je bil docela stisnil v kot in s tajno grozo opazoval oceta, povzrocitelja vsega zla, ki se je kakor vcerajšnje neurje nenadoma zgrnilo nad Belim dvorom. Ko ga je oni poklical, se je zdrznil, vendar se ni odzval. Šele ko je plašno dvignil oci in uganil pekoco bol v ocetovi duši, v njegovem pogledu pa skoraj ponižno prošnjo, se mu je približal.

"Sinko," je rekel Gradnik pridušeno, "slab oce sem ti bil. Najlepšo domacijo v dolini sem ti zapravil ... Po svoji krivdi in po zlobi cloveka, ki leži spodaj pred hišo ... Menda je mrtev ... Bežati moram. Lovrek, ne bežim, da se izognem kazni. Toda poskusil bom na tujem popraviti, kar sem zagrešil doma. Ti pa, sinko, tudi ne pozabi! Beli dvor mora nekoc spet postati naš ..."

Krcevito je stisnil decka k sebi.

"Kaj ne, da ne pozabiš?" ga je strastno rotil.

Na cesti, toda prav dalec od Belega dvora, so se zaslišali glasovi, ki jih je bržkone prinašal veter sem do sobe. Gradnik se je zdrznil in prisluhnil ter odrinil Lovreka od sebe. Oprezujoc je stopil k oknu in se pomirjen spet obrnil.

"Nikomur ne povej, da sem pred begom govoril s teboj! Mamo prosi, naj mi odpusti! Skrbi zanjo, in ko boš vecji, skrbi za Polonico!"

"Mama bodo umrli," je zajecal sin. "Nikar ne hodite, oce! Kaj naj pocnemo sami?"

"Moram, moram, Lovrek. Če ostanem, me zapro. Rajši smrt kakor to sramoto. Ali naj me vklenjenega ženejo skozi trg ...?"

Lovrek ni odgovoril. Nekako omamljen je poslušal oceta, ki se je še enkrat z rotecimi besedami obrnil k njemu.

"Obljubi mi, prisezi mi, da ne pozabiš na Beli dvor!"

Ta poziv, izgovorjen slovesno kakor poslednja želja umirajocega, ta od bolesti razkovani obraz - vse to je zasekalo v obcutljivo otroško dušo globoko brazdo: prejela je smoter, ki je dalec tja v neznano bodocnost dolocil njeno pot in usmeril njen razvoj.

"Obljubljam, ata!"

"Prisezi!" je ukazal oce in dvignil tri prste kvišku, "Govori za menoj! Prisegam, da nikoli ne pozabim na Beli dvor! Prisegam, da ne bom odnehal, dokler ne bo spet Gradnikov!"

Bledi decek je ponavljal zakletev, resno, skoraj moško se je glasila njegova obljuba, na njegovem gladkem celu pa se je zarisala navpicna guba, ki poslej ni vec izginila z njega, marvec je postajala vedno izrazitejša: izražala je trden sklep in neupogljivo voljo. Otrokove temne oci so se nato z razumevajocim usmiljenjem uprle v odhajajocega oceta.

"Srecno hodite! Ne pozabite nas!"

To preprosto slovo je vrglo krepkega moža na kolena. Pritisnil je svojega sina k sebi, hkrati pa so njegovo razbrazdano lice oblile grenke solze resnicnega kesanja.

"Sinko. Lovrek moj," je zahropel, "odpusti mi, odpustite mi vsi! Z Bogom!"

Omahovaje se je dvignil in kakor vinjen butnil skozi vrata. Kmalu so njegovi težki koraki zaropotali po stopnicah in se izgubili zunaj na trati. Ko je Lovrek odpiral okno na koncu hodnika, je še videl, kako je begunec ob živi meji z globoko povešeno glavo hitel po bregu navkreber in cez hip izginil v bukovem gozdu, ki se je temnozelen lesketal v opoldanski sinjini poletnega dne.

 

VI.

Lovrek je sprevidel, da ne more sam pomagati materi, zato je zdirjal k dninarici Andrejcevki ter jo obvestil o nesreci. Ženica je tekla v vas po pomoc, decek pa se je spet napotil domov, poln misli in strahu. Kmalu po njegovem odhodu se je bolnica pricela gibati, vrocicno blestece oci so begale po sobi, usta so se odpirala, kakor da hocejo zadržati slike, valujoce pred njenimi duševnimi ocmi. Ko je Lovrek vstopil, je videl na materinih ustnicah sladek smehljaj, ki mu ni vedel razlage. Gradnico so nosile sanje v lepše dneve njenega življenja ... Na balkonu stoji in se naslanja na kamnito ograjo, pri njenih nogah se igra sincek ... Mlada žena se opaja ob lepoti vecernega sonca in ob svoji sreci ... Naenkrat je spodaj v hlevu: z malckom se sprehaja med dolgimi jaslimi in se pogovarja s krotkimi kravami in telicki, ki zaupljivo stezajo glave proti njima, skušajo s hrapavimi jeziki oblizati njune roke, in z mehkim mukanjem izražajo svojo radost ob njunem obisku. Mali Lovrek vriska in klice ... Hlev izgine in kar na vsem lepem zagleda Gradnica pred seboj položne belodvorske bregove, bele in rožnate, podobne cvetnemu morju ... Jablane cveto ... Naenkrat cvetje izgine, travniki so pred njo, vse križem z ljudmi posejani. Krmo sušijo, obracajo, zgrabljajo, plástijo, mecejo na visoko naložene, škripajoce vozove ... Spredaj vpreženi voli prežvekujejo, odganjajo z dolgimi repi sitne muhe in obade ter z velikimi ocmi sanjajo o hladnem hlevu in mehkem ležišcu ... In glej, za njimi visoka postava ... Njen mož ... Zdaj je zagledal njo in deco, srecen smehljaj preleti njegovo resno, oznojeno lice, maha jim z rokami, klice Lovreka in Polonico, ki mu z ljubkimi kratkimi nožicami hitita naproti ...

Bolna žena je težko zahropla, in lepa, predraga slika je hitro izginila. Čisto pocasi se ji je zacela vracati zavest, vendar ni prišla do popolne jasnosti. Spet in spet se je izmucena duša utapljala v pretekle dneve, v tista polgrenka, polsladka mladostna leta, ko je kot revna dekla služila pri Gradnikovih na Belem dvoru, ko je rada pogledovala za stasitim* gospodarjem, ne da bi si bila upala sama sebi izdati skrivnost svoje ljubezni. In znova je doživljala nepopisno sladko presenecenje, ko jo je po materini smrti kar na lepem izbral za svojo družico ...

Lovrek je opazil na oblicju svoje matere razlit sijaj radosti. Pomiril se je in potrpežljivo cakal na teto. Spodaj pred hišo pa so se že zbirali ljudje, razburjeno razpravljali, tekali sem in tja, klicali povelja*. Nemir se je krepil, znamenje, da je ob Miklausinovem truplu vedno vec vašcanov, po katere je bila stekla stara Andrejcevka. Decek je opazoval skozi okno, kako so štirje možaki odnesli trgovca do ceste, kjer so ga položili na poln voz sveže prelesti in ga na njem previdno odpeljali proti trgu.

Nazadnje je prišla še teta Mica. Njena spokojnost ob umirajoci materi je blagodejno vplivala na zbegana otroka, zlasti na Polonico, ki je neprestano jokala. Po vztrajnem mocenju z vodo in rahlim natiranjem srcne strani je bolnica kakor nerada odprla oci in z meglenim pogledom, ki se je le pocasi jasnil, motrila obraze nad svojo posteljo. Poskušala je tudi nekaj povedati, a njene besede so bile preslabotne, da bi bile potrkale na ušeca. Kljub temu je stara teta dobro razumela njeno edino skrb, prošnjo in željo. Sklonila se je prav do njene glave ter rekla glasno in razlocno: "Bodi brez skrbi, Marjeta! Za otroka bom skrbela jaz!"

Žarek globoke hvaležnosti je preletel bolnicin obraz in ga olepšal z angelskim bleskom. Kmalu nato jo je znova premagala omedlevica, iz katere se ni nic vec prebudila. Teta je poslala Lovreka v župnišce po duhovnika, Polonico pa po trškega zdravnika. A še preden sta utegnila prihiteti k bolni gospodinji, sta se na Belem dvoru pojavila dva osorna orožnika z nasajenima bajonetoma, vprašujoc po gospodarju. Miklausin se je bil namrec doma z zdravnikovo pomocjo zbudil iz nezavesti. Iz njegovih zmedenih izpovedi so orožniki sklepali, da je postal žrtev dobro premišljenega roparskega napada. Takoj se je zacelo mrzlicno raziskovanje in zasliševanje. Vso dolino je zajel val razburjenja, vse je govoricilo, ugibalo, obsojalo, drlo na Beli dvor ali se gnetlo okrog Miklausinove trgovine. Nekateri vneti trgovcevi prijatelji so celo na lastno pest hoteli ujeti pobeglega zlocinca in ga izrociti sodniji. Od Lovreka orožnika kljub natancnemu in ne posebej nežnemu izpraševanju nista nicesar izvedela: deckove ustnice so bile uporno zaprte, tako da sta nazadnje brez uspeha nejevoljna zapustila kraj zlocina.

Proti veceru je Gradnica ugasnila - tiho in neopazno kakor dogorela sveca. Teta Mica je poklicala Lovreka, mu stisnila v roko velik kljuc in narocila: "S tem kljucem odpri vrata na grajskem stolpu, saj veš, nad mojo kajžo, in zvoni. Trikrat moraš zvoniti, tri ocenaše zmoliti ..."

In vsa dolina se je zganila, ko so ob poslednjih rdeckastih žarkih zahajajocega sonca zabrneli tenko tožeci glasovi starega zvonca na polrazpadlem grajskem stolpu, ki je visoko z Gradišca, stražarju podoben, strmel v dolino. Sporocali so žalostno novico: smrt je obiskala Beli dvor, nekdo izmed Gradnikovih je umrl, kajti samo njim so peli v zadnje slovo srebrni zvoki zvonca na Gradišcu.

 

2. poglavje

 

PONOČNO SREČANJE

 

I.

Ucitelj Vinko Urbancic je bil mlad, srednje velik, bolj cokat, toda ne okoren mož, ki je s prijaznim in vedrim obrazom hodil po svetu, odprt ljudem in prirodi ter bil kljub svojemu dovolj skromnemu družabnemu in gmotnemu položaju srecen ali vsaj zadovoljen. Kdorkoli ga je poznal, kdorkoli ga je srecal, je z ugodjem obcutil: ta mož ve, kaj hoce, njegove noge poznajo tla, po katerih stopajo, in pot, ki jo morajo prehoditi.

Nocoj ga je zalotila tema tik pod vrhom skalovitega Kozjaka. Domala ves prosti dan je bil preživel ob cebelnjaku gorjanskega veljaka Papeža, kateremu je pomagal z nasveti in dejanji pri urejanju vzornega cebelarstva. Pozeje je krenil na drugo pobocje, da si iz gorskega potoka nalovi nekaj slovecih kozjaških postrvi, hotec se prikupiti gospe Skalovnikovi, gostilnicarki v Zalesju. Z ribarjenjem se je precej zamudil. Nad dolinske hribe se je že spušcala svetla poletna noc, zagrinjajoc vse naokrog, grmovje in drevesa, skale in planinske trate v nerazlocno gmoto, iz katere se je svetlikalo apnenasto kamenje, podobno raztresenemu okostju davno poginulega velikana. Visoko nad vrhovi mracnih smrek in macesnov so trepetale zvezde v vecnem nemiru, pod njimi pa so se lovili in spajali raznoliki glasovi v nerazumljivo in vendar cudovito govorico noci.

Mladi ucitelj se je s spretnostjo izkušenega planinca spušcal po strmi poti navzdol in z naslado vdihaval krepko vonjavo gorskih pašnikov, ki mu jo je prinašal nocni veter. Kmalu se je strmina uleknila in za drevjem se je odprla obsežna jasa. Tam je bilo Ložniško sedlo, tam se je h Kozjakovim prsim privijal nižji in skromnejši Dobrac, tam je bilo znamenito križpotje, kjer je sameval preperel starinski križ, vabec popotnika, da se spocije na njegovi mehki tratici. Ucitelj ga še ni videl, vendar ga je slutil med sencami svetlega mraka. Za trenutek se je ustavil, da si obriše pot s cela, kajti noc je bila še vedno topla od žarece pripeke ugaslega dne. Globoko iz soteske se je nosil, kakor na perutih velikih ptic, šum deroce Ložnice.

"Pol poti," je zamrmral ucitelj, "pohiteti bo treba!"

S pospešenimi koraki je pohitel h križu, kjer se je presenecen ustavil. Na tleh se je nekdo zvijal in njegovo zamolklo stokanje je zvenelo v tej samoti tako pošastno in strahotno, da je uciteljevo kožo nehote oblila kurja polt.

"Kdo si, božji?" je zaklical in trdneje prijel za puško, svojo nelocljivo spremljevalko na gorskih izletih.

Človek pod križem je kakor obstreljen brez odgovora bušknil v gosto grmovje, ki je prerašcalo skoraj vso poseko.

Urbancic, preprican, da ima posla z nepoštenim clovekom, je pretec kriknil: "Stoj! Sicer ustrelim ..."

Neznanec je takoj poslušal in pocakal.

"Kar streljaj, hudir! Prej ko me bo konec, boljše bo ... Zame in za druge ..."

Urbancicu se je zdel njegov glas znan. Zdaj je res donel pobito, skoraj obupno, toda neka upornost se je kljub temu izvijala iz mrko izgovorjenih besed.

"Gospod Gradnik!" se je zacudil ucitelj, ko je posvetil neznancu z vžigalico v obraz, in se mu še bolj približal. "Za božjo voljo, kam pa ste namenjeni pod noc? Menda ste zgrešili pot ali pa vas je napadla slabost ..."

"Ne poznam vas. Kdo ste? Kaj ste tudi na moji sledi?"

"Kdo sem?" se je zavzel mladi mož. "Saj me vendar poznate. Ucitelj Urbancic, ucitelj vašega Lovreka."

"Lovreka?" se je zdrznil Gradnik in si nehote odmaknil klobuk s cela, kakor bi si hotel natancneje ogledati svojega zasledovalca. "Seveda, seveda, vi ste."

In v zadregi se je opraviceval: "Oprostite, bil sem ves v mislih. Odkod pa prihajate, gospod ucitelj? Aha, že vidim, na lovu ste bili. Ali ste kaj prida zadeli? Gotovo ste že prav zgodaj v jutro odšli z doma ..."

Mladi šolnik je osuplo poslušal nenavadnega ponocnjaka, ki se je vidno silil k neskrbnemu kramljanju, in se natiho cudil hipni spremembi v njegovem vedenju. Ker poleg tega ni vedel, na katero od plohe vprašanj naj bi najprej odgovoril, je sam pobaral: "Mene bi zgolj zanimalo, kam ste vi namenjeni v tej pozni uri. Če mi hocete povedati, kajpak."

Gradnik je nekaj casa razmišljal, potem pa je molce snel z ramen svoj nahrbtnik, ga zalucal na trato in povabil ucitelja: "Ali ne bi rajši malo sedla? Dolgo pot imam za seboj, utrujen sem, in o marsicem bi se rad pomenil z vami."

Čeprav se je Urbancicu mudilo domov, mu je neki notranji glas govoril, naj še malo ostane. Zleknil se je na tla in si prižgal cigareto, ponudivši tobacnico tudi svojemu nocnemu prijatelju. Ta, ves zagledan v mladi obraz pred seboj, ki ga je od casa do casa obsvetila tleca cigaretna konica, je odkimal. Bila je podoba, da tuhta, ali mu sme zaupati ali ne.

"Gospod ucitelj," je spregovoril po dolgem premolku, "menda se ne motim v svoji sodbi. Vi ste mladi in dobri. Deca vas ima rada, in otroci so za take stvari zelo tenkocutni, kakor pravijo."

Mladi ucitelj je nekoliko zardel, deloma iz zadrege, deloma iz razumljivega zadovoljstva, ker so bili ljudje v Zalesju s takšno hvalo dokaj skopi.

"Otroci pac vracajo ljubezen," je odvrnil. "Res je, da ljubim otroke, ampak to je tako rekoc povezano z mojim poklicem."

"Jaz se nikoli nisem posebno brigal za otroke," je priznal Gradnik in glas se mu je za spoznanje stresel. "Svoja dva pa imam rad; rekel bi, šele od danes vem, kako zelo ju imam rad. Zato mi je ljubo, da sem nocoj srecal prav vas, ucitelja mojega Lovreka ..."

"Lovrek vam je ticek," se je nasmejal Urbancic. "Z njim sva si posebno dobra. Recem vam, zlat decko! To bo še nekoc mož na svojem mestu. Že zdaj je za svoja leta nenavadno razsoden, poleg tega pa odkrit in velikodušen. Vcasih se kar cudim. Odkar mu je zbolela mati, se namrec nihce ne ukvarja z njim in tudi sicer nima ..."

Umolknil je, kajti skoraj bi bil bleknil, da otrok doma nima posebno primernih zgledov. Toda otrokov oce, ki je sedel poleg njega, je razumel neizgovorjeno misel.

"Kar recite, da nima primerne vzgoje," je dopolnil grenko. "Poznam samega sebe, poznam svoje napake - in obžalujem jih."

Ucitelj je cedalje bolj strmel. Kaj se je neki zgodilo s tem clovekom, ki je bil dalec naokrog znan po svoji cezmerni obcutljivosti za vse, kar se je tikalo njegove osebe.

"Malokomu je Bog naklonil toliko dobrega kakor meni," je govoril Gradnik. "Vzorno ženo, lepa in pridna otroka in ... in takšno domacijo, takšno domacijo ... In vse je propadlo zaradi mene ... Moj Bog, moj Bog, hudo si me udaril za moje grehe ..."

In nenadoma se je iztrgal iz njega otožen jok, ki je Urbanica mocno presunil, ceprav mu ni vedel povoda. Nekoliko je celo sumil, da je Gradnik vinjen ubral napacno pot in tako zašel v to samoto. Socutno ga je prijel za roko in tolažil: "Tako hudo pac ni. Z delom se da še vse rešiti in popraviti."

"Nic se ne da vec popraviti. Nekaj strašnega se mi je zgodilo ... Ni pomoci ... Kriv sem, kriv ..."

Ucitelj je zdaj uvidel, da ima pred seboj razdvojenega cloveka, zagrizenega v meso lastnih grehov, gluhega za tolažbo in bodrilo. Ni pa vedel, ali je možev resnicni doživljaj res tako grozen. Nemara ga je trapila s pijaco razvneta domišljija, ki je pacila njegovo pravo podobo. Da je mogel pomagati, je moral dognati najprej to.

"Gospod Gradnik," je rekel pomirjujoce, "marsikaj se nam zdi v prvem razburjenju strašno in nepopravljivo, pozneje pa se le izkaže, da smo pretiravali. Pomirite se! Ali pa mi povejte, kaj vas teži! Morda vam odleže, ce se pogovorite ..."

Jokajoci mož je dvignil glavo in si kakor v zadregi brisal oci. Socutne besede so ga nekoliko pomirile, toda mladi ucitelj je dobro opazil, kako se borita v njem želja po izpovedi in strah pred morebitnimi posledicami nepremišljenih odkritij. Spoznal je, da bi bilo nespametno siliti vanj in ga spodbujati, kajti ljudje njegove vrste razkrijejo svoje težave le tedaj, ce premagajo svojo bojazen. To izkušnjo si je pridobil v šoli pri otrocih, toda že dolgo je bil preprican, da so tudi odrasli v svojem najglobjem bistvu - otroci, verno v ravni crti sledeci svoji notranji sli; vsaj v velikih in usodnih življenjskih trenutkih.

 

II.

Tisti cas je z bliskovito hitrostjo preletel nocno nebo svetel utrinek, v cigar slepecem žaru je za nekaj hipov obledel sijaj vseh drugih nebeških luci.

"Moja zvezda!" je zašepetal Gradnik. "Tako se je zgodilo z menoj ..." In nato je dostavil: "Nekaj vam bom povedal. Samo sveto mi obljubite, da me ne izdate!"

"Nic se ne bojte! Nisem radoveden, toda ce vam naj pomagam, moram vedeti, kaj se je zgodilo."

"Krvavo rabim cloveka, ki me ne bo takoj obsodil ... Takšnega cloveka, ki me bo najprej poslušal in poskušal razumeti ..."

Pomolcal je, stresel glavo in se sunkoma obrnil k potrpežljivo cakajocemu ucitelju.

"Nic ne pomaga. Kar izpovem se vam: danes dopoldne sem ubil cloveka ... pred svojo hišo ..."

Njegovega tovariša je spreletela groza. Tega odkritja ni pricakoval. Ves cas je domneval, da se je ta kmetski velikaš, po vsej dolini razvpit ko zapravljivec, zaradi rastocih denarnih težav zapletel v nevarne posle. Da bi bil zagazil v mocvirje resnicnega zlocina, si ni mogel misliti. Toda njegov glas je donel tako resno, da je moral verjeti. Nehote se je nekoliko odmaknil od njega.

"Saj sem vedel," je zamrmral Gradnik, "zdaj ko veste, s kom sedite, se odmikate. No, jaz bi se tudi, zato vam nic ne zamerim. Najboljše bo, da se poslovim od vas. Zares, kar dalje pojdem. Izdali me ne boste, kje ste me srecali? Saj ste obljubili ..."

"Ne, ne," je vzkliknil ucitelj nekoliko osramocen, "motite se! Nehote me je povleklo od vas, to je res. Poslušal vas bom vseeno. Za božjo voljo, kako pa se je to zgodilo?"

"Odkrito povedano, tega še sam ne vem. Med prepirom me je popadla taka strašna jeza, da sem videl vse rdece pred ocmi. Prvo rec, ki mi je prišla v roke, sem zgrabil in lopnil. Tako je bilo ..."

"In kdo je ...? Koga ste?"

"Miklausina," je s težavo povedal Gradnik in si osmegnil* z dlanjo potno celo, ki se je bilo, kakor ob hudem naporu, orosilo z znojnimi kapljicami.

Ucitelj je pomolcal. Miklausinovo ime med dolinskimi poštenjaki ni imelo dobrega zvoka ter je bilo povezano s propadom mnogih trdnih slovenskih kmetij v trški okolici. Bržkone je tudi nad Gradnikom zadrgnil mrežo.

Vendar uboj ... To se doslej še ni pripetilo ... Ucitelj je zaslutil globlje, skrite, važnejše vzroke ...

"Povejte mi natancno, kako se je bilo zgodilo!"

Skoraj pregostobesedno je Gradnik ponovil razgovor v sobi na Belem dvoru ter v vseh podrobnostih orisal njegov konec pred hišo, tako natancno, kakor da se šele zdaj poglablja v svoje dejanje, kakor da ga šele zdaj spregleda v celotnem obsegu.

Ko je koncal, je ucitelj vstal in se zacel sprehajati sem in tja, kakor vedno, kadar je naporno razmišljal.

"Kako ste pac tako dalec zabredli? Razumite me prav! Nicesar vam ne ocitam, toda za naju oba bo prav, ce poskušava tocno pregledati dejansko stanje."

"Sam že ves dan tuhtam," je priznal begunec, "Kako sem tako zablodil, ko sem vendar prevzel po ocetu lepo, nezadolženo posestvo brez posebnih placil. Sam nisem bil lenuh, žena je bila pridna ko mravlja ... Dokaj let sem dobro izdeloval, še denar sem nosil v hranilnico. Doma smo se lepo razumeli, z otrokoma sem imel takšno veselje ... Zdaj pa je vsega konec ... Prelepo in predobro se nam je menda godilo. Uh, ta Miklausin, ta zahrbtni nevošcljivec! Samo on me je spravil tako dalec, da se moram nocoj skrivati ko divja zver po gozdovih ..."

Ob spominu na zasovraženega nasprotnika je kar otrpnil od srda in glas se mu je prekucnil v grlu.

"Kdaj se je zacela sprememba?"

"Kdaj? Tisto nesrecno uro, ko me je izvabil Vrhunc v svojo zasmrajeno beznico. Ta lopov, ki je bil domenjen z Miklausinom ... Zmeraj sem rad prebil nekaj uric v veseli družbi, toda navadno sem se poslovil s trezno glavo. Vecinoma sem itak zahajal, saj veste, samo v našo narodno gostilno, k Skalovniku. Nekako pred dvema letoma pa me je sam zlodej nesel mimo Vrhunca, ko sem imel polno listnico bankovcev za prodano sadje. Res ne vem vec, kako me je pregovoril, da sem stopil v njegovo gostilno, samo to vem, da smo vso noc igrali in da sem ves izkupicek pustil sleparjem. Kajpak tega takrat še nisem vedel. Potem sem v naslednjih dneh poskušal priigrati izgubljeni denar nazaj, pa sem se zmeraj bolj zapletal v sleparsko mrežo ... Zmeraj bolj, posebno, ko mi je Vrhunc zacel posojati denar. Danes vem, od koga ga je dobival ..."

"Gospod Gradnik," je z neprijetno jasnostjo vprašal ucitelj, "kako pa je mogel vas, razsodnega moža, dobiti v kremplje malovredni Vrhunc, ki je v vsej okolici na slabem glasu?"

"Ej, vi ga ne poznate. Zelo je premeten in govoriti vam zna na srce, kakor bi rožice sadil. Preden sem se zavedel, sem bil v razbojniški jami: vino mi je vzelo razsodnost, karte pa denar. Ujel sem se v Miklausinove zanke ..."

"Hm, to je cudno. Ves trg je vedel, kdo stoji za Vrhuncem, samo vi ne. Kakor da ste bili gluhi in slepi. Pa brez zamere, da sem tako odkrit!"

"Nic zato," se je silil Gradnik, "kaj bi zamera? Toda zelo sem žalosten, da me noben prijatelj ni opozoril na Miklausinove spletke. Ena sama beseda bi me bila morda rešila ..."

"Ne, to ni res," je nenadoma rekel ucitelj s trdim glasom. "Nic vas ni moglo rešiti, saj niste hoteli niti videti niti slišati svoje lastne žene, kako bi se vam potem upal približati tuj clovek ... In dosti prijateljev menda sploh niste imeli ..."

"Gospod ucitelj," je vzrojil Gradnik, "nadejal sem se nekoliko drugacnega razgovora. Ne valim krivde s svojih ramen, bil sem res lahkomiseln in nespameten, drugace bi bil pac obcutil nevidne mreže okrog sebe. Toda vi trdite, da je vsa okolica vedela, kako je z menoj? Že verjamem, že verjamem ... Eno bridko spoznanje vec: vsa okolica me je sovražila, da, sovražila, ker mi je zavidala. Za vraga, vsi ste nevošcljivi, vsi ste enaki."

Jezen je skocil pokonci, pograbil na tleh ležeci nahrbtnik in s strani poškilil na ucitelja, da bi ugotovil ucinek svojih besed.

"Tako ne prideva do jedra," je dejal ta mirno. "Neprijetno mi je, da vam moram dati pred obraz zrcalo, v katerem se boste prav videli, a prosili ste me pomoci in jaz vam je nisem odrekel. Ne odmikajte se in pogumno pritisnite prst na vozel: Gradnik, sami ste se izrocili sovražniku v roke, - s svojo preveliko bahavostjo in necimrnostjo. Ves trg ve to."

"Ni res, ni res," je zakrical Gradnik. "Isto mi je ocital dopoldne tudi Miklausin, a on je moj sovražnik iz mladih let. Ponos ni napaka. Da ste bili vi lastnik in gospodar Belega dvora, kdo ve, ali bi vam ljudje ne ocitali še kaj hujšega ...?"

Ucitelj si je poveznil klobuk na glavo, vrgel puško cez ramo in se hladno poslovil: "Srecno pot! Želim vam, da cimprej najdete varno zavetje!"

 

III.

Ucinek tega kratkega slovesa je bil takšen, kakor si ga je bil pametni šolnik zamislil. Begunec je najprej obstal kakor okamenel, potem pa je planil proti njemu s takšno silo, da ga je skoraj zrušil na tla.

"Pocakajte, pocakajte! Saj se še nisva dogovorila. Obljubili ste mi svojo pomoc."

"Sodim, da boste sami vse najlepše uredili. Odkrito receno, nimam veselja, da bi pomagal cloveku, ki si še takrat ne zna potrkati na svoje prsi, ko se mu majejo tla pod nogami. Kajpak, samo drugi so krivi ... Sam nicesar ali prav malo ... Zacnite pri sebi, za vraga, ce hocete kreniti na boljšo pot!"

"Gospod ucitelj ..."

"Ker sem že zacel, naj tudi koncam, ceprav se ne vtikam rad v tuje zadeve. Česar vam do danes nemara še nihce ni povedal, cesar si sami nocete priznati, boste zdaj slišali od mene. Morda bo kaj zaleglo ... Gradnik, vse življenje vas je vodilo golo samoljubje, zato tudi niste znali najti poti, ki vodi iz srca v srce ..."

"Kako morete ..."

"Vaša dejanja izpricujejo to trditev. Vprašajte se vendar prav odkritosrcno, ali ste doslej sploh koga resnicno ljubili, razen sebe, seveda! Ženo? Zares, baje ste jo porocili, siroto brez doma in dote, iz ljubezni ... Toda, ali ni bilo tudi za tem skrito samoljubje: ceš, vedno bo dvigala oci k meni, ki sem jo povišal. In, tako pravijo ljudje, se revica ni niti upala dovolj upirati vašemu propadanju in vas ni znala prepricati drugace kakor z zaman prelitimi solzami ... Ali veste, da je bila in da je živa mucenica? Skoro bi dejal, da tudi svoja otroka ljubite le zaradi tega, ker sta lepa, pridna in nadarjena. Vidite, Gradnik, tako je za sleherno vašo mislijo konec koncev samoljubje, katerega mati je odurna sebicnost ..."

Nikoli v življenju do te ure ni slišal ponosni Gradnik take pridige. Molce je požiral hude ocitke, toda poslednje, s povzdignjenim glasom izgovorjene uciteljeve besede so ga vrgle na kolena pod križ, ki ga je krcevito objel z obema tresocima se rokama. Telo širokoplecega možaka se je treslo v nezadržnem joku, tako da je bilo mlademu ucitelju skoraj žal brezobzirnih besed. Vendar je stal tiho na poti in gledal skrušenega grešnika. Neka misel mu je prišepetavala, da je storil prav. Čez nekaj casa se je Gradnik dvignil ter se mu s sklonjeno glavo in nekako bojece približal.

"V srce ste mi pogledali," je priznal zamolklo, ne da bi bil dvignil pogled, "vse je res, vse ... In jaz sem mislil, da me nihce ne pozna. Samo tisto o otrocih," je dostavil s skoraj razvnetim glasom, "tisto pa ni res ... Otroka sta moja in rad ju imam, kakršna sta. Rad bi ju imel, ce bi bila pohabljena ali bebasta ..."

"Verjamem, verjamem" je pritrdil ucitelj naglo, "saj to sem rekel, da se vas je bolj prijelo. Ne zamerite! Bolj pomembno pa je drugo. Ali hocete popraviti, kolikor je pac mogoce, najprej sebe, potem ostalo?"

"Hocem. Iz dna srca se vam zaklinjam, hocem! Hocem iz ljubezni do otrok, do žene in do Belega dvora. Vse poskusim ..."

"Beli dvor je lepa domacija," je svaril ucitelj, "v neki meri pa je kriv, da ste padli. Prelep je, to je tisto."

"Oh, molcite, molcite," je vzdihnil Gradnik, cigar dobre namene je zdajci zagrnil nenaden val malodušja, "saj ga ne bom vec videl. Bog ve, kdaj se spet vrnem?"

"Ej, saj bi lahko ukrenili drugace. Javite se sodniji! Gotovo vam bodo verjeli, da vas je premagala jeza. Temu primerno bo tudi kazen bolj mila ..."

"Ne, ne," se je prestrašil begunec, "da bi me vklenjenega gonili pred sodnika? Kar dalje pojdem."

"Ali ni za tem strahom nekaj vašega starega samoljubja, ki ne dopušca, da bi se Gradnik z Belega dvora pokoril v jeci. To bi kazalo, da vaša obljuba ni prišla od srca."

"Nicesar mi ne verjamete," je potožil Gradnik. "Res, bojim se sramote. Tako bi me potisnila k tlom, da bi se nikoli vec ne mogel dvigniti. Raje si nekje v tujini poišcem primerno delo, tako da bom svoje ljudi vsaj od dalec podpiral. Vidite, zato sem se vas poprej tako razveselil. To je clovek, sem si dejal, ta ti bo pomagal. Za nicesar drugega vas ne prosim, samo za to, da vam smem pošiljati denar ... Vi ga hranite in skrivaj pomagajte mojim ... Saj veste, drugace me izslede ..."

"Rad vam ustrežem. Kam pa nameravate? Ali ste že kaj premislili?"

"Tako sem iztuhtal, da jo udarim cez pohorske gozdove k Dravi. Tam pocakam na prvi splav in poprosim splavarje, da me vzamejo s seboj. Sodim, da ne bo pretežko. Drava bi me popeljala v Slavonijo in v slavonskih hrastovih gozdovih so se že mnogi skrili med drvarji. Menda se posreci še meni."

"Zares dobra zamisel. Slucajno sem pohorski rojak. Veste kaj, v Vuzenici se oglasite pri mojem bratu, on vas gotovo brez težave spravi na kak splav. Po Tomaževih vprašajte in povejte, da vas jaz pošiljam!"

Gradnik se je iskreno zahvaljeval in nato umolknil, a njegovo neodlocno mencanje in prestopanje z ene noge na drugo je kazalo, da ga razen bega teži še nekaj drugega, cesar si ni prav upal izreci. Urbancic mu je pomagal, spomnivši ga na njegovo prvo prošnjo.

"Gotovo pošljete denar pod izmišljenim imenom. V pošiljki omenite Ložniško sedlo ali pa križ, in že bom vedel, od koga prihaja. Zraven poslane zneske bom naložil v hranilnici in z njimi pomagal vaši rodbini, kadarkoli bo potrebno. Ali imate še kako željo?"

Možu pred njim se je tresel glas: "Moja uboga žena gotovo ne preživi prodaje naše domacije. Razen stare tete ne bosta imela otroka nikogar na svetu. Prosil bi vas, da se pobrigate za moja otroka, še posebej za Lovreka! Poucite ga, svetujte mu, kakšen naj bo ..."

"To vam rad obljubim. Kako bo s posestvom, kdo ve? Mnogo bo bržkone odvisno od tega, ali je Miklausin podlegel poškodbam ... Morda pa ga le niste tako hudo ..."

"Kaj menite, da še živi?" je hlastno vprašal Gradnik.

"Hm, vse je mogoce. Že zaradi tega mi cimprej sporocite, na kateri naslov naj vam pišem, da vas poucim o vseh dogodkih, ki se ticejo vas in vaše rodbine."

Med njunim razgovorom se je bila privalila cez ostro obsekane kozjaške skale ogromna, žolta lunina plošca, ki je za nekaj hipov obvisela na skoraj crnih vrhovih smrek, jih pozlatila in obžarila, nato pa splavala, okroglemu balonu podobna, višje na nebeški svod. Njeno zlato se je prelivalo v blesteco srebrnino, in mahoma se je vsa gorska pokrajina odela v bledikasto luc, stkano iz svetlobe in teme, skivnostno in opojno hkrati. Po tleh so se zacrtale vijolicaste sence, trepetajoce v nemiru nocnih vetrov.

"Pozno je že, gospod ucitelj," se je spomnil Gradnik in mu z negotovo kretnjo iztegnil svojo desnico. "Hvala vam za vse. Trdno sem preprican, da boste svojo obljubo izpolnili. Z Bogom, gospod ucitelj! Sezite mi v roko, ce se vam ne zdi za malo. Hudoben nisem, to mi lahko verjamete ..."

Mladi mož mu je krepko stisnil desnico: "Srecno pot! Potujte brez skrbi! Kar bo v moji moci, se gotovo zgodi."

"Hvala vam, najlepša hvala!"

Brez nadaljnjih besed se je begunec obrnil k poti, ki se je pod Kozjakom spušcala v ozko dolinico, in cez nekaj hipov utonil v gozdni temi. Njegovi koraki so še nekaj casa odmevali med skalovjem, potem pa utihnili in se umaknili enakomernemu otožnemu cvrcanju murnov, kosajocemu se s šumenjem neutrudne Ložnice, ki se je spodaj v globini zaganjala ob ceri in jezove.

 

IV.

Z zamišljeno pocasnostjo se je tisto noc vracal ucitelj Urbancic proti domu. Dospevši do Kozjakovega vznožja, je v skalnati soteski prekoracil most cez Ložnico in tako dospel na glavno cesto, ki se je v mesecini vsa bela vijugala po globeli, sledec poti deroce gorske recice. Zdaj je ucitelj prav mocno pospešil korake, tako da je cez dobro uro hoda uzrl pred seboj spece hiše starodavnega trga. Visoko nad vegastimi strehami se je šopirila grašcina, katere ostenje je ponekod od tal do vrha prerašcal vsiljivi bršljan.

Na trgu se je razgledal. Skozi okna Skalovnikove gostilne je kljub pozni uri sevala dolgocasna rumenkasta luc, pricajoc, da še bedijo. V posebni sobi je naletel na vecjo družbo, ki je zakasnelega gosta hrupno pozdravila in ga kar vprek pricela seznanjati z velikim dogodkom, zaradi katerega se nocoj še ni bila razšla. Brž je ugotovil vse podrobnosti o uboju na Belem dvoru, zabeljene z raznoterimi okraski. Nihce od navzocih, ki so ucitelja hlastno zalagali z njimi, pa ni slutil, da pozna vso zgodbo bolje od njih iz prvega vira. Ob tem ali onem pretiravanju se je moral krotiti, da ni prasnil v smeh, ki bi ga družba ne bila razumela ter bi ji zato bil sumljiv.

"A kako je z Miklausinom?" je vprašal, da se pouci o najvažnejšem, o žrtvi usodnega spopada.

"Ej, saj veš, kopriva ne pozebe," je dejal zdravnik Skocnik. "Izlizal se bo. Ampak besen je, besen. Komaj se je zavedel, je že zahteval orožnike, krical nanje in zahteval, da morajo Gradnika ujeti. Najrajši bi ga menda videl bingljati na vislicah ..."

Ucitelju je odleglo, sam ni vedel, zakaj. Pac, tako je cutil, da ni rad objubil molcecnosti in da mu je ves cas težila dušo misel na mrtveca, ki je bil, kakor se je zdaj izkazalo, hvala Bogu živ.

"To je dobro, to je zelo dobro," je vzkliknil s tako zadovoljnim glasom, da so se vsi zacudili.

"Da ga ni ubil, mislim," je popravil malce v zadregi. "Smrt je pac vse kaj drugega kakor telesna poškodba."

"No, Miklausinu je smrt prizanesla," je resno pripomnila Skalovnikova gospa, "toda Gradnica, ta uboga reva, je zvecer umrla."

Ucitelj se je presunjen zganil, gospa pa je nadaljevala: "Otroka, otroka ... Že ves vecer mislim na ta dva revcka. Oce izginil, mati umrla, domacija pojde na boben. Uh, ta grdi clovek, ta Gradnik ... Bog ga bo že še kaznoval za njegovo brezvestnost ..."

"Ej gospa," se je nehote postavil Urbancic zanj, "kdo ve, kako grozne ure preživlja. Nobena sodnija bi ga ne bila mogla huje kaznovati ..."

Vsi so mu zaceli živahno oporekati, tembolj, ker je bil nekoc Gradnik clan omizja pri Skalovniku. Ucitelju se je zdelo, kakor da se ga nekako otepajo in ga slikajo bolj crno, kakor je bil v resnici, kot zlocinskega in podlega cloveka, ki bi ga naj orožniki cimprej zalotili, da bi ne ogrožal mirne doline in njenega neskrbnega spanja. Zaradi tega se je kmalu navelical zlagane zamizne modrosti, iz katere je preglasno odmeval sebicni strah, da bi tega ali onega kdo ne oznacil za bivšega beguncevega prijatelja. Oprostivši se, da ga je dolga in težavna pot utrudila, se je poslovil in krenil najprej proti šoli, kjer je imel svojo sobo, nato pa si je premislil in ubral pot proti Belemu dvoru.

Tudi tam še niso pocivali: pritlicna okna so bila razsvetljena in so se kakor velike zvezde utrinjala proti dolini. Samo v prvem nadstropju zgoraj je bilo vse temno, razen dveh oken, ki sta žareli v skrivnostni in otožni luci, kakor da visita s strehe dva velika lampijona*. Že pod hribckom pa je udaril na uciteljevo uho trušc veselih, skoraj razposajenih, bržkone že nekoliko vinjenih ljudi, katerih glasovi so se cudno mešali z mogocnim zborom kvakajocih žab spodaj v ribniku. Da bi bilo nasprotje med življenjem in smrtjo še ocitnejše, je zdajci zadonela vesela zaljubljena pesem. Urbancic je poznal nevšecno navado bedenja pri mrtvih, deloma je celo priznaval njega prvotni namen, omiljenje grozecega dostojanstva smrti, vendar se je upiralo njegovi obcutljivi duši. Zato se je izognil hištrne* in se po stopnicah povzpel v prvo nadstropje, kjer je na parah sredi obilnega cvetja in zelenja ležala pokojna Gradnica. Omamen duh po venecem rastlinju in tlecem stenju lojenih svec je vzbudil v mladem možu tisto spoštljivo, nekoliko prestrašeno custvo nemoci, ki ga vedno in vedno doživljamo ob mrtvecih. Stopil je bliže in se zagledal v bled, še vedno ljubek obraz, ki sta se bili vanj tik ob ustnicah zarezali dve tožeci, bridki potezi. Ob pogledu nanje se je spomnil na njeno uniceno življenje in srce se mu je skrcilo v neskoncnem usmiljenju in v oceh so mu zaigrale solze. Šele hlastno šušljanje dveh postarnih* ženic, edinih cuvajk pokojnicinega smrtnega pokoja, ga je spomnilo, da ni sam v sobi, in ga pregnalo iz nje. Hitro je pomocil zeleno pušpanovo vejico v blagoslovljeno vodo, pripravljeno v srebrni skodelici ob vznožju, poškropil* vošceni obraz, in pocasi, po prstih stopaje odšel. Po zamudnem iskanju je naposled našel staro teto v kuhinji, kjer je rezala nove grmade kruha za lacne vasovalce.

Starkin obraz se mu je na mah prikupil. Po obicajnih besedah sožalja je vprašal po otrocih in zvedel, da spita kljub grdemu razsajanju.

"Ni lepa navada, ne," je menila teta, "a kaj hocete, ko vas drugace ljudje obirajo."

"Ubožca," je rekel ucitelj, "kaj bo z njima?"

"I kaj?" se je razhudila starka. "K meni pojdeta. Če Bog da, se jima bo godilo bolje, kot se jima je dozdaj. Kaj pa sta imela na Belem dvoru dobrega, vas vprašam. Pri meni ne bosta stradala, toliko, hvala Bogu, že še imam. In do moje koce Miklausinovi kremplji ne sežejo, Bog mi odpusti."

"Prav je tako," se je razveselil ucitelj, ki mu je bilo ob njenih besedah kar odleglo. Saj je bilo zdaj najvažnejše, da prideta otroka nemudoma iz morecega vzdušja nesrecne hiše, a odkriti, ceprav nekoliko prezirno robati tetin obraz, dedišcina Gradnikovega rodu, mu je jamcil, da najdeta zavetja pri pravem cloveku. Bistrogledna starka je koj opazila njegovo veselje in tako sta se nazadnje prav prijateljsko poslovila. Moral je celo obljubiti, da prav kmalu obišce otroka v njunem novem domovanju, v hišici na Gradišcu.

Doma je kljub zaspancu napisal še nujno pismo svojemu bratu v Vuzenici, ki bi naj ubeglemu Gradniku ugladilo pot. Ko je legel v posteljo, dolgo ni mogel zaspati. Nemirne misli so mu rojile po glavi. Pri tem pa ga je navdajalo nejasno, polnezadovoljno, ker neutešeno, polsrecno custvo, da mu je minuli dan prinesel nenavadnih doživljajev in da je po svojih moceh pomagal. Misel na pomoc ga je obkrožala v vedno ožjih vrtljajih, dokler je koncno ni premagala potreba po pocitku. Ko je zadremal, je nad Gorico že vstajal novi dan.

 

3. poglavje

 

POVEST O LEPI ANI

 

I.

Zalesje je prijazen majhen trg s kopico starinskih hiš, katerih strnjena vrsta dopušca eno samo dolgo glavno ulico, ki se na vzhodni strani pod grajskim hribom razceplja v dve razlicno usmerjeni cesti: leva tece na zacetku v ravni crti kakor napeta struna po zelenem zalešcanskem polju, nato pa se izgubi med hribovjem, kjer se mukoma preriva med skalnimi soteskami proti koroški strani; desna pa hiti skozi gozdove in klance proti mestu. Tam, kjer se koncuje ravno potegnjena crta leve ceste, se na nevisokem, toda strmem gricu košati Gradišce, siva razvalina nekdanjega zaleškega gradu. Pod njo se dolina ustavlja, toda podoba je, da se hoce nazadnje še enkrat z vso silo razširiti. Vendar ostane samo pri neuspelem poskusu, kajti prehitro jo zaustavi gricevje, ki se ne mara umakniti ter daje prostor samo razsecni kotlini, obmocju Belega dvora, dosedanjega domovanja Gradnikov. Hiša sama se šopiri nekako v sredini med dvema pomembnima cestama, ob zakljucku nižjega, kotlino obrobljajocega grebena. Severovzhodno pod tem je majhen ribnik. Na drugi strani se vzpenja proti nebu apnenasto hribovje, katerega skrajni, proti dolini segajoci izrastek je Gradišce s svojo razvalino. Ta gorski svet je podoben ogromnemu stopnišcu, zakaj višine se grmadijo skokoma, kakor da hoce sleherna slednjo prekositi, tja do vrhunca stožcastega Rudnika. Kamor seže pogled, vsepovsod smrekovi gozdovi, iz katerih štrle mestoma sivkasti pogoni skalovja ali pa se svetlikajo iz njih široke, obdelane poseke z belimi lisami, samotnimi gorjanskimi kmetskimi hišami, ki se ustavjajo šele tik pod vrhovi.

Z razvaline se vidi na dolino najlepše. Ogledni stolp je še dobro ohranjen, zato se brez bojazni popneš po ozkih kamnitih stopnicah do line s starodavnim zvoncem, katerega tenki glas si ljudsko izrocilo tolmaci po svoje: ulit je iz zlatega in srebrnega nakita nekdanjih grašcakov kot spomin in pokora na mnoge storjene grehe in prizadete krivice. Dolina je opojno lepa! Kakor na dlani se razgrinja pred teboj tja do pregrade sinjih Golckih planin*. Podobna dolgi stegnjeni kaci se zvija po njej Ložnica, tekoca najprej po sredini, potem pa ves cas ob južnozahodnem vznožju dolinskega hribovja. Bistra in poskocna recica, ki jo obroblja zelen pas jelš in vrbovja, prejema izpod Gradišca mocan dotok: cez izprano skalovje grmi iz ozke špilje* slap, katerega spenjena voda takoj goni veliko mlinsko kolo.

Na južnovzhodni strani se Gradišce izteguje, stikajoc se z belodvorsko posestjo, katere del je nekoc bilo. Tik pod razvalino stoji v pravcati gošcavi sadnega drevja bela hišica, dom nekdanjih grajskih valptov*. V njej je bivala sedaj Gradnikova Mica, teta ubeglega Gradnika: ves hrib tja do žive meje, ki se je položno spušcala v belodvorsko kotlino, je bil njena last. Od starega gradu je ostalo, razen oglednega stolpa, le še nekaj napol porušenih sten, pric nekdanjega obzidja, pod hišo pa se je v smeri proti kotlini raztezal bivši grajski vrt, ki je na eni strani prehajal v sadovnjak, na drugi pa ga je zaustavljalo skalovje grajskega grica, katerega razorana stena je visela skoraj navpicno ob njem in nad njim.

Teta Mica je stanovala v svoji hišici že dolgo vrsto let, odkar je bil umrl njen oce, prvi gospodar Belega dvora. Podedovano posestvo, ki je bilo zdaj zanemarjeno, toda ne ravno majhno, je nudilo samotarki dovolj, toliko vsaj, kolikor je rabila za svoje skromne potrebe. Dninarjev ni najemala, vse delo je opravila sama, zaradi cesar se ni mogla niti se ni morala brigati za boljšo izrabo zemlje. Sadno drevje je bilo že prastaro, vendar je kljub temu še dobro rodilo. Jabolka in hruške z Gradišca so po svojem okusu slovele po vsej okolici, na njegovih prisojnih bregovih so zorele najzgodnejše cešnje in marelice, najokusnejše breskve, najslajše slive. Na grebenu tik ob razvalinah so se košatili celi gozdovi pravih kostanjev, prehajajoc pocasi v gosto bukovje, ki je prerašcalo ves hrib tja do druge stopnice, do naslednjega, nekoliko višjega hriba, kjer so se listavci in iglavci cedalje bolj mešali, dokler niso koncno prevladali obsežni smrekovi in macesnovi gozdovi.

Takšno je bilo Lovrekovo in Polonicino novo domovanje, tu sta našli siroti varno zatocišce tik ob ljubi stari domaciji, ki je nista mogla zlepa pozabiti, ker sta tudi poslej neprestano opazovala, kaj se je zgodilo z njo po njunem odhodu.

Teden dni po materinem pogrebu je obenem z razpisom prisilne prodaje zasegla posestvo sodnija v Razborju na predlog Miklausinovega odvetnika. Teta Mica sploh ni cakala na nadaljnje dolocbe sodnije, marvec je oba otroka takoj po pogrebu odvedla s seboj. Splašeni siroti sta se je oklenili z ganljivo zaupljivostjo, ki je starko osrecavala in jo bodrila, da se je svoje težavne naloge lotila s podvojenimi silami. Predvsem je skrbela, da sta se v njenem domu pocutila cimbolj udobno in prijetno.

Njena hišica, prislonjena k zložnemu pobocju pod razvalinami, s pogledom na prostrani vrt, do katerega so vodile kamnite stopnice, se je dozdevala otrokoma kmalu prijetnejša od gosposkega Belega dvora. Vse se je tišcalo lepo skupaj: na desni kravji hlev in svinjak, v hišici pa velika soba z ogromno zeleno pecjo, dve manjši cumnati in zacrnela kuhinja.

V leseni uti za hišo so imeli svoj prostor še steljnik*, nad njim parna*, natlacena s senom, spredaj ob zidu pa drvarnica, iz katere sta otroka pridno nosila drva v kuhinjo. Oba sta se v kratkem docela vživela na Gradišcu, v glavnem zaradi blagodejne domacnosti, ki ju je takoj objela z nežno in obzirno roko.

Po vecerji so obicajno vsi trije posedali na trati pred hišo in gledali na zvezde, prikovane na visoko nebo, ali pa na Zalesje z njegovo razpršeno kopo luck, za katero so iz bolj oddaljenega rudnika vcasih švignili rdeckasti plameni. Tu in tam je otrokoma ušel pogled proti zapušceni domaciji, ki se je osamela in nema belila iz nocne temine.

"Lepo je pri vas, teta," je nekoc ob taki priliki zavzdihnil Lovrek, "a zame je Beli dvor vendarle najlepši."

"Jaz sem pa rajši tukaj pri vas, teta," je zašepetala Polonica. "Drugod me je kar strah ... Odkar je mamica umrla ..."

"Beži, beži, kaj te bo mame strah!" jo je pokaral brat. "Mama bi pomagala, vedno, ce bi le mogla, še zdaj, ko je mrtva."

"Saj mamice me tudi ni strah, ampak vsega drugega ..."

"Zares, lep je Beli dvor" je prekinila teta otroški prepir, "samo mi Gradniki nimamo na njem prave srece. Nemara smo ga prelahko dobili ..."

"Zakaj pa, teta, povejte, povejte!" je radovedno silil Lovrek vanjo.

Starka ga je ostro pogledala, kakor da se hoce prepricati, ali govori iz njega samo igriva otroška radovednost ali resnicno zanimanje za usodo davnih prednikov. Deckove pazljive oci so ji bile menda dovolj tehten dokaz, zato je sklenila roki pod kolenom in dejala: "Če še nista prevec trudna, vama povem, kako je bilo pred mnogimi leti, ko še tudi mene ni bilo na svetu."

Vsa razvneta sta otroka zatrjevala, da bi lahko poslušala do polnoci in tudi še dlje, ce bi bilo treba. Starka je dobrovoljno prikimala in pricela s svojo povestjo, ki so jo spremljali murni, prepletajoc noc z nevidnimi strunami. Z razvaline, ki se je vsa crna stikala z nebesnim obokom, je zdaj in zdaj potegnil lahen veter, in poslušajocima otrokoma se je zdelo, da se vse okrog njiju oživlja, dobiva oblike ter se nato spet razblinja, kakor megla, ki jo gledaš pred seboj in je vendar ne moreš ujeti, ko dospeš do nje.

 

II.

"Pred davnim casom," je pripovedovala teta Mica, "ko je stal na Gradišcu velik grad, tam, kjer je zdaj Beli dvor, pa samo grajska pristava, so nekega dne pridivjali Turki v našo dolino. Kmetsko ljudstvo je zbežalo pred njimi v hribe in gozdove. Samo grajski so ostali za svojim trdnim zidovjem, ki pa ni mnogo zaleglo, kajti grduhi so ga z naskokom zavzeli, ga oplenili in nazadnje zažgali. Od tistih dob gradu nikoli vec niso mogli pošteno popraviti, za novega pa je menda primanjkovalo denarja. Mnogo pozneje, ko se ni bilo vec bati turške nadloge, so dedici raje zgradili nov dvor nad pristavo, tvoj ljubi dom, Lovrek. Poslej je tam stanovala gospoda, grašcinski oskrbniki pa še zmeraj pod starim gradom, katerega ruševine so bolj in bolj razpadale. Tale vrt, ki ga vidita, so si omislili poznejši lastniki, francoski grofje. Bojda je bil poprej sila lep - dokler je bila tlaka in so kmetje zastonj garali. Pozneje je seveda propadel.

Povedati vama moram, da so bili prav Gradniki, vajini predniki, dolga leta oskrbniki, in menda jim tudi ime poteka od njihovega nekdanjega bivališca na gradu. Moj pokojni oce, vajin praded, so bili poslednji med njimi, zakaj božja previdnost je odlocila, da so nazadnje sami kupili grašcinsko posestvo. To pa se je zgodilo tako. Moj ded so imeli dva sinova in eno hcer. Najstarejši, cigar potomci še živijo, se je priženil na veliko hribovsko kmetijo, mlajša dva pa sta ostala na Gradišcu: to sta bila moj oce, Blaž Gradnik, in moja teta Ana. O njej je šel po vsej dolini glas, da v sedmerih farah ni lepšega dekleta od nje. Gospodinjila je mojemu ocetu in živela sta mirno in složno v tej naši hišici.

Ko so moj oce prevzeli oskrbniške posle, je bil grajski gospod francoski grof d'Harancourt. Njegova rodbina je bila, kakor so mi pozneje pripovedovali oce, svoje dni pribežala s Francoskega, kjer je podivjano ljudstvo vso plemenito gospodo pomorilo ali pa jo pognalo z grašcin v tuji svet. K sreci so d'Harancourtovi rešili dosti nakita in denarja, tako da so si pri nas lahko kupili Beli dvor. Eden od mladih se je celo oženil v našem kraju in tako ostal v dolini tudi še potem, ko so se njegov brat in vsi njegovi vrstniki spet vrnili v svojo francosko domovino. Kakor so mi rekli oce, ti francoski grofje niso bili slabi ljudje. Na Belem dvoru so za mojega oceta živeli trije, stari grof in njegova sinova, oba prav lepa, vesela in priljudna fanta. Posebno mlajšega, Žaka, so imeli ljudje zelo radi. Njega sem kot otrok videla s svojimi lastnimi ocmi, ko sem bila stara okrog šest let, približno takrat, ko je mojemu ocetu prepustil Beli dvor. Visok in teman je bil in skoraj sem se ga bala, ker se ni nikoli nasmejal. Vcasih me je poujckal na kolenih ali mi zamrmral na uho, da imam Anine oci. Nikoli ne bom pozabila, kako žalosten je bil ob tisti priliki njegov obraz.

Mladi Žak (Jacques) se je najraje mudil na Gradišcu, zlasti pozneje, ko se je moral njegov starejši brat Žan (Jean) preseliti na Francosko, sprva zaradi primerne izobrazbe, nato pa zaradi rodbine. Njegov stric, ki je bil dobil povrnjena bogata rodbinska posestva, ga je namrec posinovil in tako je moral decek ostati pri njem. Mati obeh groficev je bila umrla še pred Žanovim odhodom, stari grof pa se je kot strasten lovec najraje potikal po svojih gozdovih, ki so bili v tistih casih polni raznovrstne divjadi. Ubogi Žak je bil tako docela prepušcen samemu sebi in bilo je razumljivo, da je najraje zahajal v prijazno oskrbniško hišico. Z Ano, ki je bila približno njegovih let, sta postala že v otroški dobi nelocljiva prijatelja. Neprestano sta ticala skupaj, izvzemši ure, ko se je moral Žak doma uciti in se pripravljati za svoj poznejši plemiški stan. Na Gradišcu se je grofic naucil izvrstno govoriti naš slovenski jezik in še kot mladenic se je raje pomenkoval s preprostimi ljudmi kakor z grajsko gospodo, ki je z drugih gradov hodila na obisk k Belodvorcanom.

Po smrti mojega deda je bilo teti Ani osemnajst, mlademu grofu pa dvajset let in prijateljstvo med njima je bilo še vedno tako prisrcno kakor v otroških letih. Kmalu pa se je vse spremenilo. Nekega dne je namrec stari grof poklical mojega oceta k sebi.

"Blaž," je dejal na kratko, kakor vedno, kadar je govoril s podložnimi, "oženiti se boš moral. Oskrbnik brez gospodinje, to ni nic."

"Ana mi prav dobro gospodinji ..."

"Za Ano se je tudi našel snubec. Mladi Muskada bi jo rad za ženo."

"Muskada?" so se zamislili moj oce.

Že samo ime vam kaže cloveka tuje krvi. Njegov oce je bil svoje dni pripomogel, da se je grofovska rodbina srecno rešila pred razdivjanim ljudstvom, zato so ga vsi mocno cenili. Pozneje pa se je porocil s Slovenko in se skoraj cisto ponašil. Grof ga je postavil za grajskega logarja, a po njegovi rani smrti je potrdil rodnega mu sina Antona za njegovega naslednika. Gori na veliki jasi pod Rudnikom, ki se s ceste prav dobro vidi, je stala nekoc grajska logarija, tam je bil Muskadov dom, dalec od ljudi, visoko nad dolino, kar pa njega ni dosti motilo, saj je bil bolj samotarske cudi. Kakor so mi ga opisali oce, je moral biti lep clovek, a ne po našem okusu: ožganega rumenkastega obraza, crnih las in hudih oci, tako da so se ga mnogi bali in se niso radi na samem srecali z njim. Bil je pac Španjol*, ceprav ga je rodila slovenska mati, in tudi znacaja je bil južnjaškega.

"Boljšega moža ne dobi zlepa," je prigovarjal stari grof obotavljajocemu se mojemu ocetu, zakaj Muskada je bil zaradi svoje molcecnosti in lovske izurjenosti gospodarjev miljenec.

"Najboljše bo, da povprašam njo samo," so menili oce.

Ko so tisti dan prišli domov, je Ana obešala perilo, mladi grof pa ji je pomagal. Lepa mladca sta se ves cas med delom šalila in se po otroško zabavala, tako da se je še ocetu dobro zdelo.

"Ana," so zaklicali že od dalec in se hoteli tudi nekoliko ponorcevati, kajti za Muskado niso bili prav nic vneti, "Ana, snubca imaš ..."

Ob njihovih besedah sta Žak in Ana kar otrpnila ter z bledima obrazoma in široko odprtimi ocmi obstala na mestu kakor vkopana.

"Kaj ste rekli, Blaž?" je koncno namesto onemelega dekleta zahlipal mladi plemenitaš.

Ocetu se je njuno obnašanje zdelo nekam nepotrebno, vendar so si ocitni strah obeh razlagali bolj kot veliko zacudenje, pa so vseeno gnali šalo še naprej.

"Snubec se oglaša, prav zares," so dejali smejoc se. "Muskada je povprašal zate. Kaj bi ga hotela, Ana?"

Sestra se je sunkoma obrnila in brez odgovora zbežala v hišo. Žaku pa je zalila obraz temna rdecica. S stisnjenimi pestmi se je približal mojemu osuplemu ocetu.

"Kako si drzne?" je siknil. "Ano hoce? Kdaj vam je to rekel?"

"Ne, pravzaprav mi niti ni sam povedal, ampak gospod grof, vaš oce, ki na vse kriplje podpirajo njegovo snubitev."

Razburjeni mladenic je za hip pomolcal.

"Moj oce? Dobro, dobro. Takoj moram k njemu, Ani pa sporocite, da se nemudoma vrnem."

In že je oddirjal s tako naglico proti Belemu dvoru, kakor bi mu bilo gorelo pod nogami. Moj oce so ostali sami pred hišo. Nekaj se jim je zasvetilo v glavi in hudovali so se nase, da niso že poprej oci bolje odprli. Šli so za Ano v sobo, kjer so jo našli vso v solzah pri oknu sloneco.

"Kaj ti je, Ana?" so jo vprašali. "Snubec vendar ni taka nesreca! Druga dekleta bi bila vesela."

"Jaz pa ne. Ne maram in ne maram Muskade. Kaj sili za menoj? Že nekolikokrat sem mu rekla, naj me pusti pri miru."

"In to izvem šele danes?"

"Samo Žaku sem povedala, prevec sem se jezila."

"Samo njemu? Tako, tako."

Oce so imeli svojo sestro nadvse radi, zato so bili zdaj nejevoljni, ker se jim ni bila zaupala. Malo so povesili šobo, vendar jim je zla volja hitro minila.

"Nic se ne boj, Ana," so rekli, "jaz te ne bom silil k možitvi! Dlje ko ostaneš pri meni, ljubše mi bo."

Naslednji dan so oceta spet poklicali na Beli dvor. Na cesti pod balkonom je cakala velika kocija. Hlapec je že sedel na kozlu in prigovarjal nemirnima konjema. Ocetu se je ob tem pogledu stisnilo srce in zla slutnja jim je govorila, da ne bo nic prida. Zares je bil stari grof kakor samo hudo vreme.

"Žak odpotuje na Francosko," je dejal osorno, kakor še nikoli, "cas je, da se priuci poštenemu delu. Predolgo se je igral in družil z osebami, ki niso njegovega stanu."

Oce so bili še mladi in jezavi, pa so pri prici zarohneli: "Gospod grof, ce mislite na mojo sestro ..."

"Nic ne mislim," jim je segel njihov gospodar v besedo. "Svojega sina pospremim do mesta. Ko se vrnem, se pomeniva tudi o Ani."

V tistem trenutku je stopil iz hiše Žak in se z negotovimi koraki približal mojemu ocetu, ki so razburjeni stali pred svojim gospodom ter od jeze in nejevolje niso vedeli, kaj bi poceli.

"Na svidenje, cez nekaj dni!" je rekel stari grof. "Hajdi, Žak, voz naju caka!"

"Z Bogom, Blaž," se je poslovil mladenic potrto in ponudil mojemu ocetu svojo roko. Medtem ko je njegov oce sedal v kocijo, jim je mimogrede še naglo zašepetal: "Recite Ani, da je nikoli ne pozabim!"

Čez nekaj hipov je nato pocil bic, voz je oddrdral proti glavni cesti, oce pa so se prav žalostni vrnili domov, sklenivši pri sebi, da na prizanesljiv nacin prepricajo sestro o potrebi locitve. Tudi so ji hoteli povedati, da mora biti prej ali slej konec tudi najlepše mladostne tovarišije, kajti resno življenje nameri vsakemu cloveku delež nadlog in težav. Skrbelo jih je samo, da bi se Ana ne žalostila prevec, zato so bili kar veseli, ker jih proti pricakovanju ni nic nadlegovala, ne s solzami ne z vzdihi. Edino nekoliko bledejša se jim je zdela, to je bilo vse.

In ko je stari grof, ki se je bil cez teden dni vrnil, neke septembrske nedelje pripeljal s seboj mladega, mrko zrocega logarja Muskado, od zacetka sploh ni marala niti besede slišati o možitvi. In potem je stopil grof tesno k njej, jo premeril s svojimi ostrimi ocmi, kakor bi ji hotel prodreti prav do globin srca, ter ji dejal cisto tiho, tako da so komaj moj oce slišali njegove besede: "Nespametna deklina. Vem, da ti roje neumne misli po glavi, toda izbij si jih cimprej iz glave! Kar si želiš, ne sme in ne more biti!"

Takrat je uboga Ana povesila glavo.

In ko jo je grof nato še enkrat bolj glasno vprašal, ali hoce postati Muskadova žena, se ni vec upirala, zahtevala je samo leto dni odloga. Med tem casom pa je logar ne sme nadlegovati, vse naj ostane kakor doslej. Moj oce niso mogli pozabiti tistega trenutka, ko je Muskada hlastno pograbil Anino roko, da tako potrdi slovesno zavezo. Zdelo se jim je, da zro pred seboj nevarno zver, in kar prestrašili so se ob njegovih pretecih besedah: "Ne pozabi, Ana, da si poslej moja nevesta in da te ne prepustim nikomur na svetu!"

Njegove hudourne oci so se divje zasvetile, Ana pa je kakor brez življenja strmela skozi okno in jih bržkone sploh ni slišala. -

 

III.

Teden za tednom je mineval in polagoma se je zjesenilo. Na Gradišcu in na Belem dvoru je potekalo življenje mirno in tiho, kakor doslej, samo bolj pusto in žalostno je bilo, kajti v oskrbniški hišici je onemelo veselo Anino petje, na gradicu pa so vsi pogrešali vedrega Žaka. Stari grof, ki se v tem letu zaradi naduhe ni mogel zabavati z lovom, nazadnje ni vec vzdržal samote. Tik pred zimo se je kljub nevarnostim tega letnega casa in naporom dolgotrajnega potovanja nepricakovano odpravil k svojima sinovoma v daljno Francosko. Takrat je bilo še prav malo železnic, potovati so morali vecinoma z nerodnimi in pocasnimi poštnimi vozovi. Za starega cloveka dokaj neprijetna in nevarna zadeva.

Zato pa se tudi ni nihce cudil, ko je cez nekaj tednov prispelo iz Francoske porocilo, da je bil stari grof že med potovanjem nevarno zbolel in se komaj privlekel do svojih ljudi. Vso zimo so ga zdravili, toda brez uspeha: spomladi jim je izdihnil. Vest o njegovi smrti je prispela v dolino leta 1840, tik pred velikonocnimi prazniki. Prav dobro se spominjam te letnice, tolikokrat so jo imeli oce v ustih.

Teta Ana je tisto zimo mnogo prejokala, vendar se ni proti ocetu z nobeno besedo potožila. Kakor je bilo dogovorjeno, Muskada res ni zahajal v hišo, toda ljudje so ga pogosto videli, kako je v mraku oprezoval okrog razvalin in strmel v Anina razsvetljena okna. Nekoc so ga zalotili tudi oce in ga jezno vprašali, kaj pocenja. Logar jih je zviška pogledal - kakor dva žareca oglja so bile v temi njegove oci - in cisto mirno odgovoril: "Čakam, da potece dogovorjeni rok."

Oce si niso mogli kaj, da ne bi izrazili svojega dvoma o srecnem zakonu med njim in Ano, posebno, ker nevesta ne kaže nikakega veselja, toda Muskada je divje zavrtel glavo in dejal s pretecim glasom: "Ana mi je obljubila in jaz cakam ... Vse drugo me nic ne briga. Nikomur ne svetujem, da mi postavlja ovire, ne tebi ne komu drugemu, najmanj pa kakemu mlecnozobemu groficu ..."

Po zadnjih besedah je srdito zaškripal z zobmi in oce so bili poslej še trdneje prepricani, da Ana ob njem ne bo srecna. Veckrat so poskušali pomeniti se z njo, a dekle se je trdovratno izogibalo odgovora in molcalo, samo molcalo. Niso vec silili vanjo, a opazili so, kako venomer tuhta in tuhta."

Teta Mica je prestala s pripovedovanjem, menec da se ji je grlo povsem izsušilo. In tako živo se je bila zatopila v svojo povest, da je šele zdaj zacutila na svoji nogi glavico sladko spece Polonice.

"Glej, glej, sirotico, kako trdno spi," je vzkliknila starka. "Jaz sem res pametna. Pripovedujem in pripovedujem, pa ne pomislim, da taka zgodba ni za otroke."

"Veste, teta," je menil Lovrek, "Polonica je še premajhna in še ne razume vsega."

"Kaj pa ti?"

"O, jaz razumem vse. Žak in Ana sta se rada imela, a stari grof ni pustil, da bi se bila vzela. Strašno sem radoveden, kako se bo izteklo."

"No, nesiva najprej Polonico spat. Kaj praviš, mogoce bi bilo tudi zate najbolje, ce bi se spravil v posteljo?"

"Ne, ne, teta," je živahno ugovarjal decek, "meni morate zdaj že do konca povedati, drugace vam sploh ne zaspim."

Ko je bila teta deklico varno položila na ležišce, se je vrnila z Lovrekom na kamnito klop pred hišo in nadaljevala svojo povest. Tema se je bila med tem zgostila, zvezde so se iskrile v okrepljeni svetlobi, nocna tišina se je poglobila in razširila. Pokoj je motilo edino plahutanje netopirjev, ki so se kakor nocni ogledniki polnocnih strahov z mehkimi poleti spreletavali nad slemenom.

"Na velikonocno nedeljo se je bila Ana že navsezgodaj odpravila k vstajenju v sosednjo dekanijsko cerkev, medtem ko so oce cuvali dom. Ker je kljub davno koncanemu cerkvenemu opravilu ni bilo dolgo na spregled, so postali nestrpni in tudi nekoliko nemirni. Nazadnje niso mogli vec potrpeti, pa so se povzpeli na stolp, da bi se razgledali po dolini. Zares so kmalu uzrli svojo sestro pri cestni kapelici, saj jo poznaš, Lovrek, spodaj pod razvalino, poleg nje pa mladega moškega. Logar Muskada ni mogel biti, njega bi bili spoznali že od dalec, vendar se jim je tudi Anin spremljevalec dozdeval nekam znan. Zabrlizgali so na prste in pomigali Ani z roko, naj se podviza domov. Dekle jih ocitno ni slišalo, kajti s povešeno glavo se je naslanjalo na kapelico in poslušalo pred seboj stojecega moža, ki je vneto govoril vanjo in pri tem krilil z rokami, kakor da je zelo razburjen. Šele na drugi ali tretji žvižg sta se oba obrnila, pogledala proti razvalini, pomahala z rokami in urno pohitela po cesti proti domu.

"Za božjo voljo, saj to je grof Žak!" so se zacudili oce, ko sta se jim nekoliko približala. Kar nic po volji jim ni bila ta rec in z zaskrbljenim obrazom so pricakovali mlada cloveka, ki sta vsa zasopla, hkrati pa srecna in razigrana, lepemu jutru podobna, nekaj trenutkov pozneje pribežala v hišo. Ocetovega mrkega obraza še opazila nista, ker sta imela oci samo drug za drugega.

"Bog vas živi, Blaž!" je zaklical mladi grof in mu ponudil roko. "Spet sem pri vas!"

"Pozdravljeni in dobrodošli, vaša milost," so dejali oce in s svojim pozdravom nalašc poudarili svojo podrejenost mlademu gospodarju, "nismo vedeli, da pridete."

"Nic zato, saj sem vas vse skupaj hotel iznenaditi, posebno Ano. In resnicno, posrecilo se mi je. Kaj ne, dragica?"

Dekle je ob tej ljubkujoci besedi zardelo ko roža in v zadregi mencalo svoj predpasnik, oce pa niso prav vedeli, ali naj povprašajo, kaj se je bilo zgodilo, ali naj pocakajo, da se jim pozneje odkrije sestra sama.

"Le preobleci se, Ana!" so veleli. "Velikonocna južina je že pripravljena. Če bi gospod grof hoteli prisesti ..."

Žak je rad privolil in sestra je šinila v svojo cumnato. Ko sta bila moška sama, so oce najprej še enkrat izrekli svoje sožalje zaradi smrti starega grofa, pismeno so namrec to že bili storili poprej, za kar jim je mladi grof krepko stisnil roko. Po kratkem premolku je brez uvoda dejal: "Blaž, moj rajni oce so mi na smrtni postelji dovolili, da vzamem Ano za ženo."

Mojemu ocetu je presenecenje zaprlo sapo in kakor v snu so poslušali mladenicevo pripovedovanje, ceš da se je njegova rodbina sprijaznila z njegovo namero in da on, Anin brat, edini clovek, ki mu zdaj pripada odlocilna beseda o sestrini usodi, menda ne bo nasprotoval njuni zvezi, ko drug brez drugega ne moreta živeti.

"Boste videli, kako lepo nam bo," je zakljucil. "Beli dvor pripada po ocetovi volji odslej meni, vi ostanete moj oskrbnik, Ana pa bo moja ljuba žena. V lepi slogi in ljubezni bomo živeli. Kaj pravite? Ali ste zadovoljni?"

Oce so le s težavo premagali svojo osuplost. Ko pa so spoznali, da je resnicna, velika sreca potrkala na preprosta vrata oskrbniške hišice, so iz vsega srca pritrdili. Hip nato so se z zelo neprijetnim obcutkom spomnili Muskade.

"Joj, kaj porece logar? Anino besedo ima ..."

Mlademu ženinu se je zmracil obraz in z zanicljivo skrivljenimi ustnicami je menil, da si uslužbenec pac ne bo upal kljubovati lastnemu gospodarju. A oce so ga opozorili na logarjevo divjo nrav in na njegove nevarne pretnje. Po dolgotrajnem posvetovanju sta se dogovorila, da gredo oce takoj po kosilu Muskadi povedat, kako so se okolišcine spremenile.

Moj oce so bili pogumen in mocan clovek, a tisto popoldne jim je bilo tesno pri srcu. Muskada je ob njihovem porocilu ves pozelenel v obraz. Brez odgovora in slovesa se je obrnil in s stisnjenimi pestmi zaropotal v logarijo. Na pragu je v tujem jeziku izpljunil nekaj kletvic skozi zobe. Oce so mu prigovarjali, naj bo pameten, a logar jih ni maral poslušati, marvec se je obrnil in zatulil kakor razkacena zver: "Poberi se, hinavec! Muskada vam že vsem skupaj pokaže ..."

In izginivši v veži, je zaloputnil vrata s tako silo za seboj, da se je lesena koca stresla od vrha do tal.

"Joj, joj," so tarnali oce ob vrnitvi sami pri sebi, "ce se le s tem divjakom ne bo slabo izteklo? Paziti bo treba, kajti vsega je zmožen."

Doma so grofu Žaku natancno porocali in mu niso prikrivali svoje bojazni. Svetovali so mu, naj logarja nemudoma odpravi, najbolje nazaj na Francosko ali v Španijo, da ne bo njemu in Ani preblizu. Mladi grašcak se je silno razsrdil in še isto uro poslal po upornega tekmeca, toda sel ga ni našel doma. Logarija je bila zapušcena. Gluha stara dekla, ki je gospodinjila, ni mogla nicesar povedati. Španjol je izginil, da nihce ni vedel, kam.

Ta nepricakovani beg je vse preplašil in nekaj dni je bil celo grašcak Žak poln strahu, ne zase, pac pa za svojo lepo nevesto. Ko vendarle vec tednov ni bilo nobenega glasu o Muskadi, se je pomiril z nekoliko samoljubno mislijo, da je iz samega strahu pred njim pobegnil v tuje kraje. Po njegovem prizadevanju je še Ana premagala svoje poprejšnje vznemirjenje in se veselo prepevaje sukala po hiši ter se pripravljala na srecni dan svoje poroke, ki naj bi bila v zacetku jeseni. Edino cujecnosti mojega oceta Muskadov skrivnostni molk ni uspaval: neprestano so oprezovali in sumili, v hišo pa so vzeli hudega psa, ki ni nobenega tujca pustil blizu. Sestre niso nikamor pustili same. Podnevi se je morala predvsem izogibati bližnjega gozda, ob nastopu mraka pa so ves cas stražili sami ali pa so naprosili kakega drugega zanesljivega cloveka.

 

IV.

Približno teden dni pred poroko je lep popoldan izvabil Ano iz hiše. Že dolgo se je spravljala h gozdni kapelici, da bi v zahvalo za svojo sreco poslednjic v dekliškem stanu okrasila kip Matere božje. V ta namen je nesla s seboj košarico cvetlic, a zvesti in hudi Tiras jo je spremljal. Isti dan so sušili otavo na bregovih pod kapelo. Vse, kar je le gibalo roke, so poklicali oce k delu, zato za Ano niso imeli nobenega spremljevalca. Nazadnje jih je dekle vendar preprosilo, da je smelo samo v gozd, zlasti, ker je v nevarnosti z lahkoto priklicalo pomoc. Zabicevali pa so ji, naj dobro gleda okrog sebe in se veckrat oglasi. Ana se je smejala njihovemu strahu, saj se je bila že docela pomirila, no in seveda, po glavi so ji rojile lepše misli.

"Nikar se ne boj zame!" se je zasmejala. "Saj ga ni vec v naših krajih, tega hudogledeža ... Tudi Žak je mojih misli ..."

Prešerno je udarila brata po rami, se zasukala na peti in veselo prepevaje zaplesala navkreber ter cez nekaj hipov izginila za grmovjem. Pred njo je dirjal Tiras in njegovo glasno lajanje je odmevalo iz gozda. Oce so gledali za njo in pri srcu jim je bilo grozno cudno, kakor da se je pravkar za vselej poslovila od njih. Siloma so se pomirili in se vrnili na bregoviti travnik, kjer je grajska služincad s tlacani vred obracala že skoraj suho otavo, jo nalagala v plaste in s krikom valila navzdol. Vsem je kar teklo z obrazov, zakaj vzdušje je bilo za ta cas nenavadno soparno. Ljudje so zevali od vrocine in napora.

"Mirujte nekoliko!" so veleli oce, zaslonili z dlanjo usta in zaklicali v gozd, iz katerega je takoj zadonel Anin glas. Z enakim uspehom so jo še nekolikokrat poklicali, potem pa so se pomirili in jo naposled celo pozabili klicati, zakaj nad Plešivcem so se z veliko hitrostjo zgrinjali hudourni oblaki. Nenadna nevihta bi seveda utegnila zmociti lepo posušeno krmo. Ocetov mocni glas je podžgal delavce, da so še z vecjo vnemo spravljali otavo k cesti, kjer so jo urno nakladali na pripravljene vozove.

Ko so spolzele na razžarjena lica prve kaplje, so štirje težki zvrhani vozovi pravkar grmec oddrdrali proti grajskim kozolcem. Oce so se globoko oddahnili, ker so rešili krmo pred nalivom, in se šele zdaj spet spomnili na Ano. Veckrat zaporedoma so jo poklicali, toda odziva ni bilo. Že so hoteli h kapeli, ko je po cesti pridirjal na svojem konju Žak, ki je bil dopoldne odjezdil v Razbor, kjer je imel na sodniji opravke. Razigrano je vprašal po svoji nevesti.

Oce so mu povedali, kam je bila odšla in zakljucili: "Najbrž se je zbala nevihte. Kajpak, doma je ..."

To so rekli bolj sebi v tolažbo, zakaj njihov zbegani obraz in tresoci se glas sta preocitno izdajala njihov strah. Žak je molce spodbodel konja in v vedno hujšem dežju, bliskanju in grmenju odjahal k oskrbniški hiši, medtem ko so se oce zaleteli po bregu h kapelici. Še preden so dospeli do prvih bukev, so videli, kako hiti mladi grof po grebenu v isto smer: Ane torej še ni bilo doma ... Smrtni strah jih je pognal proti vrhu.

Pohlevni prvotni naliv pa se je v tistem trenutku okrepil v bobnajoco ploho, katere bes je rastel od trenutka do trenutka. Slednjic je hrulo na zemljo, kakor da je nebo en sam ogromen kotel vode. Nad hribovjem se je bil utrgal oblak in z vseh strani so se s strelovito naglico valili umazani rumenkasti hudourniki. Hkrati je privršal vihar, ki se je treskoma zaletaval v gozd, lomil drevesa in bical deževne curke. Oce so mi pozneje pripovedovali, da niso nikoli, ne poprej ne pozneje, preživljali hujših trenutkov. Vihar jih je butal k tlom, voda jim je spodnašala noge, v obraz pa jih je udarjal dež, da so se kakor slepi opotekali dalje. Okrog njih je pokalo, kakor da se svet podira, in vsa pokrajina je bila zavita v žveplenosiv mrak, kakor da je napocil sodni dan. Obupavali so: bodece trnje jim je praskalo lice, z glavo so se zaletavali ob debla in stežka so lovili sapo.

Po neskoncnem trudu so naposled vendarle dospeli do kapelice. Komaj so se malce zavedli in se razgledali okrog sebe, jim je od groze zastalo srce: pred železnimi, na stežaj odprtimi vrati je ležal zvesti Tiras - z razbito lobanjo, mrtev ... Po tleh raztresene cvetlice je sukala in vrtincila deroca deževnica, kakor bi se hotela poigrati z njihovo onemoglostjo, na železni ograji je visela raztrgana in premocena Anina svilena ruta, med grmovjem pa se je bil zataknil njen prazni jerbas. Dekletove stvari so bile tu, nje same nikjer.

Pod drevjem se ploha ni tako mocno cutila, in po kratkem oddihu so zaceli oce iskati drugih sledov. Naenkrat jih obupen krik za njihovim hrbtom pretrese v dno duše. Hlastno se obrnejo: mladi grof, ki je z gradiške strani pridirjal h kapelici, stoji kakor okamenel pred raztrgano ruto, njegov obraz je smrtnobled ... Še enkrat krikne, potem pa se zvrne na tla kakor posekan hrast. Istocasno švigne v smreko nad njim z zaglušnim pokom ognjena kaca, ki vrže mojega oceta vznak, drevo pa mahoma spremeni v žareco baklo. Voda dere s tako silo, da skoraj zagrne nezavestnega mladenica pred kapelo. Upehani oce ga s težavo dvignejo in odnesejo nekoliko višje, kjer ga po dolgem trudu zbude iz omedlevice.

Ko je revcek spet odprl oci, je po nesreci najprej zagledal izgubljeno ruto. Kakor brez uma je skocil na noge, s pretrganim glasom klical Ano in begal po gozdu. Nazadnje se je ustavil pred mojim ocetom, ki so še enkrat preiskovali vse koticke.

"Kako si mi cuval Ano? Kako si mi cuval Ano?" je vzklikal in ni razumel njihovega bodrila, zakaj prehudo ga je bilo udarilo.

Ko se je bilo neurje odvleklo na vzhodno stran cez hribe, je voda nagloma odtekala in skozi ostanke bežecih oblakov je že spet prisijalo sonce. Zdaj so oce napol zlepa, napol zgrda odvedli mladega grofa na Beli dvor. Že med potjo ga je stresala mrzlica in skoraj nezavestnega so položili v posteljo. Oce so sklicali vse moške od blizu in dalec, jih razdelili v skupine in poslali iskat nesrecno Ano. Iskalci so se razpršili po hribovju, pretaknili vsak grm, prelezli sleherno skalovje, pogledali v slednjo duplino, prebrskali kot za kotom, klicali na vse strani - zaman ves trud. O dekletu ni bilo ne duha ne sluha. Izginilo je brez sledu, kakor pred štirimi meseci logar Muskada.

Preizkovalci so obiskali tudi zapušceno logarijo. Tam so ugotovili nekaj cudnega: hiša je bila do golega izpraznjena, kakor da so se njeni prebivalci izselili. Mnogi so ob tem odkritju sumili, da je bilo Muskadu znano kako nepristopno skrivališce, kamor je najprej spravil obleko in živež, nato pa ugrabljeno Ano. Kje, kje bi to bilo? Mislili so na eno izmed mnogih podzemnih jam: vse so pretaknili, toda našli niso nic.

Iskanje je trajalo skoraj brez oddiha teden dni, dokler niso obupali tudi najpogumnejši, da bi sploh še našli pogrešanko. Čez dva ali tri tedne, ko že niti moj oce niso imeli vec upanja, pa so perice na grmovju ob Ložnici opazile razprano in razcefrano Anino krilo, tisto, ki ga je onega dne imela na sebi. Jasnosti pa tudi zdaj ni bilo: morda je bila revica mrtva, morda pa je Muskada zahteval od nje, da se preoblece ter je njeno krilo vrgel v vodo - kdo bi vedel?

Žak je prebolel hudo pljucnico, besnel v vrocici, preklinjal Muskado, zmerjal mojega oceta in z milim glasom klical svojo nevesto. Mnogo dni se ni zavedel. Skoraj gotovo bi bil takrat umrl, da ni pripeljal njegov brat s Francoskega izvrstnega zdravnika s seboj. Ko je po dolgem casu le ozdravel, je bila v dolini že trda zima, in šele takrat so mu povedali o najdenih ostankih Anine obleke. Ta vest ga je nekam manj pretresla, kakor so se bili poprej bali. Odslej je bil trdo preprican o njeni smrti in, kakor je zaupal ocetu, mu je ta gotovost bila skoraj v tolažbo." -

"Zakaj pa?" je vprašal Lovrek in se s strani ozrl proti gradiškemu grebenu, kjer so se od obzorja komaj vidno kazale temne sence dreves.

"Mrtva se je vsaj rešila Muskade ..."

Decek je zadrhtel in se bojece stisnil k teti.

"Ali so jo pozneje našli?"

"Ne! Izginila je in do danes ne ve nihce živih, kje leže njene uboge kosti. Grof Žak je še tisto leto zapustil naše kraje. Posestvo je za prav nizko ceno dal v zakup mojemu ocetu, ki so se naslednje leto oženili. Dobili so dva otroka: najprej decka, vajinega deda, in mene. In bilo je, kakor da je bila ena nesreca dovolj: vse jim je šlo za cuda izpod rok. Kajpak so bili tudi zelo podjetni in so si znali poiskati dohodkov tam, kjer jih drugi sploh niso slutili. Najvec pa so jim nesle vožnje v mesto. Še dobro se spominjam, koliko konj smo imeli in koliko so prevozili ... Belodvorska kolesa so bila noc in dan na cesti."

"Konec zgodbe?" je vprašal Lovrek nekoliko razocarano.

"Konec, kajpada. Morda bi še hotel slišati, kako je bilo z Žakom? Oce so mi pripovedovali, da se je najprej prostovoljno javil k vojakom in potem mnogo let preživel v vroci Afriki ali tam nekje. Po revoluciji l. 1848, ko se je odpravilo tlacanstvo, se je spet nepricakovano prikazal na Belem dvoru. In glej cudo! Podobno mojemu ocetu je imel tudi on nekako žalostno sreco z denarjem: najprej mu je umrl starejši brat, tako da je bil Žak za njim edini dedic velikega imetja, prav tako so pomrli vsi materini sorodniki, s cimer mu je pripadla tudi razborska grašcina. Na svojo izgubljeno nevesto ni nikoli pozabil, le govoriti ni maral o njej. Tisti cas je najraje posedal pri gozdni kapelici, molcal in razmišljal, pogosto tudi molil. Nekoc sem se ojunacila in mu sledila. Tam pred kipom Matere božje je klecal, bridko jokal in med ihtenjem spraševal kakor dete: "Marija, ti si jo zadnja videla ... Povej, kako je izginila, kam jo je odpeljal! ..." Jok odraslega moža se mi je zarezal v srce, in tako neskoncno se mi je zasmilil, da sem planila k njemu, se ga oklenila okrog vratu in na vso moc ihtela z njim. On se je nato pomiril in me stisnil k sebi ter rahlo pobožal po glavi, tako da sem po vsem razburjenju menda nazadnje zaspala v njegovem narocju.

Čez nekaj dni je zaupal mojemu ocetu, da mu žalostni spomini onemogocajo bivanje na Belem dvoru. Ponudil mu je posestvo v nakup po tako nizki ceni, da sta se zgladka pogodila. Vidiš, Lovrek, tako so si Gradniki pridobili Beli dvor ..."

"Žak pa se je vrnil na Francosko in naši kraji ga niso nikoli vec videli," je dopolnil decek.

"Zmotil si se. Bog ni hotel, da pozabi na našo dolino. Na Francoskem se je zaradi rodbine oženil, in ko se je nekoc, to je bilo poslednjic v njegovem življenju, v raznih zadevah razborske dedišcine mudil v dolini, je pripeljal s seboj prikupnega desetletnega decka, svojega sina. No, zdaj tudi on že ni vec med najmlajšimi. Takrat sem bila že odraslo dekle. Grof Žak mi je narocil, naj vsako leto na dan sv. Ane zanj okrasim gozdno kapelico. Obljubila sem mu in svojo obljubo sem do danes zvesto izpolnjevala ...

Celo njegov sin nas je po ocetovi smrti še nekolikokrat obiskal, no, nazadnje je cisto izostal. Pac pa sem slišala, da je truplo svojega oceta po njegovi smrti prepeljal v razborsko grobnico, s cimer je baje izpolnil njegovo poslednjo željo. Pravijo, da še zdaj vsako poletje preživi v naši dolini. Na Ljubeli, Stropnici in Smodivniku ima velika lovišca: lov da je njegovo najvecje veselje, kakor njegovemu staremu ocetu."

"In vaš oce, moj praded?"

"Ej, dobro se jim je godilo. Ko so se postarali, so prepustili Beli dvor mojemu bratu Francu, vajinemu dedu, sami pa so si obdržali Gradišce, ki je sedaj moja last. Vidiš, modra preudarnost vajinega pradeda je tako ohranila Gradnikom košcek zemlje, po kateri Miklausin, hvala Bogu, ne more seci."

"Kaj pa je bilo s tistim Gradnikom, ki se je nekam priženil?" je poizvedoval Lovrek.

Teta se je namrdnila: "Njegovi potomci še vedno živijo na Stropnici. Ampak nikar si jih ne želi! Pišejo se kakor mi, drugace pa nic vec ne vedo, iz cigavega rodu izhajajo."

Lovrek je zazehal: "Čudne stvari ste mi nocoj povedali, prav zadovoljen sem. Zakaj pa vi, teta, niste ostali na Belem dvoru?"

Starka ni takoj odgovorila in tudi pozneje so ji šle besede nekam trdo z jezika.

"Veš, Lovrek, mi Gradniki smo cudne krvi, nekoliko trmasti, nekoliko prevzetni in mocno zamerljivi. Z vajinim dedom, Bog mu daj dobro, saj je bil izvrsten clovek, sva se nekoc hudo sporekla in potem nisva vec našla poti drug k drugemu. Malce preponosen je kajpak bil na svojo bogatijo ..."

"Kaj pomaga bogatija," je modroval decek. "Kakor na kup, tako s kupa, smo se ucili v šoli."

"No, za Gradnikov rod ta pregovor ne velja," se je uprla nekoliko razžaljena teta. "Grabeži in sleparji niso bili nikoli. Sprva so imeli dosti srece, to je res, ali kakor si slišal in sam doživel, še vec nadlog ..."

Lovrek se je stisnil k njej in jo pricel gladiti po véli roki, kakor bi se bil hotel oprostiti za svoje objestne besede. Dobra starka ga je razumela in ga rahlo poljubila na celo.

"Tako, zdaj pa urno spat, pozno je že in jutri moramo zgodaj na noge!"

 

V.

Po stari navadi so na Gradišcu vsak vecer molili po en del rožnega venca. Pobožna teta si ga tudi nocoj ni prihranila, ceprav se je kazalec stare stenske ure pomikal že proti enajsti. Lovrek se je sicer pošteno trudil, da bi z zbranimi mislimi dvignil duha k Bogu, a tetina molitev je trajala zanj malce predolgo. Nehote so mu zacele begati oci po prostorni, a nizki sobi, ki jo je za silo razsvetljevala na peci stojeca petrolejka z mocno privitim stenjem. Neenakomerna luc je risala po stenah pošastne sence, ki so zdaj bolj zdaj manj temnile svetniške slike, obešene okrog Križanega. Decek je sprva brez prave misli opazoval nemo, a mikavno igro luci in senc, potem je štel slike in si jih po vrsti ogledoval: najrazlicnejši, pestro pobarvani svetniki, svetnice in angeli so krasili sobo. Nazadnje so se njegove oci ustavile nad vrati, vodecimi v tetino spalnico, kjer je visela mocno zatemnela in preprosta podoba. V sredini križa s kratkimi in širokimi robovi je bilo v obliki kvadrata razstavljeno Marijino ime, od katerega so izhajali enostavni pušcicasti okraski.

Dlje ko so se deckovi pogledi pasli na starinski sliki, ki jo je tako rekoc šele danes zacudeno opazil, tem bolj ga je mucila radovednost, in z veliko nestrpnostjo je cakal na konec vecerne pobožnosti. Teta se je komaj utegnila pošteno prekrižati, ko je ža planil k njej in jo obsul z vprašanji.

"Kaj pomeni risba nad vrati? Odkod jo imate? Ali je stara? Tako cudna je, ali ne?"

Pobožna starka je necaka strogo pogledala: "Ali si se že pokrižal?"

Šele po popravljeni malomarnosti mu je pojasnila, da svete podobe niso prav nic cudne.

"To je castitljiva stara slika, ki je že vec sto let v Gradnikovi rodbini. Uceni gospodje so se že zanimali zanjo ..."

Lovrek se je zdaj nekoliko spoštljiveje ozrl na zarumenelo in po muhah onesnaženo podobo, a še vedno se mu je zdela cudna in med ostalimi barvnimi svetniki vsekakor malce preprosta.

Poslovivši se od tete, se je zehaje odpravil v svojo podstrešno sobo, katere neveliko okno je gledalo proti vzhodu. Sredi sobe je obstal. Od tam se je zagledal v temni gozdni parobek, kamor se je vzpenjala pot h gozdni kapelici, o kateri je bil nocoj toliko slišal. Doslej razmeroma pogumen, se je nocoj nekako strahoma oziral v noc, katere skrivnostno oko je skozi široko odprto okno strmelo vanj. Razdražena domišljija je v vetru se gibajoce veje mahoma spremenila v potuhnjene pošasti in belkasto kamenje na poti v okostnjake. Hlastno je zaloputnil lesene vetrnice, se zaril v posteljo ter se pokril cez glavo. Oteženo dihanje, slab zrak in custvo sramu pred samim seboj so povzrocili, da je kmalu opustil to skrivanje pred namišljenimi prikaznimi. Krcevito je stiskal oci in poskušal zaspati.

Ravno takrat pa je preko Rudnika priveslal zapozneli mesec, radovedno pokukal skozi špranje in nametal po stenah celo kopico rumenih lis. Decek, ki je naskrivaj odprl oci, si je globoko oddahnil: "Mesec! Hvala Bogu, zdaj bo dovolj svetlo."

Jadrno je skocil k oknu. Odpahnivši vetrnici*, se je z olajšanim srcem vrnil na ležišce ter v nekaj trenutkih trdno zaspal, medtem ko so njegovo sobo do zadnjega koticka preplavili mirni valovi mesecine.

Sredi noci ga je prebudilo iz globokega spanja pritajeno trkanje na vrata. Šinil je kvišku in z neenakomerno nabijajocim srcem prisluškoval šumom noci in bronastim zvokom, ki so pocasi, zateglo in skrivnostno trkali na njegovo uho. V zvoniku oddaljene župnijske cerkve je menda pravkar bilo polnoci. Naenkrat se je decek z nepopisno grozo spomnil, da leži cisto sam v nekdanji Anini sobi, iz katere je bila nesrecna deklica pred mnogimi leti odhitela svojemu nedoumljivemu koncu naproti ... Spet se je zaslišalo rahlo trkanje, ki pa je takoj prestalo.

"Teta, ali me vi klicete?" je vprašal z zamolklim, od strahu drhtecim glasom, ceprav je vedel, da ona mirno spi v svoji cumnati.

Nic odgovora, vse tiho ... Skozi lesena tla se iz spodnje izbe razlocno sliši tiktakanje stare ure. Decek caka, strmec proti vratom, na nekaj strašnega, na kaj, sam ne ve. Že prepricuje samega sebe, da je sanjal, ko se v gluho tišino ponovno oglasi trkanje, prav razlocno in oddeljeno, kakor da udarja košcen prst ob les. Zdaj je konec obotavljanja: kakor brez lastne volje se Lovrek dvigne z ležišca, stopi na tla, pocasi odpre vrata in pogleda ven. Stopnišce, nagnjeno proti severu, zagrinja crna tema. Oprijemaje se zidu zdrkne navzdol in že drži roko na hišnih vratih, ki jih previdno odklene.

Duri se odpro in v vežo zavalovi celo jezero mesecine, hkrati pa zapoje v deckovem srcu nenavaden pogum. Drzno dvigne oci in se ozre naokrog. Česar pricakuje v globinah svoje duše, vidi zdaj pred seboj: zgoraj na poti stoji lepo mlado dekle, obraz mu je obsijan in poln mile otožnosti.

"Lovrek, jaz sem, teta Ana," spregovorijo deklicine ustnice. Njen glas zveni zadušeno, kakor da prihaja iz daljnega kraja.

"Takoj sem te prepoznal," rece decek in se podzavestno cudi svojemu miru. Prav nic se je ne boji, nasprotno, neka skrivnostna sila ga vlece k njej. Z ljubeco radovednostjo upira pogled v svojo nesrecno sorodnico, vso belo in prozorno, tako da vidi skozi njeno telo drevesa, grmovje in kamenje.

"Odkod prihajaš po toliko letih?" vpraša zaupljivo.

"Moj dom je blizu. Moj dom je blizu, toda zelo je skrit, zelo je skrit. Ali hoceš z menoj? V moj skriti dom?"

"Seveda, zakaj pa ne. Samo pokaži mi ga! To se bodo teta cudili ..."

Lepa Ana prime decka za roko. Ob njenem dotiku se mu nehote ustavi korak, zakaj njena dlan je ledeno mrzla in pritisk njenih košcenih prstov se mu trdo zajeda v kožo.

Toda mladenkin glas klice in vabi: "Pojdi, Lovrek, ni dalec moj dom, ni dalec moj dom ..."

Ni se mu mogel upirati. Neznano navdušenje ga je prevzelo in brez odpora ji je sledil po njeni poti, ki se je vzpenjala vzdolž gradiškega grebena in vodila k samotni gozdni kapeli. Čez nekaj casa ju je zagrnil gozd, katerega gosto temo so le kradoma razsvetljevali posamezni lunini žarki, prodirajoci skozi redke vrzeli med košatimi krošnjami stoletnih bukev. Čim globlje pa sta prodirala vanj, toliko obcutnejši je postajal gozdni hlad in ubogi Lovrek je kmalu drgetal po vsem telesu od mraza. Šklepetaje z zobmi je milo pogedoval na svojo molceco spremljevalko, ki se ni menila za njegovo trpljenje, temvec urno korakala ob njem, držec ga krepko za roko.

Koncno se je gozd umaknil srednjeveliki jasi, kjer se je hkrati s potjo konceval greben ter prehajal v višji hrib, drugo stopnico skalne grmade, na katere vznožju se je starodavno svetišce prislanjalo k dokaj visoki, divje razklešceni apnencasti steni. Po njenih vlažnih cereh se je spreletaval modrikast sijaj, ki se je družil in spajal z ogljenocrnimi sencami, medtem ko so od starosti zacrnelo kapelo preplavljali lunini žarki s takim preobiljem, da je sijala in blestela kakor zaklad v kresni noci.

Dekle se je zaustavilo, izpustilo deckovo roko in z gibkim prijemom brez kljuca odprlo železna vrata, ki so se škripaje in sunkovito zavrtela v tecajih. Nato je s ponižno sklonjeno glavo stopilo pred preprosti, na visokem podstavku stojeci kip Matere božje. Z razprostrtimi rokami se je obrnilo k zavzetemu Lovreku in z mocnim glasom pocasi, skoraj glaskovaje, zaklicala: "Marija! Marija! Marija!"

V tistem trenutku je Lovrek z vso razlocnostjo videl njen obraz: bil je prosojen in brez krvi, kakor okamenel v globoki žalosti. Ob pogledu nanj je zaplalo v deckovi duši neskoncno usmiljenje in na lici so mu pripolzele vroce solze socutja. Vse bi storil, samo da bi se njena žalost umaknila veselju, ki bi se njenemu lepemu oblicju bolje prilegalo.

Dekle pa je zdaj, kakor da cita njegove misli, znova ponovilo svoj klic, iz katerega je še dolocneje kakor poprej zvenela prošnja za pomoc.

"Ali ti morem pomagati?" je vprašal decek vneto.

Ona je prikimala in se spet obrnila h kipu, ki ga je zdaj z obema rokama objela, kakor da ga hoce prevaliti z mesta: nenadoma se je res premaknil in brez šuma zdrknil na levo stran kapele. V ozadju je zazijala mracna duplina, iz katere je rohnelo togotno bucanje podzemnih voda. Lovrek je kar otrpnil od groze, a nemo prosecemu deklicinemu klicu se ni mogel ustavljati. Kakor proti svoji volji se je pomikal za svetlo postavo, ki je izginjala v crno temo globine. Ker se je zbal, da bi je ne dohajal, je nekoliko prevec pohitel. V svoji naglici se je z vso silo zaletel z glavo ob prenizki vhod, tako da se mu je zabliskalo pred ocmi in ga je mocni zalet vrgel nazaj. Od strahu in bolecine je na ves glas kriknil. Tedaj je vse okrog njega mahoma utonilo v nepredirnem mraku, iz podzemlja pa so zajecali tožeci glasovi. Iznenada je privršal silovit vrtinec, pograbil prestrašenega decka in ga v blaznih vrtincih sukal po zraku, dokler ga ni slednjic zalucal nekam v brezdanjost. Med padanjem je decku pohajala sapa in v smrtni stiski je iz globine srca vzdihnil k Bogu, naj ga reši pogube. V tistem trenutku je telebnil na tla, da so se mu skoraj razmajale kosti. Z obema rokama je nekaj casa krilil in tipal okrog sebe in kmalu spoznal, da sedi na tleh ob svoji postelji. Skozi na stežaj odprto okno se mu je z jasnega neba šcip porogljivo režal naravnost v obraz.

"Hvala Bogu, saj se mi je samo sanjalo," je zašepetal Lovrek z mocno olajšanim srcem in pri prici zlezel nazaj v posteljo. Komaj je prav zatisnil oci, je že zaspal ter se prebudil šele v belem jutru naslednjega dne.

Pri zajtrku je pripovedoval teti, kaj se mu je ponoci sanjalo in kako se je bal. Starka ga je napeto poslušala in decku se je zdelo, da je bila nekam žalostna.

"Tudi tebi?" je zamrmrala razburjeno.

In ko jo je decek zacudeno pogledal, je dodala: "Ko sem bila mlada, sem rajno teto pogosto videvala v sanjah. Nic se ne boj! Bržkone se ti je vse pomešalo v glavi, moja zgodba in tale stara slika, ki si si jo sinoci tako skrbno ogledoval. Saj pravijo, da pred spanjem ni dobro govoriti o takih stvareh ..."

"Tete Ane se tudi v sanjah nisem bal," je odvrnil Lovrek, "pac pa pozneje."

Po zajtrku je odskakal v hlev, kjer ga je že nepotrpežljivo pricakovala njegova prijateljica, pridna Čada, hrepeneca po socni travi. Teta pa je med pospravljanjem in brisanjem mize vznemirjeno šepetala: "Revica, kaj še zmeraj nisi našla pokoja ...?" In sklenila je, da takoj prihodnjo nedeljo placa za sveto mašo ubogim vernim dušam v vicah.

Lovrek pa v prekrasnem jutru nic vec ni mislil na ponocne doživljanje. Ko je prignal na pašnik, je izpustil kravo in sedel pod visoko, z zelenimi plodovi bogato obloženo tepko ter se zatopil v zgodbo o pridni Rozi Jelodvorski, ki je tako zvesto ljubila svojega ujetega oceta. Med citanjem je slucajno segel z roko v lase: "Ajsa!" je vzkliknil, zakaj na lobanji je zacutil ob dotiku roke precejšnjo bolecino. Osupel se je potipal še enkrat. Seveda, oteklina, skoraj bula ... Kje se je pac tako udaril ...

"Ali sem s postelje tako mocno padel? Mogoce ... Kaj pa, ce sem se vendarle potolkel gori pri kapeli?"

Zdajci se je spomnil, kako trdo ga je na nocni poti teta Ana držala za roko. S strani in skoro strahoma je poškilil na svojo levico: na koži so se videle modrikaste pege, sicer komaj vidne, toda v vrsti, druga ob drugi ...

"Prav za to roko me je držala ... Niso bile sanje ..."

Tisti dan se je malo brigal za svojo Čado, ki je bila zaradi njegovega omalovaževanja vidno vznejevoljena. V globoki zamišljenosti si je zdaj zatrjeval, da je samo zelo živo sanjal, potem je bil spet preprican o resnicnosti svojih nocnih doživljajev.

"Pomoci je želela od mene?" se je vprašal. "Prav res, pomagati bi ji bil moral. Samo ne vem, kako ..."

Zaslutil je, da ga veže z nesrecnim dekletom nevidna vez, ki se spleta s teh mirnih, v soncu se kopajocih dobrav nekam v neznani, vsemu živemu nepristopni kraj smrtnih senc ...

 

4. poglavje

 

PISMO IZ SLAVONSKIH GOZDOV

 

I.

Sredi meseca oktobra se je pred zapušcenim Belim dvorom kar trlo ljudi, ki jih je bila vecinoma prignala radovednost k dražbi lepe domacije. Resnih kupcev je bilo bore malo, in zajetni razborški kanclist je bil od mnogega neuspešnega izklicevanja ves zaripel v obraz. Prodaja premicnin se je zelo zavlekla, kajti prisotni niso kazali posebnega zanimanja za dragoceno starinsko, toda deloma že preperelo in majavo pohištvo.

Blizu izklicne mize je sedel trgovec Miklausin, cigar še vedno obvezani obraz je izražal mrko veselje in napeto pricakovanje. Že zdaj je bil preprican, da ostane posestvo njemu, saj se ni nihce upal in se tudi ni mogel meriti z njim, ki se je bil dolga leta pripravljal na to uro. In res, omara za omaro, skrinja za skrinjo, živina, vprega, orodje, stroji in vozovi, vse je z malenkostnimi izjemami nazadnje ostalo njemu. To je bil v glavnem uspeh njegovega dobro premišljenega ponašanja pri draženju: trdovratno je primikal cisto majhne vsote, dokler se drugi ponudniki niso navelicali dražiti. Ko pa je prišla vrsta na nepremicnine, sploh ni bilo resnega kupca razen njega, in proti veceru je postal Beli dvor Miklausinova last. Dobil ga je za ceno, ki ni mnogo presegla iztožene dolžne vsote. Redke gledalce, udeležence poslednjega dejanja belodvorske žaloigre, je nehote zazeblo, ko je trgovec zmagoslavno vstal, da podpiše zapisnik: zdelo se jim je, kakor da prisostvujejo ocitnemu ropu.

Med njimi je bil tudi Lovrek, ceprav ga je bila teta zaprosila, naj ostane doma. Danes pa je ni mogel in ni smel slušati, moral je biti pri dražbi, moral si je natancno ogledati bodocega gospodarja na Belem dvoru. Prej ali slej - o tem je bil trdno preprican - ga bo ta moral spet prepustiti njemu, Lovreku, ki je bil obljubil svojemu ocetu, da nikoli ne pozabi na izgubljeno domacijo. Pravzaprav je bil zadovoljen, da je ostala Miklausinu, glavnemu krivcu propada njenih dosedanjih lastnikov, kajti od njega jo bo nekoc spet zahteval. Srecni kupec je bil pravkar gotov s podpisovanjem in je vzravnal svojo sloko postavo. Komaj polovica shujšanega žoltega obraza je štrlela iz belih obvez, tako da se je zdel negiben in otrpel. Toliko živahnejše so bile nemirne sive oci, ki so pohlepno švignile preko sadovnjakov na bregovih ter njiv in travnikov, razpoloženih po kotlini, in se nazadnje ustavile na gosposkem poslopju, katerega belino so preprezale popoldanske sence visokih smrek, rastocih na pobocju med hišo in nekoliko nižje ležecimi gospodarskimi poslopji.

Ko se je bil trgovec nasitil opoja, ki ga ljudem njegove vrste povzroca gola zavest lastništva, je ošvignil s pogledom množico, da bi se naslajal tudi ob nevošcljivosti in priliznjenem obcudovanju, ki sta govorila z raznoterih obrazov. Tedaj je naravnost pred seboj uzrl velike, temne oci Gradnikovega Lovreka, upirajoce se vanj brez srda, nekam zvedavo, kakor bi ga hotele preceniti. Miklausin se je zdrznil in proti svoji volji vprico ljudi, ki jim srecanje obeh pogledov ni ostalo prikrito, nameril oci drugam. Nato, kakor da se sramuje svoje bojazni, je nasršil obrvi in se izpod cela potuhnjeno ozrl na sovražnikovega potomca, na katerega doslej sploh ni bil utegnil misliti. A deckove uporne oci, polne prezira in neprikritega ponosa, niso popustile. Pred njimi je obšla trgovca ponovno hipna slabost. V trenutku svoje zmage se je zacutil poraženega in zaslutil je s skoraj belestno jasnostjo, da mora svoje staro sovraštvo prenesti zdaj na tega otroka, podzavestno sledec osnovnemu zakonu cloveške duševnosti: kdor stori zlo, sovraži svojo žrtev, zakaj zaradi nje mora zanicevati samega sebe.

"Čakaj, ošabno Gradnikovo seme," je siknil med zobmi. "Tebe bo pa treba spraviti v trde roke, da te ne pogubi Gradnikov napuh."

Miklausin, mož premišljenih sklepov in hitrih dejanj, je sicer tudi tokrat zelo pohitel, a v Lovrekovo sreco je bil vseeno prepozen. Ucitelj Urbancic je bil namrec zadevo varuštva že davno zadovoljivo uredil. Sodnik, ki je ucitelja poznal in cenil kot dobrega lovca, je brez ugovora pristal na njegov predlog, naj se osirotelima otrokoma postavi za varuha teta Mica, njuna najbližja sorodnica. Tudi obcina je bila s to rešitvijo popolnoma zadovoljna, ker se ji ni bilo treba brigati za siroti. Samo Miklausin je pihal od jeze in klel svojo malomarnost in kratko pamet. Istocasno pa si je zapisal v spomin ucitelja, motilca svojih nakan, da z njim o priliki pošteno obracuna.

Zaenkrat sta bila otroka, ki se nista niti zavedala pretece nevarnosti, zašcitena pred njim ter sta se veselila prijetnega življenja pri teti. Za starko sta seveda pomenila obcutno breme. Njeno posestvo za dolinske okolišcine sicer ni bilo med najmanjšimi, razen tega je ležalo v neposredni bližini trga in srednjevelikega premogovnika, ki sta bila za razne pridelke, posebno za mleko, dobra kupca, a bilo je skrajno slabo obdelano. Kaj hocete, teta je bila stara in sama, mnogo ni rabila, še prevec ji je vsega hodilo. Drugace pa je bilo zdaj z otrokoma, katerih krepki tek je brezobzirno zahteval svoj dobro odmerjeni del. No, teta Mica je bila mirne cudi in je tudi docela zaupala božji previdnosti. "Bo že Bog dal!" je dejala, nekaj vec, kakor doslej. Spoznala je, da bo morala poslej najemati dninarje in jih sproti placevati. Z vzdihom se je odlocila, da dvigne za zacetek nekaj denarja iz hranilnice, kjer so bili naloženi njeni prihranki, namenjeni predvsem bolezni in pozneje otrokoma. Res, za prodano posestvo je po poravnavi vseh dolgov ostalo otrokoma še nekaj denarja, toda z njim teta sploh ni hotela imeti opravka, zakaj dražba je bila po njeni sodbi nedopustno nasilje in Miklausinovo pocetje nesramna goljufija. Če bi bila vzela en sam vinar - tako si je domišljala - bi jo bila v imenu osleparjenih otrok priznala in jima tako za vselej zaprla pot na izgubljeni Beli dvor.

K sreci je usoda sama usmiljeno poskrbela, da tetine skrbi niso bile pretežke. Staro, zanemarjeno, toda pri vsem tem za cuda zdravo in žlahtno sadno drevje je tisto leto obilno obrodilo, tako da je vrglo prav cedno vsotico, dovolj veliko, da se ni bilo treba bati zime. V otrocih je tudi dobila dva vsega upoštevanja vredna pomocnika: Polonica je pasla in pomagala pri gospodinjstvu, Lovrek pa je iz bližnjega gozda marljivo vlacil suhljad in paklest*, ostanke prejšnjega leta. V drvarnici jih je razsekal, žagal in cepil s takšno vnemo, da so frcale treske dalec naokrog. "Ej, zima, Gradišce se za tvoje ledeno gospostvo dobro pripravlja ..."

Vecja od vseh, še tako morecih skrbi je bila za starko blagodat prijetne otroške družbe. Teta zdaj nic vec ni bila sama, dvoje mladih, zaupljivo vdanih bitij se jo je tesno oklenilo, in pod njunim vplivom se je starkina v samoti izoblikovana, skoraj prestroga resnoba vedno bolj umikala ljubeznjivi šegavosti. Jasneje in razlocneje se je spominjala svojih lastnih srecnih mladostnih let ter se potapljala in vživljala vanje. Proti zatonu svojega življenja, po dolgih samotarskih letih, polnih molitve, posta in grenkega zatajevanja samega sebe, je doživljala ure ciste in globoke srece. Misel na bližnjo smrt, ki jo je bila doslej v urah osamelosti zelo težila, je pobegnila pred naskokom zdravega otroštva.

 

II.

Po Vseh svetih je bilo konec neskrbnih pocitnic. Mladi pastirji so se umaknili s pašnikov in se pripravljali na ponovno ali celo prvo pot v ucilnico, da si v njej naberejo potrebne ucenosti. Štirirazredna ljudska šola v Zalesju je bila nastanjena v nekdanji grajski konjušnici, dolgo raztegnjenem, nelepem pritlicnem poslopju ob cesti cisto na koncu trga. Med številnimi otroci, ki so se tiste dni spet vsipali v njene zatohle sobane, sta bila tudi oba Gradnikova: Lovrek je hodil v tretji, Polonica pa v drugi razred.

Sprva jima je bilo šolsko življenje neugodno. Soucenci so se ju nekako izogibali ali vsaj niso prihajali k njima s prejšnjo prisrcnostjo in zaupljivostjo. Doma so bili slišali toliko strašnih zgodb o njunem ocetu, da so bili v negotovosti, kako naj se obnašajo do zlocincevih otrok. Ponosnega in obcutljivega decka je njihovo vedenje žgalo v dušo, in edino nespremenjena in celo povecana naklonjenost ljubljenega ucitelja Urbancica - Lovrek je tudi letos ostal v njegovem razredu, kjer je obiskoval drugi oddelek - ga je nekoliko tolažila. Po uciteljevem zgledu so se mu polagoma približali mnogi sošolci, toda zdaj se jim je umikal Lovrek, oklenivši se toliko tesneje samo Kotnikovega Janeza, edinega vdanega prijatelja, ki ni prav nic kolebal, marvec zvesto prijateljeval z njim, ko so se mu bili vsi drugi izneverili. Poslej je vezalo oba decka nerazdružno prijateljstvo, a tretja v njuni zvezi je bila Polonica, ki je imela zdaj namesto enega dva zašcitnika. Skupaj so tekali v šolo, skupno so se vracali iz nje, se igrali se, pasli živino, lovili po gozdu in si pomagali pri slehernem težjem delu.

Nekoc se je nerazdružni trojici, hiteci po popoldanskem pouku proti domu, pridružil ucitelj Urbancic, ki ga je bil lepi novembrski dan, poln prijetne soncave, zvabil na zaleške poljane. Ko je uzrl pred seboj otroke, se je vzbudila v njem želja, da bi obiskal novo domovanje Gradnikovih otrok.

"Lovrek," je zaklical, "ali me vzameš s seboj in mi malo razkažeš Gradišce?"

Živahno cebljanje je utihnilo, otroci so obstali in se obrnili, Lovrek pa je pol vzradošcen, pol v zadregi prikimal.

"I, seveda, gospod ucitelj, ce le hocete, saj poznam vsak koticek."

"Velja!" je rekel ucitelj in uravnal svoj korak otroškemu brzenju. Med veselim, šegavim razgovorom so kmalu premerili pot do Gradišca. Mladi šolnik se je znal otrokom tako dobro prilagoditi, da so kramljali z njim kakor s prijateljem, naravno in odkrito.

Teta, ki tujega gospoda ni takoj prepoznala, ga je sprva bolj hladno pozdravila. Pozneje pa se je spomnila, se opravicila in ga prijazno povabila, naj se udeleži njihove skromne malice. Ucitelj, kmetski sin izpod zelenega Pohorja, se je z veseljem odzval in kakor za stavo hrustal z otrokoma dišece sadje in drobil okusni rženi kruh. Po izdatni južini sta se z Lovrekom popela na Grajski gric, od tam pa na ogledni stolp, ki se je s svoje strmoglave višine ošabno oziral po rdecih strehah ponižnih vaških hišic, stiskajocih se mu prav ob boke. Ostala razvalina je bila podobna ogromni groblji*, ki so jo prerašcali vsevprek trava in mah, grmovje in razno drugo rastlinje. Celo nekaj smrecic se je košatilo na ruševinah.

S posebnim zanimanjem si je ogledal ucitelj zanemarjeni nekdanji grajski vrt, ki je segal, razclenjen v tri široke terase in obdan z visokim zidom, cisto do ceste. S terase na teraso so vodile še cisto dobro ohranjene stropnice iz raznega kamenja. Vrt je imel prekrasno južno lego, a bil je skoraj neobdelan: samo na najvišji terasi tik pod hišo se je stiskalo v desni kot nekaj pohlevnih gred, vse drugo sta prekrivala detelja in trava, pušcajoc prostor edino dvema ogonoma* krompirja. Drugod se je bohotil plevel v družbi nepredirnega grmovja malin, ostrog, bezga in lipovke, in prav ob zidu se je stiskalo celo krdelo kopriv.

"Škoda!" se je nehote ukradlo iz uciteljevih ust, ki mu je krenil pogled cez vrt na zanemarjeni, vzhodno od Gradišca dalec tja do Belega dvora šireci se sadovnjak.

"Ti, Lovrek!" se je obrnil nazadnje k decku. "Ali bi te veselilo vrtnarstvo, veš, pravo in razumno?"

"Pa še kako! S teto sva se itak že domenila, da spomladi vrt nekoliko ocedimo."

"Glej, glej! To me veseli, decko! Samo nekaj ti povem: ne šele spomladi, nemudoma moraš priceti z delom!"

"Zdaj pred zimo?"

"Zdaj, zdaj. Jesensko delo je vcasih važnejše od spomladanskega. Vidiš, z vrtnarstvom je tako: ne zadošca samo pridnost, treba je tudi mnogo razumeti. Kaj bi se dalo iz tega vrta narediti ... Saj mu ni para dalec naokoli, ne po velikosti, še manj po legi. Kajpak, popolna preureditev bi terjala nekaj cvenka ... A tudi brez njega bi se dal popraviti."

"Kako, gospod ucitelj?" je vneto vprašal decek.

"Letos se nam menda obeta pozna zima. Pricnite z rigolanjem* in prekopavanjem! Med grude nasujte živega apna, pozneje gnoja! Najprej osnaži vrt nemarnega plevela in ga požgi. Uredi kompost iz gnilega sadja, listja in dracja, ki ga vidiš okrog potresenega! In sadovnjak ... Ali ne vidiš mahu, ki duši pridno drevje? Ostrgaj ga, zavaruj jablane in hruške pred zajedalci, obreži jim nepotrebne veje, pa boš videl, kako se pomladijo. Kar je posušenega in gnilega, proc z njim, da še zdravega ne okuži!"

Lovreka je oblila rdecica, zakaj uciteljeve besede je razumel kot grajo. Opraviceval se je in zatrjeval, da opravi vse po njegovi želji, samo to je, da ne ve, cesa bi se najprej lotil.

Ucitelj je uvidel, da sta ga njegova gorecnost in ljubezen do vrtnarstva zavedli nekoliko predalec, zato se je nasmehljal potrtosti svojega ucenca in ga potolažil: "Napak si me razumel. Nikomur ne ocitam malomarnosti, ne teti ne tebi: ti še ne znaš, ona ni mogla in ni utegnila. Toda ti postajaš vecji in mocnejši, zmeraj bolj ti gre delo izpod rok."

"Kar zacel bi rad ..." je silil decek.

"No, ce si fant od fare, zacni. Povem ti prav natancno, kako in kaj. In pozimi se veckrat sestaneva in pomeniva, kako se streže vrtu. Videl boš, da se priuciš vsemu, ce se le na zacetku ne ustrašiš truda."

Lovreku je od srece in zadovoljstva postalo kar vroce.

"Tako dobri ste z menoj, gospod ucitelj!"

"Tiho, fantic! Ostane torej pri dogovoru. In za namecek ti zaupam še nekaj, seveda le, ce znaš molcati kakor pravi mož!"

Od razburjenja decek ni spravil glasu iz grla, pac pa trikrat zaporedoma pokimal in s svetlimi, verno vdanimi ocmi strmel v svojega oboževanega ucitelja.

"Veš, Lovrek, tisto noc, ko je umrla vaša mamica, sem srecal tvojega oceta."

"Našega ata?" se je stresel otrok.

"Da, vašega ata. Dolgo sva se pogovarjala. Siromak je manj kriv, kakor si ljudje mislijo ..."

"O, jaz to dobro vem," ga je prekinil decek.

Ucitelj je prisluhnil tihemu prizvoku v Lovrekovem odgovoru, toda rekel ni nic in nadaljeval: "Prosil me je, naj pazim na vaju otroka, posebno nate, Lovrek, da zrasteš v vrlega moža. In nekaj pomembnega mi je narocil, naj ti povem: da nikoli ne smeš pozabiti svoje domacije ..."

"To je rekel tudi meni, preden je odšel," je ušlo Lovreku.

"Tudi tebi?" Toliko bolje si zapomniš. Ampak vedi, da vrl možak ne postaneš v dveh dneh, tudi ne v dveh tednih, komaj v dveh desetletjih ... Dosti truda te bo stalo. Ali se ga ne ustrašiš? Ali hoceš izpolniti ocetovo prošnjo?"

"Hocem, seveda hocem," je obljubil decek brez pomisleka in oci so mu od vzhicenja zablestele. "Kar povejte, kaj naj storim ... Samo da bo Beli dvor spet naš ...!"

Ucitelju ni bilo po volji, da je v ocetovih in sinovih mislih vedno in vedno silila v ospredje posest, medtem ko bi bile potrebne vrline samo sredstva za dosego cilja, a bil je dovolj moder, da je razumel potek njunih misli. Zlasti otroku je bila samo domacija resnicno otipljiva, mocno obcutena in razlocno vidna. Na tej osnovi je moral graditi, zakaj nad Belim dvorom in za njim je hotel ucitelj pokazati decku lepše in višje cilje. Zaenkrat je bilo dovolj, da so se vse deckove sile usmerile proti izgubljeni domaciji, pozneje naveže nanjo vse ostalo.

"Potem je vse v redu," je zakljucil razgovor. "Zdaj me povedi še v sadovnjak! Tam moreš že jutri priceti s cišcenjem, seve, ce bodo zadovoljni tudi teta."

Ogledovaje posamezna drevesa, je opozoril ucitelj Lovreka na skrivljene in betežne starce med njimi: "Polni so lišajev in mrcesa in ogrožajo še druge, zdrave. Kar posekajte jih, spomladi jih pa nadomestimo z žlahtnim mladim zarodom."

Dolgo sta se še sprehajala pod široko razvejevljenimi jablanami, nekoliko ožjimi hruškami, visokodebelnimi cešnjami in zdaj že docela golimi cokastimi slivami, in gazila po listju, ki se je trdovratno oprijemalo njunih cevljev. Povsod je znal Urbancic svetovati kaj novega in koristnega, tako da je bilo nazadnje ocitno prevec navodil. Ucitelj se je zbal prenasicenja, vendar je podcenjeval Lovrekov izvrsten spomin, ki si je bil vso snov gladko prisvojil.

"Ej, bistra glavica si," je dejal šolnik zadovoljno, ko je bil njegov ucenec obnovil dobljene nauke. "Le še dobro mero vztrajnosti! In pomni dobro! Površno mi nikar ne delaj! Naglica ni nikjer dobra, najmanj na vrtu! Drugo pravilo: Najprej z glavo premisli, nato šele z rokami opravi!"

Decek je obljubil, da se bo tocno ravnal po njegovih besedah in ucitelj je njegovi gorecnosti zaupal, zakaj spoznal je, da se mu odpira, kakor rodovitni njivi, doslej premalo negovana duša, željno pricakujoca zdravega semenja. On je hotel biti njen negovalec. Sklenil je, da razvije otrokove dokajšnje sposobnosti in se pri tem posluži treh temeljnih pomocnikov: njegovega zanimanja za zemljo - to je bilo vsem Gradnikom v krvi -, njegovega hrepenenja po Belem dvoru in deckove ljubezni do njega, svojega vzgojitelja. Kolikor je še ni bilo, si jo je moral postopoma pridobiti.

V trdem mraku sta se napotila k teti, kateri je bilo vse prav, še vec, zelo srecna je bila, ko ji je ucitelj prepricevalno dokazal, za koliko se bo zboljšalo posestvo ter povecal njegov donos, saj je sama že dolgo razmišljala o potrebnih spremembah. Kar vesela je bila lepega in brez težave izvedljivega nacrta, ki naj bi se pricel takoj uresnicevati. Opravicevala se je, da se doslej sama ni bolj pobrigala za posestvo, a gospod ucitelj bo razumel: za koga bi se naj bila pecala in ubijala? Zdaj je drugace; zdaj je nastopila živa potreba in pa, mladina naj nadaljuje.

"Po moji smrti bo posestvo njuno. Kar se stori, je vse za njun prid. Seve, za rigolanje utegne biti Lovrek prešibek. Najela bom pac nekaj delavcev, da opravijo težje delo."

Tako je zakljucila teta in hvaležno stiskala roko poslavljajocemu se šolniku, ki je obljubil, da pride veckrat pogledat, kako bo potekalo in napredovalo delo. Mimo tega namerava pozimi njenega necaka seznaniti še z raznimi koristnimi vrtnarskimi nauki in ga nauciti marsikaterih opravil.

 

III.

Vrt in sadovnjak sta oživela. Teta je bila še tisti teden najela dva postarna*, nekoliko pocasna, toda zanesljiva dninarja, ki sta v nekaj dneh posekala na vrtu nepotrebno grmovje, iztrebila plevel in izruvala divjake, ki so se bili razplodili po njem, ter nato zacela s prekopavanjem gornje, najvišje terase. Že to je bilo mnogo, saj je površina celotnega vrta merila blizu trideset arov. Obe spodnji terasi sta samo temeljito prekopala. Tam je nameravala teta spomladi nasaditi krompir in crno deteljo. Lovrek pa je trdno upal, da scasoma obojico popolnoma izpodrine ter ju nadomesti z žlahtnimi povrtninami, prav, kakor je bil svetoval ucitelj.

Tudi sam ni držal rok križem. Kot veverica hitro se je zvijal po drevju, kjer je tocno po dobljenih navodilih z žicno krtaco snažil lubje, strgal mah in gobe, obrezaval veje in žagal suhljad. Tudi je okopaval zemljo okrog debel, raznim škodljivcem nastavljal pasti v obliki lepenkastih obrocev, mlajša drevesa zašcitil pred zajci s posebno zmesjo iz apna in kravjeka ter pospravljal in sežigal nesnago, ki se je bila med snaženjem nabrala po tleh.

Tik pred božicnimi prazniki je dolino pozdravil prvi sneg, ogrnivši jo v blesteco zimsko haljo, in prekinil domala opravljeno delo. Decku je bilo skoraj žal, a odškodovale so ga zanimive ure, prebite v toplo zakurjeni veliki izbi pri knjigah. Ucitelj Urbancic je prihajal pozimi skoraj dan za dnem na Gradišce, ne toliko iz cistega clovekoljubja in cuta prevzete odgovornosti, marvec predvsem iz prijetne navade: v tej hišici je bilo vse tako preprosto, odkrito in domace, da se mu je zdelo lepše kakor v samotni sobi ali zakajeni gostilni. Svetlo je gorela petrolejka na mizi in v peci so prasketale bukove klade, med tem ko so sedeli ljudje vsak pri svojem opravku: teta je vecinoma lušcila bucne pecke ali pletla nogavice, pri cemer ji je delala družbo Polonica, ce se ni ukvarjala z domacimi nalogami, Lovrek pa je z žarecimi lici, odprtimi usti, ušesi in ocmi prestrezal vrtnarsko modrost, ki mu jo je ucitelj tolmacil z besedo in sliko.

Stara teta je vcasih v skrbeh povpraševala dobrega moža, kako ga naj poplaca za njegov trud, on pa jo je smehljaje zavrnil, ceš veceri na Gradišcu so mu zabava in oddih. S tem, da Lovreka poucuje, tudi sam ponavlja snov, ker bi jo sicer nemara pozabil. Decek si igraje vse zapomni, ce mu le enkrat pove.

O ubeglem ocetu, kakor po dogovoru, niso nikoli govorili; ucitelj je molcal iz obzirnosti, teta pa je želela, da se beguncevo ime izreka le v molitvi. Otroka sta res vsak vecer molila zanj, a iz razumljivih razlogov ga nista pogrešala, saj ga tudi pred njegovim pobegom pogosto nista videla po cele dni. Bridkeje sta žalovala po materi, katere izgubo pa sta cas in skrbeca tetina ljubezen razmeroma kmalu omilila.

Najveckrat je mislil na Gradnika mladi šolnik. Brat mu je namrec bil svojcas javil, da se priporoceni možak pri njem sploh ni oglasil, iz cesar se je dalo sklepati, da si je premislil ali se kako drugace izmuznil mašcevalni roki pravice - ce se revežu med potjo ni kaj pripetilo ... Ucitelj bi bil najraje vse, kar je vedel, javil sodniji, ki bi naj potem sama poiskala zasledovanca. Preteca kazen bi niti ne bila prehuda, kajti Miklausinova rana sploh ni bila smrtnonevarna in se je že davno zacelila. Po prestanem zaporu bi bilo na Gradišcu tudi za Gradnika dovolj dela in jela in celo prilike, da si tako ali tako pridobi ugrabljeno domacijo. Vendar ta izhod je bil ucitelju zaprt: vezala ga je moška beseda. Veckrat je razmišljal, ali bi ne kazalo, pouciti Gradnika s primernim oglasom v casopisju, a ta nacrt je opustil, pa ne toliko zaradi visokih stroškov, marvec zaradi velike verjetnosti, da naslovljencu sploh ne pride pred oci. Nazadnje je sklenil, da pocaka leto dni, nato pa prijavi zadevo oblasti, ki naj ukrene svoje.

Kadarkoli pa je s svojimi razmišljanji prišel do tega zakljucka, je pricel znova dvomiti. Ali ne poteka vzgoja otrok zdaj v mnogo ugodnejših okolišcinah? Ali bi sploh bilo želeti, da se zagrenjeni, osramoceni in na ves svet jezni mož s pecatom zlocinca naseli v prijaznem in mirnem domu na Gradišcu? Ucitelj si je moral priznati, da bi utegnil najbolj slabo vplivati na dovzetno Lovrekovo dušo. Za Polonico se ni bilo treba bati: ona se je bila z vsem hrepenenjem zapušcenega otroka oklenila tete ter je bila pri njej v varnem zavetju. Pa tudi pri najboljši vzgojiteljici! Kakor je bilo posestvo zanemarjeno - navsezadnje to ni bilo žensko delo -, tako je bilo v hiši in okrog nje vse cedno, pometeno, pobrisano in odrgnjeno. Smeti in pajcevin nisi opazil, perilo je bilo vedno oprano, zlikano in zakrpano. Kuhinja je blestela od snage, in jedi, ki so prihajale iz nje, so bile okusne in tecne. Z drugimi ljudmi je teta malo govorila, z otrokoma pa se je znala pomeniti, pripovedujoc jima mikavne zgodbe iz nekdanjega grajskega življenja, ki so se prenašale pri Gradnikih od rodu do rodu: o vitezih in njihovih bojih, o kmetskih vstajah in sovražnih napadih, o turških pohodih in roparskih tolpah, vcasih celo o strahovih in o zlatih zakladih, skritih nekje pod razvalinami, v nepristopnih zemeljskih hodnikih.

Ucitelj Urbancic je vse to dobro opazil. Kljub svoji mladosti je bil zelo tenkocuten vzgojitelj. Kakor je na vrtu in sadovnjaku takoj presodil, ali je zemlja za to ali ono rastlino primerna ali ji cesa primanjkuje ali pa jo dušece preobilje žene v prebohotno rast, tako je hitro spoznal domace okolje zaupane mu mladeži. Za Lovreka in Polonico bi si ne bil mogel misliti boljše sredine: iz te zemlje bosta ob primerni pomoci zrasli zdravi in krepki osebnosti. Vsekakor, Lovrekovo rast je bilo treba pravilno usmerjati: decek brez odlocne moške roke podivja ali pa se pomehkuži. Prepreciti prvo in drugo je smatral ucitelj za svojo poglavitno nalogo.

 

IV.

Zima je potekla kaj hitro. Lovrek se je mnogo naucil in je komaj cakal, da svoje znanje temeljito preizkusi. Njegov ucitelj se sicer ni nikoli zadovoljil s samimi besedami, marvec je v izdatni meri uporabljal slike in risbe in marskikaj tudi pokazal v živi naravi, a resnicna uporaba je bila v tem letnem casu mocno omejena.

Ko pa se je pomlad po kratkem obotavljanju skoraj cez noc razlila po dolini, hribih in dobravah, hej, to vam je bilo gibanja, ker to so se vam spreminjali gradiški bregovi. Prva vrtna terasa, razdeljena na tocno izmerjene grede, je bila polna socnih povrtnin, ocišceno in pomlajeno drevje v sadovnjaku je pokalo od brstenja, na spodnjih vrtnih terasah pa so pridno sadili krompir, fižol in zelje, glavno hrano za lacna usta v bodoci zimi. Še detelja se je morala umakniti: za Čado je bilo krme vec ko dovolj v sadovnjaku, razen tega se je vse leto tja do pozne jeseni pasla na gradiškem grebenu okrog razvalin in tudi v gozdu. In teta je že razmišljala, ali bi ne kazalo kupiti še eno kravo, zakaj dobro mleko se je v trgu zlahka prodalo. Urbancic, njen prvi svetovalec, ki ga je poslušala skoraj tako verno kakor duhovnega gospoda, je pritrdil, in po veliki noci se je pridružila Čadi brhka Liska. Polonica je imela eno varovanko vec.

Uciteljeva skrb za osirotela Gradnikova otroka tržanom ni ostala prikrita. Nekateri so ga hvalili, drugi pa so se mrdali, ceš naj se raje briga za šolo, ceprav so bili njegovi ucni uspehi priznano odlicni. Vecinoma takšno govoricenje ni bilo niti resno mišljeno, marvec je imelo svoj izvor v enolicnem življenju majhnega trga. Vse brez izjeme so zelo presenetile vec kot ocitne izboljšave tetinega posestva na Gradišcu. Toda skoraj ga ni bilo cloveka, ki bi Gradišcanom ne bil privošcil boljšega uspevanja. Edino Miklausin, ki je slutil, da mu v tem ugodnem in varnem zavetju raste nevaren mašcevalec, se je jezil. Glasno hvalo uciteljeve požrtvovalnosti in nepremagane cilosti zasovraženega rodu je celo smatral za slabo prikrito obsodbo svojega lastnega pocetja. Tako sta mu postala otroka vecni kamen spotike: bila sta kriva, da se njegova vest ni mogla prav pomiriti in da ni utegnil nemoteno uživati sadov svoje krivicne zmage.

O, nemara bi bilo njegovo sovraštvo že davno ugasnilo, ko bi bila Gradnikova otroka odvisna od njegove pomoci, ce bi bil on njen dobrotnik, ce bi ji on mogel izkazovati svoje usmiljenje. Saj bi bil na ta nacin premamil notranjega sodnika, ki mu je v noceh kradel spanje in mu trapil srce s pekocimi ocitki, cisto gotovo pa bi bil preprical o svoji velikodošnosti lahkovernejše javno mnenje. Čisto gotovo, tako bi se bilo prej ali slej zgodilo, ce bi ne bil ta zeleni šolnik zelo po nepotrebnem vtaknil svojega nosu v pravdo med njim in Gradniki.

Moral mu je pokazati svojo moc in malo ohladiti njegovo nepotrebno clovekoljubje. V ta namen se je spoprijateljil s starim sitnim naduciteljem, ki ga doslej ni bil kdovekaj cenil in spoštoval. Zdaj ga je pogosto ustavil in ga s prijateljsko vsiljivostjo povlekel s seboj v gostilno. Z majhnimi uslugami, litrckom vina, obilno in dobro vecerjo in vsakojakimi darili si je pridobil srce skopega ter dokaj sebicnega šolnika, in pot do koncnega sporazuma se je kmalu ugladila. Naducitelj svojemu mlademu tovarišu itak ni bil posebno prijazen, zakaj bil mu je mnogo prepameten in prevesten. Z neprikritim zadovoljstvom je pritrjeval zlohotni trgovcevi graji in se drage volje ravnal po njegovih željah.

Prilika se je našla brez težave. Šolski vrt je pripadal naducitelju, toda udobni stari samec se ni maral pecati z njim, marvec ga je raje prepustil Urbancicu. Vidni uspehi vešcega tovariša pa so ga tako bodli v oci, da jih je zanikoval in jih potuhnjeno, za Urbancicevim hrbtom, omalovaževal.

"Oblasten je od sile. Po šolskem vrtu hodi, kakor bi bil njegov," se je nekoc pritoževal Miklausinu. Ta je pozorno prisluhnil.

"In vi to trpite?"

"Predober tovariš sem, ne maram zdrah. A naj bi že bilo, ko bi res sam delal. Kaj še! Otroci so mu za dninarje, gospod pa se košati s svojimi uspehi. V zadnjem casu ima že kar stalnega pomocnika, tistega Gradnikovega fanta."

"Tako?" je zategnil Miklausin in pogledal izpod cela.

"Še en kozarcek, gospod naducitelj?"

Posledica nadaljevanja tega prijateljskega pomenka se je pokazala že naslednji dan. Ko je Lovrek po koncanem pouku cakal Urbancica na šolskem vrtu, se je s trdimi koraki sprehodil mimo naducitelj. Zaradi namišljene nevljudnosti ga je z osornimi besedami vprico hihitajocih se soucencev ozmerjal, mu poslej strogo prepovedal dostop na šolski vrt ter ga nazadnje spodil domov. Preplašeni otrok, ki se ni zavedal, da bi bil kaj zakrivil, se je poskušal opraviciti, toda komaj je odprl usta, je že imel klofuto na obrazu. Osramocen in ves v solzah je zbežal.

Nekaj minut po tem dogodku je prihitel na vrt ucitelj Urbancic, ki so mu otroci porocali, kaj se je bilo pravkar dogodilo. Z namršenimi obrvmi je tisti dan zapušcal svoj ljubi vrt. Pot ga je peljala na Gradišce, kjer je obupanega decka komaj in komaj potolažil. Naslednji dan je javil svojemu predstojniku, da poslej ne bo vec upravljal šolskega vrta, iz katerega mu on odganja brez upravicenega razloga najzmožnejše ucence.

Naducitelj se je sprva prestrašil njegovega samozavestnega nastopa, zvecer pa ga je Miklausin spet toliko podkuril, da je spisal in odposlal na deželni šolski svet lažnivo ovadbo, v kateri je naslikal Urbancica kot upornika in za šolo nevarnega cloveka. Morda bi bil res dosegel zaželeni uspeh, ce bi ne bil pretiraval. Tako pa je nekega dne nenadoma potrkal na vrata njegovega razreda natancni in skoraj neprijetno odkritosrcni deželni šolski nadzornik, ki se ga je zaradi teh lastnosti vse balo. Naducitelj je imel prav ob njegovem prihodu še posebno smolo. Čeprav je bila odbila že deveta ura, se je še vedno mudil v svoji pisarni, in ko je po dokajšnji zakasnitvi stopil v razredno sobo, je v njej ves prepadel zagledal med klopmi pridno izprašujocega nadzornika, cigar obraz ni kazal posebnega zadovoljstva. S kratkimi besedami ga je oni poucil, da bo zaradi njegove prijave izvršil disciplinsko preiskavo, hkrati pa temeljito pregledal njegovo šolo. Zares je ostal dva dneva, in uspeh je bil za vodjo porazen: Urbancicev razred je bil dalec najboljši, vsi ostali pa ... hm, ne mara se prehudo izraziti ... zelo šibki, cisto prav, zelo šibki, a njegov, naduciteljev, najšibkejši ... In kar se tice prijavljene nepokornosti, bi hotel ugotoviti samo nekaj: ce se nekomu prepusti delo, mu je treba dati tudi pravice. Urbancic je ravnal povsem korektno, cesar on, nadzornik, o drugih na žalost ne more trditi ... In v bodoce si ovadbe take vrste prepoveduje, ali pa ...

Naducitelju se je nos strašno povesil. Svojega mlajšega tovariša se je odslej bal in mu ni vec grenil življenja, zakaj naklonjenost takega visokega gospoda je bila v tistih casih velika stvar. In prisrcno prijateljstvo med trgovcem in šolnikom se je dan po nadzornikovem odhodu popolnoma ohladilo. Miklausin se je togotil, toda naducitelja ni bilo nic vec na spregled, in samozavestni mladi mož je še naprej nekaznovan mešal trgovceve štrene.

 

V.

Čas je brzel, kakor da odteka po deroci reki. Že se je približevala prva obletnica Gradnikovega bega in smrti njegove žene, ko se je nekega dne primuzal v šolo stari trški pismonoša, izrocil osuplemu Urbancicu najprej priporoceno pismo in denarno nakaznico, nato pa mu odštel na mizo pet stotakov.

"Petsto kron? Zame?" se je cudil ucitelj ter mencal med prsti odrezek s popolnoma neznanim pošiljateljevim imenom: Martin Volk, Našice v Slavoniji.

Nu, vsekakor je bila v pismu potrebna razlaga. Hitro ga je razpecatil in potegnil iz ovoja vec gosto popisanih listov.

Takole se je glasilo:

Dragi gospod ucitelj!

Gotovo boste takoj uganili, kdo Vam piše, ceprav se boste v zacetku morda cudili. Upam, da se še spominjate najinega razgovora na Ložniškem sedlu - leto dni bo tega -, kjer ste potolažili obupanega cloveka, da je spet zadihal, in mu obljubili, da boste cuvali nad zakladom, ki ga je moral pustiti vnemar. Dolgo se nisem oglasil: delal sem in štedil, in prihranjeni denar, ki Vam ga pošiljam istocasno s svojim pismom, je trdi zaslužek enega leta. Uporabite ga, prosim Vas, kakor sva se domenila, po svoji vesti in razsodnosti.

Zanimalo Vas bo, kako sem dospel semkaj in kaj sem vse doživel.

Od svojega brata ste pac že davno izvedeli, da se nisem poslužil njegove pomoci. Po dolgotrajni vecdnevni hoji cez pohorske planine sem lacen in utrujen zagledal pred seboj Dravo. Naneslo je, da sem kmalu dospel do velike žage, kjer so tesali, zbijali in vezali kar vec splavov naenkrat. Z drvarji in splavarji se zapletem v pogovor in izvem, da jim primanjkuje ljudi. Pobarajo me, ali bi se jim pridružil. Brez težav smo se dogovorili in nihce me ni vprašal ne po listinah ne po rodu. Naslednje jutro smo odrinili proti Mariboru, kjer se k sreci nismo ustavili, marvec brez prestanka vozili dalje. Šele v Ptuju smo si privošcili nekaj ur pocitka. V tem mestu sem si kupil "Štajerca," zakaj sklepal sem, da je ta protislovenski list bržcas izkoristil ugodno priliko in po svoje porocal o moji nesreci. Saj ga je moj nasprotnik že dolga leta vneto razpecaval med našimi kmeti in delavci. Nisem se motil: marsikaj grdega je bilo notri o meni crno na belem, hkrati pa najcudovitejša tolažba ... Moj nasprotnik samo ranjen, živi, bo ozdravel ... Otroka pri teti ... Tisto noc, verujte mi, sem po dolgih dneh spet mirno in sladko spaval na trdih brunih splava, ki se je pozibaval ob bregu. Smrt moje uboge žene je bila prežalostna novica, ali revica je bila že dalje casa težko bolna in vem, da mi je odpustila ...

V tisti noci sem razmišljal, ali bi se vrnil in se javil sodniji: sklenil sem potovati dalje. Posestva bi v danih prilikah ne mogel rešiti, jeca pa bi mi gotovo zlomila voljo in me pahnila med nicvredneže, medtem ko se mi je na tujem ponujala prilika, da kaj zaslužim in nekoc stopim pred svoja otroka: "Zapravil sem vama domacijo, zdaj vama jo vrnem."

Gospod ucitelj! Prvi obrok je pred Vami. Ni mnogo, vsaj za moje nekdanje pojme ne, v svoji nespameti sem nekoc tako vsoto zapravil v enem tednu. Zdaj sem garal zanjo leto dni. Upam, da bo scasoma vedno vec, kajti obeta se mi služba paznika pri novo sestavljeni drvarski skupini. Toda pozabljam, da še ne veste, kje sem zdaj, in kako me je zaneslo semkaj.

Srecno smo pripluli do Osjeka, kjer sem se presrcno poslovil od vrlih Pohorcev - zlate duše, Bog jim poplacaj dobroto! - in krenil v mesto, da se razgledam in nekoliko povprašam po delu. Bil je vprav tržni dan. Na sejmu sem z zanimanjem opazoval živahno vrvenje slavonskih seljakov, ki so ponujali svoje blago. Zdajci zaslišim - menda mi je že bilo tako namenjeno - za svojim hrbtom krepko, ali mojim ušesom nad vse prijetno slovensko pridušanje. Lahko si mislite, s kakšno naglico me je zasukalo. Kletvice so prihajale iz ust postavnega fanta, ki je z vso silo vlekel za seboj mocno natovorjeno mulo, ali trmoglavo živince se ni hotelo premakniti z mesta. Brž mu priskocim na pomoc, in ko me je spoznal za svojega rojaka, sva se takoj zapletla v razgovor. On je bil kuhar za vecjo skupino drvarjev ter je tisti dan kupoval v mestu potrebno brašno. Živo mi je prigovarjal, naj odrinem z njim med domace ljudi, poštene dolenjske fante, ki me gotovo z velikim veseljem sprejmejo v svoj krog. Poleti, ko je povsod dovolj lažjega poljskega dela, namrec v gozdovih primanjkuje delavcev ter so zato tudi bolje placani. Kuharjeve besede so mi donele v uho, kakor angelsko petje, in brez pomišljanja sem ga slušal. Zaposlitev sem dobil zares z lahkoto. Vneto sem se lotil dela, kakšnega dela! Ne morete si predstavljati, kako me je dajalo, ceprav me doslej nikoli niso šteli med slabice. Da, da, poslednja leta mojega zgrešenega življenja so me bila izžela, saj sem imel v roki veckrat liter in karte, kakor sekiro in žago. Neznansko sem trpel, ali vdal se nisem, zlasti, ker so se mi fantje spocetka posmehovali in me dražili. Znana Gradnikova trdoglavost je koncno premagala vse težave, in danes se pomerim v delu z vsakim izmed njih, dasi so odlicni korenjaki, ki se še medveda ne ustrašijo.

Dvanajst nas je. Spimo v leseni, iz neotesanih brun zbiti bajti, na mehkem gozdnem mahu. Vse je zelo preprosto, nic za razvajenega cloveka. Oken ni, kurimo sredi koce, kadi pa se skozi vrata in špranje, kamor se hoce. Dim nam ne moti zdravega spanja in volcjega teka. Dan za dnem otepamo koruzne žgance, dobro zabeljene z mastnimi ocvirki, ali se jih ne navelicamo. Gospod ucitelj, da bi videli, kako jih mlatim. Nikoli v življenju mi niso tako dišali. Nic cudnega: zjutraj skoro še v temi se že pricnemo gibati, sekamo, zabijamo, podiramo, obsekavamo, cepimo, prenašamo in prevažamo les brez prestanka tja do trde noci. Edino za jed si še ukrademo nekaj casa. In še ob nedeljah ne mirujemo: pilimo žage, brusimo sekire, krpamo obleko. Poleti ni hudo, ali toliko bolj pozimi, ko nam nagajajo tema in mraz, veter in zameti! Vkljub temu sem zdrav in krepak, kakor že dolgo ne, in tudi zadovoljen bi bil, ako bi me ne pekla vest ob spominu na blago mojo ženo, na deco in na izgubljeno domacijo. Vcasih bi se najrajši razjokal, ce bi me ne bilo sram. Tako pa rajši stisnem zobe in se vedno iznova zakolnem, da bom garal in se pehal, dokler vsaj deloma ne izbrišem svojega velikega greha. In moje upanje raste od dne do dne.

H koncu še ena prošnja. Bodite tako dobri, dragi gospod ucitelj, pa mi o priliki sprocite na spodaj navedeni naslov, kako je z mojima otrokoma! Seznanite me z vsem, kar menite, da bi bilo vredno pisanja! Ali sta zdrava, kako napredujeta v šoli in, ali morata zavoljo mene trpeti, ali ju kdo mrzi in preganja ... Če se morete in hocete z odgovorom požuriti, utegnem prejeti pismo še pred zimo: gotovo mi bo olajšalo marsikatero uro napornega dela v snegu, mrazu in viharju. Pošta se nam namrec bolj poredkoma dostavlja, ker smo od Našic oddaljeni skoro tri dni hoda, in dobimo jo le, kadar mora naš kuhar po živež. (Nanj boste tudi pismo naslovili.) Pozimi radi zametov ne more nikamor, zato že koncem jeseni nakupi vsega, kar nam je potrebno. In takrat upam, me doseže tudi Vaše pismo.

Za Vašo veliko dobroto se Vam že zdaj iz vsega srca zahvaljujem in si želim samo, da bi Vam jo nekoc mogel povrniti. Rad bi Vam še narocil, da pozdravite moje drage, ali se bojim. Edino mojemu sinku - temu lahko zaupate, cvrst decko je! Povejte mu ob priložnosti in na primeren nacin, kako, veste bolje od mene, da njegov oce neprestano misli nanj, na njegovo sestrico in na domacijo. O denarju nic! Naj mu ostane zacasno prikrito, da se trudim za boljšo bodocnost. Samo, ako bi pritisnnila huda sila ali pa se pojavila kaka druga nujna potreba (recimo izboljšanje tetinega posestva ali kaj slicnega), jim sezite pod roko! Dokler sta otroka še majhna, upam, ne bosta rabila te pomoci, pac pa pozneje, po tetini smrti, saj so že priletni, otrokoma moja pomoc nemara mocno zaleže. Upam, da bo scasoma vedno izdatnejša, kajti moj namen je, pošiljati vec in vec, ali vsaj toliko, kakor tokrat, dokler bom le kolickaj mogel.

Še nekaj! Svojega odgovora nikar ne oddajte v Zalesju, marvec pocakajte, da Vas pot zanese v mesto. Je bolj varno! Razen Vas naj nihce ne pozna mojega sedanjega bivališca in mojih namenov.

Iz vsega srca Vas pozdravlja do groba Vam vdani

S. G.

V Slavonski šumi, meseca junija 1902.

Naslov: Martin Volk,

Našice v Slavoniji,

poštno ležece.

Pripis:

Sporocite mi tudi, kdo in za kako ceno je kupil posestvo!

Bržkone si lahko odgovorim sam, ali rad bi imel popolno gotovost.

 

VI.

Ucitelja je Gradnikovo pismo ganilo, a tudi nenavadno razveselilo. Natihoma je pricel obcudovati žilavega moža, ki si je razmeroma pozno, a s toliko vecjim pogumom dalec v odljudni gošcavi tesal novo boljšo bodocnost, do jedra preobrazujoc svoj dosedanji jaz. Mladi šolnik je slutil in obcudoval skrivnostno snovanje usode, ki je vrgla bahatega moža v najprimernejše okolje: ob neizprosnem trdem delu, v tesnem sožitju z robatimi, a poštenimi tovariši, ob izvrševanju enakih dolžnosti in uživanju istih pravic, v divji, a nepopaceni naravi se je mogla izvršiti potrebna sprememba, tam se je utegnila posušiti nevarna goba na njegovi duši. Slavonska šuma je pomenila za Gradnika visoko šolo, ki jo je moral uspešno koncati, ce se je hotel resnicno predrugaciti.

Upoštevajoc izgnancevo prošnjo, mu je še isti dan napisal izcrpen in tolažilen odgovor ter s svojim kolesom zdrcal v mesto, da odda svoje pismo in naloži poslano vsoto v zanesljivi Narodni posojilnici. Knjižica se je glasila na Lovrekovo in Polonicino ime, vezana na tajno, samo ucitelju in posojilnici znano besedo. Iz previdnosti je vtaknil Gradnikovo pismo, opremljeno s kratkim pojasnilom, zapecaten ovoj, na katerem je bilo doloceno, naj se za slucaj njegove, Urbanciceve smrti, izroci Lovreku in Polonici. Tudi to pismo je shranila varna posojilniška blagajna.

Opravljeno narocilo ga je navdalo z zadovoljstvom, in mocno ga je mikalo, da bi še pred vecerom obiskal Gradišce. Kolo ga je z naglico neslo po prašni cesti in že se je bližal Zalesju. Da si skrajša pot, je zavil nazadnje skozi teman smrekov log in dalje po kolovozu proti Belemu dvoru. Že od dalec je opazil gosto tramovje, ki je oklepalo procelje: Miklausin je popravljal ponosno, a prenovljenja zares dokaj potrebno poslopje. Na razpotju pri ribniku je ucitelj nepricakovano srecal osuplo zrocega trgovca in ga vljudno pozdravil. Ta je ves porumenel od zadrege in bogve kake bojazni ter ga zato proti svoji volji nagovoril: "Kaj pa vi pri meni, gospod ucitelj?"

"O nic, prav nic. Samo sprehajam se. Razen tega sem namenjen h Gradnikovim."

Miklausin mu je pokazal hrbet in se skoraj strastno zagledal v hišo nad seboj. Iz svoje zaljubljene zamaknjenosti se je razpredel šele, ko je ucitelj že hitel po stopnicah gradiškega vrta.

"Moj si, ne dam te iz rok!" je zažugal Belemu dvoru in se potem obrnil k prelepi belodvorski kotlini, ki je skrbno obdelana, vrtu podobna, ležala pred njim. Trgovcev pogled se je ustavil tudi na skromnih, toda licnih dninarskih hišicah. S svojimi rdecimi strehami in belimi stenami so v raztresenih presledkih sevale z zelenega pobocja, dvigajocega se iz kotline, ter bile podobne velikim cvetovom. Ena izmed njih, tista ob gozdnem parobku, je bila pred davnimi leti njegov dom.

"Ne smem pozabiti!"

In v tisti minuti, polni veselih in morda še bolj neveselih mladostnih spominov, je sklenil novi posestnik, da olajša in olepša vsem svojim dninarjem njihovo beraško življenje: popravi jim kajže, uredi vrtove in dovoli nekaj vec zemlje. Dobro se naj pocutijo pri njem, nekdanjem dninarskem sinu, in zavedajo naj se, da ima zanje toplo in cutece srce, drugacno, kakor nekoc Gradnikovi bahaci. Toda, ali jih preprica in pridobi zase? Kljub svojim prizadevanjem je cutil, da ga prav dninarji smatrajo za vsiljenca na Belem dvoru ...

Ucitelj pa se je bil med tem že ustavil pri vodnjaku ob cesti, iz katerega je Lovrek z vnemo žagal šumeco, v srebrnem curku v precej veliko leseno brento lijoco vodo. Pogumno si jo je oprtal na rame. Ko je zagledal pred seboj svojega ucitelja, cigar obraz je izražal socutje, jo je spet urno postavil na korito.

"Revcek, prešibak si še! Ali jo privleceš do hiše?"

"E, seveda," se je zasmejal Lovrek, "saj ni tako dalec. Vrt rabi vode, ko ja taka suša."

"Vidiš, kako dobro je bilo, da ga niste prevec razširili. Brez pravilne moce pac ni pravega uspevanja."

"Oj ta presneta voda!" je vzkliknil decek in si natovoril težko breme na hrbet, da je voda zaplenkala v brenti. Ucitelj je zaklenil kolo in spremljal sopihajocega nosaca na vrt, kjer so grede, polne socne zelenjave, željno pricakovale osvežila. Brez skoparjenja so prejele v obilni meri, kar jim je šlo.

"Pojdi malo z menoj!" je porekel nato Urbancic. Kakor obicajno sta splezala do razglednega stolpa, sedla na skale in se zagledala v dolino, ki se je v vecerni lepoti razgrinjala pod njunimi nogami.

"Lovrek, tvoj oce mi je pisal ..."

Lovrek se je zdrznil in pobledel, kakor da se je hudo prestrašil.

"Kje so? Kako se jim godi?" je vprašal hlastno.

"Dobro, pozdrave naj ti izrocim ... za svoje otroke skrbi in dela ... Tebi posebej naroca, da molciš in ne pozabiš svoje lepe domacije."

Preprosto, a odlocno in iskreno je zvenel Lovrekov odgovor:

"Ne pozabim!"

In pogled mu je poletel proti Belemu dvoru, katerga okna so žarela v caru vecernega požara: kakor da zdaj zdaj buknejo iz njih - vroci plameni ter upepelijo lesene oklepe, obdajajoce hišo kakor orjaška hobotnica.

 

5. poglavje

 

ČUDOVITO ODKRITJE

 

I.

Slovenska zemlja je v tistih letih doživljala izredno ojaceno prodiranje Nemcev, ki so hoteli cimprej dobojevati stoletno borbo ter preko Slovencev in za ceno njihove narodne smrti premakniti meje nemštva tja do obal sinjega Jadrana. Ker so bili gospodarji v takratni Avstriji, so razpolagali s silnimi sredstvi, a vseeno bi ne bili dosegli uspehov, ce bi se jim ne bili pridružili narodni odpadniki. Le-ti so pomnožili v naših krajih redko posejane Nemce, ki so se bili scasoma polagoma priselili k nam iz raznih nemških alpskih dežel, ter družno z njimi v mestih in vecjih naseljih gradili nemške postojanke, odkoder so pocasi, toda vztrajno prodirali dalje. Nemcurji, kakor je ljudstvo zanicljivo oznacevalo narodne odpadnike, vecinoma niti dobro nemško niso znali, a z naslado so se posluževali cudno spakedrane nemšcine in ob vsaki priliki sramotili slovenski jezik, ki so ga govorili njihovi starši in sorodniki in v katerem so sami kot otroci cebljali svoje prve besede. V globini svojih duš so nemara bolestno cutili svojo manjvrednost in slutili, da so izkoreninjeni iz domace zemlje, toda prav ta zavest jih je bolj ko vse drugo spodbujala k neprestanim napadom na slovenski živelj. Tujec jih je za njihovo delovanje nagrajeval in jim omogocal, da so obogateli ali pa dobili udobne službe, toda spoštoval jih ni: bili so mu dobrodošli, a pri vsem tem zanicevani pomagaci.

Razlogi, da so posamezniki odpadali od svojega naroda, so bili razlicni: nekateri so se ponemcurili iz gole osebne koristi, drugi zato, ker so si domišljali, da se s svojim odpadom dvignejo na stopnjo vladajocih Nemcev in se s tem oznacijo za boljše ljudi, tretji pa, vecinoma nižji državni, deželni in zasebni uslužbenci vseh vrst ter delavci, iz strahu, da bi ne izgubili službe in kruha, ki ga je rezal Nemec po svoji volji in svojih preudarkih. Raznarodovalno delo so ovirali edino slovenski izobraženci, ki so bili spoznali preteco nevarnost. Z vsemi sredstvi so vzbujali in cvrstili narodno zavest, pri cemer so jim bila najzanesljivejša opora gospodarsko neodvisni in nezadolženi kmetje. Nemcurji so dobro vedeli, da so narodno zavedni izobraženci njihovi najnevarnejši nasprotniki, zato jim je veljal ves njihov srd. Napadali, sramotili in klevetali so jih, kjer so jih le mogli. Slovenski knjižni jezik so proglasili za "hrvašcino", ki je kmet in delavec ne razumeta. V teh napadih je prednjacil zloglasni, v Ptuju izhajajoci in v popaceni slovenšcini pisani tednik "Štajerc", ki so ga nemcurski oštirji in trgovci brezplacno delili med zadolžene kmete in delavce v svojih podjetjih.

Ker je potekalo raznarodovalno delo vendarle prepocasi, so zaceli kupovati kmecka posestva in na njih naseljevati tujerodce, pogosto pa so jih dajali v najem prejšnjim posestnikom, ki so potem životarili na njih kot bedni in od svojih gospodarjev popolnoma odvisni najemniki. Razen tega so priceli ustanavljati v slovenskih krajih nemške šole, za katere so pridobivali otroke slovenskih staršev z dobrikanjem in podkupovanjem, najcešce pa z grožnjami. Otroci se v teh šolah niso naucili niti nemšcine niti si niso pridobili poštenega znanja, pac pa so duševno osiromašeni, posuroveli in pogosto docela nravstveno pokvarjeni zapušcali šolske klopi z mržnjo do slovenstva. Leto za letom so pomnoževali vrste strupenih narodnih odpadnikov, ki so bili in so še danes najogabnejša bula na slovenskem narodnem telesu. In ozdravelo ne bo, preden ne izrežemo odpadništva prav pri koreninah z neusmiljeno doslednostjo ...

Zalesje se je dolgo prav dobro držalo, saj ni bilo v trgu razen brivca, ki so ga bili priklicali domaci nemcurji iz Gradca, in razen lastnika majhnega premogovnika v bližnji okolici, nobenega pristnega Nemca. Scasoma pa - kriva je bila deloma needinost v slovenskih vrstah, deloma pa se je bil zelo okrepil gospodarski pritisk ponemcencev s pomocjo denarja, ki so jim ga pošiljala nemška napadalna društva - se je stanje zelo poslabšalo. S tabel podjetnikov, trgovcev, obrtnikov in gostilnicarjev so bolj in bolj izginjali slovenski napisi ter se ponovno javljali v cudno spacenih oblikah in z nemškimi crkami: iz Lešnika je nastal Löschnigg, iz Žerjava Scheriau, iz Podpecnika Potpetschnigg, in drugi taki slicni nestvori. Vedno cešce se je oglašala v trgu nemška spakedranšcina, žal ne samo iz ust voditeljev, pac pa tudi iz ust delavcev in uslužbencev; da, celo iz ust otrocajev, ki so jo naucili pozdravljati: "Grüss Gott". Zaenkrat je bilo seveda s tem pozdravom njihovo znanje nemškega jezika izcrpano ...

Trgovec in veleposestnik Anton Miklausin je bil priznani in upoštevani vodja ponemcencev v Zalesju ter cislani zaupnik nemške in nemcurske gospode v bližnjem mestu. V trgu je bil odpadel od slovenstva med prvimi, razen tega je bil prebrisan in bogat. V njegovi duši so se prepletali razni nagibi: volja za mocjo in bogastvom, sovraštvo do Gradnikovih in strast vseh odpadnikov, ki teži za tem, da bi postali tudi drugi njim enaki.

Ko se mu je posrecilo osvojiti Beli dvor, si je nekaj casa domišljal, da je dosegel smoter svojega življenja, toda kmalu je vstala v njegovi duši moreca in neprijetna skrb: Gradnikova otroka. To skrb je še povecala skrbnost ucitelja Urbancica za osirotela otroka ter žilava prizadevanja Gradišcanov, da se gospodarsko kolikor je mogoce okrepe. In tako se je zgodilo, da je polagoma zasovražil vse skupaj: staro teto, oba otroka, posebno pa še socutnega šolnika ter - po ponesrecenem poskusu z naduciteljem - celo trško šolo, ki sta jo takrat obiskovala njegova dva otroka, hcerka Greta in sincek Ulrik. Natihoma se je morda tudi bal, da bi se Urbancic v šoli ne znašal nad njima in tako mašceval Gradnikova potomca. Pricel je razmišljati, kako bi ju rešil pred njim - in domislil se je, da bi bila tudi v Zalesju potrebna nemška šola.

Miklausinovi somišljeniki v Zalesju, še bolj pa nemcurska gospoda v mestu so z veseljem pozdravili novo sredstvo za pomnoževanje narodnih odpadnikov, glavno nemško šolsko društvo pa se je zavezalo, da zgradi poslopje in preskrbi ucitelje. Tako je bilo vse v najlepšem redu in treba je bilo samo še od šolske oblasti izposlovati dovoljenje za ustanovitev šole. Tržani sami so izkazali premalo otrok, toda lastnik premogovnika je pritisnil na slovenske rudarje, ki so bili pri njem zaposleni. Kakor je bilo pricakovati, je ugodna rešitev kmalu prispela, in jeseni naslednjega šolskega leta so v Zalesju slovesno odprli nemško šolo in pozdravili nemškega ucitelja.

Miklausin je takrat mnogo tvegal, zakaj kot trgovcu se mu je bilo bati jeze slovenskega izobraženstva, zlasti duhovšcine, in zamere okoliških kmetov, da ne govorimo o zavednejših tržanih, a njegova mašcevalnost je bila vecja od njegove previdnosti. Ob složnem nastopu Slovencev bi bil gotovo utrpel ogromno izgubo ter zadrvel celo v gospodarski propad. Žal se je slovenski odpor zadovoljil z ostrimi besedami v narodnem casopisju in zlovoljnimi pogledi - drugace pa je ostalo vse pri starem. Ljudje so kupovali v Miklausinovi trgovini kakor poprej, in lokavi trgovec, ki mu je bilo nekaj casa vendarle kaj tesno pri srcu, se je natihoma muzal ter poslej nosil glavo še bolj zmagoslavno pokonci.

Ustanovitev novega ucnega zavoda v Zalesju seveda ni bila brez usodnih posledic za dosedanjo trško ljudsko šolo. Lepo število otrok, med njimi tudi Miklausinova Ulrik in Greta, je prešlo v ponemcevalnico, katere pogubni vpliv na mladino se je odkrival od dne do dne jasneje. Že sama ustanovitev nemške šole je mocno poglobila razdor med prebivalstvom, ki se je najocitneje izražal med ucenci obeh šol: neprestano bojno razpoloženje si je dajalo duška v zabavljanju in zmerjanju ter celo v dejanskih spopadih. Veckrat je tekla tudi kri, k sreci samo iz nosu ...

Ucitelju Urbancicu je bilo mocno žal izgubljene slovenske krvi, z najvecjo skrbjo pa ga je navdajala nenavadna surovost, ki se je bila v poslednjem casu razpasla med šolsko mladino. Z vso silo svoje vzgojiteljske osebnosti je poskušal zavreti zlo vsaj v slovenski šoli, zlasti v najvišjem, namrec cetrtem razredu, ki ga je bil moral letos prevzeti. Videl je, da mora zanimanje svojih ucencev usmeriti drugam. Po temeljitem razmišljanju se je odlocil za vrtnarstvo in sadjarstvo. Ucencev pa ni zbiral v šoli, marvec na Gradišcu, kjer so nekaj casa delali na vrtu, pozneje pa so se igrali na razvalinah in v gozdu. Vez med decki se je cedalje bolj ocvršcala in cutili so osrecujoco skupnost v delu in igri ter scasoma z rastocim prezirom motrili divjaške navade ucencev nemške šole. Kmalu se jim je zdelo prerekanje in pretepanje z njimi necastno, in v najvecje uciteljevo zadovoljstvo so se jih izogibali in se toliko tesneje oklenili njega in Gradišca.

Za Lovreka je bila to prav srecna doba. Ucil se je na vse pretege, iz knjig in narave. Koprivnikovega "Domacega vrtnarja" je znal domala na pamet, a ni se zadovoljil z njim, ker je pod uciteljevim vplivom sanjaril o velikem, umno obdelovanem vrtu na Gradišcu, ki bi v nicemer ne zaostajal za slicnimi podjetji v drugih krajih. Da bi se okoristil z vecjimi strokovnimi knjigami, se je zacel izven šolskega pouka uciti nemšcine, in ucitelj Urbancic mu je rade volje pomagal. Iz vzgojnih razlogov ga je celo prav vneto spodbujal k vztrajnosti in mu sam prinašal nemške knjige, vedno pa tudi slovenske, zakaj bal se je, da bi se sprejemljivi decek proti svoji volji navzel nemške miselnosti. Ob vsaki priliki je razpravljal z njim in njegovimi tovariši o slovenski zgodovini, o naših narodnih težavah in ciljih, o bojih za staro pravdo. In prihod kralja Petra Karadžordževi}a na pravkar izpraznjeni srbski prestol mu je nudil povod, da jim je nazorno pokazal junaško borbo pogumnih Srbov za svobodo, njihovega vodjo Črnega Jurija in novega srbskega vladarja, nekdanjega cetnika Petra Mrkonji}a. S plamtecimi ocmi so ga poslušali decki, v njihovih srcih se je zbujala misel jugoslovanske skupnosti, budil se je narodni ponos. V odgovor ucencem nemške šole, ki so jih dražili z modriži* v gumbnicah, so dolocili lipovo vejico za skupno znamenje vseh Gradišcarjev.

Lovrek je ves svoj prosti cas prebil na tetinem posestvu, kjer se je pocutil med svojimi bujno rastocimi varovanci najsrecnejšega. Gradiškega vrta bi clovek po nekaj letih skoraj ne bil prepoznal. Prva terasa je bila vsa z gredicami preprežena ter je bogato placevala trud svojih gospodarjev. Vse povrtnine so bile nenavadno okusne, in zlasti uradniške družine v trgu in na rudniku, kolikor niso imele lastnih vrtov, so se trgale zanje. Po uciteljevem nasvetu so gojili na Gradišcu predvsem zgodnjo zelenjavo, katero so zaradi soncnega, cudovito zašcitenega vrta nudili naprodaj prvi v vsej dolini.

Že drugo leto po prihodu obeh sirot na Gradišce je bila teta po dolgotrajnem prigovarjanju omislila prepotrebno toplo gredo, v kateri so zdaj z uspehom gojili razne sadike, solato, redkvice, kumarice in drugo zgodnjo zelenjavo. Kajpak se je vrtnarilo preprosto, a odlicni položaj je povsem nadomešcal mnoge drage naprave, ki jih skromno Gradišce ni zmoglo. Saj je bil vrt z vseh strani zavarovan, zlasti proti najhujšemu sovražniku zgodnjih rastlin - nenadnemu spomladanskemu mrazu. Severnim vetrovom so zapirali pot strmi in podolgovati greben Grajskega grica ter na njem stojece razvaline; vzhod je branila gošcava, ki se je na enem mestu prikošatila prav do belodvorskega ribnika; na zahodu so bile nekoliko manj zanesljive cuvajke razklane pecine oglednega stolpa, ki pa so v burnih vetrovnih obdobjih zajemale in odbijale vsaj najsilovitejše, s Plešivca prilamljajoce sunke. Proti jugu, proti soncu, svetlobi in toploti je bil vrt prešerno na stežaj odprt, a ravne terase in dobra zemlja so preprecevale prehitro izsušitev in prenagli odtok vode.

Zajetno zidana ograja, izvirajoca še iz davnih grajskih dni, ob kateri se je še nedavno v bohotnem obilju razrašcal plevel v družbi z zanikrnim grmicevjem, je bila zdaj ocedena, nepotrebneži in škodljivci, zlasti prebujno vinicje* in presencnata bezgovina pa izpuljeni in posekani. Namesto njih sta bila ucitelj in Lovrek že prvo pomlad nasadila mnogo rdecega holandskega ribeza, sladke rumene kosmulje in drugega žlahtnega jagodja. Potrebne sadike jima je bil priskrbel domaci župnik, vnet vrtnar in navdušen prijatelj narave. Tudi zapušceno vrtno ozemlje druge in tretje terase se je polagoma spreminjalo: rani krompir, rano zelje in rani grah so ju zavzeli, zato pa so na spodnjem delu gradiškega pobocja ob cesti tisti del sadovnjaka s prastarimi, malo vrednimi jablanami spremenili v dve srednjeveliki njivi za deteljo, pozni krompir, zelje in fižol pocepin. Teta se je sprva vsem tem spremembam malce upirala, nazadnje pa je vedno popustila in se vdala uciteljevemu prigovarjanju in Lovrekovim prošnjam.

Ko se je izkazalo, da so bili njeni pomisleki neutemeljeni, je poslej brez odpora pristajala na mnoge novotarije. Uspeh vrtnarjenja je bil zares nad pricakovanje lep: vsa dolina ni premogla tako ranih povrtnin, ki so se zaradi tega prodajale tako rekoc same, ne samo v Zalesju, marvec celo v edinem dolinskem mestecu, dokaj oddaljenem Razborju, kjer je živelo mnogo uradnikov in delavcev.

To hvaležno tržišce so leto za letom bolj obiskovali s svojo robo. Lovrek, Polonica in Kotnikov Janez so veckrat oddrdrali po cesti v Razbor. Veselo so tišcali zvrhano naložen rocni voz zelenjave in raznih drugih povrtnin, vriskali in peli. Pogosto so se jim pridružili med potjo nekateri šolski tovariši, ponujajoc jim svojo pomoc, in vsa razigrana družba je s svojim hrupnim prihodom privabila pol Razbora, predvsem pa mladi svet na ulico. Z radostnim rešcanjem so se otroci gnetli okrog voza - z gradiško trojico so bili kmalu najboljši znanci - tekali domov, posredovali nakup pri svojih starših in spremljali prodajalce od hiše do hiše. Kakor bi trenil, je bilo pripeljano blago razprodano in mladi vrtnarji so se zadovoljno vracali proti Zalesju.

Potemtakem se je vrt dobro izkazoval: kako bi se šele postavil, ce bi bilo zanj dovolj vode na razpolago. Nošnja od vodnjaka je bila celo za vnetega decka težavno delo, a pri hiši je bilo samo nekaj kapnice, ki so jo ob dežju prestrezali izpod strešnega žleba - malo manj ko nic. Gradišce je tako rekoc stradalo vode. Ucitelj se je pogosto cudil, da je na razvalinah manjkal obicajni globoki grajski vodnjak, ki je med obleganjem branilce oskrboval z vodo. Temeljito je preiskal vso okolico, a našel ni nicesar, in teta Mica je menila, da so vodo od pamtiveka prinašali iz vaškega vodnjaka. Kajpak, hribovje je bilo apnenasto, in deževnica je izginjala skozi številne luknje v skrivnostne globine, iz katerih je pritekala ponekod šele tik ob vznožju v Ložnico.

Lovrek je pogosto razmišljal o blagodejni mokroti, ki bi njegovemu ljubemu vrtu šele dala pravo rast in pospešeni razcvet, a ob vsem tuhtanju ni odkril pravega leka. Dobro uro hoda je pod rudnikom zijala Trnska pec z mogocnim slapom, grmecim v podzemno špiljo. Kaj hocete, za drage vodovodne naprave še ni bilo denarja.

 

II.

Na dan svete Ane je bila tisto leto teta Mica že zarana odšla na vrt, kjer je natrgala šopek temnordecih nageljckov in nekaj rožmarinovih vejic.

"Danes je god moje uboge tete. Pojdimo, da okrasimo gozdno kapelo in pomolimo za njeno dušo!"

Otroka sta se ji veselo pridružila. Kljub tetini resnosti sta bila vso pot židane volje. Saj je bil dan tako lep, razen tega cetrtek, ko ni bilo pouka. Najraje bi bila vriskala, a nista si prav upala.

Pred odhodom je segla teta na polico nad durmi in vzela z nje ogromen zarjavel kljuc s starinskimi okraski.

"Z oljem ga namažite!" je svetoval preudarni decek.

"Bo že šlo tudi brez njega," je odkimala teta, ki je rada varcevala pri majhnih izdatkih. No, pri kapeli se je pokazalo, da je bil nasvet umesten, kajti železni zapah se je trdovratno upiral in tudi združenim silam ni maral popustiti. Lovrek je torej le odhitel po olje, ki so ga obenem z drugimi mazili in tekocinami, potrebnimi pri vsakdanjih opravkih, shranjevali v zidani stenski omarici. Med odpiranjem so se deckove oci nehote ustavile na starodavni podobi s crkami Marijinega imena, ki je izza skrivnostnih nocnih sanj od casa do casa še vedno trapila njegove možgane. Kadarkoli se je spomnil nanje, vselej je obcutil neko tesnobo, kakor pri ocitkih nemirne vesti. In še danes ni prav vedel, ali je zares samo sanjal, ali pa je morda vendarle doživljal resnico ... Preteklo zimo je cital v neki knjigi, da so vse povestice o strahovih plod razgrete ali celo bolne domišljije, pa se je malce sramoval svoje bojazni ter je odganjal misli na davno umrlo teto Ano. Zdaj je nalašc nekoliko postal in z narejeno hladnokrvnostjo ogledoval preprosto risbo z njenimi neenotnimi crkami. Kdo ve, ali niso v svojih nenavadnih oblikah skrivale kake skrivnosti ... Ucitelj Urbancic je nekoc menil, da bi podoba utegnila vsebovati kako skrivnost, nanašajoco se na razvalino ...

Skomizgnil je z ramo in se napol obrnil k vratom, da bi pohitel k cakajocima ženskama, tedajci mu šine v glavo prav cudna misel. Gozdna kapela ... Kaj, ce je ta podoba z njo v zvezi? Tudi gozdno svetišce je bilo staro, najmanj enako staro, bržkone starejše od nje. Saj je soha Matere božje vsa zacrnela, skoraj temna - samo dolga stoletja prevlecejo predmete s takšno umazano barvo. In h gradu je kapela vsekakor spadala ...

Lovrek se je zamislil, krožil s pogledom po obledelih crtah, lokih, pušcicah in crkah in samemu sebi zastavljal vprašanje za vprašanjem, pri cemer je nevede od casa do casa na glas izrekal svoje preudarke.

Kaj neki pomenijo tisti krogi v kotih z izrazito tocko v sredini ...? Pa crke, zakaj so tako razlicne: v levem spodnjem kotu velika, v sredini mala zacetnica crke a ... Tudi crka r v desnem gornjem kotu ni velika zacetnica, vse ostale pa so. Zakaj niso vse crke velike zacetnice, saj jih je risar gotovo poznal ... Bržkone je imel pri oznacitvi nek dolocen, nek poseben namen ... In skrivnostni okraski: kakor da pošilja Marijino ime štiri pušcice vsaksebi ... Postoj, bežna misel! Pušcice ... Kaj pac obicajno izražajo? Smer, smer ... Nemara odkrivajo smer odpiranja ...Kažejo na neki skriti vhod ...

Z razburjenimi koraki je stopical decek sem in tja po sobi, pogledoval zdaj na podobo, ki je kakor nevarna skrivnost mežikala s stene, obstajal med hojo, odkimaval, tuhtal in tuhtal ter pri tem popolnoma pozabil, po kaj je bil pravzaprav prišel.

"Lovrek, kaj neki pocenjaš, da te tako dolgo ni z oljem?" je planila zasopla Polonica skozi duri. "Ali ga nisi našel? V omarici je, so rekli teta. Glej no, saj ga držiš v roki. Hitro teci, teta so že nejevoljni."

Brat ji ni odgovoril, vendar ji je urno sledil. Bil je nekoliko nerazpoložen, ker ga je bila zmotila sredi pomembnega razmišljanja. Teta je zdaj srecno odprla težka vrata, razvrstila nabrano cvetje okrog Marijinega kipa in nato pokleknila na kamnito, že nekoliko izbrušeno stopnico ter se zatopila v pobožno molitev, posveceno duši nesrecne Gradnikove Ane. Otroka sta jo molce posnemala.

Lovrekove misli so med tetino molitvijo znova zabezgljale okrog kapele, ki se mu je zdaj prikazovala v cisto novem svitu: kot kljuc k neznani, prav gotovo obstojeci skrivnosti. Pri pozornem motrenju gozdnega svetišca je ugotovil, da nadomešca zadnjo steno žive skale in da je Marijin kip s podstavkom vred le prislonjen k njej. Nekdanji graditelj je spretno izrabil zaseko, ki je tu zakljucevala gradiški greben in pricenjala naslednjo, višjo vzpetino. Lovrek je vedel, da se je podobno, toda v mogocnejši izmeri ponovil prehod od druge k tretji skalni stopnici: to je bilo mnogo višje, že skoraj pod Rudnikom, kjer je potok Rudnica šumec izginjal v globoko razklano pocenico. In domislil si je, da ni nikomur znano, kod kroži ta podzemna voda v svojem nadaljnjem teku. Možno bi bilo, da tece pod njegovimi nogami, saj se je spodaj na vznožju Gradišca mocan potok izlival v Ložnico. Nato mu je pogled smuknil v kapelino notranjost in skoraj zacuden obvisel na kamnitem podstavku, ki se nikakor ni prilegal majhnemu kipu Matere božje. Lovrek je potihoma vstal in stopil k njemu, kakor da hoce popraviti cvetje krog njega, v resnici pa je naglo ocenil višino podstavka, ki je presegla poldrugi meter. Dvignil se je na prste in iztegnil vrat, da bi bolje videl, kako je soha pricvršcena na kamen in ostrmel: vrh podstavka je imel obliko križa, sestojecega iz cetverice pravokotnikov, ki so oklepali v sredini stojeci Marijin kip.

"Marija!"

Na starodavni podobi, obešeni spodaj v hiši, je bilo to ime samo napisano, toda prav tako v notranjosti križa, od katerega so izhajale perjaste pušcice. Decku je zaplal v glavo mocan val krvi in od razburjenja so mu zadrhtele roke.

"Na sledi sem , na sledi sem!"

To prepricanje se je krepilo bolj in bolj, zakaj tudi na podstavku je opazil podobne pušcice, usmerjene proti obrocem na vogalih, iz katerih so se dvigale okroglaste, nad tri centimetre dolge, v prahu in nesnagi izginjajoce, nekakim stolpicem podobne kovinske bucice ...

Zdaj je bil že trdno preprican, da je odkril skrivnostno zvezo med podobo in kapelo: podoba je bržkone predstavljala nacrt nekdanjega vhoda v podzemlje, katerega kljuc je risar na prebrisan in hkrati preprost nacin skril v ime Matere božje. Prav gotovo je bilo tako, saj se je Lovrek spomnil na mnoge precitane zgodbe, ki so govorile o pozemeljskih hodnikih pod nekdanjimi gradovi. Le posebnemu bistroumju se je posrecilo vcasih razvozljati uganko dostopa v njihov mracni svet. In tudi to je cital, da so imeli na vsakem pravem gradu izhod za silo, ki je bil obicajno znan samo grajskemu gospodu in njegovim najzvestejšim služabnikom. Vzemimo, da so ti ljudje umrli v kakem boju ter je izginila v njihov grob tudi skrivnost podzemlja ... Nemara je bilo z Gradišcem tako?

Ali se mu posreci razjasniti uganko, ki se je tako nepricakovano in v nejasnih obrisih pokazala pred njim? In ce zasledi podzemeljski hodnik, kaj najde v njem? Bogate zaklade, ki jih je bila grajska gospoda skrila pred divjimi Turki, preden jim je podlegla ... Saj je bilo splošno znano, da so dedici šele cez mnogo let zgradili sedanji Beli dvor, razrušenega gradu pa niso mogli nikoli vec popraviti ... Bržkone jim je primanjkovalo denarja, ki ga je bil njihov prednik varno skril pred sovražnikom, žal, tudi pred njimi.

Lovrekova nekoliko preživahna domišljija si je kar nazorno predocila kupe blestecih cekinov in njihov zamolkli žvenket, ko jih bo prešteval. Živo je videl, kako jih grabi v nastavljene jerbase, in obraz mu je gorel od vzhicenja.

"No, otroka, pojdimo domov!" je teta kar naenkrat prekinila snovanje deckovega nemirnega duha in stokaje vstajala, ker so jo stara kolena bolela od dolgega klecanja.

Njen necak je v trenutku porušil svoje svetle gradove, namesto nje uslužno zaklenil vrata, kljuc pa za morebitne potrebe obdržal. Brez prehoda se je vrnil iz pokrajine sanj na trda tla resnicnosti.

"Veste kaj, teta?" se je ustavil med potjo, ko si je bil srecno izmislil pretvezo, ki bi mu omogocila cimprejšnji povratek h kapeli. Moral jo je namrec natancno preiskati, toda sam, brez price, popolnoma nemoteno.

"No, kaj?"

"Vecno luc bi morali prižgati v cast vernim dušam v vicah ... Če hocete, jo naredim in še danes ponesem v kapelo."

"Glej si no, prav imaš! Zaslužno delo bo," se je razveselila pobožna starka s tako hvaležnim pogledom, da se je Lovrek skoraj sramoval svoje laži. A skušnjava je bila premocna, razen tega zares prižge vecno luc, prav lepo jo prižge ... Takoj popoldne se poprime dela, tako mimogrede pa poskusi najti tudi skriti vhod v gradiško podzemlje.

 

III.

Nekako strahoma je oprezoval popoldne okrog kapele, ki se mu je v zeleni senci gozdnih velikanov, obdajajocih jaso, zdela še skrivnostnejša ko navadno, ceprav so se po njenih zacrnelih stenah poigravali celi šopi soncnih pramenov. Ko je koncno vendarle odprl železna vrata, postavil z oljem napolnjeno loncenico med venece cvetje ter prižgal stenj, da je zaigral nad njim rumenkast plamencek, se je pomiril in pricel z raziskovanjem.

Doma je bil na skrivaj na list papirja prerisal Marijino podobo, da bi jo imel pri roki. Z nagubancenim celom si je zdaj belil glavo, kako bi se je poslužil. Kje bi pricel? Aha! Najprej podobnosti! Na risbi in na podstavku so krogi: obroci na podstavku so krogi na risbi, bucice v njih so oznacene na risbi kot tocke ... Tudi pušcice so tu in tam in kažejo smer ... Odkod? Od Marije. Kam? H krogom ali morda h kroglastim stolpicem ... Maria ... to je nedvomno Marijin kip ... Do sem je šlo lahko. A dalje: kaj pomenijo crke raznih oblik?

Slutil je, da se skriva za vsako crto en clenek skrivnosti in da so prav te cudne pismenke najvažnejše. Kljub napornemu razmišljanju pa ni mogel dalje. Kaj ce so mišljene številke? Razveselil se je. Gotovo, rimske številke morajo biti ... M, to je tisoc, I je ena... Toda kaj izražata A in r? Ne, z rimskimi številkami ne bo šlo ... Razen tega pa je bila mala pismenka a, ki se je bahatila na sredini križa, neprijetna motilka vseh razglabljanj. Le kaj bi naj povedala, nic pravega ni bilo poceti z njo.

Naporno tuhtanje je privabljalo na Lovrekovo nagubanceno celo potne srage. Kakor v sanjah si jih je otiral z dlanjo in se potem spet oziral na podstavek in gladko obsekano skalno steno zadaj za njim. Naenkrat je decek prestrašen odskocil - razsvetljeni kamen je bila namrec nenadoma zastrla senca - in z utripajocim srcem obrnil glavo. Z velikim olajšanjem je uzrl za seboj starejšega gospoda s kratko pristriženo osivelo brado in dobrimi, razumnimi ocmi. Sivkasta, z zelenimi našitki okrašena obleka in preko rame obešena dvocevka je izdajala lovca. Lovreka je prevzela za hip bojazen, da se mu je prikazal hudobni logar Muskada, ki hoce prepreciti njegovo raziskovanje. In ceprav se je takoj zavedel njene nesmiselnosti, je vendar z nekoliko mehkimi koleni cakal na tujceve prve besede.

"Menda se me bojiš", se je zasmejal gospod. Njegov glas je bil prijeten in zaupanja vreden, slovenšcina okorna, toda razumljiva.

"Ali se me res bojiš, mon garçon?" je ponovil tujec, in Lovrek je sramovaje se spoznal, kako odvec je bil njegov strah. Priljudni lovec je bil vsekakor eden izmed mnogih letovišcarjev v trgu, ki so radi obiskali zanimive razvaline na Gradišcu. Bojec se, da bi bil nevljuden, je na ponovno vprašanje hlastno odkimal in se v potrdilo svojega odgovora celo nekoliko približal.

"Kaj delaš tukaj?" je vprašal tujec z nevsiljivo radovednostjo.

"Vecno luc postavljam - v spomin teti Ani. Danes je namrec njen god."

Pozoren pogled ga je zadel.

"Čigav si, decko?"

"Gradnikov," je odvrnil Lovrek, zardevaje proti svoji volji. "Najbrž nas ne poznate. Vidite, poprej smo bivali spodaj na Belem dvoru, zdaj pa sva sestrica in jaz pri teti Mici na Gradišcu."

"Gradnikov si? Glej, glej! In jaz sem grof d'Harancourt, ce si morda že slišal kdaj to ime."

"O seveda," je hitel decek, "saj so mi pripovedovali teta žalostno povest o grofu Žaku in o lepi Ani ..."

"Grof Žak je bil moj oce ..."

Lovrek je v zadregi povesil oci, nevedoc, kaj bi odvrnil na to nad vse zanimivo, vendar nekoliko nepricakovano odkritje. Grof ga je z mirnim in dobrodušnim smehljajem potrepljal po rami, kakor bi ga hotel opogumiti in pricel povsem prijateljsko kramljati z njim.

"Po narocilu svojega pokojnega oceta veckrat obišcem ta kraj nesrece in obicajno prinesem nekaj cvetk s seboj ... Ubogemu dekletu v spomin ..."

Po teh besedah je snel nahrbtnik z ramen, ga razvezal in potegnil iz njega skrbno zavit šopek najlepšega cvetja, ki ga je s pobožno kretnjo položil k tetinim nageljnom pred Marijinim kipom. Nekaj trenutkov je z odkrito glavo molce stal pred kapelo, katere mracna podoba je ob obilici cvetja postala nekoliko vedrejša, nato pa je sedel na svoj lovski stol, ki ga je bil razkrecenega postavil na tla, ter zacel Lovreka živo izpraševati o njegovem domu, o teti in sploh o Gradnikih. Ocitno mu je bilo marsikaj že znano. Otroku se je kmalu razvezal jezik in v preprostih besedah je seznanil prijaznega gospoda z usodo svoje domacije.

Grof d'Harancourt ga je poslušal z resnim zanimanjem in neprikritim socutjem. Ko je Lovrek koncal, ga je še enkrat ocetovsko potrepljal po rami.

"Žal mi je, da je prav Gradnikova rodbina zabredla v take neprilike. Samo ne izgubi poguma: slabim dnem bodo sledili dobri. Če bi pa kdaj ti ali tvoji ljudje rabili pomoci ali nasvet, zateci se k meni! Ali imaš že danes kako željo?"

Decek je prikimal in nekako v zadregi pogledoval nanj, kakor da bi si ne upal z besedo na dan.

"Nekaj bi rad, ali ne?" ga je bodril grof. "Kar povej, nic se ne obotavljaj!"

"Če zares smem," se je opogumil Lovrek. "Velika zacetnica crke M izraža kot rimska številka tisoc, to vem iz šole. Kaj pa bi še lahko pomenila?"

Grof ga je debelo pogledal in se glasno zasmejal: "Ej, ne vem, ali ti morem pomagati. Premislimo! Zacetna crka kakega imena? Ali pa morda nadomestilo za številko 4, ker sestoji iz štirih crt ..."

Iz deckovega grla je ušel pridušen vzklik.

"Kaj ti je?" je povprašal grof v skrbeh, videc prebledeli otrokov obraz in strmece, razširjene oci.

"O, nic, nic," je tajil Lovrek in se topo zagledal predse, ne da bi se bil dalje menil za osuplega gospoda, ki ga je nekaj casa z zacudenjem motril in nekolikokrat zmajal z glavo, kakor da si ne more razložiti njegovega obnašanja, nato pa vstal in si pritrdil zložljivi stol na nahrbtnik.

"No, Bog s teboj, decko!" se je poslovil. "Ne pozabi, kar sem ti dejal, in pozdravi mi teto Mico in sestrico Polonico!"

"Z Bogom, gospod grof in hvala lepa za vse!" je odzdravil decek raztreseno, kajti njegov duh je že z vso trdovratnostjo naskakoval skrivnost, katere rešitev se mu je bila približala do otipljivosti.

"M je štiri, A je tri, r je dve, I je ena," je mrmral med oddaljujocimi se koraki in brodil z roko po laseh. "Torej 4321 ali 1234 ... Kaj bi s tema številoma? Nicesar mi ne povesta ..."

Spet se je zatopil v celo vrsto raznih možnosti in od duševnega napora težko dihal. Čez nekaj casa se je udaril po celu.

"Kajpak! Malo drugace moram citati: prvic, drugic, tretjic, cetrtic ... Prvic, prvic ... In tudi pušcice pomenijo nekaj ... Smer kažejo ... Kaj ce govorijo: pritisni ali porini prvic, drugic ... Ha, imam jo! Pritisni prvic bucico v smeri pušcice pri I, nato pri r, A in M! Tako mora biti, nedvomno mora biti tako ..."

Novo odkritje ga je tako razvnelo, da mu je zažarel obraz od navdušenja. Kar docakati ni mogel, da se preprica o resnicnosti svojih domnev. Hitro je skocil k podstavku in z vso silo pritisnil na kovinsko bucico v smeri zabrisane, v kamen zarisane pušcice, prihajajoce od crke I. Nic ... Še enkrat, še dvakrat, trikrat ... Nato z enakim neuspehom navzgor na desno, na levo, na vse mogoce strani ... Spet nic ... Globoko razocaran in utrujen je prenehal, da si nekoliko odpocije, potem pa se je lotil dela z novim zaletom ter si predvsem nekoliko natancneje ogledal uporne okraske. Dozdevne bucice ali stolpici, ali kako bi jih že imenoval, niso bili tako preprosti: šele zdaj je opazil skrito kovinsko cevko, v kateri je ticala medena palica, prehajajoca zgoraj v nekak stolpic z okroglasto razširjeno bucico. Takoj se je spomnil, da bi kovina, iz katere so bile, utegnila biti rjasta in nesnažna. Za ta slucaj se je bil itak preskrbel z oljem. Iz žepa je izvlekel steklenicko, jo odprl in nagnil ter pocasi vlival mastno tekocino ob straneh. Z veseljem je opazil, kako se vpija ob cevkah navzdol. Ko se mu je zdelo, da jih je dovolj namazal, je sedel na tla ter z veliko nastrpnostjo, a hvalevredno vztrajnostjo pocakal, da se je olje zadosti vlezlo.

Čez nekaj casa je vnovic poskusil s pritiskanjem navzdol, a podstavek se še vedno ni zganil. Obotavljaje se je poskusil Lovrek nasprotno. Sprva je vlekel bolj rahlo, potem pa z vso mocjo. Nenadoma je nekaj zaškrtnilo, in prvi stolpic je nagloma šinil kvišku, kakor da ga je vrgla skrita vzmet navzgor. Z enakim uspehom se je lotil decek ostalih treh. Tako, prvo delo je bilo srecno opravljeno: stolpici s svojimi trmastimi bucicami so štrleli iz podstavka kakor štiri v napadu otrple kace. A to je bilo zaenkrat vse, kajti podstavek sam se še ni premaknil z mesta. Decek je nejevoljno vzdihnil in menda že dvajsetic v tem popoldnevu izvlekel iz žepa nacrt, da si ga še enkrat dobro pogleda.

Ker ni nicesar našel, se je zacel sprehajati pred kapelico. Nenadoma je obstal in se pocil po glavi: a ima vendar tudi svoj pomen ... Nahaja se tocno v sredini, potemtakem tici zadnja upirajoca se vzmet v Marijinem kipu. Toda kje? Po zamudnem, precej casa neuspešnem iskanju je otipal za krono na Marijini glavi bucicam na podstavku podobno okroglino. Po obilni móci z oljem je z malenkostnim naporom izvlekel zapah tudi iz kipa. Komaj se je to zgodilo, se je že tudi pokazal uspeh: podstavek, ki ga je bil že ves cas, toda brez dolocenega namena tišcal s svojim desnim kolenom proti skalni steni, se je vdal in nato gladko zdrknil v temen rov, kjer se je zasukal za 90 stopinj in nato je zazijalo mracno žrelo, dovolj veliko, da se je tudi odrasel clovek s pripognjeno glavo mogel splaziti skozenj. Ali glej cudo! Marijin kip s križasto plošco in kovinskimi stolpici je obvisel v kapeli. Šele zdaj je Lovrek razumel, cemu takšno nesorazmerje med njim in podstavkom: kip je opravljal nalogo kljucavnice, podstavek pa nalogo vrat, ki niso smela biti premajhna. Preprosto in vendar smotrno!

Decek je s trepetajocimi prsti izvlekek iz žepa sveco lojenko, ki si jo je bil oskrbel še doma, jo prižgal, se približal vhodu v podzemlje in posvetil predse. Najprej je opazil kamnite, zelo strme stopnice, ki so izginjale nekje v temi, potem pa je s pogledom ujel surovo obsekano, mracno skalovje, ki se je tu in tam vlažno svetlikalo. Dalec spodaj, neviden ocem, je šumel slap, oblikujoc cudne, skoraj pošastne zvoke, ki so se nosili kvišku in se odbijali ob skalnih stenah, da so spominjali pretnjam strogih cuvarjev globin ...

Lovreka je od groze zazeblo. Niti za korak si ni upal sam prodirati dalje v temo. Rabil je pomocnika, zvestega in molcecega ... Kotnikovega Janeza ... Pomislil je tudi na ucitelja Urbancica ... Toda ne, njemu pokaže doseženi uspeh ... Kaj porecejo ljudje, ce najde zlati zaklad ... ? Od slasti mu je zagomazelo po vseh udih, hkrati pa se je domislil, da mora votlino varno zapreti in cimnatancneje zabrisati vse sledove.

Po dolgem iskanju je odkril približno na sredini zdaj ob strani stojecega podstavka rocaju podoben kovinski obroc, ki ga je z vso silo potegnil k sebi. Kakor poprej nazaj, je zdaj kamen z lahkoto zdrknil naprej in gladko klopnil na svoje staro mesto pod Marijinim kipom. Nato je pritisnil Lovrek v nasprotnem vrstnem redu na kovinske bucice. Stolpici so se brez odpora drug za drugim vdajali, skrite vzmeti so nekolikokrat škrtnile in kapela je bila v prejšnjem stanju. Iz previdnosti je pobrisal vse oljne madeže s kamna in nato pomirjen, toda z zavestjo ponosnega izslednika neznanih svetov zapustil skrivnostni prostor. Njegovo srce je vriskalo in pelo in sanjalo o cudovitih možnostih odkritja. Samozavestno je vzbocil prsi in ponosno pomislil, da ni cisto zadnji na svetu, in da mora biti njegova glava vsekakor bistrejša od drugih, ker je s pravilnim sklepanjem rešila uganko mnogih rodov in prodrla do jedra vec stoletij pozabljene skrivnosti.

 

IV.

Oj ti ljudje, ti grašcaki v starih casih, je preudarjal Lovrek ob vrnitvi, kako prebrisano so znali skriti svoja zaklonišca, kako bistroumno so se zavarovali pred nestanovitno vojno sreco, kako pametno so si omislili za najvecjo silo še ena, nikomur znana vratca ... Kdo ve, ali so se jih utegnili vselej poslužiti? S cisto drugacnim razumevanjem so se ustavljali njegovi pogledi na polrazpadlem zidovju, ki se je še vedno, podobno davno poginulemu jastrebu oklepalo zelenega grebena, kakor da ga nikoli vec ne mara spustiti iz krempljev.

Teti ni nic povedal, izrocil pa je pozdrave grofa d'Harancourta, ki so starko zelo razveselili. Prav natancno je moral ponoviti svoj razgovor z njim. Nato je najprej opravil svoje zaostalo dnevno delo: nakosil sveže prêlesti za kravo in svinje, nanosil vode v vrtno kad, da bi je bilo naslednje jutro dovolj za prvo zalivanje, in nacepil kup polen. Šele potem je ves razbeljen od zadrževanega pricakovanja jadrno zdirjal po hribu h Kotnikovemu Janezu, da bi ga pridobil za svoje podjetje. Posebnih ovir ni bilo, kajti Lovrek je Kotnikovi mami, ki jo je nekoliko skrbelo, ali ne bo odsotni oce hud zaradi zapravljanja casa, sveto obljubil, da nadomestita delovni izpadek po vrnitvi s podvojeno pridnostjo.

S kratkimi besedami je poucil prijatelja o svojem odkritju, prosec ga molcecnosti in pomoci. Ta, brž pripravljen, ni prikrival svojega obcudovanja, niti ni za hip podvomil o resnicnosti Lovrekovega porocila.

"Veš kaj," je predlagal resno, cohajoc se pod nosom, kakor vselej, ce se je mocno vnel, "cital sem, da v podzemne jame ne kaže vdirati brez poštene vrvi. Kar našo vzamem, tu v seniku visi, oce, hvala Bogu, tako niso doma. Tudi rocno svetilko bova rabila, kar ponjo stopi, in škatlo vžigalic vzemi!

V gozdu se dobiva."

Lovrek se je strinjal in zdirjal domov. Čez nekaj minut sta vsak s svoje strani upehana prisopihala h kapeli. Sonce se je v tem casu že izdatno nagibalo k planinam. Njegovi žarki so predirali vrhove bukovja in oblili zacrnelo gozdno svetišce z mešanico pestrih lis, da so se v pijanem obilju prelivale druga v drugo, vtiskajoc odljudni samoti neko pravljicno, nevsakdanje obeležje. Tudi decka sta to obcutila in s spoštljivim strahom odpirala vrata kapele. Nato je prišel na vrsto kamniti podstavek, ki je voljno sledil Lovrekovim gibom, odpirajoc crno žrelo globine. Janez je kriknil od vzhicenja in ves zavzet strmel vanj.

"Lovrek, ti si zares bistra glava!" je priznal zanosno in ga pograbil za rame.

Ta je bil ob Janezovem izbruhu navidezno hladnokrvnejši, a tudi njemu so se tresli prsti, ko je pricvršceval vrv okrog debla orjaške bukve. Neodviti klopcic je porinil prijatelju v roke, kajti v skrivnostni svet pod Gradišcem je hotel prodreti sam prvi. S prižgano svetilko v desnici, ki jo je držal ravno pred seboj, je previdno in tipaje z nogami iskal stopnico za stopnico, Janez pa mu je sledil s svitkom, ki ga je sproti odvijal.

Globlje in globlje je šlo. Dvakrat ali trikrat sta se z utripajocimi srci ustavila in pogledala navzgor, kjer se je skozi odprti vhod kakor svetla lisa milo nasmihal poslavljajoci se dan. Spodaj pod njima je gospodarila neprodirna tema, v katero je medlo brleca luc metala rumenkaste lise. Bucanje še vedno nevidnega podzemnega slapu je polagoma prehajalo v zamolklo bobnanje. In že sta z nehotno grozo obcutila na licih ledeno mrzlo pršavico, znamenje, da sta vodi dokaj blizu. Še nekaj stopnic! Bila sta na tleh nevisokega in ozkega hodnika, ki se je po približno dvajsetih korakih skoraj brez prehoda razširil v žrd visoko votlino. Izpod stropa so iz velike luknje bruhali grivasti vodni curki in se ploskoma razbijali v izpranem skalnem koritu. Odtod je drvela voda dalje po izjedeni strugi, pušcajoc dovolj prostora za razmeroma zložno pot, ki je le od casa do casa pri manjših brzicah ponovno prehajala v stopnice.

Nenadoma je bilo vrvi konec in decka sta se ustavila.

"Ali se vrneva?" je vprašal Lovrek.

"Jaz bi dejal, da ne. Če je pot vseskozi tako lepa, vrvi sploh ne potrebujeva."

"Dobro, kar naprej!"

Med nadaljnjo hojo sta vedno cešce opažala sledove cloveških rok, ne samo pri izgradnji stopnic, marcec tudi na strokovnjaško obsekanih skalah in raznih prizidkih ob strugi. Tu in tam se je hodnik nevarno zožil, tako da sta se veckrat približala hrumecemu potoku. V mokro svetlikajocih se stenah se je utrinjala medla luc svetilke, a s stropa je od casa do casa kanila na vroco kožo deckov, obsedenih z izsledovalno strastjo, ledena kaplja, ki ju je vsakokrat zmrazila prav do mozga. Odsev dnevne svetlobe je bil že davno izginil nekje zgoraj v temini, pot pa se je vlekla dalje in dalje.

Koncno sta vnovic dospela do stopnic, kjer se je šumenje deroce vode spremenilo v rezko bucanje, kakor da se srdito bori z nepremagljivo oviro. Spodaj se je hodnik spet razširil v tako veliko votlino, kakršne decka doslej še nista videla. Strmec sta se ustavila.

"Glej, glej!" sune Lovrek prijatelja. "Ali vidiš?"

Tik pod stopnicami je zaustavljal zelo razširjeno strugo visok in debel zid, silec valove, da so se strmoglavljali na koncu jame v razmeroma tesen požiralnik, ki je jezno grgraje goltal spenjeno vodo. Vzporedno z zidom se je dvigala v ozadnju skoraj navpicna stena, v kateri so bila vzidana težka, z zarjavelim železjem prek in prek obita vrata.

"Janez!" je vzkliknil Lovrek in sredi besede onemel ob odmevu svojega glasu, ki so ga skale tako mnogotero odbijale, da so se bežni zvoki kakor zmedeni lovili po votlini, polni plesnobe in tohljadi, neskoncne pušcobe in praznote.

Janez se je prisiljeno nasmejal, pomirjajoc sebe in prijatelja: "Kaj ne, Lovrek, takšnega odmeva nisva pricakovala?"

Oni se je bil medtem že spet obvladal in je, razvneto mahajoc z rokama, pokazal prijatelju zaprta vrata: "Glavo stavim, da stojiva prav pod razvalinami. Semkaj so hodili grajski po vodo ... Ni cudno, ce smo zastonj stikali za njo po vsem Gradišcu ... Kdo bi si bil mislil kaj takega? Glej, glej! Ali vidiš obroce in kavlje na steni? Kamenje je cisto sajasto, gotovo so vanje zatikali baklje in treske, s katerimi so si svetili ... In tule, tu so prale grajske perice, zid je gladko odrgnjen, kakor da je obrušen ..."

"Kaj je z vrati? Odpriva jih!"

Z vsem telesom sta se precej dolgo zaletavala vanje, a ta so se s prezirno trdnostjo rogala njunim nedoraslim sunkom in šibkim pestem.

"Nic za to," je odnehal upehani Lovrek, "saj ni, da bi moralo biti že danes. V nedeljo se opremiva s primernim orodjem in odpiranje nama bo igraca. Povem ti, Janez, marsikaj odkrijeva za temi vrati ..."

"Če je tako, se zdaj raje kar vrniva," je pritegnil ta, kajti kljub svoji radovednosti je že zelo hrepenel po prijazni svetlobi gornjega sveta.

Nekoliko manj previdno in s pospešenimi koraki sta se vzpenjala navkreber. Ko sta dosegla vrv, jo je zacel Janez spet navijati in cez nekaj casa sta bila srecno v kapeli, kjer sta se z nasmejanimi ustnicami globoko oddahnila. Lovrek je urno in z vso skrbjo zaprl skrivni vhod ter nato, oprezno pogledujoc okoli sebe, še železno ograjo.

"Veš, Janez, kako odpiram votlino, ti danes še ne povem, to je zaenkrat moja skrivnost."

"Ljubše mi je, ce ne vem ..."

"In priseci mi moraš, da ne izdaš živi duši, kar si videl! Ne domacim ne teti, še Polonici ne, najmanj seveda komu drugemu!"

Janez je z resnim licem dvignil tri prste svoje desnice.

"Naj se mi posuši roka, ce izbleknem le besedico! Brez tebe si sploh ne upam noter, prevec me je groza ..."

Lovrek je prijatelju zadovoljno stisnil roko in smeje se priznal, da se njemu samemu godi prav tako. In kar se tice zakladov, naj bo Janez kar miren: bratovski si razdelita vse, kar najdeta, žolte tolarje ali bele srebrnjake.

Pred tetino hišo sta si še enkrat pomenljivo pogledala v oci, segla v roke in si obljubila:

"Najina sveta skrivnost!"

Prav ob zadnji besedi je pritekla k njima Polonica. Obšla jo je nezadržna radovednost, a decka sta se zmagoslavno nasmihala in si pomenljivo mežikala, držec kazalec na ustnicah, ter v deklicino jezo neprestano ponavljala: "Najina sveta skrivnost!"

"Ej, bedaka, obdržita jo zase!" se je razjezila ona in cepetaje z nogami odhitela po stopnicah. Lovrek pa je prešerno klical za njo: "Skrivnosti so samo za nas moške!"

"Hem, hem, Janez mi gotovo pove, ko tebe ne bo poleg," se je obrnila Polonica na pragu k njima, "kajne, Janez?"

Ta je odkimal in povesil glavo, polglasno želel lahko noc in jo pobit odkuril domov. Polonici se je kaj nerad zameril, a kljub vsemu neugodju je moška beseda morala odtehtati deklicino prijateljsko cebljanje in njeno toplo naklonjenost.

 

6. poglavje

 

PASTIR NA STROPNIŠKI PEČI

 

I.

Veselemu cetrtku je sledil cemernejši petek. Otroci so morali bolj zgodaj kakor ob drugih dneh najprej k šolski maši v trški cerkvi in zatem k pouku, med katerim pa je bil Lovrek tako mocno razmišljen, da ga je prizadeti Urbancic nazadnje že zaradi drugih ucencev precej ostro opozoril. Deckova nepazljivost se mu je zdela posledica njegove, uciteljeve, prevelike prijaznosti, ki jo hoce decek na ta nacin zlorabiti. Bil je bridko užaljen.

Lovrek pa v svoji srecni raztresenosti njegove nejevolje skoraj ni opazil ter je bil kljub izrecenemu opominu, prvemu v zadnjih letih, židane volje, kar je Urbancica še bolj razdražilo. Sklenil je, da v bodoce vajeti nekoliko bolj nategne ter korenito pristriže deckovo preveliko samozavest. Z namršenimi obrvmi je zrl po koncanem popoldanskem pouku za njim, ki je v veselem diru po prašni cesti, tekmovaje s soucenci, dvigal cele oblake prahu izpod nog.

"Otrocji je še in nekam objesten je postal!" se je glasila njegova sodba in skoraj žalostno je zapustil šolo.

Ubogi Lovrek, ki niti najmanj ni slutil, da se je svojemu ucitelju tako mocno zameril, se je med potjo in doma samo zadovoljno nasmihal in vedro opravljal svoje vsakdanje delo. V svoji neizkušenosti pac ni vedel, da so tudi najboljši vzgojitelji samo ljudje iz krvi in mesa, ki jih neznatni prestopki pogosto huje razvnamejo kakor veliki in pomembni. Tudi mu ni bilo znano, da se vecina sovraštev in sporov med ljudmi spocne z malenkostnimi nesoglasji, ki pa se z bliskovito naglico širijo in vecajo - kakor kužna bolezen.

Proti veceru je moral Lovrek v trg po moko in milo, ki ju je bilo teti zmanjkalo.Vesel je hitel po poljskem, vzporedno s cesto in Ložnico zacrtanem kolovozu, kjer se je mehko hodilo med pozibavajocim se klasjem, sklonjenim fižolom in zeleneco turšcico, ves cas v ušesih blagozvocno pošumevanje in pljuskanje valov. Visoka koruza je zaslanjala pogled proti cesti, odkoder se je od casa do casa zaslišalo drdranje nevidnega voza. Ob vodi, kjer je bilo popoldne vse živo, se je gibalo ob tem casu že malo kopalcev, izvzemši otroke, ki jim ni bilo nikoli dovolj plavanja in iger v vodi.

Dober streljaj pred trgom, v bližini nove nemške šole, je ropotal bahati Globotschniggov valjcni mlin, katerega bobnenje se je slišalo dalec naokrog. Tu so zajezili ljudje planinski recici njen svobodni tek: potuhnjeno mirna, podobna zleknjeni zelenkasti kaci, se je brez glasu plazila med jelšami in grmovjem, kakor bi cakala primernega trenutka, da se osvobodi. Precejšen del zajezene vode je odtekal po mlinski strugi, kadar je bila odprta zapornica, ostanek pa se je s toliko vecjo besnostjo poganjal cez lesene zapore ter se v snežnobelih slapovih metal v spenjeno globino. Spodaj se je vrtincila voda okrog debelih kamnitih klad, ki jih je bila odložila bogve katera povodenj. Nad tem nevarnim jezom se je najraje kopala trška decad, deloma zato, ker se je v globoki vodi bolje plavalo, deloma zaradi nevarnosti, ki jo je mikala.

Kljub vecerni uri je bilo na mlinskem travniku še vedno mnogo otrok, in Lovrek je v njih že od dalec prepoznal svoje nekdanje soucence, ki so bili pozneje prestopili v nemško šolo. Pravkar so se zabavali s suvanjem in prerivanjem po travniku. Komaj pa so zagledali Lovreka, so priceli vrišcati kakor jata žerjavov. Obmetavali so ga z nelepimi psovkami in dobro zabeljenimi žaljivkami, ki so obcutljivemu decku poganjale v lice jezno rdecico. A premagal se je in celo pospešil korake, ceprav je s svojim dozdevnim begom izzval za seboj zanicljiv krohot. V trgovini je hitro kupil potrebne stvari in potem spet krenil domov. Za trenutek je pomislil, ali bi ne zavil raje na glavno cesto, s cimer bi se bil izognil razposajeni decadi, ki je nedvomno prežala na njegovo vrnitev. Nekaj v prsih mu je vneto prigovarjalo, naj požre jezo in žaljivke, vendar je konec koncev vroca Gradnikova kri premagala razsodnost.

"Zakaj bi se jim umikal?" je siknil predse. "Nic mi ne morejo."

S trmasto kretnjo si je popravil lase in se odlocil za prejšnjo pot. Blizu nemške šole je obstal za živo mejo, da si ogleda bojno ozemlje in sovražne sile. Nekako mimogrede je najprej opazil, da so bili med njegovim nakupovanjem mlinsko strugo povsem zaprli in je vsa voda z okrepljeno silo v mogocnih lokih grmela v jez, tako da se je iz tega kadila pari podobna pena. Nekateri decki so se še oblacili, drugi pa so se v vec grucah postavili blizu poti. Lovrek je uganil, da cakajo nanj.

Mnogo jih je bilo, a casten umik je bil še vedno možen.

"Ne in ne!"

Z odlocnimi koraki je skocil v sredino ceste in se kmalu približal sklenjeni skupini fantalinov. Nekje iz ozadja se je, kakor prej, zaslišalo kricanje, a je bolj in bolj zamiralo, kajti decek z bledim, a odlocnim obrazom je brez zunanjih znakov strahu hitel dalje, kakor da bi se ne bil zavedal sovražne premoci. Neprijazni pogledi so ga spremljali: tik ob njih v razdalji dveh ali treh metrov ga je vodila pot. Polglasne žaljivke Lovreka niso motile, moško jih je preslišal. Za hip se je celo ustavil, hotec dognati, ali bi se mogel pridružiti kakemu odraslemu cloveku. Na žalost je bil sam, edino preko dvorišcnega balkona bližnje nemške šole se je sklanjal ucitelj Horatschek, udobno spušcajoc sivkaste oblacke dima iz dolgocevne pipe. Kakor je vse kazalo, je z dobrohotnim zanimanjem opazoval nadebudno, njegovi vzgojni dejavnosti zaupano mladež.

Lovrek je povesil glavo. Takoj so se ponovile psovke, in sicer glasneje kakor prej. Nekateri fantini so nasprotnikov dosledni molk smatrali za bojazljivost, in kakor hitro jim je pokazal hrbet, so se glasno kricec zagnali za njim. Morda bi bila njihova borbenost naglo uplahnila, ce bi se bil Lovrek še enkrat ustavil ter jih pocakal. Ker pa je brez besede hitel dalje, hotec se cimprej iznebiti nadležnih kricacev, je dosegel prav nasprotno. Najbojevitejši izmed njih, z Miklausinovim Ulrikom, suhljatim, bledicnim fantickom na celu, so ga že skoraj dohiteli in se kakor lovski psi brez svarila zakadili vanj.

Zdaj se je Lovrek moral ustaviti. Pred njegovim odlocnim obrazom so preganjalci obstali, samo Ulrik, ki se je cutil danes posebno oblastnega, ker je bil v varstvu ocetovega vajenca, mocnega in surovega telebana, se je postavil predenj in s tankim glasom izjavil: "Domov se poberi! Pete pokaži, drugace boš jokal! Windischer Trottel ... Gradnikovo seme ..."

Zdaj Lovrek ne more vec zadrževati svojega prsi mu razganjajocega srda. Cekar s kupljeno robo vrže dalec od sebe, de se zakotali po travi, in s plamenecimi ocmi zgrabi izzivaca za rame. Ulrik zajeci od groze. Tedaj ga mladi Gradnik izpusti, mu zanicljivo obrne hrbet in zaklice, ne da bi ga pogledal, preko rame z napol obrnjeno glavo:" Kakršen oce, takšen sin! Drug drugega sta vredna ..."

Potem se pripogne, da bi pobral svoj cekar, toda Ulrik se od zadaj navali nanj in ga podre vznak na tla. Ob padcu prileti prav na zavoj z moko, ki se raztrga ob prehudem dotiku. Belkast oblak šine kvišku in zagrne kašljajoce nasprotnike. Lovrek pocasi vstaja. Z ocmi, solznimi od moke, jeze in prestane sramote, išce Ulrika, ki se odmika, a vseeno zmagoslavno krici: "Ali so dobil po nemarnem gobcu? Ti si vreden svojega oceta ... Tolovaj si, kakor on ..."

Pred Lovrekovimi ocmi je vse rdece. Sam ne ve, kdaj je planil na razžaljivca. Zviška ga spodnese, da pade kakor snop na travo. Ostali pobalini z Miklausinovim vajencem vred se prestrašeni umaknejo besnemu decku, katerega obraz je ves bel od moke in ki mu gore oci kakor dva žareca oglja.

"Ti Miklausinov," spregovori skoraj brez sape, vendar dovolj razlocno, da ga vsi slišijo, "poslušaj me dobro! Tvoj oce je goljuf in tat ... Ukradel nam je Beli dvor ... Ti si njegov sin ... Bojta se me oba!"

Še preden so se gledalci prav zavedli, je prekobalil otepajocega se Ulrika na trebuh in mu vprico njih naštel nekaj gorkih na napeto zadnjico. Nato ga je sunil od sebe.

"Za prvi zacetek!" je pripomnil s poudarkom ter pricel pobirati po tleh raztresene stvari in jih devati v cekar. Šele zdaj so se zdramili ostali trški junaki. Z divjim krikom so se zgrnili okrog Lovreka, ki se je zaman upiral dvajsetkratni premoci. Miklausinov vajenec Ferdl ga je kljub besnemu odporu zgrabil cez pas in ga odvlekel cez travnik k Ložnici. Za njim je z oglušljivim krikom drla zmage pijana decad in iz varnega zaledja obdarjala ujetnika z mastnimi sunki. Lovrek si ni mogel pomagati. Rad bi bil poklical na pomoc, a nikogar ni bilo blizu. Samo enkrat, kakor slucajno, je zaneslo njegov skaljeni pogled proti nemški šoli. Ucitelj Horatschek se je hahljal, da se je moral z obema rokama oprijemati balkona in je celo pozabil na kajenje. Takšen lopov ... Od jeze je decek zamižal in cakal, kaj bo.

Na bregu je Ferdl obstal in vprašal: "V vodo z njim, ali ti je prav, Ulrik?"

Ta je okleval in se v zadregi motal pred njima.

"V vodo, v vodo!" so ga spodbujali tovariši.

"Tiho vsi!" se je oblastno zadrl Ferdl, "Ulrik naj odloci."

"Da, v vodo z njim!" je prikimal Miklausinov potomec kakor proti svojemu bojšemu prepricanju, in Lovrek je spoznal, da gre zares. Z nepricakovanim sunkom se je iztrgal svojemu rablju. Uporabivši staro tepežno zvijaco, se je z vso silo zakadil med noge svojih nasprotnikov. Hipoma se je valjal in premetaval tik nad Ložnico živ klobcic po obrežju. Zdaj zdaj se prekucne v vodo ...

Lovrek se bori kot lev, suva, grize in šcipa, deli udarce na levo in desno in jih prav tako prejema, a oklepajocega obroca ne more pretrgati. Dvakrat ali trikrat se je bil že osvobodil najhujših prijemov, a vsakokrat ga je pred begom spet kdo ujel za nogo in ga vnovic vrgel pod srdito nabijajoce pesti. Koncno mu je že vseeno: naj ga le sunejo v vodo, na ta ali oni nacin se že reši nevarnega jeza. Ferdl ga drži kakor v klešcah in s svojo žrtvijo brezobzirno tišci k vodi, nemenec se za lastne tovariše, ki se mu ne morejo dovolj hitro umakniti. Presunljiv krik ... Čofotanje in pljuskanje ... Vajencev zalet je strmoglavil nekaj fantinov v vodo, ki je bila ob kraju k sreci dovolj plitka. Samo šibkejšega Ulrika je zagnalo dalje. V svojem strahu je slepo otepal okrog sebe, krilec za rešilnim obrežnim grmovjem. Zaman! Že ga je pograbila mocna vodna struja in ga pocasi odnašala proti jezu.

Pretepaci so odreveneli od strahu in mahoma pozabili na Lovreka, ki se je opotekel na travnik in se oddihaval od prestanega napora. Tuljenje njegovih muciteljev ga je kmalu popolnoma vzdramilo. Šele zdaj se je zavedel, da se je morala zgoditi nesreca. Z balkona nemške šole je rjovel ucitelj Horatschek, krilil z rokami in prestrašene decke od dalec z gromkimi besedami priganjal k rešitvi. Ti pa so dirjali ob bregu sem in tja, kricali Ulriku dobro mišljenje nasvete in - ostali sami, z mocnim Ferdlom vred, na varnejšem obrežju.

Neizprosna struja pa je vlekla ponesrecenca dalje in dalje. Njegovi klici po pomoci so se dušili v grgranju in kašljanju, ki mu ga je povzrocala voda, zalivajoca za krik odprta usta. Posinjeli obraz se mu je še komaj in komaj dvigal iz vode, roke pa so z obupno nesmiselnimi gibi s tako silo raztepavale vodo, da se je vlekla za njim penasta sled. Bolj in bolj se je bližal grmecim slapovom mlinskega jezu ...

Lovrek je v poslednjem trenutku doumel Ulrikov nevarni položaj in pozabivši vse prestane muke, brez pomisleka planil pod jez, kjer se je pogumno vrgel v temnozeleni tolmun. V nekaj zamahih je preplaval kipeco vodo in splezal na drcno, z mahom preraslo plošcad, preko katere je lila voda z mocjo sprošcenega orjaka ter mu spodnašala noge.

Z muko se preriva dalje, z razkrecenimi bedri išce opore, kljubuje in vzdrži, zavedajoc se, da lahko edino omiljenje neizogibnega padca prepreciti hujšo nesreco. Vseglasnejši kriki na bregu stojecih reševalcev mu javljajo bližajoci se usodni trenutek. Z levo nogo se mocno upre v nosilni tram, obe roki široko razpre in ju pripravi. Zdaj, zdaj ... Za bežen hip se prikaže bleda Ulrikova glava, se zasuce, obrne v struji in izgine. Za njo švignejo po debelem curku Ulrikove noge in se zapode naravnost proti Lovreku, ki se komaj umakne. S cudežno spretnostjo še ujame padajoce deckovo truplo in ga zadrži, ceprav telebi z njim vred z vso silo na spolzke plohe. Najhujši udar pa je srecno prestrežen. Drveci valovi ju odplavijo v tolmun, kjer nekaj trenutkov krožita po spenjeni gladini. Trije dobro odmerjeni udarci ju odnesejo k rešilni plitvini, kjer si Lovrek malo oddahne, nato pa zgrabi utopljenca in ga odnese na travnik.

Tam se je bila nagnetla kriceca decad, ki je najprej z velikim olajšanjem, takoj zatem pa z narašcajoco jezo in zavistjo opazovala nasprotnikov uspeh. Zdaj so se vsi zgrnili okrog nezavestnega Ulrika in ga obujali k življenju. Lovreka so pustili na miru, kakor da se sramujejo pred njim. Prirobantil je bil tudi nemški ucitelj, ki je najprej surovo nahrulil svoje ucence, še bolj pa njihovo nedolžno žrtev, nakar se je šele pobrigal za ponesrecenca. Ko je nekaj casa telovadil z njim, je ta kmalu odprl oci in se z onemoglim stokanjem poskusil dvigniti. Miklausinov vajenec se je priliznjeno ponudil, da odnese Ulrika na svojih rokah domov. Vecina pobalinov se je bila zvrstila okrog njega, pomilujoc Ulrika in z rastocim pogumom se usajajoc na Lovreka, ki je ožemal svojo premoceno srajco. Že so prepricevali ucitelja, da je vsega kriv slovenski teleban ... Mocni Ferdl je pred odhodom stopil pred osuplega decka, mu pomolel pest pod nos in se zadrl nanj: "Baraba, glej, da se pobereš! Slaba ti bo predla! Žandarji te odženejo ..."

 

II.

Vajenceva grožnja se je deloma uresnicila še tisti vecer, zakaj v poznem mraku je Gradišce obiskal mlad orožnik. Resda mu je manjkal nasajeni bajonet, vendar so bile njegove poizvedbe uradnega znacaja. Miklausin je bil Lovreka ovadil in je zahteval, da ga takoj vklenjenega pripeljejo v zapor. Tej želji trškega mogotca orožništvo ni moglo kar tako ugoditi, no, dobro voljo je bilo treba vsekakor pokazati ... Prepadla je sedela teta pri mizi z objokano Polonico, poslušaje necakovo pripovedovanje o nesreci. Orožnik je molce poslušal in vestno beležil, tu in tam kaj vprašal, in nazadnje celo potolažil obupano starko, ceš da mu že verjame, saj dobro pozna trške nepridiprave.

Lovrek se je po njegovem odhodu nekoliko oddahnil, vendar ni vso noc zatisnil oci, morda ne toliko zaradi pretece kazni, kolikor zaradi globokega razocaranja nad cloveško poštenostjo. Kaj ni bil povsem nedolžen, kaj ga niso pricakali trški pobalini, kaj ni on rešil Ulrika - ce ne smrti, vsaj težke poškodbe ...? Vsi udeleženci so to vedeli in videli ... In vendar so takoj krivo pricali ... Nemara so nalagali samega Miklausina ...? Prvic v življenju je Lovrek zacutil namoc posameznika proti strnjeni množici ... Težka slutnja bližajocega se zla je prikrila rdece zlato jutranje zarje, ki je, veselo ko vse druge dni, pozdravila deckove krmežljave oci.

Tistega dne je moral še dopoldne k zaslišanju v orožniško pisarno. Namesto spodobnega in poštenega orožnika ga je sprejel vsemogocni in osorni stražmojster, ki je bil že vnaprej preprican o obtožencevi krivdi. Vsi decki, med njimi stražmojstrov nadebudni sinko, so jo soglasno valili nanj. V svoji stiski je koncno navedel Lovrek za prico ucitelja Horatschka, ki je z balkona nemške šole opazoval potek hude borbe, zlasti, kako ga je Ferdl vlekel k Ložnici.

No, ucitelj, ki so ga bili nemudoma poklicali, je izpovedal cisto drugace, kakor je upal Lovrek. Zares, spominja se, ceprav ne zelo jasno, na premetavanje paglavcev po travniku! Ker pa se to godi precej pogosto, se iz razumljivih razlogov ni posebej brigal za te cisto naravne izraze deške objestnosti. Šele klici na pomoc so ga nagnali proti vodi, kjer se mu je potem zares posrecilo odvrniti najhujše, smrt ljubkega Miklausinovega edinca.

"Sicer pa," je zakljucil z oholim poudarkom, "lahko mirno verjamete izpovedim mojih deckov. Poznam jih dobro in vem, da ne lažejo. Saj so nemški decki ...! Res, tu in tam so malce prebojeviti, no, tega jim zaradi njihove mladosti ne more nihce zameriti, to je njihova pravica ... Toda potuhnjenca ali lažnivca ni med njimi!"

"Ali si slišal?" je vprašal stražmojster z rabeljsko naslado in s svojimi majhnimi ocmi krvolocno bolšcal v Gradnikovega sina, ki mu je ob drzni laži in licemerski trditvi odraslega cloveka in vzgojitelja bila za nekaj casa pošla sapa.

"On sam, on sam laže in tudi vsi njegovi ucenci lažejo," je jeknil po kratkem premolku ter v sveti jezi in s plamtecimi ocmi premeril nemškega ucitelja, ki je ta izraz onemogle jeze odvrnil s hladnim nasmehom.

Toliko huje je raztogotilo deckovo vedenje starega orožnika, bržkone zaradi neprijetne zavesti, da konec koncev vendarle govori resnico.

"Jezik za zobe!" je zarjul in udaril po mizi, da je težki crnilnik zaplesal po njej. "Marš domov, smrkavec! Le pocakaj, seme nemarno, Gradnikovo, te že naucimo manir ..."

Lovrek je povesil glavo in se brez odgovora zmuzal skozi duri, ki so se mu pri zapiranju nemara v znak podzavestnega ugovora izvile iz rok in se treskoma zaloputnile. S pogledom, uprtim v tla, je stopil iz orožniške postaje. Nezaslišana krivica ga je pritiskala k tlom in najraje bi bil na glas zajokal, ce bi se ne bil prevec sramoval pred škodoželjnimi nemcurskimi tržani, ki so postajali pred hišnimi vrati, vneto šušljali in mrko gledali nanj. Iz Miklausinove trgovine so se zaslišale robate Ferdlove psovke, a so v naslednjem trenutku utihnile, kakor da je nekdo posegel vmes. Lovrek je nehote od strani poškilil proti vhodu in za hip ujel žolti trgovcev obraz, ki je polsrdito, polstrahoma strmel vanj, kakor bi videl pred seboj nevarno pošast.

Decek dvigne glavo. Ne boji se, saj je kljub vsemu nedolžen. In s poslednjim upanjem pospeši korake.

"K ucitelju, k Urbancicu!"

On mu gotovo pomaga.

A prav pri njem mora doživeti svoje najkrutnejše razocaranje, kajti ucitelj je bil nenavadno hladen ali vsaj hladnejši kakor obicajno. O pretepu je bil že slišal. Molce je poslušal deckovo porocilo in nazadnje z ocitno nejevoljo vprašal, zakaj se ni rajši umaknil surovim pobalinom, kakor je bil on, ucitelj, svojcas vsem ucencem strogo zabical.

"Pavluha nima sluha, dokler mu hrbta ne nabuha!" je menil bolj resno ko šaljivo. "Ta izrek velja tudi zate, Lovrek! Nikakor ne odobravam tvojega obnašanja. Zakaj se nastavljaš fantalinom? Kakor v gozd, tako iz gozda! In kar si mi povedal o gospodu Horatschku ... Da je zavestno lagal ... Dragi moj, tega ti pac ne morem verjeti. Gotovo se motiš ..."

Ta dvom je decka hudo ranil.

"Z Bogom, gospod ucitelj, pa brez zamere," je zamrmral in kljub šolnikovim presenecenim klicem jadrno zbežal, ne toliko zaradi zamorjenega upanja, kolikor zaradi solz, ki so ga dušile in mu razganjale prsi, da skoraj ni mogel dihati, nikar govoriti. Niti pri njem, pri najboljšem prijatelju, ni razumevanja in zašcite ... H komu se naj še zatece ...? Pomislil je na grofa d'Harancourta, a takoj spet zavrgel misel nanj. Če mu niti dobri ucitelj ne verjame, kako bi mu verjel tuj clovek ... Zares, vse ga je zapustilo. Razen tete, seveda, in razen Polonice, ki mu pa ne moreta pomagati in sami še bolj obupujeta od njega ... Srecni cetrtek, ponosno veselje uspešnega izslednika - kako dalec sta, ceprav sta od takrat potekla komaj dva dneva ... Kaj bi zdaj s podzemnimi votlinami, kaj z zlatimi in srebrnimi zakladi ...?

Ucitelj je po Lovrekovem odhodu zlovoljno preudarjal, ali naj po svoji moci in s svojimi zvezami poseže v kolesje, ki je tako neusmiljeno pograbilo njegovega varovanca. Bal se je, da bi se mu decek prevec ne odtujil, drugace pa bi to doživetje iz vzgojnih razlogov lahko koristno vplivalo nanj: poglobilo bi otrokovo življenjsko izkušnjo in nekoliko pristriglo njegovo skoraj prebohotno samozavest. Prav ta samozavest je ucitelja mucila in zastirala njegov sicer prodorni vzgojiteljski pogled. Že ves cas ga je zasledovala kot dozdevna skrb za deckov pravilni razvoj, v resnici pa se je, njemu samemu skrito, na ta nacin javljalo njegovo užaljeno samoljubje, napaka, ki so ji podložni tudi najboljši ljudje. Vendar se je ucitelj trudil biti do svojega varovanca cim pravicnejši. Bal se je, da bi zakon njegov malenkostni prestopek - ce je sploh prestopek, saj trdi Lovrek, da je on rešil Ulrika iz jeza - prestrogo kaznoval in tako škodoval obcutljivi cloveški rastlinici. V dvomih in razglabljanjih je potekal cas in Miklausinova žetev je dozorela, preden se je Urbancic prav zavedel.

Avgust je bil za Gradnike splošno nesrecen mesec; vsaj doslej, in tudi letos se je spet izkazal. Dan po velikem šmarnu je potrkal na Gradišcu sodni sel in zapustil jok in stok za seboj: Lovrek je moral z Gradišca, kajti sodnija v Razborju mu je dolocila novega varuha z utemeljitvijo, da postárna teta ni vec kos težkim vzgojnim dolžnostim. To je bilo Miklausinovo maslo. Ko je bil uvidel, da za obcutno sodno kazen, ki jo je po njegovem mnenju zaslužil Lovrek, ni pravega razloga, je poskusil doseci svoj namen po ovinkih, kar se mu je zaradi mnogih znancev in politicnih prijateljev docela posrecilo. Tako je porinil zasovraženega Gradnikovega potomca dalec iz svoje in Ulrikove bližine na hribe, k Hojanovim na Stropnici. Novi varuh, bratranec tete Mice, je bil skop in odljuden starec, cigar edino veselje, zbiranje svetlih srebrnikov, je znal lokavi trgovec spretno izrabiti. Za svoje sorodstvo se Hojan ni prav nic brigal, pac pa so ga z Miklausinom vezali vecletni kupcijski posli. Za nekaj stotakov bi bil starec bržkone izdal celo svojega lastnega sina, kaj šele nepoznanega sorodnika z Belega dvora, do katerega je cutil globoko mržnjo in zanicevanje. Miklausin si je lahko mel roke: vse je bilo lepo dogovorjeno, vse gladko izpeljano. Konec šolskega leta je mladi Gradnik moral odriniti na hribe.

Isti vecer se je trgovec v pozni uri sklanjal nad posteljo svojega nemirno specega otroka in mrmral, kakor bi rotil sovražne duhove: "Le sladko spi, sinko, ne bo te vec suval v vodo ...!"

V hišici na Gradišcu je zavladala nepopisna žalost. Posebno hudo je zadel deckov izgon staro teto, ki jo je zla novica skljucila in ji še bolj nagubala oblicje. Molce in brez volje je postopala naokrog in si za vsakim vogalom skrivaj brisla solze. Tudi Polonica je jokala in zatrjevala, da ne pusti bratca stran. Edino Lovrek sam je bil cudno miren, kakor da se ga stvar sploh ne tice. A v globinah njegove duše je tlel nevaren ogenj, ki ga je zaenkrat dušila samo neka cakajoca odrevenelost. Ucitelj Urbancic, ki je poln ocitkov do samega sebe bil takoj prihitel k njemu, je stal pred zaprtimi vrati. Decek njegovih tolažilnih besed sploh ni poslušal ter je nekoliko užaljenemu, a še bolj prestrašenemu možu odvrnil s suhim, zlozvocnim glasom: "Hvala, gospod ucitelj, za vaš trud! Saj tako nic ne pomaga ... Naj bo, kakor hoce ... Saj vem, da nas Gradnike vse sovraži ..."

In priklonivši se, ga je pustil samega, žalostnega in zaskrbljenega. K sreci je Lovrek vendarle zaupal enemu cloveku, svojemu zvestemu prijatelju Janezu, pri katerem se mu je pocasi odtajalo srce in se mu razvezal jezik. Kdo ve, kaj bi se sicer bilo razvilo v osameli duši ...

Janez tankocutno ni prekinjal burnega izliva Lovrekove ponižane in užaljene duše, marvec ga je poslušal z resnicnim socutjem.

"Lovrek, samo da dorasteš," je menil nazadnje. "Dokler smo šibki fantici, se vsak šment upa nad nas ... Čez nekaj let bo že drugace!"

"Tebi je dobro govoriti, ker ostaneš doma."

"Veš, tudi na hribih bi se mi zdelo mikavno, in ce bi smel, bi jo kar s teboj mahnil. Tam po planšah bi se kaj rad sprehajal s teboj ... Saj te tako pridem veckrat obiskat. Nekaj let pac potrpiš, med tem se pa že kako unese. In vrneš se na Gradišce in spet bova skupaj stikala po podzemnih votlinah, saj menda nisi pozabil ... Jaz bom molcal ko riba in bom cakal nate ..."

Janez je postal kar zgovoren v svojem prizadevanju, da pomiri žalostnega prijatelja.

"O ko bi res bilo tako," je vzdihnil ta.

"Prav gotovo! Samo poguma ne izgubi!"

V Lovrekovih oceh se je pocasi vžigal stari ogenj: "Zares! Kdo bi takoj obupal! Saj navsezadnje lahko tudi uidem ... Ko bi se mi le ne tožilo za vrtom in za teto, za vami vsemi ..."

Zamislil se je in cez nekaj trenutkov dodal: "Potrpim, naj bo že, kakor hoce! O najini jami pa zagotovo molci, dokler se ne vrnem!"

Krepek stisk prijateljeve roke mu je odgovoril, in poslej je dokaj mirneje cakal dan locitve. Kakor vedno je opravljal svoje delo, redno obiskoval poslednje ure pouka, kjer se je trudil, da si za daljšo dobo napase duha. Med soucenci je njegova veljava mocno zrasla. Kljub krivim izpovedim trške decadi in njenega vrednega ucitelja se je med mladino kmalu razvedelo, kako je bil v resnici potekal tepež ob jezu. Bolj od njegove nedolžnosti pa so obcudovali njegovo bojevitost, ki se ni ustrašila spopada s sovražno premocjo ter ga zmagoslavno koncala. Tudi Lovrekov navidezni mir se jim je zdel junaško dejanje, kajti za dolinske otroke je pomenilo pregnanstvo na daljne hribe hujšo kazen ko zapor v temnici. Čisto natihoma, brez vednosti staršev in šole, so pripravljali tovarišu svojevrstno odhodnico, ki je pozneje razburila domala vso dolino ter raztogotila zagrizene narodne odpadnike.

To je bilo tako. Konec šolskega leta je bila obicajna sklepna šolska maša, nato so otroci v razredih prejeli spricevala in kopico dobrih naukov za svobodno pocitniško dobo. Namesto da bi se bili, kakor druga leta, v divjeveselem diru razbežali domov, so se brez krika zbirali za šolo, kjer je gosto grmovje skrivalo njihovo pritajeno, skoraj zarotniško gibanje; razvršcali so se v cetverostope, pomenljivo šušljali med seboj in nestrpno cakali na Lovreka, ki ga je ucitelj nekoliko pridržal, da si s poslednjim naskokom na njegovo srce ohrani njegovo dosedanje zaupanje. Deckov odhod na Stropnico mu je pomenil samo zacasno oddaljitev, med tem pa se je hotel pobrigati za ugodnejšo rešitev varuštva. Zares sta se tokrat že spet bolje razumela in se s solznimi ocmi poslovila.

Z zamegljenim pogledom stopi decek iz sobe v žarko luc poletnega dneva, ves v mislih, ki so mu jih vzbudile uciteljeve tolažilne in spodbujajoce besede.

"Semkaj, semkaj, Lovrek!" ga poklicejo pritajeni glasovi. Pred seboj zagleda sklenjeno vrsto zbranih sošolcev. Vsaka roka vihti majhno slovensko trobojnico, sto rok se mu izteza naproti v ucinkovit pozdrav, celo morje pisanih barv vihra v lahnem, od Ložnice pihajocem vetricu. In ena, dve, je hipoma sredi navdušenih tovarišev, ki na polglasno povelje strumno odkorakajo mimo prazne nemške šole in nato zavijejo v trg. Vedno pogumnejši postajajo, zavest skupnosti jih prevzema in opaja, v prvih vrstah se oglasi pesem, sprva negotovo, potem pa glasneje in glasneje, dokler ne odmeva med hišami zanosna melodija slovenske narodne pesmi. Tržani derejo k oknom in vratom ter z debelimi ocmi opazujejo otroško ceto, ki se na povelje ustavi sredi trga pred starinskim bronastim vodnjakom, v neposredni bližini Miklausinove trgovine. Sto zastavic zavihra in urnebesni* klici zaorijo iz zvonkih deških grl; brez prestanka se ponavljajo, kakor da so klicarji pravice.

"Živijo, Gradnikov Lovrek, živijo, Gradnikov Lovrek!"

Decki so neverjetno ubrani. Kakor na povelje umolknejo in na privzdignjeno cementno stopnišce se popne najboljši, v gimnazijo se odpravljajoci ucenec cetrtega razreda, pogumen decko s prijetnim in odlocnim obrazom, ki je danes ves razžarjen v ognju svetega navdušenja. Jasno zvene njegove besede, sleherna se sliši po vsem trgu, kjer jih prestrezajo ljudje z radovednimi ušesi, toda mešanimi obcutki. Narodnjaki so veseli pogumne mladeži, nemškutarji se s temnimi pogledi ozirajo po orožniški postaji, odkoder bi moralo priti takojšnje placilo za nezaslišano predrznost. Vendar se celo med njimi nekateri škodoželjno smehljajo in prav iz srca privošcijo bogatemu trgovcu to svojevrstno prireditev.

"Fantje, naš ljubi tovariš Lovrek nas zapušca, ker so ga hudobni ljudje po krivem obdolžili. Vsi vemo, zakaj se je to zgodilo, vsi vemo, da je Lovrek nedolžen. Kljub temu mora dalec od ljubega doma med hribovce, v samoto. Potolaži se, ljubi Lovrek! Dolgo ne boš med njimi! Zato ti klicemo v slovo: da se prav kmalu spet vrneš med nas!"

"Živijo, Lovrek!" zahrumi množica in trobojnice poskocijo nad glave, kjer ostanejo za nekaj casa v neprekinjenem valovanju. V istem hipu pograbijo mocnejši decki prevzetega, z rdecico veselja oblitega in od ganjenja solznega slavljenca, ga dvignejo na rame in med pritrjevalnim vzklikanjem pocasi nesejo mimo Miklausinove trgovine, kjer kakor senca izgine prebledeli trgovcev obraz za steklenimi vrati.

Tako je bil glavni namen mladeži dosežen. S pospešenimi koraki so odhiteli proti gozdicku na drugem koncu trga, kajti nekatere bistre oci so dovolj zgodaj opazile sovražnikovega hitrega sla, Miklausinovega Ferdla, hitecega k orožniški postaji. Vseeno so se najprej še prisrcno poslovili od svojega prijatelja in se nato porazgubili med drevesi, še preden so na kraj dogodka prisopihali orožniki, ki jih je bila poklicala nadnje Miklausinova mašcevalnost.

 

III.

Dolino obkroža orjaškemu, spodaj zelenkastemu, višje modrikastemu, a na vrhovih belkastemu vencu podobna skupina hribov in gora, ki dosezajo ponekod dokajšnjo višino. Na severozahodu jo zapira proti Ložnicini soteski mogocna grmada Stropnice, katere strmo, z raznolikim drevjem preraslo pobocje razcesavajo svetlosive drce, spušcajoce se z drznim padcem v ravni crti proti vodi. Na najvišjem vrhu tega gorskega velikana se loci od neba samotna skala, ki se vidi od spodaj kakor majhen kamencek, a je v resnici višja od najvecjih dolinskih gradov. Malokateri dolinec ve, da se na drugi strani pod njo dviguje prijazna planota, v svoji celotni podobi podobna gorskemu sedlu, ki veže Stropnico z nekoliko višjim Smodivnikom, njegovimi golicavami in planinskimi gozdovi. Zeleni blesk njenih socnih pašnikov se ugodno sklada z žoltimi lisami strnišc in z raznobarvnimi ploskvami vecjih in manjših njiv, razmetanih naokrog. Varno pod skalo, tako imenovano Stropniško pecjo, se belijo sredi sadovnjaka poslopja hribovske kmetije, predstavljaje v svoji skupnosti skorajda majhno vas.

Sam zase domuje tukaj trd in grcav hribovski rod, ki se uporno oklepa starih šeg in navad, posvecenih po stoletni preizkušnji. Do prvega soseda je dobri dve uri, do Zalesja pa, kamor hodijo kupovat in prodajat, celo preko pet ur hoda. Tako prihaja v hribovsko samoto le malo novodobnih motenj, nastopajoce samovoljnosti pa v kali zatre stari Hojan, neomejeni glavar velike družine, ki se mu podreja v vseh zadevah, ce ne zlepa, pa zgrda.

Domacija, ki se ji pravi po domace Hojanovo ali pri Hojanovih, tudi Hojanovina, bržkone po mnogih hojah ali jelkah, rastocih po tokavah in pobocjih Stropnice in bližnjega Smodivnika, je velika, vendar pridelajo v dobrih letinah žita, socivja, krompirja in sadja komajda za domace potrebe. Toliko vec je krme in paše za živad, oživljajoco obsežne planše in golicave, ki se raztezajo, skrbno ograjene, kakor dalec nese oko, dokler jih ne ustavijo gosti gozdovi smrek, jelk in macesnov, z vmesnimi naselji bukev in drugih listovcev, glavni vir blagostanja na Hojanovini.

V zatišju Stropniške peci se razporejajo posamezna poslopja, zgrajena vecinoma iz lesa in kamenja. Nedalec od pritlicne, s skodlami krite stanovanjske hiše je hlev s podom in parno ali senikom, ob potocku Smodivnici pa ropoce jeseni in spomladi, ko je dovolj vode, majhen mlin, ki mu je prikljucena nekoliko vecja žaga. V ozadju, bolj na samem, se stiska preužitkarska hišica, ki v prikrito jezo najstarejšega sinu že dolgo zaman caka na pravega stanovalca, sedanjega gospodarja. Tudi kapelica z majhnim zvonikom ne manjka: enkrat na leto se bere v njej sveta maša, in takrat je za Hojanovino velik praznik. Prostorna lesena sušilnica za sadje zakljucuje naselbino.

Gospodar in bodoci Lovrekov varuh je sin tistega Gradnika, strica tete Mice, ki se je pred mnogimi leti poslovil od doline, priženivši se na to hribovsko posestvo. Krepki starec, ki bi mu nihce ne prisodil sedemdeset let, drži še vedno vajeti trdno v rokah. Svojim dolinskim sorodnikom se je popolnoma odtujil: poprej, ko so bivali v dobrih okolišcinah na Belem dvoru, so se mu zdeli preimenitni, zdaj pa se boji lacnih jedežev. Tudi Lovreka bi se bil otepal z vsemi štirimi, da ga ni pregovoril Miklausin - s primernim denarnim poudarkom. Oblastni in skopi možakar v svoji hiši ne trpi ugovora: pred njegovo težko pestjo in osorno besedo trepeta razen gospodinje tudi šestero odrasle dece, štirje sinovi in dve hceri, da ne omenjamo grbave postarne dekle Ancke in dosedanjega pastirja Tineta, ki sta že od mladih nog uživala picle slasti življenja na Hojanovini ter nista bila vajena boljšega.

Trdo delo od jutra do vecera, malo ali nic prijaznih besed, pac pa mnogo revkanja - to je bila zabela skromnih kosil in še skromnejših vecerij. Čeprav so bili ljudje na Stropniški peci zlasti v zimskih mesecih navezani drug na drugega, saj po cele mesece niso mogli z doma, ni bilo med njimi prave skupnosti, izvirajoce iz medsebojnega zaupanja in medsebojne navezanosti. Glavni vzrok je bila gospodarjeva bolestna skopost, ki je zastrupljala boljša custva. A to je bilo toliko slabše, ker se hribovci itak kažejo odurnejše, kakor so v resnici - a na Hojanovini je bila ta navada iz raznih razlogov prekomerno poudarjena.

Takšna je bila Lovrekova nova domacija, kamor sta ga pahnila nesrecen slucaj in Miklausinova mržnja. V dneh pred odhodom so prijazni ljudje, ki so poznali okolišcine na Stropniški peci, z veliko uslužnostjo seznanjali decka z njegovimi bodocimi prijetnostmi, a približno sliko o svojih hribovskih sorodnikih si je lahko narisal že tisti dan, ko je tocno ob doloceni uri prišel ponj Hojanov najstarejši sin Luka, mocan, toda neroden, že preko štirideset let star možak.

In po poslovilnem kosilu, ki se ga je udeležil ta sorodnik z veliko, vsi drugi pa s piclo slastjo, je napocila ura bridkega odhoda.

 

IV.

Polonica in Janez sta spremljala Lovreka prav do Stropnicinega vznožja, kjer se od glavne, proti koroški strani hitece ceste odceplja razbrazdan kolovoz. Ta sledi sprva stisnjeni tokavi, ki je zaradi neprestane sence vsa vlažna, pozneje pa, ko se nekoliko dvigne, kroži v nepreštetih zavojih zdaj po južnem, potem spet po vzhodnem pobocju, tako da se vcasih popolnoma skrije dolincevemu pogledu ter se mu mnogo višje spet prikaže. Ponekod se vije tik nad nevarnimi drcami, ki so v zimskem casu že marsikoga izplacale.

Na meji hribovskega in dolinskega sveta je Luka odslovil spremljajoca otroka, ceš da se pricenja strmina, ki zahteva urnejšo hojo.

"Kar srecno!" je dejal in se spustil navkreber. Lovrek mu je moral slediti.

"Z Bogom! Na svidenje! Kmalu te obišceva!" sta klicala Polonica in Janez ter še dolgo mahala z rokami za njima. Ko sta že utonila v temini gozdnih senc, sta njuna zvonka glasova še dolgo odmevala nad skalami.

"He, ne vem, ali bosta smela k nam," je podvomil Luka in lagodno postavljal noge po razvoženi in izprani poti, ki je nevajenemu decku jemala sapo in mu poganjala potne srage na celo. "Naš oce kar ne trpijo tujih ljudi. Bojše bo, da se jim ne prikažeta pred oci."

"Sestra vendar ni tuj clovek, vaša sorodnica je - kakor jaz!"

Luka se je namrdnil.

"Samo našemu ocetu ne zini kaj takega! Sorodstvo jim je zadnja stvar, in vas dolinskih Gradnikov že od pamtiveka niso marali. Da ste sami bahaci, so rekli."

Sredi poti mu je šinila v glavo smešna domislica. Ustavil se je in vprašal s porogljivim režanjem: "Ti fant, ali znaš sploh prijeti za vile in lopato? Pri nas je tako: dosti trdega dela, malo dobrega jela."

Lastni dovtip ga je tako navdušil, da se je dlje casa krohotal in tolkel po kolenih. Rdec od smeha je dodal: "Pridne ljudi obrajtajo naš oce, tisto pac ..."

"Dela sem vajen," je odvrnil Lovrek samozavestno, "saj sem tudi doma najtežje delo opravil vedno sam."

"Na tisti beraciji?" je zanicljivo zategnil Luka. "Tam si se igral, ne pa delal. Bog ve, od cesa ste sploh živeli? Rekel bi, da ste bili veckrat lacni, kakor siti."

Decek je hotel vzrojiti, a se je premagal, da bi ne zapravil že prvi dan njegove naklonjenosti, ki bi jo pozneje utegnil zelo potrebovati.

"Za pastirja boš že dober, so uganili naš oce," je razlagal prijazni sorodnik, "in Tina je tako prevelik za krave. Od zacetka menda ne boš prav koristen, ampak mi drugi ti že pokažemo, kako se zavraca in oskrbuje živad, kako se živi in dela na Stropniški peci."

Pri zadnjih besedah se je škodoželjno namuzal in Lovreku se je ob slutnji bodocih dni skrcilo srce od tesnobe, in že zdaj je pricakoval od svoje nove domacije zgolj neprijetnosti. Zatopljen v žalostne misli ni niti poslušal, kaj je na nadaljnji poti kvasil zgovorni Luka, dokler ni ta zlovoljno utihnil, ko je sprevidel, da taki fantici še niso godni za pošten moški razgovor.

Dokaj casa sta molce stopala navkreber. Po triurni hoji sta popolnoma obšla mogocni skalni bok, cesta se je razširila in stekla po ravnem, drevje se je zredcilo. Naenkrat je Lovrek vzkliknil od prijetnega presenecenja: pred njim se je zasvetila v popoldanskem soncu majhna, a ljubka kotlina, ki so jo z vseh strani obkrožala gozdna pobocja planin. Med zelenimi travniki in obdelanimi njivami so se belile prijazne hišice, nad njimi pa se je kakor vodnik dvigal zvonik skromne vaške cerkvice. Tesno ob njem je stalo nekoliko vecje poslopje s prijazno vabecim smrekovim šopom in navitimi oblanci nad vrati. Ob pogledu na znamenje žejnih ljudi je Luka ustavil svoj gorjanski korak.

"Ti fant," je vprašal prežece, "ali so ti dali kaj denarja s seboj?"

Lovrek je prostodušno prikimal.

"Deset kron. Od tete sem jih dobil."

"Hudika," se je razveselil njegov spremljevalec. "Veš kaj, posodi mi jih! Zjutraj sem svojo mošnjo v naglici pozabil doma. Nic me tako ne glej! Vrnem ti jih, gotovo ti jih vrnem. Strašno sem žejen. Ti ne?"

Njegova poželjivo iztegnjena roka je šavsnila za desetakom, ki se je bil pokazal v deckovi obotavljajoci se roki. Neki notranji glas je opominjal Lovreka, naj ne verjame sorodnikovim zatrdilom.

"Saj mi jih vrneš še nocoj, ko prideva domov?"

"Kajpak," se je zarežal Luka in jadrno odropotal po stopnicah v zatohlo gostilniško sobo, v kateri razen dolgocasnega brencanja zaspanih muh ni bilo znaka življenja. Šele cez nekaj casa je Lukovo neutrudno potrkavanje po mizi in tleh vendarle privabilo gostilnicarja.

"Denarja imamo ko crepinj," je krical mladi Hojan in vihtel bankovec kot vabo nezaupno pogledujocemu možu. Pokazalo se je, da ni samo žejen, marvec tudi lacen, kajti narocil je dva para klobas, velik kot sira in hleb kruha. Ko je bila jedaca na mizi, je mlatil kakor za stavo, vendar je od casa do casa ponudil tudi decku kak grižljaj. Velikanske zalogaje je pridno zalival s kislim rdecim vinom, ki je nevajenega Lovreka žgalo v ustih, a je zadovoljnemu hribovcu ocitno šlo odlicno v slast. Nazadnje si je narocil še cigaro in jo vlekel s takšnim navdušenjem, da je gorela skoraj s plamenom, polnec sobo z gosto sivkasto meglo. Vmes si je natakal in zlival vase kozarec za kozarcem. Rdecelicni krcmar je z zadovoljstvom polnil izpraznjene steklenice, spodbujen z desetakom, ki ga je bil Luka takoj ob prihodu ošabno pocil na mizo.

"Hej, fant," je krical Luka in grabil za odmikajocim se deckom, "to se prileže, to je življenje! Ha, ha, ha," se je nenadoma zakrohotal na ves glas, "ko bi me naš stari videl, to bi skakal ... Na, pij, sosed!"

"Ha, ha, ha! Imaš prav Luka!" je pritegnil gostilnicar in duškoma zvrnil ponujeni kozarec. "Tic si, Luka! Koga si le nabrisal, da imaš po dolgi suši spet nekaj cvenka v žepu? Starega pac ne ..."

E, tiho bodi! je hrupno zakašljal Luka in skrivaj dregnil neprevidnega vprašalca v rebra. Trezni Lovrek je opazil nerodno kretnjo in brez težave uganil, da ga je sorodnik osleparil. Ni mu bilo morda toliko žal denarja, kolikor izgubljenega zaupanja. V bodoce ne bo tako lahkoverno nasedel prijaznim besedam.

Luka pa se ni brigal zanj, marvec navdušeno pil dalje, glasno govoril in razbijal po mizi in vcasih z zateglim glasom zakrožil kako pesem, spremljajoc svoje petje z obiljem nepotrebnih kretenj. Lovrek se je stiskal v kot in prestrašeno strmel v nesmiselno se krohotajocega pijanca, ki je zlival vino po obleki in po tleh, in bolj ležal, kakor slonel na mokri mizi. Vecerni mrak se je bil že priplazil v sobo, toda Luka je še vedno s pobožno vztrajnostjo praznil kozarce, klepetal in prepeval. Nazadnje je z jokavo ginjenostjo klical svojega varovanca in ga silil k pitju. Ta se je z gnusom odmaknil in se prosece oziral po krcmarju, ki se je koncno usmilil njegove stiske ali pa se je nemara bal sitnosti s pijano nadlego. Precej osorno je menil, da je že pozno in da gre spat. Luka je takoj placal, ostanka pa ni hotel vzeti.

"Shrani ga, zame ga shrani! Še enkrat se pridem napit!" je zamomljal in odkolovratil v vežo.

"Meni dajte denar! Moj je, posodil sem mu ga!" je pohitel decek in silil za neodlocno pogledujocim krcmarjem.

"Na, dobro skrij in mu nikar ne povej, da še kaj imaš!"

S tem nasvetom mu je pošteni možak stisnil v roko preostali drobiž in oba spravil iz hiše v gosto temo. Medle zvezde, ki so se najprej nejasno zarisovale na nocnem nebu, so kmalu docela zakrili gozdni vrhovi.

Zdaj se je pricela hoja na Stropnico, ki je v poznejših mesecih lebdela pred Lovrekovimi ocmi kot neka pošastno neresnicna prigoda, na katero se ni mogel prav jasno spomniti. Samo to je vedel, da mu je povzrocal pijanec strašne muke. Opotekal se je, spotikal in sopihal, in vsakih deset korakov telebnil na tla, kjer je preklinjal hudimanske korenine, dokler mu ni decek s težavo pomagal na noge. K sreci se mu ni bilo treba brigati za pot: sledil je enostavno izhojenim tlom pod nogami, pri cemer je pa veckrat nemilo trešcil v deblo, nagnjeno cez cesto. Pozneje, ko je gorski zrak ohladil pijancevo glavo, je šlo s hojo nekoliko bolje, zato pa je Luko nepricakovano obšla neizmerna žalost, znacilna za opite ljudi. Sredi poti je bridko zaihtel, kakšen revež je, kako bi že davno moral gospodariti na Stropniški peci, pa se oce ne umaknejo. Odraslemu cloveku privošcijo komaj skorjico kruha, o vinu pa še slišati ne smejo.

"Vraga hudimanskega! Štirideset let že nosim na grbi, a kaj je mojega ...? Leto in dan nimam prebite pare med prsti ... Čeprav štejejo oce tolarje in stotake ..."

Za Lovreka so bili ti izbruhi zelo koristni in poucni, ker si že na zacetku ni obetal nic dobrega od svojega bodocega življenja na Hojanovini. Toda pri srcu mu je bilo težko in najrajši bi se bil vrnil, cetudi bi ga prišli žandarji iskat ...

"Ne, ne! Vsaj poskusiti moram!" je nato spet in spet sklenil s stisnjenimi zobmi in se dalje opotekal cez korenine, ki so bolj in bolj prepletale pot, ovirale hojo in ustavljale korake.

Svet okrog ponocnih potnikov je postajal vedno bolj divji in skalne stene so se dvigale skoraj navpicno nad njunima glavama. Kmalu sta vnovic obšla hrib: zdaj sta se pomikala naravnost nad sotesko. V skoraj navpicnem strmcu se je spušcala vanjo nevarna drca, katere ožilje se je zlovešce svetlikalo skozi temo. Lovrek je v zadnjem hipu prestregel Luko, da ni po njej zagrmel v globino.

Strahoma se je spomnil izleta, ko je bil lani z nekaterimi tovariši obiskal sotesko zakljucujoco špiljo* Hude luknje. Tistikrat so se ustavili pri žagarju, cigar hišica je morala biti v ravni crti spodaj pod njim. Zgovorni mož je pripovedoval pocivajocim deckom o prigodi znanega godca, ki je poln vinskih dobrot pozimi zašel na zledenelo pot. Nad drco mu je spodrsnilo in ga z bliskovito naglico zaneslo v globoki jez nad žago, ki k sreci ni bil zamrzel. Tam ga je rešil žagar mokre kopeli vsega zmedenega, toda neranjenega, komaj malo obtolcenega, ceprav je premeril dolgo pot v piclih dveh minutah. Vsi decki in tudi Lovrek so se tedaj zabavali in se smejali srecno-nesrecnemu veseljaku, danes pa, ko se je sam plazil nad tem mestom, ko je kukal v mracno sotesko pod seboj ter je opletajocega se spremljevalca s silo potiskal na drugo stran, ga je spreletavala zona. Kar oddahnil se je, ko sta za naslednjim ovinkom obstala pred velikansko skalo - pred Stropniško pecjo. Tu se je hrib poslednjic prevalil, tako da si z enim ocesom še ujel lesketanje daljnih dolinskih luci, z drugim pa si že zagledal nejasne obrise gorske planote. Skozi redko drevje je sevala medla rumena luc - znanilka cloveškega bivališca, Lovrekovega novega domovanja.

In kakor nalašc je zdaj po srecno dokoncani hoji prikobalila krvavordeca lunina plošca cez Smodivnik in obsejala planinske pašnike, na katerih so raztresene lise izdajale pocivajoca goveda. Od hleva sem je z grmecim lajanjem priskakal velik volcjak, ki ga je šele Lukov osorni glas umiril in ga pognal nazaj k živini. Mimo poslopij se je cez prod s polglasnim žuborenjem poganjal živahen potocek in se spušcal z lahnim šumom po lesenem žlebu v veliko korito, stojece med hlevom in stanovanjsko hišo. Od tam je s povecano hitrostjo odtekal proti žagi, kjer se je izlival v glavno strugo šumecega gorskega potoka. Sveti dih pokoja je bil razprostrt nad pokrajino, ki jo je oživljalo samo otožno in enolicno cvrketanje gorskih crickov, kobilic in murnov.

V hiši so prišleca menda pricakovali, ker je bila kljub pozni uri družina še vedno pokonci: mrk starec in tri ženske, ena starejša, bržkone gospodinja, in dve mladi, prikupni dekleti.

"Dober vecer vsem skupaj!"

"Kod kolovratiš, da te ni in ni?" je namesto odgovora po nekaj hipov trajajocem molku odvrnil gospodar in se dvignil od mize. Njegov gladko obriti košceni obraz se je pocasi obrnil k sinu. S hladnim pogledom je premeril sinovo opotekajoco se postavo, nato pa v ozadju se stiskajocega decka. Ženske so molcale, komaj da so dvignile glave.

"Zakaj se vracaš tako pozno?" je ponovil Hojan z ostrejšim glasom.

"Hej, hej," se je zahahljal Luka in se nerodno pognal proti njemu, "tema naju je zatekla, mene in tegale fantica. A pripeljal sem ga, kakor ste bili narocili."

"Pijan si kakor klada! Kako si prišel do pijace, kje si dobil denar?"

"Kje, kje? Ali vam kaj mar? Vam ga nisem vzel."

"S kom pa govoriš, fant? Spat se poberi! Jutri ti navijem ušesa, da boš pomnil ..."

Luka se je kar naenkrat raztogotil.

"Kaj, vi meni? Jaz se že ne pustim, jaz vam pokažem hudirja ..." je rentacil, vendar se je kljub svojim uporniškim besedam zadenski umikal k vratom.

Starec, ki so mu nabrekle žile na vratu kakor svitki vrvi, je z neverjetno naglico skocil k omari, privlekel izza nje dolgo leskovko in pricel z njo mlatiti po sinu. Ta je motovilil k durim, otepajoc se udarcev, ki so kar deževali po njegovem širokem hrbtu. Ko je srecno ujel kljuko, je godrnjaje šinil iz obmocja trde ocetove roke.

"Nepridiprav nemarni!" se je oddihoval stari Hojan, pospravljajoc uspešno strahovalko, in se nato z neprijaznim licem nameril k Lovreku, ki je stisnjen k steni plašno opazoval nenavadni prizor in skoraj ni verjel svojim ocem.

"Takšni so ti ljudje ..." je razmišljal. "Mene, ki sem manjši, teta nikoli niso tepli ..."

Starec je prekinil njegove misli: "Tak ti si Gradnikov? Tvoj oce je bil velik bahac. Nas, svojih sorodnikov, kar ni hotel poznati ... Zdaj smo dobri, kaj? Zdaj, kajpak zdaj ... Ko je vse pognal po grlu ... Zdaj te imam na vratu, redim naj te in skrbim zate ..."

"Oh, saj ni treba! Saj sem rajši pri teti Mici," je dahnil decek, v cigar srcu je starceva iz skoposti izvirajoca neprijaznost vzbudila rahlo upanje.

"Ne jezikaj! Ali sem te kaj vprašal?" se je zadrl Hojan in s prstom pokazal proti hlevu. "Alo, spat! Pri nas vstajamo zgodaj! Na parno se spravi in se v seno zarij!"

Lovrek je povesil glavo in ga poslušal, gospodar pa je še zaklical za njim: "Za pastirja boš, tako sem odlocil. Tina ti zjutraj vse razloži."

Tako so sprejeli decka njegovi sorodniki na Stropniški peci. Pobit, truden in lacen je v svitu mesecine stikal za prenocišcem. Nobena domacih žensk ga ni bila vprašala, ali želi kakega prigrizka, morda zato, ker je bilo že pozno ali pa nemara na tej domaciji nasploh niso radi sprejemali gostov. Poln žalostnih misli se je pogreznil v seno, katerega dišeca planinska vonjava ga je hitro zazibala v prijetno omamico. Nekaj casa je s podkrižanima rokama in neodet strmel v ostrešje s številnimi, po mesecini osvetljenimi špranjami, a vedno obcutnejši hlad ga je prisilil, da se je do vratu zakopal v seno. V njegovi mehki toploti mu je bilo nad vse ugodno. Šumenje vode pod njim mu je popevalo uspavanko, ki jo je motilo le sovino skovikanje, oglašajoce se nekje iz gozda. Vsa gorska pokrajina je pocivala in v njenem miru je zasnival še trudni Lovrek.

 

V.

Surovo stresanje in nestrpno rentancenje je zjutraj nemilo pretrgalo njegovo globoko spanje. Zmeden se je skobacal iz sena in sledil zadircnemu glasu dosedanjega pastirja, ki ga je klical za seboj na pašnike, kopajoce se v bledi zarji novega dne. Živina je nepotrpežljivo mukala in se bodla ali se zaganjala z rogovi v debla osamelih smrek na trati, pred hlevom pa so na nizkih trinožnikih sedele ženske in molzle. Belo mleko je v kipecih curkih plenkalo v podstavljene žehtarje.

V jutranji svežini se je deckova zaspanost brž razkadila. Z veseljem je motril lepe živali in komaj napol slišal Tinove besede, naštevajoc celo vrsto nujnih dolžnosti. Najbolj si je zapomnil, da mora jutro za jutrom s credo ven v najoddaljenejše predele obsežnih zagrajenih pašnikov, odkoder naj se živad do vecera pripase v bližino poslopij, kjer se napoji in kjer potem pomolzejo krave.

Nato mu je grbava dekla Ancka prinesla lonec mleka in dokajšen kos crnega kruha. Prijazno se mu je nasmehnila, zakaj smilil se ji je decek, ki ga je bila neprijazna usoda pahnila v trdo gorjansko življenje. Kakor bi mignil, je izginil crni kruh v Lovrekovih lacnih ustih. Ko se je bil nasitil, je pograbil bic in tleskaje pognal credo proti Smodivniku. Veselo so zazvonkljali zvonci in od nekod je lajajoc pridivjal velik pes. Ko je ugotovil, da stopa za živino namesto Tineta tujec, je rence in za naježeno dlako odskocil. Lovrek se mu je brez uspeha dobrikal, a njegov bodoci pomocnik se mu je odmikal z vidnim nezaupanjem.

Čez nekaj casa je novi pastir opustil svoje prizadevanje in se raje ogledal za drugimi varovanci, ki so z umerjeno hitrostjo topotali navkreber, zdaj po travi in vresju, potem spet po skalnatem svetu, ki so ga preprezale steze in stezice. Razen krav je opazil vec živahnih telic in juncev, nekaj manjših telet in vecje krdelo ovac, prepušcenih predvsem Čuježevi skrbi. Pozneje so mu od casa do casa pošiljali na pašo tudi vprežno živino, šest volov in štiri konje, ki so obicajno vlacili plohe na žago in deske v dolino ali pa so jih uporabljali pri oranju in drugem delu.

Že prvi dan, ko je bil bolj sam nase navezan, se Lovreku pastirjevanje ni zdelo posebno težavno. Pozneje, ko si je s prijaznostjo in dobro besedo pridobil Čuježevo zaupanje, je šlo še bolje: poslušal ga je na besedo in po njegovih zapovedih švigal za objestnimi živalmi, jih zavracal in zaganjal, kakor mu je veleval gospodar. Goveda so bila doslej vajena obilnih udarcev ter so bila zaradi tega nekoliko podivjana. Lovrek pa je bil doma shajal brez šibe in žuganja, in tudi Hojanova živina se je kmalu privadila spremenjenih obcevalnih oblik, nagrajajoc svojega gospodarja z rastoco privodnostjo.

Prvi dan pa je prinesel mlademu pastirju tudi hudo razocaranje: opoldne, ko se je iz doline na Stropnico nosilo oddaljeno zvonenje, ko je v pricakovanju kosila z muko krotil svojo lakoto - je cakal zaman. Glede hrane je bil namrec nekoliko razvajen. Na Gradišcu mu je teta Mica z dobro roko polagala na krožnik najvecje kose, upoštevajoc presenetljivi tek hitro rastocega in krepko se razvijajocega decka; tukaj pa je bila s skodelo mleka in kosom kruha, ki ju je prejel zjutraj, zadeva urejena, in šele zvecer se je mogel spet nasititi - ce ni prignal živine prepozno domov. Navadno se je moral zadovoljiti z ostanki prestane kaše, mocnika, žgancev ali krompirja. Kadar je izjemoma le dohitel vecerjo, je zajemal z domacimi iz ene sklede. Pri tem opravilu mu je sprva manjkalo potrebne spretnosti in brezobzirnosti, zato je vstajal lacen od mize: v svoji oblogoltnosti so domaci fantje, štirje zavaljeni korenjaki, kar tekmovali med seboj v zajemanju, in kdor se ni z njimi vred podvizal, je lahko postrgal prazno posodo.

Lakota je okruten, a dober ucitelj. Lovreka je naucila marsicesa: ne samo spoznanja, da je clovek sebi najbližji, marvec tudi nepoštenosti. Zjutraj je vstajal pred drugimi in si kradoma natrgal kislih jabolk, ki so na planini dozorevale bolj kasno ter so po jeznih besedah starega Hojana leto za letom še zelene izginjale z vej. Tudi gozd je nudil kot priboljšek še vedno slastne crne borovnice. Višje na prisojnih obronkih Smodivnika si je cesto privošcil zapoznelih malin. Proti koncu jesenske dobe si je že pekel kostanj, ki ga je tu in tam našel na južnih pobocjih. Vcasih je izmaknil kak koruzni strok in na njivi izpulil debelo repo. Kar je pobral, vse je bilo dobro. Tako je prebil prve mesece svojega pastirjevanja razmeroma mirno in zadovoljno in živina je pod njegovo pastirsko palico v Hojanovo zadovoljstvo lepo uspevala in se sita vracala s pašnikov.

Po vseh svetih pa je nastopila zgodnja gorjanska zima, ki je za dolgo casa koncala brezskrbno pastirsko življenje. Decka je zajelo in preobložilo naporno delo v hlevu: kidal in odvažal je gnoj, nastiljal listje, praprot in smrecno sekanico, odnašal krmo, delal na podu rezanico iz sena in slame, gonil živino napajat, cistil jasli in hodnike in kar je še bilo potrebnih opravkov, ki jih nikoli ni zmanjkalo. Kadar ni imel drugega posla, je moral cepiti drva, žagati plohe, lušciti bucnice in soncnice ali pa prebirati fižol. Ostali moški mu niso nic pomagali, ker so dan za dnem podirali drevje v gozdu, ga snažili in po drcah spušcali v dolino.

Nehalo se je prijetno spanje v senu, a nihce ni povedal prezebajocemu decku, kje si naj poišce toplega ležišca. Zatekel se je v hlev, kjer si je prazne jasli nadeval z listjem in slamo in v obmocju živalske toplote pocival lepše, kakor ce bi mu bili ponudili posteljo v hiši, saj je lahko bil sam. Odljudne Hojanove rodbine, v kateri sta namesto prijaznosti in ljubezni vladala zadircnost in prikrita upornost, se namrec še vedno ni mogel navaditi. Kadar pa se je mudil med svojimi štirinožnimi prijatelji, z zvestim Čuježem kot spremljevalcem, je nemoteno sanjal o Gradišcu in o Belem dvoru, o svojem vrtu, o teti, Polonici in Janezu in o vseh drugih. Neredko si je z naslado predstavljal, kako se mašcuje trškim pobalinom in hudobnemu Miklausinu, ki so ga pregnali na te pustinje. V skromnejših urah se je kajpak zadovoljeval s kratkim enodnevnim nedeljskim obiskom tja za božic ali vsaj za veliko noc. V ta namen je cuval z ljubosumno pozornostjo svojo nedeljsko obleko, ki jo je bil v culi prinesel s seboj na Stropnikovo pec.

Nekoc je pobaral Luko, kdaj bo smel domov na Gradišce.

"Domov? Pri nas si doma, pri nas! Kaj pa hoceš v dolini? Ali naj povprašam oceta, ha, ha, ha?"

In krohotajoc se je razodel pri kosilu zbrani družini Lovrekovo željo, pogledovaje zdaj na smejoce se brate in sestre, zdaj na molcecega gospodarja, ki se je cez nekaj casa obrnil k decku in mu z neprijaznimi besedami unicil rahlo upanje dolgih mesecev.

"Pri nas delamo, pri nas ni casa za postopanje. Kar izbij si iz glave misel na nepotrebne sprehode!"

"Ko bi vsaj za en dan ...," je zašepetal Lovrek.

"Tiho! Ne jezikaj! Kar sem rekel, sem rekel!"

Decek je krcevito stisnil zobe in v nemem odporu sklenil, da ga ne bo poslušal, marvec jo ob primerni priložnosti kljub starcevi prepovedi pobrisal v dolino.

Od tega dne je pricel nekoliko natancneje opazovati ljudi okrog sebe, in polagoma je prihajal do prepricanja, da je glavno zlo Hojanovine gospodarjeva skopost, ki se ni omejevala samo na stiskanje z denarjem, na skoparjenje s hrano in na odrekanje potrebnih oblacil rodbinskim clanom, marvec jim je kratila celo pravico do odmora, do prostega casa in skorajda do pocitka. Hojanovi sinovi, štirje možje, so bili zrasli v slepi pokoršcini do oceta - kakor se je bilo Lovreku nazorno pokazalo že v prvi uri njegovega bivanja na Stropniški peci, - a za starcevim hrbtom so godrjali in ga celo preklinjali, želec mu prav po neotroško skorajšnjo smrt. Ostajali so vecinoma doma, ker jih je bilo v slabi, doma stkani in slabo sešiti raševinasti obleki sram med ljudi in ker jih je silno redko žulil grošek med prsti. Ostajali so doma, ceprav so si cesto želeli družbe svojih vrstnikov. Davno bi že bili za vselej odrinili v svet, da jih ni priklepala k domaciji lakomnost do velikega premoženja, ki ga je bil oce gotovo zbral v dolgih skopuških letih. Saj so bili sami price donosnim prodajam, najpotrebnejše nabave. Zaradi tega ni bilo med brati in sestrami ljubezni niti zaupanja, marvec je bila nevošcljivost njihova poglavitna lastnost. Gospodinja in mati je bila molceca, zagrenjena ženska, ki je ni nihce vprašal za mnenje in nasvet, najmanj njen mož, pred cigar pogledom se je trepetaje umikala v sajasto kuhinjo.

V to odljudno domacijo je iz razumljivih razlogov le redko zablodil kak sosed ali tujec, in neglede na veliko oddaljenost, so bili Hojanovi zaradi svoje negostoljubnosti na slabem glasu. Posamezni obiskovalci Stropnice in Smodivnika, lovci, drvarji, nabiralci zelišc, beraci in celo cigani so se jih raje izognili. Lovrek, ki je bil na Gradišcu vajen majhne, a vesele družbe, se je vcasih obupno dolgocasil. Da mu življenje ni postalo docela neznosno, je preprecila edina prijazna duša na Hojanovini, dekla Ancka, ki se je bila pred mnogimi leti kot nakazna sirota iz doline zatekla v hribovsko samoto, ko ji je bilo dorašcajoci vedno bridkejše življenje med zbadljivci v Zalesju. Teto Mico je dobro poznala in se z veseljem spominjala njenega usmiljenega srca. Z njo je Lovrek vcasih dolge ure kramljal o teti, sestrici in o vsem, kar mu je bilo ljubo in drago. Še kako iskana je postala Ancka zanj v zimskem casu, ko se ni mogel zateci v gozd, kadar ga je grudila lakota: skrivaj mu je prinašala mleka in kruha, platicev ali celo svežega sadja, saj je imela neoviran dostop do shrambe. In tako se je decek z njeno pomocjo v zatišju svisel, drvarnice ali hleva najedel vsaj enkrat, vcasih tudi dvakrat na dan do sitega, kajpak v vecnem strahu, da ga kdo ne zasaci.

Nenavadno ostra zima, polna viharjev in snežnih zametov, je po novem letu ovirala gozdno delo in zapirala Hojanove v zatohle prostore. Neprestano skupno bivanje med ozkimi stenami pa je mocno poglobilo notranjo neskladnost med njimi, jo stopnjevalo vcasih do nevzdržne napetosti in prinašalo vedno pogostejše prepire in celo pretepe med sinovi. Zaradi tega se je Lovrek družinske sobe kolikor mogoce izogibal in se v hlevu - ce ni imel drugega posla - raje pogovarjal s krotko živinico, ki se mu je mukaje odzivala in mu ni nikoli oponašala prejete toplote. Vcasih se ji je potožil, in zdelo se mu je, da socustvuje z njim, da se upirajo velike, vlažno se lesketajoce oci goved vanj, kakor da ga hocejo potolažiti.

Neljubi dogodek je njegovo težnjo po samotarjenju še stopnjeval. V veselem predpustnem casu, katerega razposajenost je pljusknila celo do Stropniške peci, se je zahotelo tudi Hojanovim fantom skromnega veseljacenja. Vendar si ga brez vinske kapljice niso mogli predstavljati. Vince brez cvenka pa v grlo ne plenka. V njihovih žepih je kraljevala suša, oce je bil gluh za vsa prikrita in neprikrita moledovanja, kaj storiti? Spomnili so se na ubogega Lovreka, ki ga je bil bržkone izdal gostilnicar pod Stropnico, ceš on hrani drobiž, ostanke tistega desetaka, s katerim je bil Luka tako uspešno proslavil deckov prihod na Stropniško pec.

V ganljivi bratski vzajemnosti so z lepimi besedami in mamljivimi obeti izvabljali iz njega dolgo cuvani zaklad. Ker se ni dal za nic omeciti, so padli po njem in ga tako dolgo mikastili, dokler jim ni izrocil denarja.

Doslej svojih sorodnikov ni maral, zdaj jih je naravnost zasovražil. Oni so to cutili in so mu neprijazna custva vracali z zvrhano mero. Še bolj kakor na zacetku je poslej sanjaril in hrepenel - a vse dobro in lepo je bilo tako dalec, dalec od njega ... On pa, on je bil sam, cisto sam sredi zunanje in notranje zime, otrpel, koprnec po betvici toplote in ljubezni. In v svoji zagrenjenosti je nazadnje skoraj prezrl, da se dolina že odeva z novim zelenjem ...

Pomlad je zares prispela, a preden je našla pot na hribovske golicave, je še dolgo trajalo: velikonocni zvonovi so ji pokazali pot. Lovrek je takrat stal - poslušajoc njihovo ubrano brnenje - na vrhu Stropniške peci in se z rosnimi ocmi oziral po zeleni dolini. Globoko spodaj so sevale z grickov bele cerkvice, a po ravnini so bile nametane vecje in manjše lise - trgi in vasi. Prav tam v kotu sta se stiskala Beli dvor in ogledni stolp na Gradišcu ... Kdaj, kdaj ju obišce? Kdaj bo smel spet vrtnariti na svojem ljubem vrtu ...? Vroce solze so pritekle po deckovem licu, a odslej je laže cakal, njegova osamelost se je nekam omilila.

In zazelenele so tudi planše, vzcvetele prijetno dišece prve cvetke, zabelil se je veliki zvoncek, in še preden je pognalo drevje, so se v gostih trumah prikazali jeglici in pljucnice. Višje po golicavah je zakrvavelo vresje v širokih pasovih, med njim pa so se blesteli veliki beli telohovi cvetovi. Bolj in bolj je klilo iz tal novo življenje, zadišali so gozdovi, ki so jih spet oživljali raznoliki glasovi. Jasno je prepeval planinski kos v družbi z drozgom in s pisanim planinskim plezavckom in že je veter kakor tožec odmev prinašal klicanje kukavice. Nazadnje so se prekrile še višje ležece frate s pisano mešanico barv, iz katere si komaj razlocil posamezne cvetice: bledi naprstec se je stiskal k zlatemu klobuku, a med slecjo, rumenimi in modrimi kukavicami in preobjedami se je plazila konjska griva, medtem ko so se skromnejše mracnice in škrlataste materine dušice umikale med kamenje, kjer je kimaje kraljeval visoki rumeni osat.

Lovrek, ki je prvic doživljal planinsko pomlad, jo je obcutil kot razodetje: nikoli še ni tako silno obcutil cudeža vstajenja od smrti. Pozabljeno je bilo zimsko gorje in zadihal je s široko odprtimi prsi.

V hlevu so dan na dan z vecjo nestrpnostjo rožljale verige in vzdušje je pretresalo nejevoljno mukanje. Ko so slednjic spustili nemirno živad iz hleva, se je nora od veselja zaprašila po bregovih, kjer se je vec ur brez oddiha podila naokrog, ritajoc in kopitljajoc s kvišku privihanimi repi, dokler se ni povsem izdivjala. Šele potem se je lotila sveže paše. Mlad pastir je užival ob pogledu na to popolno predanost trenutni slasti in veselo ukal, da je na vse strani hitel radosten odmev.

Tudi on se je cutil prerojenega in hkrati spremenjenega: trdo delo in zimsko samevanje, ki mu je usmerjalo pogled navznotraj, sožitje z odljudnimi sorodniki, iz katerih ni izhajala zanj niti trohica ljubezni - vse to je pregnalo iz njegove duše dosedanji, kljub bližajocemu se trinajstemu letu še vedno pristno otroški nacin doživljanja. Veckrat je zavzeto prisluškoval iz globin srca prihajajocim glasovom in pogosto se mu je dozdevalo, da so se napele cezenj nove, še neizpete strune, da je vsa njegova duša precudno, še nauglašeno godalo, da vznikajo v njem nove sile, katerih moc se stopnjuje od dne do dne.

Tudi navzven se je spremenil. Potegnil se je bil v dolžino, postal je bolj košcen in - kakor je menila Ancka - bolj fantovski. No, Lovrek ni utegnil opazovati svoje spremenjene postave, a bolj in bolj si je želel vrstnika, s katerim bi vcasih pokramljal, mu potožil in zaupal v zavesti, da ga razume še takrat, ko bi mu morda zmanjkalo pravih besed.

Vcasih si je mislil, da je za vselej izginilo veselje minulih otroških let, vendar mu je nekaj prišepetavalo, da se mora zdaj, v letih rasti in krepitve, pojaviti mnogo vecje, boljše in slajše veselje, da bi se morali približati dnevi velikega razmaha. Sam ni vedel, kaj pricakuje in pogreša: ali nekdanjo neskrbnost v daljni domaciji ali stare ljube prijatelje ali pa nemara novega, doslej še neznanega cloveka.

Ta pomlad mu je prinesla marsikaj novega in prvi tedni so mu potekali v znamenju hrepenenja in razdvojenosti.

 

VI.

Neke majniške nedelje sta ga nepricakovano obiskala Polonica in Janez. Tiste dni se je živad sukala bolj blizu naselja, kjer je posebno na prisojnejših predelih poganjala bujna trava. Sestrica in prijatelj sta se s pritajenimi koraki priplazila za Lovrekov hrbet in ga, zamišljeno zrocega v dolino, z glasnim krikom iznenadila. Ob znanih zvokih je spreletelo decka skoraj bolece veselje. Bliskoma se je obrnil k njima in otroci so se nemo zazrli drug v drugega. Vsak izmed njih se je bil spremenil, bodisi v rasti, bodisi v obnašanju, in nekaj tujega, nevajenega jih je za hip ustavilo in skoraj zmedlo. Polonica je najprej premagala položaj, oziroma je položaj premagal njo, zakaj ob pogledu na umazanega in razcapanega brata so se ji zasolzile oci, in kar sram jo je bilo svoje lepe in ciste nedeljske obleke. Lovreka pa je šele njeno pomilovanje spomnilo, da je res bolj podoben beracu kot pa mlademu pastirju. Z rdecico na licih je po prvem, iz zadrege porojenemu pozdravu zaprosil Janeza, naj namesto njega popazi na pasoco se živad, in nato jadrno odhitel po svojo v jaslih spravljeno boljšo obleko, ki je od lani še ni imel na sebi.

Vsi domaci, razen Ancke, so bili odšli k maši v Šentvid, zato se je brez skrbi pomudil nekoliko dlje, se najprej pošteno umil, skrtacil obleko - pomeckanih hlac kajpak ni mogel popraviti, - in osnažil cevlje, ki si jih je s precejšnjo težavo obul na nevajene noge. Nazadnje si je brez pravega uspeha poskušal ukrotiti bujne, neostrižene lase, ki so v gostih kodrih obkrožali njegovo zalo fantovsko glavo.

"Joj, kako sem že podivjal ...," se je sramoval na tihem pri svojem olepševalnem delu. "Kaj si bosta mislila o meni Janez in Polonica, dolinska otroka?"

No, pa si nista prav nic mislila ali vsaj nista nic pokazala. Ko bi trenil, so bili sredi neprisiljenega pogovora, ki jih je nosil zdaj sem, zdaj tja. Lovrek je z veseljem poslušal sestrino cebljanje ali pa je sam izpraševal o vsem mogocem. Ko se je oglasila v želodcih lakota, je Polonica z gospodinjskim dostojanstvom razvezala zajeten nahrbtnik, ki ga je bil pricijazil Janez. Naš hribovec je kar zazijal, ko je zažarelo pred njim krdelo zlatorumenih praženkov*. Toda ko je sestrica zmagoslavno privlekla na dan štruco mlecnega kruha, prekajeno gnjat, ne vem koliko parov dišecih klobas, vec trdo kuhanih jajc, debelo koreniko hrena in koncno še steklenico bele kave, so se mu zbrale sline v ustih in kakor sestradan volk se je spravil nad okusne, na zeleni trati vabljivo razgrnjene jestvine. Za govorjenje kar casa ni imel in šele, ko se je bil nekoliko nasitil, je vzdihnil iz globine srca: "Danes je velik praznik!"

Polonica in Janez sta se socutno nasmehnila, rezala meso in kruh in polagala predenj kos za kosom, tako da sama še jesti nista utegnila.

V dolini je že zvonilo poldne in daljni, v zibajocem se poletu spajajoci in spet razhajajoci se glasovi so s sladko ubranostjo priletavali zdaj mocneje, zdaj šibkeje na ušesa pocivajocih otrok. Lovreku se je zdelo, da sanja: tako prijetno mu je bilo sredi toplo razcvetene majniške nedelje, poleg sestrice in prijatelja, ki sta se pojavila kakor gosta iz drugega sveta, sredi mirno se pasocih govedi. Ob strani mu je bil zvesti Čujež, ki je vdano sledil sleherni kretnji svojega gospodarja, hlastno prestrezajoc mastne ostanke. Od casa do casa je z nezadovoljnim laježem od dalec zagrozil objestnemu teletu ... Zrak je trepetal v blagi toploti in po cvetju so brencale žuželke. Lovrek je pozabil na vse. Na skopega gospodarja in njegove surove sinove, na skljuceno gospodinjo in njeni molceci hceri, na svoje stradanje in svojo zapušcenost ... Pozabil je, vendar ga ni pozabila zla usoda.

Po koncani južini je trojica v lahni dremavici polegla po trati, ko je nenadoma prilomastil stari Hojan izza vogala stanovanjske hiše. S kratko pipo v brezzobih celjustih in z okovano gorjaco v roki je že od dalec ošteval svojega pastirja.

"Lenuh nemarni! Tako paseš! Polegaš, živina pa je prepušcena sama sebi in dela škodo na njivi. Čak, cak, jaz ti že pokažem ... In s tuji otrocaji se družiš ..."

"Stric," se je opraviceval decek in s prebledelim obrazom pogumno stopil togotnemu starcu naproti, "saj pazim. Ta dva sta pa moja sestra Polonica in moj prijatelj Janez. Obiskat sta me prišla."

Komaj da so mu tekle besede iz ust, tako neskoncno mucno mu je bilo, da sta slišala gospodarjevo zmerjanje tudi njegova obiskovalca, in prizadeval si je, z mirno pojasnitvijo prepreciti položaj na Stropniški peci. Nekaj v njem se je upiralo, da bi smela videti Polonica in Janez, kako se mu je godilo v resnici, kako poniževalno vlogo so mu prisodili njegovi sorodniki na Hojanovini. Ali slabo je poznal starega Hojana, ko je upal, da ga pomiri.

"Še tega mi manjka," je zarentacil na Lovrekovo pojasnilo. "Kajpak, gosposki bi se hodilo na obiske, jaz naj pa redim vso malovredno svojat ..."

Decku je šinila kri v obraz.

"Nicesar jima ni treba dati! Onadva sta meni prinesla ... Odkar sem pri vas na Stropnici, še nisem tako dobro in obilno jedel ..."

Slednji stavek mu je tako rekoc proti volji ušel iz ust. Ko se je spomnil na izredno gospodarjevo obcutljivost, ga je, komaj izgovorjenega, že obžaloval.

Starec je odrevenel od jeze in njegov glas je postal podoben lajanju pobesnelega psa.

"Kaj, da stradaš pri meni? To mi je v zahvalo, da te redim, seme salamensko! In gotovo si tema dvema natvezel, kako slabo se ti godi, da bosta Hojana opravljala po trgu ..."

"Nic ne bosta opravljala, nista take vrste. Pa tudi ce bi kaj povedala, saj bi bila resnica ..."

Ni še izgovoril do konca, ko je že švistnila nad njim Hojanova gorjaca in ga s takšno silo tlesnila po hrbtu, da je odskocil in se zvil od bolecine. Kljub temu je skocil proti kmetu, ki je še vedno grozece vihtel svojo palico, in se s plamtecimi ocmi postavil predenj.

"Ne boste me tepli, ne! Kaj sem vam storil?"

"Kaj, pobalin, še nisi utihnil? Jaz ti že preženem tvoje izgovarjanje!"

Stari Hojan se požene k decku, ki se ne gane z mesta, in s svojimi jeklenimi prsti popade njegov suknjic: v hipu je skoraj pol blaga odtrganega, praznicna, tako skrbno cuvana obleka je žalostna cunja.

Polonica ne more vec vzdržati. Jokajoc skoci k starcu in se ga oklene: "Pustite ga pri miru! Pustite ga pri miru! Naš Lovrek je tako priden ..."

Hojana njene solze še huje razdražijo. Odurno jo pahne od sebe, da se deklica opotece in pade. Janez, ki je molce stal ob strani, zdaj urno priskoci in jo pomilujoc odvede iz nevarne bližine razkacenega gorjanca.

"Pri tej prici se mi poberita! Da vaju nikoli vec ne zalotim pri našem pastirju! Alo, marš!"

Starec krici s penastimi usti in žuga s pestjo umikajocima se otrokoma.

"Zares, kar pojdita!" se oglasi Lovrek s skale, kamor se je medtem umaknil. "In vse povejta doma, kar sta videla! Povejta, da sem veckrat lacen kot sit, da mi je moj gospodar edino boljšo obleko strgal, kupil pa mi še ni košcka blaga, odkar sem pri njem, ceprav mu garam ko dninar! Vse povejta, vse! Pozdravita teto in gospoda Urbancica in vse znance! Zdaj pa bežita, drugace še vaju premlati!"

"Dol s skale, smrkavec!" je zatulil Hojan.

"In gospodu Miklausinu naj kdo sporoci, naj bo kar vesel. Naj le izve on in vsi tržani, kako dobro se mi godi pri ljubem stricu na Stropniški peci!"

Starec pod skalo se je ob zadnjih deckovih besedah zdrznil, in bila je podoba, da so ga zadele v živo, kajti njegova togota je oplahnila. Brez nadaljnjih opomb je krenil proti hiši.

"Birica imaš za strica," je zavpil Janez iz varne razdalje, "tako povem. Še jutri izve vsa dolina, kakšnemu rablju si prišel v kremplje ..."

Tako se je prelepi majniški dan koncal z žalostjo, a Lovreku se je zdelo, da mu je nekako odleglo, ker je uspel svojemu strahovalcu zabrusiti nekaj bridkih resnic v brk, hkrati pa je bil vesel, da je ostal otrokoma v spominu kot mucenik in junak, ki se ne prestraši niti takšnega robavsa, kakor je stari Hojan.

Zvecer se vseeno ni upal v njegovo bližino in tudi naslednje dni se mu je umikal ali bolje receno, izogibal, kajti starec ga je pustil pri miru. Toliko bolj so pestili Lovreka njegovi sinovi, naj jim pove, kaj je bilo med njima. Decek pa je raje molcal, in nemara si je z molkom odkupil pozabo, kajti cez teden dni je govoril starec z njim kakor prej, seveda kratko in osorno, vendar niti z besedo niti z dejanjem ni nikoli omenil neporavnanega racuna majniške nedelje.

 

VII.

Z rastocim poletjem je poganjal mladi pastir svojo credo vedno dlje od naselja, vedno višje na frate in golicave, razmetane po Smodivniku, in se od dne do dne pomikal v globljo samoto, ki mu je bila sprva zaradi popolne nemotenosti in samostojnosti nadvse mikavna in ljuba, ki pa mu je postajala bolj in bolj mucna. To ni bilo cudno. Njegova mlada duša je hrepenela po razumevanju in ljubezni ter je cedalje težje obcutila svojo osamljenost. Dan za dnem je poležaval na tratah, gledajocih v dolino, s koprnecimi pogledi spremljal jadrni polet belih oblakov, ki jih je gonil veter po visokem nebu in jim na precudne nacine spreminjal podobo, dan za dnem je sanjaril o srecnem dnevu, ki ga povede s teh hribov, in dan za dnem zavidal pticam, ki so v veseli svobodi frkale z drevesa na drevo, z vrha na vrh.

Nerazumljiva custva so mu polnila prsi, vendar si svojega stanja ni znal razložiti. Imel je vse prevec casa in letos ni vedel, kaj bi z njim pocel, ker mu notranji nemir ni dopušcal, da bi se bil poglobil bodisi v obdajajoco ga naravo, bodisi v kako delo. Zaradi tega se je izgubljal v neplodnem sanjarjenju in snovanju nemogocih nacrtov, hkrati pa je nekako izgubljal samega sebe. Pogosto se mu je zdelo, da polzi pocasi, toda nezadržno nekam v brezdanjost. In kar je bilo najslabše: niti ga ni bilo te misli strah niti ni cutil volje, da bi se bil ustavljal grozecemu izmikanju od samega sebe. Ležal je na soncu in se predajal svojim custvom, ki so se zapletala v mrežo nejasnih razpoloženj.

Takšnega ga je našel ucitelj Urbancic, ki se je bil nekega poletnega dne nepricakovano pojavil pred stropniškim pastirjem, zleknjenim na travi, visoko po Smodivnkom, v bližini grmecega slapu, nad katerega vihrajoco grivo se je kadila belkasta, iz tisocerih kapljic stkana meglica.

"No, tebi se pac ne godi slabo," se je nasmejal ucitelj v pozdrav, vendar se je takoj zresnil, ko je opazil vlažno svetlikanje v deckovih oceh.

Ves tisti dan sta prebila v živahnem pogovoru in to je bilo dobro, zakaj Lovrek je bil poln hrepenenja po dobrem cloveku in prijazni besedi. Svojega nekdanjega ucitelja se je razveselil ko odrešenika. Voljno se mu je odkril in še voljneje sprejel ponujeno krepko prijateljsko roko, ki je je bil prav takrat potreben kakor žejna žival osvežujoce vode. Ucitelj ni prišel slucajno na Stropnico, marvec z dobro premišljenim nacrtom, ki ga je polagoma razvijal pred deckom.

"Polonica in Janez sta bila pri meni," je dejal kmalu po svojem prihodu. "Po njunem pripovedovanju živiš v pravcatem peklu. No, tako hudo ni, kakor vidim, vendar bi rad slišal resnico od tebe samega."

"Poleti mi ni slabo," je odvrnil Lovrek. "Drugace pa ..."

"Povej mi natanko, kako živiš!" ga je spodbudil Urbancic, "toda brez pretiravanja, ce ti je mogoce!"

Decek se je zares potrudil ter opisal svoje dosedanje doživljaje kolikor mogoce neosebno, vendar je kljub temu njegova zgodba zvenela kakor obtožnica, ob kateri se je bolj in bolj razvnemal. Ko je koncal, je nastopil kratek premolk, med katerim je upiral Lovrek nekako pricakujoce svoje poglede na ucitelja, ki je molce kadil in spušcal sivkaste oblacke dima iz ust.

"Ti, Lovrek," je povzel cez nekaj casa, "pripisuješ menda vso krivdo Hojanovim, zlasti staremu gospodarju ... Kaj pa sam, sam nisi nic, prav nic kriv?"

In na njegov zacudeni pogled je pojasnil: "Podoba je, da se sploh nisi potrudil približati ali se prilagoditi novim prilikam in novim ljudem. Veš, Lovrek moj, ljudje smo prisiljeni živeti skupaj, ceprav si nismo vedno všec. Zato moramo opazovati, iz katerih nagibov potekajo dejanja tistih, s katerimi nas je usoda povezala. Vidiš, Lovrek, ce poznaš nagibe, razumeš, zakaj je neki clovek takšen in ne drugacen. Pravicneje ga presojaš, a tudi samega sebe si ogledaš natancneje ter se ne poskušaš prevarati. Ali si se, na primer, že kdaj vprašal, odkod Hojanova skopost?"

Lovrek je z upornimi ocmi odkimal, a ucitelj se ni zmenil za njegovo hudovanje, marvec je vneto nadaljeval: "Vidiš, mene je zanimalo, pa sem povprašal - preden sem stopil k tebi - pri mnogih ljudeh, to se pravi, pri tistih, ki ga poznajo od mladih nog. Ali veš, kaj sem izvedel? Da je prevzel kot mlad gospodar zelo zadolženo posestvo, ki ga je sililo k varcevanju ... Da je imel polno hišo otrok, ki jo je bilo treba nasititi, mnogo nesrece, vec slabih kakor dobrih letin ... In ker se je reveža vse izogibalo, a v žilah se mu je pretakala ošabna Gradnikova kri - ne zameri, a tako je -, je bil v svoji samoti navezan docela nase. In zares, z lastno mocjo se je dvignil, tako da je danes premožen posestnik. Toda bolj ko se je v dolgi vrsti let boril s siromaštvom in se zaradi tega cuval sleherne potratnosti, bolj je z nastopajoco starostjo pozabljal na prvotni namen svojega varcevanja, bolj in bolj se je pogrezal v grdo strast - v skopost, ki ne greni življenja samo tebi, marvec vsej družini. Kaj praviš k moji razlagi?"

"Vcasih sem že razmišljal o tem, vendar mi je vaša misel nova. Menda bo že tako. Zakaj pa je poleg skoposti vedno tako neprijazen?"

"Hm, to je pogosto splošna lastnost našega preprostega cloveka. Vcasih je robat, ceprav bi te najrajši objel ali se od ganjenosti razjokal. No, Hojan menda s svojo osornostjo odbija napade na svojo dobro napolnjeno denarnico, za katero se nedvomno bolj boji kakor za svoje oko."

"Saj res. Lastnim otrokom nicesar ne privošci."

"Pustiva, Lovrek, zdaj Hojana in Hojanove pri miru, kajti prej ali slej se gotovo povrneš na Gradišce. Hotel sem te samo opozoriti, da se potrudiš spoznavati ljudi okrog sebe ter se jim ne odmikaš s prezirno odljudnostjo. Marsikaj boš lažje prenesel, marsikaj laže odpustil in pozabil. Vedi, da s svojo zagrenjenostjo najhuje škoduješ samemu sebi."

Lovrek je skomizgnil z rameni in ucitelj se je samo dobrovoljno nasmehnil.

"Vem, kaj si misliš! Da je lahko govoriti in krmiti druge z dobrimi nasveti ... Ne, ne, Lovrek, zaradi tega nisem prišel na Stropnico, to sem ti povedal samo mimogrede kot odgovor na tvoje pripovedovanje. Nekaj povsem drugega me je danes privedlo k tebi. Ali ti ni žal, ko ti minevajo leta? Nauciš se nic, pozabiš pa še to, kar že znaš ..."

Decku se je zmracil obraz.

"Za stropniškega pastirja sem dober. Kdo mi tu sploh lahko kaj pove?" Kvecjemu krave in voli ... Ljudje me rajši obkladajo s psovkami ..."

Ucitelj je molce izvlekel iz svojega nahrbtnika vecji štirioglati zavoj, prevezan s trdnim motvozom*, in ga ponudil Lovreku.

"Tu notri je tvoj ucitelj!"

"Knjige!" se je razveselil Lovrek, ko je bil obtipal vsebino zavoja.

"Tako sem si mislil, dragi moj! O sadjarstvu in vrtnarstvu veš že marsikaj, a zdaj nimaš prave priložnosti, da bi se ukvarjal z njim. Samo citanje ne zaleže mnogo. Toda nekoc boš nemara vendarle gospodar na Belem dvoru, ali ne? Saj menda nisi pozabil, kaj si obljubil svojemu ocetu?"

"O ne," je zašepetal decek in z bolnim custvom prisluhnil uciteljevim resnim besedam.

"Na Belem dvoru se ne pecajo samo s sadjarstvom in vrtnarstvom ... Zdaj si tedne in tedne z živadjo na paši, ali jo opazuješ in proucuješ? Nekoc boš morda potreboval tocnega znanja o domaci živini. Glej, zaradi tega sem ti prinesel nekaj preprosto napisanih knjig o umni živinoreji. Pouce te o gojenju domacih živali, negi in boleznih, o umnem pašništvu in travništvu ter o novodobnem mlekarstvu. Najprej vse dobro precitaj! Kar si popolnoma razumel, si vtisni v spomin, vse drugo si zabeleži, da me povprašaš, kadar te spet obišcem. In ce le moreš, uporabi svoje znanje, kajti potem ti zares ostane tvoje žive dni!"

Tako govorec je jemal knjigo za knjigo iz zavoja in jih polagal v deckove hlastno pripravljene roke.

"Aha! Tu je še ena o gozdarstvu! Gozd ni poslednji v gospodarstvu in naši kmetovalci bi se ne smeli brigati samo za sekanje in splavljanje dreves! Tudi gozd je treba negovati ... Tako! Dela dovolj! Tu imaš tudi nekaj beležnic, za namecek pa sem ti prinesel nekaj pripovednih knjig, ne samo slovenskih, marvec tudi nemških, da se uriš v jeziku. Sodim, da bo dovolj hrane tja do jeseni, kaj? Kako bo s casom, ali boš zmogel? Sicer pa, mudi se ti nikamor! Glavno je, da si temeljit."

Lovrek je žarel od veselja in ljubece gladil svoje nove prijateljice.

"O, kako sem hvaležen, gospod ucitelj! Saj res ne vem, kaj bi pocel ves božji dan. Živina me posluša na besedo, domaci pa med tednom nikoli nimajo casa, da bi me motili. In ceprav bi me hoteli, zdaj se jim lahko umaknem. Iztaknil sem namrec imenitno skrivališce, kjer me živ krst ne najde. Tudi knjige spravim tja."

Ucitelj se je zadovoljno nasmehljal, nato pa se je nenadoma zresnil.

"Nekam prevec si se zanemaril, fant!" je menil karajoce in z iztegnjenim prstom pokazal na razcefrano obleko, ki se je na rokavih in hlacnicah bujno razcvetala, na umazano in na vseh koncih in krajih raztrgano srajco, na neumite noge in kuštrave lase.

Decek je zardel in se jecljaje izgovarjal, da mu nihce ne krpa obleke niti ne pere perila in nazadnje zakljucil:

"Na Hojanovini smo vsi takšni!"

"Takšnih izgovorov ne maram," se je razhudil Urbancic. "Pravkar si se pohvalil, da imaš casa na pretege. Sam si pomagaj! Če se drugi ne umivajo, ali moraš biti tudi ti umazan? Vidiš, v tej stvari si se jim za cuda hitro prilagodil ... Šivaj, peri, krpaj si sam! Kaj bi dejala tvoja dobra teta Mica, ce bi te videla takšnega ..."

"Saj vem, da imate prav," je priznal Lovrek s skesanim glasom. "Zanemaril sem se, vendar bo odslej drugace. Novo življenje se pricne zame! Le z obleko bo trda. Mocno sem zrasel, vse mi je pretesno, novega pa mi Hojan ne kupi, ce bi ga klece prosil".

"To se bo uredilo. Tvoja teta so mislili nate in domenila sva se, da dobiš za binkošti vse, kar potrebuješ, perila in obleke."

"Dobra teta! Jaz pa sem mislil, da ste že vsi pozabili name."

Marsikaj sta se še pogovorila tisti dan in oba sta obcutila blagodejno toploto nanovovzcvetelega prijateljstva. Ko sta se proti veceru poslavljala, sta si venomer stiskala roke in si v naglici povedala še zadnje besede, ki jih je bilo treba izreci. In Lovrek je še dolgo potem kakor zamaknjen prisluškoval ropotanju kotalecega se kamenja, ki se je umikalo širokim korakom urno navzdol hitecega prijatelja.

Da, prijatelja! Imel je prijatelja! In imel je pred seboj ostro zarisan cilj, ki ga je prijatelju na ljubo hotel doseci. Čutil se je bogatega in hkrati pomirjenega.

Prva skrb mu je bila, da varno spravi svoj zaklad v nedavno najdeno skalno špiljo, v kateri si je bil uredil prijeten domek. Ker se je skrival njen vhod za gostim grmovjem, srobotjem in bršljanom, ki so kot zelena gmota prepletali apnencaste skale, se mu ni bilo treba bati nepovabljenih gostov. Duplino je bil iztaknil cisto slucajno, ko je iskal zateklo jagnje, ter je bil ves srecen, da je našel suho in veliko podzemeljsko domovanje, kamor se je lahko zatekel v popolno samoto in se skril domacim. Leseni zaboj z obleko je bil že v jami, vanj je skrbno zložil knjige, nato pa je v naslednjih dneh zbil preprosto klop in mizo, stensko omarico in polico. Za les ni bilo sile, saj je okrog žage ležalo dešcic in drugih odpadkov na pretek, žeblje pa je kar izmaknil v ropotarnici. Kajpak, starec bi podivjal, ce bi ga zasacil ...

Potem se je pricelo delo. O pravem casu je bilo prišlo, nic prezgodaj! Zdaj so se uravnale deckove kipece, doslej v praznoto se izgubljajoce sile k smotrni dejavnosti, ki se je vršila po tocno izdelanem in s skrajno vestnostjo izvajanem nacrtu. Z gorecim navdušenjem se je Lovrek ucil iz knjig, razmišljal, preizkušal in opazoval, ugotavljal, dvomil in popravljal svoje zmote ter se po uciteljevem nasvetu trudil, da dojame bistvo in prenese vsebino mrtvih crk v resnicno obdajajoce ga življenje.

Bolj in bolj je cutil, kako raste v svoji notranjosti, kako prožen postaja njegov duh, kako se umika prejšnje nejasno koprnenje jasnim novim ciljem. Z notranjo rastjo se je spremenila tudi deckova zunanjost, in sicer tako zelo, da je vzbudila pri domacih nemajno osuplost, strupeno zabavljanje pri moških, rastoce priznanje pri ženskah. To spremembo je dosegel edino s snago svojega telesa in obleke. Najbolj je užival Lovrek na binkoštno nedeljo, ko se je pojavil pri kosilu kot postaven, gosposko oblecen fant, od nog do glave nov. Prejšnji dan mu je bil prinesel Janez velik zavoj, ki ga je Lovrek skril v svoji špilji. Medtem ko sinovi kar niso mogli prikriti svoje zavisti, so ženske sklepale roke, in po deckovem pojasnilu glasno hvalile teto, ki ni pozabila na svojega necaka. Stari Hojan ni prav vedel, kaj bi dejal, a glasna hvala, ki so iz nje zveneli prikriti ocitki, ga je vznejevoljila.

"Kako da skrbe drugi ljudje za tvojo obleko? Jaz sem tvoj varuh in to je samo moja stvar ..."

"Oj, oce, kar veseli bodite," je bleknila najmlajša hcerka Rozika, ki ji je presedala ocetova prazna graja, "tako ima vse novo brez stroškov. Če bi na vas cakali, bi še dolgo raztrgan letal okoli."

Sprva je hotel oce vzrojiti in jo predrznemu deklicu pošteno umesiti, a ob družnem krohotu, ki je nespoštljivo zagrmel po sobi, se je raje še sam namuznil, saj je takoj sprevidel, da bi se bil z nadaljnjim usajanjem samo osmešil. Vendar je z nejevoljnim pogledom ošinil fanta in njegovo lepo obleko, ki je pomenila na Hojanovini ocitno pohujšanje, in na tihem klel trapasto, v decka zaljubljeno starko: takšno zapravljanje ljubega denarja ... Še njegovi otroci dobe slabe misli, posebno dekleti ... Ali si jo slišal, Roziko, to negodno pôzre*? In sklenil je, da prepove fantinu sleherno obcevanje s sorodniki na Gradišcu.

Lovrek pa se ni dosti brigal za njegovo slabo voljo, kajti z vso silo se je bil lotil dela. Z zaverovanimi ocmi je odgrinjal okrog sebe naravo, upodobljeno v neštetih stvorih, opazoval tisocere oblike življenja rastlin in živali, prisluškoval skrivnostnim glasovom, izpricujocim bivanje komaj vidnih bitij, in se z rastocim zanimanjem bližal predmetom, ki jih je doslej brezbrižno pušcal ob strani. Z vedno strastnejšo ljubeznijo se je poglabljal v skrivnostno stvarstvo, katerega lepota se je kazala v tisocerih odtenkih, v velikem in malem. Njegovo dosedanje duševno stanje se je popolnoma spremenilo. Izginili so nemir in dvomi, hrepenenje in otožnost, izginil je obcutek osamelosti - vse se je razpršilo kakor jutranja megla, ki je zmanjka v mogocnem žaru sonca. Ni izginilo brez sledu: namesto vecne nezadovoljnosti in neutešenosti je njegovo dušo polnila tista mehka spokojnost, ki jo zmoreta dati cloveku samo nepokvarjena narava in pametno delo.

Tako je pomenilo tisto poletje za Lovreka dobo najuspešnejše rasti, ne samo duha, marvec tudi telesa. V poletnih mesecih ni bilo skrbi za hrano: izseke na južnih pobocjih Smodivnika so bile posejane s slastnimi jagodami, malinami in borovnicami. Opoldne si je navadno - na Anckin nasvet, toda brez skopuhove vednosti - namolzel sladkega kravjega mleka in ga izpil, bodisi surovega ali pa ga je nesel kisat v svojo skalno špiljo, v kateri je imel vedno nekaj latvic - Ancka mu jih je bila posodila. Seveda se je deckovemu odkritemu znacaju upiralo, da si je moral jemati sam, toda lakota je bila mocnejša. Konec koncev se je smel za svoje delo vsaj nasititi, ali ne?

Povrnjeni duševni mir, ali morda bolje, preusmerjeni, s postavljenim smotrom pretirjeni prvi mladeniški nemir, izdatna in zdrava prehrana, redno umivanje in kopanje v gorskih studencih, zdravilno planinsko sonce in krepki višinski zrak ter, kar je bilo vsaj enako pomembno, prijetno custvo zacasne, skoraj nemotene svobode - vse to je Lovreku tako koristilo, da je s štirinajstim letom dorašcal v cvrstega korenjaka, ki ni prevec zaostajal za Hojanovimi hrusti. In Hojanovi so ga zares vedno bolj upoštevali. Resda so bili hribovci poleti na splošno užitnejši, zime se je Lovrek natihoma bal že zdaj, vendar je kljub temu bilo prijetno, ce je pri vecerji ta ali oni tudi njega, zanicevanega pastirja, kaj povprašal ali mu brez obicajnega revkanja dajal navodila za delo.

Najtežje je bilo z gospodarjem, ki menda nikakor ni mogel pozabiti, da je podlegel zaradi Lovrekove obleke tam, kjer je bil neomejen gospodar - pri svojih otrocih. Toda Lovreku je bilo letos usojeno, da je moral tudi starec vsaj zacasno spremeniti svoje obnašanje.

Hojanovo mlado kobilo je namrec napadla glistavost, cesar niso vedeli ne oce niti sinovi, ki so imeli z njo opravka. Žival je hujšala in hirala in pogosto so se pojavili na njej vidni znaki kolike, nevarne konjske bolezni, ki jo je starec poznal in se je hudo bal. Za živinozdravnika se v svoji skoposti ni mogel odlociti, raje je, ceprav brez uspeha, vlival v ubogo kobilo najrazlicnejše caje. Nekoc jo je spet mocno grizlo. Lovrek, ki je takrat pripeljal svojo credo domov, se je spomnil na navodila v "Domacem živinozdravniku." Z vnemo je razodel svojo ucenost zbranim moškim, ne menec se za njihove omalovažujoce opazke. Starec pa se je zamislil in poslal po priporocano bljuvalno sol, ki je bila še vedno cenejša od živinozdravnika. In glej! Pomagalo je, kar je svetoval mlecnozobež, ki še svoj živ dan ni oskrboval konjev. Od tiste ure je bil fant pri Hojanu dobro ali vsaj bolje zapisan, zato so mu dnevi poslej potekali lepše kakor lani.

Za dolgo in toplo jesenjo je naposled prikljukala ostra hribovska zima, ki pa je bila v primerjavi z lansko, kar se tice deckovega življenja na Hojanovini, kljub težkemu delu in okrnjeni svobodi, naravnost prijetna. Notranji nemir, ki je navidezno popolnoma minil v žarkih planinskega poletja in osrecujocega ucenja, se je sicer od casa do casa ponovil ter ga mucil zlasti v urah snežnih zametov, ko je v temacni hlev komaj prikukala betvica svetlobe, vendar je v splošnem z vecjimi nadami in manjšo nestrpnostjo pricakoval konec zime in prihod druge pomladi.

 

VIII.

Teta Mica, na katero je Lovrek tolikokrat mislil, si je bila v svojem dolgem življenju nabrala mnogo vsakdanje modrosti, ki jo je rada izražala s kratkimi, jedrnatimi izreki. Posebno nezaupljiva je bila do srecnih ur, ker je iz izkušnje vedela, kako hitro jih zamenjajo žalostne. Zaradi tega je bil njen najpogostejši izrek: "Ni vina brez pelina!" Lovrek je vcasih podvomil, ali je ta prislovica res upravicena, zakaj upiral se mu je vecni dvom, znak starosti. Često se je natihoma jezil, ker je hotel verjeti v trajnost uspehov, iz obeh pa crpati pobude za nova dejanja, vendar ga je letošnja, tako srecno priceta zima opomnila, kako resnicne so v življenjskem boju pridobljene izkušnje starejših. Spoznal je tudi, morda bolj podzavestno, da se prav s temi izkušnjami staramo: da nas sleherna potisne za korak bližje koncu.

Po novem letu, še preden se je unesla burja zimskih mesecev, je vznemiril mlacnolenobni mir Hojanovine glas o velikih lovih, ki jih nameravajo prirediti trški lovci po vsej Stropnici. Izvedelo se je, da je trgovec Miklausin novi zakupnik tega velikega lovskega okrožja. On je baje povabil vse pomembnejše dolinske zastopnike zelene bratovšcine najprej na veseli halali*, potem pa na pirovanje v Hojanovi hiši. In izkazalo se je, da te govorice niso bile iz trte izvite, kajti že cez dober teden po sv. Treh kraljih so pritovorili Miklausinovi hlapci ogromne košare vsakovrstne jedace in pijace, namenjene lacnim in žejnim zasledovalcem divjacine.

V prvem svitu naslednjega jutra je bežal po grebenih in pobocjih hripavi pasji lajež, ki ni odjenjal tja do poldneva. Kmalu se je zaslišalo tudi pokanje pušk in veselo ukanje lovcev, ki je odmevalo na vse strani in se koncalo šele popoldne, ko je glas lovskega roga javil konec krvave gonje in vse udeležence povabil na gostijo v toplo zakurjeni Hojanovi hiši. Krdelo za krdelom je prilomastilo s sneženih pobocij in ivnatih host, odlagalo pred vrati plen, otepalo sneg z oblek in iztrkavalo zledenele škornje. Ko so bili vsi zbrani, so sedli k mizam in hlastno segli po pripravljenih dobrotah. Krik in vik, ropotanje krožnikov, žvenketanje nožev in vilic, cingljanje kozarcev ... Pestra mešanica glasov in vonjev se je gmotila v sivkasti megli tobacnega dima in izhlapevajoce mokrote, tako da so se razumeli in videli komaj najbližji sosedje. Bolj ko se je nagibal dan, bolj je vse kazalo, da se je polastila gostov tista židana volja, ki navda ljudi, ce dober in obilen obed pridno zalivajo z dobro vinsko kapljico.

Sam Miklausin je bil veselo razvnet. Hotel se je izkazati, zato ni skoparil ter se ga je celo sam proti svoji navadi pošteno natreskal. Z nenavadno zgovornostjo je nekoliko ponesreceno pripovedoval dovtipe, ki se jim je nato sam najglasneje krohotal. Okrog sebe je imel jato hvaležnih poslušalcev, znanih skledoliznikov, ki so bili nekoc zvesti spremljevalci nesrecnega Gradnika, zdaj pa so se prikljucili premožnemu trgovcu s tihim upanjem, da ga olužijo, kakor so druge. Ob sleherni njegovi besedi so navdušeno prikimavali in se o pravem casu držali od smeha za trebuhe, nevedoc, kako globoko jih prebrisani možak zanicuje. Potreboval jih je edino za obdelovanje javnega mnenja ter je izpustil iz rok samo toliko, kolikor je smatral za zadostno nagrado njihovemu pocetju. Ostali lovci, vecinoma boljši posestniki ali obrtniki in nekaj rudniških uradnikov, se niso tako ocitno silili k njemu, toda tudi med njimi je užival velik ugled, vzpostavljen z dobro napolnjeno blagajno, katere vsebina je cesto zaposlovala njihove misli in želje. Skratka, Miklausin je bil danes središce velike družbe, zato dobro razpoložen, skoraj razigran.

Nemara bi bila gostija minila brez zlozvocja, da ni bilo med povabljenci kralja vseh trških podrepnikov in skledoliznikov, gostilnicarja Vrhunca, zlega duha Lovrekovega oceta. V zoprni uslužnosti je spomnil Miklausina na pregnanega decka, ki se doslej še ni bil prikazal, ker se je pred tržani skrival v hlevu.

Vrhunc torej se je priliznjeno nagnil k Miklausinu in mu dejal s šaljivim mežikanjem: "Ali je tisti Gradnikov fantalin še na Stropniški peci? Zakaj nas ne pride pozdravit, kakor se spodobi? Kar radoveden sem, kako ga je kaj stari Hojan ogladil s svojim spehalnikom ... Ti ne, Miklausin?"

Hojan, ki je poln razlicnih dobrot, zaužitih cisto zastonj, sedel Miklausinu nasproti, je bil vendarle toliko trezen, da je obcutil neprimernost gostilnicarjeve zahteve.

"Eh, pri miru ga pustite!" je zagodrnjal. "Kar dober je za nas, zadovoljen sem z njim."

"Oha!" je zapel Vrhunc. "Že vemo, kam pes taco moli. Bojiš se, da bi ti ga prevec pomilovali, kaj? Nemara si ga prehudo pobožal ... Sem z njim, sem z njim!"

Bucno pritrjevanje zbranih podrepnikov je prijalo vinjenemu trgovcu, ki je sprva okleval, poslušaje svarilni glas, naj pusti Gradnikovega potomca pri miru. Zdaj je z razžarjenim obrazom prikimal in zapovedujoce pomignil Hojanovemu Luki, ki je vneto polnil prazne kozarce in jih še bolj vneto praznil za ocetovim hrbtom.

Dolgo ga ni bilo nazaj. Nestrpnost cakajocih lovcev je presenetljivo spominjala na strasti rimskega ljudstva, ki se nekoc ni moglo nagledati žrtev meca in divjih zveri v areni. Kar oddahnili so si, ko je pijani Luka nazadnje le privedel smrtno bledega decka v sobo. Izbuljene oci so se vsesale vanj, kopa neslanih opazk ga je oplazila, a iz Miklausinove neposredne bližine so svištnile dve ali tri odurne psovke. Otrpel je obstal Lovrek sredi sobe in kakor v megli zagledal naravnost pred seboj znani rumenkasti obraz neizprosnega sovražnika svoje rodbine.

Trgovec se je zleknil na svojem stolu, kakor da se mu hoce cim udobnejšega sedenja, in z vladarsko kretnjo zaukazal mir.

"Saj to si ti, Gradnikov Lovrek!" je dejal s priprtimi vekami in s sladkim glasom. "Ali si zadovoljen na lepi Stropnici?"

Fant ni odgovoril, a njegove plamtece oci so se kakor pred leti - ob prisilni prodaji Belega dvora, trdno uprle vanj in ga za trenutek zbegale. Hipoma se mu je skadila dobra volja in besno je zasovražil skledoliznika, ki je pahnil njega, Miklausina, v ta nevšecni položaj. Toda zdaj nikakor ni smel popustiti, komedijo je moral dokoncati, naj stane, kar hoce. Moral je spraviti fantica do govorjenja.

"Malo dolgcas ti je pac," se je zahahljal prisiljeno. "Ni prave zabave, kaj? Nedolžnih otrok ne moreš suvati v vodo, kaj ?"

Lovrek, ki se je bil zarekel, da si rajši odgrizne jezik, kakor da crhne eno samo besedico, je ob tej neresnici vzkipel od ogorcenja in kakor proti njegovi volji je bruhnilo iz njega: "Lažete, lažete!"

"Kaj si drzneš, fante ..."

"Lažete, da, lažete, in vi tudi prav dobro veste, da lažete. Dobro veste, da je vaš pridni Ulrik mene hotel suniti v jez, a je po nesreci sam padel vanj. Dobro veste, da sem ga jaz potegnil iz vode, ko je vsem vašim pobalinom zdrknil pogum v hlace. In dobro veste tudi, da so pozneje s svojim uciteljem vred po krivem pricali proti meni ..."

V izbi je zavladal molk, ki je zgovorno prical o ucinku deckovih besed. Lovci po vecini vendar še niso bili tako pijani, da bi ne bili obcutili iskrenosti, ki je zvenela iz njegovega razburjenja. Edino Hojanov Luka se je nemirno zviral po klopi ob peci, cakajoc na znak, ko bo treba premlatiti to žabo zeleno, ki si drzne kljubovati mogocnemu gospodu Miklausinu ... Saj se ga še oce boje, pa bi se ga tak smrkavec ne ...

Trgovec je v globini svoje duše popolnoma verjel decku. Saj je v noceh brez spanja odganjal od sebe resnico in se nikoli ni upal svojega sinka tocneje povprašati, kako je bilo ob jezu. Toda prepricevalna izpoved ga je vseeno razjarila. Deloma zaradi vtisa, ki so ga zapustile Lovrekove besede v mnogih poslušalcih, še bolj pa, ker se mu fanta ni posrecilo ukloniti. In kljub svojemu boljšemu prepricanju je nadaljeval, je moral nadaljevati okrutno igro. Ali decek ali on ... Eden mora podleci ... In on, Miklausin, ne sme biti tisti ...

Vzravnal se je na svojem sedežu in se potrudil, da vloži v svoj odgovor cim vec prezira.

"Kaj boš druge dolžil! Nas, ki predobro vemo, cigav si, pac nikoli ne prepricaš ... Jabolko ne pade dalec od drevesa, pravi resnicen pregovor ..."

V decku je spet zavrelo. Kakor takrat, ko mu je Miklausinov sin žalil oceta, se mu je zameglilo pred ocmi. Ta clovek, ki je kriv vsega, on se drzne ... Najrajši bi bil s pestjo navalil nanj in ga pobil na tla. O, v tem trenutku je tako dobro razumel ocetovo dejanje, zakaj ista slepa jeza, dedišcina Gradnikove krvi, je bila zadivjala v njem. A kaj je mogel, ko je šibek in drhtec stal pred porogljivo se režecim sovražnikom?

"Mojega oceta pustite pri miru! Vi, vi ... vi nimate pravice, da ga žalite!"

Komaj je stisnil glas iz grla, tako ga je davil nesprošceni gnev.

"Lej, lej, ali sem stopil macki na rep!" je zategnil Miklausin. "Kako se repenci ... In ubijalca si upa zagovarjati, tistega cloveka, ki bi še danes sedel v luknji, ce bi ne bil po zajcje zbežal ..."

Po trenutnem premolku, sledecem tej kleveti, je lovska družba pritrjujoce zahrumela, kakor da se je šele zdaj spomnila, na cigavi strani se mora sukati. Z nekoliko pretirano vnetostjo je pritrjevala Miklausinu, ki je z negibnim, zanicljivo skremženim obrazom opazoval svojo žrtev. Prvotna zmedenost in negotovost sta ga bili zapustili in zdaj je bil prežet z eno samo željo: pritisniti to mlado jasno celo, na katerem je cital brezmejen ponos, tako trdo k tlom, da bodo vsi razlocno spoznali, kdo je Miklausin, fant sam pa obcutil njegovo premoc.

Nemara bi bil dosegel svoj namen, ce bi ne bil oblatil Gradnikovega imena javno, pred vsemi ljudmi, kajti deckova prvotna želja je bila, da se cim hitreje, ceprav ponižan, umakne pijani drhali. Ob hudi žalitvi pa je zaslutil nasprotnikovo šibkost, hkrati pa tudi njegov namen. Ne, za nobeno ceno se ne vda! On, nezreli mladic, se hoce boriti z odraslim možem, ki ima ob sebi celo trumo pristašev, prijateljev in znancev! Kako visoko je nad njim, nad njimi vsemi ... In Lovrekove ustnice je preletel tako veder smehljaj, da se je trgovceva duša v hudi slutnji vznemirila in so možaki pozorno stegnili svoje vratove.

"Prehiteti ga moram!" je pomislil Miklausin in na glas posmehljivo dodal: "Zadelo te je, kaj? Zato molciš! Najboje tako! Na Stropnici te že ogladijo, saj zato si tukaj ... Da se ne vržeš cisto po ocetu ..."

Zlobni stavki so mu mastno polzeli iz ust in s tiho grozo je zacutil, da govori v praznino, kajti decek si je bil nadel neviden oklep, od katerega so se vse njegove pušcice klavrno odbijale. Še vedno se je smehljal, stopil celo bliže k mizi - hoj, protinapad! je nekako omamljeno ugotovil trgovec -, dvignil desnico in se zazrl v svojega nasprotnika. Mahoma je vse utihnilo.

"Gospodje!" je zaklical Lovrek z zvonkim glasom. "Slišali ste gospoda Miklausina, poslušajte še mene, sina moža, katerega je žalil. Razen obeh prizadetih je meni edinemu znano, kaj se je zgodilo v tisti uri, ko je moj oce pobil tega cloveka na tla. Vse sem slišal, gospod Miklausin, vse sem videl ... Mojega oceta ste nesramno ogoljufali s pomocjo tega cloveka tukaj" - in Lovrek je s prstom pokazal na odrevenelega Vrhunca - "ogoljufali in okradli. V tisti uri ste mojemu ocetu priznali svojo lopovšcino in se celo bahali z njo. Kje pa imaš dokaze, ste rekli in se mu rogali ... O, da ni mojemu ocetu prehitro zavrela kri, sedeli bi v jeci še današnji dan, vi in vaš nicvredni pomagac!"

Pomolcal je za trenutek in zakljucil s stavkom, ki ga je bil nekoc slišal v šoli: "Božji mlini meljejo pocasi, toda gotovo ... Prej ali slej pride vrsta tudi na vaju dva ... Prej ali slej vaju udari pravicni Bog ..."

Tišino, iz katere se je z neprijetno razlocnostjo slišalo težko Miklausinovo hropenje, je pretrgala šele odurna kletvica starega Hojana. Istocasno je telebnila na fanta njegova roka s tako silo, da se je ta opotekel po sobi. Ta vsem prisotnim razumljiva in deloma iz srca potekajoca kretnja je sprostila duhove.

"Ven, smrkavec! Ven, ven"

Vse je planilo kvišku. Množica rok se je poželjivo stezala proti decku, ki sta ga v naslednjem trenutku pograbila Luka in Tone in ga s takšno silo sunila skozi vrata, da je zviška odletel v lopo. Tam se je sicer s težavo pobiral s tal, a na njegovih ustnicah je še vedno poigraval skrivnosten smehljaj: smehljaj tistega, ki pozna in izpricuje resnico in trpi zanjo. V tisti uri je Lovrek z veliko jasnostjo zacutil, da se je s svojim dejanjem za dobršen del približal tako ocetu kot Belemu dvoru ...

Ko so se zaprla vrata za njim, hrup v sobi ni pojenjal. Kakor razdraženi sršeni so krilili lovci okrog Miklausina, kricali vsevprek in se podvizali, da cim glasneje in ocitneje izrazijo svoje ogorcenje. Nekaj izmed njih pa jih je obsedelo z zamišljenimi obrazi pri mizah in kar nic se jim ni mudilo k mrko zrocemu mogotcu, ki se je delal, kakor da ne najde pravih besed, slutec, da ga ni med njimi cloveka, ki bi mu v srcu ne bil privošcil pravkaršnjega poraza.

Najbolj nesrecni so bili številni skedolizniki, ker so se bali predcasnega zakljucka gostije, vendar so v svojo sreco precenjevali Miklausinovo obcutljivost in še bolj njegovo prisebnost. Ni trajalo dolgo, ko se je spet obrnil k svojim lovskim tovarišem. Njegov glas je bil povsem miren, edino njegov smeh je izdajal težavo, s katero se je krotil.

"No ja, ta burka je za nami!" je zaklical. "Kar smešno je bilo, he, he, he! Sami ste videli: je pac v krvi ... Zdaj pa izpijmo, in na noge! Pri Kavcicu nas caka še dolga in pomembna seja!"

Hvaležno so zasijala lica skledoliznih podrepnikov. Ni še bilo konec! Še se bo pilo! Med vsestranskim pritrjevanjem, napivanjem in poslavljanjem se je izba polagoma praznila. Zunaj so lovci hrupno iskali svoje reci, se oblacili, oprtovali nahrbtnike in natikali ustreljeno divjacino na dolge kole, ki sta jih potem nosila po dva in dva gonjaca ali preprostejša lovca.

Miklausin je nazadnje ostal sam s Hojanom. Ko se je previdno razgledal

naokrog, je zažugal z roko in srdito, toda s pritajenim glasom siknil starcu na uho: "Premalo je okusil brezovega olja, se mi zdi ... Ali sem ti ga dal na letovišce? Ne bo vec dolgo, pa ti zraste cez glavo ..."

 

IX.

Zima se je zavlekla, kakor da je sploh ne misli biti konec, kakor da so na planinah za vecne case gospodarji vetrovi in sneg. V krajših presledkih so pribucavali cez pobeljene golicave in s svojim ledenim hladom tišcali ljudi v zatohlost nizkih sob, kjer so se zadirali drug na drugega in si bili na poti. Bolj in bolj so jih trapile zle misli, ki so prihajale do izraza v neprestanem zbadanju in nenadnih izbruhih besnosti.

Lovrek je nekoliko prijetnosti hribovske zime izkusil že prejšnje leto, a v primerjavi z letošnjimi so bile prava malenkost. Po Miklausinovi lovski gostiji je postal po gospodarjevem zgledu in in nedvoumnem priporocilu tarca za vso nakopiceno slabo voljo in zlobo. Njegovo življenje se je spremenilo v pravi pekel.

Da od moških ni slišal prijazne besede, ga niti ni toliko motilo, ker se je bil že popolnoma priucil revkajocemu nacinu medsebojnega obcevanja na Hojanovini, a za dorašcajocega, že po svoji naravi ponosnega in zdaj podvojeno obcutljivega fanta je bilo od dne do dne neznosnejše, ker ni minil dan brez obilnih, nezasluženih udarcev. Posebno Hojanovi sinovi so bili radodarni z njimi: ob sleherni nevšecnosti, ki jih je bilo zdaj v dolgi zimi na pretek, so si dajali duška s klofutanjem, lasanjem in drugimi ljubeznjivimi prijemi. Ubogi fant se jim je kakor preganjana divjad umikal in skrival, hkrati pa je postajal nezaupljiv in zakrknjen, in v njegovi duši se je vžigala krvolocna mašcevalnost, sprošcajoca se v temini hleva z izbruhi divje, toda onemogle jeze. Krvolocni naklepi so postajali najljubša vsebina njegovih sanj. Vedno bolj je užival ob predstavi, kako bi bilo, ce bi na zasovraženi strehi zaplesal rdeci petelin ... Bosi in goli bi sredi noci skakali po snegu, javkali in tulili in nad njimi bi se bucec poganjali ognjeni zublji proti crnemu nebu ... On pa bi jih od dalec gledal in se naslajal ob njihovih krikih. Najcešce se je potem spomnil na ženske, ki niso bile krive, ter je rajši dal svojim mislim drugo smer. Kaj ce bi zbežal na skalovito Ljubelo in se skril v eni izmed njenih redkih votlin? Ustanovil bi roparsko tolpo, s katero bi strahoval vso dolino, bogate kaznoval in jim odvzemal bogastvo, reveže obdarjal z njim ... Strahovito bi kaznoval svoje mucitelje, Miklausina, Vrhunca in Hojanove ... Tu in tam se ga je polastila celo misel na smrt. Umreti bi moral, tako umreti, da bi vsi s prsti kazali na krivce ... In on sam bi prihajal noc za nocjo iz drugega sveta in bi jih tako neusmiljeno strašil, da bi umirali v smrtni grozi ... Marsikatero noc je tako živo zasanjal, da je preplašeno planil kvišku, ce je le zarožljala veriga v spanju se premikajocega goveda.

Zaenkrat je bila Lovrekova razsodnost še vedno dovolj cvrsta, da je spet in spet premagala bolno igro domišljije in zlocinsko prišepetavanje mracnih globin njegove duše, in strahoma se je spraševal, kako dolgo bo še zmogel vztrajati v tej borbi. Zaradi tega je sklenil, da spomladi pobegne v široki svet. Nekam dalec se odpravi služit ali pa gre oceta iskat ... Ko doraste, se z njim povrne na Gradišce in oba pricneta boj za pravico ...

Kar docakati ni mogel, da bi izvedel svoj sklep, in dan na dan je gazil po visokem snegu, si krcil pot k samotni skali vrh Stropnice in se oziral po dolini. Ali se že kažejo znaki pojemajoce zimske moci? V brezmejnem hrepenenju je vohlajal po zraku, da bi ujel polet pomladnih vetrov, katerih pohod z juga bi razklenil tudi njegove okove. Toda nad dolino so se še vedno vlacile umazane megle. Snega vecinoma ni bilo vec, toda v žalostno pušcobo rjavkastih polj so s pobocij dolinskih hribov še vedno segali beli jeziki, podobni lovkam ogromne hobotnice, ki drži svoj plen in ga ne mara izpustiti. In z razocaranimi vzdihi se je decek vsakokrat vracal v hlev, potuhnjen in splašen, bojec se svojih preganjavcev.

Pac so se bili ti v poslednjem casu nekam navelicali svojega rabeljskega posla, morda so se nemara natihoma bali molce trpecega, samo z zobmi škripajocega fanta, ki se jim je umikal kakor potepen pes, samo eden izmed njih, najmlajši Hojanov sin Tone, ni poznal nikakršne utrujenosti in nobenega strahu. On edini ni odnehal. Kakor da bi bil placan, je zasledoval pastirja ob vsakem koraku in se obregnil ob njega, kjer se je le mogel. Nemara zato, ker je bil do Lovrekovega prihoda kot najmlajši sin sam na dosegu trdih pesti ter se je hotel zdaj do sitega naužiti sladke zavesti mocnejšega.

Njegovim ocem se pogosti deckovi sprehodi k skali niso dali prikriti in tako ga je nekoc pricakal, ko se je ta ves pobit vracal v hlev. Dan je bil posebno otožen, skoraj mracen, in nad dolino je kakor mrtvaška rjuha ležala gosta megla, nad katero so z zateglim piskanjem križarili potepajoci se vetrovi. O pomladi ni bilo ne duha ne sluha, in poln težkih misli je Lovrek zavil okoli sušilnice. V tistem trenutku je izza nje planil Tone.

"Kod si se potepal?" se je glasilo njegovo prvo vprašanje, ko se je bil mogocno razkoracil pred zmedenim deckom, cigar begajoce oci so iskale zavetja pred surovežem.

"No, kaj ne boš odprl ust?"

Lovrek namesto odgovora poskoci in jo z naglico preganjanega jelena ubira proti varni temini napolpriprte parne, v kateri je v kopah sena in slame, segajocih prav do ostrešja, poznal sleherni koticek.

Tone, pripravljen na njegov beg, ga ujame tik pred vrati in mu brez dolgega uvoda pripelje dve takšni klofuti, da fant brez moci omahne na tla.

"Jaz ti že pokažem, fantalin!"

Lovrek se omahovaje zgrabi za boleco glavo, a ob tem gibu izbruhne v njem dolgo zatajevani srd. V nenadnem zaletu naskoci nasprotnika in ga z živalskim krikom podre v sneg. V svoji osuplosti si ta ne ve pomagati. Decek ga bije z rokami in suva z nogami. Tone odmika samo glavo in na ves glas tuli, in kmalu je vesoljna Hojanovina pokonci.

Že se bliža pomoc. Trije bratje strumno prihite na bojišce. Združenim brcam in nemilo nabijajocim pestem se kmalu posreci odtrgati napadalca od njegove žrtve. Okrvavljen in raztrgan se jim izmakne in kakor brez uma plane proti hiši. Pred vrati ga ustavi gospodar, mirno vlece dim iz svojega vivcka.

"Eha! Ali si znorel?"

Njegov glas je mrzel in porogljiv in Lovrek zacuti ob pogledu nanj, da ga sovraži iz dna duše. Nekaj ga sili, da mu zakrici v obraz.

"Vaša hiša je peklenski brlog, vi in vaši sinovi zlodeji! Samo to si želim, da vas Bog kaznuje: s toco, ognjem in vodo ... Lopovi, lopovi!"

Blaznost gori v deckovih oceh in iz ust mu škropi krvava pena. Nikogar ne vidi razen starca, ki prepadel buli vanj, kakor da ne more verjeti svojim ušesom. Čez nekaj casa se brez odgovora obrne in prepusti kazen za drzne žalitve svojim sinovom, ki takoj kakor lakotni volkovi znova planejo na pobeglo žrtev. Nesrecnež se brani s podeseterjenimi silami, vendar združenim napadom ni kos: kmalu podleže in nazadnje nezavesten obleži na kupu snega.

Zmagovalci ga puste brez pomoci. Šele usmiljene Anckine roke ga s težavo dvignejo in prenesejo v hlev, kjer v boleci nemoci obleži v svojih jaslih.

 

X.

V tisti noci je nihal Lovrek med spanjem in bedenjem, prevzelo ga je bilo neko cudno stanje omamljenosti, ki ga doslej še nikoli ni doživel. Od casa do casa so ga prebudile neznosne bolecine. Tedaj se je stokaje prekladal na ležišcu in cutil sleherno ped prebite in ranjene kože. Potem ga je vnovic zanesel mogocen val iz stanja telesnih obcutkov v megleni svet, v glavi mu je šumelo, kakor da mu kujejo možgane z žarecimi kladivi, in krogotok zmedenih predstav ga je vrtincil naokrog kakor izgubljeno, vetrovom izroceno peresce. Nabijanje in kolobarjenje je polagoma pojenjalo, in Lovreku se je zazdelo, da se vse okrog njega odeva v rudasto zarjo, kakor v nocnem požaru, ko bije plat zvona in sikajo krvavi plameni proti nebu. Vedno mocnejša, bolj in bolj šcemeca je svetloba, orjaški zublji švigajo kvišku, od vsepovsod se izvijajo plameni, sliši se neprestano prasketanje, pokanje gorecih ostrešij in celi roji žarecih in pekocih isker se vidijo ... Usipljejo se nanj, kakor da ga hocejo zasuti ... Lovrek bi rad zbežal, a ne more, kajti noge so mu negibne ... Zadušen krik mu razkolje grlo ...

Ob zvoku lastnega glasu se prebudi. Tesnobno se ogleduje in z ušesi prestreza zavijanje vetra, ki kakor jata lacnih volkov tuli v gluho noc. V hlevu je vse mirno, samo rahlo sopenje spece živali mu prica, da ni sam. Hipoma je popolnoma buden. Z nekakšno prodorno jasnostjo se spomni vseh dogodkov minulega dne. S spominom vred zaplapola v njem prejšnji ogenj sovraštva, ki ga kljub bolecinam jadrno dvigne na noge. Brez stokanja, toda s stisnjenimi zobmi poišce pod jaslimi skrito lešcerbo, katere se je vcasih poslužil, ce je hotel citati ponoci v hlevu, in jo z drhtecimi prsti prižge. V svitu njene svetlobe privlece od nekod nahrbtnik, kamor v naglici zbaše perilo, obleke in knjige. Nato oblece svoj plašc - tetino božicno darilo - in tiho odrine zapah na hlevskih vratih. Med podboji se še enkrat ozre na svoje varovance, ki so mu bili vedno mili. Njim se ne sme nic zgoditi! Njegovo mašcevanje velja edino okrutnim ljudem!

S tihotapskimi koraki se pomika proti preužitkarski hišici, v kateri spe sinovi. Dile so polne koruznice in v lopi je nekaj speljajev* izlušcenih koruznih strokov. Dovolj goriva ... Tja se bo splazil, prižgal vžigalico in jo vtaknil v slamo ... Ej, to se bo obliznil plamen! Poslopje je dovolj oddaljeno od ljube živine, do hleva se požar ne more razširiti ... Kaj pa ženske? Te mu niso storile nic hudega! Zbuditi jih mora, da se pravocasno rešijo ...

Pred durmi stoji in jih z negotovo roko odpre, toda mocan sunek vetra mu jih izpuli iz roke, da se treskoma zaloputnejo. Od skale sem zavija veter, kakor da vpijejo izgubljene duše na pomoc, po žametnocrnem nebu se podobno divjemu lovu pode še temnejše sence oblakov in decka zazebe v nepojmljivi grozi. Nic oklevanja, si prigovarja, in še enkrat odpre vrata. V tistem trenutku se nekje v notranjosti sproži stara stenska ura in odbrni v temo dvanajst pocenozvenecih udarcev. Polnoc ... Ura strahov ... Vse zgodbe o strahovih in duhovih, ki jih je bil kdaj slušal pri kožuhanju ali preji, mu šinejo na misel. Dalje, dalje, kdo bi mislil nanje ...

S težavo najde v žepu škatlico z vžigalicami. Odpre jo, vendar so otrple roke nerodne, tako da se mu jih pol izsuje na tla. Eno prižge in odtapa dalje. Prsi se mu dvigajo mukoma, kakor pri najtežjem delu, grlo se mu stiska od groze in po hrbtenici se mu pretaka ledena reka, katere hlad ga žge kot ogenj. Pred seboj zagleda lopo, iz katere vodijo na dile lesene stopnice. Zgoraj so še ena vrata, ki so zaprta. Dobro, zdaj je konec, zdaj se izpolni kazen ...

Toda preden utegne stopiti naprej, se skozi špranje slabo zapažene lesene stene nad stopnicami zasveti sinja luc, vrata se pocasi odpro na stežaj in ves prostor je kar naenkrat oblit s cudno trepetajoco svetlobo, podobno oni, ki jo je Lovrek pred leti videl na Gradišcu. Odrevenel obstoji in si ne upa dvigniti oci, kajti v srcu cuti, da se bodo njegove oci srecale s tisto, ki se je boji in si je želi hkrati ...Skrivnostna sila mu usmeri pogled proti vratom. Med podboji stoji teta Ana, obsijana z blagim sijajem, ki polzi iz širokih rokavov njene obleke, lepa, a še vedno smrtnobleda, polna mile in vdane otožnosti. Lovrek se je ne more nagledati, z iztegnjenimi rokami se ji bliža. Tudi prikazen se ne gane, šele cez nekaj hipov splava nižje ter se ustavi sredi stopnic.

"Lovrek!"

Deklicine ustnice se premikajo, toda glas, ki opaja zaverovano poslušajocega fanta s svojo sladkostjo, zveni pridušeno, kakor da prihaja iz velike daljave in s težko muko do njegovih ušes.

"Kaj mi hoceš?" se utrga iz Lovrekovih ust.

Resno, skoraj strogo zasije mladenkino lice.

"Trpi! Trpi!"

Dvakrat in s poudarkom izrece svoje povelje, željo ali morda samo nasvet.

"Slišim!" jekne decek in poslušno skloni glavo.

Komaj si nato še enkrat upa upreti svoj pogled vanjo. Toda glej! Resnobna strogost je že izginila z njenih lic, nežen smehljaj ji spreletava blede ustnice, in kakor dih priplavajo njene bodrece besede na njegovo uho.

"Ne obupaj!"

Nato svetloba ugasne in prikazen izgine v nepredirni temi, kakor da se je spustilo med njo in njega crno zagrinjalo. Lovrek si brez jasne misli otira potno celo, topo prisluškujoc nabijanju svojega srca. S klecajocimi nogami se pocasi spravi iz veže in zapre vrata za seboj. Opotekaje se odhiti v noc, pa se sredi poti ustavi, zgrudi na kolena in zakrili z rokama proti nebu; iz globine njegove izmucene duše prikipi vroca molitev za vse mrtve, za Ano, mater, za ves Gradnikov rod in zase, zase najbolj.

Njegovo trudno telo se komaj privlece do ležišca, burne misli v glavi so kakor izbrisane, edino nepremagljiva želja po spanju gospoduje v njem. Vendar se poleg nje cisto na dnu srca giblje nekaj sladkega: kakor žlahtna cvetka vzcveta v njem sladek obcutek, obcutek deteta, nad katerim nenehoma bdijo skrbne in ljubece oci ...

 

XI.

Ko je Lovrek vendarle docakal pomlad, ki se je obotavljaje povzpela na hribovje, ni zaukal, poln radostnega vzhicenja, kakor lani, temvec je s povešeno glavo sledil svoji ponoreli credi. Lani je vriskal, da je odmev poletaval na vse strani, letos ga je prevzemala ena sama misel: cas svobode je tu! Le še toliko pocaka, da se gozdovi povsem odenejo v zelenje, da se sonce premakne višje in da izginejo bele lise s planine.

Dva razloga sta ga zadrževala, da ni pobegnil takoj ob nastopu toplejših dni. Bal se je, da bi si z begom ne zaprl za dolgo casa, najmanj pa do polnoletnosti, vrnitve na Gradišce, še bolj pa mu je bilo žal prekinitve tako uspešnega ucenja, ki bi se zdaj bilo spet lahko pricelo. Tu in tam je že razmišljal, ali bi ne ostal, zlasti, ker so ga Hojanovi od tistega dne pustili pri miru. Vsakokrat je moral to misel zavreci, ker se je upraviceno bal ponovnega izbruha svojih mašcevalnih nagonov. Slutil je, da se utegnejo nekoc znova prebuditi in takrat bi nemara ne prišla pomoc, takrat bi jim podlegel, sebi in drugim v pogubo. Rajši se je nekaj let potikal po svetu ...

Oh, ce bi pred begom mogel govoriti z Urbancicem. Že se je bil odlocil, da jo ponoci mahne v Zalesje in se posvetuje z njim, ko je malo nato izvedel nekaj, kar je docela spremenilo vse njegove nacrte.

Nekega vecera, ko je bil dokaj pozno prignal credo domov ter je sam, v svoje misli zatopljen, použival ostanke skromne vecerje, je slišal zanimiv razgovor. Na drugem koncu mize so sedeli Hojani okrog nekoliko vinjenega Luke, ki se je pravkar vrnil iz Zalesja, kamor ga je bil poslal oce, da nakupi razne potrebne stvari.

Luka je govoril glasno in malce prevzetno, tako da je Lovrek brez napenjanja ušes razumel vsako njegovo besedo. In že po prvem stavku je prisluhnil.

"Nikar se ne jezite, oce! Saj sem zastonj pil. Miklausinov gospod so mi placali, ko sem jim povedal, kako smo ga ...

Starec je nejevoljno hrknil in sinovi so poškilili proti Lovreku, cigar negibni obraz jim ni izdal nicesar.

Luka je urno zasukal razgovor.

"Veste, kaj sem slišal v trgu? Razborški gospod, grof Arnikar, ali kako ga že klicejo, pride jutri na Smodivnik."

Lovrek je ob tem imenu zatrepetal in zacel hitreje zajemati, da bi se ne izdal, kajti val upanja je pordecil njegov obraz.

"Grof d'Harancourt ..."

"Smodivniški petelini ga mikajo," je menil stari Hojan.

"Kajpak! Vprašal sem logarja, z nami je pil v krcmi, ali bi potrebovali vodnika. Že mogoce, je dejal, ampak za gotovo ne ve, mora poprej grofa vprašati. Hudirja, oce, kako kronico bi kar lahko zaslužil."

"Da bi jo zapil, saj te poznam."

"Enega izmed nas pa bi res lahko pustili!" so moledovali ostali trije sinovi.

"Sem pa res neumen, da sem sploh kaj bleknil!" se je razhudil Luka. "Jaz pojdem, jaz sem izvedel za to rec!"

"Oralo se bo pa samo! Nobeden ne pojde! Lepo vreme je in polne roke dela imamo. Grof si že sam poišce petelina. Če bi mu bila pot zares neznana, mu jo nemara sam pokažem."

Sinovi so poparjeno umolknili. Ocetovi sklepi so bili trši od skale, in vsako prigovarjanje je bilo odvec, razen tega so predobro poznali njegovo skopost, ki ni niti lastnemu otroku privošcila slucajnega zaslužka. Godrnjaje so drug za drugim zapušcali mizo, pri kateri je nazadnje obsedel samo Lovrek. Njegova domišljija je z najvecjo naglico snovala nov nacrt, boljšega od vseh dosedanjih. Spomnil se je svojega srecanja s priljudnim plemicem - saj to je bilo pri gozdni kapelici na tisti srecno nesrecni dan, ko je odkril podzemni hodnik! -, njegovega toplega zanimanja za Gradnikove, a tudi ponujene pomoci. Do danes je ohranil nekje v zatišju svojih možganov grofove prijazne besede: "Če bi ti ali tvoji ljudje rabili pomoc ali nasvet, zateci s k meni!"

In zdaj je zares potreben obojega! Pomoc mu je nujna! Jutri ga poišce, poklekne predenj in ga za žive in mrtve poprosi, naj mu pomaga s te strašne Hojanovine nazaj na Gradišce. Gotovo ga usliši ... Poln nemirnega upanja se je Lovrek vso noc premetaval na parni in ni mogel zatisniti oci. Jutri, jutri - jutri se odloci ...

Napovedanega gosta naslednje jutro ni bilo, šele popoldne je zavila mimo Hojanovine vecja lovska odprava, sestojeca iz lovcev in nosacev. Ne da bi se bila za trenutek ustavila, je nadaljevala svojo pot cez sedlo proti planinskim pašnikom, odkoder jih je opazoval Lovrek. Od nekod se je primuzal stari Hojan, se nekaj casa obotavljal in se nato prikljucil spredaj stopajocemu grajskemu logarju.

Lovrek je smuknil za grmicevje ob poti, odkoder je slišal vse in marsikaj videl. Grofa, ki se je v nekem tujem jeziku pomenkoval s svojim tovarišem, starejšim gospodom, je takoj prepoznal. Spredaj je grajski logar glasno razlagal svojemu spremljevalcu Hojanu, da nameravajo nocoj šotoriti pod Hudo pecjo ter zjutraj navsezgodaj odriniti na petelina. Starec je nazadnje menda sprevidel, da ga nihce niti ne želi niti ne potrebuje. Na križpotju se je poslovil in se s cemernim obrazom vracal proti domu.

"Prav je tako!" je skoraj na glas vzkliknil razveseljeni decek. "Zvecer bodo kurili, zlahka jih najdem."

Popoldanske ure so mu tekle mnogo prepocasi. Neznansko se je prestrašil, ko so okrog pete ure z nevarno hitrostjo pridrveli z juga hudourni oblaki, se kopicili nad Smodivnikom in se nadležno obešali na njegove skale, tako da je bil vrh kmalu docela zakrit. Kakor po srecno odvrnjeni nevarnosti mu je bilo, ko jih je ostri severnjak s Plešivca prav tako hitro razpihal in so se razleteli brez kapljice vode.

Zvecer je bilo nebo jasno, kakor da je pomito, in grebeni planin so zažareli najprej v temnem škrlatu, ki je polagoma prehajal v nežno zmes rožnate barve. V nastopajocem mraku, ki se je rahlo spušcal na zemljo, pa je vedno bolj temnela in koncno ugasnila. Tiho pevaje je poganjal Lovrek nasiceno credo domov in si tako odganjal razburjenost, ki ga je vedno mocneje prevzemala. Po vecerji se je spravil, kakor obicajno, na parno in cakal, da so zamrli vsi glasovi. Zdaj je prišel njegov cas.

Najprej se je previdno splazil k skali nad naseljem, da bi se razgledal. Zares, pod Hudo pecjo se je svetlikalo, tam so kurili. S hitrimi koraki je krenil v smeri proti ognju. Tema ga ni ovirala, saj je pot dobro poznal. Od hleva je priskakal Čujež, vendar ga je Lovrek napodil, bojec se, da bi ga ne bil izdal s svojim lajanjem.

Preden si je mislil, se je znašel na jasi pod nevarno viseco, Huda pec imenovano skalo. Zublji plapolajocega ognja so osvetljevali dva prostorna šotora, med katerima so lovci mirno se pomenkujoc deloma sedeli, deloma poležavali in bržkone cakali na vecerjo, ki jo je pripravljal debelušen možak. Vzdušje je bilo mirno. Nizko nad Smodivnikom so gorele zvezde in se utrinjale, kakor bi pohitevale k veselo odskakujocim ognjenim iskram na zemlji.

Lovrek je dlje casa kakor zamaknjen opazoval mikavno sliko in srce mu je nabijalo gori do vratu. Z naglim sklepom se je odlocil in stopil bližje.

"Dober vecer!" je pozdravil z drhtecim glasom preseneceno družbo.

"Kaj bi rad?"

Grajski logar je prvi skocil pokonci in z neprijaznimi ocmi sprejel nocnega sprehajaca.

"Rad bi govoril z gospodom grofom d'Harancourtom!" je dahnil decek trepetaje.

"Danes ni nic, pridi v grašcino!"

Med tem pa je bil grof sam že vstal in pristopil k njima. Pozorno je pogledal prišleca in zacudeno vzkliknil: "Saj tebe poznam, ali ne? Gradnikov si, kajne?"

Lovreka je kakor telesna bolecina prešinila taka burna radost, da se je komaj vzdržal na nogah.

"Da, Gradnikov sem, Gradnikov Lovrek, ce se me blagovolite spominjati. Pri svojem varuhu bivam, tu na Stropniški peci. Že drugo leto ... Pa ne morem, ne morem vec zdržati. Rešite me, gospod grof, pomagajte mi!"

Pri zadnjih besedah je zgrabil grofovo roko in se, pritisnivši jo na ustnice, vrgel predenj na kolena. Po mladih licih so pricurljale debele solze, ki so se utrinjale v svitu nemirnih plamenov. Krcevito ihtenje mu je pretresalo telo, ceprav se je sramoval in se trudil, da se pomiri. Brez uspeha! Predolgo zadrževana custva so prekipela in ga popolnoma premagala.

Grof se ni vznejevoljil, marvec ga je rahlo prijel za roko in mu s tolažeco besedo prigovarjal.

"Vstani, decko! O vsem se pogovoriva!"

Njegov glas je takoj zalegel. Lovrek ga je poslušal, si v zadregi brisal oci in mokri lici ter se polglasno opraviceval, naj mu ne zameri, ker ga je tako prevzelo. Grof ga je brez odgovora odvedel k ležišcu, kjer je napol zleknjen sedel drugi gospod, ki si je radovedno ogledoval nenapovedanega gosta. V tujem, decku neznanem jeziku je nekaj izpraševal grofa, ki mu je odgovarjal, še prej pa fantu z nemo kretnjo namignil, naj sede k njima.

"Tako! Zdaj pripoveduj! Lepo pocasi in vse od kraja: zakaj si na Stropnici, kaj te teži in kako naj ti pomagam!"

In Lovrek je pripovedoval na dolgo in široko, precenši z izgubo preljube domacije, in polagal v svoje besede vso svojo dušo: o spopadu pri jezu in o krivicni sodbi, o svojem življenju na Stropnici, o Miklausinovih žalitvah in surovem ravnanju Hojanovih. Nicesar ni zamolcal, niti svojih naklepov niti svojega hrepenenja, ki ga je noc in dan vleklo z višavja nazaj v dolino.

Koncal je s prosece sklenjenima rokama: "Vse, kar sem vam povedal, je cista resnica! Prosim, prepricajte se pri gospodu ucitelju Urbancicu in drugih poštenih ljudeh. Potem pa me spravite odtod nazaj na Gradišce!"

Umolknil je za hip in dodal s poudarkom: "Če bi trške pobaline trdo prijeli, saj bi morali priznati resnico! Vsi se pac boje Miklausina, ker je tako mogocen ..."

Grof, ki je z najvecjo pozornostjo poslušal njegovo žalostno zgodbo, se je rahlo nasmehnil, in se lotil prevajanja svojemu spremljevalcu.

"Torej tako je s teboj, decko!" je menil grof zamišljeno in se spet obrnil k Lovreku. "Kako naj ti zdaj jaz pomagam?"

"Vi ste mogocen gospod! Gospodu sodniku v Razborju narocite, naj me vzame Hojanu in me vrne teti na Gradišcu! Samo to, nic drugega!"

Grof se je vnovic nasmehnil.

"Precenjuješ mojo moc. Jaz sem le tujec v vaši državi. Toda gospod poleg mene je visok uradnik. On utegne imeti vec srece. Njemu se priporoci!"

Lovrek je prosece uprl svoje oci v prijaznega gospoda, ki ga je motril z dobrohotnim smehljajem. Zali decek, pogumni kovac svoje usode, mu je ocitno ugajal, zlasti ko je Lovrek bojece omenil, da zna za silo tudi nemško. Postavil mu je mnogo vprašanj, na katera mu je Lovrek odgovarjal v okorni, vendar dobro razumljivi nemšcini. Njun razgovor je zmotil šele logar, ki je javil, da je vecerja gotova.

Grof je ustrežljivo povabil tudi Lovreka, naj jim pomaga, ta pa je odkimaval in se opraviceval, ceš da ne spravi niti grižljaja vase, preden ne izve, kakšen bo uspeh njegove prošnje. Grof se je obrnil h glavarju, s katerim sta se nekaj casa pomenkovala, in nato zmagoslavno vprašal: "In ce ti povem, da se gospod glavar zavzame zate, cim se vrneva v dolino? Seveda, ce je vse res, kar si povedal."

"Prisežem, da je res. Vprašajte vse, razen Miklausina in njegovih podrepnikov! Našo Ancko pri Hojanovih, ce bi njo tako na samem dobili ..."

"Vse se uredi, nic se ne boj!"

Lovci so mu nato vsilili plocevinast krožnik, zvrhano nadevan z okusnim golažem in polento. Lovrek se je lotil jedi, sprva z majhnim, pozneje z vidno rastocim tekom, in se tudi ni dosti branil, ko so mu gostitelji navrgli jedace.

Kakor v sanjah se je vracal domov. Ko je prišel na parno, je legel na seno in še dolgo strmel v iskrece se zvezde, ki so romale mimo odprtih vrat. Zaspati ni mogel. Veselo razburjenje se je mešalo z neko tesnobo, a v glavnem je v njegovi duši prevladoval obcutek, da je njegova pravda v dobrih rokah in da se bo zgodilo vse, kar je možno storiti.

 

XII.

Naslednje jutro ga je v njegovo veliko presenecenje poklical stari Hojan, ceš naj krene z živadjo proti Hrastovcu, ker bi se zlasti mladež prestrašila streljanja in bi nemara podivjala. Lovrek se je bal, da kaj sumi ali da ne mara njegovega srecanja z lovci. Poslušal je molce in ni niti najmanj pokazal, kako neprijeten mu je ta ukaz. Pri vecerji je izvedel, da so grajski sestrelili dva krasna petelina. Ancka pa je celo prihitela za njim v hlev in mu zaupala, da so se lovci ustavili na Hojanovini in da se je grof pogovarjal z njo. Vse mu je baje povedala, prav vse, saj so bili vsi domaci na njivi. Kar žarela je od ponosnega veselja in obetala Lovreku in sebi zlate case.

Zdaj je bilo treba cakati. Kdo ve, kako dolgo? Čutil je, da njegova potrpežljivost kljub prekrasnemu poletju vedno bolj kopni, zato se je skušal razvedriti s knjigami, ki se jih je poprijel s podvojeno pridnostjo, žal brez pravega uspeha, ker se ni mogel prav poglobiti vanje. Razmišljal je tudi o nocnem izletu na Gradišce, kjer bi povprašal, kako in kaj, nakar bi se takoj vrnil in bi bil zjutraj spet na Stropnici. Zaradi strahu pred nepovoljnim odgovorom pa je odlašal z izvedbo in cakal in upal in se bal.

V teh dneh je v svojem nemiru mnogo kolovratil naokrog, si ogledoval gorske tokave, votline in izseke na Smodivniku, katerega prostrano kraljestvo je sicer dokaj natancno poznal, ki pa je hranil še obilo skritih, decku povsem neznanih predelov. Posebno višje gori, kjer je namesto smrek in macesnov zagospodarilo vlacje, je veckrat odkril votline in lijakom podobna žrela, katerih osamelost so oživljali edino planinski murni in metulji.

Tudi je mnogo razmišljal, zlasti o tem, kar je pred samim seboj najrajši skrival, a se je scasoma bolj in bolj vrivalo v njegovo zavest, zahtevajoc razjasnitve: ali je zares že dvakrat videl teto Ano? In govoril z njo? Pogosto se je prepriceval, da je samo sanjal ... Toda porajali so se ugovori. Zakaj je prvo srecanje zapustilo odtisk na njegovi roki? In drugic? Lovrek je že naslednji dan skrivaj obiskal preužitkarsko hišico: na snegu je našel sledove svojih stopinj, v veži pa vžigalice, ki so se mu bile raztresle ... Morda pa jih je raztresel kdo drug? Ali pa je on, Lovrek, v sanjah blodil okrog ... Z neko tiho grozo je ugotavljal, da ne zaupa svojim ugovorom in da vodi iz njega, podobno nevidnemu podzemeljskemu toku, neznana vez na drugi svet in da se v nekih trenutkih giblje njegovo življenje med sanjami in resnico, med katerima je meja cudno zabrisana ...

Dva ali tri dni pred kresom ga je zanesla pot v cisto neznano, silno pusto okolico. Širok obroc vlacja je oklepal skalno plošcad, poraslo z visoko, toda redko planinsko travo in šopi živobarvnih cvetk. V ozadju jo je zakljucevala navpicna stena, na katere vznožju so se odpirale tri vecje votline in vec manjših lukenj. Kraj je bil navidezno samoten in brez življenja.

Lovreku je bilo vroce, zato se je nameril naravnost v senco srednje, najvecje votline, toda nenadoma se mu noga ustavi. Na soncu pred votlinskim vhodom uzre nestvor, katerega zunanjost ga ni spominjala na nobeno znano bitje. Bržkone je spal, ker se ni premaknil z mesta, in Lovrek si ga je lahko natancneje ogledal. Okrogla macja glava se je brez vratu stikala z zavaljenim, kakor moška roka debelim telesom, koncavajocim se v okrnjen rep. Pošast je po dolžini merila skoraj en meter in bila povsem gola, brez luskin ali dlak, umazane, sivorjave barve.

Deckova odrevenelost scasoma popusti, radovednost pa ga priganja, naj zbudi neznano žival. Kaj ce bi zalucal kamen vanjo? Prevec ga mika, da bi komaj porojene misli ne prenesel takoj v dejanje, a s podzavestno previdnostjo se vseeno poprej umakne za gosto ruševje, ki ga dobro skrije. Nato pobere kamen in ga z vso mocjo zažene proti votlini. Skozi majhno odprtino prihuljeno opazuje ucinek svojega poizkusa.

Nestvor šine kvišku kakor strela, iz zelenih oci srše bliski, žrelo z ostrim zobovjem je široko odprto in kakor razklano, iz njega pa prihaja ostro, modrasovemu sikanju podobno žvižganje, ki se grozljivo odbija od skalnih sten.

Decka spreleti groza. Macja glava se obraca na desno in levo, kakor da išce sovražnika, telo se vzpenja in dviga: pod njim se pokažejo štiri kratke, jazbecarske noge. Zdajci, o groza, skoci pošast z enim samim odbojem dva metra dalec, ceprav še ni odkrila motilca svojega miru. Ponovno sikajoce žvižganje napove drugi, še daljši skok na nasprotno stran. Nazadnje se zapodi pošast v votlino, iz katere nato še nekaj casa odmeva svarece požvižgavanje, dokler popolnoma ne utihne.

Lovrek si globoko oddahne, vendar se še dolgo ne upa ganiti, tako je preplašen. Tiho in previdno se zadensko pomika stran od nevarnega kraja, in šele ko je po svojem mnenju zadosti oddaljen od njega, se požene v beg, kolikor ga nesejo noge, cez drn in strn.

Ko se je pri svoji credi oddahnil, se je umiril in se zacel jeziti nase, da se je pustil ugnati v kozji rog živali, ki bi jo bila nemara ugnala navadna palica. Komaj je cakal vecera, da oznani svoje odkritje Hojanovim in jih povpraša, ali poznajo skakajoco pošast. Hotel jih je nagovoriti, da bi jo primerno oboroženi obkolili in jo na kak nacin izbezali iz njenega skrivališca.

Domacini so se osuplo spogledovali, ko se je sicer molceci pastir javil k besedi in jim pripovedoval o svojem doživetju.

Gospodar se zaskrbljeno skloni cez mizo.

"Kako si dejal, skakala je?"

"Pa še kako!"

"Fant, sreco si imel, da te ni videl! Gotovo je bil poskok!"

V družini je razburjeno završalo, zakaj ime te bajeslovne živali je bilo znano vsem, in tisti vecer so pri mizi posedeli nekoliko dlje. Lovrek je slišal še mnogo o skrivnostni, malo znani živali, o kateri je zatrjeval stari Hojan, da je bolj strupena ko modras in sila popadljiva.

"Kdo bi si mislil, da še straši tod ... Rajni oce, Bog jim daj vecni mir, so mi pripovedovali, kako grdo so gospodarili poskoki nekoc med živadjo. Pastirji nikoli niso bili varni pred njimi. Pozneje pa so kar naenkrat izginili, kdo ve zakaj, kdo ve kam. Jaz jih nikoli nisem videl."

Tako je pripovedoval Hojan in strogo zabical Lovreku, naj ne goni na višje predele, marvec se rajši drži nižjih, ki se jih poskok izogiba.

"Najboljše je, da ga pustimo cisto pri miru!" je zakljucil.

Lovreku je njegovo doživetje še dolgo rojilo po glavi in precej ga je imelo, da bi kljub prestanemu strahu še enkrat poskusil svojo sreco. Morda bi ga le kako ujel? Med tuhtanjem je potem zadremal, neslutec, da spi zadnjic kot pastir na Stropniški peci.

 

XIII.

Dopoldne naslednjega dne, ko je po gospodarjevem ukazu pasel živino blizu naselja, ga je privabilo k poti, vijoci se okrog bokov Stropnice, veselo ukanje, ki je drugo za drugim pohitevalo kvišku do njega, kakor da bi najavljalo prihod necesa veselega. Lovreku se je zdelo, da razloci Polonicin in Janezov glas. Burno upanje, ki pa ga je dušil strah pred novim razocaranjem, mu je zaplalo v srcu. Nepremicno je cakal, da se približata in dvomil do zadnjega. Slednjic je le verjel in se kakor divji zaprašil po pobocju.

Ucitelj Urbancic je že od dalec vihtel v roki bel papir in mahal z njim po zraku.

"Fant, novega varuha imaš!" je zaklical, ko se je zasopli Lovrek ustavil pred njim. "Takoj moraš k njemu!"

"Kdo, kdo?" je zajecljal decek, pozabivši ob tej novici na sestro in prijatelja, na pozdrav, na vse okrog sebe.

"Ugani!"

"Teta Mica ..."

"Ne!"

"Grof d' Harancourt ..."

"Ne, ne! Že vidim, da ne uganeš! Kaj, ko bi si mene bolj natancno ogledal ..."

"Vi, gospod ucitelj!" se je vzradostil fant.

"Tako je. S seboj sem prinesel odlok za tvojega dosedanjega varuha, naj te takoj izroci, da te odvedem. Seveda se preseliš na Gradišce in vse bo, kakor je bilo ... Tvoja preizkušnja je koncana ..."

Lovrek si je zakril obraz, kakor bi se sramoval pokazati custva, ki so se izražala na njem, vendar so njegovi obiskovalci opazili, da se mu stresajo ramena in mu kapljajo solze izpod prstov. Presunjeni so ga za trenutek obstopili, da se je vsaj za silo umiril. Samo Polonica se ni mogla premagati. Jokajoc se je vrgla bratu okrog vratu in ga prosila, naj bo spet vesel, tako da se je ta med solzami pricel smejati.

"Saj vem, da je neumno, vendar si ne morem pomagati, tako sem srecen."

"Kar pospravi svoje stvari!" je ukazal ucitelj, "jaz pa stopim med tem k Hojanu, da mu predam sodno narocilo."

Decek je poskocil, a z njim sta odhitela tudi Janez in Polonica. Urbancic je zalotil gospodarja pri klepanju kose pred hišo, odkoder se je dobro videlo na travnik, kjer so vsi domaci obracali redi pokošene trave.

Ucitelj, ki ga je sprejel nezaupljiv starcev pogled, je pozdravil in nato brez uvajanja prešel k zadevi.

"Vi ste Franc Gradnik, po domace Hojan?"

"Menda niste od sodnije?" je vprašal starec in nehote vstal.

"Pac. Prinašam vam odlok, ki vas odstavlja kot varuha mladoletnemu Lovreku Gradniku, in sicer zaradi surovega ravnanja z njim. Varovanec se vam z današnjim dnem odvzame."

"Hudirja," je zaklel Hojan, ko je prišel nekoliko do sape, "ali se vam meša? Kje bom zdaj, sredi poletja, iskal drugega pastirja?"

"Oce, v zmoti ste! Fant ni vaš posel, ni vaš pastir, ampak je bil do današnjega dne vaš varovanec. Kakor vam ga je sodnija dala, tako vam ga zdaj spet odvzema. Lovreka ne veže nikakršna službena dolžnost do vas. Niti za minuto ga ne smete zadržati."

Starec se je razburil in pricel kricati. Nenavadni hrup je privabil k oknu deklo Ancko, ki je z zagrizenim zadovoljstvom poslušala starceve izbruhe. In grenko se je nasmehnila ob njegovem poudarjanju, da ima kot edini moški sorodnik pravico razpolagati s fantom in se brigati zanj. Ucitelja možakarjeva jeza prav nic ni spravila iz ravnotežja, marvec je z neko radovednostjo nastavljal ušesa obilno s kletvicami zabeljenim izpadom.

Lovrekov prihod je Hojana še bolj razjaril.

"Tako, zdaj ko sem te cez zimo redil, jo pobrišeš, mrcina nehvaležna!"

Lovrek na ta ocitek ni takoj odgovoril, pac pa je stopil tik pred starca in zapicil pogled v njegove mežikave oci.

"O zimi rajši molciva, že veste, zakaj! Svoj živi dan je ne pozabim ... Za slovo vam povem samo nekaj: moje krvi ste, pa na ljubo nicvrednemu goljufu ste me sovražili in preganjali."

In obrnil mu je hrbet, stopil k Ancki, od katere se je prisrcno poslovil in ji narocil pozdrave za mater in obe hceri ter ji nazadnje nekaj šepnil na uho, kar jo je vidno razveselilo. Nato se je z vedrim srcem prikljucil svojim prijateljem. Kmalu je bila za njim samotna domacija, tako bogata z naravnimi krasotami in tako revna z ljubeznijo.

Njegove misli so pohitele naprej na Gradišce in na Beli dvor, toda nedvomno bi se bil hudomušno ali vsaj pritrjujoce nasmehnil, ce bi bil prica dogodkom tistega vecera na Hojanovini. Ženske, tocno poucene po Ancki, so z ogorceno slogo segle nad moške, ceš zaradi njih pride hiša na slab glas v trgu in po vsej dolini. Ponižna Ancka je s hvalevrednim pogumom izdala skrivnost, da so se za fanta zavzeli visoki gospodje, katerih težka in pravicna roka seže prav sem na Stropnico, kakor se je izkazalo. Starec se je hotel braniti z rentacenjem, a je neslavno podlegel ženski jezi. Ob topem in radostnem zavzetju sinov se je v tisti uri zrušila njegova dolgoletna strahovlada: nihce se ni vec zmenil za njegove besede, ki jim stara pest ni mogla vec dati nekdanjega poudarka ...

Kako vse drugace je bilo na Gradišcu! Lovrek je na vsak nacin želel teto iznenaditi, zato je pohitel naprej. Previdno se je splazil okoli vrta k hiši. Kljub vsemu ni bil kos njeni ljubeci cujecnosti: presrecna starka ga je z razprostrtimi rokami pricakovala na vrhu stopnišca in ga s krikom prižela na prsi.

Ko se je zvecer zbrala na Gradišcu vesela družba, da z dobro vecerjo proslavi vrnitev izgubljenega sinu, je njeno kramljanje nenadoma prekinila zaglušna streljava. Istocasno so se številne rakete sikajoc zapeljale proti zvezdam in vsa belodvorska kotlinica je zablestela najprej v zelenem, potem v rdecem in koncno v modrikastem ognju.

Zadonela je mogocna nemška bojna pesem, katere zvoki so se kakor neradi odbijali od Gradišca, zaslanjajocega pot v dolino.

"Oho! Ali tam tudi že vedo za mojo vrnitev in jo proslavljajo?" se je pošalil Lovrek.

"Beli dvor gotovo!" je pomenljivo odvrnil Urbancic. "Razsvetljava kajpak ni namenjena tebi, pac pa nemškim mestnim telovadcem, ki nastopijo jutri v Zalesju. Pravijo, da je to Miklausinov odgovor na veliko sokolsko proslavo v Razborju. In nocoj je povabil vse prvake na Beli dvor k slavnostni vecerji ..."

"Vedno in vedno ta clovek!" je zašepetal decek in se zamišljeno ozrl v bajno razsvetljeno rojstno hišo, iz katere širokih, na stežaj odprtih oken se je izzivalno razlegal glasni krik in trušc tujcev in narodnih odpadnikov.

"Heil, Heil, Heil und Sieg!"

S plamenecimi ocmi je iztegnil mladi Gradnik obe roki kakor v pozdrav svoji nepozabni domaciji: "In vendar nisi njihov, kljub vsemu si naš, kljub vsemu si moj, ti ljubi Beli dvor!"

Kakor v odgovor in pritrdilo je poletela trojica raket visoko pod nebeški obok, kjer se je druga za drugo razpocila in se razpršila v svetle šope barvastih luck, ki so se v mogocnem loku usmerile naravnost proti Gradišcu in nad njim tiho in vdano ugašale.

 

7. poglavje

 

ŽIVA VODA

 

I.

Prve dni po svoji vrnitvi je Lovrek samo pohajal in sprejemal obiske bivših sošolcev, ki so se drug za drugim oglašali pri njem in ga pozdravljali. Zelo natancno si je ogledal Gradišce. Zdelo se mu je tuje in spremenjeno, in marskikaj, kar je opazil, zlasti mocno zanemarjeni vrt, mu ni ugajalo. Od srca se je razveselil krasno uspevajocih jablan, ki sta jih bila pred dvema letoma posadila z Urbancicem. Ta dobri clovek zares ni bil pozabil na Gradišce! Na njegov nasvet so v Lovrekovi odsotnosti iz posekanega bukovega gozda nad belodvorskim ribnikom pridobili obsežen travnik, ki je veliko obetal za gospodarstvo v naslednjih letih. Že zdaj je bil lepo zravnan (štorovje so izstrelili v bližini stanujoci rudarji). Lovrek je z vešcim ocesom ocenil pridobljeni svet in sklenil, da ga polagoma spremeni v sadovnjak, saj je ležal prisojno kakor ostali deli gradiškega posestva. V desetih letih, tako je preudarjal sam pri sebi, imamo sadovnjak od vrta do ribnika, ki mu ga ne bo para dalec naokrog.

Nekega dne se je pojavil na Gradišcu grof d' Harancourt, ki se mu teta ni mogla dovolj zahvaliti za njegovo dobrohotno prizadevanje. Smehljaje se je odklanjal sleherno zahvalo, ceš vse deckove navedbe - tudi o nesreci pri jezu - so se izkazale kot cista resnica. Lovrek mu je nato razkazal posestvo ter se prav posebno pomudil pri vrtu. Vsakdo je lahko spoznal, da je decek ne samo navdušen, marvec tudi posebno nadarjen za vrtnarstvo, ki ga je grof, kot vsi Francozi, sam zelo ljubil in cenil.

"Veš kaj, mladi Gradnik? Pridi za leto dni k mojemu vrtnarju v uk! On te nauci še marsicesa."

"Joj, kako rad ... A kaj porecejo teta? Šele nekaj dni sem spet doma ..."

"Ne mislim na popolno locitev. Do moje grašcine prideš, mlad kakor si, v dobri uri, nazaj celo nekoliko poprej. To že zmoreš, ali ne?"

"Seveda. Pot bi mi bila najmanjše ..."

"Da ne boš teti v breme, dobiš za svoje delo pri meni hrano in tudi nekaj denarja. Ali si zadovoljen?"

Lovrek je bil vec kot to, bil je vzhicen, in teta že iz velikega spoštovanja do grofa ni nasprotovala, ceš dve leti so zmogli brez njega, pa bodo še eno.

Na razborški grašcini se je mladostni vrtnar res mnogo naucil, ceprav tamkajšnji vrt ni vzdržal primerjave z gradiškim niti glede razsežnosti niti glede lege. Toda na prvi pogled se je videlo, da ga upravlja strokovnjaška roka. Grofov vrtnar, prijazen majhen Francoz, Pierre Marin po imenu, je bil na grašcini že preko dvajset let. Ker je za silo lomil slovenšcino, sta se z Lovrekom prav dobro sporazumevala. Neutrudno ga je ucil in mu kazal, kako se seje, sadi in presaja, kako se spravljajo pridelki in se pridobiva seme iz semenskih rastlin, kako se ureja kompost, cepijo vrtnice in se uspešno trebi plevel. Opozarjal ga je na napake pri zalivanju in škropljenju in ga uvajal v skrivnosti gnojenja in pridobivanja najboljše vrtne zemlje. Pac je Lovrek vecino teh opravil že obvladal, vendar pa mu je Pierre pokazal mnoge prirocnejše in uspešnejše delovne nacine. In decek je z obema ušesoma prisluhnil besedi pravega vrtnarja, ki vzgaja rastline po tocno dolocenem nacrtu, prilagajoc se zakonom rasti in vplivom podnebja. Ucitelj Urbancic mu tega ni mogel nuditi, ker se je ukvarjal z vrtnarstvom kot samouk in ljubitelj v svojem prostem casu, medtem ko je bil Marin poklicni vrtnar, poln navdušenja za svoj lep poklic.

Često se je obema pridružil še grof, ki je Lovreku kaj rad pripovedoval o vzorno urejenih francoskih vrtovih, med katerimi so mnogi nad 200 let stari, o vrtnarskih šolah in gospodarskem pomenu vrtnarstva. Nekoc ga je celo prigovarjal, naj bi se izšolal v kaki nižji vrtnarski šoli, kjer bi se dodobra priucil umnemu vrtnarstvu. Decku pa se po pravkar koncanem dveletnem izgnanstvu ni hotelo v tujino, pa je vabilo hvaležno odklonil. Toliko bolj je prisluhnil drugemu grofovemu nasvetu, ceš naj izrabi priliko in se pri Marinu nauci nekaj francošcine, da bo mogel prebirati tudi francoske strokovne knjige, ki mu bodo znatno razširile obzorje, kakor so mu ga doslej poleg slovenskih knjig nemške. Ker je bil Lovrek jezikovno zelo nadarjen (odlika ali morda hiba Slovencev nasploh!), sta z vrtnarjem vedno laže kramljala v tujem, dolincanom bolj ali manj neznanem jeziku, s cimer se je decek sprva rad postavljal. Ob nedeljah po cerkvenem opravilu, ko je bil trg v Zalesju crn ljudi, je Marina rad pozdravil nekoliko glasneje.

"Bonjour, monsieur Pierre! Comment allez vouz?"

In prav po otroško so ga zabavali radovedni, polobcudujoci-polzavistni trški fantje, ki so radi žlobudrali med seboj v spaceni nemšcini, pravi latovšcini, da bi se tako locili od navadnih, samo preprosto slovenšcino govorecih okolicanov.

Pozimi se je delo na vrtu sicer koncalo, nadaljevalo pa se je v steklenjaku, kjer se je ucil Lovrek spravljanja in prezimovanja zelenjadi, sejanja in gojenja sadik in zimskih cvetic. Ob suhih dneh so delali tudi zunaj, rigolali, prekopavali in gnojili, popravljali vrtno orodje, pripravljali tople grede in še marsikaj drugega. Kadar ni bilo niti zunaj niti v steklenjaku primernega dela, so stopile v ospredje knjige, s katerimi je Pierre svojemu ukaželjnemu vajencu tolmacil mnoge naravne pojave in vrtne naprave.

Lovrek je bil srecen. Ob vecerih, ko je koracil proti domu, katerega lucke so se mu že pol ure poprej prijazno nasmihale, kar ni mogel verjeti, da je njegovo sedanje življenje resnica. Z neznano slastjo je vdihaval hladni zimski zrak in se oziral proti silni grmadi, s katere se je dvigala Stropniška pec kot mrk spomin prestanega trpljenja.

 

II.

Marcno sonce je že prav prijetno grelo in iz vlažne zemlje je silil vonj po prsti in prvem brstenju. Ker je bila nedelja, so ljudje posedali pred svojimi hišami in se s slastjo predajali božajocim žarkom, medtem ko so otroci rajali po tratah. Daljni grebeni planin, še vedno pokriti s snegom, so se skoraj brez prehoda zlivali v svetlo sinjino neba, toda boki nekoliko nižjega Plešivca so jasno odsevali od nje. Iz še golih in zapušcenih gajev so poletavali prvi pomladanski klici krilatih pevcev.

Na Gradišcu pa so imeli gosta. Lovrek je bil povabil gospoda Marina, ker bi mu bil rad pokazal tetin vrt in slišal o njem njegovo strokovnjaško mnenje. Popoldne se jima je pridružil tudi ucitelj Urbancic, ki je bil zdaj še pogosteje na Gradišcu, kakor poprej. Živahni Francoz ni prikrival svojega navdušenja. Vrt mu je nadvse ugajal, njegova lega, izvrstna zemlja, ki pa bi se dala še izdatno izboljšati, vendar - je zakljucil z obžalujocim obrazom - brez vode ne bo nic. Da bi jo nosili? Nemogoce! Da, vodovod bi bil potreben, potem bi šlo.

"Vodovod?" je vzdihnil Lovrek. "Saj nimamo denarja zanj."

"Prav imaš," je pritegnil ucitelj, "vsaj za tako dolgo progo ne. Mocnejši vrelci so predalec, najbližja je menda Trnska pec ..."

In cez trenutek je dodal: "Škoda, da ni vode kje v neposredni bližini..."

Komaj je to izrekel, je decek poskocil, kakor da ga je picil gad, in prav po indijansko zatulil. Ob uciteljevih besedah se je spomnil na svoje odkritje pred tremi leti. Do zdaj ni utegnil misliti nanj ali pa se je nekako bal ... Preveckrat so ga spomini na nerazumljive sanje prepricevali, da je v podzemlju nekaj groznega in skrivnostnega, zato je s ponovnim ogledom podzemne jame odlašal iz dneva v dan. Toda zdaj, ko je šlo za njegov ljubljeni vrt, so odleteli vsi nevidni zapahi in kakor hudournik je buknilo iz njega: "Saj jo imam, cisto blizu jo imam ...!"

Zacudena, malce vznemirjena moža je prosil za trohico potrpljenja. Hitro je poslal Polonico k Janezu z narocilom, naj takoj pride h gozdni kapeli in prinese s seboj najdaljšo vrv, že ve, cemu.

Sam se je najprej oskrbel s svetilko, vžigalicami in oljem, nato pa s spoštljivo kretnjo segel na polico nad durmi, odkoder je privlekel velik, nekoliko zarjavel starinski kljuc. S skrivnostno trepetajocim glasom je povabil ucitelja in vrtnarja, katerih radovednost je deckovo obnašanje še stopnjevalo, naj mu sledita.

Pred gozdno kapelico so pocakali na Kotnikovega Janeza, ki je kmalu prisopihal po bregu. Šele zdaj se je Lovreku razvezal jezik. Ocitno je pred vsemi pohvalil zardevajocega prijatelja, tako zvestega dani besedi, in prosil prisotne, naj zacasno molce o vsem, kar bodo videli.

Po primerni uporabi olja je šlo odpiranje gladko izpod rok in pred strmecimi gledalci je zazijal crni vhod v podzemlje. Dogovorili so se, da ostane Janez, ki je itak že bil v votlini, za stražarja pred kapelico, drugi pa so se po strmih stopnicah previdno spušcali nizdol, oprijemajoc se vrvi. Ko so se približali podzemeljskemu slapu, kjer se jim je zagnalo naproti hrumenje nizdol drvece vode, so se obema možema izvili kriki zacudenja. Drug za drugim so se pomikali dalje, sledec toku, ki jih je popeljal do naslednje, še vecje votline, in se tam bucec strmoglavljal v ozek požiralnik.

Ob zidani ograji, oddeljujoci vodo od ostale votline, je ucitelj razburjeno zgrabil Lovreka za komolec: "Glej, grajski vodnjak, ki sva ga toliko iskala. Zdaj mi je jasno! Tukaj so imeli dovolj vode, katere jim vrh tega sovražnik ni mogel niti odpeljati niti je zastrupiti ..."

"Tudi jaz sem si to mislil."

Ta del votline so si ogledali zelo natancno. Kmalu so izsledili hrastova vrata, ki se nikakor niso dala odpreti, ceprav se je ucitelj z vsem telesom zaganjal vanja. Ker le ni šlo, je Lovrek skocil po sekiro in cepin.

Po njegovem odhodu sta si moža prižgala cigareti in nekaj casa s tesnobo prisluškovala bucanju podzemne vode.

"Mon Dieu!" je vzdihnil vrtnar. "Quelle avanture!"

"Takih prigod nisva pricakovala, ko sva se odpravljala od doma, kajne, gospod Marin? Toda, kaj menite? Voda, voda je v resnici tu, in še prav mnogo ... Napeljava menda ne bo pretežavna."

Sredi njunega živahnega razpravljanja se je v temi ukresala luc, ki se je hitro bližala. Nehote sta se stisnila k skalni steni in si oddahnila, ko sta hip pozneje prepoznala Lovreka, ki je zasopel pricijazil najrazlicnejše orodje. V zadregi sta se drug drugemu nasmehnila. Zdaj so kmalu bili kos upornim vratom in jih odprli. Pokazal se je kleti podoben prostor, iz katerega sta udarjala zatohlost in plesnoba. Navzgor so se vzpenjale široke zidane stopnice, in sicer vse tja do kamnite plošce, ki se ni vdala niti orodju niti skupnemu naporu raziskovalcev, tako da so se morali premagani vrniti v votlino!

"Boje opremljeni jo že zmoremo," se je tolažil Lovrek. "Poglejmo si rajši še votlino!"

Pocasi so obsvetljevali ostenje. Nedalec od zidane pregraje ob vodi, in sicer desno od vrat, ce so kazali požiralniku hrbet, so odkrili na neki skali nejasne sledi apna in malte. Ucitelj je za poskušnjo dvakrat ali trikrat zagnal cepin proti njej, in glej cudo! velik kamen se odkruši od nje in se zakotali po tleh. Sledili so nadaljnji udarci, ki so izlušcili še ostale dele spretno skritega zidu. Pred njimi se je odprl nizek in ozek hodnik, iz katerega jim je seval naproti slaboten pramen svetlobe, podoben bledi roki zaprtega obsojenca.

Lovrek, ki je kot izvidnik prodiral naprej, je hitro izginil v rovu, a že nekaj trenutkov kasneje se je s skrivnostno-veselim obrazom primuzal nazaj in molce povabil prijatelja, naj mu sledita. S pripognjenimi glavami so se pomikali po rovu, pozneje pa, ko se je zožil, so se celo spustili na vse štiri. Ko se je vnovic razširil in se nenadoma zasukal na levo, jim je udarila v teme vajene oci jasna dnevna svetloba. Spodaj s ceste se je oglašalo poredno cebljanje in hihitanje vaških deklet, zbirajocih se okrog vodnjaka, cisto v bližini pa so grulili golobi in kokodakale kokoši.

Ko so se vsi trije izsledniki srecno prerinili do grmovja, ki je zastiralo spodnji del špilje, so osupnili in skoraj niso verjeli svojim ocem, tako otipljivo blizu se je razprostiral pod njimi tetin vrt, nad njim pa njena bela hišica. Ponosen petelin je po trati pred njo sem ter tja vodil kokošjo družino, ki je neskrbno uživala prijetnosti zgodnjepomladanskega dne. Lovreku žilica ni dala miru. Pobral je nekaj drobnih kamenckov in jih s spretnim lucajem zagnal med kokošad, ki se je v blaznem strahu razletela na vse strani, kakor da je padel nad njo kragulj izpod neba. Frfotanje in kokodajskanje je privabilo k oknu teto Mico, ki se je zaskrbleno razgledovala naokrog in mirila preplašeni kokošji rod.

"I kaj vam je, avše neumne, da se tako derete? Pš, pš!"

Poredni necak je zdaj še enkrat ponovil svoj poskus. Razburjenje kokošjega rodu se je ponovilo in stopnjevalo ter se koncalo z divjim begom za hišni vogal, odkoder je še dolgo prihajalo petelinovo ogorceno kreganje. Starka je vrtela glavo, ne da bi bila odkrila vzrok cudnega obnašanja svojih varovank, in nazadnje godrnjaje izginila od okna. Njeni prijatelji so se ob zabavnem prizoru komaj vzdržali glasnega smeha.

Po vrnitvi v votlino so bili vsi trije enakih misli: Lovrekovo odkritje je utegnilo biti za Gradišce zelo pomembno. Nazadnje odkriti rov je voda pred davnimi leti najbrž sama izdolbla, tu skozi je odtekal njen presežek proti vrtu. Nekdanji lastniki gradu so zazidali rov skoraj gotovo iz strahu pred oblegovalci. Za bodoci vodovod pa je bila to najkrajša in zato tudi najcenejša pot.

Za tisti dan so raziskovanje zakljucili in se vrnili na gornji svet. Potrpežljivi Janez jim je javil, da ves cas ni bilo nikogar blizu. Lovrek je zaprl skrivni vhod, potem so se otepli in si za silo ocedili obleke ter odšli na Gradišce, kjer jih je že na pragu pricakovala vznemirjena teta.

"Kaj si mislite? O belem dnevu znamenje ..."

Ko jim je podrobneje opisala kokošji strah, so vsi prasnili v smeh in Lovrek je, smejoc se, zaklical, da je bil on znamenje.

Teta ga je ošinila s karajocim pogledom, ucitelj pa jo je vprašal: "Ali niste nikoli slišali pripovedovati o skritih hodnikih pod gradom in o vodi v njih?"

"Pac, pac! To so stare zgodbe. Starejši ljudje še danes trde, da je hrib poln vode, kar bo tudi res, saj jo spodaj pri mlinu bruha iz sebe v Ložnico. In oce so tudi vedeli, da je nekje pod razvalino nevaren požiralnik."

"Ej, vidite, teta," je vzkliknil Lovrek zmagoslavno, "ta požiralnik smo danes našli. Veselite se, kmalu bomo imeli vodo bližje; ne bo je treba tako težko nositi po hribu ..."

Teta se je ozirala sem in tja, ne vedoc, ali jo decek draži ali govori resnico. Ucitelj je resno pokimal.

"Tako je, teta!"

Zdaj je moral Lovrek razložiti, kako se mu je posrecilo razvozlati pravi pomen starinske Marijine slike, visece prav v tej sobi, kako sta z Janezom prodrla v globino in kako se je z njegovim izgnanstvom raziskovanje koncalo in do danes pocivalo.

In ucitelj je dodal: "Zares, Lovrekova bistra glava - ga že moram pohvaliti, saj se ne bo prevzel - je našla zaklad, dragocenejši od zlata ali srebra, vodo ..."

"Nekaj mi ne gre v glavo," se je oglasil Kotnikov Janez. "Kako, da so vsi tako pozabili nanjo."

"Kaj gotovega ne vemo, a po mojem mnenju se je zgodilo to takrat, ko so, kakor vemo, Turki porušili grad. Ne vemo, ali se je kdo rešil po podzemeljskem hodniku, katerega skriti izhod je bil znan bržkone edino grašcaku ali kakemu njegovemu najožjemu zaupniku, mislimo si pa lahko, da so se rešili samo ženske in otroci, kajti mnogo let pozneje so nasledniki na drugem mestu zgradili današnji Beli dvor. Verjetno je, da so na hodnik in vodo pozabili ali pa sploh niso vedeli zanju. Tako je ostala kot edini spomin tale risba, in šele našemu Lovreku je bilo usojeno, da je razrešil njeno skrivnost."

Tako je modroval ucitelj, teta pa se je zatopila v globoko zamišljenost, iz katere jo je prebudila šele zadnja beseda.

"Kapelina skrivnost ... Pri kapeli je izginila lepa Ana ..."

S tihim glasom je izrekla misel, ob kateri so se po tolikih letih zdrznili vsi, ki jim je bila znana zgodba o nesrecnem dekletu. Zares, tudi v njeno žalostno usodo je bilo bržkone poseglo pravkar odkrito podzemlje ... Nemara je Muskada na ta ali oni nacin izvedel za skriti vhod in ga izrabil za svoj zlocinski naklep?

Lovrek je gospodu Marinu na kratko ponovil okolišcine, v katerih je pred mnogimi leti izginila njegova prateta, in se pri tem dotaknil njenega razmerja do oceta grofa d' Harancourta. Mikalo ga je, da bi pripovedoval še o svojih dveh prikaznih umrle deklice, vendar se je bal, da bi se mu ne smejali, zato je raje molcal.

Dobri Francoz je bil globoko ginjen: "Še nocoj napišem grofu izcrpno porocilo, in verjemite mi, zelo ga bo zanimalo. Saj vem, kako je oboževal svojega oceta ..."

Pozno zvecer so se prijatelji razšli, pred odhodom pa so si slovesno obljubili, da bodo zaenkrat o vsem strogo molcali.

 

III.

Na cvetno nedeljo je na Gradišcu iznenada potrkal na vrata grof d'Harancourt, ljubezniv in prijazen kakor vedno, toda za spoznanje resnejši, nekako utrujenejši. Lovrek mu je moral na kraju samem natancno porocati o svojem odkritju, mu pokazati skrivni vhod v votlino in ga pouciti o dosedanjih raziskovanjih. Ko sta stala pred staro kapelo, se je grof zatopil v premišljevanje, ki je trajalo vec minut, podobno tihi molitvi ali pa neslišnemu razgovoru z nevidnim spremljevalcem. Obrnil se je k decku, mu rahlo položil svojo roko na ramo in dejal, upirajoc vanj svoj dobri pogled, s tihim glasom:

"Veš, Lovrek, vse to me živo zanima, še vec, pretresa me! Neizmerno sem ljubil in spoštoval svojega pokojnega oceta, ki mi je bil bolj prijatelj ali brat, kakor oce ... Vse mi je zaupal ... Tako tudi vem, da Ane do smrti ni mogel pozabiti ... Nekaj trenutkov preden je izdihnil, se je vzpel, zakrilil z rokami in zašepetal: "Ana. Ana ... kapela ..." Umrl je s cudno osvetljenimi ocmi, kakor da so se mu v poslednji uri razrgnile megle, ki so ga mucile vse življenje ..."

Grof je umolknil in se zagledal v golo vejevje, na katerem so se že grbancili prvi popki, medtem ko je presunjeni Lovrek težko sopel in komaj zadrževal solze.

"Zdaj razumeš," je nadaljeval grof, cez nekaj casa, "zakaj me je Marinovo porocilo takoj spravilo na pot k vam: vzbudilo mi je upanje, da odkrijemo vsaj kakšno, ceprav še tako neznatno sled, ki nam razjasni usodo ubogega dekleta. Moja želja je, da nemudoma pricnemo z raziskovanjem, za potrebne delavce pa se bo pobrigal moj oskrbnik."

Lovrek je prikimal in nato z nenadno kretnjo gospodu ponudil svojo roko, ki jo je ta sprejel z nasmeškom in mu jo toplo stisnil.

Ko sta se spodaj na cesti že poslavljala, se je decek domislil: "Pot h kapeli je odrocna, zato bi kazalo najprej izkopati zasuti vhod v glavno votlino. Tam nekje pod razvalinami ga najdemo."

Grofu je bilo prav in dogovorila sta se, da se bodo delavci ravnali po Lovrekovih navodilih, ki itak nabolje pozna votlinski svet pod Gradišcem.

Že naslednje jutro so na razvalinah zapele rovnice, zazvonili krampi in zazvencale lopate; z njihovim kovinskim ritmom se je družilo nevšecno cviljenje težko natovorjenih samokolnic, odvažajocih kamenje in pesek. Po dolini pa je kakor blisk šinila presenetljiva novica, da so na Gradišcu odkrili zaklade, ki jih že odkopavajo. In še pred kosilom so pobocja prekrile jate radovednežev, ki so pritiskale h kopacem in jih s svojimi vprašanji motile pri delu. Najhujše so bile ženske: gnetle so se pod oglednim stolpom tik nad prepadom in bile od dalec podobne crni vojski, ki naskakuje obzidje.

Prisotnost številnih zijal, ki jih zlepa ni bilo mogoce odgnati, je obcutno ovirala odkopavanje, in uspeh prvega dne je bil nicen. A ponoci se je v Lovrekovi glavi porodila ena tistih pametnih zamisli, ki so mu jih pogosto navdahnile prav kocljive okolišcine: v jutranjih urah je razporedil delavce v enakih presledkih vzdolž grebena, tako da je segala njihova vrsta, pomnožena z nekaterimi sosedi iz vasi, vse od oglednega stolpa do gozdnega parobka. Naprosil jih je, naj se uležejo in z ušesi pri tleh pozorno poslušajo na udarce iz podzemlja, ki jih bodo na nekem mestu zagotovo razlocno slišali. Z Janezom pa sta se pri kapeli spustila v globino in s stopnišca nad glavno votlino vsak s svojo sekiro izmenicno potrkavala po kamniti plošci. Negotovi, na slepo sreco izvedeni poizkus se je sijajno obnesel. Že v nekaj minutah so delavci ob vznožju oglednega stolpa izsledili pravo mesto, in sicer pod nizko, s travo in grmicevjem preraslo grobljo*, kjer ni nihce pricakoval podzemeljskega vhoda.

Brž so odkopali kamenje in se spravili na plošco, ki so jo morali razbiti, ker se je odpirala podobno kot kapela - s skritim mehanizmom. Zdaj je bil vhod prost, vendar ga niso pustili odprtega, marvec so v obeh naslednjih dneh zgradili zasilna lesena vrata, ki so radovednežem prepovedovala vtikati nos v še neodkrite skrivnosti. Posebna odprava - katere clani so bili grof sam, ucitelj Urbancic, oba decka in - na Lovrekov predlog - petorica trških dijakov, ki so bili pravkar prispeli na velikonocne pocitnice in goreli od poželenja, da bi se smeli tudi oni udeležiti nenavadne dogodivšcine -, naj bi pod grofovim vodstvom temeljito raziskala votlino.

V tisti uri, ko so na velikonocni cetrtek za dva dni utihnili zvonovi, naznanjajoc s svojim molkom Odrešenikovo smrt, so se izsledniki v dveh skupinah pogreznili v mrak in negotovost; prva skupina pri gozdni kapeli, druga pri novoodkopanem vhodu pod stolpom. Obe skupini sta bili dobro preskrbljeni z vrvmi, cepini, sekirami in drugim potrebnim orodjem, svetili pa sta si s karbidovkami, katerih šcemeci plameni so obsvetili sleherni koticek. V glavni votlini sta se skupini spet združili, ne da bi bili našli kaj posebnega. O izginuli Ani ni bilo niti najmanjšega sledu, in Lovrek je nekako razocarano pogledoval na grofa, kakor da bi ga prosil nadaljnjih odredb.

Grof je dolgo casa zamišljeno strmel v crni požiralnik, kamor se je z grmecim bobnenjem prašil belkasti slap. V globini je od casa do casa zaklopotalo in zagrgralo, potem pa je voda pela dalje in se prelivala navzdol.

"Ena sama možnost nam preostaja!" se je domišljeno oglasil grof in se obrnil k cakajocim spremljevalcem. "Spodaj so gotovo še druge votline. Kdo bi se spustil skozi požiralnik do njih?"

Izsledniki so se spogledali, a preden je kdo sploh utegnil odgovoriti, je v ozadju nekdo tlesnil s prsti in glasno vzkliknil: "Hoj, nekaj sem našel!"

Eden izmed dijakov je razburjeno krilil z roko in kazal na hrastova, s svetilko osvetljena vrata, ki so bila doslej prislonjena k drugim vratom in so jih šele sedaj slucajno zapahnili ter tako spravili v njihov prvotni položaj.

"Neke besede so vrezane v les ..."

Zbrana izsledniška drušcina ga je obkrožila in vsi so se od blizu zazrli na potemnelo hrastovino, ki jo je bil nekdo nahitro odrgnil s papirjem, da bi bile vreznine vidnejše.Vse je kazalo, da gre za okorno, v naglici izgotovljeno slovensko pisanje. Črke so bile deloma izprane ali pa prekrite z blatom in peskom, vendar se je besedilo dalo razbrati brez vecjih težav:

 

"GRADNIK ANA - MUSKADA ANTON -

 

NI RESHITVE - BOG SE USMILI - VODA

 

- ANA MI ODPUS ..."

Pocasi in z žalobnim glasom je Urbancic precital smrtni krik, ki je bil privrel pred mnogimi, mnogimi leti iz srca skesanega zlocinca. Pošastno so odmevale njegove besede med crnim skalovjem in grozecim grgranjem vode. Sledil je dolg premolk, ki si ga ni nihce drznil motiti. Izsledniki so se spoštljivo zagledali v znamenje na vratih in ta ali oni je v valovanju zraka drhtec obcutil prhutanje nevidnih kril krog sebe, kakor da ga obletavata duši davno umrlih ...

"Neizpodbiten dokaz ... Našli smo sled ..."

Grofove besede so zvenele ganjeno in hkrati olajšano ...

"Meni, ki sem iz ocetovih ust tolikokrat slišal, kako je izginila njegova lepa zarocenka ter mi je v spominu skoraj vsaka podrobnost, meni je vse jasno."

In ko je vendarle opazil vprašujoce poglede okrog sebe, je nadaljeval: "Logar Muskada, Anin zavrnjeni snubec, je na neki, nam nepojasnjeni nacin odkril skrivnost skritega vhoda v grajsko podzemlje. Logarija je bila visoko v hribih, dalec od ljudi, po starosti pa ni zaostajala za gradom in tole hišico. Zato je možno, da se je v njej ohranila kaka stara listina, ki je ljubosumnežu pokazala možnost mašcevanja. Bržkone je Ano nasilno zavlekel pod kapelo, kjer jo je morda hotel nekaj casa skrivati, pozneje pa z njo pebegniti v tujino ... Kdor je slišal zgodbo o dekletovi izginitvi, ve, da se je prav v tisti uri, ko so Ano že pogrešali, nad Rudnikom utrgal oblak ter so ogromne kolicine vode preplavile hribovje ... Zalile so tudi podzemlje in tako nesrecnikoma odrezale vrnitev; najbrž sta se umikala vedno globje, dokler nista pribežala do teh stopnic - k vratom ... Nista jih mogla ali pa jih nista vec utegnila odpreti ... Tu sta cakala na smrt, in ce prav razumem zadnji dve besedi, je nesrecno dekle odpustilo svojemu morilcu, Muskada pa je s poslednjimi mocmi vrezal v les svoje priznanje ... Preden je koncal, je pridrvel hudournik, ki ju je odtrgal od poslednjega pribežališca in ju trešcil v požiralnik ... Spodaj nekje mora biti njun skupni grob ..."

Nihce od navzocih ni poslušal grofa pozorneje kot Lovrek, ki se je med pripovedovanjem spomnil na svoje sanje pred nekaj leti, na privid na Stropnici, na žalostno proseci obraz in otožni glas lepe Ane, spominjal se je tako živo, da je kar naenkrat kriknilo iz njega: "Išcimo dalje! Moramo jo najti!"

Raziskovalci so se zdrznili in se strahoma zagledali v mracno žrelo, edini dohod v spodnje predele podzemlja.

"Kdo bi tvegal poskus?" je vprašal grof.

"Jaz grem. Našega rodu je, jaz jo moram iskati in najti," se je oglasil decek s takšno odlocnostjo, da so mu ugodili in ga priceli takoj opremljati. Pod rokami so mu pricvrstili troje vrvi, v eno roko so mu dali majhno sekiro, v drugo elektricno žepno svetilko. V zgodnji pomladi voda še ni drla s polno mocjo v požiralnik, zaradi cesar je bil možen kolikor toliko neoviran dostop vanj, vsaj na zacetku. V svitu drobne žarnice je zablestel bruhajoci slap v mavricnih barvah, obkrožajocih bledi, toda odlocni deckov obraz, ki se je spušcal v neznani svet. Čez nekaj trenutkov je izginil v temi in kmalu zatem je popustila napetost vrvi, ki so jih stiskale krepke roke šestorice tovarišev, pripravljenih na sleherni njegov gib.

Z zadržano sapo cakajo. Kaj se dogaja pod njimi? Nenadoma se vrvi mocno stresejo - znamenje, naj spet povlecejo. Pocasi in sunkoma, kakor crne kace polzijo vrvi cez mokre robove skalovja in hropenje spremlja potegljaje, dokler se v globini ne zabliska Lovrekova žarnica. Decek šklepece z zobmi, ker je ves premocen. Medtem ko ga urno povijajo v pripravljeno odejo, Lovrek z nemo kretnjo pomoli grofu majhen predmet: križec z deli raztrgane verižice. In grof precita s tresocim se glasom: "Ana, 26. VII. 1833."

Ko si je decek opomogel, je porocal z jecajocim glasom, iz katerega je zvenela pretresenost nezaslišanega doživetja. Spodaj ob strani da so špilje, vecje in manjše, in v eni izmed njih je našel dva okostnjaka, drugega ob drugem. Ob lobanji križec ... Potem ga je prevzel brezumen strah ... Moral je kvišku ...

Kakor na povelje so se vsi odkrili. Po tej pocastitvi spomina dveh davno umrlih so se odpravili iz votline, da se s primernejšimi sredstvi in bolj izurjenimi ljudmi lotijo poslednje odprave.

Proti veceru so poleteli iz oglednega stolpa na Gradišcu tenki tresljaji srebrnega zvonca, ki ga je pregibal Lovrek s pobožno ljubeznijo, izprašujoc med zvonjenjem vecerne sence, ki so plahutale okrog zidovja: "Ali sem ti izpolnil tvojo željo? Ali sem ti ugodil? Pocivaj sladko!"

Zvonec je pel še dolgo in njegovo brnenje je bilo podobno otožni pesmi o izgubljeni sreci.

Po grofovi odredbi so Muskadov okostnjak, ki ga je bil dolocil trški zdravnik, pokopali na župnem pokopališcu, Anine zemeljske ostanke pa so prepeljali v grajsko grobnico, pocivališce umrlega grofa Žaka d' Harancourta, kjer naj bi poslej snivala ob njegovi strani ... Njegova vsaj po smrti ... Od blizu in dalec so se zgrinjali ljudje k pogrebu in spremljali mrliški voz, ki se je sredi zelenecih njiv in travnikov, brstecih dreves in poganjajocega grmicevja pocasi pomikal proti pokopališcu.

 

IV.

Lovrek je postal za nekaj tednov dolinski junak. Njegova slava se je kmalu razširila po vsej domovini in prekoracila celo njene meje, zakaj tudi casopisi so se na dolgo in široko razpisali o nenavadnem odkritju preprostega decka in s toplimi besedami porocali o ganljivi žaloigri pred davnimi leti. Toliko bolj je razburil dolino v bližnjem mestu izhajajoci zloglasni nemški listic "Völkische Wacht", ki je v dopisu iz Zalesja opozarjal deželno vlado na Gradišce ter jo pozival, naj ne prepušca svetih spomenikov tisocletnega nemškega gospostva nevedni in nemški kulturi sovražni dosedanji lastnici, marvec naj jo kratkomalo razlasti ter tako obvaruje ogroženo nemštvo na južni meji neprecenljive izgube.

Ljudje so s prsti kazali na Miklausina in njegovega podrepnika, nemškega ucitelja. Razen nekaterih najzagrizenejših Nemcev - uradnikov na rudniku, pešcice narodnih odpadnikov in neposredno od trgovca odvisnih placancev - se niti nasprotniki niso ogrevali za dopisunov predlog. Med slovenskim prebivalstvom, zlasti med kmeti, pa je pricelo vreti in dve najzavednejši dolinski obcini sta odposlali ostro zavrnitev nedopustnih zahtev naravnost v prestolnico.

Na Gradišcu se niso kdove kako prestrašili, zavedajoc se ucinkovite grofove pomoci. Tistega dne, ko so po vsem trgu citali in obravnavali nesramne trditve nemškega lista, so po starem obicaju praznovali sedmino, ne smrti, pac pa pogreba, h kateri je bila teta povabila tudi grofa kot castnega gosta. Poleg njega je sedel ucitelj Urbancic, na drugi strani pa sivolasi domaci župnik Godec. V vrsti spodaj so sedeli vrtnar Marin, Lovrek in Janez. Kadar sta utegnili, sta prisedli še teta in Polonica, ki sta sicer pridno stregli ali pa se sukali po kuhinji.

Grofova prisotnost ni niti najmanj motila ugodne prisrcnosti, marvec še bolj poudarjala praznicnost, dihajoco od vsepovsod, od pomitih tal in belih sten, od cvetk na oknih in zlikanih zastiralk ob njih. Med živahnim kramljanjem so z dobrim tekom južinali in tako potrdili sloves tetine kuharske umetnosti.

Ucitelj Urbancic je s svojo pripombo, ceš da bi povsod drugod odkritje podzemeljskih votlin tolikšnega obsega znatno dvignilo turisticni promet, sprožil razgovor, ki so se ga z zanimanjem udeležili vsi gostje.

"Pri nas bo vse zaspalo ali pa bo uspela nemška gonja po razlastitvi."

Grof se je nasmehnil: "Ne bojte se! Že davno ima deželni glavar v rokah moje pismo. Res pa je, da bi morali brez odlašanja izkoristiti ugodno okolišcino. Teta Mica naj vloži na deželno vlado prošnjo za podporo, s katero bi se prenovile in popravile grajske razvaline, votline pa zavarovale in opremile za varen dostop. Vnaprej se mora zavezati, da jih odpre v prosti ogled vsakomur, zlasti tujcem. Istocasno naj zaprosi za podelitev gostilniške obrti, kajti obiskovalci bodo na vrhu, ob uživanju krasnega razgleda, radi nekoliko posedeli. Za ugodno rešitev te vloge vam tako rekoc lahko jamcim."

Župnik in ucitelj sta vneto pritrjevala in silila v teto, ki je menila, da je za gostilniško delo že prestara.

"Ej, saj sva midva s Polonico tukaj," ji je Lovrek nejevoljno segel v besedo. "Vam bova že pomagala. In deklo bi tako ali tako rabili. Obljubili ste mi, da pride Ancka s Stropniške peci k nam. Vem, da revica že komaj caka ..."

"No ja, pa naj bo po tvojem," je takoj privolila teta z rahlim vzdihom, toda s smehljajem na ustnicah. "Le denarja ne bo dovolj ..."

"Moja stvar," je naglo pripomnil grof.

"No, morda bi šlo celo brez vaše prijazne pomoci, gospod grof," se je oglasil ucitelj in se skrivnostno namuznil. "Poprej pa se pogovorimo še o necem drugem! Vsi vemo, da se razgrinja pod nami lep vrt. Nic ne odkimavajte, teta Mica, saj nisem rekel, da je tudi urejen in obdelan, kakor bi si zaslužil. Doslej že zaradi pomanjkanja vode in denarja to ni bilo mogoce, a zdaj je vsaj vode vec ko dovolj, in sicer v neposredni bližini ..."

"Nošenje vode bo prav tako še potrebno ... Težko bo!"

"Z nošenjem vode ni nic, nanjo tudi ne mislim! Vodovod si morate omisliti. Pred hišo in na vsaki terasi bi se morala stekati voda v korita, odkoder bi jo s škropljenjem dovajali posameznim vrtnim predelom. In v cementnih ceveh bi jo lahko napeljali do samega sadovnjaka. To boste videli cudeže! Tudi vrt morate preurediti: vec toplih gred, vec zelenjave! Vrt se vam izplaca le, ce boste najmanj za dva tedna pred vsemi drugimi: potem prodate vse, bodisi na Toplicah, v trgu, na rudniku, v Razborju, morda bi celo kazalo voziti v mesto ..."

Ucitelj se je razvnel in zadovoljno opazoval navdušeno svetlikanje v Lovrekovih oceh.

"Človek božji," ga je ustavil župnik in ga udaril po rami, "za take stvari so potrebni težki denarci. Kje naj jih Gradišce vzame?"

Lovrek je razocarano zavzdihnil in povesil glavo. Zlati gradovi, ki so jih bile priklicale uciteljeve besede, so se hipoma porušili, kot blisk so minile sanje, v katerih se je že sprehajal med bogatimi gredami, polnimi žlahtnih povrtnin, žarecih vrtnic in bujnobarvnih cvetk. Ob župnikovih preudarnih besedah je nehote zamižal, da bi se ne opazile solze, ki so mu jih pognali v oci razblinjeni upi.

"Denarci, denarci," je pritrdil Urbancic. "Kaj porecete, ce položim na mizo dva tisocaka in še nekaj cez ... Ne, ne! Ne posojilo ... Brez obveze vracanja, brez obresti - skratka, darilo neznanega dobrotnika ...?"

Zmagoslavno se je oziral okrog sebe in se muzal, videc, da se grof in župnik vljudno, toda nejeverno smehljata, da teta odkimava. Lovrek pa ga kar požira z ocmi.

"Menda nas imate vse skupaj za norca," se je malodušno oglasila teta.

"Vi pa res nic ne verjamete," se je razhudil ucitelj. V odgovor je privlekel rdeco hranilno knjižico Narodne posojilnice v bližnjem mestu in pokazal na prvo stran zgoraj, kjer sta v lepi pisavi blesteli imeni Lovreka in Polonice Gradnik. Potem je pocasi listal naprej: vloga za vlogo, nekatere manjše, druge vecje, so se vrstile v vojaškem redu druga za drugo, dokler se niso oci bralcev ustavile na koncni vsoti, znašajoci 2863 kron. Ucitelj se je naslajal ob presenecenih, pol verujocih, pol še vedno dvomecih pogledih.

"To je vse najino?" je viknil Lovrek. "Odkod je denar?"

"To je vajin denar, otroka," je odvrnil Urbancic svecano in tudi nekoliko ganjeno, "vajin oce ga je dalec od tod prislužil za vaju. Pošiljal mi ga je v vecjih in manjših presledkih, s prošnjo, naj ga ob potrebi primerno porabim."

"Oj dobri, dobri ocka!" je zajokala Polonica in skrila obraz k teti, medtem ko je decku po licih zavalovila temna rdecica. Ko je spregovoril, se mu je glas zatikal.

"Ponosen sem nanj!"

"Vendarle je v njem poštena Gradnikova kri," je zamomljala teta.

"Njegovega bivališca vam ne smem izdati," je poudaril ucitelj, slutec neizgovorjene želje, "sicer pa trenutno niti ne vem zanj, ker se je preselil, kakor mi je javil v svojem zadnjem pismu."

"Vrl mož ste, gospod ucitelj!" je dejal grof. "Kaka sreca, da se je obrnil na vas, moža z bistrim razumom in dobrim, poštenim srcem. Srecen bom, ce boste tudi mene šteli med svoje prijatelje."

Lovrek se je zahvalil po svoje. Prekipevajoci obcutki so ga pognali k varuhu, da je zgrabil njegovo roko in jo vroce poljubil.

"Beži, beži, Lovrek!" se je branil ucitelj, a obraz mu je žarel od srece. "Tvojemu ocku gre vsa zahvala, ne meni!"

"Jaz že vem, cigav dolžnik sem. Jaz, oce, vsi Gradniki ..."

Tudi stari župnik je razveseljen mlincil uciteljevo roko. Minilo je še nekaj casa, preden je mogel šolnik nadaljevati svoja izvajanja.

"Denar je torej na razpolago, vendar bi po moji presoji morali urediti neko drugo stvar - zaradi jamstev namrec ... Kajne, teta, vaše posestvo bosta podedovala Lovrek in Polonica?"

"I seveda, kdo neki?" se je zavzela starka.

"Saj imate še sorodnike na Stropnici ..."

"Rajši ušivemu beracu, kakor tej brezsrcni svojati ..."

"Glejte, teta ... Zaradi varnosti, da se zagotovo izpolni vaša volja in da tudi jaz mirno uporabim njuno imetje za izboljšanje vašega posestva, bo medna najboljše, ce ga cimprej prepišete otrokoma, sebi pa do svoje smrti pridržite užitek in vse pravice."

"Še jutri gremo v Razbor!" se je brez zavlacevanja odlocila starka. "Naj bo tako, kakor ste rekli, gospod ucitelj! Vem, da ste vse dobro premislili. Na vas se zanesem bolj kakor na samo sebe."

"Po vsej pravici," je menil grof in župnik je priznavajoce prikimal.

Ko so se v mraku prijatelji poslovili od gostiteljice in otrok ter sta teta in Polonica izginili v kuhinjo, da pomijeta posodo, je Lovrek z zvestim Janezom še obsedel v sobi. Njuni pogledi so romali k raztresenim, vlažno sevajocim dolinskim luckam, ki so ponekod samevale, ponekod pa so se zgošcale v svetle kepe, kakor da je padel na zemljo roj kresnic. Veliki dogodki zamirajocega dne, bližajoca se izpolnitev srcne želje in nemara tudi mehka opojnost zmagovite pomladi so Lovreku razvezali jezik. Nikoli ni bil tako odkrit, nikoli še ni razgrnil pred kom drugim v toliki meri svojih želja, nacrtov, sanjarij in naklepov. In decka, stojeca na pragu mladosti, sta zacutila blagoslov medsebojnega zaupanja, ceno in pomen prijateljstva - morda celo njegovo najgloblje bistvo. Zbližana in polna notranjega veselja sta se razšla.

Ob slovesu je dejal Lovrek: "Ko sem se odpravljal na Stropnico, sem bil preprican, da nas Gradnike vsi sovražijo, danes pa ti recem: marsikdo nas sovraži, vendar pa so najboljši ljudje v dolini naši prijatelji ... Lahko noc, Janez!"

 

V.

S toplejšim soncem, ki je zdaj vsako jutro bolj zgodaj obžarjalo Beli dvor in vsepovsod priklicalo bujno življenje na plan, je zavrvelo tudi na Gradišcu, kjer so iz globin dvigali živo vodo. Še pred kresom je v srebrnem loku brizgnil prvi curek proti modri vedrini neba. Lovrek, ki je bil sam izvršil slovesno dejanje, je nato snel razprševalec na medeni pipi. Šumec je bruhala voda v obsežno cementno kad pred hišo. Tu naj bi se uležavala in pripravljala za vecerno škropljenje, kakor predpisuje vrtnarska umetnost. Dvoje enakih kadi se je bahatilo tudi na prvi in drugi terasi, in vsaka je imela nad podstavkom pipo, na katero so lahko pricvrstili dolgo pretocnico, da so tako na najpreprostejši nacin dovajali vrtu dragoceno mokroto: kad pred hišo je napajala prvo teraso, ostali dve pa drugo in tretjo. In ker je stala vsaka izmed njih cez dva metra nad svojim napajalnim predelom, je bil vodni pritisk dovolj mocan, da je neslo curek v poljubno oddaljenost.

To pa še ni bilo vse. Da olajšajo ženskam gospodinjske posle, so napeljali vodo tudi v kuhinjo, pralnico in hlev. In proti sadovnjaku so izpred hiše v ravni smeri hiteli cementni žlebovi, ki so jih v enakomernih razmakih prekinjale in dopolnjevale domiselno namešcene majhne zapornice. Zapornice A v smeri proti gozdu (vzhod), zapornice B v smeri proti sadovnjaku (jug). Če si hotel nekaj casa - recimo dve uri - namakati doloceni predel sadovnjaka, si moral zapreti ustrezajoco zapornico A, s cimer si ustavil dotok vode v vzhodni smeri, nato pa dvigniti ustrezajoco zapornico B. Pod njo se je razclenjevalo vec ozkih žlebicev, katerih namen je bil, da blagodejno mokroto enakomerno porazdele na ves namakani pas. Kadar je imel dovolj, se je isti postopek nadaljeval pri ostalih pasovih, vseh skupaj je bilo deset. Slucajno je bilo poletje izredno suho. Celo dolinski travniki so krmežljavo rumeneli, gradiški sadovnjak pa je blestel v tako svežem zelenju, da je bil podoben oazi sredi pušcave. Namesto dveh je vrgel štiri obilne košnje, da ne govorimo o veseli rasti sadnih dreves, ki so imela doslej vedno nekoliko premalo moce.

Vse to je bilo možno, ker je po votlinskem potoku v suši dotekalo zmeraj dovolj vode, saj so ga napajali orjaški, Rudniški vrh pokrivajoci gozdovi. V glavni votlini so ga bili tik pred požiralnikom zagradili in ograjo opremeli s težko zapornico, ki se je lahko dvigovala od zunaj: kadar so potrebovali vec vode, so jo povsem zaprli, obicajno pa je zadošcala tista množina, ki se je stekala iz struge v velik bazen, odkoder so jo vodile železne cevi po stranskem, v skalovju nad vrtom koncavajocem se rovu, od tam pa v hišo, hlev, v sadovnjak in korita. Izravnavanje vodne kolicine je bilo s pomocjo posebne naprave povsem samodejno: kadar je bilo premalo vode, se je zapornica nad požiralnikom zaprla kar sama, ce pa je bilo vode prevec - zlasti ob hujših nalivih - jo je goltalo skalno žrelo.

Lovreku se je smejalo srce, ko je opazoval brezhibno delovanje gradiškega vodovoda. Še bolj ga je veselilo, da so preostala denarna sredstva dopušcala popolno preureditev vrta, kakor je bil predlagal gospod Marin. Prav pod hišo, kjer je bilo najvec sonca, so zgradili vrsto toplih gred. Bile so neobhodno potrebne, ce so hoteli z zgodnjo zelenjavo in drugimi povrtninami prednjaciti vsaj za dva tedna. Na posameznih terasah so popolnoma na novo razdelili prostor in preuredili grede. Kleti v pritlicju so spremenili v vrtnarske shrambe in v delavnice, kjer so ob slabem vremenu in v zimskem casu cistili in pripravljali semenje, hranili obcutljive gomolje in cebulice, cepili divjake in popravljali orodje.

Z nastopom pozne jeseni se je že tisto leto pricelo težje delo, kakor na primer rigolanje na obeh spodnjih terasah, gnojenje z apnom in hlevskim gnojem ter cišcenje sadnega drevja. Pripravljali so se sicer na zimo, v resnici pa že na pomlad, ki naj bi prinesla novo delo, nove napore in seveda tudi nove uspehe. To leto so trošili denar in svoje sile za preureditev Gradišca, od bodocnosti pa so pricakovali izpolnitve upov in želja.

Nekaj dni pred vrnitvijo v Francijo, kjer je redno preživljal zimo, je prinesel grof d'Harancourt Gradišcanom veselo vest, da mu je uspelo priskrbeti teti koncesijo za izvrševanje gostilniške obrti. Zamolcal je, koliko ovir so celo njegovemu prizadevanju nastavili narodni nasprotniki. In izpolnila se je tudi Lovrekova posebna želja: v osebi dekle Ancke je prišla na Gradišce nova pomocnica. Pridna ko mravlja je razbremenila teto, ki se je zmeraj bolj posvecala svojemu novemu gostinskemu delu. Z zadovoljstvom je ugotavljala, da se z izletniki odpira vir novih dohodkov, ki so ji mocno lajšali borbo za vsakdanji kruh. Gostilna na Gradišcu je kaj hitro zaslovela in kljub poznemu letnemu casu z izvrstno kapljico, okusnim prigrizkom in prijazno postrežbo privabljala številne ljudi.

 

VI.

Ko je tisto leto sveti Martin po stari navadi krstil vino, še ni pritresel snega s seboj. Naravnost pomladansko sonce je skušalo preslepiti lahkoverne rastline, da bo šlo kar brez zime spet na pomlad. Po bregeh so v zlatih lisah rumenele trobentice, a lahkomiselne marelice so se odele z rožnatim puhom. Ljudje so pac zmajevali z glavami, vendar so se kljub vsemu predajali carom lepih poznojesenskih dni, ki jih je usoda poklonila stvarstvu, preden se je odelo v belo mrliško odejo.

Na Gradišcu je okrog razvalin in po zelenem grebenu kar mrgolelo ljudi. Vecinoma so posedali na prijazni plošcadi pod oglednim stolpom, odkoder so si z vzhicenjem ogledovali dolino, kakor pestra preproga razprostrto in šireco se pod njimi prav do vznožja planin, kjer je izginjala v megleni sinjini daljave. Iz bližnjega Razborja je bila prispela številna in glasna družba, odrasli in otroci obeh spolov. Lovrek jih je vodil po votlini in jim neutrudno odgovarjal na nešteta vprašanja. Nazadnje je bil prav vesel, ko so se zatekli h klopem in mizam, kjer so s krikom in vikom zahtevali jedace in pijace.

Lovrek se je nekoliko namrdnil - tako glasnih ljudi ni maral -, zavrtel kljuc v vratih, vodecih v votlino, in se napotil k stopnicam, da bi pomagal ženskam pri posrežbi.

"Fant, fant!" ga poklice nežen glas, da se naglo zavrti v njegovi smeri.

Pred njim stoji vitko dekletce, katerega rožnati obraz oklepajo gosti, v dve debeli kiti spleteni kostanjevi lasje. Temnorjave oci se upirajo vanj nekoliko zvedavo, nekoliko prosece, in Lovrek je menil na tihem, da še svoj živ dan ni videl lepših.

"Prosim, prosim!" spregovori deklica, in decka cudno presune sladkost njenega glasu, "tako rada bi videla še gozdno kapelo! Ali mi jo hocete pokazati?"

"Zakaj ne?" je pritegnil Lovrek. Zadrega mu je pobarvala lice, zato najprej ni vedel, kaj bi govoril. Dekletce pa je znalo prostodušno cebljati in ga je obsipalo s takšno ploho vprašanj o lepi Ani in njenem grofovskem ženinu, o votlini in njenem odkritju, da se je koncno tudi sam razvnel in s svojim živahnim pripovedovanjem vzbujal njeno pozornost.

Samotna tišina starodavnega svetišca jo je navdajala s spoštovanjem, a tudi z grozo. Nehote se je oklenila svojega spremljevalca. Ta jo je vprašal, ali bi želela videti tudi skriti vhod, ki ga doslej ni odprl še nobenemu tujcu. Sprva se je obotavljala, potem pa je le zmagala radovednost. Strme je sledila Lovrekovim gibcnim prijemom in od strahu kriknila, ko se je podstavek nenadoma prevalil ter je pred njo zazijalo crno žrelo globine.

"Joj, ce bi bilo kaj skocilo iz teme?" je vzdihovala, medtem ko je Lovrek spet zaklepal vrata kapele.

"Nic se ne bojte, votlina je prazna ... In jaz sem pri vas!"

Deklica se mu je zahvalila z obcudujocim pogledom.

"Slišite," ga je vprašala nato, "kdo je pravzaprav vse to našel? Nekaj sem sicer slišala, toda takrat sem bila še v Ljubljani in se nisem posebno zanimala za to rec." Lovrekov obraz je v zadregi potemnel.

"Jaz sam ... s Kotnikovim Janezom. To je namrec moj prijatelj."

"Joj, kako sem vesela, da sem vas spoznala," se je vzradostila ona. "Kako bodo gledale moje prijateljice v Razborju, ce jim povem. Vi ste bili tisti? Saj ste še tako mladi ... Ves cas sem si predstavljala odraslega moža. Koliko ste stari?"

"V sedemnajstem sem."

"Ej, fant od fare ste! Ugajate mi! mu je zaupala prostodušno in mu smehljaje pogledala v obraz. Njeno priznanje se je zdelo decku dragocenjše od vseh drugih.

V nadaljnjem razgovoru je izvedel, da je lekarnarjeva iz Razborja, da ji je ime Vida, da bo kmalu štirinajst let stara, da je letos zaradi slabokrvnosti ostala doma, sicer pa obiskuje dekliški licej v Ljubljani, da se vcasih tudi še poigra s svojimi punckami in da ima najraje cvetlice. Prehitro - vsaj za Lovreka - sta dospela do razglednega stolpa, kjer se je morala Vida posloviti in se spet prikljuciti svojim ljudem. Lovrek jo je prosil, naj še nekoliko pocaka, in smuknil na vrt. Zasopel se je vrnil z mogocnim šopom prelepega poznega cvetja in ji ga ponudil. Dekletce ga je sprejelo in kriknilo: "Joj, kako so lepe! Hvala, hvala, gospod Lovrek! Nikoli vas ne pozabim! Zbogom!"

Njene rjave oci so se mu še enkrat nasmehnile, potem pa je smuknila za vogal, odkoder jo je odpravljajoca se družba že nestrpno klicala. Po njenem odhodu je Lovrek zlezel na ogledni stolp in skozi lino z zasanjanimi ocmi zasledoval pot premikajocih se, po rjavem kolovozu sredi zapušcene poljane raztresenih gruc, ki so se polagoma manjšale in izginjale za trgom. Še dolgo mu je zvenel v ušesih Vidin sladki glasek, še dolgo je videl pred seboj njene smejoce se oci ...

 

8. poglavje

 

MLADOSTNO HREPENENJE

 

I.

Osem polnih let je preteklo od nesrecnega dne, ki je bil Lovreku in Polonici ugrabil starše in domacijo. Marskikaj se je med tem casom spremenilo: otroka, ki sta bila zdaj v zornem cvetju mladosti, posestvo, ki se je lepo razvilo in gospodarsko nenavadno ocvrstilo. Ljudje se niso mogli nacuditi, kaj vse so zmogli Gradišcani ob pomoci požrtvovalnih prijateljev, s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo.

Že sam ogledni stolp, svetilniku podobni, na skalnem pomolu stojeci dolinski cuvaj, je gledalce opozarjal na temeljite spremembe. Odvrgel je svojo borno leseno streho, ki je mnogo let zadrževala njegov popolni razpad, in se, kakor v dobi svoje najvecje slave, spet razkazoval s pravimi strelnimi linami, do katerih so se v mnogih zavojih vzpenjale betonske stopnice. S plošcadi na vrhu so izletniki uživali v cudovitem razgledu na dolino in planine v ozadju. Pod stolpom so bili svet izravnali, ga skrbno ogradili proti nevarnim, nad vasjo visecim strminam in ga spremenili v mikavno trato, kjer so v senci obzidja in raznovrstnega drevja licne lesene klopi in mize vabile k oddihu.

Poleti, a tudi spomladi in jeseni je bilo tod mnogo izletnikov, ki so prihajali na Gradišce zaradi lepega razgleda, zanimivih starin in carobnega podzemlja ali pa zaradi dalec naokrog slovecega vrta ter dobre pijace in jedace, s katero so gradiške ženske znale privezati dušo in tako še polepšati naravno lepoto. Skoraj vse, kar so nudili, so pridelali doma, od prekajene svinjine in klobas, surovega masla, medu in mleka do raznoraznega zgodnjega in poznega sadja, jagod, malin in raznih poslašcic. Rujno vince, ohlajeno v ledeno mrzli votlinski vodi, so dobivali po grofovem posredovanju iz slovecih Slovenskih goric, vendar pa si je marsikdo še rajši privošcil steklenico burno kipecega in reznega domacega sadjevca. Česar ni bilo doma, so dobivali v najboljši kakovosti iz bližnjega mesta.

Uspevajoca gostilna je mocno vplivala na gradiško gospodarstvo. Namesto ene krave so zdaj v hlevu mukale štiri molznice, ki so zalagale dom z mlekom in maslom. Novost je bil velik kokošnjak, urejen po predpisih umnega kokošarstva. Bil je potreben, zakaj ob poletnih nedeljah je teta potrebovala veliko pišcancev, poleg tega pa so jih pošiljali v toplice in mesto. Čebelnjak so morali razširiti in izdatno pomnožiti prvotno število panjev. Domacini sami seveda niso zmogli vsega dela, zato se je tudi družina pomnožila za troje clanov. S Stropnice je prišla Ancka; Lovrekov pomocnik v vrtnariji je postal Janez, ki se je po prijateljevem prigovarjanju odlocil za vrtnarski stan; krave in težje delo pa je spet opravljal nekdanji hlevar na Belem dvoru, jeznoriti, toda pridni in pošteni Luka, ki je nekoc skesan in skrušen potrkal na tetina vrata, prosec odpušcanja in zaposlitve.

Kljub dvakrat vecji družini se je Gradišcanom godilo vedno bolje, in rastoca zavist med preprostejšimi v dolini je govoricila o caranju, o peklenskih umetnijah in o utajenih zakladih, izkopanih v grajskem podzemlju, medtem ko so pametnejši menili, da jih z denarjem zalaga njihov dobri prijatelj, grof d'Harancourt, ki je resnicno imel mnogo zaslug za te uspehe. Kakor je bil namrec svojcas napovedal, je teti razen gostilniške obrti priskrbel tudi deželno podporo za prenovitev grajskih razvalin. Le redki posamezniki so se približali resnici in menili, da so Gradišce dvignile nenavadne okolišcine, spremljajoce že samo po sebi zanimivo odkritje votlin, ki jih je obširno obravnavalo tako domace kot tuje casopisje. Ucinkovitejše reklame za gostilno in vrt si Gradišcani niso mogli želeti pa so se okorišcali z njo.

Glavni pobudnik gradišcanskega napredka je bil kljub svoji mladosti Lovrek. On je najvec pripomogel k razcvetu poprej dokaj zanemarjenega tetinega posestva. Tik ob svoji izgubljeni domaciji si je sin pobeglega Simona Gradnika sezidal trdno postojanko. Odtod je opazoval dejanje in nehanje njenega sedanjega gospodarja, ki se zaradi tega na prigoljufani posesti nikoli ni pocutil popolnoma varnega.

No, vesela družba pri dolgi, belo pogrnjeni mizi v senci velikanske bukve, ki se je bila zbrala na Lovrekov 18. god zgoraj za hišo, zagotovo ni mislila nanj niti ni kovala kakršnihkoli mašcevalnih naklepov. Gostje so raje z odprto dušo uživali ob pogledu na belodvorsko kotlino, njene z dninarskimi hišicami posejane holme, temacno Koželjsko pogorje v ozadju, pestro, z zlatorumenimi lisami prepredeno tkivo dolinskih tal, kolikor jih niso zakrivale razvaline, in na mogocne stožce gora, ki so se v svetli sinjini, kakor dim mašnega kadila, bocili proti poletnemu nebu in ga locevali od ostalega sveta za seboj.

Poleg domacinov so sedeli pri mizi sami prijatelji: gospod Urbancic, zdaj naducitelj v bližnjem Šentjerneju, s svojo prijazno mlado žensko, ki jo je bil pred letom dni odpeljal na svoj novi dom, vsi Kotnikovi, katerih zvesto sosedstvo je bilo teti zmeraj zanesljiva opora, in petorica dijakov iz Zalesja, ki se je bila nekoc udeležila raziskovanja votline in s katero je Lovreka že od poprej vezalo iskreno prijateljstvo. Oni so prinašali v družbo razigranost in dobro razpoloženje, prepevali so in se šalili, dražili ženske, najraje brhko Polonico, ki je urno tekala v kuhinjo, odkoder se je vracala s samimi dobrotami.

Proti veceru, ko so gorski vrhovi kar plameneli in se je zlatordec požar prelival cez šiljaste grebene, je naducitelj potrkal na kozarec. Družba se je umirila in prisluhnila govornikovim besedam, ki so jih spremljali iz doline doneci zvoki: polglasno prepevanje dninarjev, vracajocih se z dela, drdranje voz po cesti, lajež oddaljenih psov in cvrcanje neutrudnih murnov. Z govornikovimi besedami so se spajali v precudno melodijo narave.

Urbancic je vse prisotne spomnil na žalostno obletnico, ko sta pred osmimi leti otroka v enem dnevu izgubila vse, starše in domacijo, istocasno pa pri teti našla bogato nadomestilo.

"Kakor splašeni pticki, ki ne vedo ne kod ne kam, sta se zatekla v njeno toplo gnezdo in ostala v njem do danes. Tu sta zdaj doma, tukaj se razvijata, tukaj pricakujeta svojega oceta, ki iz daljave sodeluje pri izgradnji lepšega in prijetnejšega doma. V njem praznuje danes naš Lovrek svoj osemnajsti god, z njim pa tudi mi, njegovi prijatelji, ki ga poznamo bolje od vseh drugih in vemo, koliko je vreden. Danes nam je razkazal svojo domacijo, in z njim smo se veselili uspehov. Oglejmo si v duhu še enkrat predel za predelom, kakor nam jih je predvajal, zakaj bežen pregled nam bo dal bolj strnjeno in celotnejšo sliko.

Stopimo najprej na vrt! Pac gre zanj hvala nekdanjim grašcakom, ki so si ga omislili na tem blagoslovljenem mestu, a šele zdaj je zares oživel. Novo, doslej nesluteno življenje kipi z vodo iz mracnih votlin pod nami. Kje v dolini najdete lepšo, okusnejšo in razumnejšo porazdelitev prostora, kje zgodnejšo zelenjavo, žlahtnejše sadeže, lepše cvetke? Vse leto cveti in dehti, raste in rodi, cvet in sad se pozdravljata istocasno z gredice na gredico. Vendar naj njegove lepote pozdravlja pesnik, jaz pa se kot mož trde vsakdanjosti rajši dotaknem gospodarskih dobrin vrta. Z belim peskom posute poti, obrobljene z zeleniko, nas vodijo od grede do grede: na desni se kakor celade napihujejo debele zeljne glave, ob njih tekmujejo vseh vrst solate, ohrovt, koleraba in karfijola, cela armada paradižnikov nas pozdravlja z zlatim bleskom, kumare in buce se skrivajo pod litjem. Naštel sem vam le nekaj povrtnin, ki jih vsi poznamo, vendar premore ta vrt še mnogo drugih, ki jim komaj vem ime. Zdaj vam zadehte prav v nos rožmarin, majoran in druga dišavna zelišca, potem spet zagledate peso, krompir, korenje in fižol, od katerih pa nobeden ni navadnega rodu. Zidovje obrašca in prepleta grmicevje z razlicnimi jagodami, zgoraj žare v pestrih barvah dolge vrste nageljnov in vrtnic v družbi plamenih kresnic in zvoncnic, aster in dalij, in kaj jaz vem, katerih cvetlic, ki jim menda samo Lovrek pozna imena. Nam zadošca njihova lepota! Nimamo casa, da bi še dlje govorili o tem vrtu, ki ga ljudski glas tod naokoli spoštljivo imenuje "gradiški paradiž".

Pred nami je sadovnjak! Kako nas vabi preko ograje, da si pogledamo bogastvo njegovih dreves. Zares so vecinoma še zorno mlada, vendar že zdaj kažejo, kaj bodo nudila v bližnji prihodnosti, ko se bodo razmahnila v višino in širino. Prostakov ni v njihovi odlicni, lahko bi dejal plemeniti družbi, ki je posedla ves breg in se vzpela celo do grajskega zidovja. Kaj ni Lovrek, ta pretkani fant, porabil celo sivih sten razvalin, da je po njih razporedil svoje špalirje. Ali vidite, da se svetlikajo na njih prve hruške in breskeve, da ne govorim o marelicah, ki so že zdavnaj pospravljene. Gradiško sadje, ki se pricne z zgodnjimi cešnjami in jagodami in se zakljuci s kanadkami in drugimi poznimi jabolki, že danes slovi po svojem izvrstnem okusu, toda pravi razmah šele pride. In trava pod drevjem, ne pozabimo je! Socno zelena, gosta in bujna, ni ji para dalec naokrog! Saj jo preobilno namaka voda in Lovrek jo leto za letom pridno gnoji. Torej imajo zdaj na Gradišcu namesto dveh kar štiri košnje na leto ... No, saj jih rabijo, še vec krme jim bo v kratkem treba, ce se število molznic pomnoži.

Iz sadovnjaka pridemo h gozdu, vendar nas ta ne zanima toliko, ceprav je za Gradišcane še kako pomemben. No, videli ste, za koliko se je moral umakniti prodirajocemu sosedu - sadovnjaku. Vrnimo se k hiši! V zgornjem prostoru pod grebenem so same kokoši! Ali jih slišite, kako kokodakajo in motijo moj nekoliko predolgi govor! Nemara se hudujejo, ker jih še nisem omenil. Da, tudi kokošereja, za katero se bolj in bolj zanima naša Polonica, je pomembna panoga gospodarstva na Gradišcu, še zlasti, odkar se z njo pecajo na veliko, odkar strogo pazijo na cisto pasmo naše znamenite štajerske kokoši, ki ne daje samo dosti jajc, marvec tudi okusno meso.

Nad vrtom je še cebelnjak, katerega marljivi rod se pase po cvetnih dolinskih poljanah. Odtod izvira tisti dišeci med, zaradi katerega je že marsikateri izletnik spet in spet nameril svoje korake na gostoljubno Gradišce".

Urbancic je koncal, si oddahnil in poplaknil izsušeno grlo s požirkom vina.

"Ho, gospod naducitelj," je pravnik Tonce izkoristil pravkar nastali premolk, "kar slišimo, je pravcata ekonomska simfonija. Kje pa je ostal naš godovnjak in slavljenec?"

"Ves cas govorim samo o njem," je odvrnil govornik. "S tem, da sem vas opozoril na uspehe, sem vam pokazal tudi izvor, pridno delo, ki pac najtocneje oznacuje clovekovo bistvo. Saj nisi sam ustvarjal, Lovrek, o ne! Brez ocetove pomoci in skrbi prijateljev, brez tete in sestrice, da ne pozabimo Janeza, Ancke in Luke, bi vsega tega ne bilo! Vendar pa je tvoj bistri um vodil in uravnaval dejavnost sotrudnikov, šele tvoja iznajdljiva glava je priklicala pogoje za uspehe, ki niso odvisni le od marljivosti. Če bi odlocala samo ta, bi moral biti naš slovenski kmet že zdavnaj bogataš, ko vemo, da gara in se trudi v potu svojega obraza, ne da bi mogel izboljšati svoj položaj. Žal še ni odkril carovnega sredstva slehernega napredka. To je menda pridržano ljudem novega kova, med katerimi bo prav gotovo tudi naš Lovrek. Vidite, kljub svoji mladosti naš godovnjak venomer tuhta in išce poti in sredstva, s katerimi bi izlocil sleherni nepotrebni napor ter sprostil svoje in sile drugih za nujnejše in koristnejše opravke. Zaveda se namrec - to mi je dobro znano iz najinih pogovorov -, da clovek ne sme biti suženj dela, marvec se ga mora posluževati kot sredstva za višje, najvišje cilje.

Lovreku daje njegova velika mladost pravico do lahkomiselnosti in mladeniške prešernosti, vendar je resen in preudaren, kakor da se ozira nazaj na vecletne izkušnje. Vcasih je nemara premožat. Naj ne pozabi, da je še mlad, naj se od casa do casa razvedri med vrstniki, ne da bi pozabil na svoj veliki cilj, ki ga vsi dobro poznamo!

Dragi Lovrek, ob tvojem osemnajstem godu naj ti povem, da te cenimo in ljubimo. Ostani tudi v bodoce takšen, kakršen si bil doslej! Želimo ti, da bi se ti kmalu izpolnila tvoja vroca želja in da bi tvoje bodoce godove obhajali na Belem dvoru, na tvoji izgubljeni domaciji! S to mislijo ti nazdravljam in želim še mnogo srecnih in zdravih let!"

Ko se je vzklikanje in žvenketanje caš na Urbancicevo zdravico nekoliko poleglo, se je dvignil Lovrek - z rdecimi lici in plamenecimi ocmi - in nekoliko razburjeno vzkliknil: "Stokrat vam hvala za vaše dobre besede! Za vašo skrb zame in za nas vse pa se vam sploh ne morem nikoli dovolj zahvaliti ... Kaj bi bilo z menoj, da se me niste vi usmilili! Iz vse duše nazdravljam vam, svojemu dobremu ucitelju in ocetovskemu prijatelju!"

 

II.

Praznicno razpoloženje se je cez nekaj casa umaknilo šegavi razigranosti, ki se je še stopnjevala, ko je zažarelo na vejah dvoje ali troje živobarvnih lampijonov in je pridrsela cez Rudniški vrh ogromna lunina plošca, katere žerjavica se je kmalu prebarvala z zlatorumenim bleskom. Iz fantovskih grl so zadonele pesmi, ki jih je spremljalo brenkanje kitare. Mladina se je dražila med seboj, dovtipi so švigali sem in tja, glasen smeh se je odbijal od starega zidovja.

Nekoliko pozneje se je na osnovi naduciteljevih izvajanj razpletel zanimiv in živahen razgovor, ki so se ga bolj ali manj udeleževali vsi moški, medtem ko so bile ženske smuknile v kuhinjo, kjer so pospravljale in z mlado Urbancicevo ženo obravnavale gospodinjske zadeve.

"Umno gospodarstvo, ki ste ga vi, gospod Urbancic, tolikokrat poudarjali", je razvijal svoje misli dijak Milan, ki se je vedno ukvarjal z vprašanji narodnega gospodarstva, "je danes vsekakor potrebno, ni pa vse, niti ni najvažnejše, zakaj kmet ali vrtnar mora v prvi vrsti imeti možnost, da svoje pridelke tudi razpeca in to razpecavanje mora imeti neko stalnost. Kako je s tem, Lovrek?"

"Če te prav razumem, me vprašuješ, ali imam odjemalce, ki me ne puste nekega lepega dne na cedilu?"

"Da, to bi rad vedel".

"Nanje sva mislila z gospodom naduciteljem, preden smo sploh kaj priceli. Za zgodnjo zelenjad ni težave, prodam je lahko, kolikor je imam, v dolini ali mestu. Pozneje pa, ko je vsega v izobilju, je drugace. Moj sosed Pecovnik spodaj v vasi vozi vsako jutro mleko v mesto, istocasno pa vselej nekaj naših košar, ki jih oddaja branjevkam. Letos sem že precej izrinil s trga zgodnjo laško zelenjad, in upam, da bo v bodoce še bolje, ker so ljudje zadovoljni z mojim blagom".

"Kaj pa v Toplice, te so tako blizu".

"Tja voziva dnevno, Janez in jaz izmenoma".

"Povej no, Lovrek," ga je dregnil molceci Janez, "kako si se prištulil tja!"

"Težko je bilo, zares! A Toplice so bile že od nekdaj naša misel, zakaj tam potrebujejo finih povrtnin, kakršne pridelujemo na našem vrtu. Letovišcarji, ki jih zahtevajo, jih tudi drago placajo. Toda ravnatelj najvecjega odjemalca, "Zdraviliškega doma", je zagrizen Nemec, kako ga pridobiti? Doslej so prejemali boljšo robo iz mesta, dražjo in seveda tudi manj svežo.

No, v zacetku lanske sezone sva z Janezom pogumno naskocila trdnjavo. On je obiskal "Evropo" in manjše restavracije, jaz pa sem potrkal pri samem ravnatelju "Zdraviliškega doma", sitnem dedcu, ki me še prav poslušati ni hotel, ko sem stal pred njim in se mu ponujal, da bi mu vozil zelenjavo in druge potrebne povrtnine po mnogo nižjih cenah, kakor dosedanji mestni dobavljaci.

Nic odgovora.

"Gospod ravnatelj", silim vanj in se držim sladko, ceprav bi ga bil najrajši pocil po pleši, "vsaj poskusite z menoj! Nudim vam robo, kakršne doslej še gotovo niste imeli".

"Ne rabimo!" se zadere možak in me prebada s svojimi steklenimi ocmi. "Izgubi se, nimam casa za prazno cencanje!"

Kaj sem hotel? Zapustil sem odurneža in pocakal na Janeza, ki se mu ni godilo nic bolje kot meni. Lahko si mislite, kako potrta sva bila! Že sva se odpravljala s praznimi rokami proti domu, ko mi šine v glavo imenitna misel, ki jo takoj razodenem Janezu. Doslej sva trkala samo na pamet in dobro voljo, zdaj sva jih nameravala zgrabiti na obcutljivejšem mestu. Pogumno nazaj!

Vnovic vtaknem glavo skozi vrata. Ravnatelj me pisano pogleda, vendar nic ne rece.

"Gospod ravnatelj, ce bi vam teden dni zastonj dovažal vso zelenjavo, ki jo potrebujete v svojem obratu, ali bi jo vzeli?"

"Ha?"

"Popolnoma brezplacno boste dobivali teden dni od mene vse povrtnine, ki jih rabite. Če boste nezadovoljni, vas ne bom vec nadlegoval, ce bo pa obratno, sklenete z menoj dobavno pogodbo za vso sezono. To je vendar tudi za vas dobra kupcija!

Moja ponudba ga je ogrela. V tako veliki kuhinji tedenski racun za zelenjavo in povrtnine nekaj zaleže. Zdaj sem bil vrgel pravo vabo! In res je po navideznem obotavljanju in natancnem izpraševanju pristal na mojo ponudbo, s pogojem, da bodo moje cene najmanj za 10 % nižje od cen dosedanjih dobavljacev, ce bi se cez teden dni res pogodila. Ko sem bil spet zunaj, bi bil najrajši zavriskal, zakaj preprican sem bil, da lahko s svojo robo posekam konkurente. In moj racun je bil pravilen. Kuharice niso mogle prehvaliti blaga, pa tudi gostje so hitro spoznali razliko in izpraševali ravnatelja, ki ni rekel ne bev ne mev. Toda vsak dan je prišel k oddaji in vse natancno pregledal.

Zadnji dan sem spet stopil v njegovo pisarno in ga vprašal, kako se je odlocil. Nakremžil je obraz in menil, da roba ni slaba, vendar pa se ne more kosati z mestno. Oho! sem si mislil, tega ne verjamem, nekaj drugega tici zadaj! In glej, pretkanec mi razodene, da se me hoce kljub vsemu usmiliti. Naj le dovažam, toda cena se mora znižati, ne za deset, kakor sva se bila domenila, ampak za dvajset odstotkov.

Pokazal sem razžalošcen obraz.

"Ej, pa zbogom, gospod ravnatelj in brez zamere!" recem in primem za kljuko.

"Kam?" me ustavi iznenadeni dedec.

"Domov. Nisem vas zadovoljil, kakor sem vam bil obljubil, zato tudi ne maram sklepati z vami kupcije. Da bi mi odjemali robo iz usmiljenja ... tega pa ne! Skrbeti moram za dober glas našega vrta! Škoda! V "Evropi" so bili z mano zelo zadovoljni in tam sem že sklenil dobavno pogodbo."

To sicer ni bilo res, vendar ga je podkurilo, zakaj "Evropa" je poleg "Zdraviliškega doma" najvecja restavracija v Toplicah, in z Janezom sva se domenila, da tekmovanje obeh podjetij nekoliko izrabiva, ceprav bi pri tem morala lagati.

"Saj te nisem odbil ..." zasopiha ravnatelj.

"Rekli ste, da bi iz usmiljenja ... Vendar tega ne maram! Vi meni dobro ceno, jaz vam dobro blago!"

"O presneti fant," zarobanti, potem pa se zakrohoce, "si me le dobil v škripce! Naj ti bo! Tvoja zelenjava je res odlicna, in odslej bomo jemali vse od tebe po dogovorjenih pogojih."

Kar priljuden je postal in brez obotavljanja sva sklenila pogodbo in še danes sva drug z drugim zadovoljna, ceprav mi je Miklausin tudi tam poskušal mešati štreno. Hvala Bogu mu ni uspelo, zakaj pri vsej nepriljudnosti je ravnatelj pošten clovek.

Vidite, prijatelji, tako sem se zasidral v Toplicah, in danes jih poleg zelenjave in drugih povrtnin, ki jih pridelamo sami, cesto oskrbujem tudi z jajci, presnim maslom in perutnino, kakor pac nanesejo potrebe."

"Pa ti zadošca rocni vozicek?"

"Saj ni tako majhen. Le vprašajte Janeza, ki ga bo jutri zjutraj potiskal v Toplice, ali je lahek. Kadar se nabere vec robe, pa itak najamem voznika. Zvecer z Janezom vse pripraviva, le najobcutljivejšo zelenjavo nabereva šele zjutraj, ko se komaj zdani. Ob peti uri zdrdra vozicek proti Toplicam in ob sedmih je doma."

"Torej Janez, tudi ti si zašel med vrtnarje?" je podražil veseli Milan molcecega Lovrekovega pomocnika.

"Pa še kako!" je vzkliknil Lovrek in s toplim glasom dodal: "Hvala Bogu, da ga imam, kajti brez njega bi ne zmogel. In on zna danes vse, kar znam sam."

Polagoma se je pomenek prevrgel na druge zadeve, dijaki so iz svojega življenja pripovedovali vesele in žalostne zgodbe, ki so ugajale celo teti. Precej kasno so se poslovili.

"Imamo dogovor z Razborcani," je pripovedoval Tonce, poslavljajoc se. "Z lekarnarjevim lovskim vozom se jutri potegnemo v Toplice. In da ne pozabim, dogovorili smo se, da se prihodnjo nedeljo sestanemo tukaj pri vas na Gradišcu. Saj nam boste kos, teta, kajne?"

"In ti, Lovrek, pripravi slavolok! Ljubka dekleta te obišcejo," je priporocal Milan.

"Saj res," je dodal Francelj, "zadnjic mi je zaupala lekarnarjeva Vida, da se strašno zanima za tvoj vrt, no, in menda tudi zate, srecni clovek!"

Smejoc se so odrinili na pot in njihovo veselo petje se je še dolgo razlegalo v tiho dolinsko noc.

Tudi domacini so se poslovili in šli vsak na svoj kraj, vendar pa Lovreku nocoj ni bilo do spanja. Franceljnove besede so skalile v njem obcutek skoraj bolecega, že ves dan trajajocega ugodja, in vzbudile nemir, ki se ga je v zadnjih letih cesto loteval, ki pa mu fant ni vedel niti imena niti izvora. Ni mu bil neprijeten, zakaj vsega pomalem je bilo v njem: tesnobe, bolesti in otožnosti, a tudi mnogo nepogrešljive sladkosti, spajajoce se z mocnim hrepenenjem po necem, cesar še ni bilo v njegovem mirno potekajocem življenju. Nocoj se je prvic jasneje zavedel, kaj bi utegnilo biti ...

"Ah kaj! Neumnosti! Spat pojdem!" je sklenil nazadnje in se spravil k umivalniku, kjer si je dolgo mocil vroco glavo. Jezil se je nase in si obljubil, da se drugic raje vzdrži pijace, ki je bila po njegovem mnenju kriva za to cudno razpoloženje.

S težkim vzdihom se je zleknil v posteljo, kjer se je še nekaj casa pretegoval, dokler ni zaspal. A vso noc so ga mucile sanje, v katerih se je lovil in bežal, iskal in iskal, sam ni vedel kaj ... Dokler ni zasijalo pred njim dvoje sonc, ne, dvoje rjavih oci, ki so se nemo upirale vanj in jih je od nekod poznal, pa se ni mogel spomniti ...

 

III.

Prebudil se je zlovoljen, prepoten in zbit. Svoje jutranje posle je opravil brez obicajnega veselja. Šele pri zalivanju cvetlic, svojih ljubljenk, se je spet nekoliko razvedril in sanjavo opazoval na stebelcih in listih visece kapljice, ki jih je svit pravkar vzšlega sonca spremenil v blestece bisere. Nad Ložnico je lahen veter razpihal prozorne megle, prve znanilke bližajoce se jeseni.

Čisto sam je stal na vrtu, kajti Janez je bil že pred dobro uro oddrdral v Toplice, teta je šarila v kuhinji, z grebena, kjer so se pasle krave, pa so priletavali polglasni zvoki Polonicinega petja. Lovrek je globoko zadihal in se zastrmel proti Razborju, kamor so se od sinoci proti njegovi volji usmerjale vse njegove misli. Zamahnil je z roko in stopil v delavnico, da ugotovi za tisti dan odrejeno delo, zapisano v posebni knjigi. Po Marinovem nasvetu si je namrec vsak mesec vnaprej po tednih razdelil vse nujnejše opravke na vrtu in v sadovnjaku, ob nedeljah pa jih je podrobneje dolocil za posamezne dneve. Opravljeno in neopravljeno delo si je natancno zapisoval v posebno knjigo, ki mu je pozneje omogocala še boljšo porazdelitev potrebnih opravil.

Tistikrat je moral sejati karfijolo, zelje, ohrovt in kolerabo, namenjeni za prezimovanje. To je namrec naslednjo pomlad omogocilo rani pridelek. Ostale kapusnice naj bi sledile šele naslednji teden. Odrejeno je bilo sejanje pozne endivije in presajanje zgodnjih endivijinih sadik, zadnje kolerabe in solate. Že mocno razkošatena rana endivija je klicala k vezanju, pospraviti so morali cebulo in šalotke.

Lovrek se je lotil dela in se komaj ozrl, ko se mu je cez nekaj ur pridružila Polonica, da mu pomaga pri puljenju cebule. Ko sta otrebila prst in odstranila gnile liste z dehtecih gomoljev, sta jih po vrsti polagala na vrtnarsko nosilnico, ne da bi bila pri tem crhnila besedico. Vcasih je fant naskrivaj pogledal sestro, ki se je z gibkimi, neprisiljenimi in seveda ljubkimi kretnjami pripogibala, pulila in cistila sadeže. Dekleta so le drugacna od fantov, je razmišljal in se spomnil svoje lastne nerodnosti v njenih letih. E, še zdaj, zlasti ce ga kdo opazuje, na primer dekleta, ki se tako rada hihitajo, se zmede; celo v opravkih, v katerih je mojster. Kdo ve, ali bi ga tudi njena prisotnost spravila v zadrego ...?

"Od sile si zabaven, Lovrek!" je rekla sestra s pikrim glasom, navelicana dolgega molcanja. "Domaci fantje ste res pravi dolgocasneži. Nic ne znate povedati. Janez in ti, oba sta enaka, kakor da se bojita odpreti usta. Dijaki so mi stokrat bolj všec ... Kako prijetno je bilo sinoci ..."

"Vsak po svoje."

"I kajpak! Pri vaju bi clovek pozabil govoriti."

"Hm, Janezu menda tudi nickaj ne prija pri nas," se je nedolžno zlagal brat. "Mocno se mi dozdeva, da jo prej ali slej odkuri ..."

"Ni res," se je vznemirilo dekle.

"Tebi bi tako bilo prav, znebila bi se vsaj enega dolgocasneža."

Preden ga je mogla zavrniti, ju je zmotilo drdranje rocnega vozicka, naznanjajoce Janezovo vrnitev, ki se je kmalu pojavil med drevjem - z utrujenimi koraki ter cezincez povezano glavo ...

"Za božjo voljo, Janez!" je vzkliknila Polonica in mu skocila naproti. "Kaj se ti je zgodilo? Ali te hudo boli?"

Fant je molce odkimaval. Sedec pred hišo na klopi je potem porocal, da ga je tik pred Toplicami, njega in voz, neki avtomobil pahnil v cestni jarek. Prestrašeni voznik ga je odpeljal k zdravniku, kjer so ga obvezali. Nic nevarnega, samo praska! In petdeset kron mu je dal za uniceno zelenjavo in petdeset za bolecine.

"Pri naših odjemalcih sem se opravicil, vendar moraš sedaj kar najhitreje z nadomestilom v Toplice. Rekli so, da se mudi."

Polonica je z nežno skrbnostjo dvignila ranjenca in ga, podpirajoc njegovo ramo, pocasi odvedla k teti v kuhinjo.

"Pa ga le ima rada, tega dolgocasneža," si je zamrmral Lovrek in pricel zbirati zelenjavo. "Kdo ve, ali bi tudi ona takole poskrbela zame, ce bi se mi kaj pripetilo?"

V pripekajocem soncu je nerad odrinil na pot, vznejevoljil ga je spremenjeni dnevni red. Pod nogami se mu je dvigal gost prah, prehitro drveci avtomobili so ga od casa do casa zagrnili v nepredirno meglo, da je zlovoljen kihal in se vsekaval. Hitel je, da bi cimprej opravil. V Toplicah je hitro oddal zelenjavo in odrinil domov s takšno naglico, da se je za hip ustavil šele v soteski blizu Zalesja. Sedel je na skalo ob potoku, v katero se je ta hrumec zaganjal, in se zagledal v strma, s smrekami porasla pobocja, ki jih je spajal ozek pas neba, kakor da je med vrhovi razpeto modro platno. Zdaj pa zdaj se je preko njega zapeljal bel oblak, ki je za hip zatemnil svetle, v globel se spušcajoce pramene. Prijetni hlad soteske je godil fantovemu prepotenemu in vrocemu telesu, in zamikalo ga je, da bi se še izdatneje ohladil v tolmunu pod cesto. Od te namere pa ga je odvrnilo topotanje konjskih kopit in zamolklo drdranje voza, ki se mu je v diru bližalo izza ovinka.

Velik izletniški voz, nabasan z razposajeno mladino obeh spolov, prigrmi proti njemu in se med vikom in krikom ustavi. Znanci in prijatelji so na njem, a tudi tuji, njemu neznani ljudje. Urno poskacejo z voza, nekateri odhite k vodi, drugi ga obkrožijo v velikem krogu - z Zalešcani na celu, ki ga veselo pozdravljajo in dražijo, nevedoc, kako neprijetno mu je to.

"Hej, Lovrek," zaklice Francelj, ki se ponosen ko pav gnete med tropom deklet, "odkod tako zgodaj s svojim avtomobilom?"

Dekleta se glasno zasmejejo, Lovrek pa se ves rdec in zmeden še bolj stisne k svoji skali in natihoma preklinja okrutnega prijatelja.

Iz smešnega položaja ga reši uslužni in tenkocutni Stanko.

"Cenjene gospodicne, pred vami stoji gospodar znamenitega vrta in še znamenitejše gostilne na Gradišcu. Bodite ljubeznive z njim, ce hocete v nedeljo dobiti kaj cvetja od njega!"

Odgovor so vzkliki, odobravanje in smeh. Dekleta se mu približajo.

"Meni jih gotovo ne odrece," se oglasi ena izmed njih. Temnorjave oci se upro v Lovreka ... In ta glas, ta sladki glas je že nekoc slišal. Saj to je Vida ... Drugacna kakor v Lovrekovih sanjah, lepša, mnogo lepša ...

"Vi ste?" se zavzame in nehote stopi proti njej.

"Vendar ste me prepoznali! Jaz sem se vas pogosto spominjala ... Kajne, v nedeljo dobim kot vaša stara znanka izjemno veliko cvetk ...?"

Lovrek prikima, za daljši odgovor pa nima vec casa, zakaj voznik komaj kroti iskra konja in nepotrpežljivo klice svoje mlade goste.

"Na voz, na voz!"

"Nasvidenje, gospod Lovrek!"

Tudi njegovo ime si je zapomnila! Kakor v sanjah se ji prikloni, kakor v sanjah jo vidi, edino izmed vseh, kako mu z oddaljujocega se voza še enkrat pomaha z roko, preden izginejo v mracni soteski. In kakor v sanjah se njegove roke oklepajo rocaja vozicka in ob tem dotiku mu vroc val krvi zalije lice. Kako navaden se ji je moral zdeti ... S takim vozilom se pac ne postaviš pred mladim dekletom, še manj pa prikupiš ... In sploh, koliko casa izgubiš, preden privleceš tako motovilo v Toplice!? To se mora spremeniti! Ne bodo se vec norcevali iz njegovega vozila!

Med kosilom je bil nenavadno redkobeseden. Ko so bili odmolili, je Polonica odšla v kuhinjo pomivat posodo, pri cemer ji je že delal družbo obvezani Janez, teta pa je zalivala rože in se vcasih s strani ozrla na necaka, cigar notranjost je poznala bolje, kakor si je fant mislil.

"Teta," je zacel Lovrek in se odkašljal, "z našim vozickom izgubimo prevec casa. Danes je šel ves predpoldan rakom žvižgat."

"Danes se je zgodila nesreca, vsak dan ni takšen. S cim neki hoceš voziti? S konjem?"

"Ne s konjem, ta prevec požre."

"Zato pa. Ko nas je lani Pecovnik silil, da bi kupili njegovo drugo kobilo, si se smejal in menil, da je za nas dober tudi vozicek. Kaj neki je šinilo vate, da si zdaj spremenil mišljenje?"

"Sprevidel sem pac, da tratimo cas," je odvrnil Lovrek malomarno.

"Hm, hm," je rekla teta in ga predirljivo pogledala s svojimi dobrimi ocmi, ki so tako dobro razbirale srce. "Vozicek je potemtakem odslužil. Seveda, seveda," je dostavila, kakor bi govorila sama sebi, "v teh letih se pac vsak fant rad postavi pred ljudmi. No, naj se le, saj si je zaslužil ..."

Lovreku je skoraj pošla sapa, tako ga je presenetila starkina bistrovidnost. Oj, ta naša teta, kdo bi si mislil!

"Nic ne nasprotujem," je zakljucila teta. "Ampak za konja nisem navdušena. Nemara bi se našlo kaj primernejšega?"

"Avtomobil je, žal, za nas predrag," se je ponorceval fant, v katerem je pricela zmagovati razsodnost, a v trenutku je našel drugo rešitev:

"Trikolesnik, kakršnega sem videl v mestu, ta bi bil za nas! Veste, teta, spredaj je velika skrinja, zadaj sediš in goniš, kakor kolo; hitro tece in ni predrag. Vprašanje je le, ce se v mestu dobijo dovolj veliki ..."

"Če misliš, da tako bolje kaže, kar kupi!" je pristala teta brez ponovne fantove prošnje.

In tako se je drugo jutro Lovrek odpeljal v mesto. Popoldne se je vrnil ves bahacast v lepo prepleskanem svetlem trikolesniku. Janez in Polonica sta mu z vzkliki razburjenega zadovoljstva pridrvela naproti in skozi okno se je razumevajoce nasmihala stara teta. Vsem Gradišcanom je novo vozilo takoj priraslo k srcu in kar nagledati se niso mogli licnega napisa -

 

VRTNARIJA NA GRADIŠČU

 

PRI ZALESJU

- ki je na podolžnih stranicah skrinje z velikimi, krvavordecimi crkami dovolj glasno oznanjal, komu služi.

Celo v trgu je trikolesnik zbudil mnogo obcudovanja in tako vsaj malo ohladil rano, zadano fantovemu samoljubju zaradi skromnega vozicka. A ob prvi priložnosti je zdrcal še v Razbor, kjer je s pretvezajoco malomarnostjo krmaril po ulicah in oprezoval, ali ga gledajo razborška dekleta in ali ga vidi ona.

V negotovem upanju, da je stala pri oknu, ko je v drznem zavoju šinil mimo njihove hiše, se je spet odpeljal proti domu, in vso pot mislil na prihodnjo nedeljo.

 

IV.

Prav do konca tedna ga je gnala naokrog notranja nestrpnost, pri nobenem opravilu ni vzdržal, a v soboto je uresnicil v šali izreceno željo: z Janezom sta postavila slavolok, na katerem se je med girlandami iz smrecja in cvetja na belem kartonu blešcal pozdrav: "Dobrodošli!"

Lovrek je bil kar prevec vnet, nic mu ni bilo dovolj lepo. Okrog hiše in na vrtu so morali vse osnažiti, pospraviti in pomesti, da se je smejalo od cistoce in reda. V nedeljo zjutraj si je pod nosom in po bradi skrbno obril mladeniški mah - pri cemer se je dvakrat mocno urezal -, a vec kot pol ure si je cesal lase in popravljal frizuro. Nazadnje, ko si je po dolgem premišljevanju oblekel temnomodro obleko, se je v zadregi, vendar brhek kakor mladi dan, pokazal muzajoci se teti in osupli sestri.

"Glejte no Lovreka, za koga se je pa tako olepšal?"

Brat je nekaj zagodrnjal in smuknil na cesto, kjer se je pridružil tropu obcudujocih ga tovarišev, ki so bili namenjeni v cerkev. Po kosilu se je spet cesal, krtacil obleko in cevlje, sitnaril pri sestri, ki mu ni dovolj lepo pregrinjala miz, in se dvakrat ali trikrat zaletel na ogledni stolp, odkoder se je s hrepenecimi pogledi oziral po belih cestah, ki so se križale po dolini.

Po dolgem, fantovo nestrpnost bolj in bolj stopnjujocem cakanju so se na cesti koncno pokazali trije, na prvi pogled z ljudmi natrpani vozovi, ki so se, zaviti v oblake prahu, v naglem diru približali križpotju pod Gradišcem. Ne da bi se bili ustavili, so nato zavili proti severu, in nekaj trenutkov pozneje je zamolklemu gromu podoben ropot prical, da so zdrcali cez leseni ložniški most. Lovrek si je lahko mislil, da je bil njihov cilj znana obcestna gostilna v Selu, majhni, popolnoma v soteski skriti vasici. S prisiljeno veselostjo, skrbno skrivajoc svojo potrtost, se je vrnil v hišo, kjer je pomagal pri postrežbi množecega se števila gostov, ki so scasoma napolnili ves gostilniški vrt. Nerazdružna dijaška šestorica je prispela šele proti veceru in bila slabe volje zaradi Razborcanov, ki so prelomili svecani dogovor. Ob dobri kapljici pa so mladenici pozabili na svoje ogorcenje in tako dokazali, da je med mnogimi sestavinami, ki sestavljajo mladost, lahkodušnost najpomembnejša in najmocnejša.

Z nastopajocim mrakom, ki se je kakor mreža nevidnega ribica spušcal na temnece se skalovje, obzidje in drevje, se število gostov ni niti malo zmanjšalo, celo nasprotno, povecalo se je z vašcani, stanujocimi pod Gradišcem. Lovrek je stopil po pripravljene lampijone. Dolgo jih je zaman iskal po vseh kotih, dokler se ni spomnil, da so v njegovi sobici; vzel jih je in se s polnimi rokami pojavil med durmi, kjer mu je korak v trenutku zastal, njegove oci pa so obticale na veliki, pravkar prispeli in nepotrpežljivo prerivajoci se družbi. Srce mu je zacelo burno utripati, kajti med gosti je zaslutil Vido, ceprav je še ni zagledal. Ne da bi bil iskal dalje, je s tresocimi se rokami obešal lampijone po vejah in prižigal v njih pritrjene svece. Iznenada pod seboj na trati zagleda Vido, vso obžarjeno z bleskom papirnatih svetilk, ki se kakor metulji zibljejo nad mizami in ustvarjajo mehko, nad navadno vsakdanjost pomaknjeno vzdušje. Fant skoci na tla in se ji približa.

"Kasno, a vendarle!" jo pozdravi z negotovim glasom, trudec se, da bi kljub izdajalsko drhteci roki ostal ravnodušen.

Vec ji ne utegne povedati, ker jo skupaj z drušcino njenih prijateljic obsujejo zaleški dijaki - z ocitki, da niso bile mož beseda. Sicer pa tudi casa nima, kajti Razborcani, ki so jih v Selu slabo postregli, so še lacni in žejni, in treba jih je urno zadovoljiti. Neutrudne roke prinašajo na mizo najrazlicnejše dobrote v trdem in tekocem stanju, ki jih pozni gostje kar ne morejo prehvaliti, jezec se, da niso takoj poromali v to obljubljeno deželo. Ob porocilu iz kuhinje, da je vsega zmanjkalo, izbruhne vsesplošno ogorcenje, ki ga mladi gospodar jadrno zajezi.

"Nikar se ne razburjajte, gospoda! S slavolokom smo vas pricakovali in pripravili vsega dovolj, a vi ste se mimo nas odpeljali drugam. Namesto vas so uživali drugi ..."

Razborška mladina je pritrjujoce vzklikala, ceš stari so svojeglavo silili drugam, naj bodo torej zdaj kar lepo tiho. Splošno prerekanje je zadušila mogocna pesem, ki je zaorila iz fantovskih grl. Čez nekaj casa - v kuhinji so se bili medtem našli prav sprejemljivi ostanki - so se udobrovoljili tudi jezljivci in pritegnili petju. Vseh gostov se je polastila židana volja, ki jih je na Gradišcu zadržala do pozne noci. Ob predlogu razborškega notarja, predsednika vecine narodnih društev v dolini - ceš da bi morali na tem najlepšem in najbolj romanticnem kraju naše ožje domovine prirediti vsakoletno skupno veselico -, se je dobrovoljnost stopnjevala do viharnega navdušenja. Takoj so izvolili vecclanski akcijski odbor, ki naj bi izvršil vse potrebne priprave.

Tudi Lovrek se je pognal v veseli vrtinec, vendar pa njegovega razpoloženja ni spodbudila pijaca, temvec prepolno srce. Po prvem navalu gostov na gostilniške shrambe se je z obotavljajocimi koraki približal mlademu svetu, kjer je bilo najživahnejše. Znanci so ga krice vabili v svojo sredino, vendar je imel Lovrek pomembnejša pota. Navidezno je opazoval ob brenkanju kitare po trati vrtece se pare, v resnici pa se je medtem neopazno približal sedeci Vidi.

Deklica ga je opazila in poklicala:

"Gospod Lovrek! Obljuba dela dolg! Kaj je z rožami?"

"Prosim, prosim," se je vzradostil fant. "Če želite, stopiva na vrt. Vzamete lahko, kar vam ugaja."

Vida je bila zadovoljna in mu je sledila, svojim prijateljicam pa je obljubila, da prinese tudi zanje kakšen cvet.

S prve terase, kjer sta se mlada cloveka ustavila, se je v mesecini nad temnejšo cesto ostro zarisoval slavolok, in deklica je radovedno vprašala: "Kajne, maloprej ste se nekoliko zlagali, ko ste trdili, da ste slavolok postavili nam na cast?"

"Resnico sem povedal. Vam je bil namenjen."

"Joj! To smo Razborcani ponosni!"

"Niste me razumeli. Mislil sem v ednini, ne v množini."

"V ednini?" je osupnila deklica. "Potemtakem meni?"

"Da, vam!" je prikimal Lovrek, vesel mraka, ki je zastiral njegov zardeli obraz in ni izdajal drhtenja njegovih rok.

Vida ni odgovorila, in Lovrek, ki mu je bilo naslednji trenutek že žal za predrznost, je molce odrezoval pozne vrtnice in široko razcvetele nageljne ter jih spretno vezal v šopek. Kljub strahu mu je bilo nepopisno sladko pri srcu, saj je bila tik ob njem ona, ki se je bila zdaj zagledala v ponosen, z mesecino preplut in svetišcu podoben Beli dvor.

"Tam mora biti lepo," je spregovorila deklica. "Kako se imenuje ta grad, ali kar je že?"

"Beli dvor, moja prva domacija ... Izgubljena, toda ne pozabljena ..."

In tako grozece je zazvenel fantov glas, da se je deklica zdrznila in ga vprašujoce pogledala.

"Izgubljena?"

"Da," je pritrdil Lovrek in stisnil šopek v svoji desnici. "Toda, ce mi pomagata Bog in sreca junaška, ne za vselej! Nekoc se bodo Gradniki vrnili na svojo rodno grudo ..." Z rahlim poklonom ji je izrocil cvetje in vrnila sta se k hiši, kjer je deklica nenadoma obstala in mu ponudila roko: "K našim moram. Lepa hvala za cvetje! Lahko noc!"

"Lahko noc, gospodicna!" je rekel Lovrek s stisnjenim glasom.

Odhitela je pa se po dveh ali treh korakih ustavila in se, kakor da ne more dalje, s pocasnimi koraki vrnila k nepremicno stojecemu, za njo zrocemu mladenicu.

"Nekaj vas moram vprašati ..."

Z enim skokom je bil pri njej.

"Ali je to res, kar ste mi rekli o slavoloku?"

Lovrek je malce okleval in nato pogumno odvrnil: "Res, samo zaradi vas sem ga postavil!"

"Potem ... potem vas moram nagraditi. Izvolite nagelj, ceprav je vaš!"

"Gospodicna Vida!"

V temi se ni dobro razlocilo, zato je morala pocasi in tipaje izvleci nagelj iz šopka ter ga vtakniti v fantovo gumbnico. In on? Čeprav se doslej še ni vrtel

v tako imenovani boljši družbi, je storil to, kar mu je v tistem trenutku narekovalo srce. S spoštljivo nežnostjo je poljubil nekoliko drhteco dekletovo roko, ki je sevala iz mraka kakor bela lilija.

"Lahko noc!" je dahnila Vida in stekla k svojim.

Lovrekovo srce je prepolno srece. S stisnjenimi ustnicami išce njen nagelj na svojih prsih in si ga pritiska nanje. Kakor odsoten se pozneje poslavlja od svojih gostov in prisluškuje kriku in viku, smehu in veselemu ukanju ter drdranju oddaljujocih se vozov. Polnocni veter boža njegov razgreti obraz z mehkimi prsti, iz neizmerne višine mu mežikajo utrinjajoce se zvezde in iz daljave sliši nejasne glasove.

Fantove oci so široko odprte, kakor bi hotele z enim samim pogledom zajeti vso cudovito lepoto noci, roke se odpirajo, kakor da želijo objeti ves svet. Sam je na vrtu, toda njegova duša se pogovarja z njo, izpovedujoc ji vse svoje misli, sanje in želje, ki bi si jih v resnici nikoli ne upal povedati.

 

V.

V tednih, ki so sledili, se je spet izkazala resnicnost starega pravila, da porajajo malenkostni in cisto osebni povodi prav pogosto velike posledice - v primerni sredini, to je jasno! Kdo bi se bil drugo jutro še spomnil v pivskem razpoloženju predlaganega in prav tako soglasno sprejetega predloga o narodni veselici, ki je pozneje vzbudila toliko casopisnega prerekanja, razburjenja in sovraštva, ce bi ne bilo Lovrekovega hrepenenja po srecanju z drago deklico? In kdo bi mu bil hote ali nehote pomagal, da se dijaška šestorica v Zalesju tiste dni ni prav pošteno dolgocasila v predolgih, proti koncu kajpak vselej prekratkih pocitnicah?

Ta podjetna, za vse prigode sprejemljiva družbica se je cez dva dni s praznimi žepi prepricevala pri trškem vodnjaku, ugibajoc, ali bi kljub rani uri ne kazalo iti spat. Preden pa je padla odlocitev, jih je prestregel Lovrek, sit neplodnega cakanja, in jih vnovic navdušil za veselico. Prebrisani fantje so se pustili toliko hitreje pridobiti, ker so nekako slutili, odkod in cemu Lovrekovo prizadevanje.

Po nekaj dneh tekanja iz Zalesja v Razbor, kjer so dozoreli koncnoveljavni sklepi, so se na zidovih in plotovih dolinskih naselij zablešcali veliki lepaki, vabeci k narodnemu zboru na romanticnih gradiških razvalinah, staroslavnih slovenskih tleh, kamor naj se zgrnejo narodnjaki, kakor njega dni, ko je bil naš narod "na svoji zemlji svoj gospod."

To, nekoliko votlo donece, po preizkušenih vzorcih sestavljeno besedilo je v nemških, slovenskim težnjam neprijaznih casopisih izzvalo ploho strupenih napadov, ki so opozarjali na nevarno oskrunjenje castitih nemških starin, šele nedavno popravljenih z deželnim, tedaj nemškim denarjem. In "Völkische Wacht" je ponovila svojo staro zahtevo, naj se sedanja lastnica brezobzirno razlasti, Gradišce pa izroci v upravljanje "Südmarki", zaslužnemu društvu za ohranitev nemške kulture in nemškega življa na ogroženih tleh "južne marke".

Zaradi teh izlivov narodne nestrpnosti je nepomembna, v glavah razposajenih dijakov vznikla in iz Lovrekovega hrepenenja porajajoca se veselica dobila pomen vsenarodne zadeve ter je obetala tabor dolinskega slovenstva. Res je, da bi se bili previdni starini* najraje zadovoljili s papirnatimi ugovori, prireditev samo pa junaško opustili, toda morali so se ukloniti upornemu duhu mladine, ki je obcutila grožnje in zahteve neznatne pešcice Nemcev in narodnih odpadnikov kot nezališano nesramnost. In to ni bila samo dijaška, marvec tudi kmecka mladina, ki se je nedavno izogibala škricev, ki pa je zdaj, najbolj po Lovrekovi zaslugi, vsa razgibana in z navdušenjem sodelovala pri pripravah na veselico.

In ko so v soboto zvecer zagrmeli topici, na vrhovih zagoreli kresovi in se proti zvezdnemu nebu v svetlih lokih pognale rakete, je še tako preprost dolincan obcutil, da pomenijo odgovor tujcem in njihovim placancem: to je naše, tu smo mi gospodarji! Miklausinovi ljudje so ves teden napovedovali kaznovalni pohod nemških mestnih telovadcev, kar je splošni odpor še povecalo. Za neverjetni primer tolike drznosti pa so dijaki in kmecki fantje natihoma postavili posebno stražo, ki je že ponoci obkolila prireditveni prostor in ga budno cuvala. Iz razumljivih razlogov pa ni bilo o napovedanih mašcevalcih užaljenega nemštva ne duha ne sluha.

V nedeljo so se na Gradišce zgrinjale nepregledne množice, ljudje so posedli preprosto zbite klopi in mize na veselicnem prostoru, ki se je raztezal po vsem grebenu, in se s smehom, krikom in vikom prerivali med šotori in plesišcem. Na odru so nastopili razni govorniki in njihovim kratkim izlivom so k sreci sledili burni klici odobravanja; dekleta so raznašala šaljivo pošto in prodajala cvetje, ki so ga bila v zvrhanih košarah prejemala od Lovreka; dijaki so uprizarjali šaljive prizore, pevski zbori so izmenoma prepevali umetne in narodne pesmi in poskocna godba je vabila lahkonogo mladino k veselemu rajanju: vsepovsod je bilo vrvenje in gibanje, smeh in vzklikanje. Stoteri zvoki so v pestri mešanici odmevali v dolino.

Lovrek je bil sprva nekoliko razocaran. Vprežen v gostilniško delo, je tical v kleti, kjer sta z Janezom brez prestanka natakala vino in ga oddajala neucakanim natakaricam. Gostilna je bila namrec prevzela prodajo toplih jedi in vina, tocenje piva je bilo dodeljeno gospe Skalovnikovi, hladne jedi, pecivo in slašcice pa je prodajal veselicni odbor sam. Proti veceru, ko je bilo sicer še vedno mnogo dela, a je glavni naval že nekoliko popustil, Lovrek ni mogel vec vzdržati. Z jalovim izgovorom je prepustil tocenje Janezu in se po ovinkih prikradel k cvetlicnemu šotoru, kjer je slutil Vido. Dekleta so se pravkar razhajala, da se zaženejo v plesni metež.

"Ali plešete?" so ga vabile, in ko je Lovrek obžalovaje odkimal, so smejoc se odbrzele.

V njegovo veliko zadošcenje je Vida ostala, ceš da je za ples prevec utrujena. Pa naj ji nekoliko razkaže veselicni prostor. Srecna in razigrana, kakor dva velika otroka, sta se sprehajala naokrog in se pri tem nista niti malo ozirala na zacudene, muzajoce se ali celo neodobravajoce poglede, ki so ju spremljali. Nato sta se vrnila v prazni cvetlicni šotor, kjer sta se nemoteno, toda neprestano opazovana živahno pogovarjala.

Deklica se je kar cudila nad fantovo razgledanostjo.

"Mnogo vec znate kakor jaz. Ali ste hodili v srednjo šolo?"

"Nisem, toda mnogo citam in se rad ucim. Imam precej veliko knjižnico, ki jo po svojih moceh izpopolnjujem, kakor mi je svetoval gospod Urbancic, moj dobri ucitelj."

"O, to mi morate pokazati! Knjige imam tako rada!"

"Če želite, takoj!"

V pogovoru sta se prerinila do hiše, iz katere so sredi pravcatega sejemskega vrvenja kakor cebele tekale s krožniki obložene natakarice. Preden pa sta se utegnila prebiti skozi gneco, ju je pred vrati ustavil Vidin brat Zoran, vase zaljubljen visokošolec, ki je z mrkim obrazom in srditim glasom skoraj zavpil nad sestro, ceš da ji mora nekaj povedati.

Lovrek se je obzirno umaknil na stran, a že v prvem hipu je zacutil, da mu je Vidin brat sovražen in ga prezira. Ta nejasni obcutek so mu potrdile nevljudne besede mladega dijaka, ki je tako slabo dušil svoj glas, da so ga zlahka slišali vsi v bližini se nahajajoci ljudje.

"Ali se ne sramuješ? Ves vecer se pogovarjaš samo s tem navadnim vrtnarjem! To ni družba zate! Ljudje že s prsti kažejo za teboj, goska neumna! Takoj k mami!"

Deklica je prebledela, kdo ve, ali od jeze ali od sramu, in se s povešeno glavo obrnila k Lovreku.

"Oprostite!" je zašepetala in odhitela, ne da bi bila pocakala na brata, ki je od dalec z oholim pogledom in z zdolgocasenim obrazom premeril osramocenega fanta in ga omalovažujoce opozoril: "Slišite vi, zdi se mi, da vas išcejo. Boljše bo, da se pobrigate za svoje opravke, kakor da brez dela postopate z nedoraslimi dekleti naokrog!"

Rahlocutnejši poslušalci so se v zadregi obrnili, drugi so se škodoželjno smehljali, nekaj deklet pa se je celo na glas zahihitalo. Lovreku se je zdelo, da stoji razgaljen sredi sovražnih in zanicljivo se režecih obrazov. S stisnjenimi ustnicami in nevarno se bliskajocimi ocmi se je prerinil skozi umikajoco se množico in nato planil v klet, kjer ga je celo Janez sprejel z nejevoljnimi ocitki. Vina je zmanjkalo, nov sod bi bilo treba nastaviti, kako naj vse to opravi sam? Prijatelj mu ni odgovoril. Z okamenelim licem se je lotil nastavljanja in se poslej do konca veselice ni ganil iz kleti. Zjutraj, ko so v lahni jutranji megli izginjali najvztrajnejši veseljaki in hripavo prepevajoc klobuštrali po sadovnjaku, se je najprej globoko oddahnil in se nato utrujen sesedel na klopco pred hišo.

Prevzel ga je en sam obcutek: iznenada in brez pravega razloga ga je bil nekdo udaril po licih, ki so mu gorela v skeleci bolecini, kakor da je njegova domneva resnicna. Nehote se je potipal po njih in zardel ob spominu na žalitev.

Nato ga je nenadoma prevzela takšna žalost, da je zaril glavo med prste, ki so se porosili s solzami, curljajocimi iz oci, ne da bi se bila njegova bolecina vsaj nekoliko zmanjšala.

Popoldne, ko se je naspal, je pregledoval sadovnjak. Pijanci so polomili mnogo vej in v neumni objesti otresli drevje, da je nezrelo sadje na debelo ležalo po tleh. Trava je bila dalec naokrog poteptana in vsa nastlana s papirjem in ostanki jedi. Ob pogledu na to razdejanje se je krcilo Lovrekovo srce v bridkem kesanju. Čemu se je tako pehal za vcerajšnjo prireditev? Mar zato, da mu pijanci unicijo nasade? Mar zato, da je izvedel nekaj novega: da je kot navaden vrtnar clovek nižje vrste, ki ne spada v gosposko družbo?

Zvecer so ga obiskali zaleški dijaki. Lovrekovo neugodno doživetje jim je bilo znano, a omenili ga niso niti z besedico. Ko pa jim je Lovrek z navidezno ravnodušno kretnjo, toda trpecim pogledom pokazal nastalo škodo, je Tonce vzrojil in s pestjo udaril po mizi: "Ti, Lovrek! Če še enkrat prirediš veselico tej drhali, te nasuvam s temile rokami! Škoda je tvoje lepe zemlje, še bolj pa tebe samega!"

 

VI.

Lovrek se je mocno spremenil. Skozi njegovo zagorelo polt ni vec udarjala temna rdecica, glasilka zdravja in življenjske radosti, temvec se je umaknila zamolkli bledici. In udrte oci so zgovorno pricale o precutih noceh in notranjem trpljenju. Trojno je trpel: ponižali so njegov vrtnarski poklic, na katerega je bil doslej tako ponosen, s surovimi besedami so mu oskrunili cisto doživetje mlade ljubezni, a oboje je zanetil Vidin brat. Trpka grenkoba prvega razocaranja pa je še bolj okrepila njegovo hrepenenje in ga hkrati preoblikovala in izpopolnila: hotel je ven iz dosedanjih razmer - v široki svet,

želel si je nove rasti in novih pobud. Pretesna in premalenkostna mu je postala domacija, pac zaradi tega, ker mu je iz negotove bodocnosti mahala Vidina roka, pozivajoca ga k vecjim naporom in drznejšim vzponom.

Meril je svoje sile in pretresal razlicne možnosti, vendar ni našel primernega izhoda. Z razmišljanjem se je bolj in bolj zavedal, da raste iz njegovega trpljenja nekaj visokega in lepega, še vecje hrepenenje, brez katerega bi njegova duša poplitvela in njena rast osiromašila. Moral se je razmahniti! Toda kako, kje, s cim? Mucil se je, pogosto tudi jezil, koval nacrte in jih opušcal, se smešil z neplodnimi poskusi, slednjic pa vedno znova zasanjal. Vcasih bi se bil najraje zatekel k prijatelju Urbancicu, a ta je bil zdaj oddaljen in imel svoje skrbi. In nekako se je Lovreku tudi upiralo, da bi njemu razkril custva, ki jih skoraj samemu sebi ni zaupal. Raje je zamišljen in vase zaprt pohajal naokrog ali pa se je zakadil v delo z besno marljivostjo, ki teti kar nic ni bila všec.

Minevali so tedni. V dolini je v vsej prelesti zagospodarila jesen, kakor da hoce ljudi in naravo odškodovati za dolge mesece prihajajoce zimske enolicnosti in pušcobe. Na Gradišcu so spravljali pozna jabolka. Vsak obiralec je imel svoje drevo, s katerega je s previdno roko trgal rumena, rdeca in bledorožnata jabolka ter jih polagal v košaro, privezano na lestvi, toda šele takrat, ce je po skrbnem ogledu presodil, da je jabolko povsem zdravo. Slabše sadje je našlo svoje mesto v drugem jerbasu, vse ostalo pa se je zakotalilo na tla, kjer je pocakalo, dokler ga niso pobrali in porabili za sadjevec.

Popoldne jih je po daljši odsotnosti obiskal grof d'Harancourt. Lovrek, stojec vrh lestve, je opazil, kako mu je teta prihitela naproti in ga odvedla v izbo, kjer sta ostala dlje casa. Hm, bržkone se grof odpravlja pa se je prišel poslovit.

Čez nekaj casa so se vrata odprla in spoštovani gost je sam prišel v sadovnjak, kjer si je z zadovoljnim obrazom poznavalca ogledoval svetle kupe žlahtnega sadja, nakopicenega pod drevjem. Lovrek je urno zdrknil z lestve in razveseljen pozdravil svojega zašcitnika, ki mu je krepko stisnil roko, stopil nato za korak nazaj in si ga pozorno ogledal.

"Kaj ti je, fant moj? Ali si bolan?"

Lovrek je v zadregi odkimal in se poskušal šaliti.

"Nic mi ni. Morda so tudi mene prebarvali jesenski dnevi?"

Grof ni odvrnil nicesar. Obrnil se je in ga s kretnjo povabil s seboj. Ko sta se približala hiši, se je ustavil in rekel: "Poslavljam se in h gospodu župniku tudi še moram. Veš kaj, Lovrek, pospremi me nekoliko, obiranje ti itak ne uide!"

Fantu se je zazdelo, da imajo njegove besede neki skriti namen, a vseeno ga je takoj ubogal. Pot ju je vodila ob nekoliko narasli Ložnici, ki je glasno šumela in spremljala njun vedno živahnejši pogovor. Beseda je dala besedo, in glej cudo! Česar bi Lovrek za ves svet ne bil razodel nikomor, to je na tej kratki poti do župnišca od njega izvedel modri stari grof, ki je kakor malokdo znal pripraviti ljudi do govorjenja in razbirati tudi neizgovorjene besede. Njegova bogata izkušnja mu je vrhu tega odkrila nekaj, cesar niti Lovrek sam še ni jasno obcutil: da se ga polašca malodušnost, ki bi utegnila njegov visoko stremeci in za vse plemenite vrednote dovzetni mladeniški duh pritisniti k tlom, odkoder bi kakor mnogi drugi zdrknil v mocvirje tope in ubijajoce vsakdanjosti.

Na tako imenovanem farovškem mostu, za slab streljaj oddaljenem od belega in na prijaznem holmu dvigajocega se župnišca, je grof obstal in se s hrbtom naslonil na leseno ograjo.

"Lovrek, hvala ti za zaupanje! In zdaj dobro poslušaj, kar ti povem, ceprav se ti bo cudno zdelo, da ti odkrivajo resnico te vrste usta pripadnika ene najstarejših francoskih plemiških rodbin. Niti plemstvo niti naslovi niti bogastvo - ni vredno pocenega groša, ce ni povezano s pravim clovekom. Vidiš, jaz kot plemic ne terjam nobenih posebnih pravic, a tudi enakosti v obicajnem pomenu besede ne priznavam. Z vsem srcem priznavam samo eno: enakost vrlih ljudi, tistih, ki jih družijo nenapisani zakoni v veliko rodbino, segajoco preko državnih, narodnih in stanovskih meja, preko vseh predsodkov. Zate, Lovrek, vem dobro, da si in boš vedno clan te edine zares plemenite skupnosti. In ce te potolaži: tistemu fantu, ki te je ponižal, bi bila skoraj zagotovo velika cast, ce bi smel pristnemu grofu seci v roko in ga imenovati za svojega prijatelja. Vidiš, njemu svoje roke ne ponudim, tebi pa iz vsega srca! In da sem tvoj prijatelj, veš že dolgo!"

Mimogrede je ujel njegovo roko, jo stisnil in nato nadaljeval - videc pred seboj mlado, s solzami orošeno lice -, z mocnejšim poudarkom: "Vendar živeti moramo med ljudmi in ti hocejo v pretežni vecini peska v oci, zvenecih naslovov, dokoncanih šol, bogastva in kaj vem, cesa še. Tudi ti moraš racunati s tem! Vidim, da te sedanje okolišcine prevec utesnjujejo! Pojdi v svet, Lovrek!"

Fant se je zdrznil in zacudeno pogledal modrega moža, ki je cital v njegovem srcu kakor v odprti knjigi.

"Saj bi šel," je jeknil, "toda kam?"

"Pred dvema mesecema se je vrnil Marinov sin iz Francije, kjer je koncal znamenito vrtnarsko akademijo v Versaillesu. Lovrek, to bi bilo zate! Sicer zahtevajo za sprejem dokoncano nižjo poljedelsko, nižjo srednjo ali pa mešcansko šolo, toda v izjemnih slucajih dopušcajo tudi prosilce brez njih k sprejemnemu izpitu. To ugodnost ti lahko uredim. Izpit je seveda precej strog in se opravlja v zacetku oktobra, tako da imaš za temeljito pripravo še leto dni casa. S tvojim znanjem in tvojo bistro glavo sem preprican, da ga opraviš igraje. Najvec težav bi najverjetneje imel s francošcino. Vendar so moji rojaki do tujcev zelo obzirni. Poleg tega pa imaš še mnogo casa in Marinov sin, ki bo nekaj casa prakticiral pri svojem ocetu, ti bo zagotovo rade volje na uslugo. Odloci se, Lovrek! Preprican sem, da se v Franciji veliko nauciš: napredoval boš v svoji stroki, kakor se ti danes niti ne sanja, še bolj pa v presojanju ljudi in življenja. Torej, prijatelj moj, ali hoceš?"

"Oj, kako rad," je zašepetal fant, ki se mu je od razburjenja glas kar zatikal. "Srecen bi bil ... Vendar pa, ali ne bo študiranje zame predrago? In kaj bodo brez mene na Gradišcu?"

"Nic se ne boj! Vrt uspeva, odjemalce imate, preprican si lahko, da te bosta Janez in Polonica dobro nadomešcala. Za znižano šolnino in oskrbo v šolskem konviktu* bom že jaz poskrbel. Nekaj denarja bo seveda že treba žrtvovati. Najboljše bo pac, da povprašava gospoda Urbancica za njegovo mnenje."

Ta je kot Lovrekov varuh še vedno upravljal premoženje obeh otrok. Doslej so vse ciste dohodke, med njimi tudi ocetove - še vedno od casa do casa iznenadujoce denarne pošiljke -, delili na tri dele: enega za izboljšanje posestva, druga dva za Lovreka in Polonico. Teta ni hotela nicesar, ceš da ne potrebuje in itak ne bo vec dolgo na svetu. Natancen proracun je pokazal, da bi fantov delež skoraj zadošcal za triletni študij v vrtnarski šoli. Urbancic kot varuh ni nasprotoval, nasprotno, vneto je prigovarjal neodlocno in žalostno starko, naj se vendarle sprijazni z mislijo na triletno odsotnost ljubljenega necaka, in koncno je le pristala.

Grof je odpotoval in nato kmalu sporocil iz Francije, da bo Lovrek gotovo sprejet na vrtnarsko akademijo, ce opravi predpisani izpit. Samo pridno naj se uci! - Kako je fantu odleglo! Pred seboj je imel natancno dolocen cilj, a zanj bo potrebno vložiti veliko vztajnosti. Zagrebel se je v knjige, se ucil francošcino in druge ucne predmete, zlasti fiziko, kemijo in prirodopis, iz katerih se je zahtevalo temeljito znanje. V marsikateri snovi je bil že od prej dobro podkovan, mnogokje pa mu je manjkala potrebna podlaga, zaradi cesar je tu in tam podvomil o možnosti zmage. No, Marinov sin, h kateremu se je Lovrek zatekel po nasvete, ga je vselej potolažil, zatrjujoc mu, da tam ne cenijo toliko naguljenega znanja, marvec si ogledajo cloveka v celoti, pri cemer pazijo, ali je zares poklican za ta lepi vrtnarski poklic. In Lovrek se je pomiril in se s podvojeno žilavostjo lotil pretrdih orehov, dokler jih nazadnje ni zmogel. Blagodejno je cutil osvežujoco silo uspehov in spoznal pomembno življenjsko resnico, da sleherna premagana ovira rodi nove sile ter krepi vero v lastno vrednost.

Še sam ni vedel, kdaj je odbrzelo tisto leto, polno naporov in duševne osamljenosti. Kar nenadoma je udarila ura slovesa. - V poslednjem hipu ga je zamikalo, da bi vendarle ostal doma in se ne pehal za uspehi dvomljive vrednosti, a naposled je zmagala volja. In tako se je konec septembra z utripajocim srcem oziral iz puhajocega vlaka proti oddaljujocima se Gradišcu in Belem dvoru, ki sta ga v složni sosešcini pozdravljala in se mu hkrati bolj in bolj odmikala. Ko plašne misli so švigali brzojavni drogovi mimo njegovih oci, na desni se je iz rudnika valil crn dim in se zrcalil v blesteci površini s trsicjem obraslega ribnika. Bele dolinske vasi ter cerkvice na gricih so se prikazovale in spet izginjale.

Na razborški postaji se gnetejo in prerivajo ljudje, silijo k vozovom, pozdravljajo znance ali prodajajo zijala. Lovrek zadrhti. V družbi razborških deklet zagleda Vido. V preteklem letu jo je videl samo dvakrat, pa še to samo od dalec. Tudi ona ga je zagledala. Na njegov sramežljivo plašni pozdrav mu zardela prikima. Obotavlja se nekaj hipov, nato pa, kakor v odlocnem sklepu prihiti s prožnimi koraki pred njegovo okno.

"Ali niste v Ljubljani?" jo vpraša Lovrek po ponovnem pozdravu, ves zmeden, kako pravzaprav priceti pogovor.

"Ocka goduje, pa sem jo kar natihoma popihala domov. Jutri se vrnem. Kam pa vi, gospod Gradnik?"

"Dalec, v Francijo."

"Za božjo voljo, kaj boste tam?"

"Študiral bom na vrtnarski šoli v Versaillesu ... Tri leta ostanem tam."

Deklicin jasni obraz preleti komaj vidna senca, ki Lovreka nepopisno osreci.

"Tako dolgo? No, pa obilo srece! In nikar nas v tujini ne pozabite povsem!"

Njemu vzplamte oci: "Vas gotovo ne! Ali mi tudi vi obljubite enako?"

Dva mlada pogleda se za trenutek srecata, kakor v tihi obljubi. Vlakovodja zatrobi in deklica seže s hlastno kretnjo v Lovrekovo hrepenece iztegnjeno roko.

"Pogosto se vas bom spomnila!" zamrmra s povešenimi ocmi in se nato vrne k svoji družbi. S premikajocega se vlaka vidi Lovrek med mnogimi pozdravljajocimi rokami tudi njeno in cuti, da velja njeno mahanje samo njemu, njemu edinemu.

Nato je vlak izginil za hišami. A na svoji dolgi vožnji je Lovrek pred seboj neprestano videl njene tople oci in sklenil, da mora narediti sprejemni izpit in se izšolati, sicer se raje nikoli vec ne vrne domov.

 

9. poglavje

 

SMRTNA KOSA

 

I.

Dragi moji!

Vaše zadnje pismo, z dne 19. IV. 1912, sem prejel in se Vam zahvaljujem za natancno porocilo o Gradišcu. Veseli me, da gre vse v tako lepem redu izpod rok in da me pri spomladanskem delu ne pogrešate prevec. Tudi mi v šoli smo sedaj bolj vpreženi. Z lepšimi dnevi smo mnogo na prostem, kjer delamo, v skupine razdeljeni, zdaj v tem zdaj v onem vrtu. Saj jih nimamo nic manj ko šestnajst. Samo rani zelenjadi je odmerjenih 2000 m², za vso zelenjad pa cela dva ha! Na sadovnjaku, ki meri 4 ha, raste cez 14.000 sadnih dreves, pripadajocih 1000 razlicnim vrstam. Kaj, Janez, to so številke! Vrtovi za okrasne rastline niso mnogo manjši, ali o teh ne govorim, pri nas jih še ne bomo tako kmalu imeli. Vsi vrtovi brez sadovnjakov merijo cez 10 ha, razen njih pa je na posestvu nebroj toplih gred in steklenjakov in celo lastna vremenska postaja. Lahko si mislite, koliko osobja, višjega in nižjega, je treba za vse naštete ustanove. Najodlicnejši francoski vrtnarski strokovnjaki so naši ucitelji, in njih zasluga je, da uživa naša šola svetoven sloves. Dan za dnem jo posecajo tujci iz raznih krajev sveta, ogledujejo si poedine vrtove in kulture in prisostvujejo pouku. Kar ponosni smo, kadar vidimo njih obcudovanje.

Pouk je razdeljen zelo razumno. Ne ucimo se samo v šolskih sobah ali delavnicah, najvec ur prebijemo na prostem, kjer ima vsaka skupina tocno doloceno delo, utrjujoc tako v šoli obravnavano snov. Vse kajpak ne pride na vrsto, kajti šolskih predmetov je mnogo. Za primer naštejem najvažnejše. Ucimo se o sadjarstvu, o okrasnih rastlinah, povrtninah, o gojenju zgodnjih povrtnin, o proizvodnji semenja, cvetlicarstvu na prostem in v steklenjaku, o gojenju zdravilnega in aromaticnega, to je dišavnega bilja, o rastlinskih boleznih, o konzerviranju sadja itd. Vkljub množini tvarine nikoli ne ostane zgolj pri mrtvi besedi, nego vse, kar nam povedo ali razložijo v šolski sobi, nam vsaj deloma pokažejo takoj ali pozneje zunaj na vrtu. Radi tega mi ucenje ne prizadeva preglavic, in ako bi mi francošcina tekla nekoliko bolj gladko, vobce ne bilo nikakih težav. No, profesorji so zelo prijazni in me veckrat pohvalijo, mogoce zato, ker sem tujec in ker vidijo, da se trudim.

Moji soucenci so prijetni fantje, vecinoma Francozi. Tujci so razen mene v letniku samo štirje, dva Americana, en Italjan in en Holandec, moj dobri prijatelj Jan Hooven. Njegov oce, trgovec s sadjem v Amsterdamu, dobro pozna naše kraje, ker pogosto kupuje sadje v mariborski okolici. Jan je prikupen fant, nekoliko starejši od mene, nic bahat, ceprav je njegov oce zelo premožen. Po materi je podedoval velike vrtove pri Haarlemu in je že samostojen gospodar, ki se hoce tu v Franciji nauciti vsega, cesar doma nimajo. Zelo me vabi, naj preživim letošnje pocitnice na Holandskem kot njegov gost. Menda se res odlocim in sprejmem njegovo vabilo, zakaj domov ne nameravam, saj bi bila vožnja predraga. Mimo tega me zelo mika, da bi na licu mesta proucil svetovno znano holandsko cvetlicarstvo.

Kaj naj Vam še pišem? Posebnih dogodkov doslej nisem doživel. Dnevi mi potekajo v delu in ucenju zelo hitro. V prostih urah se ukvarjam z neko iznajdbo, o kateri zaenkrat še molcim, ker jo moram najprej koncati in potem preizkusiti.

Pred mesecem dni me je obiskal gospod grof. Bil je prijazen, kakor vedno, samo nekam potrt in postaran se mi je zdel. Skoro gotovo ni pri najboljšem zdravju, vendar upam, da mu ni nic hudega.

Od oceta, tako mi pišete, še vedno ni glasu. Njegov molk me skrbi. Kdo ve, ali ne leže kje med tujci sami, brez pomoci in oskrbe! In teta naj cimprej stopijo k zdravniku, da se jim naduha spet ne poslabša. Slišal sem, da je huda in trdovratna bolezen, zato naj ne odlašajo! Polonica, Ti si mi odgovorna!

Pozdravite mi vse znance, posebno gospoda Urbancica, ki mu bom itak o priliki pisal. Vi pa mi oprostite, da sem bolj redek s pisanjem! Vcasih sem utrujen, pogosto pa za daljše pismo res nimam pravega casa.

Vam vsem pošilja najlepše pozdrave

Vaš Lovrek.

Versailles, 25. IV. 1912.

Ecole nationale d' horticulture.

 

II.

Nujno pismo je povabilo Lovreka na grad grofa d' Harancourta v bližini Dijona, kjer je njegov dobrotnik preživljal letošnjo pomlad. Mladenic se je prestrašil, zaslutivši, da je nenadni poziv v zvezi z grofovo boleznijo. Kljub napornemu ucenju za bližajoci se diplomski izpit, ki naj bi zakljucil tretje leto njegovega šolanja, se je takoj pobrigal za dopust, in dan pozneje urno korakal skozi obsežni harancourtski park. Kostanji starega drevoreda so bili še goli, a na hrapavem lubju so se že grbancili popki, na vejah šcebetali šcinkavci, v grmovju so se prepirali vrabci in v vrhovih odpevali kosi - same price bližajoce se pomladi.

Po polurni hoji se je Lovrekov pogled iznenadeno ustavil na mogocnih zidovih harancourtskega gradu, ki je kakor nemi velikan iznenada zrasel za drevjem. Tiha velicina in velicastna preprostost zgradbe sta se dovršeno spajali z okolico, ki je polagoma prehajala v megleno ravan, omejevano na severovzhodu s temnim smrekovim gozdom. Po sredini je reka Saona zarisavala vanjo svoje blešcece truplo, katerega svetlikajoca se površina je spominjala na luskine silne kace.

Na gradu so fanta že pricakovali in ga brez odlašanja odvedli h grajskemu gospodu, ki je pocival na velikem naslonjacu v svoji delavnici. Njegove ustnice so se prišlecu nasmehljale v pozdrav, a njegova izsušena roka, ki se je bila stegnila, mu je po brezuspešnem naporu kakor brez moci omahnila v narocje. Upadlo lice je imelo nezdravo prsteno barvo in oci so ležale globoko v svojih duplinah.

"Čudiš se, kajne?" je vprašal grof s šibkim glasom. "Nikar ne odkimavaj, dobro vem, da je slaba z menoj. Ravno zato sem te poklical."

Preplašeni Lovrek ni vedel, kaj bi odvrnil.

"Sedi, sedi, decko, ti moje živo nasprotje! Zdrav, mocan in zal ... V šoli napreduješ, kakor mi porocajo. Prav je tako. Nisi me razocaral, hvaležen sem ti. Saj me razumeš? Žal bi mi namrec bilo, ce bi te bil zavedel v tvegano podjetje."

Njegov mladi gost je odprl usta, da bi ugovarjal, vendar pa grof ni cakal na odgovor, marvec je nepricakovano vprašal: "Ali se mocno veseliš vrnitve?"

"Ne tajim," je odvrnil fant, "vlece me domov. Vendar mi ne bo lahko slovo iz vaše domovine, ki me je toliko naucila."

"Šola te zadovoljuje?"

"Vec, mnogo vec! V njej sem se preprical, da je vrtnarstvo caranju podobna umetnost. Pobožno zavzetje me je prevzemalo, ko sem prisostvoval ustvarjanju vaših velikih mojstrov. Komaj cakam, da poskusim svoje, pri njih pridobljeno znanje doma, na svojem vrtu ... Ta želja me tudi najbolj vlece domov ..."

"Zdaj se pac pridno uciš za izpit, kaj?"

"Noc in dan. No, hvala Bogu, kmalu bo za mano. Potem bodo sledile priprave za razstavo v Parizu in za slovo najlepše, skupno poucno potovanje, ki nas popelje po Franciji, Holandski in Nemciji. V Erfurtu se razstanem od tovarišev in se sam odpeljem v Zalesje."

"Mnogo lepega boš videl," je prikimal grof. "Toda kaj je s tvojo iznajdbo?" je poizvedoval nato in se dobrohotno smehljal ob pogledu na mladenicev srecni obraz, ki je prical, kako po volji mu je skrb njegovega zašcitnika.

"O, saj ni nic posebnega!" se je branil. "Preprost škropilnik za unicevanje sadnih škodljivcev. Že na Gradišcu sem ga sestavljal, a tukaj sem ga izpopolnil s pomocjo mojstrov v šolski delavnici."

"Preproste iznajdbe so vcasih pomembnejše od sestavljenih, pogosto tudi potrebnejše ... Razen tega so tvoj izum sprejeli na vrtnarsko razstavo! Vidiš, vse vem! No, cestitam ti in upam, da prodreš z njim. Želim, da se s slavo ovencan vrneš k svoji deklici domov."

Lovrek je povesil glavo in ni odgovoril.

"To ti recem," je poudaril grof, "ce te ne bo znala ceniti, jo cimprej pozabi! Sicer pa prepustiva odgovor bodocnosti," je zakljucil utrujeno in umolknil.

Fant se je obzirno dvignil, da bi se poslovil, vendar ga je bolnik z rahlo kretnjo zadržal na sedežu.

"Preden odideš," je nadaljeval po dolgem premolku, kakor da je zbiral sile za nadaljnji razgovor, "moraš vendar izvedeti, cemu sem te poklical k sebi. Bolan sem, ledvice mi nagajajo. Morda me reši zdravniški nož ... Odlocil sem se za nevarno operacijo ..."

"Gotovo se posreci!" je vzkliknil Lovrek.

Grof je skomignil z rameni.

"Morda, morda ne! Zdravniki upajo. Naj bo tako ali drugace, zdaj urejam svoje posvetne zadeve, in tudi od tebe bi se rad poslovil, od tebe, ker si mojemu srcu drag zaradi sebe samega, hkrati pa poosebljaš zame tisto lepo dolino, ki mi je darovala toliko nepozabnih ur ... Vam vsem velja moje slovo ..."

Medtem ko je Lovrek komaj zadržaval solze, je vzel grof s pisalne mize starinsko, široko nabito usnjeno mošnjo.

"Malenkost za spomin! V mošnji je nekaj napoleondorov*. Rad bi ti jih prepustil vec, toda vse moje premoženje pripada po napisanih in nenapisanih zakonih mojemu sorodstvu. Tej skromni vsoti pa dodajam nekaj dragocenejšega, modrost naše rodbine, pridobljeno v dolgoletnem izgnanstvu. Za hude case zbiraj zlato! Ne prodaj teh zlatnikov za udobnejši papir, ne vlagaj jih v denarni zavod, in ne jemlji obresti od njih. Skrij jih na varnem mestu in pomnoži njihovo število! Kajti zdi se mi, da so hudi dnevi zelo blizu ... Jaz jih menda ne doživim vec ..."

Lovrek se je jecljajoc zahvaljeval za bogato darilo in iz oci so mu na lica kapljale solze.

"In zdaj, dragi moj decko, kratko slovo! Bodi srecen in ostani, kakršen si bil doslej! Spomni se vcasih na starega grofa!"

"Nikoli vas ne pozabim," je hlipal fant in poljubljajoc mocil starcu uvelo roko.

S težkim srcem se je vrnil v šolo, kjer ga je cakal poziv avstro-ogrskega poslaništva v Parizu, naj se takoj zglasi pri naborni komisiji. Že prejšnje leto se ji je moral predstaviti, vendar so ga zaradi študija pustili pri miru. Odpeljal se je torej v Pariz, kjer je hitro opravil: tudi letos so ga spustili, ceš da ga bodo že doma potrdili. Tako je spet za eno leto ušel vojaški suknji. V svojem veselju je tisti dan ostal v Parizu in želel izkoristiti priložnost, da si vsaj še enkrat bežno ogleda velemesto, "glavno mesto sveta," kakor ga imenujejo Francozi, ki ga je s svojim trušcem in vecnim nemirom ocaralo in vznemirjalo hkrati. Ves dan se je vozil z elektricnimi železnicami ali postopal po trgih, katerih prostranost ga je plašila. Zvecer je utrujen sedel v kavarni in se zatopil v casopis, ki ga je bil malopoprej kupil od veselega crnikastega raznašalca. S slastjo je srebal okusno cokolado in prigrizoval pecivo. Kar naenkrat mu oci obstoje na kratki, suhoparno javljajoci vesti, da je dopoldne, po sicer uspešni operaciji, podlegel svoji bolezni grof Henri d'Harancourt. Sledili so še podatki o njegovem življenju ter sporocilo o prenosu trupla v rodbinsko grobnico, ki jih mladenic ni vec cital.

Časopis je zdrsnil iz njegove otrple roke na tla, in s pekoco jasnostjo je obcutil, da je v njegovem življenju zazijala velika vrzel, ki je z nicimer ne bo mogel docela zapolniti.

 

III.

Grofova smrt, ki je tako bolestno odjeknila v Lovrekovi duši, je zacela v njegovem življenju, ne da bi bil slutil, novo obdobje, polno bridkosti, preizkušenj in neprijetnosti. Iz Polonicinega zadnjega pisma je zvenel komaj prikrit strah glede tetine bolezni, govorilo pa je tudi o novih Miklausinovih naporih, ceš da spet kljubuje Gradnikovim. V Lovrekovi odsotnosti si je bil omislil na Belem dvoru veliko vrtnarijo, s katero je povzrocal Gradišcu vedno obcutnejšo škodo. Lovrek je bil poparjen in je vzdržal v šoli le zaradi izpita, za katerega se je pripravljal na vse pretege. S stisnjenimi zobmi se je zaklel, da ne ostane dolžan staremu sovražniku.

Diplomski izpit je vseeno opravil z odlicnim uspehom in z zadošcenjem prejel listino, ki mu je podeljevala naslov vrtnarskega inženirja. O njegovem izumu so se strokovnjaki izrazili pohvalno in velika tovarna za vrtnarsko orodje mu je zanj ponudila 1000 frankov ter zagotovila primeren odstotek cistega dobicka, ce bi se pršilnik dobro obnesel. Lovrek je ponudbo z veseljem sprejel. Zdaj bi jo bil najraje pocedil domov, vendar je ostal zaradi tovarišev. Z njimi se je udeležil zakljucnega poucnega potovanja, ki ga je zelo navdušilo. Vzhiceno je porocal o svojih vtisih prijatelju Urbancicu.

V Amsterdamu je bil gost Janovega oceta, s katerim se je dogovoril - tako mimogrede pri obedu -, da prevzame zanj nakupovanje jabolk v domaci dolini. Takrat še slutil ni, kako ucinkovito orožje mu usoda potiska v roke, prav tako se ni zavedal daljnosežnosti trgovceve ponudbe, temeljece - vsaj tako je sodil Lovrek - edino na prijateljstvu z njegovim sinom. Saj mu ni bilo znano, kako dobro si ga je trgovec ogledal in kako vešc poznavalec ljudi je bil.

Ko se je mladi Gradnik preko Jesenic pripeljal v Ljubljano, se je junij že mocno nagibal h koncu. S postaje je zavil v bližnjo kavarno, da bi si s citanjem krajšal dolgocasno cakanje na prihodnji vlak proti Celju. Ponoci je slabo spal in zdaj je brez prave zbranosti prelistaval raznorazno casopisje, zadovoljujoc se s prebiranjem naslovov in tu pa tam tudi kakšnega clanka.

A kaj je to? Zdrzne se in cita.

Uspeh našega rojaka v tujini. - Naš rojak, g. Lovro Gradnik iz Zalesja, je nedavno z odlicnim uspehom opravil diplomski izpit na vrtnarski akademiji v Versaillesu in si pridobil kot prvi Slovenec naslov vrtnarskega inženirja (ingenieur horicole). G. Gradnik, ki je v svoji ožji domovini znan po svojem odlicno oskrbovanem vrtu na Gradišcu pri Zalesju, pa je dosegel velik uspeh tudi na vsefrancoski vrtnarski razstavi v Parizu. Za njegovo iznajdbo, pršilnik, služec ugonabljanju mrcesa na sadnem drevju, mu je bila podeljena zlata kolajna. Hkrati pa je velika tvornica za vrtnarsko orodje takoj odkupila njegov izum in sklenila z iznajditeljem ugodno pogodbo. Vrlemu rojaku, ki se mu sprico njegove mladosti - star je šele 22 let - obeta krasna bodocnost, iskreno cestitamo!

Ob branju laskavih vrstic je Lovreka spreletavala vrocina, da si je nekolikokrat obrisal rosno celo. Kdo je napisal clanek, je bila njegova prva misel. Edino Urbancic, ta zlata prijateljska duša, je bil tako tocno poucen, on mu je pripravil to svojevrstno presenecenje. Mladenicevo dušo je preplavilo ponosno zadošcenje. Vsi bodo citali, vsa dolina bo izvedela! Čudili se bodo in govorili bodo o njem in - tudi Vida bo slišala ... O, zdaj ni vec navaden vrtnar, zdaj ga morajo ocenjevati nekoliko drugace! Zdaj jim je enakopraven, zdaj se jim je približal ... Zatopil se je v prijetno sanjarjenje in pozabil na list, ki je razgrnjen obležal na mizi. Lovrek ni bil necimrn, a zdaj se je razbohotila v njem samozavest, prejemajoca gnojivo iz spominov na težke ure, v katerih se je pocutil ponižanega v grenkih obcutkih manjvrednosti, ki še danes niso povsem izginili iz njegove duše. Zacasno so se morali umakniti, cakajoc na ugodno priliko, da buhnejo morda s toliko vecjo silovitostjo na dan.

Gostje so prihajali, narocali kavo ali caj in srebajoc prebirali casopisje. Lovrek se je nehote oziral po bralcih, ali ne citajo mogoce pravkar clanka o njem. Kako bi se pac zacudili, ce bi jim kdo razodel, da sedi med njimi sam Lovro Gradnik, ki se mu kar nic ne pozna, da je slaven clovek. A kdo naj jim to pove? Sam? Nasmehnil se je, poklical natakarja, placal in odšel iz kavarne, da nekoliko pokolovrati po mestu.

Zvecer se je nestrpen vozil proti domu, a se komaj zmenil za slikovito, mimo njega drveco pokrajino. Vozovi so bili napol prazni in med potniki ni bilo niti enega znanca. Lovrek je zle volje strmel skozi okno zdaj v hmeljske nasade, ki so od casa do casa bliskoma migotali mimo oci, zdaj v hribovje, ki je pocasi drselo bližje. Čudna tesnoba se ga je polašcala, tisto razpoloženje, ki prevzame cloveka, kadar se bliža dolgo zaželenemu in težko pricakovanemu cilju. Lokomotiva je tenko zabrlizgala, vlak je zahrumel v predor, enakomerno ropotanje kolesja se je podeseterilo, dokler ni spet šinil nazaj v sotesko, v kateri se je med izpranim zelenkastim prodom penila Ložnica, njegova ljuba znanka. Iztegnil se je skozi okno, kakor da jo hoce obsuti z vprašanji. A že je spet izginila: pred njim se je razgrnila dolina. Njeno ploskev je prekrivala sivina prvega mraka, a na strmih kozjaških in rudniških skalah so se še poigravali škrlatni odsevi soncnega požara. Za prvim ovinkom so se hipoma potegnili v zrak zacrneli dimniki razborške usnjarne, razvpite odpadniške trdnjave. Takoj za njo se je razgrnil pred ocmi Razbor. In, glej, tam dalec na vzhodu gorijo v rumenem svitu okna Belega dvora ... Levo od njega se izteguje Gradišce, njegovo ljubo Gradišce ... Ogledni stolp ... Ves rožnat je ... Prvi me pozdravljaš, si misli fant, kakor si se zadnji poslovil od mene. Čas je, da si prišel, mi praviš ...

Zavore se cvilec oprijemajo klopotajocih koles, in kakor nerad se vlak pocasi ustavlja. Lovrek se nagne skozi okno, diha domaci zrak, napenja oci in med vrveco množico stika za znanci, a kakor da je zakleto, prav danes ne najde nikogar. Žalosten je. Ko cez nekaj minut hlapon* sopihajoc odpelje z razborske postaje, se kakor premražen stiska v svoj koticek. S pogledi streže za roji gorecih isker, ki kakor ognjeni dež sršenijo mimo njega in zasipavajo progo. Tako si nisi predstavljal vrnitve, Lovrek! Neopazno, osamljeno in brez zmagoslavja se voziš domov! Komu je mar za skromen clanek v "Slovenskem Narodu", kdo sploh ve za nepomembnega gradiškega vrtnarja! Prav se ti godi, ker ti je domišljavost takoj stopila v glavo ...

Temne poljane dirjajo, kolesje odskakuje, sunkovito ponavljajoc napev, porojen v Lovrekovem srcu. Grmec švigne cez most, pod katerim se plazi globoka in potuhnjena, med mlini in žagami zajeta Ložnica, in se cez cas spet ustavlja.

Zalesje. Sprevodniki izklicujejo, seveda nemško spakedranko.

"Salessiach! Alles aussteigen!"

Lovrek plane s sedeža kakor prebujen iz sanj, skoci z voza in z naglimi koraki odhiti proti vhodu, kjer odda svoj listek staremu, cmerikavemu železnicarju. Trgu se izogne in kmalu stopa po mehki poljski poti, sredi njiv, pod iskrecimi se zvezdami, z Belim dvorom in Gradišcem pred ocmi.

 

IV.

Gradišce je mladega gospodarja pozdravilo z razsvetljenimi okni, ki so mu kalor rumeni lampijoni zažarela naproti. Z nabijajocim srcem se je ustavil na stopnicah pod najnižjo vrtno teraso in s polnimi prsi vdihaval blagodejno vonjavo, ki je kakor valovi pljuskala cez zidovje. Njegove vrtnice, njegovo cvetlicno grmicje ... Gibcno je stopil skozi priprta vratca in položil nogo na škrtajoci pesek, katerega belina se je medlo lesketala iz mraka. Pocasi, s pobožno zamaknjenostjo je hodil med gredami, na levo in desno pozdravljal svoje varovanke in radovedno ugibal, lovec z nosnicami, kaj poganja tu, kaj tam, kako uspeva armada sadnega drevja, katerega vrhovje se je nejasno crnilo onstran vrtnega zidu. V letih njegove odsotnosti je vsekakor zelo napredovalo, tudi Janezova porocila so bila povoljna. No, jutri si ga natancno ogleda.

Prvotna otožnost se z njegovim dviganjem s terase na teraso vedno bolj umika custvu globokega zadovoljstva: na svojem stoji ... Nehote pospeši korake, da bi cimprej uzrl tudi teto in Polonico. Tako varno je tukaj, tako v zavetju! S to zemljo je spojen, v njej bivajo najgloblje korenike njegovega žitja, tu je dom. Njegova kri se tu pretaka hitreje po žilah, kakor da sili h grudi, k bregovom in lokam, na katerih so od pamtiveka domovali njegovi predniki, pljuca dihajo laže, kakor da dobivajo boljši zrak.

Pred hišo je, Beli dvor vidi! Kako pravljicno lepa je kotlina, v kateri kraljuje ponosno poslopje, do polovice obkroženo z vrhovi temnih smrek, kakor da je odmaknjeno od resnicnosti ... Z razprtimi rokami stopi Lovrek dva ali tri korake proti njemu.

Iz polgrenkega in polsladkega sanjarjenja ga prebudi Polonicin glas, ki nekoliko vznemirjeno zapoje skozi odprto kuhinjsko okno:

"Kdo je na vrtu?"

Fant se zgane in brez odgovora ko vihra plane po stopnicah navzgor. Nekaj hipov pozneje visi na njegovih prsih zasolzena sestrica. Ko se spustita iz objema, radovedno ogledujeta drug drugega in se ne moreta nacuditi opaženim spremembam. Kako brhka je Polonica, ugotavlja brat, kako vlažno ji z zarjavelih, z zdravo rdecico nadahnjenih lic sijejo velike in temne gradniške oci. In kako zal je Lovrek, meni sestra.

"Dobro izgledaš, Polonica. Kar ponosen sem nate!"

"Eh, beži, no! Le ti si se pogospodil. Ali ti ne bo pri nas prevec preprosto?"

Namesto odgovora jo brat nežno poboža po bujnih kostanjevih laseh in vpraša: "Kako je s teto, Polonica?"

Deklicine oci se orose: "Oh, ubogi so in komaj te cakajo. Nocoj jim je spet hujše ..."

"Hujše?" se prestraši Lovrek.

"Dva tedna so bili cisto dobri, danes proti veceru pa jih je spet napadlo. Kaj se nista srecala z Janezom? Po zdravnika sem ga poslala."

"Uboga teta!"

"Najbolj se bojim," pravi sestra pobito, "da bi jih nekoc na samem napadlo. Zato jih ne izpustimo izpred oci. Zdaj je Ancka pri njih."

"Pojdiva!" rece Lovrek nemirno in potegne sestro s seboj. Ob vstopu v sobo se je kar prestrašil: teta, ki je napol sedela in napol ležala, je bila shujšana in vsa zgrbancena.

"Lovrek, moj fant!" je prišlo kakor vzdih iz njenih ust. "Bog me je uslišal, vendar sem te še docakala. Pred tvojo vrnitvijo bi ne bila rada umrla. Zdaj je vse dobro, še bolezen se mi nemara izboljša. Nekaj let bi le še živela, ce mi jih je Bog prisodil ..."

"Saj tudi boste, teta," je nežno zatrdil necak in jo toplo poljubil na uvelo lice. Dobro ženico je ta neobicajni izraz njegove ljubezni nepopisno osrecil. Pricela je jokati in kar ni mogla spustiti njegove roke.

Lovrek je pozdravil še Ancko, nato pristavil stol k postelji, Polonica pa se je zadovoljila s prucko. Ganljiva je bila slika poslavljajocega se življenja, obdanega s svežo mladostjo, vdano ljubeznijo in veliko hvaležnostjo.

"Skoraj prevec sem srecna," je zašepetala teta. "V samotnih urah, preden sem vaju dobila, sem se zmeraj bala, da umrem sama in zapušcena. Toda glej, usmiljeni Bog mi je poslal vaju, moja ljuba otroka."

Lovrek je zacel pripovedovati o svojem potovanju, hotec pregnati bolnicine misli na smrt, toda že po prvih stavkih so se pod hišo zaslišali hitri koraki in kmalu zatem so se odprla vrata. Janez je pripeljal trškega zdravnika, mirnega in prijaznega doktorja Prelesnika, ki je že s svojo navzocnostjo pomirjajoce vplival na bolnike. Med tem ko je preiskoval teto, sta se prijatelja pritajeno pozdravila, a vendarle iskreno.

Zdravnik je teto nekoliko potolažil in ob odhodu predlagal, naj gre nekdo z njim po zdravilo.

Kljub tetinim ugovorom ga je spremljal Lovrek, da ga med štirimi ocmi povpraša, kako je z njo.

"Naduha te vrste je potuhnjena bolezen," je dejal zdravnik previdno. "Nekega dne jo lahko na vsem lepem zaduši, vendar ce pazite nanjo, bo kakšno leto še vzdržala. Ne pozabite, da je pac priletna, saj ni vec dalec od osemdesetega."

Ob slovesu je še dostavil: "Da boste vedeli: v stalni nevarnosti je jeseni in spomladi ..."

S potrtim srcem se je Lovrek vrnil na Gradišce in spanje prve noci ni bilo najboljše. Toliko veselejše je bilo drugo jutro, ko je Ancka pri zajtrku javila, da je teta noc odlicno prebila, k cemur je bržkone najvec pripomoglo veselje zaradi necakovega prihoda. Izboljšanje pa je napredovalo tudi pozneje in kmalu je bolnica že posedala ali poležavala v udobnem naslonjacu pred hišo, odkoder je s srcnim zadovoljstvom opazovala veselo gibanje mladih rok.

Gradiška vrtnarja namrec nista držala križem rok. Postopoma in po tocno izdelanem nacrtu sta spreminjala nekatere dosedanje nacine vrtnarjenja in pricela gojiti redkejše povrtnine, katerih seme je Lovrek prinesel s seboj, da jih udomaci in potem prodaja v bližnjem mestu. Pri vseh že doslej vzgajanih vrstah pa sta se trudila doseci cim lepšo obliko in cim okusnejši plod. Janez je bil kmalu navdušen nad francosko vrtnarsko umetnostjo, saj so ga njeni uspehi iz dneva v dan presenecali.

"Zdaj se lahko Miklausin obriše pod nosom!" je vzkliknil mašcevalno.

Njegova napoved je bila seveda nekoliko prehitra, kajti ravno prodaja zelenjave in drugih povrtnin je mlademu gospodarju povzrocala najvec skrbi. Dobavo v Toplice mu je bil medtem popolnoma prevzel Miklausin, mestne branjevke pa so mu placevale bolj slabo. Poleg tega je bila vožnja zamudna, izgubil je prevec casa. Letos je moral še potrpeti. Na zimo, tako je sklenil, pa se mora vse to temeljito spremeniti.

Da se niso gmotne razmere na Gradišcu zaradi piclih dohodkov in tetine bolezni, zahtevajoce skrbne nege - zaradi nje so morali poleg Ancke najeti še eno deklo -, še bolj poslabšale, je bila zasluga dobro uspevajoce gostilne. Ko je vrt odpovedal, jih je iz zagate reševala gostilna; vsaj zacasno, zakaj tu je bil hvalabogu še sadovnjak.

Ob pogledu nanj je bil Lovrek zares vesel, kajti med njegovo odsotnostjo se je bil mocno razrasel, tako da je obetal veliko.

mnogo obetajoce razrastel. Kako visoko so se vzpela, kako široko razmahnila drevesca, vsajena na Urbancicevo pobudo v prvih letih po izgubi domacije! Tudi ostalo drevje, ki je pozneje postopoma nadomestilo staro in zanikrno, je bilo vredno pohvale. Veje so bile tako obložene, da so jih morali na vseh straneh podpreti s koli. Kolikor je mogel Lovrek presoditi, se je obetalo zdravo sadje, razen tega pa je Urbancic že na zacetku pazil na plemensko enotnost, še kako pomembno pri prodaji v tujino. Da ima že zanesljivega kupca, ni Lovrek povedal nikomur.

 

V.

Po vrnitvi iz Francije se je Lovrek teden za tednom spravljal na obisk k naducitelju Urbancicu v Šentjerneju, vendar pa sta ga obilica dela in tetina bolezen vse dni zadrževala doma. Tako se je že skoraj zjesenilo, ko je koncno uspel uresniciti svojo namero. Prijatelj ga je sprejel z odprtimi rokami in ga ves dan pridržal pri sebi. Z ocetovskim ponosom mu je predstavil svojega sincka, ki je že cvrsto koracal po sobi in s prikupnim pogumom splezal na Lovrekovo koleno. Urbanciceva žena jim je postavila na mizo dobro kosilo, med katerim je mladenic z ugodjem opazil tiho sreco in neskaljeno soglasje, vladajoce v varuhovi rodbini.

Pozneje, ko sta sedela na zracni verandi, sta se v pogovoru dotaknila tudi Miklausinovih spletk in njegovih naporov, da škoduje Gradišcu.

"Možak ne miruje, previsoko si se mu dvignil, Lovrek. Ni dovolj, da ti odjeda kruh, tudi vodo bi ti rad odpeljal."

"Kako to?" se je zavzel Lovrek.

"Zanesljiva oseba mi je sporocila, da je prav na tihem kupil veliko gozdno parcelo, h kateri spada Trnska pec. Tam hoce zgraditi velik zbiralnik, vanj napeljati Trnski slap, od tam pa vodovod, tako da bi imel vedno dovolj vode za Beli dvor."

"Ni slaba zamisel!" je menil fant nickaj zaskrbljeno. "Vode je dovolj za naju oba, to se pravi, ce je votlinski potok sploh v zvezi s Trnsko pecjo. Ta rec me kaj malo skrbi, huje me je oškodoval z vrtom. Naj le pocaka! Prihodnje leto ga posekamo, boste videli, kajti takšnih povrtnin, kakršne bomo pridelali že naslednjo pomlad, ne bo mogel nikoli vzgojiti. In v mestu, kamor se obrnem, tam kupujejo, kar jim prija, ne glede na zveze."

"Že res, vendar pa tisto z vodo ni tako preprosto. Odvisen si od Trnske peci, verjemi! Iz nje priteka voda v grajsko podzemlje! Pred leti me je to podzemno vodovje mocno zanimalo. Z raznimi poskusi, z rdecim barvilom in žagovino, ki sem ju bil stresel v požiralnik pri Trnski peci, sem dognal resnico. Poskusi, ce ne verjameš."

"No, prav! Toda vode je vec ko dovolj za oba. Jaz mu je nisem nevošcljiv."

"Zato pa je on nevošcljiv tebi. Ista zanesljiva oseba mi je povedala, da namerava vso vodo speljati proti Belemu dvoru, samo da bi unicil ali vsaj oškodoval tvoj vrt."

"Ne bo si drznil," je vzkliknil Lovrek s prebledelim licem.

"Kdo ve, saj ga poznaš! Pocakajmo! Če se izkaže, da sem pravilno poucen, ti ne bo kazalo drugega, kakor da naperiš tožbo proti njemu."

Mladi Gradnik je stisnil pesti.

"Oj, ta Miklausin! Da nas ne more pustiti pri miru!"

"Za revnega, za skorjico vsakdanjega kruha pehajocega se Gradnika bi se gotovo niti ne brigal, toliko bolj se mu je bati izobraženega, razumnega in kvišku stremecega, gospodarsko neodvisnega cloveka."

Na Lovrekovem jasnem celu sta se zarisali dve strogi, navpicno stojeci gubi in se bolj in bolj vrezovali vanj. Čez nekaj casa se je obrnil k prijatelju in na njegovih ustnicah je plahutal nevaren smehljaj.

"Dobro! Ne bo ušel kazni. Tokrat ga izplacam, da me bo pomnil."

Spet se je zamislil in nato nenadoma vprašal: "Ali Miklausin po svoji lepi navadi tudi letos tlaci jabolcne cene?"

"Seveda," se je razjezil naducitelj. "Saj jih lahko, ko so naši ljudje tako nespametni. Mnogi so mu odprodali še zeleno sadje na drevju, ker so mu dolžni za blago, pa tudi drugi ga obletavajo s ponudbami. Placuje jim, kakor se mu zdi. Sicer pa Miklausin ni edina pijavka, skoraj vsi prekupcevalci ga verno posnemajo in družno odirajo naše kmete."

"Gospod naducitelj," se Lovrek skrivnostno skloni k njemu, "sijajno zamisel imam. Ali mi boste pomagali?"

"Prav rad, samo kako?"

"Pijavkam jo zagodemo z njihovim lastnim orožjem. Naši sadjarji vas poznajo in cenijo. Pregovorite vsaj najboljše med njimi, naj trdovratno drže svoj pridelek, drže na vsak nacin, tako da bo Miklausinu na razpolago samo sadje slabše vrste."

"No, in?"

"Potem se pokažem jaz na mejdanu*."

Nato je dvomecemu šolniku porocal o svojem dogovoru s holandskim trgovcem Hoovenom, od katerega je bil nedavno prejel poziv, naj se pripravi za nakupovanje poznih jabolk in naj ga v zacetku oktobra poišce v Mariboru, kjer se domenita o cenah in vseh podrobnostih izvoza.

"Preprican sem, da Miklausin in prekupcevalci njegove vrste pobašejo tri cetrtine dobicka v svoje bisage. Mi se zadovoljimo z manjšim! Ni vrag, da jih ne potolcemo!"

Sprva zacudeni, pozneje prepricani in nazadnje navdušeni Urbancic je Lovreku obljubil, da mu bodo on in njegovi uciteljski tovariši pomagali. Najzanesljivejši med njimi naj bi prevzeli dolocene vasi in soseske, vse pa naj bi se dogovorilo v popolni tajnosti. Nihce ne sme predcasno izvedeti, kateri zajec tici za grmom.

"Čez teden dni ti tocno naznanim, koliko jabolk bo naprodaj," je obljubil naducitelj ob slovesu. "Sam stopim k tovarišem, da jih pridobim za tvoj nacrt, ti pa si pridobi duhovšcino, zlasti župnike - sadjarje!"

"S sadjem ti jo zagodem," je godrnjal Lovrek, vracajoc se domov. Sam ni slutil, da je s svojo grožnjo napovedal znamenito sadno bitko, ki je razburila in razdvojila dolino ter se ljudem za dolga leta vtisnila v spomin.

 

VI.

Dolina je podobna velikemu splošcenemu kotlu, kamor se z vseh strani stekajo manjše doline, soteske in tokave. V višini so bolj gorjanskega, spodaj pa milega dolinskega podnebja. V njih uspeva razno sadje, tudi pozna jabolka, ki se po svojem okusu, obliki in velikosti lahko kosajo z najboljšimi vrstami. Središce sadjarstva je zložno gricevje, ki zapira dolino proti jugovzhodni strani. S svojimi belimi zidanicami sredi vinogradov, sadovnjakov in kostanjevih gozdov, s svojimi ozkimi doli in okroglasto izdolbenimi globelmi po znacaju in caru mocno spominja na slavne Slovenske gorice. Vrli ucitelj in duhovniki so v nekaj zadnjih desetletjih naucili tamkajšnje posestnike umnega sadjarstva, boljšega izbora sadnih vrst in pravilnega spravljanja pridelka. Žal so navadno pogoltnili ves dobicek drugi. Prekupcevalci s sadjem so pobasali levji delež, a ostanek je revnemu kmeticu zadošcal komaj za nakup najpotrebnejšega. Ogromno škodo so sadjarjem povzrocali zlasti tisti prekupcevalci, ki so si zagotovili pri posameznikih, potrebnih denarja, še zeleno, neobrano sadje in pozneje z njim pritiskali na cene.

Tisto jesen so bili še posebej brezvestni! Jablane so obrodile, kakor že dolgo ne, in prekupcevalci so begali ljudi, da se bodo zaradi bogate letine cene še bolj znižale. Zamolcevali so jim, da je sadje drugod kazalo razmeroma slabo. Žal jim je marsikdo verjel in na slepo prodal ves svoj pridelek ali vsaj sprejel aro zanj. Z nagibajoco se jesenjo si videval dan za dnem z zlatorumenimi in rdeckastimi plodovi naložene vozove, ki so se pomikali proti Zalesju in se ustavljali na prostranem Miklausinovem dvorišcu, kjer so posestniki po dolgem cakanju smeli raztovoriti in obracunati. Trgovec jim je najprej odtegnil dolžni znesek za blago, kupljeno pri njih med letom, in jim nato izplacal ostanek, ki je bil povecini sramotno nizek. Z mrkimi in zaskrbljenimi obrazi so se kmetje vracali domov in preklinjali.

Vseeno je bil Miklausin letos nezadovoljen. Vecji sadjarji, zlasti iz Šentjerneja in sosešcine, so se letos zacuda trdovratno upirali sladkim besedam njegovih prekupcevalcev in se smejali strašenju z nižjimi cenami. Sicer se ni bal, da bi koncno ne popustili, vendar so mu brez potrebe zadrževali izvoz, s cimer so izdatno pomnožili njegove stroške.

"Vam že pokažem!" se je srdil in še bolj znižal ceno. Ostali dolinski trgovci so ga vdano posnemali in po možnosti še pretiravali.

Zdaj pa so se ljudje zares preplašili in Lovrek je uvidel, da je prišla njegova ura. Hooven ga je bil na sestanku v Mariboru založil s potrebno gotovino, dogovorila sta se tudi o nacinu prevažanja, in nekega dne se je kakor bomba razletel po vaseh glas, da kupuje mladi Gradnik vecje in manjše kolicine izbranih jabolk ter jih placuje trikrat dražje od ostalih prekupcevalcev.

Ljudstvo se je dvignilo, dolina se je vznemirila. Cesta proti Gradišcu je bila natrpana z vozovi sadja; okoli Kotnikovega kozolca, kjer je bila Lovrekova zacasna glavna sprejemnica, so se gnetle, premikale in pehale pravcate sadne karavane. Najhitreje so opravili tisti sadjarji, ki so bili pod vešcim vodstvom že doma skrbno izbrali jabolka in pripeljali le brezhibne plodove. Lovrek jih je brez nadaljnjega prevzel in takoj placal. Sicer pa je bil zelo natancen. Sprejemal je vse vrste, udomacene v dolini: zelene in rdece štetince, zlate parmenke, kanadke, vošcenke, bobovce in mošancke. Mešati jih seveda ni pustil. Kdor mu je pripeljal enotno blago - in to se je hitro razvedelo -, je dosegel najboljšo ceno.

V bližnji Kotnikovi mizarski delavnici so istocasno noc in dan zbijali lesene zaboje - "holandske", kakor jih je imenoval Lovrek, ki so sadju prepušcali dovolj zraka in ga hkrati popolnoma zavarovali. Domaci fantje iz vasi so se pod Lovrekovim vodstvom dobro izurili: s strokovnjaško skrbjo so polagali dehtece plodove v oblovino, vrsto za vrsto, nazadnje zaboje zabili, jih opremili z žigom in odpeljali na železniško postajo. Delo je bilo pametno porazdeljeno, pac glede na zmogljivost posameznika, zato je šlo odpravljanje gladko izpod rok. Kljub silnemu navalu so bili sadjarji tu hitreje gotovi, kakor pri Miklausinu in drugih kupcih, zrocih v kmetih manjvredna, topa bitja, ki jih je bilo dovoljeno poniževati in slepariti. In sadjarji so se hitro naucili ustrezati Lovrekovim zahtevam, tako da je prejemal vedno lepša in skrbneje obrana jabolka. Hooven je poslal Lovreku laskavo pohvalno pismo in mu iz lastnega nagiba zvišal provizijo.

Nihce v dolini še ni pomnil takšne kupcije. Z žarecimi obrazi so sadjarji zapušcali Kotnikov kozolec in sedec na vozovih vedno znova preštevali izkupicek. V trgu so se potem oskrbeli za mizo, nakupili so si novih oblacil in drugega blaga, a vsi so se izognili bahate Miklausinove trgovine. Celo sladko vabeci Vrhunc, znani Miklausinov podrepnik, se je zaman trudil, da bi del zlate in srebrne reke usmeril v svoj žep.

Miklausin in njegovi podrepniki, ki so toliko kmetov preplašili z izmišljenimi vestmi, so se penili od jeze, toda ljudska jeza jih je kmalu porinila v še neprijetnejšo zagato. Osleparjeni posestniki so jim bili dan za dnem na vratu, ponižno moledujoci, naj gospod odstopijo od kupcije ali pa naj zvišajo kupnino. Ko niso prošnje nic zalegle, so se raztogotili, in njihova jeza je še bolj narastla, ko so videli, koliko srecnejši so bili njihovi sosedje. Nazadnje so v trumah oblegali Miklausinovo trgovino, preklinjali, grozili in razbijali. Preplašeni trgovec je zaklenil vrata in poklical na pomoc orožnike, vendar pa si je ob pogledu na živahno vrvenje pred slovensko narodno trgovino premislil - in jim ugodil. S spacenim obrazom je izplaceval izracunane razlike in natihoma koval mašcevanje. Naglas in potrto je prepriceval ljudi o svoji veliki izgubi in preveliki clovekoljubnosti, vendar mu nihce ni verjel in samo njegovi dolžniki mu niso takoj obrnili hrbta.

Lovreka je vse hvalilo.

"Ej, to je naš fant! Prava kmecka kri, zato pa ima srce za ubogega kmeta!" Te besede si slišal v tistih dneh, kamorkoli si prišel.

V zacetku novembra se je kupcija v glavnem koncala in Lovrek se je odpeljal v Maribor, da obracuna s Hoovenom. Drug z drugim zadovoljna sta se dogovorila kar za naslednja leta. Uspešna kupcija je tudi Gradišcu mnogo vrgla: izguba z vrtom je bila nekajkrat preplacana, kajti tudi za lastno sadje, ki je bilo itak od vsega najlepše in najboljše, je Lovrek prejel dokajšnjo vsoto denarja. Z mirnim srcem je pricakoval zimo in pomlad, ko je nameraval, gmotno podprt, za vselej odbiti sovražne naskoke na gradiško posestvo. Kot vrtnar se je pocutil še mocnejšega in se zlepa ni ustrašil nasprotnika.

Toda samo denarni uspeh ga niti ni toliko radostil, bolj ga je dvigala ponosna zavest, da je koristil svojim rojakom in da je premagal Miklausina tam, kjer niti najmanj ni pricakoval napada - v trgovini. Gradniki se ne branijo vec, že prehajajo k napadu ...

 

VII.

Vrvež sadne bitke je Lovreka zelo zaposlil, kljub vsemu pa iz njegovega srca niti za trenutek ni izrinil Vide. Tudi med seštevanjem zneskov in izplacevanjem bankovcev je v njegovi duši zvenelo njeno ime. Neprestano je mislil nanjo, a se iz mladeniške sramežljivosti nikogar ni upal povprašati po njej. Povsem slucajno je nekoc v Stanovnikovi gostilni, kamor je tu in tam stopil ob vecerih, ujel na uho, da je po dokoncanem dekliškem liceju to leto v Ljubljani koncala tudi gospodinjsko šolo in da ji je njena mati, košata gospa lekarnarka, za ženina že izbrala znanega razborškega odvetnika. Ob tej novici se je fant komaj vzdržal, da ni poizvedoval dalje, in le dobrotljivi mrak je preprecil, da drugi gostje niso opazili pekoce rdecice na njegovih licih.

Poslej je nihal med željo po srecanju in razumskim prepricevanjem samega sebe, da so njegove misli smešne in zaman vsi visokoleteci upi. To stanje se je med trgovanjem s sadjem samo ublažilo, ni pa se moglo spremeniti. Čim se je koncalo, je nastopilo celo poslabšanje. Neke novembrske nedelje, ki ga je s svojim povsem spomladanskim sijajem in blagodejno toploto živo spominjala na prvo srecanje z Vido, se je njegov notranji nemir stopnjeval do nevzdržnosti, in že je sklenil, da jo mahne ob Ložnici peš v dobro uro oddaljeni Razbor. Morda se na poti pokaže priložnost, da kje zagleda Vido in se celo pogovori z njo. Nekoliko se mu je sicer upiralo, da bi sam kolovratil po mestecu, a kaj je hotel. Janeza je Polonica odvedla h gledališki predstavi v Društvenem domu, drugih pripravnih tovarišev pa ni imel. Iz neodlocnosti ga je rešil naducitelj Urbancic, ki se je po kosilu oglasil na Gradišcu, ceš da utegne samo mimogrede pozdraviti teto, sicer je namenjen v Loko pri Razborju. Starka, ki se je tisti dan na soncu pocutila veliko bolje, je sama prigovarjala necaku, naj vendarle pospremi prijatelja. Ta se je presrecen odzval in natihem blagoslavljal dobro teto.

Bližnjica ju je povedla k Ložnici, od tam pa v obrobne dolinske gozdove, ki so se predajali soncnim pramenom, spletajocim od veje do veje, od vrha do vrha svetle mreže, kakor bi hoteli ves svet zajeti vanje. V živahnem, vendar po Lovrekovi krivdi vcasih nekoliko zatikajocem se kramljanju sta prispela v prijazno, med sadnim drevjem skrito vasico. Urbancic je obiskal tamkajšnjega naducitelja, da se pomeni z njim o nujni zadevi, ki k sreci ni zahtevala mnogo casa. Prijazni domacin je po koncanem pomenku pospremil svoja gosta k bližnji izletniški, ob cestnem križišcu stojeci gostilni, ceš tam se vedno najde družba. Ko so prispeli, so sprva nameravali posedeti zunaj na vrtu, vendar so jih samevajoce mize in nastopajoci hlad pregnali v gostilno, odkoder jim je že od dalec udarjal na ušesa zamolkel šum in hrup. Skozi odprta vrata jim je bušknil v obraz vroc sopuh. Oblaki sivkastega dima, plavajocega v sobi, so zakrivali že nekoliko udobrovoljeno razborsko gospodo, sedeco ob dolgi mizi. Nekateri med njimi so prišlece glasno pozdravili in jih povabili k mizi.

Urbancicev tovariš, ki je kot okolican vse poznal, je hotel svoja spremljevalca predstaviti, a ostalo je pri poskusu, ker ga je bil zmotil notar, okroglolicen gospod z zlatim šcipalnikom na malce premajhnem nosu.

"Nic predstavljanja! Gospoda sta dobrodošla! Kar sem, kar sem!"

Lovreku je naenkrat poskocilo srce in zacelo blazno utripati: izza mize v neposredni notarjevi bližini so zasijale znane rjave oci z radostnim, malce porednim bleskom. Kakor v omotici je prijadral do njih, sam ni vedel kako, in polastila se ga je nepopisna zmedenost, ki bi jo bili prav gotovo vsi opazili, da ga ni po prvih Urbancicevih pojasnjujocih besedah s kopico vprašanj takoj obsul njegov sosed, vnet ljubitelj vrtnarstva. Zastavljena vprašanja so fantu omogocila, da je prikril svojo zmedenost ter kolikor toliko zbrano odgovarjal za spoznanje prevsiljivemu izpraševalcu. Kasneje se je že toliko zbral in opogumil, da je od casa do casa poslal skrit pogled proti desni. Vsakokrat je zacutil na sebi njen vprašujoci pogled. Opazil je, da ji dvori debelušen mož z oholo dvignjenim obrazom, odvetnik dr. Markeš (kakor je izvedel pozneje), ki se mu je lepotica prisiljeno, nekako odmaknjeno nasmihala. Lovrek ga je takoj zasovražil in ga, stiskajoc pod mizo skrito pest, izpod cela obstreljeval s pogledi. Ko se je Lovrekov sosed pozneje zapletel v pogovor z Urbancicem, se je mladenic ozrl po ostalem omizju, pri cemer je slucajno ujel zmagoslavni pogled Vidine matere, sedece poleg svojega molcecega moža na drugem koncu mize. Nehote se ji je priklonil, a njen zacudeni obraz mu je prical, da se ga ne spominja vec.

Lovrek ni vec vzdržal v sobi. Kljub hrumenju, smehu in govorjenju se ga je polastilo custvo neskoncne osamljenosti. Stran odtod, stran odtod! S spremenjenim obrazom je dvakrat ali trikrat naskrivaj dregnil Urbancica, prosec ga, da bi odrinila.

"Takoj, takoj Lovrek! Samo še pet minut!"

S slabo prikrito nestrpnostjo se je fant moral vdati. Medtem ko je mukoma pricakoval odrešilni trenutek za svoj beg, je z vlažnim, v mizno plošco uprtim pogledom mastil med prsti nepoužito sredico in jo oblikoval v drobne kroglice. Čof! ga pri tem zanimivem opravku kar naenkrat zmoti lahen udarec v nos. Čof, cof! Še drugi in tretji. Zmedeno se ozira naokrog.

"Gospod Gradnik! Gospod Lovrek!"

Ona! Vida ga klice! Z lahno rdecico na obrazu se sklanja proti njemu.

"Zakaj že silite domov?"

Lovrek ni vedel, kaj naj odgovori, zato se je samo prisiljeno nasmehnil.

"In tako ste zatopljeni vase! Dvakrat sem vas morala poklicati, preden ste me slišali. No, zakaj hocete domov?"

"Opravki, gospodicna!" je zamrmral Lovrek.

Vida se je primaknila bližje. Njen dvorljivec, ki je z iznenadenim obrazom poslušal ta pogovor, ji je sledil, ceprav ga ni nihce prosil.

"Že pocakajo, saj je nedelja. Sploh pa sem huda na vas! Nic mi ne poveste, kako je bilo v Franciji, odkar ..."

"O, gospod je bil v prelepi Franciji?" se je vtaknil vmes dr. Markeš in se s prijazno pozornostjo obrnil k Lovreku, cigar navzocnost je šele sedaj blagovolil opaziti.

Na Vidinem rožnatem obrazu se je vdolbla poredna jamica.

"Oh, saj res! Gospod doktor je navdušen Francoz, le da moja licejska francošcina njegovi ni dorasla. Brž se kaj pomenita! Pri nas tako redko slišimo kak boljši jezik!"

"Hm, zelo rad," se je samozavestno odzval odvetnik in z elegantnim nosljanjem sprožil na zacudenega fanta - ceš kaj bo pac tako revše znalo? - nekaj vsakdanjih francoskih fraz.

Sladko zlagani nacin odvetnikovega govorjenja je bil še odvratnejši od njegove malce preocitno nastopaške oholosti, zato se mu je Lovrek mašceval z gladko francošcino, katere namerno pospešeni tok je v zvezi z razmeroma brezhibno izgovarjavo tekmeca docela zmedel. Videlo se je, da ga ni niti povsem razumel, kajti na poslednje hudomušno postavljeno vprašanje je v zadregi samo pokimal z glavo.

Deklica se je škodoželjno zasmejala.

"O že vidim, gospod doktor, da sva si precej enaka, jaz namrec tudi nisem veliko razumela. Gospod Lovrek, naši ljudje vas bodo izvolili še za poslanca, ce zavohajo, da drobite francosko kar za vsakdanjo rabo, kakor mi preprostejši zemljani ljubljeno nemšcino ..."

"A kaj ste pocenjali v Franciji?" je vprašal odvetnik, ceprav ga je bila Vida maloprej tocno poucila.

Po Lovrekovem pojasnilu je malomarno zategnil usta: "Ah tako? Zanimivo, kajne Vida? Lepa stvar, vrtnarstvo!"

Ob neprikritem omalovaževanju lepega poklica, izraženem bolj z glasom kot pa z besedami, je v fantovih žilah zaplalo in mu zagomazelo v rokah. Komaj se je premagal. Preden pa ga je mogel s primerno pikrostjo zavrniti, se mu je odvetnik spretno izmaknil. V sosednji sobi je pravkar miloglasno zahrešcala harmonika in vabila na veseli raj po prašnih, z žagovino potresenih tleh. Odvetnik se je priklonil Vidi, ki je obotavljajoce se vstala, z negotovim, proti Lovreku usmerjenim pogledom. Njen dvorljivec jo je urno prijel pod roko in odvedel na plesišce.

Med splošnim premikanjem stolov, presedanjem in odrivanjem miz se je Lovrek globoko oddahnil in z bolnim trepetom v srcu sklenil, da se ne pojavi tako kmalu pred njo. Urbancicu je zašepetal, da ga bo pocakal na svežem zraku pred gostilno in nato stopil v poznojesenski vecer. Nenavadno topel veter, znanilec bližajoce se spremembe vremena, mu ni mogel shladiti vrocih lic, še manj pa zadržati nemirno utripanje srca. Pred hišo se je zagledal v razsvetljene zavese na oknih, mimo katerih so polzele enakomerno valujoce sence plesalcev, in ugibal, katera je njena. Harmonika je kar naenkrat utihnila, po navdušenem ploskanju pa je cez nekaj hipov znova povzela svoj enolicni m-ta-ta.

"Nikoli vec, nikoli vec!" je zašepetal Lovrek. "Vsiljujem se ne ..."

Pred njim se nenadoma potegne senca in se spoji z njegovo.

"Ni lepo, da pobegnete naskrivaj in brez slovesa!"

Lovrek se sunkoma obrne. Vida stoji pred njim, Vida! Sama! Lepa kot vedno, o ne, mnogo lepša! Deklica njegovih sanj. Hripavo se mu trgajo besede iz ust.

"Kam hocem? Nihce me ne pogreša ... Vi, vi ... še najmanj ..."

Dekletov glas postane hladen, užaljenost zveni iz njega: "Tako natancno veste to?"

Njemu zastane dih in pred ocmi mu zaigra sinja megla, skozi katero vidi samo še vznemirjajoci blesk njenih oci. Vodi ga od brezupa do blaženosti, prisili ga, da tvega drzno vprašanje: "Gospodicna Vida, ali ste se v teh letih kdaj spomnili name?"

Deklica mu ne more vec odgovoriti. Gostilniška vrata se odpro, prikaže se Urbancic in se jima približa. Vida se umakne v vežo in zaklice: "Ali veste, da bomo danes teden igrali Revcka Andrejcka?" Jaz igram Franico, glavno žensko vlogo. Ali pridete?"

"Pridem, ce želite!"

"Do takrat nasvidenje!"

Lovrek je molce sledil prijatelju in se potihem hudoval nanj, ker je prekinil njegov pomenek z Vido. Urbancic mu je med potjo s premišljenimi besedami razkladal svoje nazore o podeželskih gledaliških predstavah in Revcku Andrejcku. Ko je uvidel, da so spremljevalceve misli povsem drugje, je utihnil inzamišljeno korakal naprej.

"Z lekarnarjevo Vido sta se pa prijazno poslovila," je dejal cez cas. "Saprament, kako je brhka! Samo, dragi moj fant, nic zate!"

"Zakaj mi to pravite?" je hreknil Lovrek.

"Ej, kar tako. Bojim se, da se ne zagledaš v njene lepe oci. Fant, ta sad visi zate previsoko! Kaj bi z njo? Razen tega jo možijo z dr. Markešem ..."

"Kaj me briga ..."

Naducitelj je prizanesljivo preslišal obregljivo izrecene besede in mirno zakljucil svoje svarilo: "Veš, takšna neplodna custva je treba zadušiti takoj na zacetku, dokler se še niso razbohotila. Pozneje je ves trud zaman ..."

O, Urbancic! Ti dobri in pametni in bedasti clovek! Kaj veš o Lovrekovih custvih? Kako boš dušil plamen, ki gori že nekaj let, ki ni vec plamen, marvec nepogasljiv požar? Si že pozabil, kako je mladenicem, in sodiš z vidika svoje zrele izkušnje in neporušljivega miru ...

Preostanek poti sta bila prijatelja dokaj redkobesedna, ceprav je Urbancic poskušal razplesti manj bolec razgovor. Nazadnje sta bila oba vesela slovesa, zlasti Lovrek, ki si je želel miru in samote. Moral je razmisliti, prodreti do jasnosti! Morda si pa res povsem napacno razlaga nekakšno zagotavljanje v Vidinih oceh? Nekdanje, pod vplivom izgubljene domacije porojeno, na Stropniški peci negovano in v mladeniški dobi znova vzbujeno custvo osebne manjvrednosti se je ponovno vzbujalo v njem in naglas pritrjevalo besedam razumnega prijatelja. Z uporno silo mu je nasprotovala samozavest dorašcajocega in lastnih uspehov se zavedajocega mladenica. Kdo bo mocnejši? Nocoj je še prevladoval razum, vendar pa danes ni jutri ... Zakaj bi bil malodušen? Saj se ni nameraval ustaviti na svoji poti, višje in višje je strmel ... S kakšno radostjo bi se boril z ovirami, s kakšnim pogumom bi se vzpenjal višje - ce bi ga bodrila zavest njene ljubezni, ce bi vedel, da ga po letih naporov v nespremenljivi zvestobi pricakujejo Vidine mehke roke! A vse bolj je cutil, da v negotovosti ne vzdrži vec dolgo ... Boljša od nje bi bila popolna odpoved ...

 

VIII.

Tri dni kasneje je Lovrek ždel v svoji sobici in gledal skozi okno v deževni jesenski dan, katerega sivo pušcobo je poleg enolicno na šipo udarjajocih kapelj poudarjalo plenkajoce curljanje žlebov. Pred njim je na mizi ležala odprta vrtnarska knjiga. Od casa do casa se je sklonil nad njo in se potem silil razumeti precitani odstavek, a s težavo ujeta zbranost se je v prihodnjem hipu razkadila kakor jutranja megla, in kot preplašene ptice so misli zbežale drugam. Klavrno vreme je še stopnjevalo razdvojenost, plod vecdnevnega boja med hladnim razumom in prekipevajocim custvom. Bolj in bolj se je prepriceval, da ponovnega srecanja z deklico ne vzdrži vec brez tehtnega dokaza, da mu vraca njegovo ljubezen.

Sklenil je, da ji napiše pismo. Seveda ga je zadrževala bojazen, da se bo smejala njegovi strahopetnosti, izogibajocemu se pogovoru iz oci v oci, a njegovo do skrajnosti napeto razpoloženje ni priznavalo pametnih ugovorov. Po mnogih poskusih je sestavil besedilo, s katerim je bil kolikor toliko zadovoljen. S preprostimi besedami je poucil Vido o svoji ljubezni in ji izrazil svoj trdni sklep, da se ji ne približa vec, preden ne bo imel od nje popolnega zagotovila. Da se izogneta morebitnemu mucnemu srecanju, predlaga, naj mu da v nedeljo, med predstavo, samo njima znan odgovor: rdec nagelj na njenih prsih naj pomeni pritrditev, sicer pa naj nastopi brez njega - in on bo vedel ter je ne bo nikoli vec nadlegoval ...

Jezec se nase, na svojo figavost in preveliko obcutljivost, ki se jima kljub svojemu spoznanju ni mogel upreti, je zalepil pismo, ga opremil z naslovom in sam odnesel na postajo. Drobno rošenje jesenskega dežja ga je mocilo, ko je hitel k vecernemu vlaku. Pred nabiralnikom poštnega voza je še nekoliko postal, zakaj neki notranji glas ga je odvracal od premalo premišljenega dejanja. Ob vlakovodjevem brlizgu pa se je njegova roka samodejno in sunkoma dvignila. Plocevinasta strešica je zašklepetala, pismo je bilo v vozu, usodno vprašanje na poti.

Lovrek je dolgo gledal za puhajocim vlakom, ki je odnašal njegovo pismo s seboj, in pred ocmi mu je vstala slika nerodnega vrtnarja, ki brez potrebe otipava dozorevajoci plod in ga nezrelega stiska v roki, namesto da bi ga pustil rasti in zoreti. Ali storjeno je storjeno - zdaj je bilo treba samo še pocakati na nedeljsko predstavo.

V soboto je bilo nebo še vedno prepreženo z enakomerno sivino, vsaj dež je ponehal, a v zraku je že dišalo po snegu. Ljudje so zaradi turobnega vremena ticali za zapecki, samo mlajši Zalešcani so po stari navadi izleteli v Razbor, da si ogledajo gledališko umetnost dolinske prestolnice, ki je z nastopom zime vedno nanovo vzcvetela.

V prostorni dvorani Narodnega doma se je razvršcalo in gnetlo nestrpno obcinstvo, sestojece iz mestne in okoliške, v prvih vrstah sedece, po položaju in premoženju razvršcene gospode. Preprostejši ljudje so se zbirali v drugi polovici dvorane ali pa se tišcali, pomešani z otroci, na stojišcu in leseni galeriji. Med stoli so se prerivali zapozneli obiskovalci, iskali svoje sedeže, jezili sebe in druge ter se glasno prerekali. Ropotanje za poslikanim zastorom je pricalo še o zadnjih hlastnih odrskih pripravah, a okroglo odprtino v platnu je od casa do casa zatemnilo radovedno oko, kakor da se hoce prepricati o rastoci nestrpnosti cakajocega obcinstva.

Lovrekovi znanci so bili po vecini spredaj, medtem ko se je sam stisnil k debelemu oporniku pod galerijo, odkoder je imel lep razgled po vsej dvorani. V prvi vrsti sredi razborske gospode razšopirjeno sedeca gospa lekarnarjeva je veckrat vstala in se, oborožena z lornjonom*, srepo ozirala naokrog. Lovreku se je nenadoma zazdelo, da svoj oholi pogled upira ravno vanj, zato se je še bolj stisnil k stebru.

Potem je zazvonilo, luci so ugasnile. S škripajoco velicastnostjo se je zastor pomikal proti stropu, govorjenje gledalcev se je spremenilo v zadušeno mrmranje in šepetanje, koncno pa je tudi to povsem zamrlo. Lovrek je z razbijajocimi senci strmel na oder, a ni videl niti nastopajocih igralcev niti ni razumel njihovih besed. Njegova duša je zbirala moci za sprejem ugodnega ali neugodnega sporocila. Skoraj se je zbal odlocitve. Kaj ce bi pobegnil iz dvorane, da bi nic ne videl, nic ne vedel? Prepozno, kajti Vida je pravkar stopila na oder ... Še zdaj je mladenic zavlaceval usodno gotovost. Z mežecimi ocmi je poslušal njen drhteci glas, ki nekako ni sodil k razvijajocemu se dejanju.

Kakor da se sramuje svoje bojazljivosti, je hipoma odprl oci in otrpnil. Srce se mu je stisnilo, v grlu ga je zapeklo in hlipaje je lovil sapo. S težavo se je pomiril. Kaj obupuje? Morda še ni imela casa, morda ga hoce podražiti? Nemara mu odgovori šele proti koncu igre? Potrpi vendar, nemirno, nezaupljivo srce! In od prizora do prizora, od dejanja do dejanja je cakal, med odmori pa pohajkoval in se skrival po dvorišcu. Po koncani predstavi je zagrinjalo zdrknilo navzdol in burno ploskanje obcinstva je z ostalimi igralci priklicalo na oder tudi Vido, ki se je lahno smehljala. Z obupanim pogledom je Lovrek poslednjic objel vitko postavo oboževane deklice in se nato kakor divji prerinil skozi mrmrajoce ljudi, ki so silili iz dvorane, da se po stopnicah usujejo na cesto. Razoglav je planil v temo in pozabil na zaleške znance. Sam, sam je moral biti ...

Zunaj ga je zajel snežni metež, ki ga je bil vecer privlekel s Plešivca. Čez cas je veter pojenjal, tudi snežni kosmi so se povecali, šušteli navzdol in se kakor mokri metulji obešali na obraz obupanega, skozi temo divjajocega fanta, se raztapljali in mu polzeli po bradi. Lovrek ni cutil nicesar. Vsakih deset korakov je cofnil v cestno mlako. Obrizgan in oškropljen je omahoval dalje, dokler ni drugod spet zagazil v blato, da je mukoma izdiral noge iz njega. Notranji vihar je vrtincil njegove misli in podiral v sanjah postavljene gradove: za seboj je pušcal le ruševine, zmedo in pušcobo, nad katero se je pošastno razprezala osamelost. Kam naj nameri svoj korak? Ali ima poslej življenje zanj še smisel?

"Zakaj? Zakaj?" je zaklical v noc in se ustavil. Komaj slišno je naletaval sneg. Z železniške postaje so sevale slabotne lucke, od casa do casa je zapuhala lokomotiva, premikajoca vozove po progi. Ob žalostno zateglem glasu trobente se je ustavila, zapuhala in se vnovic pognala po tracnicah.

Glasovi resnicnosti, ki je bivala in se gibala kljub njegovi žalosti in razocaranju, so ga pocasi zresnili. Šele sedaj je opazil, kako je ves moker in blaten, hkrati pa ga je prevzel obcutek neizmerne utrujenosti, ki je bil tako mocen, da bi bil najraje pri prici legel v obcestni jarek. Z naporom se je spravil dalje, prispel v Zalesje, premeril skoraj izumrli trg, ki so ga razsvetljevale tri medlo brlece elektricne žarnice, in se nameril naravnost proti domu. Nenadoma ves presenecen obstane. Skozi gosto usipajoce se snežinke se mu prikotali naproti mavricast obroc, ki se veca in veca, dokler se ne pokaže tik pred njim - kakor izza zavese - rocna svetilka, za njo pa Janez.

Prijatelja zastrmita drug v drugega.

"Ti si, Lovrek, hvala Bogu! Hitro domov, jaz moram po zdravnika."

"Kaj se je zgodilo?"

"Teta umirajo," zašepece Janez.

Lovreku se ob teh besedah kar stemni pred ocmi.

"Še to!" zahrope. "Ne, ne, saj ne bo takoj smrt! Že veckrat jih je prijelo."

"Proti mraku jih je zacelo dušiti in od takrat so brez zavesti ..."

"Teci, teci Janez!" krikne Lovrek ves iz sebe in se tudi sam spusti v dir. Zaljubljeni obup ga je v trenutku minil, kakor da ga je odpihnil veter; nadomestil ga je strah, neizrekljivi strah, da teta umre, preden bo on, nehvaležnež, sploh mogel priti do njene smrtne postelje. Samo je pustil revo v njeni bolezni, raje je sledil goljufivim upom in praznim željam svojega srca.

"Samo enkrat še, samo enkrat!" je prosil v svojem srcu.

Tokrat se ga je usoda vendarle usmilila. Domaca veža je bila polna klececih in molecih žensk, zakaj bolnica je bila v sobi pravkar deležna zakramenta svetega poslednjega olja. Spovedati in obhajati je ni bilo vec mogoce, a še je živela, še je dihala, ceprav z veliko težavo. Lovrek se je ob njeni postelji zgrudil na kolena in z bridkostjo v srcu spremljal rahlo ugašanje tetinega življenja. Proti polnoci se je njeno dihanje nekoliko umirilo, odprla je oci, iz katerih je seval motni blesk bližajoce se smrti. S težavo je obrnila glavo. Ko je tik ob postelji prepoznala klececa otroka, je dvignila roko kakor v blagoslov.

"Lovrek, Polonica!" so zašepetale blede ustnice.

"Teta, ljuba teta!"

"Beli dvor, Lovrek, Beli dvor, ne pozabi!"

Še enkrat je globoko zasopla, kakor da se hoce naužiti primanjkujocega zraka, se rahlo nasmehnila in s tem smehljajem na ustnicah odrinila v globoko vecnost. Stari, zgubani obraz je za spoznanje pobledel, celjusti sta se poveznili in roke so se nenadoma umirile.

Polonica se je ihtec oklenila brata okrog vratu in med solzami hlipala: "Lovrek, tete ni vec, kaj bo z nama?"

Sestrina nebogljenost je v Lovreku izzvala obcutek žalostnega ugodja. Venomer jo je božal po laseh in jo tolažil, hkrati pa pomirjal samega sebe. In v srcu se mu je porajala predstava, kako bo vse svoje življenje posvetil samo njej in njeni sreci. K tako razmišljujocemu je pristopil Janez in z rahlo nežnostjo, kakršno zmore edino vdana ljubezen, odvedel Polonico iz sobe. In brat je razlocno ugotovil - polžalosten in polvesel -, kako je njena objokana lica preletel droben žar utehe, kako zaupljivo se je oklenila prijateljeve roke.

Polonica že ima svojega zašcitnika, varnega in zanesljivega, in Lovrek ji je nepotreben. Nekaj pac lahko stori: po možnosti odstrani vse ovire in jima pomaga zgraditi udoben dom. Samo, ali je to naloga? Ali bo lahko izpolnila praznoto njegovega bodocega življenja?

Dve stari ženici, umivalki mrlicev, sta ga pregnali iz sobe. Stopil je v zimsko noc. Sneg ni vec naletaval in dolina je ticala pod belo, v mraku se svetlikajoco odejo. Kotlina pod Gradišcem je dremala, zakljucevali so jo nejasni obrisi Belega dvora. Ali je nanj zares cisto pozabil? Čeprav ga je bila teta s svojo poslednjo besedo spomnila nanj? Lovrek je globoko zasopel. Še je cilj pred njim, ne tako sladek in mamljiv, kakor vceraj, zato pa velik in težko dosegljiv. Še bodo potrebni napori, še bo teklo življenje v napetem pricakovanju, brez katerega bi izgubilo svoj namen, smisel in cas. In v tisti uri je mladenic stisnil pesti in se zarekel, da ne bo žaloval in sanjaril. Beli dvor! Beli dvor! Odslej si ti njegovo edino geslo ...

Zamišljen, toda nekoliko pomirjen je zgodaj zjutraj zlezel k zvoncu na oglednem stolpu. In kakor pred dvanajstimi leti, ob materini smrti, so zabrneli njegovi tenko tožeci glasovi in sporocali dolini žalostno novico: nekdo Gradnikovih je umrl, kajti samo njim so peli v zadnje slovo srebrni zvoki zvonca na Gradišcu.

 

10. poglavje

 

TEŽKE URE

 

I.

V prvih mesecih svoje osamljenosti se je Lovrek zatekel k poeziji, verni prijateljici vseh obteženih, kateri se je doslej bližal s plašno sramežljivostjo, kakor da se ne cuti vrednega, da bi ji lahko služil. Vedno je rad prebiral pesmi - in že v ljudski šoli sam zlagal preproste stihe prigodnega pa tudi osebnega znacaja. Pesmi so ga dvigale nad vsakdanjost in mu omogocale polet v svet nadosebnih vrednot. Ucile so ga pozabljati in ga vodile k odpovedi, a odvracale so ga od brezupnosti.

Lovrek, ki je bil in je tudi hotel biti clovek trde, toda žive resnicnosti, je tako odkril še nov svet, manj viden, ne tako otipljiv, težko dosegljiv, zato pa nic manj resnicen. Notranji boji, trpljenje, odpovedi - vse to se je glasilo iz pesmi, ki so jih zložili drugi, toda - tako se mu je dozdevalo - zanj, samo zanj.

V enem izmed mesecnikov, ki jih je prejemal, je zasledil stihe neznanega mu pesnika, ki so se neverjetno skladali z njegovim duševnim stanjem.

Vihar razsajal je ponoci, z bliski zroc,

in goram razodeval svojo bol ponosno

in gozd napadal ko togoten lev.

Škrjancke vprašal zjutraj sem gredoc,

ko sem korakal cez poljano rosno,

zatopljen v misli, mrk in nevesel:

"Hej, lahkoživci vi! Odkod vam sila?

Polet je vaš, ko vedno, strelovit.

Kaj ni peruti groza vam zlomila,

kaj ni vas strla vihre srašna moc?"

"Ko je zablisnil jutra prvi svit,

je zarja naše pesmi prebudila

in k nebu smo se dvignili pojoc ..."

Iz sladko-grenke odpovedi je - kakor pogleduje po nevihti sonce skozi raztrgano gmoto oblakov - silil neuklonljivi pogum zdrave mladosti. Vsaj deloma osvobojen notranjega pritiska se je Lovrek poslej z vso silo oprijel dela. Pozimi je od jutra do vecera tical v vrtnarski delavnici ali se sukal okrog toplih gred, kjer je nežno brstje kljub sneženi odeji pogumno klilo in poganjalo.

Sredi marca je sneg že popolnoma skopnel in skoraj teden dni je gospodovalo milo vreme. Nenadoma pa se je vnovic sprevrglo, in dolino sta spet obiskala sneg in mraz, in vse je kazalo, da ju ne bo kmalu konec. No, crnogledi preroki so se zmotili: sonce je stalo že previsoko na nebu, da bi bilo dopustilo nadaljnje skoke. Škode je bilo kljub temu veliko. Samo na prisojnem Gradišcu zaradi ugodne lege niso kdove kako trpeli: ko je komaj vzbujeno klitje povsod obcutno zastalo, je lahko Lovrek vskocil na najpomembnejše tržišce. V casu, ko so bili mešcani vajeni za drag denar kupovati laško zgodnjo zelenjavo, jim je nekega dne Gradišce ponudilo na trg svoje blago, ki je bilo boljše kakovosti, dosegljivo v izobilju in po mnogo nižji ceni. Dobra lega in Lovrekova vrtnarska umetnost sta naredila svoje. V nekaj dneh je bila zmaga njegova.

V Zalesju so zanjo izvedeli šele po koncani bitki. V bojazni pred Miklausinovimi spletkami pri mestnih veljakih je Lovrek vse uredil cisto natihoma. Na vsem lepem se je nekega jutra na Glavnem trgu pojavila velika stojnica, kakršne se obicajno vidijo le v velikih mestih. Kupi socne zelenjave, jajc, surovega masla in sadja so vabili gospodinje že s svojo množino in kakovostjo, hkrati pa so mestni pobalini po vseh ulicah in hišah raznašali letake, ki so priporocali novega trgovca s tako prepricevalno zgovornostjo, da je prodajalka komaj ustrezala navalu radovednih kupcev. Vedno vecje povpraševanje je prisililo Lovreka, da se že cez teden dni ni vec zadovoljil z voznikom, marvec si je kratko malo omisli licen tovorni avtomobil, ki ga je sam upravljal in vodil. To je bilo klepetanja in obiranja v Zalesju! Mnogim se je zdel njegov širokopotezni nacin trgovanja pustolovski, in škodoželjno so mu prerokovali hiter in slab konec. Toda njihove izpovedi se niso izpolnile, zakaj najucinkovitejša vaba za kupce ni bila niti lepa stojnica niti letaki in oglasi v casopisih - Lovrek se je poslužil vseh, saj je v tujini spoznal njihovo ucinkovitost -, pac pa dobro blago, ki se je hvalilo samo.

Lovrekovi uspehi so Miklausina iznenadili in naravnost potrli. S svojimi dobrimi zvezami si je prizadeval, da bi ga spet izrinil z mestnega tržišca, vendar je bil prepozen: z odkrito žalostjo so mu na mestnem rotovžu dopovedali, da Gradniku brez tehtnih razlogov ne morejo prepovedati prodaje njegovih lastnih pridelkov. Tudi v Toplicah Miklausinu ni šlo vse gladko. V dveh ali treh gostilnah so že spet kupovali gradiško zelenjavo, in le z najvecjimi žrtvami ter s precej znižanimi cenami se je obdržal v Zdraviliškem domu.

"Čakaj, fantic, kmalu se drugace pomeniva!" je rentacil ob pogledu na zeleni avtomobil, ki je švigal po vseh vecjih krajih bližnje in daljne okolice, na tihem pa je obcudoval podjetnost, tveganost in iznajdljivost svojega mladega nasprotnika.

 

II.

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, si je mislil Miklausin in se z nastopom toplejših dni lotil uresnicevanja svojega že dolgo snovanega nacrta, ki naj bi bujnemu gradiškemu gospodarstvu zlomil hrbtenico - odvzeti mu je nameraval vodo. Pri Trnski peci je mrgolelo zidarjev, gradecih kotanjo in dolg odvodni jarek, ki naj bi odvajal iz slapa bruhajoco, doslej v podzemeljsko žrelo izginjajoco vodo proti belodvorski strani. Presežek pa naj bi se odvodnjaval proti Trebišnjici, bližnjemu, onstran belodvorskega gricevja tekocemu, poleti vecinoma izsušenemu potoku.

Lovrek, ki se je bil po nekdanjem Urbancicevem svarilu s ponovnimi poskusi preprical, da je podzemeljsko strugo pod Gradišcem in Trnski potok napajala ista voda, se je bil zdaj prisiljen braniti - toliko bolj, ker je deloma že izkopani jarek do Trebišnjice razlocno prical o Miklausinovi hudobni nameri. Sam ni vedel, kaj naj stori.

V svoji stiski se je zatekel k prijatelju Milanu, najstarejšemu clanu dijaške družine v Zalesju in novopecenemu doktorju prava, ter mu potožil o svojih težavah. Ta je pazljivo poslušal njegovo pripovedovanje, si ogledal dejansko stanje in potem podrobno razvil bojni nacrt, ki naj ga Lovrek dosledno izvede.

Nekaj dni zatem sta stopila v Miklausinovo trgovino dva Lovrekova soseda iz vasi, ugledna posestnika in obcinska odbornika. Trgovec se ju je mocno razveselil in nemudoma zapustil nekatere manj pomembne in slucajne stranke. Prisrcno se je rokoval z možema, ki ju vse od zadnje jeseni, ko so bíli sadno vojno, ni vec videl pri sebi. Kakor da je na vse pozabil, je zacel z njima živahen pogovor. Še preden pa ju je uspel pregovoriti za kakšen vecji nakup, so se široko odprla vrata trgovine in na pragu se je pojavil - Lovrek, Gradnikov sin.

Miklausinu je ob nasprotnikovi drznosti zastala gladko tekoca beseda, na njegovo lice pa je legel skorajda bedast, top izraz. Mladenic je vljudno pozdravil in še vljudneje vprašal, ali bi imel gospod Miklausin nekaj casa zanj.

"Prosim, prosim," se je glasil negotovi odgovor.

"Ali zares nameravate odpeljati iz Trnske peci vso vodo?"

"Pravilno ste pouceni," je pritrdil trgovec s prišpicenimi ušesi.

"Gotovo vam ni znano, da priteka voda iz Trnske peci tudi na moj vrt."

"Znano ali neznano, kaj me briga. Trnska pec je na mojem svetu in na njem lahko pocnem, kar se mi zljubi."

"Ne oporekam, to pravico imate. Vljudno pa vas prosim, da vzamete le toliko vode, kolikor je res potrebujete za Beli dvor, ostalo pa naj tece po svoji dosedanji strugi. Tudi jaz jo potrebujem za svoj vrt, rabi pa jo tudi mlinar pod Gradišcem."

"Tako, tako?" se je zahahljal trgovec, se razkoraceno postavil pred mirno zrocega Lovreka in si roki izzivalno uprl v boke. "Mladi gospod prosi. Prava redkost pri Gradnikih. Žal mi je, ne morem ustreci. Vso vodo rabim sam."

"Pa saj si vendar brez prave potrebe nakopavate velike stroške ..."

"Moja stvar, mladi gospod, jaz bom placnik."

"Toda, gospod Miklausin, s svojim pocetjem mi unicite vrt, ali res ne razumete?"

"Ha, ha, ha!" je bruhnilo iz Miklausinovih ust. "Morda pa ravno to hocem, mladi gospod ... Z moledovanjem ne dosežete nic, prav nic! Ne pustim vam vode in je ne pustim. Vaš vrt mi je deveta briga. Sicer pa se spomnite na preteklo jesen, ko ste vso dolino nahujskali proti meni. Menda ste pozabili, da Miklausin pošteno placuje svoje dolgove. Ocetov primer, kakor vse kaže, vas ni izmodril."

Trgovec je pozabil na svojo obicajno previdnost, razburjen je dalec naokoli škropil svojo slino in zabadal svoj pogled v postavnega mladenica, ki je kljub vsemu ostal miren. Z žaljivo natancnostjo se je brisal po obrazu in odvrnil hladno: "O pac, gospod Miklausin!"

Nato se je obrnil h kmetoma, katerih nejevoljna obraza sta jasno dokazovala, na cigavi strani sta.

"Oce Blažon in oce Podpecan, vidva sta slišala razgovor. Ali sta pripravljena pricati?"

"Ha," je pljunil predse Blažon. "Brez vsega, brez vsega. Za vodo si ga prosil, ko ti jo nalašc odvaja. Dobro sem slišal. Tu pa že ne kupim vec, še za desetico ne ..."

"Jaz tudi ne," je pritegnil Podpecan. "Kar rad ti bom za prico, Lovrek."

"Prav!" je pokimal mladi Gradnik. "Ugledna posestnika sta, vajino pricevanje mora veljati tam, kamor grem zdalje od vas, gospod Miklausin! Dobra beseda ne zaleže, naj odloci sodnija."

Miklausin ni odgovoril. Njegov obraz je zelenel od jeze, iztegnjeni prst je kazal na vrata.

"Nimate pravice, da me podite iz trgovine! A naj vam bo! Bilo mi je v cast, gospod Miklausin, in nasvidenje!"

Naslednji dan je vložil pri razborskem notarju - dr. Markeša iz razumljivih razlogov sicer ni maral - tožbo zaradi zlonamernega oškodovanja tuje lastnine. Sodnik je pristal na predlog njegovega nasprotnika, da se do sodne odlocitve pri Trnski peci ustavijo vsa dela, ki bi imela za posledico popolno odtujitev vode. Dolina je prisluhnila. Kdo bo zmagal: mogocni trgovec ali skromni vrtnar -

 

III.

V mesecu maju je moral Lovrek spet k naboru. Tovariši, domaci fantje iz sosešcine, so ga vabili, naj se jim pridruži ter se odpelje z njimi v Razbor na okrašenem lojtrskem vozu. Odklonil je, ni mu bilo za bucno veseljacenje. Še vedno je raje sameval, zatopljen v svoje misli in nacrte. Sicer je bil že mnogo mirnejši, a zavedal se je, da bi se mukoma pridobljeno ravnotežje porušilo ob prvem srecanju z Vido, zato se je srecanja raje skrbno izogibal. Med naborniki bi moral kolovratiti po Razborju in srecanje bi bilo neizogibno. Zato se je že z jutranjim vlakom odpravil v mestece, pred naborno dvorano pa se je spravil blizu vrat, tako da je kmalu izginil v narašcajoci gneci. Tokrat so ga potrdili, vendar kot samostojnega gospodarja le na dvomesecno vojaško službovanje. Sledilo je dolgotrajno cakanje na zaprisego. Potrjene fante so zaprli na hotelsko verando, kjer so nekateri nestrpno in brez miru postopali naokrog, drugi preklinjali, prepevali in vriskali, nekateri pa celo jokali. Ko je bilo vse koncano, se je Lovrek spretno izmuznil cez dvorišce, se izognil glavni cesti in po pešpoti ob Ložnici odhitel proti domu. Zadovoljen je bil, vse se je srecno izteklo, ni je videl ... Ali je bil res zadovoljen?

Dan je bil lep in veder, poln cvetja in dehtenja. Kljub otožnosti, ki se je razpredala v njegovem srcu, je Lovrek radostno vdihaval krepko vonjavo travnikov in njiv. Pod njim je brzela Ložnica v svoji razdrapani strugi, se zdaj z jeznim šumenjem poganjala cez naplavljeni prod, nato pa spet potuhnjeno oblizovala izpodjedeni breg. Nad zelenkasto odsvitajocimi se tolmuni so begali kacji pastirji in v prozorni globini so švigale postrvi. Ozracje je brnelo kakor transformator in v daljavi je žehteca vrocina dvigala kvišku tenko trepetajoce stebrice razžarjenega zraka. Njihovo migotanje je tako slepilo mladeniceve oci, da so mu bolj in bolj uhajale k spokojnejšemu zelenju obrobnih gozdov.

Nekoliko nižje se je Ložnica stisnila cisto k vznožju hribovja, z njegovega pobocja pa so se v temni vodi ogledovale resne smreke in košate bukve, kolikor jim je pac to dovoljevala zavist obvodnih jelš in vrb. Ah, kako prijetno je bilo hoditi v tem hladu. Tako spokojno je bilo tukaj, pripravljeno za sanje, polno mehke otožnosti, ki ne boli, in samote, ki ne ubija. V Lovrekovi duši so se prebujali spomini na minula leta otroške srece, vsiljevale pa so se mu tudi temnejše predstave, ki jih je sprva odganjal z žalostjo in nazadnje s srdom. Brez uspeha ... Kako lepo bi bilo, ah, ce bi se tod sprehajal z Vido. Ne more in ne more je pozabiti ... Ali je bil njegov beg takrat sploh upravicen? Ali bi ne bilo bolje, da je ostal ...?

"Ne, ne!" je vzkliknil na glas. "Kaj se sploh še trapim s tem? Ne smem vec misliti nanjo!"

A podobna vprašanja so ga obletavala kakor vešce. Bolj ko jih je odganjal od sebe, bolj so silila vanj, tako da se je naravnost oddahnil, ko se je približal trgu. Ker se mu je želel izogniti, je mimo kolodvorske restavracije, katere obširni vrt se je s svojim plotom dotikal poti ob Ložnici, zavil proti valjcnemu mlinu.

Pri eni izmed mnogih gostilniških miz, prodajajocih delavniško dolgocasje, je sedelo nekaj gostov, za katere se Lovrek niti ni zmenil. Ne da bi bil dvignil oci, je nadaljeval svojo pot po ozki, zaradi sence vedno nekoliko blatni stezi in z velikimi koraki preskakoval vecje in manjše mlakuže na njej.

"Hej! Hej! Gospod Gradnik!"

Lovrek se je obrnil in cudec se spoznal odvetnika dr. Markeša, ki se je bil potrudil prav do plotu. Ko mu je nato pogled zletel še na klicalcevo v ozadju sedeco in glave izstezajoco družbo, mu je planila kri v glavo in vrt je kar zaplesal pred njim. Poleg matere, gospe lekarnarke, je opazil Vido. Če bi bil mogel natancneje opazovati, bi mu bilo njeno razžarjeno oblicje pricalo, da je nepricakovano srecanje tudi njo globoko vznemirilo. Lovrek, ki ni vedel, kaj storiti, je v mucni zadregi dvignil klobuk in se hotel oddaljiti, a odvetnik - cigar vabilo, ceš naj vendar prisede, je bil v svojem razburjenju cisto preslišal - ni popustil.

"Sami znanci, gospod Gradnik. Nic hudega se vam ne bo zgodilo, ceprav je med nami tudi vaš nasprotnik, gospod Miklausin."

Porogljive besede njegovega resnicnega ali dozdevnega tekmeca so mladenicu povrnile hladnokrvnost. Aha! To clovece bi si ga rado privošcilo in se postavljalo na njegove stroške ... Naj mu bo! Naj tudi Vida spozna, da se ne ustraši boja, ceprav se je v tistem pismu izkazal kot bojazljivec, ukanjen z napacnim presojanjem svoje osebne cene ... Markeša in Miklausina pa se vseeno ne boji! Z lahnim priklonom je skozi vrtna vratca sledil zmagoslavno se smehljajocemu odvetniku k belo pregrnjeni mizi, kjer so razen Vide in njene matere sedeli še Vidin brat Zoran, sedanji Markešev koncipient, trgovec Miklausin, mesar Löschnigg, mizar Dimesch in lastnik restavracije krcmar Peteln. Vecina obrazov je izžarevala tisto topo napetost, ki uvaja fantovske pretepe ob lepih nedeljah, ustnice malce odprte, kakor da se pripravljajo na prihajajoco naslado. Lovrek se je še enkrat priklonil in sedel na stol, ki ga je bil gostilnicar uslužno primaknil poleg odvetnikovega.

"Zacudeni ste, kajne?" je pricel odvetnik. "Veste, povabil sem vas semkaj, ker ste vi pravzaprav povod, da se je tu zbrala tako prijetna družba ..."

"Kako to?" je vprašal Lovrek z namršenimi obrvmi in skrivaj pogledal Vido. - Kako je lepa, ceprav nekoliko bledejša kot ponavadi ... Predse strmi, še pogleda mi ne privošci ...

"Kot pravni zastopnik gospoda Miklausina sem povabil gospodo k Trnski peci, kjer smo si na mestu samem ogledali dejansko stanje. Na Belem dvoru smo pozneje imenitno obedovali in zdaj smo tu ..."

Kako bedasto, je pomislil Lovrek, in glasno dejal: "Ali se vam ne zdi, gospod doktor, da me utegne vaš prijetni izlet bolj malo zanimati ..."

"Čakajte! Maloprej sem vas zagledal tamle cez in se brž domislil: poklicimo gospoda Gradnika k mizi. Naj vidi svet cudovito sliko: dva inteligentna nasprotnika se mirno in složno pogovarjata za isto mizo. Ali nimam prav?"

"Nedvomno," je menil Lovrek, "zlasti ker sva oba, gospod Miklausin in jaz, miroljubna cloveka. Prijaznemu vabilu se odzivam toliko rajši, ker vidim, da se je gospod Miklausin spreobrnil ..."

"Spreobrnil?" sta se zavzela odvetnik in trgovec kakor iz enega grla.

"Seveda! Saj je najel za svojega zastopnika vas, znanega slovenskega rodoljuba. Njegov denar najde pot v vaš narodni žep. Spreobrnitev je potemtakem ocitna ... Gospod Miklausin podpira našo sveto narodno stvar ..."

Lovrekovo predrzno izzivanje je v pestri družbi naletelo na razlicne odzive. Odvetnik se je ugriznil v ustnice, Miklausin je kakor v smehu skremžil obraz, gospa lekarnarka je srdito našobila ustnice, koncipient Zoran je zdolgocaseno zazeval, ostali tržani, Miklausinovi prijatelji in kakor on, narodni odpadniki, pa so izbulili oci in ga gledali kakor ubeglo zver. In Vida? Za trenutek je dvignila pogled in ga takoj spet povesila.

Prvi si je opomogel Miklausin in se na ves glas zakrohotal: "Dobro ste jo potuhtali, mladi gospod! Podpiram, kajpak podpiram! Ampak z vašim denarjem, ce vam je prav! Tožbo boste namrec gladko izgubili."

"Potem me bo tolažila zavest, da je moj denar dobro spravljen. Za narodov blagor clovek marsikaj utrpi ..."

Odvetnik je nejevoljno zahrkal. Ta smer zabavo obetajocega pogovora mu ni bila niti malo všec. V trenutku objesti porojena misel, da zvabi mladenica k mizi in se iz razlogov, znanih tako gospe lekarnarki kot njemu, nekoliko poigra z njim in ga osramoti pred Vido, se je sprevrgla ob jezi, zadrževani pod prijazno krinko, v trden namen. Lovrek je slutil odvetnikove zle nakane ter je bil na preži, trdno odlocen, da se ne vda in odbije njegove izpade z vsemi razpoložljivimi sredstvi.

"Kakor sem že povedal," je odvetnik s prisiljenim nasmehom skušal obrniti pogovor, "smo bili pri Trnski peci. Zbiralnik za vodo je že dokoncan, vodovod do Belega dvora v gradnji. Ah, ta Beli dvor! Gospod Miklausin nas je knežje pogostil in nam razkazal posestvo. Saj to vam je vlastelinstvo*! Ti sadovnjaki, njive, travniki, vrtovi ... Gotovo se vam niti ne sanja, gospod Gradnik, kakšno vrednost predstavljajo ..."

"Čemu naj se mi sanja?" ga je prekinil Lovrek z okamenelim licem. "Dobro vem, koliko je vreden Beli dvor. Zame, ki sem se tam rodil in preživel otroška leta, se njegova cena ne da izraziti z denarjem ..."

"Oh, oprostite," se je hinavsko izgovarjal dr. Markeš. "Pozabil sem. Naj vam bo potemtakem v tolažbo, da je prišlo posestvo v dobre, ceprav tuje roke ..."

Mladi Gradnik ga je ošvignil s prezirljivim pogledom: "V tuje roke? Vidim, da vam kot priseljencu dolinske razmere še niso dovolj znane, zato dovolite, da vas poucim. Oce gospoda Miklausina, sedanjega gospodarja Belega dvora, je bil do svoje smrti naš dninar in tudi njegov sin je precej dolgo jedel Gradnikov kruh ..."

V porazni tišini, ki je pospremila fantove besede, se je odvetnik topo zagledal v zasovraženi obraz, trgovec pa je šele cez nekaj hipov siknil: "Mocno ste podobni svojemu ocetu, mladi gospod ... V ošabnosti, mislim."

"Ne prezirajte gradiške ošabnosti! Brez nje bi ne sedeli na Belem dvoru ..."

"Jaz nisem zapravljal ... Delal in varceval sem ..."

"O, nikar se ne jezite! Ugotavljam samo resnico: nekoc dninar, danes gospodar ... Vsaj zacasni ... Pravi caka svoje ure ..."

Tem grozecim besedam, ki jih niti Miklausin ni pricakoval, je sledila ponovna tišina. Trgovcu so v zadrževanem gnevu izstopile oci. Z naslado bi bil navalil na fantina in ga oklofutal na žive in mrtve. Toda kaj je hotel? Že zaradi družbe se je moral krotiti, še bolj pa ga je zadrževala ponosna podoba pred njim sedece mladeniške sile. Najbolj neprijetna vloga je doletela odvetnika, ki mu je že drugic spodletelo. S kislim obrazom se je poigraval s svojo uro in razmišljal, kako bi predrzneža pritisnil na kolena. Igra ni bila lahka, tega se je zavedal.

 

IV.

Mimo restavracijskega vrta je prav tedaj prišel mlad mož. Dolgi, nazaj pocesani svetloplavi lasje so obkrožali poduhovljen obraz, s katerega se je zrcalila sanjava resnoba. Ob pogledu na trgovca se je vidno zdrznil, ponosno dvignil glavo, pozdravil z drobnim smehljajem stisnjenih ustnic in se nato pocasi oddaljil proti postaji.

"Še tebe mi je manjkalo," je zagodrnjal Miklausin in v dušku zvrnil kozarec vina."

"Kdo je ta clovek?" je radovedno vprašala lekarnarka.

"Eh, naš ucitelj na nemški šoli, prevzeten fante. Ne maram ga, nemanica, ker ... No, pa saj vam lahko povem, itak je znano vsem zaleškim vrabcem ... Za mojo Greto lazi ... Napodil sem ga, ni še dolgo tega ..."

Lovreku je presedal zanicljivi poudarek.

"Napodili?" se je porogal. "Njega, ki je poleg brivca edini pravi Nemec v trgu? Z obema rokama bi ga bili morali sprejeti ..."

"Pa kaj še! Hvala lepa za vaš nasvet, a za navadnega ucitelja je moja hci predobra."

Lovreka je bore malo zanimala ljubezenska zadeva mladega šolnika, v katerem je videl škodljivca in narodnega sovražnika, a njegova uporna borba za izvoljeno dekle se ga je dotaknila.

"Tako navaden medna ni," ga je branil, "saj je, kakor pripovedujejo, priznan nemški pesnik. Ni še tako dolgo, ko se je o njem na dolgo in široko razpisala vaša Völkische Wacht ..."

Miklausin je zanicljivo zamahnil z roko, odvetnik in gospa lekarnarka pa sta se pomenljivo spogledala, cesar Lovrek ni prezrl. Gotovo je bilo v zvezi z njim.

"Pomirite se, gospod Miklausin," je povzela besedo Vidina mati, "mnogo hujše slucaje poznamo, ko se štulijo za našimi dekleti povsem navadni ljudje ..."

Lovreku je oledenela kri. Pred vso družbo in pred njo ga hoce osramotiti. Ne bosta me! Pripravljen na vse je uprl oci v deklico in takoj spoznal, da ni udeležena pri grdi spletki. Nepopisna zadrega je namrec pordecila njen obraz, a njen proseci, skoraj roteci pogled se je za hip ujel z njegovim. Kako mu je odleglo! Spoznal je, kako se je neprestano bal samo necesa, grenkega spoznanja, da spada tudi ona k njim, k tem ljudem z osiromašenimi dušami ... Ona, ki je kljub vsemu trpljenju in vsem odpovedim kraljevala v njegovem srcu ... Ona ni smela biti njihove vrste in - hvala Bogu - tudi ni bila.

"Ucitelj konec koncev le spada k inteligenci ..." je nadaljevala lekarnarka.

"Uh, inteligenca pa taka ..." se je porogal odvetnik.

Kakor da se je bil domenil z Lovrekom, ki se je hlastno oprijel njegovega izpada.

"Ej, gospod doktor," je z rezkim glasom navalil na manj nevarnega nasprotnika, "povejte mi vendar, ali se izražate tako zanicevalno tudi v družbi uciteljev, ki se jih vendar tako radi poslužujete pri svojem delovanju za narodov blagor?"

"Gospod!" je vzrojil odvetnik.

Lovrek je omalovažujoce odkimal.

"Prosim, prosim! Saj vem, kako je: njim delo, vam cast! A to je koncno njihova stvar. Mene bolj zanima, v cem je pravzaprav tista strahovita razlika med navadnim uciteljem in, recimo, med vami! O, vem, dlje casa ste študirali ... A glejte, nekako me moti vaše cislanje in naravnost spoštovanje ljudi, ki sploh niso študirali, pac pa imajo kaj prida pod palcem ..."

"Gospod, pozabljate, s kom govorite!"

"Ne bojte se! Doženiva vprašanje inteligentnosti na primeru nemškega ucitelja! Njegovo raznarodovalno delo obsojam, vendar pa so vec od njega krivi tisti, ki so ga poklicali semkaj. Kljub vsemu je notranje bogata osebnost, njegove novele in pesmi v uglednih nemških listih pa so mi dovolj tehten dokaz, da ni navaden clovek ... Tako tehtnega dokaza na primer, pa oprostite, gospod doktor, o vaši inteligentnosti nimam ..."

Lovrekov siloviti naskok je nasprotnika in njegovo zaveznico tako presenetil, da sta v trenutku pozabila na svojo prvotno namero. Gospa ga je sicer dvakrat ali trikrat poskušala prekiniti, vendar se celo od jeze zaripli odvetnik ni brigal za njene jalove poskuse, marvec je krcevito iskal primerno zavrnitev.

Na pomoc mu je prihitel njegov koncipient, ki se je ves cas trudil, da bi s svojim vedenjem pokazal nekakšno nadrejenost.

"Ocitno niste pouceni," je pripomnil rahlo zehajoc, "da govorite z akademsko izobraženim clovekom! Da vam bo razumljiveje: s clovekom, ki je po koncani gimnaziji študiral na vseucilišcu in opravil celo vrsto najstrožjih izpitov ..."

"Skratka, s clovekom, katerega inteligentnost je uradno potrjena ... Za vas je inteligenten edino clovek, ki je presedel toliko in toliko predpisanih let v šolskih klopeh in si nazadnje z vecjo ali manjšo težavo, z vecjo ali manjšo sreco priboril kolkovano spricevalo kot dragoceno potrdilo svoje vrednosti ..."

"Vsekakor!"

"Kaj pa porecete o ljudeh, ki niso prehodili predpisane poti, a s svojim umom, znanjem in uspehi prekašajo marsikoga izmed vas? Ljudje vaše vrste jih seveda ne priznavajo in jih ne morejo priznati, saj bi istocasno sami sebe oznacili za povprecneže ... Kolikor povprecnejši so, toliko krceviteje se sklicujejo na svoje šole, spricevala in pridobljene pravice ..."

"Vi tega sploh ne razumete!" mu je zabrusil Zoran v obraz.

"Morda, a povem vam, da še pride cas, ko bodo ceno slehernega posameznika dolocala dejanja in ne krpe papirja. Našopirjeni z akademsko izobrazbo podcenjujete ucitelje, s cimer jim delate veliko krivico. Moja dolžnost je, da jih branim, zakaj enemu izmed njih dolgujem najvecjo zahvalo. On se je pobrigal za siroto, ki so jo pred leti pognali z domacije ljudje ..., no, recimo ljudje s peticno inteligenco. Z vsemi silami se je trudil, da me je vzgojil za poštenega cloveka. Zato pa, draga gospoda, kar tiho! Dobro poznam dejavnost teh skromnih in nesebicnih ljudskih delavcev: po odgovornosti in pomembnosti stoje nad vsemi drugimi ..."

"Ho, ho, kako se potegujete za ucitelje!" se je vtaknil vmes mesar Löschnigg.

"Oporekam samo neumestnemu podcenjevanju. En sam dober ucitelj - a izkušnja pravi, da je mnogo vec dobrih kot slabih -, en sam dober ucitelj stori za svoj narod v enem tednu vec kakor marsikateri prvak v vsem svojem rodoljubnem življenju."

Odvetnik, ki si je z lepimi govori in dobrodelnim obnašanjem krepko utiral pot do narodnega voditelja, je poškrlatel v lice in besen planil pokonci. Imel je sicer precej debelo kožo, toda s težavo prikrivanega muzanja tržanov ni mogel prenesti.

"Vi, vi prekucuh ...! Pazite se!"

"Oprostite tisockrat! Ni moj namen, da bi vas osebno žalil; govorim tako nasplošno. Sicer pa mi dovolite kratko pripombo! Kdor je bil v velikem svetu, recimo kje na zahodu, ta ve, da gre - kakor vam - tudi meni naziv gospod. Tam namrec radi izpušcajo vse naše trapaste, po nemškem vzoru uporabljene titule in nazive, s katerimi se tako radi postavljamo, naziva gospod pa ne izpušcajo niti pri najnavadnejšem delavcu ..."

"Tudi pri vrtnarju ne?" je z bedastim porogom vprašal Zoran, in gospa lekarnarka se je škodoželjno zahihitala.

Lovreku so ob ponovnem napadu Vidinega brata stopile v oci solze užaljenega ponosa, in glas se mu je nekoliko tresel, ko je odvrnil: "Da, tudi vrtnarju izkazujejo cast, ki gre vsakemu poštenemu cloveku."

Med prisotnimi tržani je bil tudi mizar Dimesch, tih in miren clovek, ki ga je, žal, bilo dolgoletno življenje v nemških krajih odtujilo lastnemu narodu. Mnogo je cital in razmišljal. Zdaj se je oglasil v zacudenje vseh prisotnih: "Prav posebno vrtnarju vaše vrste, gospod Gradnik. Prisotni gospôdi bržkone ni znano, da ste koncali vrtnarsko akademijo. In kakor sem cital, vam pritice naslov vrtnarskega inženirja."

Mladi Gradnik je zamahnil z roko: "Hvala vam, gospod Dimesch, a za gospoda doktorja in njegove vrstnike takšne diplome nimajo prave cene. Bolj upoštevajo drugacne vrste diplomo, s katero bi jim danes lahko postregel, da ni bilo mojega dobrotnika pri tej mizi ... Predstavil bi se jim z diplomo, ki bi jo v trenutku vsi priznali: sinu gospodarja Belega dvora bi se zagotovo klanjali in mu laskali ..."

Odvetnika je grizla vest, ker je svojega premožnega klienta zmeraj bolj izpostavljal nezaslišanim žalitvam. Razen tega je doživel obcuten poraz tudi pred Vido, katere prezir se je jasno zrcalil z njenega razžarjenega obraza. Šinil je s stola in ukazal: "Spravite se odtod, sicer se drugace pomeniva!"

Lovrek je ubogal, se pocasi dvignil in vzravnal. S svojo visoko postavo je besnega nasprotnika presegal skoraj za celo glavo. Elegantno obleceni, toda debelušni, že nekoliko plešasti in malce prevec okroglolicni možakar je kar umiral ob tej utelešeni mladeniški sili. Lovrek ga je ponosno premeril od nog do glave: "Gospod, menda pozabljate, s kom imate opravka. Jaz nisem ubog ucitelj, cigar navdušenje izrabljate, ceprav ga pozneje za hrbtom in vcasih celo v obraz ponižujete. Prevec je odvisen od svoje place in precesto se mora tresti pred vašimi zvezami z odlocujocimi ljudmi. Jaz, gospod, sem neodvisen, jaz sem živi clan naroda, eden tistih, ki pridelujemo in ustvarjamo, eden tistih, od katerih živite in od katerih ste vi odvisni!"

"Kako si drznete tako govoriti z doktorjem?! se je raztogotila lekarnarka, ki se je bila dozdaj trdovratno nadejala, da bodo moški vendarle užugali neotesanega vrtnarja. "Vidi se vam, da ne poznate olike. No, kaj sem ti rekla, Vida?"

Lovrek, ki je po svojih zadnjih besedah z denarnico v roki migal gostilnicarju, hotec poravnati svoj zapitek, je ob imenu drage deklice v tej zvezi in iz materinih ust kar odrevenel. Njegovo mukoma vzdrževano ravnodušje se je v trenutku porušilo.

S plamtecimi ocmi se je obrnil k Vidini materi.

"Gospa," je dejal s pridušenim glasom, "oprostite, prosim, ce sem se prevec razvnel. Vendar povejte, kakšno oliko imajo ljudje, ki zvabijo mirnega cloveka v svojo družbo z namenom, da ga ponižajo? Gospa, moja roka je segla v roko že marsikomu, tako pristnemu plemicu kakor beracu. V vašo, gospoda, ne bo segla! Zakaj vaše mesto ni niti med nami preprostimi ljudmi, ceprav izhajate vsi skupaj iz naših vrst, še manj pa med gospodo, ker vam kljub denarju in akademski izobrazbi, na katero se tako radi sklicujete, manjka izobrazba srca. Vaše gospostvo naš narod sovraži in prezira, vas pa oznacuje s tistim imenom, ki ga je ljudem vaše baže zabrusil Kersnik v obraz: jara gospoda!"

"Pobalin!" je zarjovel odvetnik in z dvignjenimi pestmi skocil proti Lovreku, Vidin brat je snemal palico s plotu, lekarnarka je kricala, tržani pa so se z Miklausinom vred stiskali k mizi in niso vedeli, kaj storiti.

"Kaj ste rekli?" je zagrmel Lovrek razkoraceno. V svoji zali moci in sveti jezi je ucinkoval tako grozece, da sta se branitelja svoje casti urno umaknila in ga od dalec požirala z ocmi.

"Vajina sreca, da sta v ženski družbi!" je menil Lovrek prezirljivo, ko je placeval v zadregi se klanjajocemu krcmarju svoj zapitek.

"Nezaslišano!" je vzkliknila lekarnarka.

"Resnica bode v oci! Pa brez zamere, in lahko noc, gospoda!"

Nihce razen gostilnicarja in mizarja Dimescha mu ni odgovoril.

Preden doseže vrtna vratca, zasliši za seboj tih, zadržan glas.

"Gospod Gradnik!"

Presenecen se obrne in se zazre v Vidine solzno prosece oci.

"Oprostite ...! Tako sram me je ..."

"Gospodicna Vida," ji zagotavlja Lovrek z drhtecim glasom, "nobena moja beseda ni bila namenjena vam ..."

"Vida, ali si ob pamet?!" je privihrala lekarnarka ko burja in z nemilim prijemom odvlekla hcerko nazaj k mizi.

Lovrek se je napotil domov poln nemira in nerazumljive radosti.

 

V.

Kdo ve, po katerih poteh se širijo govorice? O Lovrekovem nastopu so naslednje dni govorili že v najoddaljenejših kocah, spreminjajoc ga od ust do ust. Nazadnje je malone dobil oblike hudega pretepa, v katerem je bojda drzni fant vso gospodo zmetal cez plot. In marsikateri kmetic ga je ob slucajnem srecanju na cesti še mesec dni kasneje s priznavajocim nasmehom spraševal, ali so škrici dobro brusili pete. Od vsega pa je bilo najpomembneje, da se je po tem dogodku med uciteljstvom pomnožilo število Lovrekovih prijateljev, kar so dokazovala mnoga pisma in obiski, narocila za šolske vrtove pa so kar deževala. Ob teh izrazih tople naklonjenosti je bilo Lovreka skoraj sram, ce je pomislil na dejanski povod svojih besed. A kljub temu: kar je povedal o uciteljih, je bilo zares njegovo odkritosrcno mnenje, in to je držalo.

Vidino obnašanje pa je bilo poslej neprestana vsebina njegovih razmišljanj, in notranji glas mu je govoril, da bi takrat po predstavi ne smel tako kujavo pobegniti, da bi jo moral med štirimi ocmi še enkrat povprašati. Zakaj je bil tako neumen? Mar je bilo, Lovrek, tvoje ranjeno samoljubje vecje od tvoje ljubezni? Ali te ni zmešala ošabna gradniška kri, ki ne zna prositi? Še zdaj se krci in te odriva od nje ter ti ne dopušca, da bi jo še enkrat vprašal, še enkrat, iz oci v oci ... Vendar, zakaj mu ni odgovorila, kakor jo je bil zaprosil? Ha, kaj pa mati? Morda ji je ona prepovedala? A kdo bi ji bil izdal njegovo pismo? Vida sama? Tega skoraj ni mogel verjeti, ce se je spomnil na njen proseci pogled in zadušeni glas. Dnevi so mu tekli v dvomih in notranjem nemiru. Samo ene možnosti se pošteni fant ni domislil: da se vcasih odpirajo in prebirajo tuja pisma, zlasti takšna, naslovljena na nespametne hcerke ...

Z rastoco toploto se je na Gradišcane navalila obilica dela, ki je zavrla nemirni krogotok Lovrekovih misli in sanj ter ga vecer za vecerom utrujenega pehala k pocitku. Zadovoljstvo z uspehi, doseženimi na vrtu, ugodna prodaja pridelkov in rastoce spoštovanje, ki ga je užival med svojimi sosedi, je bolj in bolj krepilo njegovo samozavest ter izganjalo v globini srca zakoreninjena custva manjvrednosti.

V takšnem razpoloženju ga je zalotilo sodno obvestilo, da se bo dne 20. junija vršil dolgo napovedani in dolgo odlašani krajevni ogled pri Trnski peci. Razen tožnika in toženca je sodnija pozvala mnoge price, med njimi tri, ki jih je predlagal Lovrek.

Ob odrejeni uri se je pod grmecim slapom sestala vecja družba. Komisija, v kateri žal ni bilo vodnega strokovnjaka, je postopala okrog napol dokoncanih vodovodnih naprav, obcudovala trgovcevo podjetnost in ledeno mrzlo vodo, vendar ni znala ugotoviti nicesar stvarnega. Sodnik je hotel zadevo spet odložiti.

"Koncno besedo bo imel strokovnjak, ki ga moramo poklicati iz Gradca," je menil.

"Zavleklo se bo, zavleklo," je nejevoljno mrmral Miklausin in svojemu zastopniku nekaj zašepetal na uho. Ta se je obrnil k sodniku: "Predlagam, da se gospodu Miklausinu razen takojšnje uporabe vodovoda dovoli tudi nadaljevanje vodovodnega jarka ob Trebinjšcici, ki je Belemu dvoru nujno potreben. Gospod sodnik, saj ste se lahko na lastne oci prepricali, da ne gre za nikakršno zlo namero, kakor trdi tožnik ..."

"Hm, temu predlogu bi se nemara ustreglo ..."

"Oprostite, gospod sodnik," je pristopil bližje Lovrek, ki je moral zaradi notarjeve odsotnosti kar sam zastopati svojo pravdo, "zla namera obstaja. Da to dokažem, sem predlagal za prici posestnika Blažona in Podpecana."

Sodnik, Miklausinov lovski prijatelj in tudi sam ponemcenec nekje iz mariborske okolice, je v zadregi okleval. Ni se rad zameril vplivnemu trgovcu, a njegova pravna zavest je bila še vedno dovolj mocno razvita ter je terjala od njega kar najstrožjo nepristranskost. Po kratkem premisleku je torej ugodil Lovrekovemu predlogu in zaslišal obe prici, ki sta tocno ponovili razgovor v tožencevi trgovini. Miklausin je spreminjal barve in dr. Markeš se je od jeze grizel v ustnice.

"Tako, tako," je godrnjal sodnik in se zresnil. "Žal mi je, gospod doktor, vašemu predlogu ne morem ustreci. Vse ostane pri starem, zadnjo besedo prepušcam izvedencu."

"Ah, v jezi izrecene besede ...," je zacel odvetnik.

"Še kaj?" ga je prikinil sodnik. "Aha! Gospod Gradnik, za prico ste predlagali tudi gospoda naducitelja Urbancica ..."

"Da! On je pred leti z rdecim barvilom in žagovino raziskoval upocasnjeni vodni tok ter se preprical, da tece Trnski potok pod zemljo dalje, da pod gozdno kapelo priteka v votlino in se nazadnje na drugi strani Gradišca izliva v Ložnico."

"Poskus je enostaven," je prikimal Urbancic. "Barvilo in žagovino imam s seboj. Z lahkoto se prepricate sami, gospod sodnik!"

"Ugovarjam!" je viknil dr. Markeš. "Opozarjam na možnost goljufije ..."

"Ej, dobro!" ga je zavrnil ucitelj. "Prepustimo izvršitev poskusa sodnemu slugi! V dobri uri smo spodaj pri gozdni kapeli, odkoder - po moji izkušnji - priteka Trnski potok v votlino. Tocno ob dogovorjenem casu naj se pricne metanje poskusnih predmetov v požiralnik pri Trnski peci, a traja naj tocno pet minut. Tako se bomo lahko prepricali, ali bo cisti vodi sledila najprej pobarvana in z žagovino pomešana, nato pa znova cista."

Sodnik je preudarjal in se oziral v spenjeno vodo, bobneco v požiralnik, ki bi se moral po Miklausinovem nacrtu zagraditi tako, da bi se edino presežek vode ob hudih nalivih še stekal vanj, sicer pa naj bi se vsa voda odvajala proti Belemu dvoru. Da, v tem je bilo jedro spora.

"Dobro. Strinjam se," je sodnik nazadnje le pristal na Urbancicev predlog.

In tako se je zgodilo, da so poldrugo uro zatem, stojeci ob votlinskem slapu pod kapelico, preseneceni docakali rezultat - eni z zadovoljstvom, drugi z jezo: kristalnocista voda se je nenadoma pordecila, v tolmunu pa se je zasukljala žagovina. Pet minut pozneje, kakor je bilo dogovorjeno s sodnim slugo, je pojav spet ponehal.

Sodnik se je z obžalovanjem obrnil k Miklausinu in njegovemu zastopniku, nato pa izjavil, da bo kar najhitreje izdal pismeno razsodbo. In že to se je zdelo Miklausinu slabo znamenje, da se je kar poslovil - sicer prijazno kakor vedno -, ne da bi bil - v veliko nezadovoljstvo njegovega lacnega spremstva - sprejel vabilo k južini na Belem dvoru.

Čez teden dni so izvedeli, kako se je iztekla pravda. Razsodba je dolocala, da sme Miklausin iz Trnskega potoka odpeljati samo toliko vode, kolikor je rabi za resnicne potrebe Belega dvora. Zagraditev prvotne struge bi bila nezakonita in se iz teh in teh tocno naštetih razlogov prepoveduje. Obtoženec mora placati vse pravdne stroške.

Huda stvar za Miklausina! Že drugic ga je Gradnikov sin udaril po najobcutljivejšem živcu: po njegovi denarnici. Izguba pa je bila tudi sicer zanj dovolj velika. Poleg sodnih stroškov je moral predrugaciti ves vodovod. Še najhuje pa je starca bolelo to, da je javno mnenje bolj ali manj glasno pritrjevalo Lovreku, njega pa obsojalo.

 

VI.

Lovrek je stopal po kolovozu med njivami, na katerih je klasje že rumenelo. Rdeci mak in sinji modriž sta poskrbela za potrebno barvitost in z jasnega neba pripekajoce sonce je osvetljevalo zlato valovje z živim bleskom. Nedeljski popoldan je izvabil na polje kmecke gospodarje, ogledujoce rast nasadov, in iz zelenja so se prikazovali beli rokavi kakor krila velikih metuljev.

Dan je bil lep, a za spoznanje prevroc, zato je Lovrek kmalu krenil v senco jelš, ki so na vsej poti spremljale tek Ložnice.

Ljubil je to mirno stezo sredi polja, ljubil žuborenje valov, ki so mu polglasno šumeli v ušesih. Najlepše je bilo zvecer ... Sam sredi klasja in murnov, sprošcen vsakdanjosti. Danes pa se v njem ni zbudilo pravo obcutje - bil je nekako nemiren -, morda po krivdi soparnega vzdušja ali zaradi morebitnega srecanja z Vido. Ni si hotel priznati svojega namena - videti jo. Ker so mu bili znani redni nedeljski izleti Razborcanov, je racunal z možnostjo, da so prav danes spet v Zalesju. Le od dalec bi jo rad videl, samo od dalec ... Morda pa samo po sebi nanese tako, da jo sreca s prijateljicami kje zunaj na kratkem sprehodu.

Pocasi in zasanjano je šel dalje in šum padajoce vode je enakomerno bil na njegovo uho, izpricujoc mu, da se bliža jezu, kjer se je nekoc lasal s trškimi pobalini. Od tistih dob je preteklo že mnogo let, decki so dorasli v može in mladenice ter se zelo predrugacili, ni pa se spremenilo staro sovraštvo. Ulrik, na primer, ga še vedno ne more videti. Sicer se bolj redko srecujeta - samo v casu pocitnic, kajti Miklausinov sin obiskuje gimnazijo ali pa je morda že na visoki šoli. Vsakokrat švigne fant prihuljeno, z nelepim ognjem v pobešenih oceh mimo njega, kakor potepeno šcene, bojece se palice in kamnov.

Lovrek je nehote nekoliko postal in zavzdihnil. Kamorkoli pogleda, povsod samo sovraštvo, zgolj zavist, obrekovanje in kleceplazenje na tem ljubem božjem svetu ... Nic vec ni tako, kot je bilo vcasih ... Zadnje case je morda ravno zato vse pogosteje razmišljal o tujini, zlasti o vrtnarskem raju v Kaliforniji, kjer bi mu bila sreca nemara milejša. Obogatel bi, se vrnil in kupil Beli dvor ... Za dobro kupnino bi ga skopuh takoj prodal, o tem je bil Lovrek trdno preprican. In denar bi mu zagotovil tudi naklonjenost Vidine matere ... Nadaljeval je to svojo pot in si domišljal, kako se je ravnokar vrnil v domovino ...

Zatopljen v prijetne misli se je približal Stanovnikovemu, s sencnimi lipami preraslemu vrtu. Kakor vedno ob poletnih nedeljah je bil vrt tudi tokrat poln izletnikov, katerih živahno govorjenje je zdramilo zasanjanega fanta. - Korak mu zastane, srce zatrepece: zares, Razborcani so tu! In tudi Vida je med njimi! V njeni svetli poletni obleki jo je takoj prepoznal. - Kaj naj stori? K njim ne more in ne mara, za spodoben umik je že prepozno, ker so ga gotovo opazili. - Iz mucne zadrege ga je rešila tolpa mladih ljudi, samih ponemcencev, rudniških nastavljencev, trgovskih in obrtniških pomocnikov ter dveh ali treh dijakov, ki so v sklenjeni vrsti pritopotali po prašni cesti s postaje in prepevali nemško bojno pesem Die Wacht am Rhein. Vmes se je od casa do casa zaslišalo v blagoglasni trški nemšcini: "Dol z morilci! Dol z njihovimi zavezniki!" Pozornost vseh gostov se je usmerila nanje in Lovrek je izkoristil ugodno priložnost ter se pred njihovi pogledi skril za plot.

Tako skrit si je globoko oddahnil in radovedno opazoval pohod rjovece, cesto zapirajoce rajde, ki je naslednji trenutek že izginila za Dimeschovo hišo in nadaljevala proti sredini trga.

"Kaj neki se je zgodilo, da tako vrešcijo?" je vprašal pismonošo, hitecega na postajo po pošto.

"Ali še ne veste? V Sarajevu so danes umorili prestolonaslednika in njegovo ženo."

"Kdo, kdo?"

"Ne vem nic natancnega."

Lovrek še ni popolnoma dojel pomena grozne vesti in je osuplo strmel za odhajajocim možakom, ko se je razgrajajoca tolpa iznenada spet vrnila ...

Mlada bedasta usta vinjenih, od kricanja zariplih obrazov so široko odprta, klicejo in tulijo. Lovrek se jim umakne cisto k plotu, nadejajoc se, da ga puste v miru. V nesreco je med njimi Ulrik, ki kot abiturient že uživa nekoliko prezgodnje pocitnice. Mahajoc z roko ustavlja vrsto.

"Glejte ga, srbskega prijatelja!" zavpije že od dalec. Drhal krikne in se - z Ulrikom na desnem krilu - zažene proti njemu.

"S poti!" se razkoraci Miklausinov sin.

"Za vse je dovolj prostora!" odvrne Lovrek in se ne gane.

"S poti!" ponovi Ulrik trmoglavo. "Zavezniki zlocincev se ne bodo repencili po naših cestah."

"S pijanci se ne prerekam," se vznejevolji Lovrek, odrine nasilneža in gre svojo pot.

Drhal je vsa razkacena. Z divjaškim krikom se usuje za njim in ga obkoli ob vhodu na Stanovnikov vrt - pred ocmi presenecenih in nemalo prestrašenih gostov. Nekateri že vstajajo in se umikajo v varnejše notranje prostore, drugi nemirno pricakujejo bližajoci se pretep, iz katerega bi se kaj lahko izcimil povod za naskok slovenske narodne gostilne. Strah je razumljiv, predobro se še spominjajo ptujskih, celjskih in mariborskih dogodkov. A skoraj ni mogoce, da bi si ponemcenci kaj podobnega dovolili v popolnoma slovenskem Zalesju ... In ce bi si vendarle ...? Odpor bi vsaj trenutno ne bil kdove kako ucinkovit ...

Lovrek se ne boji, vendar pa mu je mucno, ker je izpostavljen toliko zijalom. Nasloni se na plot, da si zavaruje hrbet, in razdraženo vpraša: "Kaj pomeni ta bedasta komedija? Pustite me pri miru!"

"Najprej te pretepemo!" mu zagrozi Ulrik.

"Dobro, dobro! Pretepimo ga!" povzame zbor in pritisne bližje.

"Nazaj!" zavpije Lovrek tako divje, da se fantje kricec ko jesiharji plašno umaknejo. Samo Ulrik, cigar strastno sovraštvo je mocnejše od razuma, stopi bliže. Vse umolkne in upira poglede na nasprotnika.

"Jezik za zobe!" zaklice mladi Miklausin na ves glas. "Poznamo te, seme zlocinskega rodu! Kakršen oce, takšen sin ... Oce ubijalec, sin prijatelj morilcev ..."

Ob tej žalitvi, ki ji ni dal najmanjšega povoda, Lovrek skoraj omahne. Najraje bi planil nad klevetnika in ga zmalincil, vendar se premaga in odvrne s povzdignjenim glasom:

"In tvoj oce, tvoj oce je goljuf in tat! Ti si mu dostojen sin! On je mojemu ocetu nekoc ukradel Beli dvor, ti bi rad ukradel mojo cast ..."

S sklonjeno glavo in z rikom zabodenega tura se Ulrik zakadi v Lovreka, ki suhljatega, malce slabokrvnega dijaka z enim samim sunkom pahne v sredino njegovih prijateljev. Vinjene butice se razvnamejo, z vseh strani navale na Lovreka, bijoc po njem z rokami in palicami. Nevarnost podeseteri fantove moci! Njegov siloviti zamah vrže sprednjo vrsto na tla in jo povalja po prahu, nato zahrešci plot: z enim samim prijemom odtrga debelo lato in jo zavihti nad svojo glavo. Okrvavljen in raztrgan skoci s plamenecimi ocmi med napadalce, ki mahoma pokažejo pete in se z rezkim kricanjem razbežijo po trgu.

Ulrik se ves prašen in kakor pijan pobira s tal, s krvavimi ocmi buli v mocnega nasprotnika in ponavlja s penastimi usti, kakor da je ob pamet: "Preklici, lopov! Preklici, lopov!"

Ljudje zadržujejo sapo, v neznosni napetosti jim gomaze telesa, ko pricakujejo nadaljnji spopad. Kruto radovedni, skorajda krvi željni pogledi pocasi osvestijo Lovreka. Urezali se bodo, on jim že ne bo priredil petelinjega boja!

S prezirljivo kretjo spusti kol na tla: "Konec komedije!"

Ko hoce oditi, skoci Ulrik še enkrat predenj: "Preklici, kar si dejal o mojem ocetu!"

Lovreku se zdi fantovo pocetje vec ko smešno. Ta suha južina, namesto da bi mu bila hvaležna za njegovo velikodušnost, se ponovno zaganja vanj, napadenega in užaljenega. Sprva mu sploh ne mara odgovotiti, pa si le premisli in rece: "Resnice ne preklicujem!"

Neozirajoc se na druge, odrine Ulrika in krene skozi odmikajoco se množico proti domu, hotec se cimprej rešiti naprijetnih zijal in zmedenega nasprotnika.

Ni še napravil pet korakov, ko zasliši za svojim hrbtom prestrašeno vpitje. A preden se utegne ozreti, telebi silen udarec na njegov tilnik, tako da omamljen omahne naprej in se komaj ujame na kolena. Skozi krvavo meglo, migotajoco pred njegovimi ocmi, zagleda Ulrika, ki stoji z odloženim kolom kakor prikovan sredi ceste. Ob tem pogledu popade Lovreka zverinska besnost. Z necloveškim krikom tiplje okrog sebe, kakor bi iskal zahrbtnega napadalca, nato sunkoma vstane in se zažene za odrevenelim Ulrikom, ki v grozi zbeži k Stanovnikovemu plotu. Kol mu zdrkne iz trepetajoce desnice.

Lovrekove roke ujamejo Ulrika in ga stisnejo z železnim prijemom: "Na tla poklekni! Za odpušcanje me prosi!"

Ulriku izstopijo oci iz jamic, v blaznem strahu se zaman trga iz nasprotnikovih rok in tuli s posinjelim obrazom: "Lass mich! Lass mich! Schweinehund!"

Ta prostaška, v nemškem jeziku izdavljena psovka odplavi poslednje ostanke Lovrekove razsodnosti. Z udarcem ene roke trešci mrzlicno drhtecega žaljivca na tla, z drugo pa pograbi ob nogah ležeci kol in ga dvigne. Še trenutek in zgodilo se bo nepopravljivo, zlocinsko dejanje ... Kdo ti ustavi roko, Lovrek?

"Lovrek, ne! Meni na ljubo, ne!"

Obupan in solzan, toda precudno sladek glas, ki bi mu Lovrek prisluhnil v najhujšem gromu, priplava do njegovih ušes. Kakor v sanjah, pod vplivom nevidne sile se obraca fant proti kraju, odkoder je zazvenel; pest se mu razklene in izpusti kol, ki se zakotali na cesto. Oci se mu razširijo kakor zamaknjencu: Vida stoji pred njim. Njen dragi obraz je smrtnobled, njene ustnice pa še vedno ponavljajo in rotijo: "Lovrek, ne! Meni na ljubo, ne!"

Mladenic in dekle se zastrmita drug v drugega, ne za dolgo, za dve, tri sekunde, ki jima pomenijo blaženo vecnost. Nepopisno blaženost moti edino strah, da bi prezgodaj minila odmaknjenost njunih duš. In res, ljudje, hlepeci po novi dogodivšcini, pritisnejo bližje in njihovi mrmrajoci glasovi ju prebude iz cudovite omamljenosti.

Lovrek je zdaj pomirjen, nic na svetu ga ne more vec razdražiti. Z dolgim pogledom se poslovi od deklice, nato se ji globoko prikloni in pocasi odide po poti, po kateri je prišel. Preden izgine za Dimeschevim sadovnjakom, še razlocno sliši ogorceno oštevajoce vzklike Vidine matere.

"Moj Bog, Vida! Kaj si ponorela? S takšnim pretepacem govoriš? Kaj porecejo ljudje?"

O, ljudje so židane volje, ki jo nekoliko moti obžalovanje, da se je zanimiva igra prezgodaj koncala. Joj, koliko senzacij v enem samem dolgocasnem nedeljskem popoldnevu: atentat v Sarajevu, splošni pretep na trgu, dvoboj med sinovoma sovražnikov - ej, kakor stari tako mladi -, in slišite, slišite! med dekletom in njim tudi ni kar tako - gospa lekarnarjeva je kar pihala od jeze. - No, mladi Gradnik se tu prav gotovo ureže ...

To poldobrovoljno in polzbadljivo cvekanje Lovreka ni vec doseglo. Vracajoc se proti domu, je enakomerno prestavljal nogi, ne da bi imel obcutek hoje. Nad žitnim poljem, valujocim v zlatu zadnjih soncnih žarkov, je škrjancek drobil svojo vecerno molitev, za vodo je nekdo klepal koso - pek, pek - in s ceste je v drdranju lojtrskega voza, polnega petrovških romarjev, donela pobožno zategnjena pesem. Lovrekovi cuti, ki so sicer verno pristrezali raznolike vtise, pa jih niso pušcali do same zavesti: v njej ni bilo prostora niti zanje niti za kaj drugega. Kakor zvezde vodnice so blestele pred njim Vidine vlažne oci in kakor razodetje so mu odmevale v duši njene besede: "Meni na ljubo, ne!"

 

11. poglavje

 

DNEVI PRED VOJNO

 

I.

Trgovec Miklausin je skoparil s svojimi custvi, edino sina Ulrika in pa Beli dvor je ljubil, kolikor je pac sploh mogel ljubiti: bila sta mu vse na svetu. Toda kakor vse njegovo bitje, je bila tudi ta ljubezen v svojem bistvu zagrizena in sebicna: v sinu je zrl popolno uresnicenje svojih mladostnih upanj in nacrtov, v Belem dvoru pa sebi in drugim dojemljivi dokaz svoje premoci nad nasprotniki. Ulrik se je, odkar je bil dorastel v mladenica, gibal bolj v družbi svojih vrstnikov, tako da so ga doma tudi v obilno odmerjenih pocitnicah le redko videvali. Oce ga je torej ljubil bolj od dalec in se veselil njegovega napredka. Svoj prosti cas, zlasti nedelje in praznike, pa je skoraj redno preživljal na belodvorskem posestvu. Tam ga je tudi presenetila novica o sarajevskem umoru in sinovem pretepu. V prijetni pozabi je stal vrh sadovnjaka in se z enakim užitkom kot že tolikokrat poprej opajal ob pogledu na ponosno procelje starodavnega poslopja, dolgo potegnjene hleve in kozolce, rumenece njive in zelene travnike ter temacni ribnik pod njim, ko so ga zmotili krevsajoci koraki starega dninarja Andrejca. Komaj je od njega zaslišal usodne vesti - smrt avstrijskega prestolonaslednika ga je samo vznemirila, toda pretep in poraz njegovega lastnega otroka ga je presunil -, je brez nadaljnjih poizvedb odhudouril proti trgu. V njegovem srcu, v njegovih mislih je bil otrok prvi, to se je zdaj pokazalo.

Doma sta se oce in sin molce pozdravila.

"Razžalil te je. Tožiti ga moraš!"

"Povej, kako je bilo."

Ulrik je bil tokrat pošten in ni olepšaval svojega pocetja. Čisto odkrito je priznal, da je že dolgo želel obracunati z mrzkim clovekom, ki venomer blati Miklausinovo ime in ga poskuša osramotiti. Opisal je ves dogodek, Lovrekovo zmago in svoj poraz (z rdecico sramu na svojem prijetnem, ocetovemu zelo malo podobnem obrazu). Med pripovedovanjem je starec nemirno begal po sobi in s stisnjenimi ustnicami sprejel ob koncu Ulrikovega porocila njegov bolestni izbruh: "Še jutri vložiš tožbo, kajne?"

S trpece skremženim obrazom je sin cakal ocetov odgovor.

Oce se mu je odzval s pogledom, v katerega je nehote vložil vec pomilovanja kot socutja: "Še na misel mi ne pride. Zakaj bi brez potrebe mešal pozabljeno nesnago? Pri kupcijah je vedno nekaj smradu, kaj hoceš ..."

"Žalitev je slišal ves trg ... Ljudje so se smejali ..."

"Kaj me brigajo ljudje! Prevec dela bi imel, ce bi jih za vsako obrekljivo besedo vlacil k sodniku ... Vem, da me nimajo posebno radi, toda, dragec, bojijo se me vendarle ... In to je glavno, to ..."

"Rekel je, da si goljuf in tat ... Moraš ga tožiti ..."

Sinova trdovratnost je trgovca raztogotila.

"Ne, sem rekel," je vzrojil. "Ne vtikaj se v moje zadeve!"

"Torej je resnica, kar je trdil?" je vprašal Ulrik z drhtecimi ustnicami.

"Resnica, resnica ... Pri kupcijah je pac tako, da zmaga tisti, ki je bolj prebrisan. Seveda, ljudje hitro govoricijo o goljufiji, ker ne poznajo trgovskih zvijac."

"Ali mi lahko potrdiš s svojo besedo, da nisi postopal na necasten nacin?"

"Beži, beži s tem cvekanjem! Čast, cast! Denar je glavno!"

Sin mu ni takoj odgovoril. Šele po daljšem premolku je dejal tiho, vendar odlocno: "Meni je predvsem za cast. Takšen sem in drugace ne morem. Zakaj me nisi vzgojil drugace? Zdaj ne morem vec misliti, kakor misliš ti. Sam si poišcem zadošcenje ..."

"Prepovedujem ti! Pomni, fantic, da ješ moj kruh in da je tvoja cast zrasla na mojem denarju!"

Nato je pristavil mirneje, kakor da hoce omiliti trdoto svoje zapovedi: "Ne boj se! Tvoj oce ni neumen, vse uredi, samo bolj trezno kakor tvoja vroca glava."

"Ne upam si vec med ljudi," je zaihtel Ulrik, "s prsti bodo kazali za menoj ..."

Miklausin se je bucno zasmejal: "Otrok, otrok! Kako slabo poznaš svet! Zapomni si dobro: dokler smo mocni, se nam bodo globoko priklanjali, in ni ga cloveka v Zalesju, ki bi se upal bojevati z menoj ..."

"In ta, ta clovek ...?"

"Tudi z njim še obracunam," je zakljucil trgovec in z mracnim celom zapustil sobo. Ulrik je po njegovem odhodu suho zaihtel, se z glavo zaril v blazine in tako obležal do vecera.

Tudi ocetova ravnodušnost ni bila povsem pristna, in tiso noc je dolgo odlašal s pocitkom. V svoji delavnici je iz loncene pipe spušcal v zrak goste oblake dima, razmišljal in snoval nacrte. Mladi Gradnik mu je postajal vedno bolj nadležen. Saj bi ga lahko tožil, in tudi pravdo bi dobil, to je vedel. A kaj? Ljudem vseeno ne zaveže jezikov, in tudi Lovrek ne bo miroval. Nevaren postaja. Kako ti zna mladic negodni piciti z jezikom! Trezen je in bister, ej, iz cisto drugega lesa, kakor je bil njegov oce. Žal je tudi Ulrik iz drugacnega lesa kot Miklausin, po žensko obcutljiv in prevec razburljiv. Za trgovino ne bo, to se že vidi. Vraga, zmožen je, da cofi v kako neumnost in si pokvari vse življenje ... Ob tej misli je trgovca zazeblo: za vsako ceno ga mora obvarovati pred podobnimi spopadi in razocaranji.

In ceprav bo moral oce stopiti naravnost v sovražnikov brlog ... Saj res, to bi bilo najboljše! Morda je Lovrek vendarle tako pameten in gospodarsko mislec clovek, da zaradi nekakšnih custev in otroških obljub ne bo odklonil dobre kupcije ... Odlocitev mu bo pac treba nekoliko olajšati - s pošteno vsoto denarja ... To bo žrtev - toda saj bo za Ulrika in ... morda tudi za mir dolgih noci ...

 

II.

Miklausin je bil mož dejanj in tako se je že v ponedeljek navsezgodaj oglasil na Gradišcu. Lovrek je sam na vrtu presajal solato, kajti Janez je maloprej odpeljal zelenjavo v mesto, ostali družinski clani pa so bili vsak po svoje zaposleni v kuhinji, hlevu in na pašniku.

"Vcerajšnja stvar mi je neprijetna," je zacel trgovec po nekoliko prisiljenem pozdravu, "Ulrik je zelo nepremišljen in vrocekrven ..."

Lovrek mu ni takoj odgovoril, cakal je nadaljevanje ocitka, toda starec ni mogel ali pa ni maral zadeve obravnavati podrobneje, marvec je hlastno dodal: "Veš kaj, pokopljimo naše neumno sovraštvo!"

Lovrek se je zacudil.

"Meni pravite to? Ali mar izhaja sovraštvo od nas? Slabega spomina ste, gospod Miklausin! Kdo je ugrabil našo domacijo, kdo me je pregnal na Stropnico - po nedolžnem, kakor bi vam lahko povedal vaš Ulrik -, kdo poskuša uniciti moje s težavo pridobljeno blagostanje? Kdo mi je odjedel stranke, kdo mi je hotel oropati vodo? In kdo me je vceraj pred vsemi ljudmi poskušal oblatiti? In vi pravite, pokopljimo sovraštvo! Vi ga pokopljite, in vse bo dobro! Jaz se samo branim. Če vas moji udarci bolijo, pripišite samemu sebi!"

Starec je pazljivo poslušal razvnetega fanta, pri cemer so mu oci ves cas uhajale cez sadovnjak k Belemu dvoru. Svetlo obzidje se je blešcalo v mladem jutru in prebujajoce se sonce je vžigalo temno zelenje smrekovih vrhov.

"Fant, tamkajle je zacetek in konec vsega zla," je odvrnil, kot da je preslišal Lovrekove težke obtožbe, in nadaljeval z nenavadno odkritostjo: "Ne misli, da sem brezsrcnež! Po krivdi tvojega oceta sem preživel grenko mladost ... Sovražil sem ga, res je, a pogubil ga nisem jaz: pogubile so ga karte, pijaca, baharija ..."

"O, vse to mi je predobro znano," je prikimal mladi Gradnik in nato s predirljivim pogledom obvisel na trgovcevem obrazu. "Vprašanje je samo eno: ali niste uporabili tudi drugih še ucinkovitejših sredstev, da bi hitreje dosegli svoj namen? Nisem še pozabil vajinega zadnjega razgovora v ocetovi sobi, a marsikaj sem izvedel pozneje od drugih ljudi ..."

"To je obrekovanje, grdo obrekovanje ..."

"In moj oce, ki so vam ocitali goljufijo ..."

"Tvoj oce je bil tisti dan nor."

Lovrek je skomignil z ramo: "Poceni odgovor!"

Miklausin je stopil tik pred fanta in ga prepriceval z iskrenim, skoraj rotecim glasom: "Fant, ce bi bil poslušal do konca, bi me sodil pravicneje. Zaradi vaju, nebogljenih otrok, sem takrat ponudil tvojemu ocetu oskrbniško mesto. In kaj je storil on? Čez stopnice me je vrgel in opsoval me je za mojo dobroto ..."

Lovrek ga je opazoval in mu nekoliko dovzetneje prisluhnil. Kakšen clovek je to? Najtežje ocitke presliši in je navsezadnje preprican o svoji dobri volji in velikodušnosti ... Ocitno nima smisla za obicajno poštenost, ocitno presoja vse z vidika osebne koristi. V njenem svitu ogleduje, spoznava in doživlja svet okrog sebe.

"Hm, jaz ga razumem," je odvrnil z jedkim smehljajem. "Ne samo, da vas je osumil nepoštenih spletk in ocitne goljufije, pac pa ni mogel, on, gospodar Belega dvora, cez noc postati hlapec sinu svojega bivšega dninarja ..."

Miklausinu so nabreknile žile na vratu: "Fant, ne grebi po mojem najobcutljivejšem mestu! Ošaben si! Glej, da se ne pogubiš, kakor se je tvoj oce ..."

"Ošabnost mi je bržkone v krvi," se je nasmehnil Lovrek. "Saj veste, Gradniki ne prosimo. Vem, da bi se svoje dni tudi jaz rešil Stropnice, ce bi prišel k vam moledovat za usmiljenje. Pa nisem, upiralo se mi je. Takrat se je pokazalo, da ima tudi vaš sinko zelo široko vest. Prvi me je napadel in se po svoji krivdi zvrnil v jez. Jaz sem ga vseeno rešil gotove smrti ... In kaj je storil? Molcal je ..."

"Lažeš! Ulrik mi vedno vse pove ..."

"Ali ste ga sploh kdaj vprašali?"

Preprosti odgovor je Miklausinu zalepnil usta. Spomnil se je, da Ulrik nikoli ni maral govoriti o svoji nezgodi in spomnil se je tudi, da je sam, kljub odlocni izpovedi takratnega nemškega ucitelja, slutil resnico in se je natihoma bal.

"Dobro, morda se ti je takrat zares zgodila krivica. Pozabi, ce moreš! Staro sovraštvo pa pokopljimo, kakor sem že rekel."

"No dobro! Kako si predstavljate pokop? Ali vrnete Beli dvor?"

"Za slabe dovtipe je še prezgodaj," je menil trgovec s prisiljenim smehom.

"Potem pa ne vem, kako ..."

Miklausin se mu tesno približa. Živahno in prepricevalno mu tece beseda, nenavadno mehak je njegov glas.

"Izseli se s svojo sestro! Gradišce vama odkupim, preplacam, ce je potrebno ... Mlada sta in drugod bosta srecnejša. Spravimo se drug drugemu izpred oci, in konec bo vseh prepirov in pretepov!"

Lovreka je mocno srbela noga, da bi z njo ucinkovito in jasno pokazal izkušnjavcu najkrajšo pot po bregu, vendar se je premagal, pa še to iz obzirnosti do njegovih sivih las. Znova in znova je spoznaval, da se Miklausin resnicno ne zna vživeti v duševnost drugega cloveka in zna misliti samo nase; kakor samopašni voznik na javni cesti je, ki se niti malo ne ozira na druge. Zatorej ga poniževalni predlog ni niti razburil in malone smehljaje mu je odgovoril nanj.

"Imenitna zamisel! Stran z Gradniki! Stran tudi s poslednjega košcka zemlje, ki je še njihov ...Moj odgovor je kratek: nikoli!"

"Dobro premisli, fant! V pogubo siliš!"

"Jaz, Gradnikov sin, naj bi premišljeval? Ali se vam še ni posvetilo v glavi, da garam in se upiram, snujem nacrte in odbijam vaše napade z eno samo mislijo, z mislijo na izgubljeno domacijo? Ali naj vam izdam, da smatram bivanje izven nje za pregnanstvo in da v sanjah že zdaj pogosto hodim po Belem dvoru kot njegov gospodar ...?"

"V sanjah že, v sanjah! V resnici nikoli!"

"O, jaz sem mlad in vi ste stari - predolgo mi najbrž ne bo treba cakati. Verjamem tudi v resnicnost starega slovenskega reka, saj uganete, katerega?"

"Ne rešujem ugank!"

"Kakor na kup, tako s kupa ..."

Miklausin je nenadoma zajecal, zakaj Lovrekov rek je z neizprosno jasnostjo odgrnil pošastno slutnjo, ki je že nekaj let glodala njegovo srce, slutnjo, ki mu je ugrabila spanec prenekatere noci. Naval ledene groze mu je skrivil hrbet in skremžil oblicje.

"Ni res! Ne bo tako! Že ukrenem, da se ne bo zgodilo po tvojih željah ..." je sigal in se plašno odmikal, kakor da se boji nenadnega napada.

"O, jaz sem potrpežljiv, ker dobro vem, zakaj bi se nas Gradnikov tako radi znebili iz doline. Vaša slaba vest smo ... Vem, v napoto sem vam in vašemu sinu, zaradi katerega ste se danes potrudili do mene."

"Fant, poslednjic ti recem: umakni se zlepa!"

Trgovec se je bil medtem že spet obvladal in njegova jeza zaradi neuspelega poskusa je bila vecja od njegovega strahu.

"Ne umaknem se!" je jezno vzkliknil Lovrek. "Umaknite se vi! Jaz ostanem na Gradišcu, dokler nam ne vrnete Belega dvora ... Če je treba, do smrti! Gospod Miklausin, sprava je možna, pripravljen sem celo pozabiti vse bridkosti, ki ste jih prizadeli naši rodbini, ce izpolnite moj pogoj, namrec, da mi po placilu resnicnih dolgov mojega oceta vrnete Beli dvor. To je moja zadnja beseda."

Miklausinov žolti, tudi v dobrih urah malo mikavni obraz se je v poplavi nepopisnega srda preoblicil v režeco se spako, ocitujoco vec zverinskega kot pa cloveškega obcutja. Nekaj trenutkov je strmel v mladenica, kakor da se ga ne more nagledati, nato pa so se njegova usta razklenila v grdem smehljaju.

"Dobro, dobro, mladi gospod! Vaše besede so me oprostile nekih pomislekov in predsodkov, ki jih imajo navsezadnje tudi ljudje moje vrste. Naj bo po vaše! A povem vam: to uro boste pomnili!"

Brez slovesa je odstopical po kamnitih stopnicah in spodaj zaloputnil vrata za seboj. Iz kuhinje je prihitela Polonica in bojece spraševala, kaj je hotel stari grabežljivec. Bratu se ni posrecilo razpršiti njenega strahu, sicer se je pa itak sam zavedal, da se bo mašcevalni starec poslužil najskrajnejših sredstev, predvsem svojih dobrih zvez z vladajoco nemško in odpadniško gosposko. Toda vseeno je bil dobre volje, vseeno je cutil bojevito razpoloženje. Po toliko letih je lahko dal duška svojim custvom in povedal Miklausinu, kar mu je šlo.

Veselo si je zažvižgal in nadaljeval priceto delo.

 

III.

Po dolini so dirkale najneverjetnejše vesti o vojnih pripravah in skorajšnjem izbruhu vojne, o veleizdajalcih in skrivnostnih avtomobilih, naloženih z zlatom, ki ga hocejo Francozi skozi naše kraje pretihotapiti v daljno Rusijo. Vzdušje je brnelo od govoric in spletk, natolcevanja in šcuvanja, in nad dolino se je kakor megla vlacilo pricakovanje necesa groznega. Bojna vihra je zbirala svoje sile, da pomete z oblicja zemlje brezskrbno veselje, sonce in cvetje, ki jih je še vedno v takem preobilju razsipavalo darežljivo poletje. Namesto da bi se ga bili veselili, so ljudje jutro za jutrom strahoma segali po casopisih, naphanih z zlaganimi porocili, in jih odlagali z vzdihi olajšanja, ker se je odlocitev vnovic zavlekla za nekaj ur.

Zlata doba za ponemcence, katerih razvpito glasilo Völkische Wacht je bruhalo na vse Slovence, zlasti na zavedno slovensko razumništvo in dijaštvo, ogenj in žveplo, dolžec jih tajnega sporazuma s srbskimi cetniki in drugimi sovražniki monarhije, namigavalo med vrstami in pozivalo oblasti, naj s krepko roko zaduše rovarjenje proti obstojecemu državnemu redu.

Listicevo pisarjenje je bilo sicer na las podobno izlivom drugih, vecjih in najvecjih avstrijskih nemških listov, a bilo je strupenejše in zlobnejše. A obdolžitve splošne narave so le uvajale celo vrsto osebnih napadov, ki so bili v vecini primerov plod mržnje in nizkotne mašcevalnosti. In Miklausin bi ne bil Miklausin, ce bi izpustil sijajno priložnost za mašcevanje.

Nekaj dni po njegovem neuspešnem razgovoru z Lovrekom je Völkische Wacht priobcila dolg dopis iz Zalesja o surovem slovenskem pretepacu, ki je brez povoda napadel in obcutno poškodoval sina najuglednejšega tržana ... "Morda temu slovenskemu zagrizencu ni prijalo, da je mladi avstrijski domoljub glasno izpovedal svoje ogorcenje nad zverinskim umorom v Sarajevu, morda se je celo cutil prizadetega ob vzklikih, bicajocih prikrite srbske zaveznike v našem lepem, državi vernem trgu. Ali so oblasti slepe in gluhe, da smejo takšni ljudje pocenjati, kar hocejo in se rediti na naše stroške?!"

Ob prebiranju teh, po strupeni zlobi narekovanih vrstic se Lovrek ni niti jezil niti razburjal, temvec skoraj z olajšanjem sprejel Miklausinov prvi udarec! Bolj neprijeten mu je bil pogled na zbegane znance, ki so se srecanju z njim najraje izognili. Ni se jezil. Slovenski ljudje so bili v tistih dneh pac malodušni in nezaupni, podcenjujoc sebe in precenjujoc oblastno nastopajoce narodne odpadnike. Drug drugega so se bali in se zapirali v svoje domove, kjer so šušljaje ugibali o negotovi bodocnosti, kajti na obzorju se je že ožarjal blesk bližajoce se vojne.

Prav nic pa se ni bala vrla dijaška petorica v Zalesju. Še veckrat ko doslej je obiskala Lovreka, hotec tako ocitno pokazati, da ga po lažnivem in podlem napadu še bolj ceni. A previdni so bili tudi oni; pri svojih pogovorih so vselej pazili, da jih ne ujame nepoklican prisluškovalec. Trški žandarji bi se bili vsekakor obliznili, ce bi lahko slišali njihove veleizdajniške nacrte in crne naklepe proti obstoju trhle avstro-ogrske monarhije. S kakšno slastjo bi jih bili vklenili in odpeljali v zapore! No, usoda jim ni bila mila, besede so izzvenele in se pogreznile v duše mladih rodoljubov.

"Fantje," je menil nekoc Stanko, najmlajši in najognjevitejši med njimi, "vse kaže, da bo vojna ... Pripravimo se in povežimo cule!"

"O srecni naš presvetli cesar!" se je smejal Francelj. "Sami cvrsti vojaki, kar nas je tukaj, srcno vdani Habsburžanom ..."

"Le brij se norca, le, vendar je res: za nemštvo se bomo borili, ce se bomo vojskovali za Avstrijo!" je opozarjal Stanko.

"Jaz se že ne bom," je odlocno izjavil Tonce in se resno ozrl po prijateljih, katerih plamtece oci so vnaprej pritrjevale še neizgovorjenim besedam. "Ob prvi priliki na drugo stran - k bratom Srbom ...!

Svecana tišina. Kakor na povelje skocijo mladenici na noge in z dvignjenimi rokami pridušeno vzklikajo: "Za svobodo, za Jugoslavijo!" Kakor v slovesni zaobljubi si stiskajo roke in se sporazumevajo z zgovornimi pogledi.

"Mi pa ostanemo, kakor smo b'li ..." so prepevali zvecer na oglednem stolpu in njihova pesem je kljubovalno odmevala nad dolino. Malokdo je slutil, kaj se skriva v preprostih besedah, toda marsikdo se je jezil, da se fantom ljubi prepevati v mrzlicno napetih dneh.

Medtem pa je Miklausin zamahnil drugic: bolje je meril in obcutneje je zadel.

V zadnji tretjini julija, ko so se bili duhovi razburili do viška, je Gradnikov avto, poln sadja, zgodnjega zelja in povrtnin vseh vrst, kakor obicajno pripeljal v mesto in obstal pri stojnici na Glavnem trgu. Lovrek je ravnokar pricel z razkladanjem in šaljivo pomirjal nekatere zgodnje, a kljub temu že nestrpno cakajoce odjemalke, ko je pristopil k njemu mestni stražnik.

V blagoglasno spakedrani nemšcini ga nahruli: "Nic ne razkladajte! Glejte, da izginete!"

"Zakaj? Pravico imam ..."

"Izginite! Pritožite se, ce hocete!"

V svojem ogorcenju je Lovrek slednje tudi pri prici storil, vendar mu je mestni uradnik, s katerim sta bila doslej celo dobra znanca, hladno svetoval, naj cimprej pobere šila in kopita, ker bi se mu sicer utegnilo pripetiti še kaj hujšega. Prebivalstvo - mislil je na placano in nahujskano odpadniško drhal - je razdraženo in casi so resni ... Saj razume! Lovrek se je razburjeno skliceval na svoje državljanske pravice, uradnik pa mu je namignil s pomenljivim pogledom: "Bodite veseli, da se je tako izteklo! Pojdite hitro in se nikar ne vracajte! Hude sovražnike imate ..."

"Vojna bo! Drugace bi ne bili tako predrzni," je ugotavljal Lovrek, ko se je spravljal na avtomobil, okrog katerega se je že potikalo vec sumljivih oseb. Ko je speljal, je priletelo za njim razen prostaških nemških psovk tudi nekaj kamnov, ki ga k sreci niso zadeli. V trenutku se je odlocil in krenil proti Ljubljani, kjer je branjevkam za nekaj drobiža prodal zelenjavo, nekemu mesarju pa - obcudujocemu pripravno vozilo, ki bi njemu pri obetajocih se vojaških dobavah izvrstno služilo -, po ugodni ceni svoj avtomobil.

V slovenski prestolnici je bilo vse trdno prepricano, da bo Dunaj izzval vojno, in Lovrek se je spomnil na preroške besede umrlega grofa d'Harancourta, na njegov pametni nasvet in svoje varno spravljene napoleondorje. Brez odlašanja je zamenjal vse bankovce, ki jih je imel pri sebi, za zlatnike in se nato odpeljal domov po hranilne knjižice. V mestu je potem dvignil ves naloženi denar, ki so mu ga na njegovo željo izplacali v zlatnikih. Lepo rejena usnjena vrecica se je pridružila grofovi. Skriti sta bili v podzemeljski votlini, kjer ju ni mogel nihce izslediti. Zaradi varnosti pa je stopil Lovrek še k razborskemu notarju in mu izrocil zapecateno pismo za Polonico, v katerem so bila natancna navodila o skritem zakladu in njegovi uporabi.

Poslej je bil mirnejši ter je nekoliko manj crnogledo presojal okolišcine. Komaj pa se je zacel ukvarjati z mislijo, da bi odpravljal povrtnino po železnici v Maribor, je prišlo, kar je moralo priti: crnožolti zarotniki proti svetovnemu miru so dosegli svoj namen. Pocilo je - vojna ... Zaleški fantje so bili v nedeljo popoldne zbrani v posebni sobi Stanovnikove gostilne, ko se nenadoma burno odpro vrata, skozi katera trešci kakor bomba tovariš Ivan, mahajoc z rokami in na ves glas klicoc: "Mobilizacija! Vojna napoved! Gremo, vsi gremo!"

Dolg premolk.

"No, hvala Bogu, zdaj vsaj vemo, pri cem smo," je menil Tonce hladnokrvno, ceprav malce hripavo. "Kar pripravimo se!"

Drug za drugim so se porazgubili k solzecim se materam in resnim ocetom. Tako kot njim se je zgodilo še neštetim drugim fantom, možem in ocetom, in tista nedelja je kar brnela od joka in prisiljenega petja, ukanja in harmonikarske godbe, vzdihov in nezanesljive tolažbe, poslavljanja in zatrjevanja.

Ob odhodu vpoklicancev se je na postajo zgrnilo vse crno odpravljajocih in poslavljajocih se ljudi. In ko je med ihtenjem, klicanjem, ukanjem in petjem speljal vlak, se je preostalim zdelo, da izginja z njim vse veselje in zadovoljstvo. Kakor pogrebci so se razhajali nemi in žalostni, vecinoma starejši moški, ženske in otroci ter pešcica mladih, tisto leto potrjenih fantov, ki jim je usoda dovolila še tri tedne odloga: vojaška oblast jih zaenkrat še ni rabila, prepolne so bile kasarne izurjenih bojevnikov.

Med preostalimi sta bila tudi Lovrek in Stanko. Pobita sta cokljala s postaje, prepolna vtisov, misli in odpora. Poslej sta ticala dan za dnem skupaj, prebirala prva lažnivo napihnjena vojna porocila o avstrijskih zmagah, se pomenkovala o vsem mogocem, samo o tem ne, cesar je bilo prepolno Lovrekovo srce.

Tako so tekli dnevi ...

 

IV.

Po razglasitvi vojne napovedi in mobilizacije ni imel Lovrek niti trenutka miru. Neprijazne oci so prežale nanj, zasledujoc vsak njegov korak, ga obstreljevale izza vogalov, obcestnih jarkov in dreves. Ponoci, ko se je samcat ali s Stankom vracal s trga domov, so se te oci v temi pomikale za njim in izginjale šele pod sadovnjakom. Mladega Gradnika je to neplodno nadziranje sprva zabavalo, kmalu mu je zacelo presedati, nazadnje pa ga je togotilo. Kaj so hoteli od njega, ki je hotel biti sam s svojim hrepenenjem, željami in težkim strahom, da pride prehitro cas odhoda ... Da ne bo imel priložnosti, da se poslovi od nje, vsaj poslovi ... Potuhnjene sence za hrbtom so ga motile, mu razganjale misli in mrtvicile domišljijo, ki se je pogosto poganjala nad oblake ali vsaj v daljno bodocnost.

Nekega vecera se mu razlije žolc.

Nepricakovano se obrne in z velikimi skoki premeri piclo razdaljo med seboj in svojim, za obcestnim drevesom skritim zasledovalcem. Žepna elektricna svetilka zaigra ter obsveti prestrašeno lice Miklausinovega pomocnika.

"A tako? Spet Miklausinovo maslo ...", meni Lovrek in prisoli otrplemu fantinu dve gorki zaušnici, ki ga urno poženeta nazaj po cesti, kjer utone v nocni temi.

"Kaj namerava Miklausin?" razmišlja Lovrek. "Prevec je zvit, da bi me samo dražil. Ni mu dovolj, še eno mi zagode ..."

Slutnja ga ni varala. Drugo jutro sta zarana priropotala v hišo dva mrka orožnika z nasajenima bajonetoma na puškah in oblastno klicala mladega gospodarja, ki je ravnokar zajtrkoval.

"Hišna preiskava!" sta ga nevljudno obvestila ter se s požrtvovalno vestnostjo lotila svojega dela. Uradno zaprta obraza sta se jima kar razjasnila, ko sta staknila v Lovrekovi knjižnici vec v cirilici tiskanih knjig.

"To so povesti in gospodarske knjige, nic politike," se je nasmehnil Lovrek.

"To se bo videlo," ga je zavrnil orožnik, vtikajoc dragoceni plen v svojo torbo. "Čemu rabite srbske knjige? Sumljivo, zelo sumljivo! Zaenkrat vas pustimo še doma, a brez dovoljenja ne smete nikamor! Vsako jutro in vsak vecer se morate javiti na orožniški postaji!"

Lovrek je uvidel, da bi bili njegovi ugovori bob v steno, zato je rajši umolknil. Žandarja, ki sta z vojaško strogima obrazoma odkorakala kakor zmagovalca, sta bila itak samo slepa in nevedna izvrševalca višjih ukazov.

Zamišljeno je zrl za njima. Njunega obiska se ni prestrašil, ker ga je itak prej ali slej pricakoval. Kaj mu navsezadnje morejo? K vojakom in od tam na bojišce ga tako ali tako pošljejo. Mucna mu je bila samo zavest, da bo njegova osebna svoboda celo v zadnjih dneh tako omejena ... O svojem bodocem vojaškem življenju raje ni razmišljal, zato ga tudi ni skrbelo, toda skrbela ga je nezašcitena sestra, Gradišce, vrt, skrbel ga je Beli dvor. Najbolje bo, ce se Polonica z Ancko vred preseli h Kotnikovim, na vrtu pa naj raste le najpotrebnejše ... kakor nekoc, ko ga je obdelovala teta. A kaj je bilo vse to? To se je dalo urediti. Kdo pa ustavi minevanje dni, ki ga še locijo od odhoda? Čim manj jih je, toliko manj je upanja, da se še enkrat sestane z Vido, da ji še enkrat pogleda v oci, stisne njeno roko in prisluhne njeni besedi. Spremljala bi ga na negotovi in težki poti ...

Njegovi dvomi v njeno ljubezen sicer še vedno niso docela razpršeni, a prejšnji ponos (ali bolje: malodušnost), ki mu je tako dolgo branil, da bi se ji še enkrat približal in jo povprašal, ta je že davno strt. V njegovem srcu poje veliko hrepenenje: samo še enkrat bi jo rad videl, samo še enkrat govoril z njo ... - Kljub strogi prepovedi orožnikov se je tri dni pred odhodom prikradel k Ložnici. V zavetju jelš in grmovja se je odplazil proti Razborju, oprezen kakor preganjana zver ... - Morda nanese srecno nakljucje, da se snideta ... Morda pa tudi njo vlece enako custvo proti Zalesju? In ce ne, naravnost v Razbor gre, pred njeno hišo! Če ji je res kaj zanj, potem ...

Razocaran, utrujen in do smrti žalosten se zvecer privlece v Zalesje. Najprej se javi stražmojstru, ki nezaupno motri njegov upehani obraz, nato poišce prijatelja Stanka.

"O, kje si tical?" ga okrega prijatelj. "Iskali smo te, celo na Gradišcu smo bili. Razborska dekleta so hotela na tvoj vrt ..."

"Ali je bila z njim tudi lekarnarjeva Vida?" komaj izdavi Lovrek.

"Tudi, tudi. Saj ona je najbolj silila na Gradišce ..."

Z vošcenim obrazom se Lovrek zgrudi na klop in zahrope: "Zakaj, zakaj je nisem pocakal?"

In šele zdaj, v navalu neizrekljivega obupa, mu kakor hudournik privre iz srca izpoved njegove ljubezni. Nicesar ne zamolci prijatelju, z olajšanjem cuti, kako z nemirno žuborecimi besedami poka železni obroc, ki je doslej opasoval njegovo srce. Kako dobro dene, zaupati se prijatelju!

Stanko je presunjen.

"Ubogi Lovrek! Zdaj mi je marsikaj jasno, pri tebi in Vidi. Bržkone ti ni znano, kako odlocno je odbila dr. Markeša, ko je nedavno zaprosil za njeno roko. Zaradi tebe, zdaj razumem. Toda zakaj si takšen cagavec? Zakaj se mi nisi že davno zaupal?"

Lovrek povesi glavo: "Ne vem. Ni mi šlo iz ust." In z zatikajocim se glasom dostavi: "Zdelo se mi je, da sem previsoko pogledal ..."

"Nikar se ne podcenjuj! Ej, Vida ima svoje oci. Zdaj razumem, zakaj se za nobeno ceno ni hotela odlociti za onega puhleža, kateremu vsi privošcijo košarico. Toda, dragi Lovrek, zdaj nic vec odlašanja. Še jutri se odpeljem v Razbor, poišcem Vido in ji vse razložim ..."

"Nikoli ti ne pozabim!"

"... in kar sestanek dolocim z njo. Samo dva dneva sta ti še na razpolago, zato mora biti prvo srecanje že jutri popoldne, recimo okrog cetrte ure v bližini Gregorinovega loga. Ali ti je prav? Ljudje so takrat na polju, spremljevalcev se v popoldanski vrocini ni treba bati, vlaku se umakneta v log ..."

"Kako si dober!"

"In zvecer mi privriskaš s pušeljcem za klobukom ter se junaško javiš gospodom orožnikom ..."

Čuti, da se prijatelj v svoji živcni razdraženosti utegne še razjokati pred njim, zato raje spremeni temo pogovora.

"To so ti gospodje, naši orožniki! Naravnost smešni v svoji namišljeni velicini ... Šopirijo se, kakor da je ves trg njihov. In naši ljudje so tako zabiti ali pa strahopetni, da se jih boje in se jim ponižno klanjajo. Verjemi ali ne: danes dopoldne sem videl, kako je župan njihovo prevzvišenost, gospoda stražmojstra, naprej pozdravil. Najmanj deset korakov pred njim je že snel klobuk. In njihova prevzvišenost je milostno prikimala ..."

Lovrek se je zares pomiril, in prijatelja sta še dolgo hodila po beli, z mesecino obliti cesti med Zalesjem in Gradišcem, se pogovarjala o bližnji vojaški bodocnosti in se spet in spet vracala k Vidi.

"Takoj ko se vrnem, ti pridem sporocit, kako sem opravil," je obljubil Stanko v svitu polnocnih zvezd, nakar sta se prijatelja vendarle poslovila.

Lovrek, ki mu ni bilo do spanja, se je zatekel na vrt k svojim cvetlicam, katerih opojni duh je vzbudil v njem spomin na srecno uro, ko je z Vido sedel v cvetlicnem šotoru ...

In jutri jo spet pozdravi ... Pekoce hrepenenje ga razžarja, do njegove utešitve potece morda le še ta noc. Morda, kajti lahko se motita oba, on in Stanko ... In kdo ve, ali spet ne poseže vmes, kakor že tolikokrat doslej, ko se je nahajal tik pred izpolnitvijo svojih želja, nemila usoda ...?

Z obcutkom morece teže, napovedovalke zla, je legel v posteljo, in v prsih mu je utripalo nemirno srce. Pocasi se je priplazil tudi spanec.

 

V.

Z oglednega stolpa se je Lovrek drugo jutro oziral proti Razborju: videl je zmes belih in rdecih lis, v ozadju pa tankim svincnikom podobne tovarniške dimnike, ki so se v nejasnih obrisih kazali iz poletne sparine, oklepajoce se vznožja hribov. Na plošcadi se ni dolgo zadržal. Stopil je v kuhinjo, kjer je Polonica pripravljala perilo in ga zlagala v crno prepleskani leseni vojaški kovcek, oznacen s crkami L. G. Izdelal ga je oce Kotnik, enega zanj in enega za Janeza.

Uboga sestrica, je pomislil Lovrek, tudi ti imaš svoje trpljenje: dva cloveka hkrati ti ugrabi jutrišnji dan, brata in ženina. Čeprav še ni bilo dogovorjeno in zapecateno, so imeli Janeza vsi za Polonicinega bodocega moža. Deklici je žal za bratom, a na Janeza misli, ko si briše solzne oci. Bratu se je hipoma neizmerno zasmilila. Lahno jo je pobožal po laseh, potem pa vnovic krenil ven na vrt, kjer je brez pravega dela postopal med gredicami, ljubkoval rastline in sanjaril z odprtimi ocmi ...

Zdaj je Stanko zagotovo že v Razborju ... Kako bo opravil, dobro ali slabo ...? Popoldne, ce Bog da, se najdeta in si obljubita vecno zvestobo ...

S ceste se zaslišijo trdi in odmerjeni koraki, med vrtnimi vrati se zasvetita orožniški celadi in konici nasajenih bajonetov z grozljivo ostrino zasijeta med zelenjem. Že spet! Kaj neki hoceta? Saj se je šele pred dobro uro javil na orožniški postaji ... Ponovna preiskava? Pocasi in nejevoljno jima gre naproti. Z negotovim glasom ju vpraša, kaj želita.

"Pravkar je dospelo narocilo okrajnega glavarstva, naj vas nemudoma primemo in z vlakom odpravimo v Gradec. Pozivam vas, da nama mirno sledite, sicer vas morava ukleniti!"

"Zakaj, za božjo voljo, zakaj?" zašepece mladenic in se nemocen nasloni na cementno kad. V ledeni grozi mu klecajo kolena, in samo ena misel ga navdaja: zaman je prijateljeva pot ...

"No, tiste srbske knjige menda le niso tako nedolžne, kakor ste zatrjevali ..."

"In zakaj prihajate pome danes, ravno danes?" vprašuje Lovrek bolj sebe kakor nekoliko osuplega orožnika. "Zakaj ne jutri ...? Zakaj ne zvecer?"

"Dovolj besed! Sledite nama!"

"Prosim, lepo vas prosim!" dvigne Lovrek obe roki proti oblastnemu cetovodji. "Dovolite mi ostati vsaj do vecera! Dobro me poznate in veste, da ne bom pobegnil. Pustite mi današnji popoldan!"

"Nemogoce! Je v nasprotju z ukazom," ga odbije cetovodja.

"Saj ne bo nihce vedel, recite, da me niste našli doma!"

"Konec neumnosti in marš z nama!" zarohni orožnik.

Mladenica premaga obup.

"Ne grem in ne grem z vami!" zavpije s pretresljivim glasom. "Raje me ubijte!"

Raztogotena in vznemirjena orožnika planeta nanj, okovi zablisnejo in se z mrzlim žvenketom oprimejo Lovrekovih rok, ki otrpnejo ob dotiku znamenja suženjstva in sramote. Brez odpora se tudi v svoji notranjosti vda sovražni usodi, na oblicju pa se mu zarežejo grenke poteze ponižanega cloveškega dostojanstva.

Orožniku je skoraj nekoliko sitno.

"Sami ste krivi! Zakaj ste se upirali? Obljubite mi, da nama boste mirno sledili, pa vas spet razklenem!"

Lovrek mu ne odgovori, kakor da ni slišal njegovega vabila. Zazre se v Polonico, topeco se v obupnih solzah, in v prestrašenega Janeza. Šele ob pogledu nanj se spomni na podoben, ceprav manj strašen dogodek, ko se je odpravljal v pregnanstvo na Stropniško pec. Ta spomin ga vzravna, opogumi in mu razveže jezik.

Nežno tolaži sestro, a slovo je tu, moža postave ga že nestrpno priganjata.

"H Kotnikovim se preseli, Polonica!" je edino jetnikovo narocilo. Dolgega razpravljanja ni treba, ker je zaradi odhoda itak že vse dogovorjeno. Četovodja pa nazadnje celo dovoli, da nese Janez z njimi Lovrekov vojaški kovcek.

Na orožniški postaji ga je sprejel debeli stražmojster, zvesti Miklausinov prijatelj, z mogocnostjo zapovedujocega generala, ga škropil s svojo slino in prebadal z ocmi, štrlecimi iz debelušnega obraza, ter mu napovedoval strašne kazni za prebiranje veleizdajalskih knjig. Lovrek ga ni niti poslušal niti ni odgovarjal na njegova vprašanja, kar je trinoga še bolj razjezilo. Mrk in nedostopen je presedel dolge ure do odhoda popoldanskega vlaka, s katerim naj bi ga odvedli v zapor. Okrog treh popoldne sta ga orožnika odpeljala zadaj za trgom k postaji. Tam ni bilo zijal, a to je bil komaj zacetek. Ko pa so se spet pojavili na cesti, jih je srecevalo vedno vec znancev, ki so se s plaho radovednostjo umikali in se še dolgo ozirali za vklenjenim fantom.

Še huje je bilo na postaji. Kakor vse dni po izbruhu vojne, se je tudi danes kar trlo ljudi, najvec žensk in nedoraslih fantov. Tudi vojakov, cakajocih v Zalesju na nadaljevanje vožnje, ni manjkalo.

Ob pogledu na Lovreka zastane za hip živahno vrvenje; vse oci se upro vanj, ki na rezko orožnikovo povelje poslušno stopi k železniški progi in odloži kovcek. Mnogi pritisnejo bližje, ogledujoc ga ko ujeto zver. Njihova brezsrcna radovednost dvigne Lovreku pobešeno glavo. Na nekaterih obrazih razbira škodoželjnost in sovraštvo, na drugih, številnejših, strah in s socutjem pomešano obžalovanje. Ogorceno pa bolšcijo vanj nemški uradniki z rudnika in v nenavadno velikem številu zastopana nadobudna mladina nemške šole, ki bi ga bila najrajši obsula s kamenjem, ce bi se ne bala ostrih bajonetov.

Nenadoma se odpro vrata cakalnice drugega razreda. Na pragu se prikaže Miklausin. Marsikateri klobuk švigne z glave pred oblastno in samozavestno se premikajocim mogotcem, ki koraci naravnost proti Lovreku. Ustavi se tik pred njim in ga opazuje strmo izpod cela, se spet umakne in nato, kakor po vestnem preudarku, debelo pljune predenj.

"Pfui! Hochverräter!" zaklice glasno in razlocno.

Množica osupne in se nehote odmakne, samo pobalini se kakor najeti zgrnejo okrog prebledelega, a ponosno stojecega Lovreka in vrešce ponavljajo: "Pfui! Pfui! Hochverräter!"

Ob plašnem in nemožatem molku odraslih se mladoletna drhal še bolj opogumi. Presunljivemu žvižganju sledi ostudno zmerjanje in iz zijajocih mladih ustnic se izvijajo kletvice in psovke. V nedozorelih dušah se ob lastnem kriku in viku vžiga bes, drami se žival. Bolj in bolj se stiska krog okoli ujetnika, pesti se dvigajo, spaceni obrazi žugajo.

"Srbski placanec! Na vislice z njim!"

Orožnika, ki se niti ne zmenita za podivjane pobaline, stojita kakor pribita poleg svojega ujetnika, s puškama ob nogah. Šele v trenutku, ko prevnet kricac nemilo dregne cetovodjo v rebra, se vzdrami razžaljeno uradno dostojanstvo: bajoneta se dvigneta in se zlovešce zaleskeceta v popoldanskem soncu. Napadalci se urno umaknejo in za hip celo umolknejo. Šele iz varnejše razdalje vnovic zadonijo njihove psovke. Tenkonog fantic z vso mocjo zaluca gnilo jabolko v Lovreka, da se kar razcesni na njegovem klobuku. Prekipevajoce navdušenje si daje duška v vrešcanju in okrepljenem zmerjanju.

Razsodnejši gledalci - v prvi vrsti vsi slovensko cuteci, a žal v teh težkih okolišcinah vsi zelo bojazljivi -, so se bili že zdavnaj umaknili v ozadje. Ostal pa je Miklausin s svojimi zvestimi privrženci, pasoc se ob mladenicevem trpljenju. Zdaj imaš, smrkavec, kar si iskal! Zdaj spoznavaš, kako placuje Miklausin ...

Naenkrat se mu stemni razpihani obraz. Na postajo je privihral nepriznani ženin njegove hcere. Strnjeni obroc mlecnozobih razgrajacev se razleti kakor pišceta pred kraguljem. Fantje se plašno umikajo svojemu razsrjenemu ucitelju, ki jih bled od jeze podi s postaje.

"Sramujte se! Takoj domov!"

Nekateri izmed njih ga takoj poslušajo, ker ga imajo radi, drugi zbeže, ker vedo, da ne pozna šale, kadar gleda tako mracno izpod cela. Po njihovem umiku se nemški ucitelj nameri naravnost k Lovreku.

"Gospod Gradnik, ne vem, zakaj ste v tem strašnem položaju, izjavljam pa, da se sramujem odurnega in nedostojnega obnašanja svojih ucencev. Opravicujem se vam v njihovem in svojem imenu. Upam, da se kmalu izkaže vaša nedolžnost, vsekakor pa bi si že zdaj štel v cast, ce bi vam smel seci v desnico!"

Krepko stisne vklenjeni roki. Železje na njih zažvenkece, oba moža si pogledata globoko v oci. Zdaj pristopita orožnika, kakor da hoceta prepreciti nadaljnji pomenek. Na postaji zavlada svecana tišina, ki jo moti samo puhanje premikajoce se lokomotive, udarjanje sklopov na sklope, škripanje zavor in zamolklo drdranje koles.

In Lovrek spregovori: "Kot clovek cloveku - hvala vam!"

Miklausin se ne more vec zadržati.

"Kako si drznete?" zavpije togotno. "Vi, nemški ucitelj in nemški clovek, se družite z veleizdajalcem!"

"Drznem si, ker sem pristen nemški clovek!" mu odvrne ucitelj prezirljivo in še enkrat pozdravi Lovreka ter z visoko dvignjeno glavo odide skozi umikajoco se množico.

V Lovreku zapoje novo življenje. Nevarno se mu zasvetijo oci, ko spregovori iz njega tuj, preroški glas: "Miklausin! Gradnikov dolg pri vas je vedno vecji. A poravnam ga, zapomnite si! In ce ga ne bom mogel poravnati jaz, prav gotovo ga poravna Bog v nebesih!

"Veleizdajalec!" se zapeni Miklausin.

"Vedite, ljudje, on je kriv, da me vidite vklenjenega. On me je ovadil!"

Lovrek je to izrekel bolj iz notranjega prepricanja, otipljivih dokazov pa nima. Vendar mu vsi verjamejo, vsi brez izjeme. Miklausinov posinjeli obraz je dovolj zgovorna prica. Starec strelja naokrog s svojimi srditimi ocmi, toda na dnu duše se dobro zaveda, da stoji pred ljudmi kot klavrn in necasten zaplotnik, ne pa kot zmagovalec, kakor si je zamišljal dogovorjeni prizor na postaji.

V njegovo veliko olajšanje zdaj zabrlizga vlakovodja, obcinstvo se zgane in usuje v pripravljene vozove. Z nasprotne strani prigrmi kakor besen orjak na postajo koroški vlak. Orožnika se podvizata, da vstopita z ujetnikom v že pripravljeni prazni oddelek, pri tem pa surovo odganjata radovedneže. Lovrek komaj odtrga svoj plameneci pogled z oblicja poraženega nasprotnika, ki še vedno kakor prikovan stoji na istem mestu. - Kratek znak s trobento in vlak se premakne s postaje. Hitreje in hitreje se poganjajo kolesa po tiru. Zalesje je kmalu za njimi. Zdaj snameta orožnika - pac pod vplivom pravkaršnjega dogodka - Lovreku okove z rok in mu dovolita sesti k oknu. Vlak ropoce, polja in gozdovi, drevesa in grmicevje se bliskovito odmikajo, z Gradišca pozdravlja ogledni stolp, cisto v ozadju se blešci Beli dvor in ob farni cerkvi se svetlikajo nagrobniki ... Mati in teta pocivata tam - njima je posvecena tiha misel poslavljajocega se Lovreka.

Vlak se ustavlja. Ob izklicevanju postajališca med Razborom in Zalesjem presune ujetnika pekoca bol. Kmalu bodo zdrveli mimo Gregorinovega loga. In ob tej uri bi se morala srecati z Vido. Ona ne ve nicesar in hiti morda prav zdaj na domenjeni kraj ... Stanko je gotovo ni vec utegnil obvestiti o njegovi nenadni nesreci. Ob tej misli pozabi na vse okoli sebe ... Ali se bo sploh odzvala? Ali ga ni prijatelj vceraj samo iz usmiljenja tolažil?

"O, ljubi Bog!" zašepece z drhtecimi ustnicami. "Zdaj, ko je že vse izgubljeno, mi daj vsaj malo utehe! Še enkrat bi jo rad videl, oddalec, samo oddalec, kako hiti na zmenek ..." Po vsem telesu ga spreleti srh, nohti se mu zarežejo v dlani ... "Ljubi Bog, to, vsaj to! Znamenje boljše usode mi bo, obet srece po težkih preizkušnjah ..."

Kakor v molitvi skloni glavo, obraz prisloni k šipi in vsa duša se zgosti v njegovih iskajocih, v drobno stezico upirajocih se in hrepenecih oceh. Že se kažejo obrisi oddaljenih dreves, že se bliža Gregorinov log ... Steza ob progi se nekoliko odmakne, prazna je, nikogar ni videti ... Pac! V daljavi se pregiba svetla lisa in se hitro veca ... Bela poletna obleka! V hitri hoji odletava ... Ni dvoma ... Ona je, ona je ... V nekaj trenutkih bo zabobnel vlak mimo nje ... In ona ne bo niti slutila, kako ga vlecejo stran od nje ...

Kakor obstreljen plane kvišku: "Vida, Vida!"

Prestrašena orožnika se zavalita nanj in ga z vso silo pritiskata na klop, vendar se ju Lovrek uspešno otepa. Kakor pobesnel krici in hrope: "Vida, Vida!"

Z enim samim udarcem razbije šipo in ni mu mar za roko, ki si jo pri tem hudo poreže na steklu. V grmenje dirjajocega vlaka pošilja svoj glas ter klice in klice: "Vida, Vida!"

Deklica na poti ga zagleda. Ob njegovem divjem kriku, ki preglasi ropot kolesja, se zdrzne in iztegne roko. Samo za hip ujame njegov bolestno spaceni obraz, okrvavljeni roki, orožnika ob njem ... Lovrek se zasesa v njeno smrtnobledo oblicje - a že ga vlak odnese dalje. Onemogel se zgrudi na klop in se ne brani, ko ga orožnika preklinjujoc vleceta od okna.

"Vida, Vida!"

Šepetaje še enkrat izgovori njeno ime.

"Za dekle je šlo," ugane mlajši orožnik, ki se mu zasmili fant v svojem nemem obupu. Z robcem mu molce obvezuje porezano roko.

In z robatim glasom, ki le s težavo skriva njegovo ganjenost, ga tolaži: "Nikar se ne cmerite! Še jo boste videli!"

Orožnikove besede spomnijo Lovreka na njegovo prošnjo. Bog je dober, saj ga je uslišal ... Vida je prišla, prišla je, vse je dobro ... Zakaj žaluje in obupuje? Vida je vendar prišla ...

"Prav imate!" rece nenadoma in se nasmehne možaku, ki mu zdaj ni samo biric, pac pa skoraj prijatelj.

V mestu sta orožnika Lovreka predala tamkajšnji sodniji. Od tam so ga še tisto noc odpravili v Gradec, kjer so se zbirali politicni osumljenci iz raznih jugoslovanskih krajev. Tri tedne je sedel v zatohlih zaporih in vedno znova so ga zasliševali. Zaplenjene knjige so se koncno izkazale za povsem nedolžne. Čeprav neradi, so ga morali izpustiti. Domov ni smel, kajti po odredbi vojaške oblasti je moral takoj v Maribor, k 26. domobranskemu polku. Med domacimi slovenskimi ljudmi si je nekoliko oddahnil, a za nadomestilo ga je pograbilo zobovje vojnega stroja, ki ga ni tako zlepa izpustilo. Kot politicni osumljenec se ni smel oddaljiti iz vojašnice. Po kar najbolj skrajšanem vojaškem usposabljanju so ga že v mesecu novembru dodelili tretjemu pohodnemu bataljonu, namenjenemu v Galicijo.

Teden dni kasneje je že tical v zasneženih Karpatih.

 

12. poglavje

 

BOJ V ZAKOPIH

 

I.

V pripekajocem junijskem soncu se je ceta avstrijskih vojakov s trudom pomikala po strmi gorski stezi navkreber. Težko obloženi z nahrbtniki, puškami in strelivom so možje v omamni, od razbeljenih skal žehteci vrocini komaj prestavljali noge. Z zagorelih obrazov so jim venomer polzele potne srage in drsele za umazane ovratnike. Od casa do casa je kdo zastokal, se opotekel in padel. Nova žrtev soncarice. Tedaj je ceta obstala in se oddihovala, ponesrecenca pa so prevzeli zgarani sanitetniki ter ga poskušali osvestiti s piclo odmerjeno vodo. Kratko povelje, noge so se premikale in klepale dalje po skalnati poti.

Okrog tretje ure popoldne pa se zgodi nekaj izrednega: kovinsko, petju oddaljenih zvonov podobno brnenje v zraku usmeri vse poglede proti nebu, po katerem se z naglico bliža velika ujeda. Zvonjenje preide v grozece rohnenje. Laško bojno letalo! Rezek žvižg pomece vojake na tla. Plašne oci begajo po nebu. Še eno sovražno letalo! Gorje, ce sta opazili ceto! Kakor okameneli se utrujeni vojaki stiskajo k vrocim skalam ob poti in z utripajocimi srci zasledujejo kroženje letal, ki se spušcata nižje in nižje ter v drznolepih zavojih svedrata navzdol, naravnost proti njim. Zdaj zapeketa strojnica in udari bomba.

Tako brez odpora vendar ne bo šlo! Nekje nad njimi poci. Glej, ob prvem letalu se pojavi rdeckast oblacek ... Zamolkel tresk, nato zateglo žvižganje ... Železni drobci tulece frcijo proti tlom: delci granate, ki jo je bil izstrelil na vrhu skriti protiletalski top. Oblacek za oblackom, pok za pokom. Rdecica se spreminja v umazano rumenilo ... V zraku nad ceto besni divji lov, ki se javlja z neprestanim sikanjem, žvižganjem in tuljenjem ... Gorje, ce se letali ne umakneta! Dva vojaka sta že ranjena: enemu je železen drobec prebil stegno, drugemu roko. Neznosna bolecina jima razklepa usta in njuno rjovenje se pošastno spaja z vihro na nebu.

Vendar! Ogenj topov je prehud, streli preblizu! Letali se navrtata kvišku in cez nekaj hipov izgineta proti jugu. Nevarnost je zacasno odvrnjena. Na polglasno povelje se vojaki skobacajo pokonci in kljub utrujenosti pospešijo korake, hotec se cim prej rešiti nevarnega ozemlja.

"Srecno smo odnesli pete," ugotovi korporal* Letonja in sopihajoc podviza korake. "Kaj meniš, Gradnik, naši topnicarji so res ptici. Laha zasledujejo, njihova svincena toca pa bije po naših glavah."

"Zaenkrat so nas rešili. - Koliko casa neki bomo še hodili?"

"Dobri dve uri. Na planoti je taborišce, tudi kantina, ce se ne motim. Požirek vina bi se prilegel, kaj?"

Četovodji Gradniku se ne ljubi odgovarjati. Ves je zbit, saj je s tovariši že od ranega jutra na nogah, a kot podcastnik mora poleg tega skrbeti za red v svojem oddelku in biti venomer na preži, da se kdo ne spravi na kako mlakužo ali ne zaostane brez vednosti.

Molce topotajo dalje. Okovane palice krešejo po tleh, na nahrbtnikih enakomerno rožljajo skodelice in ob bokih jim poskakujejo bajoneti. Ko dospejo na vrh, so povsem izcrpani in le s težavo se vlecejo skozi redek smrekov gozd, ki prerašca planoto. Drevje nudi vsaj malo sence in nekoliko lažje gre, vendar se vojakom kljub temu izvije iz ust vzdih olajšanja, ko se pojavi pred njimi kopica lesenih, dobro skritih barak. Strehe so na debelo pokrite s smrecjem - sovražnik jih zlepa ne opazi. Naporne hoje je konec.

Potrpežljivost je vendarle še potrebna. Pocakati morajo na dodelitev barake, a v taborišcu nihce ne ve, kje je gospod narednik, ki mora poskrbeti za nastanitev prispele cete. - Naposled se primaje dedec, ki se najprej sporece z nejevoljnim porocnikom. Kakor iz velike milosti odredi pocivališce v pravkar zgrajeni leseni baraki, ki še mocno in prijetno diši po sveži smoli. Kmalu nato jih poklicejo k obedu, cemur se vsi odzovejo s pospešenimi koraki, saj lakota ni nic manjša od utrujenosti. Nazadnje, ko je vse opravljeno, je vsak zaposlen s samim seboj: nekateri se umivajo, suše prepotene srajce ali se preoblacijo, drugi, urnejši, se razgledujejo po taborišcu, v katerem kar mrgoli pehotnih enot iz vseh mogocih polkov; seznanjajo se z vojnimi tovariši in nemirno izprašujejo. Ali je res napovedana velika laška ofenziva že za prihodnje dni? Kako je na fronti? Ali je dovolj kavern*? Najradovednejši se pomaknejo prav do udobno opremljenega castniškega doma, v katerem se dobi marsikaj, o cemer se preprostemu vojaku, ki nima dostopa vanj, niti ne sanja. Le od dalec lahko z razširjenimi nosnicami lovijo vonj pražecega se mesa in drugih slastnih jedac, ki pricajo o pripravljanju skorajšnje vecerje ...

Lovrek ni bil med njimi. Iz taborišca se je umaknil v gozd, da se osveži v njegovem hladu. Obrit, umit in preoblecen ždi v ugodnem razpoloženju pod košato bukvijo, a njegove misli so raztresene. -

"Ali si ali nisi?"

Lovrek se zdrzne in strumno skoci na noge pred vitkim topnicarskim porocnikom, šele nato ga prepozna.

"Stanko!"

Z veseljem se ogledujeta in si stiskata roki. Oba sta mocnejša, možatejša in resnejša, v bistvu pa se nista kdove kako spremenila.

"Kar z menoj, Lovrek! V moji vili bova sama in se laže pogovoriva."

"V tvoji vili ...?"

"Tako imenujem svojo leseno hišico pred kaverno. Sem namrec sam svoj gospod, poveljnik dveh protiletalskih topov ..."

"Potemtakem si nas danes ti rešil Lahov ...?"

"Kdo pa? Kaj sta vas vzeli na muho?"

"Sumljivo nizko sta silili."

"Kdo ve, ali mi ne dolguješ življenja!"

V porocnikovem domovanju je bilo prijazno in udobno, in kmalu se je pred prijateljema iskrila steklenica vina.

"Ne moreš si misliti, kako sem te vesel," je napil porocnik Lovreku. "Med temi madžarskimi in nemškimi junaki, po vecini hudimi kvartopirci in pijanci, se scasoma še skišem. Tako cudno je: leto in dan nisem videl znanega obraza, v tem mesecu pa si ti že drugi! Kaj misliš, kdo je nedavno sedel na tem stolu?"

"Kar povej!"

"Miklausinov Ulrik! Dolgo se je skrival pri vozacih v zaledju, tokrat pa ga celo ocetove dobre zveze niso rešile zakopov."

"Kam so ga porinili?"

"Ne bo ti všec, k vašemu polku. Če imaš smolo, ga tam prej ali slej pozdraviš ..."

"Srecanja z njim si zares ne želim."

"Verjamem, saj vemo, kako je Ulrik mašcevalen in samovoljen. A pustiva zdaj to! Povej mi raje, kako se ti je godilo, odkar si moral pred tremi leti tako nepricakovano z orožniki! Ne moreš si misliti, kako obupan sem bil, ko te tisti dan nisem vec dobil na Gradišcu. Z Vido je bilo namrec vse v najlepšem redu ..."

"Vem, videl sem jo z vlaka ..." je rekel Lovrek z zamolklim glasom.

"No, in zakaj ji pozneje nisi pisal?"

Lovrekov zagoreli obraz se je zmracil: "Kdo pravi, da nisem? Umolknil sem šele, ko sem mesece in mesece zaman pricakoval odgovor ..."

Stanko je razburjeno udaril po mizi: "Kako je to mogoce? Še nedavno mi je tožila - marca, ko sem bil doma na dopustu - ,da ni glasu od tebe. Vsa nesrecna je bila."

"Ali je to res?" je vprašal Lovrek hripavo.

"Častna beseda!"

Prijatelja sta se spogledala.

"Mati, kajpak mati!" je naravnost povedal Stanko. "Tvoja pisma je prestregla ... Vida mora to izvedeti. Še jutri ji pišem in javim tvoj sedanji naslov ..."

"Ti si zlat clovek, Stanko ..."

"Kaj bi tisto! No, in zdaj na dan z besedo! Kako se ti je godilo, kaj vse si doživel?"

"Oh, nic posebnega, enako kakor sto in sto drugih ... Iz jece so me poslali v Maribor k domobrancem, od tam v Karpate, kjer so mi ozeble noge. Komaj sem shodil - zdravili so me v Temešvaru -, so me znova porinili na fronto. Vmes sem bil dvakrat lažje ranjen, a obakrat sem ostal v zaledju. Lani so nas vrgli na Kras, kjer sem pri Sv. Martinu preživel najtežje ure. Hvala Bogu, da so nas kmalu prepeljali k ponesreceni ofenzivi na Tirolsko. Šele lani so mi dovolili prvi dopust. Doma je bilo skoraj vse v najlepšem redu; Polonica je pri Kotnikovih v varnem zavetju. Kar potolažen sem bil. Po vrnitvi k polku me je naskocila pljucnica, zaradi cesar so me poslali v Meran. Namesto da bi se ponovno vrnil k polku, se mi je posrecilo vtihotapiti k XVII. pohodnemu bataljonu, ki se je uril v bližnji Nonski dolini. V tej cudoviti pokrajini sem letos preživel nekaj lepih in mirnih mesecev, vse do pricetka tega tedna, ko smo se odravili na pot ..."

"No, ko si bil na dopustu, ali nisi poiskal Vide?"

"Bila je pri sorodnikih v Ljubljani, kaj vec pa niti nisem spraševal, še to sem izvedel bolj po nakljucju."

"Veš kaj, Lovrek, res si malo cuden patron. Zakaj se nisi odpeljal za njo? Dekle ne bo letalo za tabo ..."

"V negotovost? Ko sem zaman cakal na njen odgovor ...?"

Iz Lovrekovega odgovora je zvenela kljubovalnost.

"No, pomiri se! Tudi tako se vse uredi! Vsekakor si veliko prestal, revež! Meni je bila sreca milejša. Do današnjega dne še sploh nisem poduhal prave fronte. Zdaj bo menda kmalu konec lepega življenja, kakor so mi namignili. Dan za dnem pricakujem povelje, ki me porine kam v zakope za opazovalca."

"Privadiš se ..."

"Na avstrijski strani že ne, ker jo cimprej potegnem k Lahom. Saj so navsezadnje zavezniki antante ... Jugoslovanski legiji se prijavim. Kaj pa ti?"

"Za Lahe mi ni, a s teboj bi šel ... V Galiciji sem nekoc prelezel bojno crto pa so nas nenadoma napadli Rusi in moral sem nazaj ..."

Še o marsicem sta se prijatelja pogovorila tisti vecer, obujala spomine, snovala nacrte ter sanjarila o lepši prihodnosti in svobodi svojega naroda. Medtem so se zunaj v taborišcu razlegale zdaj otožne, zdaj razposajene vojaške popevke, kakor sta jih rodila prijetni pocitek in trenutno razpoloženje. Pozno v noc sta se poslovila z obljubo, da si bosta cim pogosteje pisala in se tocno obvešcala o vseh spremembah.

 

II.

Četa se je naslednji dan že mocno približala fronti. Široka bela cesta, po kateri so zdaj korakali vojaki, je bila proti sovražnikovi strani zavarovana z visokimi ogradami, obitimi s smrecjem. Tako naj bi se onemogocil ali vsaj otežkocil vpogled dalec na obzorju se zibajocim balonom, ki so kakor ogromna jajca viseli visoko v zraku. Cesta je nato z oklešcenih pobocij vodila v ozko, globoko zarezano sotesko. Tu se je nevarnost nekoliko zmanjšala, zato pa je bilo treba požirati gosti prah številnih voznih, živalskih in cloveških kolon, prihajajocih iz Tridenta z živili, strelivom in drugimi potrebšcinami. Ob onesnaženem potoku so se neprekinjeno vrstile barake in kuhinje, skladišca in pokopališca, hlevi, težki topovi in višja poveljstva. Semkaj, v zatišje smrekovih gozdov, ni vec segla moc laških granat. Pac pa je soteska pogrešala sonce - bila je hladna in temacna. Od vrha do vrha se je razpenjal tanek reženj nebeške sinjine in vanj se je upiralo mnogo hrepenecih pogledov.

Čez nekaj casa so vojaki zapustili glavno cesto, vodeco v Assiago, in se odcepili proti levi. Bolj in bolj je šlo navzgor, in po dveurni hoji so prispeli do polkovnega štaba, kjer jih je cakalo piclo kosilo in še piclejši pocitek, zabeljen s škodoželjnimi napovedmi pomembno naokrog postopajocih kuharjev in njihovih pomocnikov o bližajocem se strahotnem laškem napadu. Prestrašeni pogledi so poletavali preko navpicne, vec sto metrov visoke skalne gmote, ki se je vzpenjala nad taborišcem polkovnega štaba, do ostrega grebena nad njo: za njim so bili zakopi ... Tam je žela smrt ... Da, da, tukaj pri štabu so bili brezskrbni, saj se jim ni moglo nic pripetiti, ker jih pod to navpicno steno ne doseže nobena granata ... Tu so varni kakor doma in nikomur ni nic hudega: niti lesenim stanovanjskim barakam niti dan in noc cvileci žagi niti pravkar dograjeni vzpenjaci, ki dovaža v majhnih gondolah razlicne tovore na fronto. Žal so za vojake preozke in prenevarne: zato morajo, reveži, cokljati dolge tri ure peš na vrh, medtem ko opravi vzpenjaca isto pot v desetih minutah ... K sreci se vojakom ne mudi ...

Popoldne so prispelo ceto razdelili in tako locili tovariše, ki so vec kot tri mesece složno prenašali križe in težave vojaškega življenja v zaledju. Kdo ve, ali bodo vsi srecno odnesli zdravo kožo iz zakopov, katerih grozeca, ceprav nevidna bližina jih je cedalje bolj plašila? Lovreka so spet razporedili k 8. ceti, kamor si je bil tudi sam želel, nadejajoc se, da pride k svojemu nekdanjemu cetnemu poveljniku, dobremu in pravicnemu možu. A zdaj je izvedel o njem, da je postal bataljonski poveljnik, njegovo ceto pa je prevzel neki novi castnik.

Po koncani razdelitvi moštva je stari dobrodušni polkovnik poklical k sebi najprej castnike, takoj za njimi pa podcastnike, da jih pred odhodom na fronto obremeni še z nekaterimi dobronamernimi, toda povsem nepotrebnimi nauki. Stari vojak je pred strumno stojeco vrsto z velikim navdušenjem ponavljal že stokrat premlatene modrosti o vojaških dolžnostih in vrlinah ter se opazno naslajal ob svoji zgovornosti. Lovrek, ki je stal tik pred njim, se je zazrl v urno pregibajoce se ustnice, nad katerimi so enakomerno odskakovali kratko pristriženi osiveli brki. Čim dlje je poslušal besedno povodenj, ulivajoco se iz polkovnikovih ust, tem manj je razumel, in nazadnje se mu je zmeglilo pred ocmi, celo se mu je orosilo s potnimi kapljicami, soba se je zamajala in zasukala ter v zmeraj hitrejših kolobarjih drvela okrog njega.

"Za božjo voljo, cetovodja!" je vzkliknil polkovnik in v zadnjem trenutku prestregel Lovrekov padec. Njegov pribocnik je urno pristavil stol.

"Čisto prsten je v obraz ... Dajte konjak!"

Sam mu ga je vlil med stisnjene ustnice in z vzdihom olajšanja ugotovil takojšnji blagodejni ucinek krepke pijace, kajti Lovrek je odprl oci in zmedeno pogledal okrog sebe. Ko je opazil nad seboj sklonjenega polkovnika, je prestrašeno šinil kvišku ter se v zadregi opraviceval, ker je omagal v tako neprimernem trenutku.

"Nocoj ne greste v zakope! Četovodja ostane na moje povelje tako dolgo pri polkovnem štabu, da si spet opomore," se je poveljnik obrnil k pribocniku. "Nastani se lahko v podcastniški baraki."

Tovariši so se zvecer z razumljivo zavistjo poslavljali od njega in mu cestitali k nenavadni sreci: najmanj dva dneva se še lahko izogiba kroglam in izmika ušem, naslaja ob pošteni postelji, pri štabni kuhinji pa do sitega naje. Lovrek se je zadovoljno muzal in se brez odlašanja utaboril v dodeljenem bivališcu, snažni leseni hišici. Po granatah se mu zares ni tožilo, a tukaj je bil, hvala Bogu, skoraj na varnem. Po vecerji se je udobno zleknil na trati pred barako in se zamaknil v škrlatno žareci skalni rob, ki je pocasi bledel v nastopajocem mraku. Rahel veter je prinašal do njegovega nosu krepko vonjavo gorskih zeli in ga spominjal davno minulih casov pastirjevanja na Stropnici.

Z rastoco temo pa se je porajalo v Lovreku nekaj nerazumljivega: njegovo prvotno ugodje se je prevracalo v bolec nemir, ki ga je naganjal v zakope. Tako se mu je zdelo, kakor da ga klice notranji glas, naj beži s tega kraja, kakor da sliši sredi taborišcnega šumenja, vrešcanja, žage in škripanja vozov razlocno povelje: "Pojdi, pojdi!" Bolj ko je prepriceval samega sebe, da podlega bedastemu pomisleku, bolj je v svoji notranjosti verjel, da se ne vara; vedel je, da bo poslušal ta glas. Kakor proti svoji volji je res oprtal nahrbtnik in puško ter brez odjave odšel v zakope.

Na poti je dohitel vod saperjev*, ki so noc za nocjo izstreljevali skalne zaklone v tretji obrambni crti. Pridružil se jim je, da se tako izogne neprijetnostim srecanja z vojaškimi orožniki, ustavljajocimi posameznike. Steza se je v neštetih zavojih zajedala v skalovje, tako da so vojaki hudo sopihali in se od casa do casa prepoteni ustavili. Vcasih je zablešcala mocna luc: nad greben je priplavala raketa, razsvetlila ostrine vrhov, potem pa pocasi padala in ugašala. Tu in tam so zapeketale puške in zaregljale strojnice, toda obicajno hitro utihnile.

Ko so se povzpeli na prvo sedlo, se jim je odprl pogled proti Suganski dolini, kjer je bilo tisti vecer dokaj nemirno. Rdeckastemu bliskanju in zamolklemu pogrmevanju je sledilo nemirno puškarjenje, podobno klokotanju vrele vode, ki sili iz pokritega lonca. Vendar ni trajalo dolgo in je polagoma prehajalo v nedolžnejše streljavkanje. Od casa do casa je nekje dalec zamolklo pocilo, nakar se je visoko nad njihovimi glavami s hrušcem zapeljala težka granata in se kmalu zatem razpocila nekje za hribi. Odurni in pošastni bojni zvoki so se na cuden nacin spajali z bitjem in žitjem sanjajoce gorske noci. Kljub poslankam smrti so neutrudno prepevali murni, radostno je cvetel slec in raznoliko planinsko rastlinje je opojno dehtelo. In Lovrek se je znova spomnil na planše svoje mladosti ... Kako dalec so tisti težki dnevi na Stropnici! In vendar, v primerjavi s sedanjimi nadlogami so se mu dozdevali prijetni, polni ocarljive lepote. Šele sedaj je Lovrek dojel prastaro resnico, da je velikost cloveškega trpljenja in veselja odvisna od mnogih okolišcin ... Marsikaj, kar je danes strašno, dobi nemara že jutri drugo veljavo ter postane celo prijetno ...

Ali ni tudi njegovo doživetje z Vido takšne vrste? Do vcerajšnjega dne so ga težili spomini kakor mora, toda vest o njenem trpljenju in hrepenenju jih je mahoma obdala s sladkostjo in lepoto. V sebi je neutrudno obujal najmanjše podrobnosti o njej, a njenega obraza ni zmogel vec živo priklicati predse; bežni vtisi redkih srecanj so že prevec obledeli ali pa se je njeno bitje tako spojilo z njegovim, da si ga ni znal vec predstavljati izven sebe.

Med tem so prispeli do vrha in Lovreku je bilo skoraj žal, da je že konec poti. Pred njim se je razgrnila obsežna gorska planota, ki se je spredaj vnovic dvignila v valovit greben, po katerem so se vlekli zakopi. Po vsem, sovražniku nevidnem pobocju pod njimi so se lesketale številne luci, sevajoce iz barak, zaklonov in kavern.

Saperji so se zdaj locili od cetovodje in krenili na desno, Lovrek pa je korakal sam dalje in kmalu prispel do bataljonskega poveljstva, kjer se je javil majorju, svojemu nekdanjemu cetnemu poveljniku, ki ga je veselo pozdravil in mu dodelil svojega ordonancnika* za spremljevalca k 8. ceti.

Podnevi bi morala tja po ozkem, v živo skalo vsekanem rovu, vodecem v glavni jarek - in potem premeriti vso dolgo razpostavitev bataljona od 5. do 8. cete -, zdaj v temi pa sta si lahko dovolila bližnjico ter si tako prihranila spodletavanje, spodbijanje in spotikanje po zakopih. Ordonancnik, zgovoren možakar, je prišleca seznanil z vsemi spremembami v polku, s splošnim položajem na fronti, z laškimi, strašen napad obetajocimi razglasi, ki so jih trosili laški letalci po vsej crti, in drugimi omembe vrednimi dogodki.

"Saj res," se je nenadoma spomnil ordonancnik, "osma ceta je vceraj dobila novega poveljnika."

"Koga?" je vprašal Lovrek sprva brez vecjega zanimanja.

"Pozabil sem, kako se piše, samo to vem, da ni pešak. Pred kakimi štirinajstimi dnevi so ga od vozacev poslali k nam in zdaj tu poveljuje ceti ... Kaj hoceš, edini castnik je pri osmi, morali so mu izrociti poveljstvo, ceprav se je major na vse pretege branil ..."

"Za vraga, menda se ne piše Miklausin?" je vprašal Lovrek z neprijetno slutnjo v srcu.

"Miklausin, seveda Miklausin. Ali ga poznaš?"

"Še predobro. In prav meni se mora to zgoditi! Najraje bi se vrnil k majorju in ga prosil, naj me dodeli kam drugam."

"Nikar, prijatelj, saj ga poznaš! Tebe hoce k svojim starim vojakom, ne pomaga nic."

"Prekleto nakljucje!"

"Kaj pa imaš z njim?"

"Eh, to je dolga zgodba. Staro sovraštvo, iz istega kraja sva doma. Veš kaj, govori z majorjem in mu razloži ..."

"Poskusim sicer lahko, vendar pa dvomim, da bo kaj iz tega ..."

Pred ozkim dohodnim rovom, ki je vijugal sem in tja, sta se ustavila in se nato drug za drugim spustila vanj. Pri tretjem ovinku se je pod varstvom mogocne skale rov spet nekoliko razširil in nudil dovolj prostora za leseno, v skalovje vstavljeno hišico, iz katere so se žalostno cmerili klici vojnega telefona.

Ordonancnik je pokazal na ozko špranjo, skozi katero je svetila luc.

"Doma je. Kar potrkaj in se javi! Vso sreco in lahko noc!"

"Hvala! Lahko noc!"

 

III.

Lovrek se ne more takoj odlociti za vstop, a po kratkem razmisleku vendarle pristopi k vratom in krepko potrka. Na zamolkel odziv iz notranjosti pritisne na kljuko, za sežaj odpre lesena vrata in vstopi. V veliki sobi, osvetljeni s šcemecim sijem karbidovke, vidi pri surovo izdelani mizi pišocega castnika, obrnjenega s hrbtom proti njemu, v desnem kotu pa telefonista, ravnokar sprejemajocega neko sporocilo.

Četovodja se strumno vzravna, udari s peto ob peto in oddrdra z vojaško odrezanim glasom: "Gospod porocnik, cetovodja Gradnik pokorno javlja svojo dodelitev k 8. ceti."

Ne da bi vstal, se sedeci castnik s preracunljivo pocasnostjo obrne k njemu - Lovrekov prihod mu je že davno javljen - in zapici vanj svoj hladni pogled, pri cemer se mu ustnice komaj opazno zakrivijo. Kar nekaj casa nemo stremi vanj, a Lovrek niti za hip ne umakne pogleda. Kakor skozi meglo vidi pred seboj Ulrikov mladi in cedni obraz, in pomisli: kako potuhnjena igra usode ... Spet ju je vrgla skupaj ... K novemu boju, k zadnji prizkušnji?

Zdaj porocnik naglo vstane in zamrmra: "Glej, glej, stari znanci se srecujejo!"

A takoj nato, brez predaha in s pretiranim vojaškim glasom: "Četovodja, zakaj ste tako pozni? Ostalo moštvo se je že zdavnaj prijavilo. To je malomarnost, ki je zlasti pri podcastnikih ne maram trpeti! Še enkrat in vaše zvezdice bodo odletele z ovratnika ..."

"Pokorno javljam ..."

"Jezik za zobe! Govorite, kadar vas vprašam! Jutri k cetnemu raportu!"

"Pokorno javljam," se mu Lovrek mirno postavi po robu, "zaostal sem na izrecno povelje gospoda polkovnika."

"Tako?" se pobesi Ulrikov obraz. "No, o tem se še prepricam. Zacasno prevzamete cetrti vod, ker mi manjka castnikov, toda zapomnite si dobro, da zahtevam v službi vestnost in da tudi najmanjšo malomarnost strogo kaznujem."

"Od koga naj prevzamem vod?"

"Dosedanji poveljnik je korporal Sitar, popolnoma nesposoben clovek. Oglejte si natancno svoje moštvo in zakope ter prevzemite strelivo! Odstopite!"

Lovrek je trcil s petami in odšel. V temi pa se je nasmehnil, kajti mocno ga je veselilo, da je Ulrik pred njim nastopil popolnoma službeno in pri tem tako dosledno posnemal avstrijske aktivne castnike ter njihov naduti nacin obcevanja s podrejenimi.

"Vecje usluge mi ne moreš storiti, prijatelj Miklausin! Samo tako naprej!" je mrmral sam pri sebi na poti k svojemu vodu.

Za poveljnikovo hišico se je dohodni rov v topem kotu obrnil na desno in kakor poprej, zaradi obrambe pred ucinkom sovražnih granat, vijugal na levo in desno, dokler se ni strnil z glavnim jarkom, ki se je dva metra globoko zajedal v skalovje.

K okopom, kjer so bile namešcene strelne line, so vodile stopnice, a vsakih pet do šest korakov je zaprla pot in zožila jarek mogocna traverza, ki je šcitila vojake pred kroglami in granatami, naletavajocimi z boka.

Pri vsaki strelni lini je slonela temna senca - nepremicno in nemo.

"Hej, tovariš!" je zaklical Lovrek, "kako pridem k 4. vodu?"

"Naprej in na levo!" se je glasil kratki odgovor.

Lovrek je stopal dalje. Kljub svetli junijski noci je moral previdno postavljati noge, da se ni spotaknil ob kamenju, ki ga ni manjkalo. Čez nekaj casa je prispel do slabo razsvetljene odprtine, iz katere je donelo zamolklo govorjenje in enakomerno zvencanje cepinov. V osrcju zemlje so si vojaki dolbli varno zavetje pred sovražnimi granatami in minami. Kako dobro je Lovrek poznal to naporno delo! Koliko casa je minilo, preden so v skalovju iztrgali kolikor toliko prostorno in zavarovano kaverno.

Naenkrat se je jarek nenadoma spustil navzdol. Strme kamnite stopnice so vodile na ravnejši svet, toda preden si ga dosegel, si najmanj dvakrat padel. Spet traverza za traverzo in nepremicne sence med njimi. Z laške strani se je od casa do casa dvignila raketa, šinila v svetlem loku visoko pod zvezde, se zaiskrila in nato v šcemeci svetlobi, v kateri si opazil tudi najmanjši kamencek pod nogami, pocasi drsela navzdol - zadrževana s padalom - in se nekje med frontama zadušila v mokri travi. Zmeraj ko je raketa ugasnila, se je tema zgostila in otežila premikanje po zakopih.

Pred Lovrekom se nekaj zgane ... Hip zatem ga že obsije luc žepne svetilke. Nejevoljno si zakrije oci:

"Ne sveti mi v obraz, budalo!"

"Glejte no! Vendarle je prikolovratil?"

Lovrek spozna dobrodušni glas starega vojnega tovariša, s katerim sta si pri isti ceti dobri dve leti delila križe in težave.

"Ti si, Planinšek?" vpraša radostno. "In sredi noci rokovnjaciš po jarku in ustavljaš poštene ljudi ...?"

"Le pocakaj, kmalu me boš posnemal!"

"Kaj pocenjaš?"

"Pri strojnicah sem, že od pomladi," se je pohvalil korporal Planinšek in s ponosno kretnjo pokazal na temno luknjo v okopih. "Tam imam puško. Pa ti?"

"K cetrtemu vodu sem namenjen. Kje neki je, zaboga ?"

"Takoj poleg nas. Pokažem ti, kar z menoj pojdi!"

Na tistem kraju so zakopi spet splezali na hrib in le utrjen skalnat pomol je kakor polotok silil proti sovražni crti. Odtod si dobro razlocil med bojnima crtama se razprostirajoco planoto, z obeh strani zamejeno s španskimi jezdeci in bodikavo žico: to je bila pokrajina smrti, kjer so še vedno bledele kosti neštetih napadalcev. Ponoci so jo venomer razile krogle - fiu, fiu -, kakor da jo hocejo ljubosumno obvarovati pred živimi ljudmi.

Pri 4. vodu, kamor je sedaj prišel Lovrek, so pridno dolbli in vrtali luknje za dinamitne naboje, razstreljevali skale, nosili kamenje iz kavern in ga usipali cez okope. Med vojaki je Lovrek prepoznal nekaj nekdanjih tovarišev, ki so hrupno pozdravili svojega novega poveljnika in mu takoj priceli tožiti, v kako zanemarjen odsek so jih bili poslali. Zares je bil rov še razmeroma plitev, kaverna pa šele v nastajanju. Senca napovedane laške ofenzive je moštvo priganjala k tlaki, tako da so brez obotavljanja - iz skrbi za svoje življenje -, po 15 ur na dan garali v kaverni in pri poglabljanju jarka.

"Kar prav je, da si prišel!" si je oddahnil korporal Sitar. "Tebi je to delo znano in bo šlo zdaj hitreje od rok. Hiteti moramo. Nocoj smo spet pozdravili trojico laških ubežnikov. Pravijo, da nam bo huda predla, da nas nameravajo vse pokoncati z granatami in plini ..."

Lovrek je skomignil z ramo: "Kaj hocemo? Bomo že kako prestali."

V tistem hipu se je dalec za Assiagom veckrat zaporedoma zabliskalo, v zraku nad njimi je zasikalo in zapelo, zatulilo, zašumelo. V svitu laških in avstrijskih raket je bilo videti, kako je zadaj v tretji obrambni ceti regnila zemlja v silovitih razstrelkih.

"Tako bo vso noc," je menil Sitar. "Zdaj motijo saperje in jih obmetavajo z železjem, kmalu bodo pa nas ..."

Ni še dobro izgovoril, ko je nedalec od njih, prav za laškimi zakopi dvakrat ali trikrat zamolklo pocilo, kakor da je kdo spustil debelo desko na tla.

"Za božjo voljo," je kriknil neki vojak in pokazal na razsvetljeno nocno nebo, kjer je plavalo vec podolgovatih crnih predmetov, "mine spušcajo ...!"

Otrpli od groze so možje cakali padec zlovešcih ujed, a v njihovo veliko zacudenje in neizmerno olajšanje so zaplule preko njih. Nekje nad globeljo so se prekopicnile in v navpicni crti švistnile navzdol. Tresk za treskom, obupno zavijanje, podobno kriku izgubljenih duš ali joku obupanih dojenckov ...

"Štab so napadli," so ugibali vojaki.

"Nove mine imajo, tako dalec jih doslej še niso metali. Menda so se res spravili nad štab ... Z granatami mu doslej niso mogli do živega."

"Jutri bo slaba z menažo!" je napovedoval star pešak. "Čeprav nekaj blagoslova štabovcem ne bo škodovalo ... Saj se jim itak predobro godi."

Prvim minam so sledile druge, vendar se zdaj gledalci niso vec zanimali zanje ter so se znova lotili dela.

"Gradnik, ti se pa spravi spat," je svetoval Sitar. "Nocoj že še jaz opravim tvoje delo!"

Lovreku je kar odleglo, saj je bil zares utrujen, in korporal ga je odvlekel k svojemu ležišcu v majhni duplini pod zakopi. Čeprav je takoj zaspal, ni bil deležen pravega pocitka, saj so ga že prvo uro napadle uši, krvolocne roparice zakopov, in ga grizle z neusmiljeno vztrajnostjo. Nemirno se je premetaval po trdih deskah in le velika utrujenost ga je zmeraj znova zazibala v spanec.

Opolnoci je prišel nadzirat porocnik. Korporal Sitar mu je porocal, kako potekajo zapovedana nocna dela.

"Kje je cetovodja Gradnik?" ga je prekinil porocnik. "Ali ni prevzel voda?"

"Pokorno javljam, spi. Novo moštvo ima prvo noc vselej prosto, da se odpocije ..."

"Kaj me briga! Takoj ga prebudite!"

Korporal je debelo pogledal, vendar je pokorno izvršil castnikov nespametni ukaz ter obzirno predramil specega tovariša.

"Kaj je to, cetovodja?" je porocnik nahrulil od spanca še nekoliko omoticnega Lovreka, ki se je postavil predenj in mu salutiral. - "Pazite se! Že drugic vas moram grajati! Spite lahko podnevi, zdaj pa se blagovolite ukvarjati z moštvom!"

Po teh besedah se je odstranil, vendar se je v tisti noci še trikrat vrnil v zakop, nadejajoc se, da cetovodjo vendarle premaga spanec. Lovrek se ni brigal zanj. Z veliko spretnostjo in dobrim uspehom je vodil izstreljevanje in poglabljanje kaverne, utrjevanje okopov, obzidavanje traverz in izsekovanje jarka. Porocnik se je togotil, dokler ga ni slednjic zapeljalo sovraštvo, da ga je vprico zacudenega moštva ozmerjal ter mu ocital popolno nesposobnost. V svojem besu je celo preslišal bataljonskega poveljnika, ki se je bil za njegovim hrbtom nepricakovano pojavil v zakopih.

"No, gospod porocnik, kaj se je zgodilo? In prosim vas, ne kricite v neposredni sovražnikovi bližini!"

Porocnik je zmedeno podal službeno porocilo.

"Oho, cetovodja Gradnik!" je zažugal major. "Mar ste vse pozabili v zaledju? Star in izkušen frontnik, kakršen ste vi! Kaj ste ga polomili?"

Lovrek mu je s kratkimi, toda jasnimi besedami razložil svoje odredbe in majorju se je obraz razlezel v prijazne gube.

"Saj sem vedel," je dejal in podcastnika potrepljal po rami, "Gradnik je mož na svojem mestu. Kar tako dalje!"

Nato je pomignil porocniku, naj mu sledi v stranski rov. Tam se je ustavil in dejal s pritajenim, toda strogim glasom: "Gospod porocnik, drugic dobro premislite, preden se spet osramotite pred moštvom! Četovodja Gradnik pozna zakope mnogo bolje od vas, torej ga ne dražite brez potrebe in se rajši zanesite nanj!"

In namigujoc na vecno nasprotovanje med pehoto in konjenico je dodal s porogljivim smehljajem: "O konjih nemara kaj razumete, toda naše obrti se morate šele nauciti. Nauciti, vam recem, nauciti pri navadnem vojaku ..."

Nato ga je hladno pozdravil in se oddaljil, a po nekaj korakih se je še enkrat obrnil k nepremicno stojecemu porocniku: "V bodoce prepovedujem podobne izpade! Razumete, gospod porocnik?"

 

IV.

Lepi noci je sledil še lepši dan, katerega prijetnosti so vojaki uživali vsak po svoje: nekateri so zleknjeni dolgo podremavali na soncu, drugi so trebili suknje in ubijali uši, tretji so pisali pisma, pri cemer so jim namesto mize prišli prav municijski zaboji, cetrti so kadili in se pomenkovali, šivali in krpali - ali pa strmeli predse in mislili na kdove kaj. Od casa do casa so vzbudila njihovo pozornost sovražna letala, ki so bila tisti dan zelo živahna ter so se z obcudovanja vredno spretnostjo umikala izstrelkom avstrijskih obrambnih topov.

Edino v kaverni delo ni pocivalo, prevec se je mudilo. Podnevi so bili v njej zaposleni tisti vojaki, ki so se bili ponoci vsaj nekoliko odpocili. Z zagrizeno pridnostjo so krcili odporno skalovje ter rili globlje in globlje vanj. Preznojeni in prašni so prihajali na svetlo, da se oddahnejo in naužijejo svežega zraka. Bili so podobni sužnjem starega veka, ki so egipcanskim faraonom gradili neboticne piramide.

Zaposleni in nezaposleni vojaki so z nestrpnostjo pricakovali vecer, prinašajoc v zakope menažo, tobak in pošto.

"Nocoj bo težko kaj prišlo," je podvomil eden izmed pocivajocih in drugi so mu pritrdili.

Vendar so se motili, kajti popoldne jih je obiskal cetni telefonist in razpršil njihovo bojazen, rekoc, da se kuhinjam ni prav nic zgodilo ter da bo hrana prispela kot obicajno.

"Ali veš, Gradnik," se je nato telefonist obrnil k Lovreku, "da je polkovni štab trikrat vprašal, ali si zares že pri ceti."

"Zakaj neki?"

"Ponoci je mina raznesla podcastniško barako, in kakor porocajo, ubila tri v njej prenocujoce narednike. Zate so trdili, da si cetrti in tako tudi javili bataljonu. Šele major jim je povedal, da si že tukaj. Polkovnik kar ni hotel verjeti, in pravijo, da je bil ves iz sebe od veselja, ker si ušel smrti ..."

Lovrek je osuplo prisluhnil telefonistovim besedam in se nato brez besed umaknil; za trenutek je moral biti sam, dogodek ga je namrec mocno presunil. Svoje rešitve si z golim razumom ni znal razložiti. Odkod je govoril tisti zapovedujoci in hkrati svareci glas, ki mu je še zdaj zvenel v ušesih? Katera nevidna, a pricujoca sila se je bila pobrigala zanj? Beseda slutnja mu uganke ni znala razrešiti, in tudi o nakljucju ni bilo možno govoriti, kajti zakopov si sploh ni želel ter se je sprva celo veselil, da bo lahko še nekaj dni ostal v varnem zatišju polkovnega štaba.

In spomnil se je svojih sanj, v katerih je prvic videl teto Ano, spomnil se je privida na Stropnici, ki ga je obvaroval pred zlocinom ... V svojih deških letih je še trdno verjel, da ga nekaj veže z njo, da se ona briga zanj, pozneje pa je to verjetnost zavrgel kot nesmiselno in nemogoce ter vse pripisal svoji nekoliko prebujni domišljiji. Kaj pa, ce je vendarle resnica ...? Kaj, ce je tudi vceraj onostranstvo na skrivnosten nacin poseglo v njegovo življenje ...? Resda je manjkala prikazen, kakršno je videl v sanjah in prividu, toda glas, njen glas je razlocno slišal ... - Neumnost, se je kar naenkrat razhudil nase, prazne marnje ...! Saj ni vezi med nami in mrtvimi, saj je vse le slucaj, ki se rad pojavlja v najbolj zapletenih oblikah. - Slucaj, slucaj, je ugovarjal notranji glas, to je revna beseda, to so bergle za tiste, ki želijo vse razložiti s šibkim cloveškim razumom, pa jim zmanjka prepricljivih dokazov ... In cudno, ta glas je zmagoval: kljub notranji razdvojenosti - kljub nihanju med custvom in razumom -, se je Lovrekovo srce nekako naskrivaj in s sramežljivo pobožnostjo zahvaljevalo Bogu ter ga prosilo še za nadaljnjo pomoc. Tudi za teto Ano je pohitela topla molitev proti nebu ... Po tej odlocitvi se je v Lovrekovem srcu naselil sladki mir, pocutil se je zašcitenega z mogocno roko, ki ga je varovala pred hudim in vodila njegova pota. Kaj se mu je lahko zgodilo? Poslej je pogosto prisluškoval svojemu notranjemu glasu, govorecemu iz globine srca, in zdelo se mu je, da mu zagotavlja srecno vrnitev domov ... - Kakor mi je pac namenjeno, tako bo, je menil in bil pri tem trdno preprican, da ne bo padel na bojišcu ...

Njegova srecna rešitev pa ni spremenila samo njegovega duševnega življenja, marvec je pognala svoje kroge tudi izven njega in si poiskala izraz v Lovrekovi zunanji usodi. Polkovnik, dobra duša, si je bil ocital, da je kriv smrti cetovodje Gradnika. Ko je izvedel resnico, je v svoji radosti cetovodjev predcasni odhod v zakope oznacil kot posebno hrabrost in vnetost za vojno službo. Po daljšem telefonskem pogovoru z njegovim bataljonskim poveljnikom ga je povišal za narednika in mu v dnevnem povelju izrekel pohvalo. Tako se je Lovrekov vojaški položaj toliko utrdil, da se mu Ulrik osebno v nicemer ni upal nagajati.

A sovraštvo je iznajdljivo, nasploh pa pozna vojašcina mnogo navidezno nedolžnih in dovoljenih, da, celo predpisanih nacinov, ki do krvi izmucijo tistega, ki jih mora okušati na svoji koži. Porocnik je torej lepo molcal, toda kadarkoli je šlo za kakšno nevarno izvidniško pocetje pred zakopi - za težavno in neprijetno dostavo lesa, cementa in bodikave žice -, vselej je dolocil Lovrekov vod, ki se je sprva nejevoljno srdil samo na porocnika, pozneje pa zmeraj bolj na Lovreka kot posrednega krivca za njihovo trpljenje. Vojaki so vsekakor vedeli, da se njihov vodnik po svojih najboljših moceh trudi zanje, vendar pa jim to spoznanje ni niti zmanjšalo garanja niti razložilo, zakaj padajo udarci po njihovih hrbtih - zakaj ne opravita sovražnika sama med seboj. Skratka, prvotno zaupanje moštva se je umikalo slabi volji, in ce bi ne bilo strahu pred grozeco laško kanonado, bi bilo nemara prišlo do izrazov ocitne neposlušnosti, na kar je Ulrik komaj cakal.

Toda vesti o sovražnikovih pripravah so bile cedalje resnejše in glasnejše. Njihovi glasniki so bili mnogi laški ubežniki, ki so se z dvignjenimi rokami pojavljali v vecernem mraku pred avstrijskimi zakopi in prinašali s seboj najneverjetnejše vesti. Vojakov se je lotevala groza in s podeseterjenimi silami so dan in noc rili v zemljo. Tako je zapovedano utrjevanje zakopov dobro potekalo, vendar je Lovrek kljub temu zacutil odtujevanje vojakov; zameril jim je njihovo krivicno hudovanje in se jim notranje vedno bolj odmikal. Usoda pa mu je pripravila nadomestilo s prihodom prijatelja Stanka, ki so ga bili zares - kakor je pricakoval - kot topnicarskega opazovalca potisnili v zakope -, in sicer na njegovo željo v odsek mariborskega strelskega polka, kjer se je želel sestati z Lovrekom.

"Nekje v tvoji bližini se nastanim," je rekel ob svojem prihodu in nato dodal nekoliko tiše, oprezujoc okrog sebe: "Dolgo tako ne bo. Ali si premislil?"

"S teboj pojdem."

"Dobro. V prihodnjih dneh se pomeniva o vseh podrobnostih."

"Tudi nacrt že imam ..."

"Ej, to je dobro! Vse mi poveš, ko bova sama. Kaj dela prijatelj Ulrik? Mimogrede sem se oglasil pri gospodu cetnem poveljniku, pa se me ni nickaj razveselil. Namerno sem ga vprašal po tebi, ceš gotovo je vesel domacina ... Da si videl njegov obraz! Ko testo se mu je povesil! Hladno me je zavrnil, ceš da obcuje z moštvom samo službeno in da to pricakuje tudi od mene. Šema domišljava ... Ali ti hudo pije kri ...?"

"Zdaj ne vec, ker si ne upa. Ampak ljudi mi je spuntal, ker jih zaradi mene goni kakor pse in jim nalaga najslabše delo. Zdaj se srdijo name, ko jim vendar ne morem pomagati ..."

"Nic ne de, te vsaj ne bodo prevec pogrešali ..."

Po prijateljevem prihodu se je Lovrek takoj lotil priprav. V ta namen se je ob pravi priložnosti zaupal svojemu dobremu prijatelju, korporalu Planinšku, zavednemu savinjskemu hmeljarju, ki se je sprva nevšecno zmrdaval, ceš pobeg k figavim Lahom mu nickaj ne diši. Kdo ve, na kakšne limanice jih posade? Ko pa mu je Lovrek porocal o snujocih se legijah v antantnih državah, kamor gredo tudi oni, je pristal in mu obljubil, da bo priskrbel vse potrebno ter seznanil z nacrtom še svojega rojaka in prijatelja Kozinška. In pricelo se je tiho snovanje in dogovarjanje, ki ga ni nihce opazil. Le Ulrikove prežece oci so nekaj slutile.

Stankov prihod je bil porocniku sprva skrajno neljub, pozneje pa, ko je prejel obvestilo o njegovih pogostih sestankih z narednikom, ga je razgibalo upanje, da ujame oba v nevarne zanke veleizdaje. Njegov vohun in hkrati njegov sluga - slišal je na pranemško ime Wratschko -, zagrizen ponemcenec iz ptujske okolice, je po njegovem narocilu zasledoval vsak narednikov korak.

Nekega vecera, ko je moral 4. vod vnovic po deske k vzepnjaci, se je Lovreku, kakor že veckrat, pridružil porocnik Golob. Vohun ju je opazil ter jima od dalec sledil. Pri vzpenjaci je Lovrek najprej izdal potrebna povelja, nato pa se je s porocnikom umaknil k bližnji skali, odkoder je lahko spremljal delo vojakov in hkrati nemoteno razpravljal s prijateljem o dozorevajocem nacrtu. Zatopljena v pogovor nista opazila, kako se je med brinjem, vlacjem ter slecevim grmicevjem kakor kaca plazila proti njima temna cloveška postava. Če bi bila vsaj malo previdnejša in bi ne bilo ropotanja ter premetavanja pri razkladanju in nakladanju desk, bi gotovo ujela na uho lomeco se suhljad in zasacila zahrbtneža. Usoda pa je hotela drugace in Wratschko se je za njima neopazno potuhnil za skalo.

Prijatelja sta se sprva pogovarjala bolj potiho, tako da vohun kljub napenjanju ušes ni odnesel nic, pozneje pa sta se razvnela, a tudi vohun se je medtem prikradel nekoliko bliže.

"Dobro si se domislil!" je slišal porocnikov glas. "Pred strojniškim gnezdom ni bodece žice, blizu laških zakopov je, Planinšek ureja službo, on in Kozinšek pa pobegneta z nama ... Izvrstno! Veš kaj, Lovrek? Boljšega nacrta ne iztuhtava, zato nic odlašanja, zlasti ker nas drugace prehiti laška ofenziva ... Kdaj torej udarimo?"

"Če hoceš, lahko že jutri ponoci. Zvecer spravimo nahrbtnike v rov, med drugo in tretjo uro zjutraj, ko bosta Planinšek in Kozinšek pri puškah, pa jo natiho uberemo po bregu. Kaj pa Lahi, ali nas ne bodo pozdravili s kroglami?"

"Jaz znam laško. Šel bom naprej in jih pripravil ..."

"No, potem je vse v redu ..."

Lovrek je vstal, ko je videl, da so vojaki že koncali z nakladanjem, vohun pa je jadrno smuknil v grmovje, kjer je tišcal glavo k tlom tako dolgo, dokler ni zamrlo topotanje nog, polglasno preklinjanje otovorjenih mož in ropotanje kotalecega se kamenja, znamenja, da so že na poti v zakope. Nato je vohun previdno vstal in po ovinkih odhitel k svojemu gospodarju ter mu z razžarjenim, pohvale pricakujocim obrazom povedal vse, kar je slišal.

Porocniku se je spacil obraz v okrutnem zadovoljstvu, vzhicenja, ki ga je je pricakoval njegov sluga, pa ni pokazal.

"Skozi strojniško lino pod pomolom ... Glej, glej, zamisel ni slaba ... No, gospodje utegnejo doživeti veliko razocaranje ..."

Tako je mrmral in stiskal pesti, da so mu zapokali clenki na prstih.

 

V.

Pod skalnim pomolom, ki se je - podoben rilcu - razprezal pred zakopi ter izven žicne pregrade v smeri laške bojne crte, se je nahajalo dobro skrito strojniško gnezdo, obvladujoce obsežno in nekoliko viseco planoto smrti, po kateri so Lahi že tolikokrat brezuspešno naskocili avstrijske postojanke. Pot do njega je vodila iz zakopov - skozi globok in dolg podzemeljski rov, iz katerega se je približno na sredini odcepljal drugi, še nedokoncani hodnik, predviden za zasilni izhod v primeru nepricakovanega sovražnikovega vpada v jarke. Zdaj je delo v njem že dlje casa mirovalo, saj so bile vse delovne sile potrebne za utrditev in povecanje že izdelanih kavern, v katere naj bi se zateklo moštvo med topovskim ognjem.

V ta nedokoncani rov se je okrog polnoci in v spremstvu svojega sluge pritihotapil porocnik Miklausin, oborožen s pištolo ter opremljen z elektricno žepno svetilko. Mrzlicno razburjen je pricakoval ubežnike, zato so mu minute tekle zelo pocasi. Zasleduha sta bila že vsa otrpla od dolgega prežanja, ko so okrog druge ure zjutraj nedalec od njiju zabobneli koraki. Nekoliko zatem so se oglasili zamolkli glasovi in doneli, kakor da prihajajo iz globokega vodnjaka.

"Le dobro se naspi, Miha! Kdo ve, kolikokrat še ..."

"Slabo kaže. Lahko noc, Planinšek!"

"Koncno! Izmena nocne službe! Planinšek je med zarotniki, zdaj ne more vec dolgo trajati," je šepetal porocnik svojemu spremljevalcu in trepetal od nestrpnosti.

Čez cetrt ure so se vnovic zaslišali koraki. Mimo njunega skrivališca je zablisnila luc in spet izginila. Po stopnicah, ki so vodile k strojnicam, se je razlocno slišalo nabijanje okovanih cevljev. Glasovi so pojemali in naposled zamrli. Zdaj je bil skrajni cas! Zasleduha sta se dvignila in se previdno plazila za ubežniki. V temi sta se veckrat ustavila, si za hip posvetila in prisluškovala z napetimi ušesi. Nato sta se neslišno pomikala dalje, dokler nista nenadoma zagledala ozke dupline, v kateri se je gnetlo in pogovarjalo vec ljudi.

Eden izmed njih - porocnik Golob, kakor je dognal Ulrik po njegovem debelem glasu -, se je že vzpenjal k lini.

"Nasvidenje, fantje!" se je še enkrat obrnil k tovarišem. "Ko pocita na laški strani dva zaporedna strela, jo udarite za menoj!"

Ulrik, ki je z naperjeno pištolo opazoval Stankov pobeg, se ni zganil, ceprav se je cudil samemu sebi, zakaj ga izpušca iz nastavljene pasti. O, dobro je vedel, le priznati si ni maral: ni mu bilo zanj, Gradnika je hotel zasaciti, ujeti in odgnati. Golobov pobeg bo tehtno potrdilo njegove krivde ...

Pok, pok ... Dogovorjena strela ... V trenutku, ko se eden izmed vojakov zavihti na podstavek pred lino, zaigra svetilka in obsveti duplino.

"Stoj! Roke kvišku!" zavpije porocnik Miklausin in plane z dvignjeno pištolo k zmedenim, pred lino se gnetocim vojakom. Nihce ga ne posluša, a tudi napovedanega strela ni, kajti že se premika klobcic teles sem in tja. Sluga Wratschko se po Ulrikovi zapovedi vrže na Lovreka ter ga ne izpusti. Med ruvanjem je eden izmed vojakov že izginil skozi lino in tudi korporal Planinšek uspešno izgine v temo. Srecno se prevali na prosto ter jo ubere k Lahom. V strahu je pozabil na otepavajocega se tovariša in ga prepustil njegovi usodi.

Lovrek se brani z obupno besnostjo in že je videti, da se bo otresel svojega napadalca, ko mu Ulrik trešci pištolo na glavo, da omamljen omahne in se opotece. Po nesreci se spotakne še ob svoj na tleh ležeci nahrbtnik, ki ga spodnese in vrže po tleh. Kakor bi mignil, sedita sovražnika na njem in Ulrik pritiska cev pištole na njegovo sence.

"Vdaj se!"

Lovrek je izcrpan in se nic vec ne brani. Zmagovita nasprotnika ga zgrabita vsak za eno roko in ga surovo potegneta s tal. Ulrikov obraz je smrtnobled, roke mu drhtijo, iz sršecih oci švigajo bliski blaznega zadošcenja.

"Pa smo te dobili, ticek!"

Ujetnik ne odgovori, zaradi cesar ga poročnik neprijazno strese za ramo. Komaj pa se ga dotakne, zarjove zunaj vojni bog.

Bum, bum, bum! Tresk, tresk!

Tisoč ognjenih jezikov zaplapola v daljavi, tisoč besov zasika, zašumi in zatuli. Oglušujoče treskanje, grmenje in bobnenje hiti za njimi, zemlja se stresa ob silnih udarcih. Granata za granato, mina za mino, sto strelov v enem hipu ... Pred lino plešejo neprestani bliski ...

"Ugasnite luč, gospod poročnik!" krikne sluga.

Ulrik ga takoj uboga. Sluga na njegov ukaz zgrabi obe ujetnikovi roki; z železnim prijemom ju stiska za njegovim hrbtom in ga v temi poriva po stopnicah pred seboj, dokler se poročnik ne opogumi in spet prižge svetilko.

Tako so se počasi pomikali naprej. Njihove sklonjene postave so na vlažno se svetlikajoče stene zarisovale dolge sence, medtem ko je okrog njihovih ušes udarjalo kakor zamolklo hrumenje pomorske vihre. Rik tulečega železja je kljub njihovemu umiku v varnejši del hodnika postajal vedno glasnejši in srditejši; skalni strop nad njihovimi glavami se je nalahno tresel in z njega je kakor dež curljal droben pršič kamenja ter peska.

Šele sedaj se je Ulrik prav zavedal svojega položaja. Z Lovrekom vred je bil zaprt v predoru, iz katerega ni mogel k svoji, sami sebi prepuščeni četi, dokler je sovražnik zasipal zakope s takšnim ognjem. Ob tem spoznanju se mu je skrčilo srce in nestrpno je priganjal svojega slugo, naj vendar pohiti. Še je upal, da se mu posreči vrnitev v eno izmed četnih kavern ...

Lovrek, ki ga je bil Ulrikov nepričakovani napad v prvem trenutku docela porazil in mu odvzel moči za učinkovitejšo obrambo, je medtem že prišel k sebi. Tuhtal je, kako najbolje izkoristiti nastalo okoliščino in se osvoboditi. Nasprotnika ga v svoji razburjenosti nista niti razorožila in za pasom mu je v usnjenem toku še vedno tičala nabita armadna pištola. Presenetiti ju mora in vse bo dobljeno ...

Na ovinku, kjer sta se rova razhajala, se nepričakovano vrže nazaj in slugi iztrga iz rok. Sunkovito ga pahne proti poročniku, tako da oba izgubita ravnotežje in telebita na tla. Lovrek plane v nedokončani rov in se ustavi šele, ko ne more več dalje. Nato sname iz omota pištolo, sprosti zaklep in napne petelina. Tako, Ulrik, pa pričnimo dvoboj, toda pod drugačnimi pogoji ...

Nasprotnika se preklinjajoč pobirata s tal, a v temi sta drug drugemu napoti. Poročnik tiplje okrog sebe in išče izgubljeno svetilko, sluga pa grabi za svojim ujetnikom v prazno.

"Ni ga več, ušel je ..."

"Kako si ga držal, bedak? Morava ga spet ujeti!"

"Saj nama ne more pobegniti!" se opravičuje Wratschko. "V zakope ne more, razen če hoče v smrt, če pa se je zatekel v stranski rov, je še bolj v pasti ... Odtam ne more nikamor ..."

Poročniku kar odleže ob teh besedah. S krutim smehljajem na ustnicah kresne vžigalico in v njenem svitu pobere svojo električno svetilko. Z njo prodira za pobeglim sovražnikom.

"Stoj! Še en korak in ustrelim!" se oglasi iz teme Lovrekov glas tako preteče, da pogumna zasledovalca prestrašeno odskočita.

"Vraga, pozabila sva ga razorožiti," zašepeče sluga in se umakne.

"Kaj se bojiš, šleva! Prestrašiti naju hoče! Takoj ti dokažem!"

Tudi poročnik se boji, toda nepričakovani poraz ga je razvnel in navdal s čustvom ponižanja, ki ga lahko splakne samo pogum. Brez premisleka skoči v temo, kjer se naenkrat ukreše krvavordeč blisk. Bum, zagrmi po hodniku: tik nad Ulrikovo glavo švistne krogla, se odbije ob steni in drdraje odleti nekam na tla. Zasledovalca se jadrno umakneta v glavni hodnik, kjer se šepetaje posvetujeta.

"Oborožen je zlodej, toda uiti nama ne more," ugotavlja poročnik. "Najina naloga je, da mu zapreva pot k strojnicam. Tu na križišču se utaboriva!"

Iz bojazni, da bi se ubežnik ne priplazil neopazno k njima - z lučjo sta morala ravnati varčno, poleg tega pa bi strelcu z njo nudila dober cilj -, sta iz spodnjega rova znosila več zabojev z rezervnim strelivom, s katerimi sta se za silo zavarovala. Šele zdaj sta pomirjena sedla na tla, napenjala ušesa in čakala.

Zgoraj je razsajalo bojno neurje in skalni obok se je ob nabijanju tisočerih udarov sumljivo pozibaval in stresal; po glavah je trkljal droben grušč in se usipal pesek, tu in tam se je s stropa odkrušil debel kamen in se nevarno prikotalil do njiju, da sta preplašena šinila kvišku. Grozeče bobnenje je hrulo po vsem hribovju, se prelivalo v kotline in postajalo zmeraj glasnejše. Tresk neštetih eksplozij se je spajal s čudnim steklenim cingljanjem, ki je pretresalo kosti in mozeg, in iz zaplinjenih jarkov se je v podzemeljski rov priplazil duh po žveplu in zažganih cunjah, kar je še bolj otežilo dihanje. Peklenski krohot min, granat in šrapnelov* se je v blaznih zavojih lovil naokrog in lučal na okostje zemlje točo, ki je zbila vse, kar je bilo živega in celega. Skalni obok se je vedno bolj pozibaval in vdajal.

"Najtežje granate mečejo ...," meni sluga z boječim glasom. "Sam Bog pomagaj, da bi se strop ne sesul ..."

"Prazen strah! Gotovo vzdrži," ga tolaži poročnik, čeprav tudi njega prevzema groza.

"Tresk, tresk! Skalovje hrestne in regne s čudnim jekom: ogromen plaz kamenja se zruši v hodnik, skalne stene pokajo, se usedajo in pogrezajo z zamolklim grmenjem ... Dva smrtna krika, ponovno treskanje in spet grmenje ... Nov plaz se sproži in plesketaje zasipa hodnik ... Oblak prahu in drobnega peska napolni rov, iz neprestanega bobnenja se trgajo zadušeni kriki. Tako vpije človek na meji razuma in človečnosti, odmaknjen od življenja, ko misli le še na to, kako obdržati samega sebe, kako ostati živ ...

Lovrek, stisnjen v najoddaljenejši kotiček hodnika, komaj diha. Dim in prah ga dušita, sicer pa se ga groza razdejanja ni dotaknila. Prepadel se tlači k skalovju in ugiba, kaj se je zgodilo. Predirljivi kriki mu mesarijo dušo; želja, da bi pomagal trpečima sovražnikoma, se bori z razumom, ki mu pravi, naj ne sili v pogubo. Naposled njegovi razbičani živci ne prenesejo več groznega vpitja. Previdno se plazi po hodniku, od časa do časa obstane in streže z ušesi, nato pa se spet pomakne dalje, tipa z rokami in zadeva ob kamenje. Kriki pred njim slabijo ter prehajajo v stokanje. Lovrekova noga zadene ob lesen predmet, vsaj tako se mu zdi. Oklevaje izvleče svetilko iz žepa in posveti predse.

Njen slabotni svit mu razkrije več razmetanih zabojev, za njimi pa se gmoti groblja*, ki docela zapolnjuje dohodni rov. Skalna plast je bila na tem mestu manj odporna, tako da ni vzdržala nabijanja granat ... Zato poguba ... Rov proti strojnicam je na boljšem, le do polovice je zasut ... A kje sta ranjenca?

Lovrek ne razmišlja dolgo. Hitro seže po kamenju, kajti če si hoče odpreti pot k zraku in strojnicam, kjer je zdaj menda še najvarnejše, ga mora odmetati. Strojnice so blizu laških zakopov, poleg tega pa sovražnik ne pozna njihovega gnezda ... Ta predel potemtakem ni tako izpostavljen ognju. Na to, da ga srečnejši pobegli tovariši ne bodo izdali, se je Lovrek trdno zanesel. Tam spodaj se mu ni treba bati ničesar, a ko pojenja streljava, jo pobriše za njimi.

Od napornega in hlastnega dela curlja Lovreku pot po licih, vendar se ne zmeni zanj, da se le osvobodi iz zatohlega prostora. Čez nekaj časa se prerije na stopnice, od tam pa zdrvi k strelni lini, skozi katero se že preliva jutranja svetloba. Poredni zlati prameni se poigravajo z bleskavo črnino strojnic. V kotu opazi poleg svojega še dva nahrbtnika, ki ju ubegla tovariša nista več utegnila ponesti s seboj. Zdaj je rešen! Konzerve, kruh, sir in mrzel čaj, vse, s čimer so se bili oskrbeli, če bi Lahi ne bili preveč postrežljivi: vse je v njih. Zdaj se mu ni treba ničesar več bati, vesel in zadovoljen je lahko ...

Kar naenkrat mu moreča groza stisne srce. Ali sta Ulrik in njegov sluga zares mrtva? Ali nista samo onesveščena, omamljena? Morda se dušita pod neusmiljeno grobljo, pod katero jima odteka poslednja kaplja krvi ... Ne more ju tako pustiti ... Vsaj prepričati se mora ... Zakaj neki? mu odgovarja porogljiv glas. Zakaj se bojiš za svojega neizprosnega sovražnika, ki te je zasledoval in želel ugonobiti! Gotovo bi te bil brez premisleka in očitkov vesti izročil vojnemu sodišču in s tem smrti ... Prepusti ga usodi, ki mu jo je namenil pravični Bog ...! Ne posegaj v njegove ukrepe!

Lovrek se bori s samim seboj, strmi na pokrajino smrti, nad katero se z vrhov od časa do časa privlečejo umazane megle. Nehote si predstavlja Ulrikov čedni, okrvavljeni obraz, v bolečini osteklenele oči, polomljene in razmesarjene ude ... Ne, ne, te predstave ne prenese! Prepričati se mora! Sledeč prvemu nejasnemu nagonu, se požene po stopnicah in odhiti k usodnemu križišču. Znova odmetava kamenje ... Njegovi ostri robovi mu do krvi ranijo dlani, znoj ga obliva, vendar ne odneha, dokler ne začuti med prsti nekaj mehkega, še toplega: človeško roko ... Trdno jo zgrabi in vleče, kup se ruši, kamenje odletava in preti, da bo zasulo tako rešenca kot rešitelja. Po velikem trudu se Lovreku končno posreči, da potegne pokopano in še drhteče truplo docela izpod groblje. Trudoma ga pograbi in odnese nižje, na varnejše mesto.

"Ulrik!" zašepeče, ko mu obsveti okrvavljeni in razdejani obraz. Kakšna sreča, da ni popustil! Kakšna sreča, da ima v svojem varnem zavetišču tudi nekaj obvez, v hladilnikih strojnic pa celo nekaj vode ...! Obzirno si spet naloži nezavestnega sovražnika na roke in ga odnese v strojniško duplino, kjer ga položi, pomaknivši poprej puške v kot, na cementni podstavek pred strelsko lino. Kaj ga brigajo pomnoženi znaki in glasovi nezmanjšanega uničevanja, rohnečega višje nad njim? Še enkrat pohiti h groblji, vendar mu zdaj ni treba dolgo odkopavati in hiteti, kajti poročnikov sluga Wratschko je mrtev! Njegova glava je docela zdrobljena ...

Tresoč se od groze in studa ob pogledu na strahotno zmaličenega mrliča, pobegne nazaj k negibno ležečemu Ulriku, kjer se loti pregleda njegovih ran. Večina ran k sreči ni nevarna, toda leva roka je zmečkana in kakor vse kaže, večrat zlomljena. Bogve koliko ne more pomagati; za silo mu očisti rane, jih razkuži z jodovo tinkturo ter obveže, poslužujoč se veziva in perila, ki ga izvleče iz nahrbtnikov. Ranjenec trpi pod njegovimi prijemi, čeprav se še ne zaveda; obraz mu voščeni od bolečin, prsi mu pretresa težko hropenje, na ustnice mu sili krvava pena in roke se mu sunkovito dvigajo. K sreči se Lovrek spomni, da ima nekje stekleničko ruma - tako imenovano železno rezervo -, ki bi utegnil pomagati.

 

VI.

Ob blagodejnem učinku ruma se ranjenec polagoma prebuja, njegovi pogledi begajo po kaverni, iščejo, razbirajo in sprejemajo vtise, ne da bi vedeli, kaj početi z njimi. Zavest se javlja zelo počasi, nekako kradoma, z njo pa prihaja tudi bolečina, neznosna in okrutna, ki dušo malone znova požene nazaj v temo nezavesti. Lovreka prevzema usmiljenje, ko zre to igro strašnih občutkov, ki se zrcali z Ulrikovega obličja.

Ker je Lovrek stal v senci za lino, ga ranjenec ni takoj prepoznal, čeprav je srepo in dokaj dolgo upiral vanj svoj pogled, zastrt po nastopajoči vročici.

"Kje sem?"

Slabotno in komaj slišno se je oglasilo njegovo vprašanje. Lovrek ni takoj odgovoril. Nepremično stoječ ob steni, je vztrepetal pod težo trenutka in nehote zavlačeval razjasnitev dejanskega položaja.

"Ali si me ti, Franc, rešil in obvezal?"

"Ne," je nehote s šepetajočim glasom odvrnil Lovrek.

"Kje je Franc, kje je moj sluga?"

"Mrtev," je zadonelo v kaverni, in poročnik se je zdrznil ob togotnem prizvoku izgovorjene besede.

"Kaj je z ubežnikom? Mar je tudi ...?"

"Gradnik je nepoškodovan."

Ulrik je globoko vzdihnil, zamižal in se nekoliko zamislil, nato pa, kakor v prebujeni zli slutnji, razprl oči in prestrašeno vprašal: "Kdo si ti? Ne poznam te!"

Lovrek je pristopil tesno k njemu. V svetlobi, ki je lila skozi strelsko lino in jasno obžarjala njegov obraz, ga je Ulrik prepoznal, onemel in čez nekaj časa zamrmral z nenadnim, topim mirom, kakršnega često pokažejo obtoženci ob razglasitvi smrtne obsodbe: "V tvoji oblasti sem. Kar brez ovinkov: kaj boš storil z menoj? Čemu si me sploh izkopal in obvezal?"

"Odgovori najprej ti! Čemu si me preganjal?"

"Da te uničim," je zahropel Ulrik in čudno vrtinčil oči. "Le bulji vame! Tako je, kakor pravim, nič se te ne bojim. Če bi me ne bila prehitela laška ofenziva, bi te zdaj kot ubežnika gnali k vojnemu sodišču ... In kaj bi te tam doletelo, že sam veš ..."

Ulrik je govoril jecajoče, toda hitro, in njegovi pogledi so živčno begali po mirnem Lovrekovem obličju, kakor da razbirajo z njega učinek izgovorjene izpovedi.

"Kaj še čakaš? Ubij me!"

"Pozabljaš, da si ranjen, pozabljaš, da sem človek."

Lovrek je govoril s prisiljeno zadržanostjo, v njegovem srcu pa se je nabirala jeza, ki so jo, komaj pozabljeno, zanetile ranjenčeve izzivalne besede. Čeprav je sprevidel njihov pravi namen, bi se bil vendar komaj obvladal, da se niso v tistem trenutku skrivile Ulrikove ustnice v neznosni bolečini, porojeni iz jasneče se zavesti.

"Ne vzdržim, ne vzdržim," je zaječal. "V imenu božjem, hitro me pokončaj! Preveč boli, preveč, preveč ..."

Lovrek je pograbil z rumom in vodo napolnjeno aluminijasto čašo ter mu jo ponudil.

"Ne maram, ne maram," se je branil ranjenec in otepal okrog sebe ter si od bolečine grizel ustnice. "Ubij me že, da bo konec ...!"

"Nisem tvoj rabelj!"

Tresk! Bum, bum! Od nekod z vrha je pribrenčal kos železa, se čisto blizu skrite line zapičil v zemljo in strgal od nje visok steber prsti, kamenja in peska, ki je kakor toča zaropotal na cementni obzidek. Lovrek je pokazal na črnosivi, pogled zastirajoči prah in resno dostavil: "Raje moli, kajti tudi tu ni več varno. Prej ali slej naju oba poišče granata ..."

Toda ranjenec ga bržkone ni več slišal. Preveliki telesni napor in notranje razburjenje sta mu znova odvzela zavest. Iz njegovih spenjenih ust se je prikrotovičilo stokanje, oči so se mu zavile, da je bila videti zgolj belina, čeljusti so se stisnile in telo mu je podrhtevalo kakor v tresavici. Lovrek je z vsemi močmi zadrževal odskakujoče truplo, da ni telebnilo na tla. Ko se je prvi napad polegel, mu je vlil nekaj kapljic ruma med šklopotajoče čeljusti, kar pa je pomagalo le za kratek čas. Sledila je še cela vrsta napadov, katerih divjanje se je izčrpalo šele tedaj, ko je ranjenec obležal na cementni plošči brez znaka življenja.

Zunaj se je medtem zdanilo, vendar pa dnevna vedrina in lepota nista mogli prepoditi gostih oblakov črnega dima, ki se je vlačil nizko nad grebenom, vzbujajoč vtis nepriljudnega, z dežjem nasičenega jesenskega dne. Bobnenje in treskanje je hruščalo dalje, toda k sreči še vedno ni seglo do zavarovane in skrite dupline. Kvečjemu so včasih prifrčali manjši drobci blodnega železja ali pršiči prsti in peska, ki so se kakor vodometi neprestano dvigali iznad zakopov. Zaradi groznega butanja je Lovreka pričela boleti glava in njegova ušesa so bila kakor omrtvičena. Čudna zmedenost se ga je polaščala, vse naokrog je izgubljalo svojo določenost in stalnost. Misli, ki so ga obletavale kakor vešče, se niso mogle strniti ter so nemirno - kakor izgubljene ovce po pašniku - begale po njegovi duši in iskale trdno osrednjo točko. Naposled jo je z velikim trudom vendarle našel.

Rešitev iz zagate - to je vendar najpomembneje, mar ne? A ranjenec, kaj bo z njim? Samemu sebi ga ne more prepustiti ... In če se z njim na ta ali oni način vrne v avstrijske zakope, ali ne zaigra s tem svojega življenja, če je morda poročnik temu ali onemu zaupal svojo nakano? Sploh pa, zakaj bi bil plemenitejši od Ulrika? Ali mu ni ta človek nekaj ur poprej neprikrito stregel po življenju? Zaslužil je svojo usodo! Ha! Kako bi se zvijal hudobni starec v Zalesju, če bi vedel, v čigavih rokah je v tem hipu življenje njegovega edinca ... Ob tej zahrbtni misli, ki nekako ni spadala k njegovemu značaju, se je Lovrek v trenutku streznil in jo s studom odpodil. Znašanje nad zapuščenim ranjencem - ne, to bi ne bilo človeško ... Ravno zato, ker mu je nesrečnik izročen na milost in nemilost, ga mora rešiti, tako ali drugače ...

En sam izhod se jima nudi: beg v laške zakope! Zdaj ko razen peščice hitro se izmenjajočih in preplašenih straž v avstrijskih zakopih nihče ne pazi na ozemlje pod pomolom, bi bil pobeg razmeroma lahek. V polmraku se splazi z ranjencem proti laškim rovom, s čimer gotovo reši sebe, nemara pa tudi Ulrikovo življenje. Seveda mora paziti, da ne izda skritega strojniškega gnezda, ker bi Lahi utegnili izrabiti ugodno priložnost in bi spustili pomol v zrak, z njim vred pa stotine njegovih, v bližnjih kavernah se skrivajočih tovarišev. Najboljše bo, da počaka na noč, ali pa ... da v najskrajnejšem primeru vendarle žrtvuje Ulrika ... Enega samega človeka, ki ga je Bog itak oplazil s svojo mogočno roko ...

Ne sodi, da ne boš sojen! mu kakor grozeč odmev zadoni v duši, in srh ga spreleti po vsem telesu. Prevzame ga misel na Boga ... Dremajoči spomini na vse, kar je o njem čital, se učil in slišal, kakor ognjenik buhnejo na dan in najrazličnejša osebna doživetja dobijo v njihovem svitu čudno svojstven pomen. Ali ni vse njegovo življenje dokaz božjega usmiljenja, to življenje, ki se je često odmikalo k prividom in sanjam? To življenje, ki se mu najgloblja spoznanja niso razodevala z razumom, pač pa s čustvom ...! Tudi današnje srečanje z Ulrikom je tako edinstveno, da mora imeti zanj, za oba poseben namen in smisel ... To ni naključje, namen je, nemara preizkušnja ... Čemu bi se bila sicer prav onadva rešila v ta samotni kotiček, odrezan od vsega sveta? Čemu leži pred njim ranjeni Ulrik, izročen njegovemu preudarku ... Ne, ne preudarku, njegovemu srcu ...! Preizkušnja srca je ... Lovrek je zastokal, si z obema rokama zakril lice in mukoma zavračal naval novih, dobrih in zlih misli, o katerih je bil na tihem prepričan, da ga ne bodo razsvetlile. Saj je predobro čutil, da se mora prepustiti skrivnostnemu glasu, ki je že ves čas klical in trkal v globini srca ...

Z bolnim pogledom se je ozrl na negibno ležečega ranjenca, kateremu so bolečine začasno popustile ter nekako splaknile spačeno in ranjeno lice, ki ga je z voščenim izrazom gledalo iz obvez in temno skodranih las. Lovreku se je zazdelo, da dobiva pred njim ležeče obličje vedre otroške poteze malega Ulrika, ki ga on - niti po dogodku pri mlinu - ni nikoli prav sovražil. Njegovo sovraštvo je bilo še najbolj podobno srditi radovednosti razdraženega psa, ki ga paglavci obmetavajo s krepeljci in kamenjem, ki pa takoj, ko jim je pokazal zobe in jih pognal v beg, spet leže in pozabi na motilce njegovega miru. Oni, oni ga niso pustili pri miru ... Ko bi moralo biti ravno obratno ... Kaj je naganjalo Miklausina, očeta in sina, da sta vsepovsod poskušala škodovati Gradnikom? V globini duše je Lovreku že vstajal pravi odgovor, vendar ga je svinčena utrujenost, ki se ga je po prečuti noči zmeraj bolj polaščala, tlačila pod prag zavesti. Brez moči je zdrknil na tla in skoraj v istem trenutku trdno zaspal, čeprav ni bila višje zgoraj vojna vihra niti za trenutek pojenjala.

Lovrekov spanec je nemiren; moti ga zmeden krogotok raznoraznih predstav. Njegova duša ne ve, kam naj se obrne: plašno bega naokrog, dviga, spušča in poganja se med mlečnobelimi oblaki ter hiti po ozkih in strmih gorskih stezah. Na njih obstane, kajti pred seboj zasluti osmislitev vsega. Vzpenja se vedno višje - nevidna roka ga vodi na sam vrh ... Nenadoma stoji na široki ploščadi, z nje se ozira na morje megla, tako turobno v svoji sivi puščobi, da se mu od žalosti krči srce. Joj, zablodil je, izgubil pot in zdaj je sam ... Toda glej! Morje zavalovi, na sredini se gosti, na sredini raste in dobiva čedalje vidnejše oblike ponosnega, v snežni belini se bliskajočega poslopja. Kaj ni to Beli dvor? Komaj plaho vprašanje zapusti ustnice, že se pordeči streha in zazelenijo grički ... meglena ravan izgine ... vzbrsti grmičevje, drevesa vzcvetijo ... Lovreku od veselja zastaja dih in kar ne more se nagledati premile lepote ... Toda kako čudno je nemiren ljubki grič, s katerega se ozira Beli dvor ... Kako se boči in sloči ter spreminja barve. Najprej je zelen, nato ves moder, nazadnje rdeč ... Joj, saj to je srce, srce žareče, krvavordeče srce! Še eno, še več, troje, petero src krvavi pod Belim dvorom in se šibi pod njegovo težo ... Srca žarijo, puhteča žerjavica jih razganja ... Slednjič buknejo iz njih visoki plameni, poženejo se ob pročelju prav do slemena in v trenutku zajamejo stavbo. Ogenj in dim se poganjata do neba, srca tam spodaj pa postajajo zmeraj bolj rdeča, izgorevajo in izgorevajo ... Nazadnje požar pogasne. Tanek steber rožnatega dima se suklja nad prežarjenimi srci in njihova nadzemska lepota izvablja iz Lovrekovih oči solze veselja in vzhičenja. Drugo za drugim se preplati* in iz sredine se izvijejo bele postave, sprva nejasne in prozorne, z zabrisanimi obličji ... Polnijo in jasnijo se v močni svetlobi, ki je nenadoma zableščala izza oblakov ... Teta Ana? In mladenič ob njej, Žak? In za njima, ali se ne smehlja Muskada? Vedno več ljubih in znanih obrazov! Mile oči zablestijo pred njim z dobrotljivo toploto materinske ljubezni, teta Mica se mu nasmiha, govori in maha z roko ... Ustnice dragih oseb se premikajo in Lovrek čuti, da mu hočejo nekaj razodeti, nekaj velikega in zelo pomembnega. Toda on ne sliši ničesar, ne sliši ... Nato, kakor da je od nekod zapihal veter, zafrfotajo bele halje, zaplapolajo krila, obrazi oblede ... in postave izginejo ... Iz žarečih, odprtih src se še vedno suklja dim ...

"Ne hodite! Povejte!" krikne Lovrek.

Tedaj se kakor v odgovor razdeli nebo. Iz sredine s kruto jasnostjo zasije ogromna luč, ki se neprestano veča in približuje. Nebeška zvezda je, ki strmoglavlja na zemljo ... Ne, ne, to ni zvezda!

"Božje oko je!" pomisli Lovrek in buta z glavo ob tla, pričakujoč uničenja in odrešenja. Ko se to ne zgodi, vnovič dvigne oči. Grozota in strah sta preminila. Blago in prizanesljivo se smehlja božje oko, a Lovrek v trenutku razume vse, kar mu razodeva, le da tega z mislimi ne zna zajeti, še manj povedati z besedami ...

"Bog, Bog v nebesih!" vzklika iz vsega grla. "Ti mi pomagaj!"

Ob zvoku lastnega glasu se zmeden prebudi in si zastira oči pred ščemečo svetlobo, ki seva v lino iz oddaljenega laškega žarometa. Dolgi trakovi njegove bleščave so podobni tipalkam, ki švigajo na desno in levo, raziskujoč bojišče. Nazadnje se umaknejo na drugi konec medfrontne, z bledimi kostenjaki posejane planote. Strelska lina je spet temna, vendar jo vsak trenutek razsvetle krvavordeči bliski razstrelkov in žar laških raket, ki v presledkih vzletavajo nad zakope. Prelivanje svetlobe spremlja bobnenje zemlje in tuljenje granat v zraku. Divji lov še vedno hruje nad pokrajino, njegov zalet še ni ustavljen, čeprav se dozdeva Lovreku nekoliko slabotnejši.

"Tako dolgo sem spal?" pomisli glasno, še vedno pod močnim vtisom svojih sanj.

"Vode, vode!" zaječi Ulrik.

Lovrek se urno dvigne in mu ustreže. Rahlo spušča kapljico za kapljico med ranjenčeve žgoče in spokane ustnice. Tudi glava je vroča, kar je vsekakor slabo znamenje.

"Čimprej ga moram spraviti k zdravniku!" je sklep, ki ne dopušča omahovanja. Samemu sebi se čudi, da je sploh mogel kolebati in dvomiti.

Medtem se je ranjenec spet zavedel. Z vročično svetlimi očmi je strmel v Lovrekov obraz, ki se je poln skrbi sklanjal nadenj.

"Kaj bo z menoj?" je vprašal s šibkim, a razločnim glasom.

"Vse je v redu!"

"Ti pobegneš za onimi na laško stran, kajne? Mene boš pustil tukaj ... ne? Nič hudega, saj me bodo našli, ko preneha streljanje. Naredniku Weilerju sem povedal, kam sem namenjen ..."

"... da uloviš mene, kajne?"

"Tega mu nisem izdal. Edino moj sluga je vedel vse ..."

"In ta je mrtev," ga je dopolnil Lovrek.

"Z lahkoto me bodo našli ..."

"Ne vem. Po moji presoji je zasut ves gornji rov, ker je bil že poprej preplitvo izpeljan. Pred koncem ofenzive ne gre računati na odkopavanje, in še potem bi trajalo dneve in morda celo tedne, preden bi našli nezasuti del. Edini izhod je ta lina pred teboj!"

"Potem je vsega konec!" je šepnil Ulrik in zamižal, kakor da si hoče prikriti resničnost.

Lovreka je Ulrikova malodušnost močno pretresla.

"Poslušaj ...," je začel, a oni ga je hripavo prekinil.

"Nikar ne omenjaj mojemu očetu," je dejal, "kako bedno sem umrl. To edino prošnjo mi izpolni, Gradnik z Belega dvora ...!"

"Oj, Ulrik, kako črno mora biti tvoje sovraštvo, da mi podtikaš to podlost. Takšnega, kakršen si, ranjenega in brez pomoči, naj te pustim počasi umreti od gladu, žeje in mrčesa, v najhujših mukah ...?"

Izpod Ulrikovih priprtih vek je blisnil bežen žarek upanja.

"Da, tako mislim. Človek si in sovraštvo boš poplačal s sovraštvom."

"Ti me sovražiš?"

"Tvoje sovraštvo vračam."

"Jaz te v tej uri ne sovražim več in morda te prav od srca nikoli nisem sovražil. Da, tvojega očeta, tega pač ... Toda zdaj celo zanj ne vem prav gotovo ... Samo nekaj vem: iz vsega srca te pomilujem."

"Ne maram tvojega pomilovanja!" je zahropel Ulrik. "Moraš me sovražiti, saj sem sin tistega Miklausina, ki te je pognal z Belega dvora in te preganjal, kjer te je mogel. Nikoli me ne prepričaš o nasprotnem. Vem, da zdaj samo lažeš in se hliniš ...!"

"Ne lažem! Le ti se pretvarjaš in tvoje besede mi pričajo, da obsojaš očetovo početje ..."

"Kaj še!" je odvrnil Ulrik s krohotom, iz katerega pa se je slišala bolna pritrditev. "Vedno sem ga občudoval, ker je bil prebrisan in brezobziren, ker ni bil slabič ... Samo slabiči in nezmožneži podlegajo, močni si krčijo svojo pot ..."

"In kam prištevaš v tem primeru sebe?"

"Molči! Jaz sem slabič, vedno in vselej sem bil slabič ..."

Pred lino so se znova pojavile tipalke žarometa in Lovrek je v njegovem siju uzrl čudno spremenjen Ulrikov obraz: velika potrtost se je spajala z nemim krikom po milosti, po življenju. Dvom in upanje, odpor in vdanost, vse je izražalo to brezkrvno obličje pred njim.

"Tudi jaz nisem močan v tvojem smislu. Nikoli nisem hodil preko trupel in tudi poslej ne mislim. Ne maram obteževati svoje vesti s tvojo pogubo, zato te bom spravil na varno ..."

"Lažeš!" je viknil Ulrik.

"Razumem, da mi težko verjameš. No, dobro! Poslušaj! Prisegam ti pri Bogu, v katerega menda tudi ti veruješ, da te vsaj poskusim rešiti! Moli k njemu, da mi pomaga ...!"

 

VII.

Po tej, z možato resnostjo izgovorjeni zaobljubi je Ulrik nenadoma obupno zajokal. Brezumni, skoraj otroški jok je pozneje prešel v težko in moreče ihtenje odraslega človeka, pri čemer so mu poskakovale prsi in hlipala usta. Iz oči so mu vrele debele solze, ki so počasi kapljale na tla.

"Kaj ti je?" se je Lovrek z zadrževanim sočutjem sklonil nadenj. "Ali ti je slabše?"

"Ne, ne! Preveč, preveč! Ne vzdržim!"

Dolgo je stokal, dolgo ječal ter se nikakor ni mogel umiriti. Lovrek ga je obzirno izpraševal in mu ponujal svojo pomoč, toda Ulrik je samo odmahoval z roko, požiral solze in drgetal v poplavi telesnih in duševnih bolečin. Ko se je slednjič vendarle za silo pomiril, se je zagledal v svojega usmiljenega nasprotnika.

"Prepričan sem bil, da me boš pustil umreti ...," je dejal čez nekaj časa. "In jaz bi še rad živel, tako rad bi še živel ..."

"Nisem tvoj rabelj!" je osorno odvrnil Lovrek.

Toda zdaj ga je razumel, saj je enako občutil sam. Tudi njemu se je prav zdaj, ko je bilo toliko možnosti smrti in tako malo upanja, da se srečno rešita, kakor še nikoli hotelo življenja. Tistega življenja, ki je skrivalo v sebi še toliko razočaranja ... Njegova mladost, zaklenjena v tesne rešetke vojašnice, se je zaganjala proti vsemu, kar bi jo hotelo prikrajšati v njenem razmahu, dokler ni omagala in nekaj časa mirovala.

Zatopljena v nevesele misli sta mlada moža umolknila in podzavestno prestrezala zunanjo bučanje, ki se je v dolgih urah poenoličila, ne da bi bila istočasno prenehala tudi njena strahota.

"Takšen si, kakršnega sem se te bal," je obotavljajoče se spregovoril Ulrik in izbiral primerne besede.

"Že kot otroka si me mučil ... Takrat ko smo se spoprijeli pri jezu, sem te moral jezno občudovati, ker si se drznil korakati mimo nas, trških pretepačev ... Kljub temu ali pa prav zaradi tega sem te sovražil ... Tudi ko si me pozneje rešil iz vode, ti nisem bil hvaležen, temveč sem se srdil nase in nate ter iskreno obžaloval, da nisem utonil ..."

"Pusti, pusti! Otroške marnje!" ga je zavračal Lovrek, boječ se, da bi se ranjenec ponovno ne razvnel.

"Ne, ne, tako je bilo, popolnoma odkrito govorim. Toda prav tako sem obupaval, ker so te nedolžnega pregnali na Stropnico, čeprav bi se iz vsega srca veselil tvojega trpljenja, če bi bil ti res vsaj malo kriv ..."

"To je pač malenkost v primerjavi z drugimi, hujšimi zadevami ..."

"Vem, malenkost zate, toda zame, sinu svojega očeta, ni malenkost."

"Marsikaj bi bilo drugače, če bi tvoj oče popustil ..."

Ulrik se je grenko nasmehnil: "Kako bi naj popustil? Saj je bil kriv! Ne glej me tako osuplo! Njegovo krivdo sem slutil že kot otrok in prav zaradi tega ste mi bili vsi Gradniki zoprni, kakor mi je bil vedno odvraten vaš Beli dvor ...

"Beli dvor odvraten?" se je nehote ogorčil Lovrek.

"Beli dvor, da! Zato odvraten, ker je bil še vedno vaš; ker sem se vsakokrat, kadar sem hodil po posestvu, čutil sokrivca, ker sem videl v svojem očetu tatu ..."

"Ali je mogoče?"

"Neštetokrat sem obsojal očetovo početje, ki je ustvarjalo iz Gradnikov junake in mučence, nas Miklausine pa blatilo ... Zaradi tega sem pobesnel, kadarkoli si mojemu očetu očital tatvino ... Samo jaz sem smel to, čisto natiho, ne pa ti, ki si bil v mojih očeh junak in mučenec ...!"

"Zdaj marsikaj razumem ..."

"In pozneje, ko sem nekoliko dorastel in bi bil tako rad ponosen na svojega očeta, za čigar bogastvo so mi bili mnogi nevoščljivi, sem jaz moral zavidati in občudovati tebe, kljubovalca, ki si pred vrati samega Belega dvora zgradil bojno postojanko, iz katere si se branil in izpadal, doraščajoč v močnega in samozavestnega človeka ..."

Lovrek se je samo grenko nasmehnil, ko se je spomnil na svoj boj in izgubljeno ali vsaj daleč odmaknjeno življenjsko srečo. "Ni bilo vse tako lepo! Brez zvestih prijateljev ... " je oporekal.

"Jaz tudi prijateljev nisem imel," mu je segel v besedo Ulrik, z očitno željo, da se mu docela izpove. "Venomer sem bil sam, nikoli prav srečen, čeprav sem imel vsega dovolj in so me vsi slavili. Kaj mi je bilo do očetovega denarja! Polagoma pa sem zakrknil, postajal sem zloben. Naposled sem si domišljal, da je moj način življenja najzabavnejši in najpravilnejši ... Žal ta zamisel ni mogla odgnati vse pogosteje nastopajočih ur samote, v katerih sem čutil praznoto svojega življenja ..."

"Hrepenel si," je povzel Lovrek, ko je Ulrik zaprl utrujene ustnice, "drugam te je sililo ..."

"K vam, k vam drugim me je sililo," je skoraj kriknil ranjenec. "Kako sem sovražil naše jalovo in neznačajno narodno odpadništvo, porojeno iz golega dobičkarstva. Mi, nemčurji, smo bili siti in vendar neprestano lačni; grabili smo, odirali, izdajali ... In jaz, jaz, ki sem bil v srcu na strani značajnih, nisem mogel in nisem smel k vam ..."

"Takšen si, Ulrik, v resnici? Takšne misli so te navdajale?"

"Oh, samo misli ..., samo želje ..., nič drugega! Nič dejanj ..."

"Vendar si hrepenel za lepim, čistim in nedotaknjenim, hrepenel kot vsi mladi, trpel, ker je tvoje življenje teklo v napačno strugo. Tudi jaz sem hrepenel in trpel, in danes se mi zdi tisto hrepenenje in trpljenje najlepše, kar sem kdaj doživel. Očistilo me je, prerodilo ..."

"Ti nisi bil sam ..."

"O, tudi osamelost poznam. Vedi, da me je nekoč obdržala v domačiji edino misel na Beli dvor. Bogve, kam bi me bilo sicer izvabilo ...?"

"Beli dvor, Beli dvor," je zamrmral Ulrik. "Ti ga ljubiš, jaz pa ga sovražim. Očetu je bilo to znano, slutil je, da ga jaz ne bom mogel ali hotel obdržati."

Ob tem priznanju je Lovrek zadrhtel po vsem telesu. V temi je poiskal Ulrikovo roko, jo nežno stisnil in zašepetal: "Če si zares tako občutil, ni treba sovraštva med nama, ne zdaj niti pozneje, če se srečno vrneva domov ..."

"Saj ne poznaš mojega očeta!"

"Dobro ga poznam, morda celo bolje od tebe, a po najinem razgovoru bi bilo nadaljnje sovraštvo med nama nesmisel in greh."

"In Beli dvor ...?"

"Zanj se bom boril, kakor sem se doslej, to je jasno."

"A če podležeš, ali me ne boš znova zasovražil?"

Lovrek je v negotovosti za hip pomolčal. Toda ko se je spomnil na svoje čudne sanje, ki so ves čas njunega razgovora prežale v njegovi podzavesti in ravnale njegove besede, je odločno vzkliknil in svečano poudaril: "Ne, mojega sovraštva je konec! Beli dvor je naposled samo košček zemlje, predrage preljube domače zemlje - toda človeško srce je več, je mnogo več ..."

"Daj mi roko!" je zaprosil Ulrik.

Ko mu jo je Lovrek radostno pomolel, jo je hlastno pritisnil na svoje žgoče ustnice in zašepetal: "Hvala ti!"

"Ne delaj neumnosti!"

"Zakaj si, Lovrek, tako dober?" je namesto odgovora vprašal ranjenec. "Odkod zajemaš svojo moč?"

Lovrek se je zamislil: "Ne vem, ali sem dober. Pogosto me trapijo zle misli. Morda sem se navadil poslušati svoj notranji glas, ker sem uvidel, da mi vselej prav svetuje ..."

"Tudi ti slišiš notranji glas?" se je kakor v grozi zavzel Ulrik. "Tudi ti? In ga poslušaš? Tudi jaz bi ga moral ..."

Utihnil je, zaprl oči in dolgo ni bilo besede iz njega: bilo je videti, kakor da je zadremal. Lovrek je previdno odtapal k stopnicam, se spustil nanje in se predal mislim. Ulrikova izpoved mu je bila resnično razodetje, in že dolgo mu ni bilo tako lepo pri srcu kakor v tej uri, v tej pošastni temnobi. Čisto je pozabil na svoj in Ulrikov nevarni položaj, kakor da je v notranjem doživljanju povsem otopel za divjanje zunanjih sil. Nekaj rezkih treskov v bližini pa ga je nenadoma prebudilo iz sanjarjenja in ga napotilo k lini. Čudno! Tako brez vsakega odmora še nikoli niso streljali. Skozi odprtino se je na visokem nebu narahlo odsvitalo iskrenje zvezd, po vrhovih pa se je pretakal širok krvavordeč trak, ki se je napenjal in spet oplahoval, ponekod celo zastal ter nato znova buknil kvišku. Avstrijski zakopi so bili še vedno odrezani od sveta, kar je Lovreka znova spodbudilo, da pobegne k Lahom in tako reši sebe in Ulrika. Ko se je ozrl nanj, je opazil, da strmi s široko odprtimi očmi v strop.

"Vse kaže, da bova morala k Lahom. Ali si zadovoljen? Najhitreje prideš do zdravnika."

"Ne k Lahom!" je zatarnal ranjenec s čudno cmeravim glasom, ki je jasno pričal, kako močno se je izčrpal v prejšnjem razgovoru.

"Pobrigajo se zate, ne boj se!" mu je prigovarjal Lovrek. "Nazaj te pri najboljši volji ne morem spraviti, kajti pot nama je zaprta."

"Ne k Lahom!" je ponavljal Ulrik. "Tam gotovo umrem! Domov, k očetu moram ...!"

"No, dobro!" je obzirno popustil Lovrek, ko je spoznal, da se je poročnik v svoji nejasni zavesti uporno oklenil ene same misli. "Pa še nekoliko počakam, mogoče streljanje res popusti ..."

Ker ranjenec ni odgovoril, se je Lovrek zaskrbljeno sklonil nadenj, zastrl s svojim plaščem lino in s svetilko obsvetil njegov obraz: bil je razžarjen, skoraj zabuhel. Očitno ga je ponovno naskočila vročica. Kmalu nato je pričel blesti in otepavati okrog sebe. Od časa do časa je klical mater in očeta, ju nekaj prosil in se kregal z njima, nato je umolknil ter divje škrtal z zobmi. Večkrat se je poskusil dvigniti, a bolečina ga je vsakokrat vrgla nazaj na ležišče.

Lovreku je bilo tesno pri srcu. Kaj naj stori, če se ranjenčevo stanje ne izboljša in njegov odpor ne popusti? Nazaj v avstrijske zakope ga v neprestanem butanju granat ne prinese ... A četudi bi ogenj popustil, ali bo mogel tako daleč in po tako strmem pobočju, preden ga opazijo Lahi in ga zasujejo z granatami? Bržkone propadeta oba, bržkone ju raztrgajo, preden dosežeta zakope ... Ulrik se mora vdati, ne kaže drugače!

Vnovič se je sklonil k njemu in mu dejal z mehkim glasom: "Prijatelj, morava k Lahom, druge rešitve ni. Nazaj ne moreva, tukaj mi pa umreš!"

Iz Ulrikovih ust ni bilo odgovora, a njegove oči so se široko zableščale v temi. Šele ko je Lovrek ponovil svoje besede, je spregovoril z obupno vdanostjo, ki se ne prepušča nikakršnemu upanju: "Stori kakor hočeš! Ampak pri Lahih umrem ..."

"Če pa ne moreva nazaj!"

"Tam umrem!" je trdovratno ponovil Ulrik, znova zatisnil oči in obležal s stisnjenimi ustnicami, ki so izdajale njegovo neomajno prepričanje.

Lovrek ni več silil vanj. Ranjenec se je s trdnostjo, lastno ljudem s šibko voljo in oslabelim bolnikom, oklenil svojega spoznanja ter bil prepričan o njegovi resničnosti. In ker vera gore prestavlja, je bilo kar verjetno, da bi pri Lahih zares ne ozdravel - kljub njihovemu morebitnemu prizadevanju in njihovi zdravilni umetnosti ...

 

VIII.

Nazaj v avstrijske zakope! Drugega izhoda ni! Lovrek se je oprezno nagnil čez težko dihajočega, v delno nezavest pogreznjenega Ulrika. Brez šuma je odstranil prevesne, umetno izdelane ruše, ki so zakrivale lino, da bi tako čimbolj razširil izhod. Nato je splezal ven, skrbno prevalil ranjenca počez, tako da je bila njegova glava obrnjena proti njemu, ga počasi izvlekel skozi lino ter ga zunaj položil na rosna tla. Lino je nato je zadelal, se vzravnal in pogledal naokrog.

Nehote ga je prevzela takšna groza, da mu je zagomazelo po vsem telesu. Tako si svoje poti ni predstavljal, tako težke ne in ne tako brezupne! Frfrajoči ognjeni jeziki so se trgali nad zakopi, a sledilo jim je treskanje v tako nepretrgani izmeni, da ni bilo mogoče razlikovati posameznih pokov. Rohneče brbotanje, sestavljeno iz hreščečih eksplozij tulečega železja in bobnečih pretresov zemlje, je še vedno valovilo po vzdušju. V varnem zatišju pod zemljo se vse ni tako zelo čutilo. Zdaj pa se je tik pred njim dogajal veličastno-grozni prizor razdejanja in pokončevanja: vedno nove strele, od hipa do hipa obžarjajoče črnikasti dim; po pobočju so se cefrali posamezni kosmi smrdeče plinske zmesi, v bližini pa so se v razkopano in razkrito zemljo brenče zasekovali drobci granat in kamenja.

Lovrek se je nekaj časa razgledoval, kakor da si ne more vsega dovolj trdno vtisniti v spomin. Pogledal je na uro: svetlikajoči se kazalec je naznanjal drugo uro po polnoči ... A junijske noči so kratke! Po tretji uri se že prične svitati ... Oh, zakaj je Ulriku šinila v glavo ta nesrečna zamisel? Kako otročje lahko bi ga prenesel k laškim zakopom, ki so tiho in na prvi pogled neobljudeno dremali spodaj pod njim. Bržkone sovražnik še ni mislil nehati z obstreljevanjem ...

Lovrek je sedel k ranjencu, naslonil lakti na kolena in si z rokami zakril oči ter pričel tuhtati. Ali naj kljub Ulrikovi trdovratnosti tvega pobeg k Lahom ter prevzame odgovornost zanj? V tistem trenutku se je spomnil doživetja ob prihodu na fronto, ko ga je notranji glas rešil gotove smrti, in na vso moč mu je prisluhnil tudi zdaj. In glej, zazdelo se mu je, da se ga oklepa mehka roka ...

Dviga in obrača ga nazaj proti avstrijskim zakopom ... Prijazen glas mu prišepetava odnekod, naj se podviza... Lovrek je začutil blagodejno bližino nečesa pomirjujočega. Odločno je skočil na noge.

"Preizkusiva svojo srečo!" se je sklonil k Ulriku. "Nazaj te ponesem. Bog nama pomagaj!"

Ranjenec, ki je kakor mrtev ležal na tleh, ga menda sploh ni slišal. Lovrek ga je najprej z eno roko nekoliko privzdignil, da mu je lahko pod hrbet podložil drugo - pazljivo, da se ne dotakne najobčutljivejših poškodb - in se z odločnimi koraki človeka, ki natančno ve, kaj želi, z ranjencem na rokah pognal po pobočju. Pričela se je nevarna in naporna hoja, težavna že za enega samega, kaj šele za nekoga, ki je nosil negibno, kakor svinec težko truplo. Desno in levo so mimo njega žvižgali razstreljeni drobci, zmeraj bolj pa ga je dušil žvepleni dim, ki se mu je valil naproti. - Zazdelo se mu je celo, da mu pešajo noge, da mu gore roke od pekoče utrujenosti ... Zdaj zdaj bo moral izpustiti svoje breme ... Ne sme naprej, odpočiti se mora, kajti kmalu bo dospel do pasu najhujšega ognja, kjer ga lahko reši edinole čimbolj pospešeni dir. Počiva in zbira moči. Nekako raztresen posluša bobnenje nad seboj in dozdeva se mu, da ne besni več tako silovito, da celo nekoliko popušča. Oh, ko bi le bilo res! V tem upanju se spet počuti krepkega in svežega. Nenadoma vstane, stisne Ulrika tesno k sebi in prične bežati, blazno bežati ... Fiu, fiu, žvižga okrog njega, tresk, tresk, hreščijo granate. Kamenje in prst škropita nanj, roko mu kakor udarec biča oplazi nekaj ostrega in pekočega, njegova pljuča komaj sopejo. Toda Lovrek ne omaga, pogreza se v granatne lijake, spotika se ob raztrgane ostanke bodeče žice, pada in spet vstaja, sili dalje, dalje. Smer se mu zdi prava, na dobro srečo, na božjo pomoč beži ... Zdaj je menda že na vrhu, prav blizu zakopov ... Dalje, dalje ...! Nenadoma naravnost pred njim zagori slepeč blisk. V hrbtu začuti neznosno bolečino, ki ga s takšno silo pahne naprej, da se ne more več ustaviti. Z ranjencem vred strmoglavi v globok lijak, kjer obleži polnezavesten, ugibajoč, kaj se je zgodilo z njim. Bolečina v hrbtu ga nekoliko vzdrami, poskusi se dvigniti. Zaman, zaman ... Tako! Zdaj je konec! Prva granata, mina ali šrapnel, ki udari v bližini, ga bo raztrgala, raznesla na drobne kosce ...

Bolj in bolj se mu izgublja izpred čutov obdajajoča ga resničnost, predstave se gnetejo in izvijajo, zdaj so zelo nejasne in nerazločne, nato spet v žareči luči prijetnega spomina ... Polonica in Janez blisneta mimo, vesela in nasmejana; Vida se sprehaja v bleščavi jutranjega sonca, izteza roke proti njemu in ga kliče, kliče ... K njej hoče, a strahovita teža ga potiska k tlom, ubup mu razganja prsi ... Ne more je doseči ... Ko pa uzre tik pred seboj njene lepe oči, nalite s solzami in prepolne ljubezni, mora k njim, mora! S strahotnim naporom, ki mu mesari mozeg in drobovje, se opotekaje dvigne ... V tistem hipu privid izgine. Lovrek se zbudi.

Osupel obrača glavo ... Kje je? Poleg sebe zagleda smrtnobledega, vsega okrvavljenega Ulrika, visoko nad njim tulijo granate, ki se razčehavajo nekje v ozadju, a nekje blizu njega regljajo strojnice, kričijo ljudje, pokajo ročne granate ... Laški napad? Zares, prvi svit je na nebu, najprimernejši čas ...! Kmalu kriki zamrejo in le zdaj pa zdaj še poči kak posamezen strel. Naprej, Lovrek! Klical bi rad, a skeleča bolečina v prsih ga ustavi; hoče vstati, a je brez moči ... Kaj bo z njima? Naprej, mora mu uspeti!

Strašno trpi, naposled pa se vendarle spravi na kolena. Objame nezavestnega ranjenca in se z enim samim sunkom, ki mu vnovič skoraj ugrabi zavest, postavi na noge. Omotičen spleza iz lijaka - kakor v sanjah premaga usipajočo se strmino - in stopa naprej ... Pijano se opoteka čez ruševine, čez razsekane španske jezdece in nerazpočene mine. Čudež ga drži na nogah! Nekje oddaleč ga dosežejo zmedeni klici, naslednji trenutek pa mu že zmanjka tal. Z Ulrikom na rokah se pogrezne v črno temo, in padanju ni ne konca ne kraja ...

Onemogel in ves povezan, ležeč na nosilnici v kaverni, ki jo je razsvetljevala v kotu pritrjena karbidovka, se je spet prebudil. Slaboten plamen je obmetaval skalovje s sencami, ki so se zdele neresnične in nemogoče. Svet, kamor ga je bila potisnila zavest, ni mogel biti pravi svet ... Ali sem umrl? je pomislil. Premaknil se je, toda v prsih ga je močno zabolelo. S hitrim korakom je priskočil k njemu bradat vojak.

"Nikar, tovariš, nikar!"

"Kaj je z menoj?" je vprašal Lovrek s težkim jezikom in strahoma občutil, da ga ob vsaki spregovorjeni besedi zaskeli v prsih.

"Hudo si jo izkupil! Šrapnel v pljučih in prestreljeno roko imaš. Kar tiho, drugače se ne izližeš!"

"Kje je Ulrik? Kje je poročnik Miklausin? Ali še živi?"

Vojak, čigar dobrodušno zaskrbljene oči so Lovreka umirjale, je skomignil z rameni.

"Ali še živi, mi ni znano."

"A kje je?"

"Pred pol ure so ga hudo ranjenega odnesli na polkovno zbirališče. Nič se ne ve, kako bo z njim."

"Ali je kaj govoril?"

"Nič. Samo po tebi je enkrat vprašal."

"In..."

"Tiho zdaj! Ne smeš več govoriti! Zdravnik prihaja."

Lovrek je poslušno umolknil in zaprl oči. Proti večeru, ko so se vrnili sanitetniki, so tudi njega odnesli k polkovnemu štabu. Od tam so ga še tisto noč prepeljali v bolnišnico. 13. poglavje

SVITANJE

I.

Četrtič po izbruhu velike vojne so pozvanjali velikonočni zvonovi, oznanjali vstajenje in prerojenje - brez odziva, brez odmeva. Še vedno ni bilo videti konca krvave morije na neštetih bojiščih, še vedno ni bilo kraja človeški stiski. Država je zasipala ljudi z malovrednim papirnatim denarjem in jim z neusmiljeno strogostjo odvzemala poslednje zaloge živeža. Njeni siti izvrševalci so se znašali nad reveži ter se prizanesljivo izogibali žitnic in hlevov odpadniških bogatašev.

Narod je vsa leta z angelsko potrpežljivostjo, pravzaprav z živalsko topostjo, prenašal raznotere nadloge in s krvavečimi srci prejemal tožne vesti o smrti svojih dragih daleč na tuji zemlji, to pomlad pa mu je bilo že zvrhano dovolj. Redki dopustniki se niso več vračali na fronto, temveč izginjali v težko pristopne planinske gozdove na Rudniku in Kozjaku, kjer so se v mnogoštevilnih podzemeljskih jamah uspešno izmikali vsakršnemu zasledovanju. Ljudstvo jih je kljub grožnjam oblasti zalagalo z živežem ter jih opozarjalo na orožniške in vojaške patrulje, ki so od časa do časa preiskovale gozdove.

Tudi četrta povojna noč je bila še vedno resnobna in tiha, vendar pa se je v preplašenih srcih kalilo prvo rahlo upanje. Tudi letos so ušesa dolinčanov pogrešala ubrano in svečano petje zvonov - vojaštvo jih je za topove že davno snelo iz zvonikov -, zato pa so bili glasovi samotarjev v farnih cerkvah smelejši in samozavestnejši, obetajoči konec dolge, predolge stiske.

Večerni vlak je na veliko soboto s precejšnjo zamudo prihlaponil v Zalesje, pa ne toliko zaradi premnogih potnikov, prej zaradi slabega premoga in obrabljenih vagonov. Kar je bilo dopustnikov, so se že od daleč željno ozirali skozi okna, na postaji, polni vojakov, pa so brž poskakali na tla ter odhiteli vsak na svojo stran. Eden izmed vojakov v oguljeni, umazano sivi uniformi je bil visok mož s črno brado in bledim, shujšanim obrazom. Železničar, ki je ob postajnem izhodu že od pamtiveka pobiral vozne listke, ga je zvedavo pogledal, toda tudi on ni prepoznal v njem mladega Gradnika.

Ne da bi postal, je ta krenil po vedno blatni cesti v kostanjev drevored in nato proti trgu, kateremu se je pozneje ognil, ter zavil ob Ložnici naravnost proti Gradišču. S poljan ga je z milo dobrodošlico pozdravljal pomladanski veter, noseč s seboj vonjavo pebujajoče se zemlje. Pri farovškem mostu se je Lovrek težko sopeč ustavil ter se zagledal v nekoliko naraslo in kalno rečico, ki je z godrnjavim zadovoljstvom drla čez grmade grušča, in šele potem z očmi poiskal Gradišče. Bela hišica, zelena tratica pred njo, zapuščeni vrt in goli sadovnjak - vse se mu je nasmihalo, ga vabilo in klicalo ... Cvetoče breskve in marelice ob zidovih so bile dvojčice rožnatih plamenov, po sadovnjaku razsejane češnje pa so bile podobne velikim belim šopkom. Ogledni stolp, ves trd in mrk, se je vzpenjal proti nebu ter je, kakor se spodobi, po vojaško pozdravljal svojega mladega gospodarja.

Čudovit pa je bil Beli dvor! Ves pomladanski je blestel med temnim zelenjem smrek, a nad njegovim slemenom so krmarili trije ali štirje oblački, obžarjeni z zadnjimi odsevi večernega sonca. Tudi danes je ob pogledu nanj Lovrekovo srce pričelo hitreje utripati, vendar pa tistega burnega vzhičenja, kakor v prejšnjih letih, ni bilo v njem: nekako odtujila sta se drug drugemu. Ali pa se je on preveč spremenil ...?

Pri farni cerkvi, ki je družno z belim župniščem kraljevala na gričku onkraj Ložnice, je tenko zaklenkalo. Bučanje orgel in petje cerkvenega zbora se je v slovesni ubranosti razlivalo skozi odprta vrata navzdol do Lovreka. Ta je s trudno kretnjo snel vojaško čepico z glave in se zagledal v razsvetljena okna, ki so bolj in bolj rumenela v valovanju nastopajočega mraka. Sprevod se je začel z velikonočno pesmijo, iz cerkve so se usuli ljudje, pretežno ženske in otroci, se postavili v vrste ter med glasnim petjem in zvončkljanjem zavili okrog cerkve. Nad glavami je zaplaval baldahin in se z njimi počasi pomikal dalje.

Po končani procesiji so se ljudje pred cerkvijo zgrnili v gosto gručo, odkoder so se potem počasi razhajali. Vsa pota so bila posejana s svetlimi in temnimi postavami, hitečimi proti domu. Lovreku, ki se je v času svoje bolezni - ko je mesece in mesece nihal med življenjem in smrtjo - notranje odmaknil od ljudi, ni bilo nič do srečanja z znanci, zato je raje počakal, da so se razšli. Nikamor se mu ni mudilo in tukaj je bilo prijetno.

Šele naraščajoči, iz vode in vlažnih poljan puhteči hlad ga je pregnal dalje. Med počasno hojo je vdihaval svež zrak in z olajšanjem občutil, da ga njegova pljuča laže prenašajo in da se tudi manj upeha. No, tako kakor je nekoč hodil, če ga je pokojna teta poslala v trg po to ali ono stvar, seveda še dolgo ne bo, morda nikoli več ... Sleherni, tudi najmanjši napor ga še vedno izmuči ter mu orosi čelo in obraz z znojnimi kapljicami.

Pri Kotnikovih se je ustavil. Vrata so bila zapahnjena. Njegovemu trkanju se ni nihče odzval, zato je potrpežljivo sedel na klop pred hišo in čakal, da se pokaže kdo domačih. Spet se je predal sanjarjenju, v katerem je misel podila misel, ne da bi se zavest ob eni ali drugi ustavila in zbrala, in ždel tako zamaknjeno vase, da je preslišal korake bližajočih se ljudi. Po glasovih je spoznal svoje prijatelje.

"Nekdo je pred hišo ...!" je zaskrbljeno dejala mati Kotnica.

"E, kak vojak bo," je zagodrnjal njen mož in prikrevsal bližje k Lovreku, ki se je potajil, nekoliko iz radovednosti, nekoliko iz ginjenosti, ter ni vstal s klopi.

"Oh, oče, nikar ne hodite k njemu!" je vzkliknil zvonki dekliški glas, ob katerem je Lovreka prevzela mehka radost - saj je bil glas njegove sestrice.

"Hej, mož, kaj bi radi?" je zaklical stari Kotnik in z nezaupljivo opreznostjo stopil še bližje, stiskajoč v roki debelo palico. V tistih časih so namreč samotne domačije vznemirjali raznorazni klateži in nepridipravi, ki so se jih ljudje po pravici bali.

Lovrek se ni mogel več pretvarjati. Skočil je k preplašeno se odmikajoči sestri, jo kljub njenemu odporu prižel na srce in jo prisrčno poljubljal.

"Hej, vi, ali ste nori?" je zarentačil stari Kotnik in nasilnega tujca krepko odrinil od mladenke, onemogle od presenečenja.

"Ali me res še niste spoznali?" se je zasmejal Lovrek.

Ob tem vprašanju se je Polonica malone opotekla in se ihteč zgrudila na njegove prsi. Tudi Kotnika sta pristopila in mu stiskala roko. Med vzklikanjem in izpraševanjem so ga potegnili v sobo, kjer so prižgali luč in sedli k hrastovi mizi.

Kljub stiski za svečavo* so tisti večer pri Kotnikovih še dolgo svetili, kajti vprašanj in pripovedovanja ni in ni zmanjkalo, pa tudi do spanca ni bilo nikomur. Lovrek jim je pripovedoval o svojih doživetjih na fronti, pri čemer je previdno izpustil zgodbo o svojem poslednjem boju v zakopih.

"Veliko si prestal," je kimal gospodar in zadovoljno basal svojo začrnelo pipico z dolgo pogrešanim vojaškim tobakom, ki mu ga je sedaj prinesel Lovrek, ter nato s pomembnim obrazom spuščal v zrak goste oblačke sivkastega dima. "Zadnje mesece si bil v bolnišnici, praviš. Kaj pa vojaščine si se za zmeraj rešil?"

"Ne vem. Pravzaprav so me odpustili za nedoločen čas. Zdravnik v Mariboru mi je pač dejal, da me ne pokličejo zlepa ..."

"Oh, kako ti privoščim, Lovrek!" je vzdihnila mati Kotnica. "Doma hitro ozdraviš, lepo ti bova stregli s Polonico! Ko bi tudi naš Janez imel to srečo ... Bogve kod se revež potika? Že tri tedne ni glasu od njega ..."

In kakor domenjeni, sta Kotnica in Polonica enodušno zaihteli, in tudi oče je začel čudno hrkati ter se odkašljevati, dokler se ni naposled s prisiljeno jezo obrnil k ženskama.

"Nikar se ne kisajta, bo že pisal! Do zdaj je imel vendar še dosti sreče! Poglejta Lovreka, kaj vse je doživel, pa je le danes tukaj med nami!"

Lovrek je tolažil ihtečo Kotnico, dopovedujoč ji, da včasih, zlasti ob premikanju čet, vojna pošta pri najboljši volji ne zmore dela in da na vzhodni fronti, kjer so Janeza še vedno slutili, sploh nimajo več prave vojne. Zares mu je uspelo, da so se žalostni obrazi nekoliko razvedrili ter so se Kotnikovi s Polonico vred utešeni spravili k počitku.

Pri teh dobrih ljudeh je Lovreku tiho in mirno ter brez praznične razigranosti minila velika noč. Po praznikih, ko se je vrnila tudi dekla Ančka, ki je veliko noč preživela pri neki prijateljici, so se Lovrek, Polonica in Ančka preselili na Gradišče, ki so ga z združenimi močmi v nekaj dneh uredili tako, kakor je ostal v spominu mladega gospodarja.

Res so hiteli, saj Lovrek kar ni mogel dočakati bivanja med domačimi zidovi, ki so toliko let čuvale in obkrožale njegovo mladost, spremljale njegovo otroško rast in prisluškovale njegovim mladeniškim samogovorom. Vedel je, da bo med domačimi zidovi spet našel tisti spokojni mir, ki ga je ves čas pogrešal, tisto ponotranjenost, ki mu bo poleg telesnega zdravja povrnila tudi duševno svežino. Nameraval se je čimbolj odtujiti ljudem ter se zbližati z naravo. Od nje si je veliko obetal: miru, zdravja, življenjskega veselja ... vsčga!

II.

Glej čudo! Pričakovane okrepitve ni bilo, čeprav so si v malone strnjeni vrsti sledili zlati pomladanski dnevi, ki so bledega, pod oglednim stolpom posedajočega moža obsipali s svojimi žlahtnimi in okrepčujočimi prameni. Podremaval je, naslonjen na pleten naslonjač, ali pa se zamišljeno razgledoval po ozeleneli in razcveteli dolini pod seboj. Često je z zadrževano sapo opazoval sivkaste martinčke in zelene kuščarje, ki so se sončili na razžarjenem kamenju in že ob njegovi najmanjši kretnji plašno švignili v svoje luknje. Premišljeval in premišljeval je, vendar se kljub vsemu ni ničesar domislil. Misli so mu kakor skozi sito curljale in izginjale v podzavest, in Lovreku se je ves čas zdelo, da se njegova duša noče ali pa ne more vrniti k svojemu nekdanjemu načinu življenja.

Zaradi te notranje odrevenelosti se mu je zdravje le počasi vračalo, a njegove telesne moči so se ob vsakem neznatnem naporu hitro izčrpale. Zdaj ko se je na sestrino prigovarjanje spet obril, se je pokazalo, kako nežen in skoraj prozoren je njegov še vedno zali obraz, v katerega so telesni napori in duševne bolečine začrtali neizbrisne poteze.

Sam se svojega stanja ni čisto jasno zavedal ali mu vsaj ni bilo neugodno. Polonici, ki ga je naskrivaj in žalostno pogosto opazovala, pa se je zdelo, da ne kaže nikakršnega zanimanja za obdajajoči ga svet. Ob lepih dneh ga je zategadelj z zvijačo zvabila na vrt, in ob pogledu nanj so bolniku res zablestele oči v starem ognju, a žal samo za nekaj trenutkov. Kmalu ga je vnovič prevzela toposti sorodna brezbrižnost. Ni se zmenil za tisočere glasove mladoletja* okrog sebe, marveč je z bolno naslado in kakor od daleč sledil vrvenju svojih misli, ne da bi jim poskušal določiti vsebino in smer. Misli so kakor morje pljuskale ob zavest in jo spet zapuščale, se ponavljale in nemirno valovile, pretvarjajoč Lovrekovo budno stanje v meglene sanje, iz katerih so ga za kratke hipe iztrgali redki obiskovalci, najnujnejši dnevni opravki ali pa - redkeje - spomini.

Včasih se je zagledal proti zahodnemu koncu doline, kjer jo je ustavljalo hribovje: tam so se kakor bele lise kopičile - razborške hiše ... Ob takih trenutkih je v njegovem srcu nekaj zazvenelo, zapelo in udarilo s sladko bolečino: prikazal se je Vidin obraz ... Ne za dolgo! Kakor da je spomin nanj pretežak, je po nekaj hipih zdrknil v globino, čeprav bi ga Lovrek tako rad zadržal. Takrat se je nenadoma zavedel svoje notranje razklanosti in vznemirila ga je misel, da je vez med preteklostjo in sedanjostjo še vedno pretrgana, da se sedanjost niti v željah ne vzpenja v bodočnost ...

S poslednjimi aprilskimi dnevi se je - nekoliko prezgodaj - spustil v dolino pravcati majski razcvet. V zraku je zvenelo, kakor da je poln skritih pevcev; nad razžarjenimi skalami so migotali tanki stolpiči zraka, opojen vonj cvetličja in grmičevja se je v toplih valovih prelival po vzdušju, vzbujajoč že s samim dotikom lepe in srečne misli.

Nedeljski popoldan je bil prepoln majske prelesti, in bolnika, sedečega pod oglednim stolpom, se je polastila prijetna dremavica. Glava mu je omahnila na blazino, pritrjeno na naslonjač, in v njegovi duši so zarajale očarljive, čeprav zmedene slike. Njegovo uho je kljub temu še vedno prestrezalo zvoke iz zunanjega sveta, ropotanje vozov, hitečih spodaj po cesti, spremljalo njihovo oddaljujoče se drdranje, poslušalo, kako so bobneče zdrveli čez most in se izgubili v daljavi. Ali pa je prisluhnilo brlizganju, sopenju in hrumenju vlaka, prihajajočega s koroške strani. Tudi nagajivo tleskanje veverice, ki je tekala po vrhovih nad njim, mu ni ušlo, niti ščebetanje ptičkov, ki se je kosalo s stoterimi drugimi, od blizu in daleč poletavajočimi glasovi. Vsi ti mnogoteri vtisi pa so bili neločljivi in Lovrek se jim je z velikim ugodjem nastežaj odpiral.

V pisani mešanici glasov se pojavi novi vtis, vznemirljivi zvok: lahni koraki, prožni in znani ... Čeprav ne more odpreti oči, ga vsega objame pričakovanje nečesa lepega. Polonica ni, ugotovi v polsnu. Njeni koraki ga ne vznemirjajo, predobro jih pozna. Bržkone sanja, a tokrat so sanje neobičajno žive! Naenkrat se ga nežno dotakne žametno lice, sladko dehtenje zavalovi okrog njega, srce pa mu prične bolestno nabijati. Ah, to so sanje, tiste dolgo pričakovane, v globinah srca zakopane sanje! Trda skorja odrevenelosti poči in izpod nje kakor ognjenik bruhne staro, a vendar novo čustvo ... Vida, Vida! In glej, še sedaj ni konca: dekliško lice se še tesneje stisne k njemu, še blažje zaveje vanj duh njenih las. In ko Lovrek ves otrpel odpre oči, se zazre v milo, nad njim sklonjeno obličje: v velike rjave oči, ki se upirajo vanj s takšno ljubeznijo, da ga spreleti srh neizrečene blaženosti. Prepričan, da je še vedno ves v sanjah, vnovič zameži, predaja se jim in prisluškuje srečnemu utripanju svojega srca. Zasuti zakladi mladosti se dvigajo, moč in zdravje, mladost in lepota - vse se vrača, čeprav le v prividu.

Tedaj začuti na svojem licu nekaj mokrega. Vnovič pogleda in zatrepeče ... V dekletovih žarnih očeh se utrinjajo solze, polze po licih in se prelivajo na njegova...

"Vida!" zašepeče napol vzdramljen, onemoglo, plašno in hkrati nejeverno. "Niso sanje, žive sanje?"

"Niso sanje, moj ubogi Lovrek!" odvrne ona kakor v odmevu ter se skloni še globje k njemu, da ga njeni lasje malone zagrnejo in prekrijejo. Nato ga toplo poljubi na ustnice.

Lovrek medli v neskončni sreči, na krilih blaženosti se dviga nad zemljo. Krikniti hoče, pa ne more, glas se mu izgublja v grlu ... Višek človeškega bivanja doživlja ... Ni zaman trpel, se mučil in hrepenel: zdaj je stokratno, tisočkratno poplačan. Ko premine omamica prvih trenutkov, se mu zazdi, da nove moči vznikajo iz njega kakor nevidni vrelci, da krožijo po njegovih udih krepki življenjski tokovi, ki ga naganjajo, naj vstane in s silnimi rokami razmeče svet.

Prvi val prekipevajočih čustev naposled uplahne, še vedno pa ga močno prevzema tiha in globoka radost. Vida sede na opornico naslonjača, ovije eno roko okoli Lovrekovega vratu, z drugo pa dvigne njegovo shujšano desnico v svoje naročje in jo pestuje kakor nebogljeno dete.

"Moj ubogi Lovrek ..."

"Zdaj je vse dobro! Samo, da si pri meni ..."

"Nihče več naju ne loči!"

Lovrek zadrhti ob njenih odločnih besedah in se s polnim pogledom uzre vanjo. Doslej ga je opajala že sama zavest njene bližine, zdaj jo je hotel videti. Na njenih ustnicah je počival srečen smehljaj in dekliška milina je mehčala bolestno trpke poteze, zarisane na licih. Trpela je, sirotica, zaradi mene je trpela, je pomislil, in solze hvaležnosti ter sočutja so mu zameglile oči.

"Spremenila sem se, kajne?" se je nasmehnila Vida njegovemu zaljubljenemu občudovanju. "Oh, ni čudno! Toliko sem pretrpela ..."

V zadregi je umolknila in zardela do ušes, kajti šele zdaj se je spomnila, da bi morala počakati, dokler ne bi on prišel k njej ... A ljubezen jo je premagala in brez pomisleka se mu je ovila okrog vratu. Lovrekov zavzeti, obožujoči pogled ji je povedal vse in jo pomiril. Zakaj bi še naprej trapila drug drugega, ko sta se tako dolgo čakala in vedela, kako sta si draga ...

In pogovor je stekel. Vida mu je pripovedovala, kako je - na željo staršev - vojna leta prebila pri neki teti, ki ji je zelo naklonjena. Ko sta se letos pripeljali v Razbor, je izkoristila prvo priložnost in pohitela v Zalesje. Pri Stanovniku je izvedela, da je spet na Gradišču ... In kakor ne perutih jo je poneslo k njemu!

"Trdno sem prepričana," je končala z ljubko resnobo, "da spadava skupaj. Ko so te odpeljali, sem mislila, da bom umrla od žalosti ... Vsa ta dolga leta sem čakala glasu od tebe, dvomila, večkrat obupavala ... Zakaj mi nisi nič pisal?"

"Mnogo sem ti pisaril, zlasti na začetku. Ko pa le ni bilo odgovora, sem opustil," je odvrnil Lovrek, trudeč se, da bi njegov odgovor ne zvenel preveč očitajoče.

Vida je stisnila ustnice in njene oči so zažarele.

"Razumem, razumem ... Prestrezali, zadrževali so tvoja pisma, jih prikrivali ... Bridko je, toda resnično ..."

"Pozabiva!" je predlagal Lovrek po daljšem premoru. "Kar je bilo, je bilo! Samo nekaj me zanima: ali si prejela lansko leto Golobovo pismo s fronte, bilo je nekje v juniju ..."

"Nisem."

"Od njega sem namreč izvedel, da te moja pisma niso dosegla. Ponudil se je, da vzpostavi zvezo med nama. No, kmalu zatem je pobegnil k Lahom, mene pa je oplazil šrapnel ..."

Lovrek je nato Vidi na kratko izpovedal svoja doživetja v zakopih - brez prikrivanja in samohvale. Dekle mu je nekoliko preplašeno, vendar z velikim zanimanjem prisluhnilo. Omilil je le Ulrikovo obnašanje. A Vida je z žensko tenkočutnostjo vseeno pravilno razbrala pravi potek njune bitke in se ga med pripovedovanjem tesneje oklenila. Nazadnje je s tresočim se glasom dejala: "Ponosna sem nate, dragi! Vedno sem te zelo cenila in že od prvega trenutka sem te imela rada."

"Od prvega trenutka? Ali še veš, kdaj je bilo to?"

"O, prav dobro. Takrat, ko si trinajstletni punčki poklonil kito poznega cvetja."

"In potem, ali nisi pozabila?"

"Moja ljubezen je morda spala, a ko sem te spet zagledala, se je prebudila."

Lovrek je umolknil in sam pri sebi oblikoval vprašanje, ki mu je dolga leta težilo dušo. V mislih je imel tisto novembrsko noč, ko je iz Razborja obupan taval domov - k tetini smrti. In tako močan je bil ta spomin, da se mu je zazdelo vzdušje okrog njega naenkrat hladnejše - kakor da je teman oblak zasenčil vedro nebo, kakor da je njegova sreča manjša, manj neskončna ... Še vedno je bolelo, še vedno ...

"Na Revčka Andrejčka si pač pozabila ...," je dejal s težavo.

"Na koga?"

"Na gledališko predstavo ... Takrat bi mi morala odgovoriti na moje pismo ..."

"Uh, ti človek!" se je razhudila deklica. "Ko bi ne bil tako bolan, bi te še danes po petih letih pošteno skregala! Lani, da veš, sem po naključju našla tvoje nesrečno pismo, ki mi ga je svoje dni mama tolikokrat oponašala. In pri tem o njegovi vsebini nisem imela pojma, kajti pogumni pisec, ki bi ga po predstavi kaj rada to in ono povprašala, je izginil ko kafra ..."

Lovrekov obraz je zalila temna rdečica: povesil je glavo, navdan z mešanico veselih in žalostnih misli. Tako se je torej razrešila uganka njenega molka, ki je tolikim nočem odvzela spanje, tolikim uram mladostno vedrost ... Zdaj ji je moral vse pojasniti. Kakor da bi se sprožil plaz, je privrela na dan zgodba o tem poglavju njegovega življenja. Brez olepševanja ji je opisal svoje takratno duševno stanje, a Vidine roseče se oči, čedalje močnejši pritisk njene roke, predana napetost njenih ust - vse to mu je pričalo, da jo je ta zgodba vznemirila močneje kot vojne grozote v daljnih zakopih.

Sklonila se je čisto k njemu: "Nič nisem vedela, dragi moj, samo slutila sem in čakala, čakala nate ..."

"Moja nespamet je bila vsega kriva ..."

"Ne bodi žalosten! Najbrž nama je bilo tako usojeno ... Morda sta se morali najini duši v trpljenju očistiti in prekaliti ..."

"Samo," je okleval Lovrek, "ali ti bom dovolj dober kot preprost vrtnar, če te zaprosim ..."

Več ni zmogel, kajti njena mala, a krepka roka mu je z veliko odločnostjo zalepnila usta: "Ne maram takih besed! Tvoja bom, če me le hočeš. Zdaj sem, hvalabogu, polnoletna, atek pa se že dolgo strinja z menoj, teta tudi ... No, mama in Zoran pa se počasi privadita ..."

"Težko ti bo ..."

"Nič težko! S ponosom bom stala ob takšnem možu, kakršen je Gradnikov Lovrek, ki ima samo to napako, da samega sebe podcenjuje. A zdaj moraš predvsem ozdraveti! To naj bo tvoja prva skrb, vse drugo se izpolni ob svojem času. Kadarkoli prideš pome, dragi, jaz bom pripravljena!"

Lovrek je z ganjenim in hvaležnim srcem pogledal to krasno in pogumno dekle, ki je tako samozavestno krmarilo čoln svoje in njegove sreče, in ji vroče poljubil roko.

Vida je kar prebledela od sreče, ko je začutila, da je zadnja ovira premagana, in zašepetala: "Zdaj pa brž k tvoji sestri!"

Polonica, ki je v kuhinji likala perilo, je začudeno sprejela srečno se smehljajoča, z roko v roki prihajajoča zaročenca in po kratkem pojasnilu ihte objela Vido. Ko so potem skupaj posedeli pri mizi, se je nenehno ozirala zdaj na brata, v katerem se je kakor po čudežu vedno bolj vžigala nekdanja življenjska sila, zdaj na brhko gospodično, ki je tako ljubko in po domače kramljala z njo. Naslajajoč se ob bratovi sreči, je natihoma mislila tudi na svojo bodočnost.

Čez nekaj časa se je Vida spomnila na dogovorjeno uro. "Joj, teta bo nestrpna! Pri Stanovniku me čaka. Pohiteti moram!"

Lovrek jo je pospremil samo do ceste, kajti zaradi njegove šibkosti mu ni dovolila dalje. Med potjo sta se domenila, da ga Vida kmalu spet obišče, segla sta si v roke in se razšla. Po dveh ali treh korakih pa sta se - kakor dogovorjena - oba hkrati obrnila, se nasmehnila in si pomahala. To sta ponovila še nekolikokrat, dokler jima drevje ni zakrilo pogleda.

Lovrek se je z naglico, ki bi si je pred nekaj urami ne mogel zamisliti, vrnil pod ogledni stolp in od tam še dolgo zasledoval njeno čez polje hitečo postavo ter jo z očmi spremljal prav do trga.

"Hitro moram ozdraveti, ljubi Bog, hitro!" je vzkliknil in globoko zasopel.

III.

Lovreku se je po Vidinem obisku zdravje opazno popravljalo. Že se je silil pomagati Polonici, ki ga je sprva naganjala nazaj na sonce, ko pa je opazila, da mu gibanje samo koristi, se je rade volje vdala. Njegovo vrtnarsko srce je zaplalo v novem zanimanju - že v prvi uri, ko je stopil na vrt, je popravil to in ono, spremenil slabo lego rastline ali odstranil ovire pravilne rasti.

Nekoč, ko je Polonica z radostnimi očmi zasledovala njegove vešče gibe, je sredi dela nenadoma pritekel k njej in ji zašepetal na uho: "Cvetlice sadim! Za mojo in tvojo svatbo!"

Polonica je zardela preko ušes in se v zadregi iztrgala iz bratovih rok. Ko pa se je spomnila, da se nima česa sramovati, je iz globine srca vzdihnila: "Da bi se le Janez kmalu vrnil!"

Poslej sta vedno pogosteje snovala načrte za bodočnost. Po vojni, ki ni mogla več dolgo trajati, bosta razširila in prezidala hišo, da bo v njej za vse dovolj prostora; znova se bodo lotili - v velikem obsegu - vrtnarstva in sadjarstva ... - Ob takih pogovorih se je Lovrek z zadovoljstvom spomnil na svoj skriti zaklad, ki jim bo pomagal na noge, kajti za zlato se je dobilo vse, za bankovce malo ali nič. O, tudi trgovine s sadjem, jajci in maslom se znova poprime, ni vrag, da bi ne uspevala! Lepo gnezdece si bodo zgradili, tudi Vidi bo lepo v njem!

Čeprav na Beli dvor v svojih načrtih še ni pozabil, se je nekdanja, skorajda zagrizena strast, s katero je mislil na dom svojih prednikov, umaknila tihemu upanju, da si ga zagotovo pribori, če ostane zvest samemu sebi. Zato si je želel najprej urediti dom na Gradišču, da se bo lahko gmotno in duhovno pripravljal na prevzem dediščine, kadar pokliče ura. In če ne ... Tudi brez Belega dvora bo srečen ... Čeprav bi vanj tako rad povedel Vido ...

Medtem se je zmeraj bolj krepil. Polonica je v šali menila, da ga vsak Vidin obisk opomni, kako je treba pohiteti. Ko je Janez Krstnik tisto leto prižgal svojo baklo, se je Lovrek že počutil povsem zdravega - še isti dan je pohitel k Vidi. Po dogovoru sta se dobila pri Gregorinovem logu, tam torej, kjer ju je pred štirimi leti ločila sovražna usoda. In na ta večer, ko se je sonce kar nerado potopilo za sinje planine in je odsev njegove žerjavice še dolgo ožarjal otemnele vrhove, sta sredi zorečega žita in dehteče košenine sklenila, da ne bosta nič več čakala. Še jeseni se vzameta.

Lovrek si je dve uri kasneje židane volje žvižgljal proti domu. Od časa do časa je sicer kakor senca vstala pred njim preudarnost treznega razuma, češ nihče ne ve, kako dolgo bo še trajala vojna in kako se bo iztekla. Pred oči sta mu stopila pomanjkanje in beda, ki sta iz dneva v dan okrutneje trkala na vrata dolinskih domačij; pomislil je na ženske, ki so se za sladkor, sol in moko nastavljale pred trgovinami ter preklinjale ohole, na račun ljudstva se bogateče pijavke; ob vsem tem je nejevoljno preganjal neprijetne svarilce in se tolažil z mislijo, da se bodo povrtnine toliko laže prodajale in zamenjevale za drugo blago. Skratka, na Lovrekovi jasni sreči je ležala mrka senca, ki je občutno temnila blestenje njegovih svatovskih sanj.

Zamišljen je prispel do vaške cerkvice, ki se je na vznožju Gradišča ponižno skrivala med drevjem. Večer je bil svetel, kakor da lije izpod neba nevidna luč na sanjajočo pokrajino. Lovrek se je spomnil Poloničinega strahu pred klateži, za katere je bil mrak najboljši čas, in pospešil korake. Tedaj se izpod zvonika nenadoma utrne senca, pohiti proti njemu in mu zastavi pot.

"No, kaj je zdaj to?"

"Lovrek."

Boječe, skoraj moledujoče izgovori neznanec njegovo ime; sključeno, skoraj ponižno stoji pred njim, težko sope in čaka odziv. Lovrek se začudi: stari Miklausin stoji pred njim ... Prvo srečanje po štirih letih ...

"Kaj želite od mene?"

"Čakal sem te," zašepeče starec.

"Mene?" se zavzame Lovrek.

Miklausin bruhne v jok, krčevito pograbi njegovo roko in med solzami zahlipa: "Vse vem, Ulrik mi je vse povedal. Tako rad bi se ti zahvalil ..."

"Pustite, pustite, gospod Miklausin!" se brani mladi mož, ki mu je nekako neprijetno poslušati nasprotnikove izlive. "Povejte mi raje, kako je z njim!"

"Doma je, pred tremi dnevi so mi ga poslali. Roko su mu odrezali. Pa še ni dovolj, še ni dovolj ... Tudi ledvice so menda poškodovane. Naslednji teden ga bodo še enkrat operirali. Slišal sem, da je hudo nevarno, čeprav mi fant taji ... Poslovit se je prišel, revež ..."

"Jaz pa sem mislil, da je že zdavnaj na nogah."

"Sinoči mi je zaupal, kako je bilo z vama, in verjemi mi, vso noč nisem zatisnil oči. Zdi se mi, da se za vselej poslavlja, da odhaja v smrt ... Predober je ... Vse bi rad popravil, se z vsemi pobotal ... Zato prosi tudi tebe, da bi ga še nocoj obiskal ... Saj vem, da se ti upira," je dostavil in glas mu je zadrhtel v zadrževanih solzah, "vendar pomisli, da te prosi tako bolan človek ...!"

Lovrek ga je presunjeno poslušal. Ali je to isti nenasitni in grabežljivi Miklausin, ki je uničil njegovega očeta in preganjal njega samega? Pred seboj je videl bednega starca, v strahu koprnečega, brezupno trpečega očeta, ki je celo v njem vzbujal sočutje.

"Dobro, pridem!" je obljubil. "Poprej moram še k sestri, da ne bo v skrbeh."

"Hvala ti!" je vzkliknil Miklausin in odhitel nazaj proti trgu.

- - -

 

Kake pol ure kasneje je mladi Gradnik potrkal na vrata njegove hiše. Starec ga je že pričakoval in ga odvedel v razkošno opremljeno jedilnico, kjer je v naslonjaču sedel njegov edinec in že od daleč iztezal shujšano desnico proti svojemu rešitelju. Miklausin ju je pustil sama. Z Ulrikovega obraza je sijalo čisto veselje, ki mu je bilo sprva primešane nekaj zadrege.

"Oprosti," je prosil po prvem pozdravu, "da se ti še nisem zahvalil ... Za oboje: za tvojo požrtvovalnost in še bolj za tvoj molk!"

"Ej, kar se tega tiče, rajši oba molčiva! Ni vredno besed! Kako je s teboj?"

"Bolj slabo ... Zdravniki me sicer tolažijo, da se z operacijo vse uredi, a jaz jim prav nič ne verjamem ... No, naj bo že tako ali drugače, vdal sem se. V težkih bolniških mesecih sem mnogo premišljeval in razglabljal, a nazadnje sem našel vso uteho v Bogu. Posvetiti se mu nameravam, če ozdravim ...

"Duhovnik?" je vprašal Lovrek nejeverno.

"Da, duhovnik!" je prikimal Ulrik z vase zamaknjenim pogledom. "Čutim, da je to edini poklic, ki me bo držal pokonci. Če le ozdravim ... Rad bi ozdravel, veš ... Misel, da se odpovem vsemu posvetnemu, me je vsega prevzela ... In rad bi pomagal tudi drugim v njihovih nadlogah ... Tako bi marsikaj popravil ..."

"Morda si še premisliš ..."

"Ne, ne! Moj sklep je nepreklicen. Oče še ne ve in tudi ti mu ne omenjaj! Najprej moram ozdraveti. Morda se me Bog usmili ... V njegovih rokah je odločitev, ali me je izbral za duhovniški poklic ali me hoče k sebi. Naj bo tako ali drugače: živ ali mrtev, čist hočem prestopiti mejo smrti! Zato moram čimprej urediti najino oziroma našo zadevo ..."

"Našo zadevo? Katero?"

"Takoj ti bo jasno," se je glasil Ulrikov skrivnostno-svečani odgovor.

Čez nekaj časa so se desna vrata nastežaj odprla in v jedilnico je stopil njegov oče, držeč v desnici šop listin. V jedkem svitu električne luči je Lovrek opazil, kako zelo se je mož postaral. Nekdanja zajetnost je izginila, dolga postava se je sključila, lasje pobelili, obraz še bolj zgrbančil. Z negotovimi koraki je stopical po gladkem parketu in očitno skušal zavleči svoj prihod v njuno bližino, saj je spotoma brez prave potrebe premestil nekaj stolov in nato pogladil težko zaveso pred oknom. Pri mizi je nato še dolgo listal in urejal papirje, in šele sinovo nestrpno pokašljevanje ga je prisililo, da mu je prikimal s pokornim in hkrati nemirno pričakujočim pogledom.

"Prijatelj Lovrek," je začel Ulrik, "moj oče ti bo sedaj povedal, koliko je znašal dolg tvojega očeta, preden je prišel Beli dvor na dražbo. Čisto točno ti bo povedal," je poudaril, kakor da hoče že vnaprej zavrniti vse ugovore.

"Čemu to?" je bil presenečen mladi Gradnik.

"Moj oče ti želi na tej osnovi predlagati kupčijo, za katero ti ne bo žal."

Pogledal je starca, ki je živčno prelagal orumenele papirje pred seboj, in mu namignil.

"Hm, hm," je zakašljal Miklausin, "tako je! Ulrik ti je čisto prav povedal. Tvoj oče mi je dolgoval, kakor so izkazovale podpisane menice ... No, da ... no, da," se je popravil, ko je ujel sinov preteči pogled, "tvoj oče je prejel 80.000 kron gotovine, 80.000 zlatih kron ...

"Ne več ...?"

Zaradi te vsote, ki jo je tudi pred šestnajstimi leti dejanska vrednost posestva občutno presegala, je morala domačija propasti; zaradi nje se je njegov oče pregrešil nad tem človekom, tem zavratnim goljufom, in se potikal kdove kod po širokem svetu.

Ulrik, ki je pozorno opazoval prelivanje bledice in rdečice na Lovrekovem obrazu, se je sedaj zbal izbruha njegove jeze. V strahu, da bi njegov bes lahko pokvaril vse, kar si je v večurni bitki z očetom le stežka izbojeval, je pohitel: "Poslušaj, Lovrek! Moj oče ti hoče vrniti Beli dvor, če priznaš ta dolg ..."

Blisk iz jasnega neba ne bi mogel imeti večjega učinka.

"Ne šali se!" je zastokal Lovrek in se nehote prijel za glavo, kakor da bi se hotel prepričati, ali je še na svojem mestu.

"No, tati, ponovi mu moje besede, ker še zmeraj ne verjame!"

"Hem, hem," je goltal Miklausin in besede mu kar niso hotele iz ust. "Zares, takšna je moja ponudba. Prevzemi Beli dvor za dolžnih 80.000 kron, za 80.000 predvojnih kron ..."

"A s plačilom se ne mudi!" mu je sin segel v besedo. "Kajne, tati?"

"Res je, ne mudi se ... Čeprav z lahkoto najameš posojilo ... Posestvo je v krasnem stanju, dosti denarja sem vtaknil vanj, zlatega, ne papirnatega ..."

"Ampak, kakor rečeno, s plačilom se ne mudi," je trdovratno ponovil Ulrik.

"Mislite resno, gospod Miklausin? Ali ne boste pri kupčiji preveč izgubili?"

Miklausinov obraz je preletela senca: "Izgubim, izgubim ..."

"Ničesar ne izgubi," se je Ulrik zagnal kvišku, da je starec od strahu zavekal, in skočil k Lovreku, "ničesar ne izgubi, ali razumeš? Samo pridobi: moj in svoj mir. Ti, Lovrek, velikodušno pozabljaš ... Če bi šlo po moje, bi ne smel plačati niti vinarja, a glej, moj oče ne more iz svoje kože ... Saj je iz ljubezni do mene pripravljen storiti dejanje, ki skoraj presega njegove zmožnosti ... Oprosti mu, oprosti nama ... In reci, da pristajaš!"

Lovrek je vstal in se približal trgovcu.

"Gospod Miklausin," je dejal resno, "sprejemam vašo ponudbo in se obvezujem, da vam povrnem očetov dolg do zadnjega vinarja ... Kar se je zgodilo med nami, pa si moramo odpustiti ... Tudi moj oče se je pregrešil ..."

Nato mu je ponudil roko, ki jo je starec sprejel, si jo pritisnil na prsi ter pri tem jecljaje izgovarjal nerazumljive besede. Potem je, kakor da se je nečesa spomnil, urno zapustil sobo.

Mlada moža sta nekaj časa molčala, nato je Ulrik tiho dejal: "Ali je prav tako?"

"Zdi se mi, da sanjam. Plemenita duša si, Ulrik! Le kako sem se lahko tako motil o tebi ..."

"Nisi se motil! Brez strašnih ur v kaverni, brez najinega razgovora in tvojega junaštva bi morda nikoli ne odkril dobrega v sebi ... Šele tedaj sem jasno spoznal, da sem bil vseskozi nesrečen, ker sem hodil po krivi poti ... Spoznal sem resnične izvore sovraštva in zlobe ... Z očetom vred sem se čutil krivega pa sem hotel zares postati takšen, kakršen bi moral biti v tvojih očeh ... Oh, zdaj mi je tako dobro! Nikoli še nisem bil tako miren ..."

"In tvoj oče?"

Namesto odgovora se odpro vrata. Starejša dekla prinese na širokem pladnju steklenico rumenega, zlato se utrinjajočega vina in tri svetlo brušene kozarce. Za njo se je spet pojavil trgovec, počakal, da je dekla zapustila sobo, in natočil vse tri kozarce.

"Mladina ima srce in pamet! Bog vaju živi, Lovrek in Ulrik! Da bi bila še dolgo zdrava in srečna!"

Kozarci so zazveneli z globokimi, polnimi glasovi.

"Tu imaš odgovor na tvoje vprašanje!" je šepnil Ulrik.

- - -

Kljub ugovorom je Miklausin spremljal Lovreka proti domu in mu govoril med potjo: "Kar nekam lahek sem, noge me bolje nosijo. Veš, Lovrek, tvoj oče in jaz, oba sva bila trdoglavca ... Kolikokrat se mi je sanjalo o njem ... Razcapanega in zapuščenega sem ga videl pred seboj ... Ne vem, kaj bi dal, če bi danes stopal med nama ..."

Lovrekov vedri obraz je prepregla žalost.

"Sam Bog ve, kod hodijo! Toliko let že ni glasu od njih ..."

"Oh, samo da bi bil še živ!"

"Kako srečni bi bili, če bi izvedeli, kaj se je nocoj zgodilo."

"Vsaj na otrocih poskušam popraviti svojo krivdo. Kaj meniš, ali mi Bog ozdravi Ulrika?"

"Prepričan sem, da bo šlo dobro ..."

"Samo zaradi otroka sem privolil v prodajo. Odkrito ti povem, težko se ločim od Belega dvora. Preuredil sem ga, popravil, izboljšal! Dosti denarja sem vtaknil vanj ..."

"Zares je gosposki in zal, da mu ni para daleč naokrog."

"Kajne?" se je starec prav po otroško razveselil njegove pohvale. "Kakor sem že dejal, dosti denarja sem vtaknil vanj ..."

"Dosti vam je pa tudi vrgel v vseh teh letih," ga je spomnil Lovrek, ki mu je pričelo počasi že presedati Miklausinovo poudarjanje. "Že sama jabolka so vam vse povrnila ..."

"Saj nič ne rečem," je pohitel trgovec. "Ne boj se, ne bom prelomil besede! Kar sem rekel, sem rekel. Da mi le Ulrik ozdravi ... Veš, zagrozil mi je, da umre, če mu ne ustrežem. Naj mu bo! Samo da ozdravi ... Še vedno ostane dovolj zanj in tudi za Greto."

"O tem ni dvoma."

"Tebi je lahko govoriti!" se je razvnel Miklausin, ki mu iz tega ali onega razloga ni ugajal Lovrekov pritrdilni odgovor pa tudi sinovi pogledi ga niso več vodili. "Krasno posestvo prevzameš skoraj zastonj ... A moja izguba bo velika. Kaj naj počnem s papirjem, ki mi ga našteješ? Eh, prenaglil sem se, Ulrik me je čisto zmedel ..."

Obupan se je ustavil, na obrazu mu je pisalo, kako divja v njem nahitro obujena skopuška strast, ob kateri je vse drugo izginjalo, minevalo. In Lovreku je ledenela kri v žilah, ko je pomislil, da se utegne starec nazadnje še skesati.

"Če vam je toliko za zlato," je rekel hlastno, "nekaj ga imam ..."

"Koliko?"

"Sedanje vrednosti ne poznam, a kar nekaj je: 200 napoleondorov in 500 avstrijskih zlatnikov."

"Ej, to je dobro, to je pa dobro," si je oddahnil Miklausin. "Kolikor imaš, boš dal v zlatu, drugo, no, drugo naj bo v papirju, samo da ustrežem Ulriku. Vidiš, vidiš! Razsoden dečko si! Zlato pa že, zlato ... Izguba se le malce omili ..."

Lovrek bi Miklausinu zaradi goljufivih menic najraje izprašal vest, saj se mu je na vso moč upiralo, da se postavlja v vlogo velikodušnega dobrotnika, a pravkar zaustavljeno kolebanje med njegovo očetovsko ljubeznijo in skopostjo ga je opozorilo, naj bo raje previden ter ne izziva pregnanih duhov.

"Takoj po podpisani pogodbi vam naštejem zlatnike na mizo!"

"Dobro, imenitno! Jutri ob osmih te pride iskat moj voznik, tako da že dopoldne vse uredimo. O zlatu pa Ulriku nič ne omenjaj, to je najina stvar ..."

"Ne bojte se!"

"No, dovolj daleč sem te pospremil," se je naenkrat spomnil starec. "Lahko noč! Zlato mi lahko že jutri prineseš, če hočeš?"

"Prinesem. Lahko noč!" je odgovoril Lovrek in jadrno odhitel domov, hvaleč na tihem grofa d' Harancourta, ki mu je dal na razpolago tako uspešno sredstvo za utešitev skopuške strasti. Razgovor pa ga je malone spravil ob vso dobro voljo. Ni se mogel načuditi, kako je Ulrik izsilil od svojega očeta takšno odpoved. Bržkone se je poslužil najhujših groženj. Osameli bolnik se mu je zdaj v srce zasmilil. Lovrek je za trenutek obstal sredi poti in si iskreno želel, da bi bila Ulriku nadaljnja usoda mila.

Bolj ko se je potem na svoji poti bližal Gradišču, bolj je pozabljal na skopega starca. V čaru božanske kresne noči so mu noge bolj poplesavale kakor hodile; nekako v opoju je prisluškoval cvrčanju neutrudnih nočnih goslačev in se oziral v visoko nebo, kjer se je sredi iskrečih zvezd kakor na beli rjuhi razgrinjala rimska cesta, in mislil je na Vido, ki jo kmalu popelje na Beli dvor ... Glej! Že ga pozdravlja njegovo svetlo pročelje ... In Lovrek obstane in zavriska, da odjekne daleč naokrog. Vznemirjen pasji lajež mu odgovori - med vojno so se vaški psi domala odvadili fantovskega ukanja v kasnih ponočnih urah.

IV.

Starega notarja v Razborju je skoraj vrglo, ko je izvedel, za kakšno ceno preide najlepše dolinsko posestvo v last mladega Gradnika. Še med izdelovanjem kupne pogodbe se je nezaupljivo oziral zdaj na starega Miklausina, ki se je nemirno premikal na svojem sedežu, potem spet na srečno se nasmihajočega kupca. Takšna nespametna prodaja, zdaj, ko vsak trezen človek drži posest ... In po naravnost nespametnih plačilnih pogojih ...? No, za vsem tem gotovo tiči kaka skrivnost, čisto gotovo ... Nemara se je Miklausin na stara leta pokesal, saj Belega dvora svojčas res ni pridobil na lep način ... No, to je bilo daleč nazaj ... Kako bodo zijali pivski prijatelji, ko jih nocoj preseneti s to novico ... To bo bomba za omizje pri Zeleni lipi, ki se je že zdavnaj naveličalo premikati bucike in zastavice na zemljevidih!

Dobri notar pa na žalost ni utegnil izvesti svoje namere, kajti že tisti dopoldan se je z bliskovito naglico raznesla prečudna vest po mestecu, hitela dalje po dolini ter olepotičena in izmaličena še pred Lovrekovo vrnitvijo prispela na Gradišče.

"Gradnikov Lovrek je kupil Beli dvor."

Polonica, ki so ji popoldne prinesli to neverjetno pošto, kar ni mogla verjeti, pa je zmedena in nejevoljna sprejemala čestitke sosedov in belodvorskih dninaric, tuhtala, kako se je moglo to zgoditi, ne da bi poprej kaj opazila, in z nestrpnostjo pričakovala brata, ki ga ni bilo od nikoder na spregled. Seveda je slutila, da se nekaj kuha, kajti Lovrek se je zjutraj, pred malce prezgodnjim odhodom, s skrivnostnim smehljajem na ustih poslovil od nje ... Huda je bila nanj, ker ji ni ničesar zaupal, huda tembolj, ker se tako dolgo ni vrnil.

Seveda, ko se je zvečer le prikazal, je ob pogledu na njegov presrečni obraz v trenutku pozabila na svojo jezo. Poleg tega so bili njegovi razlogi zakasnitve dovolj tehtni: sestri se ni predstavil samo kot gospodar Belega dvora, temveč tudi kot priznani Vidin ženin. Uresničilo se je namreč tisto, kar je v svojem razburjenju že pred leti napovedal v znamenitem prepiru na vrtu kolodvorske restavracije: da bo kot lastnik Belega dvora povsod dobrodošel - tudi kot snubec. Gospa lekarnarjeva je brez upiranja privolila v hčerkino možitev ter je sploh bila z njim nenavadno prijazna. Preprijazna, je ugotovil Lovrek, da bi bila odkritosrčna. No, prava prijatelja menda ne bosta nikoli. Nič zato, saj se ne ženi z njo, ampak z Vido ... Z njenim očetom, dobrodušnim možem, pa sta si bila takoj dobra! On je zlat človek, vendar siromak, preveč podložen svoji oblastni ženi ...

Ko sta se brat in sestra dovolj naklepetala, je Polonica vsa razburjena odhitela v kuhinjo, da pripravi večerjo, Lovrek pa je stopil na vrt, odkoder se je najlepše videlo njegovo bodoče bivališče.

"Spet si moja, mila domačija! Ne moja, gradniška," je zašepetal sam pri sebi in se kakor začaran oziral na ponosno zgradbo, po kateri so se v mrakobni belini zarisovale temnomodre, polagoma v črno prehajajoče sence smrekovih vrhov. Lovrek je vedel, da še ni bilo dolgo, ko so gorela okna v oranžnem ognju, ko se je po pročelju prelivala nežna rožnata barva - tako dolgo, dokler ni ugasnil sončni požar nad planinami. Kmalu bo tudi on postajal na belodvorskem balkonu, tudi njega bodo obsevali rdeči žarki. In ko se mu pridruži še Vida ... Ali ni, da bi človek kar ponorel od sreče ...?

Kar je še pred nekaj dnevi bivalo samo v kraljestvu sanj, se je kmalu nato zares zgodilo. Po izplačilu dogovorjene kupnine, za katero je porabil vse svoje zlatnike in večjo, pri posojilnici najeto vsoto, je Lovrek prevzel Beli dvor, in sicer, kakor je določala pogodba, z vsem, kar je stalo in ležalo. Posestvo je bilo v odličnem stanju, vendar pa gospodarjenje na njem vseeno ni bilo lahko, kajti na vseh koncih in krajih je primanjkovalo delavcev. Trojica starih dninarjev, ki so garali na posestvu še izza Lovrekovega deda, dva ruska ujetnika in kopica žensk - z njimi je preboríl vso pezo poletnega dela. Pognal se je v njegov vrvež in s svojo prekipevajočo silo potegnil vse ostale za seboj. Najtežje, košnjo in žetev, so dokončali srečno in o pravem času.

Nasprotno pa je bilo z vnovčenjem pridelkov. Kolikor jih ni takoj zasegla vojaška oblast, so se prodajali po neverjetnih cenah, tako da je Lovrek v svoje začudenje že meseca septembra odplačal polovico svojega dolga pri posojilnici. Levji del dohodkov mu je to leto vrgla krma. Število glav v hlevu se je namreč kljub izvrstnim Miklausinovim zvezam od začetka vojne do 1918. leta skrčilo na eno petino, in tako je preostajalo sena, detelje in slame. A to še ni bilo vse, tudi sadje je kazalo precej dobro. Lovrek se je z mirnim srcem oziral v gospodarsko bodočnost svojega posestva ... Samo nečesa se je bal: da bi ga ne poklicali k vojakom! Njegova vroča želja je bila, da bi se vojna čimprej končala, a druga, še bolj vroča, da bi se končala v prid vedno močnejši misli Slovencev in z njimi vseh Jugoslovanov. Zadnjo željo so krepile dobre, od vsepovsod prihajajoče vesti. Ljudstvo je govorilo glasneje in samozavestneje, narodni odpadniki pa so povešali glave in s srditimi očmi streljali za veleizdajalci, katerih se že davno niso več upali niti ovajati niti oblajevati ...

Prehitevajoči se dogodki so tudi Lovreka potisnili v ospredje. Sprva je njegovo goreče rodoljubje zavirala njegova telesna šibkost, po prevzemu Belega dvora obilica opravkov, vendar se je udejstvoval, kjer je le mogel in zlasti vneto krepil šibko zavest svojih sosedov.

Z Miklausinom, ki še vedno ni prebolel izgube Belega dvora, sta se redko videvala, toda Lovrek ni pozabil na Ulrika in je redno povpraševal po stanju njegove bolezni. Izvedel je, da je operacija uspela, vendar pa bo okrevanje dolgotrajno.

Nekega dne pa ga je starec povsem nepričakovano obiskal na samem Belem dvoru, ki se ga je, odkar sta bila z Lovrekom pri notarju, izogibal. Ves zgrbljen in nesrečen, zguban in postaran se je žalostno postavil pred mladega moža in dolgo ni mogel spraviti besede iz sebe.

"Ali veš, kaj si je izmislil moj Ulrik?" je izdavil naposled. "Duhovnik postane ..."

Lovrek je prikimal: "Povedal mi je."

Miklausin je z negotovo kretnjo segel med svoje redke lase: "Povej mi vendar, za koga sem se toliko trudil, za koga toliko pehal? Moj edinec je, Miklausinov rod z njim izumre! Glej, mehko sem mu postlal, on pa noče in noče ..."

"Kaj pa, če bo v duhovniškem poklicu srečen ...?"

"Dobro ga poznam, saj ni za duhovnika," je ugovarjal starec in nato proseče pristavil: "Veš kaj? Tebe zelo ceni, gotovo te bo poslušal! Pregovori, prepričaj ga, da ima življenje zanj še dosti cvetja. Naj se ne zapira s svojo mladostjo v dosmrtno ječo ..."

"Rad bi vam ustregel, a odkrito vam povem, pomagalo ne bo. Tako trdno se je odločil. Nepreklicno, mi je dejal ..."

"Nepreklicno ..." je trudno ponovil Miklausin. Brez slovesa se je obrnil ter zgrbljen in postaran, podoben polomljeni jadrnici, v katere raztrgana jadra se ne ujame noben veter več, oddrsal nazaj proti trgu.

V.

Bolj ko je šlo na jesen, bolj je rastlo in huje je viharilo narodno gibanje. Kakor razburkano morje je butalo do najoddaljenejših bregov, do poslednje gorske vasice, do najponižnejše slovenske hišice. Fanfare nove dobe so klicale na krov ves narod, ki se je s prebujeno, toliko stoletij tlačeno samozavestjo vendarle spomnil svojih pravic: zdaj ni več moledoval zanje niti jih ni terjal - jemal si jih je sam. Svoj gospodar na svoji zemlji, poslušen svojim zakonom, združen s svojimi krvnimi brati pod žezlom svojega kralja - vse to je hotel biti in doseči ...

Od razglasitve znamenite majske deklaracije, ki je še sramežljivo in previdno zamolčevala glavne narodne zahteve, se je marsikaj spremenilo. Zdaj so na javnih shodih, h katerim so se kljub grožnjam in oviram preplašenih oblasti zgrinjale mogočne ljudske množice, že bolj ali manj odkrito razpravljali o potrebi zedinjenja vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ustanovljeni so bili posebni odbori, ki naj bi skrbeli za red, ko se trhla in gnila monarhija zruši v lastni nemoči. Lovrek je malodane pozabil na Beli dvor, na gospodarske in svoje osebne skrbi, ter se s takšno vnetostjo pognal v bojni hrup, da ga je gospod stražmojster poklical na zagovor in mu zapretil z odgonom na fronto. Tedaj se je Lovrek pošteno razkoračil.

"Meni grozite s fronto? Vi mi grozite? Jaz jo poznam in se je ne bojim. Hudo pa se je boje tisti junaki, ki v vseh štirih letih niso poduhali zrnca smodnika. Kar poskusite, bomo videli, kako močni ste!"

Oblastnemu možaku je po teh besedah zlezlo srce v hlače pa je brž nategnil obraz v prijaznejše gube, opravičujoč se, da je gospoda Gradnika pač samo prijateljsko posvaril. Sicer pa dobro razume nejevoljo ljudi, naveličanih vojne ... On zgolj izvršuje ukaze oblasti ... Lovrek mu ni privoščil odgovora. S prezirljivim pogledom je odšel skozi vrata in spotoma ugotavljal značilno dejstvo, da so ostra ušesa črno-rumenega biriča hitreje od mnogih plašljivcev pristregla plahutanje velikih sprememb, katerih obrisi so se že javljali na obzorju. Jalove grožnje - to so bili zadnji trzljaji avstrijsko-ogrskega zmaja, ki ga nobena sila ni mogla več ohraniti pri življenju ...

Kmalu zatem je prišel čas, ko je novica podila novico, ko je narod trgal verige stoletnega suženjstva in gradil temelje nove bodočnosti; ko je sredi vsestranskega vzhičenja po dolini kosila bridka smrt in se je krsta za krsto pomikala na pokopališče; ko so ljudje izgubili mero za resničnost ter sta si življenje in smrt v prečudni bratovščini podajala roke - medtem ko grobar ni mogel dohajati z delom, saj je gripa še vedno davila staro in mlado, je po širni domovini zaplalo mladoletje* svobode. S fronte pa so na vse strani grmele bežeče avstrijske čete in na našem ozemlju odlagale orožje. Takrat je oblast prevzela narodna vlada v Ljubljani, takrat je v Beograd vkorakala zmagoslavna srbska vojska ... In zvonovi so peli, žalostno v slovo umrlim, veselo v pozdrav novi svobodi ...

Tudi v dolini je zavrelo. V večjih krajih so se poleg narodnih svetov ustanovile narodne straže, ki naj bi obvarovale dolino pred ropajočimi vojaškimi krdeli. Čeprav je dolina samotarila daleč od glavnih prometnih žil, so kakor tipalke vodile iz nje pomembne ceste, na katere so se od časa do časa zatekle manjše skupine vojakov, ki jih je bilo treba razorožiti, nasititi in odpraviti dalje. Naveličani vojne, se večinoma niso branili, izjeme so bile morda posamezne skupine koroških ponemčencev, ki so v svoji razočarani togoti kaj radi grozili z orožjem, a ob pogledu na mrke, po bregovih razpostavljene strojnice škripaje z zobmi popustili in preklinjajoč odrinili dalje.

Nekam samoumevno je bilo, da je Lovrek postal v Zalesju predsednik narodnega sveta, medtem ko je njegov prijatelj Tonče, ki je kot rezervni nadporočnik preživljal doma bolezenski dopust, prevzel vojaško oblast. Brž sta zaprisegla posadko, peščico bednih in sestradanih istrskih vaščanov, zaposlenih pri še bednejših bolnih in poginjajočih vojaških kljusetih, ter preplašene orožnike, ki so s stražmojstrom vred brez ugovora pripeli narodne kokarde na svoje čepice. Na trških hišah so se pojavile zelene girlande, pretaknjene s papirnatimi trobojnicami, po cestah pa je vrvelo vzhičeno ljudstvo. Narodni odpadniki so se poskrili, trepetali od jeze in strahu ter umirali od gripe in togote ...

Otožni dan vseh svetnikov je bil tokrat kljub zamahom smrtne poslanke in spominu na mrtve vendarle dan živih, ki ni ljudi z ničimer spominjal na minljivost vsega posvetnega. Zmagoslavno življenje je odmevalo v lep sončen dan, a narod se je trumoma zgrinjal na trg, kjer so mu razni govorniki razložili pomen narodnega osvobojenja ter ga zaprisegli novi, porajajoči se narodni državi.

Po končani proslavi, pri kateri je sodeloval tudi Lovrek, so se starejši ljudje polagoma razšli, mnogi, zlasti naravnost iz vojašnice pribegli mlajši fantje pa so še ostali in se s pretečimi obrazi sprehajali po cestah, prepevali, kričali in ukali. Komaj se je zmračilo, je trg zablestel v številnih lučkah, katerih trepetajoči plamenčki so ozarjali nemirno prhutajoče slovenske zastavice. Edino na Stanovnikovi gostilni je plapolala - doslej varno skrita v kašči - dolga trobojnica in se otepaje krčila ter zvijala v ostrem jesenskem vetru. V vsem trgu je bilo samo troje hiš - med njimi Miklausinova -, ki se niso vsaj na zunaj pridružile vsesplošni radosti, marveč so se zavile v temo.

In fantje so čakali ravno na takšen izziv. Kakor na povelje so zdrveli k zasovraženi nemški posojilnici, kjer se je bahatila ogromna črna tabla z zlatimi gotskimi črkami. V trenutku so do nje zgradili živo lestev in jo med krikom in vikom zbili na tla, kjer se je med splošnim odobravanjem razletela na tisoč kosov. Nekdo se je potegnil na balkon in z zvonkim glasom zapel: "Lepa naša domovina ..."

Klobuki so poleteli z glav in vsa množica je pritegnila. Mogočni zvoki narodne budnice so se prelivali med starimi hišami, se odbijali od njih in se krepili ob mnogoterih odmevih.

Komaj je pesem izzvenela, se je oglasil visok, ščuvajoč glas: "Naprej, k Miklausinu!"

Ljudje so zahrumeli in se z divjim odobravanjem prevalili k trgovini. V toči kamenja so takoj zacingljale okenske šipe, zaropotali železni izložbeni pokrovi in zabobnela zaklenjena hišna vrata. Med krikom in vikom so odnekod privlekli dve lestvi, ju pristavili k zidu in že je ogromna napisna deska zgrmela na tla.

Množice se je polastila razbijalska pijanost, ki se ji je hotelo še več hrupa, zmede in ropotanja. Posamezniki med njo - in teh ni bilo malo -, ki so bili iz tega ali onega razloga gorki Miklausinu, so netili razdraženost s hujskajočimi vzkliki:

"Dol s pijavko! Na sramotni kamen z oderuhom!"

Med bučnim kričanjem so prenašali lestve k balkonu, da bi po njih vdrli v notranjost hiše. Tedaj je prikorakala narodna straža, ki so jo poklicali nekateri razsodnejši opazovalci. Vodila sta jo Lovrek in nadporočnik, ki sta ljudi poskušala pomiriti in jih odvrniti od nadaljnjega nesmiselnega uničevanja. Njune besede pa so bile bob v steno. Napadalci so vse močneje pritiskali k hiši, najvnetejši pa so celo privlekli debela bruna, da bi z njimi razbili vrata.

"Počakajte, ljudje božji," zakliče Lovrek. Na lestvi stoječega fanta pahne na tla in se sam povzpne nanjo. "Počakajte, jaz vam pripeljem Miklausina!" vzklikne in naslednji trenutek že prekobali balkon ter se izgubi skozi razbita vrata.

Dolgo ga ni nazaj in množice se že polašča nestrpnost, ki pa brž poleže, ko se na balkonu pojavita Lovrek in Miklausin. Stari trgovec je ves sključen, v eni roki drži svečo, v drugi razpelo.

Med ljudmi v trenutku zavlada tišina in Lovrek jim spregovori: "Ljudje božji, prosim vas, razidite se ..."

"Ne," zarjove nekdo iz množice, "nismo več hlapci ..."

"Nismo, nismo," ponovi razdražena množica, a se ob dvigu Lovrekove roke vendarle ponovno umiri.

"Res, nismo več hlapci, svobodni smo ... Toda svoboda ni nered, ni razbijanje ... Samo hlapci ne vedo, kaj početi s svobodo ... Zato, prijatelji, se najprej umirite in nato vedite: v hiši je smrt ... Mater in hčer je danes popoldne ugrabila gripa, tako da se ni nihče utegnil pobrigati za našo proslavo. Spoštujte smrt, kjerkoli je, in se mirno razidite ..."

Nato se obrne k nepremično stoječemu starcu, v čigar roki je brlela sveča, in poreče z resnim glasom: "Gospod Miklausin, vsi obžalujemo vašo nesrečo ... Zagotavljam vam, da ne bo nihče več motil vaše žalosti!"

Ob Lovrekovih besedah je zlezla Miklausinova glava še nižje na prsi. Razpelo v mrzlično trepetajoči roki mu je zdrknilo na tla ter zveneč obležalo na tlaku. Lovrek je prijel onemoglega starca okrog pasu in ga počasi odvedel v hišo.

Množica se ni več oglasila. Gruča za gručo je zapustila trg in kmalu ni bilo žive duše na njem. Samo drobni plamenčki sveč so veselo migljali dalje, prasketali in ugašali. Nekje na polju se je oglasila fantovska pesem, se oddaljila in zamrla.

Tako se je v Zalesju končal prvi dan svobode.

14. poglavje

OČETOVA VRNITEV

I.

Na državnem rudniku pri Zalesju je pravkar zatulila sirena, naznanjajoča drugo popoldansko uro - izmeno rudarjev -, ko se je pred hišo na Gradišču ustavil starejši možak, čigar temno zagoreli obraz je bil zaradi izdatne vročine pokrit z znojnimi kapljicami. Nekaj časa se je oziral naokrog in nato potrkal na zaprta vrata. Potrpežljive narave vsekakor ni bil, kajti njegovo trkanje je postajalo čedalje nestrpnejše. S trdimi, čeprav nekako trudnimi koraki je dvakrat ali trikrat obhodil hišo in gospodarska poslopja. Ko je le zaman čakal na odziv, je nejevoljno stresel glavo, ki se je še vedno ponašala z gostimi sivimi lasmi, sedel na klop ob cementni kadunji in se zagledal v bujno barvitost cvetja ter sočno zêlen povrtnin spodaj na vrtu. Začudene oči so se popeljale dalje - k sadovnjaku in od tam k Belemu dvoru, kjer so obstale kakor prikovane.

Potem, kakor da so ga zabolele od prenapornega gledanja, jih je spet odvrnil, skočil na noge in se pričel z zanimanjem razgledovati po sveže prepleskani hiši, na kateri so se zelene, napol v gosti brajdi skrite oknice prijetno odražale od blesteče beline sten. Vsepovsod sta se razkazovala strog red in vzorna čistoča. Poti so bile pograbljene in oplete, dvorišče pometeno. Starec je zadovoljno pokimaval in se celo nasmihal, dokler se ga ni nenadoma polastil prejšnji nemir. Z odmerjenimi koraki je zapustil Gradišče. Najprej je krenil k poti pod vrtom, od tam pa k vaškemu vodnjaku ob cestnem križišču, v katerega bližini se je zabavala gruča vaških otrok, ki so ob njegovem prihodu v trenutku utihnili ter se mu začudeno in prestrašeno umikali.

"Otroci, ali veste, kje so Gradnikovi?" jih je nagovoril tujec.

Molk. Plašne oči so ga s strani zvedavo ogledovale.

"No, ali ne znate govoriti?"

"Tam so, na Belem dvoru!" je vzkliknil majhen deček in zbežal.

"Gradnikove iščete?" se je za starčevim hrbtom oglasila mlada ženska in odložila poln škaf ožehtanega perila. "Ej, na Belem dvoru jih najdete. Gostijo imajo, ker obhajajo gospejin god."

"A tako?" se je začudil tujec. "No, hvala lepa!"

Ne da bi še nadalje poizvedoval, jo je mahnil po vasi k cerkvici. Tam je zavil na poljsko pot, sledečo sinje zeleni Ložnici, in se ob ljubko nagajivem žuborenju valov kljub popoldanski vročini, ki je migotala nad poljanami, s pospešenimi koraki usmerjal proti farovškemu mostu. Na tem delu poti je Ložnica s potuhnjenim klokanjem izpodjedala nasprotni ilovnati breg, s katerega so se večje in manjše ruše z brezupno vdanostjo nagibale proti vodni gladini. Onkraj travnikov in njiv se je na gričku dvigala farna cerkev ter dremala v poletni bleščavi.

Na mostu je starec obstal. Naslonjen na ograjo, se je zagledal v nemirno šumeče valove, ki so se brez prestanka zaletavali v debele, z mokro mahovino čez in čez porasle plohe, kakor da jih hočejo prekopicniti v vodo. Rezko brneči glas zvona, ki je naznanil tretjo uro, ga je predramil in pognal dalje.

Pot ga je vodila na majhno, za cerkvijo se skrivajoče pokopališče, obdano na eni strani z gozdom, na drugi s sadovnjakom. Ko je odprl starinska vrata, so tečaji ječeče zacvilili. Ob gornji, bolj gosposki polovici je sijaj marmorja ščemeče odbijal sončno sijavico in slepil pogled. Starec je oklevajoče krenil dalje po peščeni poti med grobovi. Nenadoma, kakor da ga je oplazila strela, je obstal pred lepo, s cvetjem zagrnjeno grobnico, nad katero se je dvigal kamnit križ. Živordeči nageljni so se dotikali železne ograje, trojica cipres pa je zaslanjala črno marmorno ploščo, v kateri so - starec se je vsega prav dobro spominjal - dečki ob nedeljah pred začetkom večernic opazovali odsvitajočo se belo cerkev na daljni Oljski gori. Zlate pismenke na plošči so izdajale imena spodaj počivajočih rajnikov, čisto na vrhu pa je bilo vklesano: GRADNIKOVI ...

Starec se je stresel, padel na kolena in pritisnil glavo na železje. Nad pokopališčem je valovila ubrana tišina poletnega dne. Samo čmrlji so se brenčeče spreletavali s cveta na cvet, pestrokrili metulji neslišno krmarili po zraku in živahne sinice frkale z veje na vejo - ne da bi motile zatopljenost klečečega starca, ki je kakor v tihi molitvi pregibal svoje ustnice. Ko je po dolgem času vstal, njegova roka še vedno ni izpustila železne ograje, marveč kakor pozabljena obvisela na njej. Po temnikastem obličju sta se od oči do ust zarisali dve svetli brazdi - sledi pravkar pretočenih solz, težkih in žalostnih solz starega človeka, ki nima pred seboj bodočnosti: samo minule čase sme objokovati in se pogovarjati z davno umrlimi.

Drsajoči koraki, starčevski in vdani, življenju odtujeni in mrtvim prijazni, ga predramijo iz tožnih misli. Hitro si otepe prašna kolena, obriše solzno lice in se z nejevoljno počasnostjo obrne k prišlecu.

Zagleda ga, ostrmi ... Roke mu zadrgetajo in se trdneje oklenejo ograje, oči se mu razširijo, v obraz mu buškne temna rdečica. Prišlec ga še ni opazil, kajti s sklonjeno glavo in z rokami, prekrižanimi na hrbtu, previdno postavlja nogo pred nogo. Šele tik pred njim zadrži korak. V prvem trenutku ga pogleda s prijazno brezbrižnostjo, ki pa se naenkrat spremeni v neizmerno osuplost. Z odprtimi usti in izbuljenimi očmi se strahoma umakne za nekaj korakov nazaj, nato pa, kakor da se je prebudil iz morečih sanj, preleti njegov zgubani orumeneli obraz žarek resničnega veselja.

"Za božjo voljo, ali si? Ali si ti, Simon Gradnik?"

"Sem, seveda sem!" odvrne nagovorjeni z zmračenim čelom. "Nikoli pa bi si ne mislil, da bom izmed vseh ljudi najprej srečal tebe. Sam zlodej te je prinesel ..."

"Oh, Gradnik, ne govori tako! Ali še zmeraj nisi pozabil?"

"Jaz pozabil? Menda se ti blede ... Ničesar nisem pozabil, in ker nisem ničesar pozabil, sem se vrnil ... Po domačijo prihajam, ali slišiš, Miklausin?"

"Najprej mi sezi v roko, nato se bova o vsem lepo pomenila."

Z drhtečimi prsti je starec lovil odmikajočo se Gradnikovo desnico in ponovil: "Sezi mi v roko, Gradnik!"

"Ali mi vrneš domačijo, Miklausin? Odkupim jo. Denar imam, vse dolgove ti poravnam ..."

"Joj, prepozen si," se je nakremžil Miklausin, a njegov obraz je preletel navihan smehljaj, ki ga razburjeni Gradnik k sreči ni opazil.

"Zakaj?"

"O, Beli dvor ima že dolgo drugega lastnika. Tvoj sin ti vse najbolje pojasni."

"Kaj bi s sinom?" je zarohnel Gradnik in se s stisnjenimi pestmi postavil pred preplašenega Miklausina, ki je nehote dvignil roko v bran. "Prekleti goljuf, zakaj si ga prodal, saj ni bil tvoj!?"

"Pomiri se, Gradnik! Na pokopališču sva, na kraju večnega miru, med mrtvimi ..."

Gradnik se je komaj obvladal in skoraj proseče vprašal: "Kaj je torej z mojo domačijo?"

"Tvoja otroka ti vse povesta ..."

"Moja otroka!" je zastokal Gradnik. "Saj res, kako je z njima? Lep oče sem! Šele ti me moraš spomniti nanju ... Iskal sem ju na Gradišču, pa sta menda na neki gostiji ..."

"Tako, tako," je zadovoljno mrmral Miklausin. "Ali si že s kom govoril?"

"Kako neki? S postaje sem zavil ob vodi naravnost na Gradišče. Neka ženska mi je dejala, da so Gradnikovi na Belem dvoru. Kako je to mogoče? Kdo je tam gospodar? Zakaj sta Lovrek in Polonica prijatelja z njimi?"

"E, soseščina! Dobra soseščina! Gospodar Belega dvora je imeniten človek ..."

"Ali mi bo prodal?"

"Težko, Gradnik, težko. Vendar stavim glavo, da te bo sprejel z največjim veseljem! Kar z menoj pojdi, da vaju seznanim!"

V Gradnikovih očeh je zagorelo nekdanje sovražno nezaupanje. Miklausin je bil videti preveč dobre volje! Kdo ve, kakšno ima za bregom, kdo ve, ali ga spet ne ukani?

"Nekaj mi prikrivaš, človek!" je dejal grozeče. "Svarim te! Ne uganjaj šal z menoj, saj veš ..."

A v nepričakovanem navalu silnega, prsi razganjajočega hrepenenja je naglo dodal: "No, dobro! Pojdiva!

"Hvala Bogu! Za nagrado ti povem nekaj lepega: dva vnučka te že dolgo pričakujeta, dva preljubezniva, sladka otročička ..."

Gradnika je ta novica tako prevzela, da ga je skoraj zaneslo k Miklausinu. Dušeč se od veselega razburjenja, je samo vzkliknil: "Ali res? Saj ni mogoče! Ali res? Ali res?" Pograbil je roko svojega starega nasprotnika in dejal z vlažnimi očmi: "S to novico si poravnal lep del najinega računa. Pojdiva, pojdiva!"

II.

Miklausin je bil pripravljen ustreči njegovi želji, toda prosil je, naj malo potrpi, ker bi rad nekoliko pomolil na družinskem grobu.

Gradnik je ostal sam in radovedno opazoval klečečega starca, ki se dolgo ni dvignil s stopnišča. Ej, ves betežen in šibek je že. Samozavestno je pomislil na svojo še vedno presenetljivo čilost.

"Koga pa imaš pokopanega?" je radovedno vprašal Miklausina, ki je že prihajal proti njemu.

"Ženo in hčerko. Na isti dan mi je obe vzela gripa."

"To je bilo pač hudo ..." je Gradniku nehote ušel izraz sočutja.

"Da, da, še toliko bolj, ker sem zdaj čisto sam. Sina sicer še imam, a tudi on pravzaprav ni več čisto moj ..."

"Kako ... ni več čisto tvoj ...?"

"Bogu se je posvetil. Lani je bral novo mašo."

"Kje pastiruje?"

"V kaznilnico so ga dali za kurata. Veš, za težje delo ni, ker mu manjka leva roka. Strašno ga je zdelala vojna in rešil ga je sam čudež božji, ki mu je poslal na pomoč tvojega sina ..."

"Mojega sina?"

"O, to je dolga zgodba. Povem ti jo spotoma."

Beli dvor ni bil daleč, vendar pa sta starca - počasi in neenakomerno - kar dolgo hodila do tja. Miklausin se je med svojim pripovedovanjem - po navadi starih ljudi - često ustavil, Simona Gradnika pa je to jezilo, saj ga je vlekel notranji mir dalje in dalje, tako da je bil vseskozi za nekaj korakov pred svojim spremljevalcem. Ko pa je zaslišal podrobnosti o boju v zakopih med Lovrekom in Ulrikom, je tudi on upočasnil svoj korak in pozorno prisluhnil pretresljivi zgodbi o sovraštvu in spravi ter požrtvovalnem junaštvu svojega sina.

Ves zamišljen je vrtel v roki palico, odsekoval glavice ob poti rastočim bilkam in si tiho požvižgaval.

"Takšen fant je Lovrek?" je nato zamrmral bolj zase kakor za Miklausinova ušesa.

"Srečen si lahko, takšen je! Nimaš pojma, kako sem mu hvaležen: po njegovi zaslugi imam zdaj svojega Ulrika, tako da le nisem čisto sam na svetu. Večkrat me obišče moj sinko in me poučuje, sin očeta, veš? Samo o Bogu mi govori, za srečno večnost me pripravlja, kesanje mi vzbuja, pokoro nalaga ... Oh, kako mi je danes lahko, ko sem se rešil strašne more, ki me je težila leta in leta ... Hvala ti, ljubi Bog! Vendarle si ga pripeljal domov ..."

Gradnik je začudeno motril svojega docela spremenjenega nekdanjega nasprotnika. Je to tisti človek, čigar pretkanim zvijačam in goljufijam je nekoč podlegel? Tisti človek, ki je z mirno vestjo prelomil božje in človeške zapovedi, če mu je tako narekovala osebna korist? Takšnega, kakršen je stal pred njim sedaj, ga ni mogel več sovražiti: kaj bi z onemoglim in šibkim človekom, ki se s krotkim glasom izpoveduje, obtožujoč sebe ter hvaleč svojega in njegovega sina ...

"Škoda, da nimaš več Belega dvora ... Od tebe bi ga zdaj zlahka dobil, kajne? Vsekakor mi moraš pomagati, da mi ga sedanji lastnik proda ...!"

Z grozečim pogledom je ošinil Miklausina, ki je nekoliko zardel in se skoraj izdal, ko je vendar hotel v starčevski, nekoliko otročji nečimrnosti Gradnika presenetiti: na samem Belem dvoru naj se mu razkrije resnica. Tam, kjer se je zlo pričelo, naj se tudi konča. Hlastno je prikimal: "Z veseljem! Le miren bodi, vse se bo lepo uredilo!"

"Misliš?"

"Zdaj pa še ti povej, Gradnik," je skušal Miklausin zvito spremeniti temo njunega razgovora, "zakaj se nisi odzval, ko te je sin v domačih in tujih listih vabil domov! Vsi smo se že bali, da si mrtev."

"Tako? Ničesar nisem bral. Leta in leta nisem imel pred očmi tiskane črke in sploh sem šele lani osorej izvedel, da ste imeli vojno na svetu."

"Kje neki si tičal?" je vprašal Miklausin tako zavzeto, da si je ponosni Gradnik, ki se le ni povsem prelevil in v čigar značaju so še ostali izdatni sledovi nekdanje bahavosti, z zadovoljnim smehljajem podrgnil brado. In Miklausinu ni bilo treba dolgo moledovati, naj mu pripoveduje prigode, ki jih je doživel v času svoje dolge odstotnosti.

To in ono je bilo Miklausinu že znano, zato se je Gradnik zadovoljil bolj s površnim orisom prvih, v slavonskem gozdu prebitih let, kjer se mu je nenazadnje pripetilo nekaj pomembnega in usodnega. S svojo poštenostjo je namreč obvaroval nekega Grka - kupca hrastovega, za Egipt namenjenega lesa - občutne izgube, s čimer se mu je tako prikupil, da ga je vzel s seboj v Aleksandrijo, kjer je potem ostal leto dni kot upravnik njegove ogromne zaloge lesa. Medtem je izvedel, kako bi lahko v razmeroma kratkem času veliko zaslužil ... Neka angleška družba je iskala zakupnike za pridelovanje bombaža v egiptovskem Sudanu, obetala vse mogoče ugodnosti in slikala uspehe v najlepših barvah, tako da se je tudi on odločil, jim prepustil svoje prihranke in se lotil dela. Seveda se je v svojih upih grdo prevaral: o hitrem obogatenju ni bilo niti govora, kajti nedotaknjena zemlja je šele čakala orače ... Kdaj se zares pokažejo uspehi, je bilo negotovo in dvomljivo. Škripal je z zobmi, se vdal v usodo in garal, kakor še nikoli v življenju, od jutra do večera.

"Sram me je bilo pa sem sklenil, da se vrnem domov, preden ne bom spet na konju," je dejal Gradnik, si obrisal potno čelo ter nadaljeval.

Misel na izgubljeni Beli dvor, ki mu je neprestano živela v duši - ščipala in priganjala -, ga je napravila razdraženega in neučakanega. Samo tako si lahko razloži, da so ga kmalu zatem pridobili za drzno, naravnost tvegano dejanje: udinjal se je neki znanstveni, v neraziskano afriško notranjost namenjeni odpravi; svoje zemljišče je oddal v najem sosedu in odrinil s karavano, katere usoda je bila nesrečna. Ko je spalna bolezen* usmrtila večino nosačev in je umrl tudi vodja odprave, so ostale zajeli črnci. Pri njih se jim pravzaprav ni godilo slabo: lovili so divjačino, uničevali škodljivo zverjad in zbirali slonovino, vendar oditi niso smeli. Tako so živeli med črnci vse do lanskega leta, ko jih je slučajno odkrila in rešila neka angleška pohodna četa. Ko so spet prišli v obljudene kraje, so mu pošteno izplačali dogovorjeno mezdo in navrgli dokaj lepo odškodnino za dolga jetniška leta. Vrnil se je na svoje zemljišče, kjer ga je čakalo prijetno presenečenje. Njegovemu sosedu se je pridelovanje bombaža med veliko vojno izvrstno obneslo. Brez odlašanja mu je izplačal dolžno najemnino ter odkupil posest za ceno, o kateri bi si Gradnik svojčas ne upal niti sanjati. Radostno je pobasal svoje funte šterlinge*, ki so se pozneje - ob vstopu na evropsko celino - izkazali kot edini še nekaj vredni denar. V Aleksandriji se je vkrcal na ladjo, v Solunu stopil na kopno ter se preko Beograda in Zagreba, preko lastne narodne države danes pripeljal v Zalesje - ves začuden ob spremembah in ves srečen, da je spet doma.

"In zdaj sem tukaj! Zdaj izpolnim svojo obljubo: otrokoma vrnem domačijo!"

"Primaruha*," se je izognil Miklausin odgovoru na prošnjo, ki je zvenela iz Gradnikovih besed, "srečni tvoji vnuki! To te bodo radi poslušali, ko jim boš pripovedoval svoje dogodivščine ..."

"To pa že, to! Z odprtimi usti me bodo poslušali, kadar bom pri volji ..."

"Reci, kar hočeš," se je nerodno pošalil trgovec, "brez mene bi vsega tega ne doživel ... Pravzaprav mi moraš biti hvaležen ..."

Že naslednji trenutek je obžaloval nepremišljene besede, ki so Gradnika neznansko pičile. Trdi, kakor izklesani obraz se je nevarno napel in v začrnela lica mu je buhnila srdita rdečica. On, ki že od mladih nog ni razumel šale, je bil zdaj še toliko manj razpoložen zanjo.

"Kaj?" se je zadrl, "za tvojo goljufijo, za svoje trpljenje in potikanje po tujini naj bi ti bil še hvaležen?!"

"Gradnik, poslušaj!" ga je prosil preplašeni Miklausin, "saj sva rekla, da pozabiva. In jaz sem se tolikokrat pokesal! Če se spominjaš, te takrat itak nisem hotel pognati z domačije ..."

"O, spominjam se, za dninarja bi ti naj bil ..."

"Oba sva že stara, pozabiva ...!"

"Jaz nisem star, pozabil pa bom, ko bo Beli dvor spet last mojih otrok ..."

Mrko je zrl predse in s palico jezno udrihal po cesti; trgovčevega zadovoljnega muzanja k sreči ni opazil. Med svojim razgovorom sta tako rekoč nevede zavila na belodvorsko cesto, jo molče premerila in prispela do ribnika, nad katerim so se za drevjem skrivali hlevi, skednji in kozolci, še višje med smrekami pa se je dvigal Beli dvor, podoben vlastelinskemu* bivališču. Gospodarskim poslopjem sta se izognila ter se poslužila bližnjice, ki je tekla okrog ribnika in se nad njim v strmem zaletu vzpenjala proti hiši.

"Da bi se le vse srečno izteklo!" je z drhtečim glasom spregovoril Gradnik in se pognal navkreber.

III.

Na vrhu griča sta najprej zavila k razgledišču, odkoder se je najlepše videla tako kotlina kot dalje ob strani se šireča dolina. Močno zasopli Miklausin je Gradnika ponosno opozoril na številne spremembe.

"Da boš vedel," je sopihal, "mnogo sem jaz popravil ... In lahko se pohvalim, ne na škodo Belega dvora."

Gradnik mu ni odgovoril. Z vso dušo se je zazrl v ta prelestni, lahno se spuščajoči, polagoma v ravnino prehajajoči in enakomerno v sadovnjake, travnike ter njive razdeljeni svet: v te zelene, na nasprotni strani kotline vstajajoče griče; v te ponižne, na pobočjih ležeče, belim cvetovom podobne dninarske hišice; v to skodrano gozdno grivo, sedečo vrh grebenov, ki je v širokem loku obkrožala kotlino ... Duša se mu je tajala, v bežnih spominih je bliskoma doživljal svojo lepo mladost, neločljivo spojeno s temi poljanami. In trde oči so se mu znova napolnile z vlago.

"Oh, ti moj dom, ti moj ljubi dom!" je zastokal.

"Kje je lastnik?" je potem planil nad Miklausina. "Takoj moram govoriti z njim! Takoj, ti pravim!"

"No, hipec še potrpi! Takoj ga spoznaš ..."

"Kaj misliš, ali mi bo hotel prodati?" se je zbal Gradnik. "Ne bo hotel, kar slutim, ne bo hotel ... Saj bi bil nor ..."

"Hm, res ne vem ... Sicer pa, tukaj sva - kar povprašaj ga! Tako bo najbolje."

Skozi odprta okna prvega nadstropja se je zaslišal hrupen smeh, se dvakrat ali trikrat ponovil in se nagajivo odbijal od debel visokih smrek, ki so zaslanjale poslopje. Starca sta bolje prisluhnila in ujela nerazločno množično govorjenje, žvenketanje krožnikov, cingljanje čaš, odrivanje stolov - same priče vesele gostije.

"Saj res," se je spomnil Gradnik ter neodločno prestopal z ene noge na drugo, kakor da hoče zavleči končno odločitev, "v vasi so mi povedali, da praznujejo na Belem dvoru gospejin god. Kaj meniš? Nejevoljni bodo, če jih zmotiva kot nepovabljena gosta?"

"Kaj zato? Saj sta med njimi tvoja otroka, Lovrek in Polonica ... Ne bodi tako obziren ..."

"Že prav, moja otroka!" se je nevšečno odzval njegov spremljevalec. "Kaj sploh počenjata tukaj? Kako moreta v hiši svojih prednikov veseljačiti s tujimi ljudmi? Ali sta tako zlahka vse pozabila?"

"Tvoja otroka že vesta, kaj delata ..."

Po teh dvoumnih in - kakor se je dozdevalo obotavljalcu - skrivnostno izgovorjenih besedah, ga je Miklausin prijel pod pazduho, odvedel h glavnemu vhodu in ga z rahlo silo rinil po širokih kamnitih stopnicah. Težko je šlo: krepki Gradnik je zdaj mukoma sopel, roki sta mu drgetali in celo njegov obraz se je nekako postaral ter dobil nezdravo prsteno barvo. Ko sta prispela v hodnik, se je Gradnik utrujeno naslonil ob steno in si oddihujoč z žepnim robcem brisal potno čelo.

"Hudo je, hudo," je zašepetal in odkimal Miklausinu, ki ga je silil naprej.

Med njunim obotavljanjem so se na desni strani odprla vrata, skozi katera jima je prišla naproti lepa mlada ženska. V rokah je držala velik pladenj kolačev, potic in drugih slaščic, katerih vonj je prijetno zapuhtel po hodniku. Miklausin se ji je spoštljivo priklonil in jo pozdravil.

"O, gospod Miklausin!" je vzkliknila z ljubeznivim nasmeškom in se približala starcema. "Oprostite, da vam ne morem dati roke! Izvolite z menoj! Moj mož vas bo zelo vesel."

"Če dovolite, starega prijatelja sem pripeljal s seboj, nujno bi rad govoril z vašim gospodom soprogom."

"Z lastnikom Belega dvora," je poudarjajoče pripomnil Gradnik ter z nerodnim poklonom stopil bližje.

Gospa je smehljaje prikimala, a ob zvoku starčevega glasu in pogledu na njegovo izrazito, z gostimi sivimi lasmi obkroženo obličje, ji je zamrl smehljaj na ustnicah. Osupla je komaj prikrila svoje razburjenje in se zastrmela vanj.

"Izvolite z menoj!" je dejala nato prijazno in pomirjeno.

"Ne, ne!" se je branil Gradnik. "Ne maram motiti zbrane družbe. Kar tukaj ga počakam, če vam je prav."

Gospa bi ugodila njegovi odločno izgovorjeni prošnji, da je ni za Gradnikovim hrbtom stoječi Miklausin s kretnjami in rotečimi pogledi odvrnil od njene namere.

"Prav nič ne boste motili, gospod! Prosim, kar za menoj!"

Miklausin je priskočil ter uslužno odprl vrata jedilnice - o, kako dobro jih je poznal vračajoči se gospodar - in pustil gospo naprej. Potem se je umaknil in potisnil za njo v sobano nejevoljno se upirajočega Gradnika. Gospa je odnesla pladenj h kredenci in starec je v zadregi kar naenkrat stal pred večjo, okrog dolge mize sedečo družbo ter postal tarča začudenim pogledom. Živahno kramljanje, ki ga je sprejelo, je onemelo. Prišlec pa se je hitro obvladal in prav po gradniško ponosno dvignil glavo. Stopil je bližje in z očmi iskal gospodarja, a tudi Lovreka in Polonico ...

Za božjo voljo! Ali se mu blede? Kaj ne sedi tam pri mizi on sam, njegova utelešena mladostna podoba? Kaj ne gleda nanj njegova dobra žena, v cvetu lepote in zdravja, kakršna je bila v prvih letih svojega srečnega zakona ... Nepopisna muka stisne starcu srce kakor s kleščami ... Tako strašno si svoje vrnitve ni predstavljal ... Zdaj vstajata, hočeta k njemu ... Gradnik zamiži, kakor da ne prenese slik iz davne preteklosti ...

"Oče! Oče!"

Iz dveh grl zaječi prestrašeni, razveseljeni, dvomeči in vendar verujoči vzklik, in obakrat do globine pretrese Gradnikovo dušo. Niti se še prav ne zave, že je sredi objemanja in prižemanja, vzklikanja in solzenja. Zasopel in zmeden zagleda ob sebi mladega moža - samega sebe v pomlajeni izdaji - in mlado ženo, upodabljajočo vrnjeno mladost in lepoto njegove umrle žene: svoja otroka ...! Lovreka, Polonico ...! Čustvo neizrekljivo ganjene, a hkrati tožne sreče zamegli njegov pogled, neznana sladkost ga opaja. Molče pritiska svoja otroka na prsi - in čuti, kako vstaja z njih usodna teža, ki mu je doslej kalila radost in odvzemala pokoj. Konec je potikanja po svetu! Ob njem slonita njegova otroka, ki ga ne zapustita ...

"Otroka!" se mu hripavo iztisne iz ust.

Čez nekaj časa se izmakne njunim objemom in ju premotri z ljubečo pozornostjo, dajajoč ji izraza s presekanimi kratkimi vzkliki.

"Ti si Polonica ...! Kakor da se je rajna mama dvignila iz groba ... In Lovrek ... Cel možak ..."

"Ej, oče, saj že nosim tretji križ," se je nasmehnil Lovrek, hoteč iztrgati očeta iz njegove odrevenele zamaknjenosti in mu olajšati prehod k neprisiljenemu in vsakdanjemu razgovoru. "Dolgo vas ni bilo, zato se vam zdim spremenjen."

"Poslej pač ostanete pri nas, oče," je šepnila Polonica.

"Seveda, dragi otrok. Sicer bi se ne vrnil."

Zdaj se je Gradnikova trojica spomnila na goste, ki so brez besed ali pa samo potiho šepetaje in z vidnim zanimanjem opazovali ganljivi prizor srečanja. Miklausin, ki je medtem prisedel k mizi, pa je z razžarjenim obrazom begal z očmi od Gradnika k vratom, skozi katera je maloprej, po kratkem pomenku s starim trgovcem, smuknila mlada gospodinja.

Medtem ko je Lovrek vabil očeta, naj se priključi družbi, ter ga pričel seznanjati s prisotnimi gosti, so se vrata nalahno odprla. Nato so se spet prislonila in izza njih se je zaslišalo polglasno prigovarjanje, ki je menda uspelo, kajti naenkrat so se odpahnila na stežaj.

IV.

V jedilnico sta pridrobila dva zala otroka, fantek in deklica v starosti treh let, in stekla naravnost k staremu, začudeno zročemu Gradniku, ki ga je fantek brez strahu pocukal za desno hlačnico. Z nedolžnima očescema napeto zroč v neznani obraz, je zaklical z visokim, zvonkim glasom: "Dobrodošli, dedek!"

In mala deklica je ponovila: "Dobrodošli, dedek!"

Gradnik je prebledel kakor zid in se v trenutku nemoči naslonil na svojega krepkega sina, požirajoč z očmi ljubka, pred njim stoječa malčka, ki se ju ni upal niti dotakniti. Tedaj je pristopila gospodinja, se z levico oklenila svojega moža, z desnico pa pokazala na oba otroka: "Saj dovolite, da vas pozdravita tudi vaša vnuka! To je Bojan, najmlajši Gradnik!"

"No, Bojan, daj dedku roko!"

"Pa še ti, Metka!"

"Moja punčka!" je zažarela Polonica in pritisnila deklico k očetu. "Metka, tudi ti daj dedku roko!"

Otroka sta ubogala. Temnolasi Bojan se je srčno oklenil Gradnikovega palca, zlatolasa Metka pa se je z boječo nežnostjo dotaknila njegovega mezinca. Tako zbrani so nekaj časa ostali brez besed, kajti starec se ni ganil, boječ se, da bo prehitro minila nepopisna radost, ki se je kakor morje prelivala v njegovi duši. Samo mišice na njegovem obrazu so podrhtevale in ostre gube so se vnovič napolnile s svetlimi, nezadržno polzečimi solzami. Ob pogledu nanj sta zaihteli še mladi ženi in celo Lovrek si je začel gnesti oči.

"Mamica, jočeš?" je vprašala Metka, pripravljena, da bruhne v jok, a tudi njenemu malemu bratrancu sta se ustnici že sumljivo kremžili.

Ob dekličinem vprašanju se je starec nasmehnil. Obrisal si je solze in pokleknil k malčkoma, vzel vsakega na eno roko, ju najprej tesno pritisnil k sebi, nato spet vstal in jima ljubkovalno govoril: "O zlata srčka! Dušici nežni!"

S srečnim, nekako izgubljenim smehljajem se je oziral po sinu in hčeri.

Zdaj, je menila Vida, je bil čas, da si tudi njo malo natančneje ogleda, zato je rahlo dregnila moža in mu polglasno rekla: "Ej, Lovrek, snahe pa očetu ne maraš predstaviti?"

"Čisto sem pozabil," se ji je opravičil Lovrek in jo odvedel k očetu, ki je še vedno v čudoviti zamaknjenosti opazoval otroka.

"Ljubi oče, še Bojanovo mamico, mojo ženko Vido morate spoznati!"

Starec se je zavzel: "Ta gospa ...? Ona je tvoja žena?"

"Seveda."

"Potemtakem si ti ..."

"Da, oče, jaz sem lastnik Belega dvora," ga je s ponosom dopolnil sin. "Nisem pozabil vaših besed! Na svojem stojite, oče, kajti Beli dvor je že nekaj let spet naš ..."

"Spet naš?" je vzdihnil Gradnik. "Brez mene? Kar brez mene je šlo?"

In namesto, da bi se razveselil, ga je prevzelo globoko razočaranje, spojeno z neko topo žalostjo. Njegove oči so se uprle v tla, kakor da jih je sram, dvigniti se k sinovim. Zazdelo se mu je, da so bile vse prestane muke zaman, ker ne prihaja domov kot reševalec, kakor si je tolikokrat naslikal v bridkih letih svojega pregnanstva, marveč kot berač, kot nebodigatreba, ki ga iz usmiljenja sprejmejo pod streho. Vida, ki se je s tenkočutnim razumevanjem vživela v starčevo dušo, je svojemu možu nekaj zašepetala na uho, nato prijela otroka za roki in ju odvedla k varuški na vrt, odkoder se je nekoliko kasneje zaslišal razigrani otroški smeh.

Starec se je plašno ozrl na sina.

"Spet je naš," je z vzdihom ponovil in položil roko na svoje bolno utripajoče srce.

"Ali ni tako dobro, oče?"

"O, dobro, dobro! Toda, otroka moja," je zdaj planilo iz njega, "sram me je pred vama. Vse sta opravila sama, brez mene, ki sem si domišljal, da odkupim Beli dvor in vama ga poklonim. Sram me je! Za nič nisem na tem svetu! V sramoto sem vama bil v mladosti, v nadlego zdaj v starosti ... Saj me ne moreta imeti rada ..."

"Nikar ne govorite tako, oče!" je zajokala Polonica.

Lovrek ga je rahlo prijel za roko in mu dejal z nežnim očitkom: "Kako vam pride kaj takega na misel? Vedno smo se vas spominjali v ljubezni ... Sicer pa, poglejte dokaz!" je dostavil, kažoč s prstom na steno.

Starčev pogled je obvisel na dveh velikih oljnatih slikah, predstavljajočih njega samega in njegovo ženo, ko sta bila še mlada. Blesk proti zatonu se pomikajočega sonca se je poigraval na pozlačenih okvirih, obžarjal lepa obraza in jima vtiskal značaj spoštljive ljubkosti. Podobi sta učinkovali živahno, čeprav sta bili očitno izdelani po fotografijah.

Starec je samo težko zasopel in stisnil otroka k sebi.

"Zdaj pa še drugo!" je nadaljeval sin. "Brez vas, da sva opravila? Kaj pa vaša pomoč v najhujši sili, vaš v slavonski šumi krvavo prisluženi denar, ki nama je bil nebeški dar ... Le z vašo pomočjo smo se na Gradišču gospodarsko dvignili in vzdržali ..."

Na očetovih ustnicah je zaigral sproščen smehljaj: "Ali je to res, Lovrek?"

"Res! Bog mi je priča!"

"No, če je tako, je pa dobro!"

Oddahnil se je, kakor da je odložil težko breme in se nahitro spomnil: "O ti presneti Miklausin, ki me je vodil za nos! Saj bi mi lahko takoj vse povedal."

"Nemara vas je hotel presenetiti ..."

"Dobro se mu je posrečilo. Torej on ti je prodal posestvo? Drago?"

"Samo vaše resnične dolgove sem mu povrnil."

"Hudo se je spremenil ... Kdo neki ga je tako predrugačil?"

"Njegov sin ..."

"Njegov sin? Glej no, saj mi je nekaj pripovedoval. Počasi se mi svita. Gotovo bi že prej uganil resnico, če bi ne bil tako razburjen. Opazil sem namreč, da se je sumljivo izmikal, ko sem ga vprašal po sedanjem gospodarju Belega dvora ..."

"Vse podrobnosti izveste pozneje! Zdaj pa res ne smemo več puščati naših gostov samih, pa tudi vi ste gotovo lačni, žejni in utrujeni ..."

Oklenil se je očeta okrog pasu in ga je odpeljal k mizi, kjer ga je predstavil svojim gostom.

"Prijatelji, moj oče stoji pred vami. V naše veliko veselje se je po dolgih letih vrnil na Beli dvor."

Gostje so zahrumeli, vstajali s stolov in se po vrsti seznanjali s starcem, ki je krepko stiskal iztegnjene roke: najprej svojemu zetu Janezu, njegovemu očetu in materi, nato ostalim, Vidinemu očetu, domačemu župniku, dvema gospema, Vidinima prijateljicama, in nazadnje starejšemu, smehljajočemu se gospodu z gosto, že močno osivelo brado.

"Vas moram pa poznati ..." je menil Gradnik negotovo.

"Gospod nadučitelj Urbančič ..." je povedal Lovrek s pomenljivim glasom. "Brez njega, ne vem, kako bi bilo z Gradnikovima otrokoma ..."

"Vi ste!" je vzkliknil starec in dolgo stiskal učiteljevo roko ter se ob tem seveda spomnil na usodno noč svojega bega ter na srečanje pod samotnim križem.

Ni in ni mogel najti pravih besed.

"Gospod nadučitelj," je dejal, "tistikrat vas je sam Bog poslal ubogemu grešniku v tolažbo. Ne premorem besed, da bi se vam dovolj zahvalil ... Huda leta v slavonskem gozdu sem pretolkel edino s pomočjo vaših pisem ... Venomer sem jih prebiral ..."

"Brez zahvale, prosim," se je branil nadučitelj Urbančič, "kar sem storil, je bila moja človeška in vzgojiteljska dolžnost. Hvalabogu, da ni bilo brez uspeha."

Nadaljevanje njunega razgovora je preprečila gospa Vida, ki se je odločno polastila svojega tasta. Posadila ga je med Lovreka in Urbančiča, mu naložila poln krožnik jedi in ukazala, naj se jih nemudoma loti. Njena ljubezniva resnoba je starcu močno ugajala in brez ugovora se ji je pokoril. Medtem ko se je posvetil ne ravno neprijetnemu opravilu, so se ostali gostje spet razživeli in zapletli v živahno kramljanje. Ni trajalo dolgo, ko je po dvorani znova zaživela poprejšnja dobra volja, ki jo je podžigal odličen ljutomerčan, iskreč se iz visokih brušenih čaš. Med učitelji na drugem koncu mize se je oglasila razigrana pesem ter kot blagodejna znanilka veselja poletela nad belodvorsko kotlino. Tudi ostali so pritegnili in ubrani zvoki so vedno močneje plavali v nagibajoči se dan.

V.

Sredi petja je stari Gradnik, ki se je počutil zelo srečnega, prenehal jesti in se zastrmel skozi odprta okna. V daljavi so žareli temnordeči, razbeljenemu železu podobni robovi sivih planin. Dotikajoč se strmega Smrekovca, so se v pobožni slogi vzpenjali k nebu trije beli zvoniki Svetega križa. Na vrhu kupole Plešivca se je v večernem soncu razcvetela cerkvica svete Uršule v prelepo rožo in z Oljske gore se je vse do starčevih ušes prelivalo globoko in blagozvočno brnenje romarskih zvonov, stapljajoč se v nastopajočem mraku z raznolikimi večernimi glasovi. Večerna pesem gozdov in poljan je priletavala na perutih lahnega vetra pa spet bežala.

Kdaj mu je bilo še tako lepo pri srcu? Oh, dolgo je že tega! Takrat, ko je ob takšnih urah s svojo mlado ženo posedel na verandi, z otrokoma v naročju ... Takrat, ko je po opravljeni dolžnosti iskal razvedrilo v krogu svojih dragih ... A tisto srečo si je sam zapravil ... Skoraj so ga znova premagale solze, zato je spustil pribor iz rok, položil sinu roko okrog vratu in se mu nasmehnil: "Oj, ti moj fant!"

Tik ob njem je s tankim, opozarjajočim glasom zazvenel kozarec. Nadučitelj Urbančič si je izprosil posluh in vse oči so se zazrle vanj.

"Spoštovana družba, dragi prijatelji!" je ogovoril vse navzoče. "Danes sem že enkrat izpolnil prijetno dolžnost, ko sem nazdravil slavljenki, naši spoštovani mladi gospodinji, toda srce mi narekuje, da se dvignem še drugič, kajti Beli dvor je na današnji dan doživel nenavaden dogodek: vrnil se je njegov stari gospodar, vrnil po dolgi odsotnosti pod to streho, ki je ni nikoli pozabil, vrnil k svojim dragim, ki jim je v letih stiske in trdega dela zvesto pomagal v njihovih prizadevanjih, redno jim pošiljajoč v daljnih krajih prisluženi denar. S svojo zares veliko požrtvovalnostjo je pomagal svojima otrokoma na noge, da sta lahko znova pridobila izgubljeno domačijo. Pozabljeno je staro sovraštvo, izbrisana je nekdanja krivda, poravnani so vsi računi ... Z mirnim srcem lahko uživa jesen svojega življenja in se veseli razcveta Belega dvora, ljubezni svoje družine in odkritega spoštovanja vseh, ki poznajo njega in njegovo delo. In tako mu želim iz vsega srca, da bi v krogu svojih dragih na Belem dvoru in Gradišču preživel še mnogo let neskaljene sreče!"

"Živijo, živijo!" so se oglasili gostje in trčili s slavljencem. Urbančič je počakal, da se je hrup pomiril in nato končal.

"Hkrati še enkrat nazdravljam naši mladi gospodinji, ki obžarja Beli dvor z bleskom sreče in lepote, nazdravljam mlademu gospodarju, našemu vrlemu Lovreku, nazdravljam njunemu ljubkemu sinčku, najmlajšemu Gradniku, nazdravljam prelepemu Belemu dvoru in vsemu Gradnikovemu rodu! Naj živi, cvete in uspeva! Nazdravljam pa tudi vsem belim dvorom naše slovenske in široke jugoslovanske domovine! Usoda vsakega izmed njih je usoda celote! Naj bo srečna in vesela!"

Gostje so se vnovič navdušeno priključili Urbančičevi zdravici, trkali in vzklikali ter se med radostnim žvenketom kozarcev prerivali sem in tja ob mizi, nazdravljajoč posebej vsakemu članu Gradnikove in Kotnikove družine, ki so z jasnimi lici sprejemali dokaze ljubezni in prijateljstva. Zadonela je vznesena domovinska pesem ter poletela nad dolino.

Stari Miklausin se je s težavo prerinil do nekdanjega nasprotnika, mu s tresočo roko nesel kozarec naproti in ga z drhtečimi ustnicami prosil: "Kajne, Gradnik, med nama je zdaj vse pozabljeno in poravnano?"

"Vse, vse!" je odpustil Gradnik, trčil z njim, izpil v dušku in ga objel. Starca sta se razjokala kakor otroka in se kar nista mogla izpustiti, dokler ju ni objestna vinska pesem iztrgala iz njune ganjene zamaknjenosti. Vedrih obrazov - oprijeta pod roko - sta pristopila k mizi in po svojih močeh sodelovala pri petju, ki je mogočno donelo po sobani.

"Kol'kor kapljic, to'lko let

Bog nam daj na svet živet' ..."

Družba se je razživela in pesem je sledila pesmi. Ko so se grla nekoliko izsušila in ohripela, se je vnovič razpletel pomenek. Pravo priložnost je zdaj izkoristil stari Gradnik in se oddolžil Urbančiču.

"Najstarejši Gradnik sem, zato se moram zahvaliti v imenu vseh. Kar se tiče mene samega, sem ganjen, ker sem našel med vami toliko nezaslužene ljubezni; vesel sem, ker sem spet na svoji dragi domačiji, in žalosten, ker mi ni dano, da bi do konca popravil svoj greh. Jaz, ki sem Beli dvor zapravil, bi ga moral otrokoma spet vrniti ... S tem namenom in upanjem sem zdržal tako dolgo in tako daleč stran ... A kaj se zgodi? Zdaj, ko bi lahko uresničil svojo željo, se pokaže, da je že vse storjeno ..."

"Oče, oče," je prekinil Lovrek očetov govor z glasnim smehom, "nikar ne obupavajte! Beli dvor in Gradišče rasteta in napredujeta. Denarja je bilo pri nas zmeraj premalo. Če boste hoteli, boste lahko tudi zdaj korenito pomagali ..."

"O, če je tako," je menil Gradnik vidno potolažen, "mi pravzaprav ni treba dalje govoriti. Samo eno še rečem: Bog vas živi in hvala vam! Svojo glavno zdravico pa moram prihraniti za najvrlejšega človeka pod soncem, za gospoda nadučitelja Urbančiča, ki se je z ljubeznijo zavzel za moja otroka. Gradniki ostanemo večno njegovi dolžniki, naša hvaležnost ne premine nikoli!"

Spet so zapeli kozarci in preglasili učiteljeve ugovore; spet se je bučna pesem zarezala v tihi večerni mrak, ki je medtem s temo napolnil še zadnje kotičke, prižgal zvezde na visokem nebu in sprostil govorico poljan in bregov.

Gostje so se pričeli odpravljati. Zahvaljujoč se za izkazano gostoljublje, so soglasno zatrjevali, da ne pomnijo tako prijetnega godovanja. Tudi Janez in Polonica sta se poslovila - z zaspano Metko na rokah, kajti ves dan so bili zdoma. No, z Gradišča res ni daleč do Belega dvora, nemara se še nocoj vrneta na družinski pomenek, vsekakor pa jutri.

Domačini so goste pospremili do ceste, kjer se je poslavljanje še enkrat ponovilo. Nato so se domači vrnili v jedilnico, ki je bila zdaj skoraj prazna in kar nekako zapuščena.

Ko pa je varuška prinesla malega Bojana k materi, je poprejšnji vtis takoj izginil, kajti malček je napolnil sobano s svojim veselim krikom. Brez strahu je splezal k staremu očetu, udobno zleknjenemu v velik naslonjač, ki mu ga je bila snaha pozorno primaknila, ter obsul starca s kopo vprašanj. Lovrek ju je nekaj časa zamišljeno opazoval, nato pa stopil na balkon, kjer se je zatopil v blago tišino dolinske noči.

Lepo mu je pri srcu, a še lepše mu postane, ko se ga dotakne žametno mehko ženino lice.

"Danes si srečen, Lovrek, kajne?" zasliši tik ob svojem ušesu njen glas.

Lovrek ne more odgovoriti, samo svoj obraz prisloni še tesneje k njenemu, stisne njeno lepo dobro roko ter jo, prisluškujoč enakomernemu utripanju žile v njenem zapestju, poljubi z neko pobožno zavzetostjo. Ali je vse to res? Res je, res ... Ob njem je ljubljena žena in skozi balkonska vrata pristreza drage glasove: nedolžno otroško čebljanje svojega sinčka, ki mu resno odgovarja globoki glas njegovega očeta ... Da, zdaj čuti: doživlja, z vso dušo doživlja ... Doživlja trenutek, ki se nikoli več ne povrne ... Preteklost se spleta s sedanjostjo in tke drobne, majcene nitke v daljno, neznano bodočnost ...

K O N E C


Roman je jezikovno redigiran. Redakcijo je pripravil urednik novega ponatisa iz leta 1996 Ivo Stropnik, ki je tudi prijazno posredoval besedilo. V nekoliko spremenjeni obliki in s Stropnikovimi opombami ter Hladnikovo spremno besedo sta roman izdali Založba Karantanija iz Ljubljane in Založništvo Pozoj pri Kulturnem centru Ivana Napotnika iz Velenja v zbirki Lastovka v nakladi 1300 izvodov; slednje je tudi obdržalo pravico do razmnoževanja dela, zato je pričujoča html-oblika, ki jo uredil Miran Hladnik, le za akademsko uporabo.

VIR: Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (Miran Hladnik)




Komentarji

Oglas sponzorja




Prihajajoči dogodki