Valentin Cundrič: Molitvenik peščeni

Motto

Surovi prsti te prestrežejo.
Telo ni razlog za namen.
Oblečejo te in obujejo, obvežejo.
Nazadnje pa si opuščen.
Otipali so v tebi rez besed,
žlebičke, po katerih si curljal.
Enakosti in bratstva suho sled:
vigrano igro si izdal.
Valpurgin bič in potlej stok:
heroičnost človečnosti,
razsutost daleč naokrog
besedoskrunstvo zataji.
Etapa preživelosti
telesa: ki je, ker ga ni.

 

1. venec

Surovi prsti te prestrežejo.
Pripaberkuješ jok in smeh,
ta dvojčka, ki zaležejo
ju v revnih in bogatih dneh.
Kako prebran je človek, o prebran
iz količin in mer.
Roke koliba so za dan,
srce pa za večer.
Ročaji kruha in ročaji vina
te režejo v dlani.
Za gnoj spomina
misliti in vedeti sprhni.
V cunjah ali v svili
plevelnato srce zacvili.

Plevelnato srce zacvili,
po njem volkovi se pode,
ki kruti so in mili.
Usoda jih razje.
Je grčavo vejevje dni,
ne da se upogniti.
Kar tja obesiš, tam visi.
Visijo stare niti.
Oblečeš solze v belo platno
z gnilim nageljnom v laseh.
Pokleknil boš na cesto blatno,
glej, rožam na očeh.
Ljudje z obljubami postrežejo
in rešnjo pot zarežejo.

In rešnjo pot zarežejo,
če so razpoloženi.
Človeška riba si, ki v mreže jo
ujamejo blagoslovljeni.
Srce je ta, ki zdaj osupne
in zdaj veselo cepeta.
Razum pa ve, da čute skupne
sva že kdaj okrušila.
Izdiral si ga boš iz perutnic
dozorel in obran,
boš dvigal do upalih lic
drobljivi krhki dan.
V strohneli žili
vrtinci duše so zavpili.

Vrtnici duše so zavpili
skoz vegaste kosti.
V cvetlični banji gnili
so podivjano orgijo se šli.
Kako telo bo razumljivo
v lučeh prisojnega sveta!
Meso ni ozdravljivo,
obup zacepeta.
Je krpa upanje in vera,
da si ju mečemo v oči.
Življenje je prastara bera
z iverjo dneva, z iverjo noči.
V stoletjih hlipajočih
prihodnost ne trpi navzočih.

Prihodnost ne trpi navzočih.
Kobule zvezd, kobul ljudi
osipa v vrečo mrmrajočih
in si, ko si.
O duša, ta je iz srebota
in niha, niha bela.
Prečudna so ta pota.
Niha, niha preperela.
Z zvijačami na jamborih
izplul bi vsak večer.
A svet je kakor mrzel dih,
kot ostra čer.
Morijo tvoje miroljubne sle
in sončnica besed se ospe.

In sončnica besed se ospe
na hrapav ščit tišine.
Zasuje tvoje mirne sne.
Dežujejo skomine.
Za črnim stenjem dneva bivaš,
kot biva le krvnik.
Mojbog, le kaj izzivaš,
čigav si le dolžnik.
Z gomolji hrepenenja, s krhlji rok
nemara zdajle trepetaš.
Še ne poljubljaš nog
in sebe ne izdaš.
Ni kraja krikov vsemogočih:
goriš na stenju mrmrajočih.

Goriš na stenju mrmrajočih
in žalost gola, bosa,
naslonjena na prsi umirajočih
sledi se kakor rosa.
Svet je izlakotnjena ptica,
ki preobjedena povrača.
Beseda vsaka je bodica
prekletega in starega berača.
Zagrnjen v videz in zlaganost
te viška mladi svet.
Prikrit v kreposti in zagnanost,
z verigo bojnih čet.
Se zagnoji vpitje,
življenje te zelo potre.

Življenje te zelo potre.
Lase počešeš, žalost razpletena
ostane polna rje
in s tabo pogubljena.
Ti, zgrbljen angel, boš odrešil svet!
Ti hočeš biti nov cepič,
namočen in ožet,
nov plod, brstič.
Ob jaslih tvojega srca
hrapavi jezik liže zid.
Spoznan si za sovražnika,
za gnusni mit.
Plešeš ples nečedni
po belih parkljih, ki so dedni.

Po belih parkljih, ki so dedni,
poznajo tvojo sled.
V občestvu vrednih si nevredni,
med rožami nasmehov smet.
Odložil boš preplezane obleke,
sramoto in časti,
postajal na bregovih suhe reke,
glas slišal, ki se ne glasi.
Si s sulico odpiraš srčno stran,
priteče kis in smola.
Si čisto razdejan
besedolazec spola.
Z rjuho suhih zmot
boš kopitljal skoz blato in skoz jod.

Boš kopitljal skoz blato in skoz jod
pred gobcem slave in časti.
Čekan človeštva in čekan zarot
te okrvavi.
Besedovidci hočejo na vejo,
imeti te na muhi in na piki,
te vzamejo v dosmrtno rejo,
dokler še plamenijo stiki.
Pod krono iz besed
vzleti privid svetov.
Ranljiva, garjava je smet,
ki vlečeš jo domov.
Kot da osliček si poredni,
boš kopitljal z mareličnimi tedni.

Boš kopitljal z mareličnimi tedni
pred repom vseh in enega,
in boš samo naslednji,
nič novega, nerazloženega.
Zadušnica za svetom včerajšnjim
ganila bi še mrtev grob.
Zaneti ogenj, dim,
in počrni ti slednji strop.
Solzeče žalostinke
poselijo zemljó, oj zemljico,
poselijo ovinke
in vzamejo slovo.
Berač, gospod, berač, gospod,
oj ti podganasti dilaiopod!

Oj ti podganasti dilaiopod,
tvoj ples po parkljih je oglušujoč,
si živa meja pernatih usod
in stan ponižujoč.
Po tvoji vrvi plezajo
od las pa do peta,
v srce crkljivo drezajo
z okruški pesmi in z okruški sna.
Podobo klavnega teleta
prevzel si od črnih rok
po volji neprijaznega očeta,
ki si ga klical bog.
Razjasnjen, zamegljen
nikoli nisi razložen.

Nikoli nisi razložen,
čigava moraš biti vrtenina.
Na vzmet čigavo naboden
kot puh in roževina.
Poginjaš v čredi ali sam
na rogovili belih zvezd,
na rokah starih krutih lam,
ki jih zanimaš kot povest.
Kdo več je, kdo več da,
beseda, človek, kdo izziva!?
Naveza je iz jekla, jantarja.
Nekdo zelo uživa.
Boš kriknil pretepen:
telo ni razlog za namen.

Telo ni razlog za namen,
je vsiljeno, podtaknjeno,
in vzameš ga, čeprav si nebogljen
še bolj; telo odmaknjeno.
Curljaš izpod pečin vesolja,
izkoreninjen tam ondod
in te zvrtinči tuja volja,
pozabiš sled in pot.
Dražljiva orgija si pravzaprav,
rojiš iz dneva v dan,
premer si teh planjav, dobrav,
zapičen nekam in vklesan.
S spočetjem te raznežijo,
Surovi prsti te prestrežejo

2. venec

Telo ni razlog za namen.
Trenutek rojstva je črviv.
S spočetjem, s smrtjo ograjen
si čil in gnil.
Kako je čuden tale svet.
Zdaj streha je, zdaj klet.
Kako je čuden tale svet.
Zdaj streha je, zdaj klet.
Telo se jeseni.
Beseda kakor luka
se čisto presuši
in jo zalije muka.
Molčiš v zavrelici pričakovanja
in glas, ki kliče, te izganja.

In glas, ki kliče, te izganja,
v njegovem ogledalu
podoba trhlega si panja
na mrzlem nakovalu.
Kako je čuden tale svet.
Zdaj biser je, zdaj smet.
Kako je čuden tale svet.
Zdaj biser je, zdaj smet.
Beseda tu pa tam zaveje
ledeno v tople dni
in glas kot kupček preje
samoten počrni.
A misliš, da si prerojen:
v ozvezdju dni si razglašen.

V ozvezdju dni si razglašen,
nekak besedoljub.
Razuma si osvobojen,
srca in drugih bub.
Kako je čuden tale svet,
najbrž je malce nor.
Kako je čuden tale svet,
glej: suženjstvo, potem upor.
Telo je čudno trpek stan.
Za vlado se bori.
A kdo njegov tlačan
naj bo – kdo ni!
Odkloniš kult odvisnosti in spoštovanja
in plat besede te oznanja.

In plat besede te oznanja,
kot da si klavni dar
zapet pod gumbi vzdihovanja.
Jecljaj iz ust utvar.
Kako je čuden tale svet,
namoči te v lepljivi med.
Kako je čuden tale svet,
namoči te v lepljivi med.
Nekoč se bo pa zvečerilo,
polegli bodo griči
na tvoje črno oblačilo,
ki svet ga zdaj pravljiči.
O pesmi blagoslovljene!
Iz moljev strune so spletene.

Iz moljev strune so spletene
in viškajo napev.
Iz pesmi ene in nobene
suklja motiv se zrel.
Kako je čuden tale svet,
postaneš ljudski cvet.
Kako je čuden tale svet,
postaneš ljudski cvet.
Kako bi mogel natakniti
rokav iz črnih ptic.
Začel si jih krotiti,
ubogajo na klic.
O prihitijo, prihitijo,
nad ječami glasov se oglasijo.

Nad ječami glasov se oglasijo
jeziki oblasti.
Besede zamolčane obvisijo
nad režami pasti.
Kako je čuden tale svet,
upornik mora spet na tlako.
Kako je čuden tale svet
namesto krone nosi spako.
Kako si bil lahak, lahak
brez srčnih uteži.
Ovil si se kot mladi mak
čez steno slave in moči.
A želje so bile odslovljene.
Mumije oči so presušene.

Mumije oči so presušene,
ne more sreča jih odkleti,
bile so pač zagovorjene,
da bodo bivale v kleveti.
Kako je čuden tale svet,
nastane red kakor popred.
Kako je čuden tale svet,
nastane red kakor popred.
Namočen v srd besed,
namočen v smrad glasov
zafrfotaš skoz svet, skoz svet.
Kako bi rad domov!
Vsi, ki te preživijo,
kako naj te ne izgubijo.

Kako naj te ne izgubijo
prostranstva zemlje in neba.
Kako naj zaredijo
čebulico razuma in srca!
Kako je čuden tale svet,
kot volk premenja dlako.
kako je čuden tale svet,
zdaj pije vino in zdaj mlako.
In zdaj se prikazuje
kot gobava bolnica.
In spet te prežvekuje,
ti sope v bela lica
V malikovalskih dneh te ni.
telo je brez poti, je brez poti.

Telo je brez poti, je brez poti
in nič ga ne okrona.
Zato ne zaslovi
v dneh Deukaliona.
Kako je čuden tale svet,
ko hoče vzeti te na ramo –
Kako je čuden tale svet,
te vrže v prvo jamo.
Ožuljena čutila
so topa, brez spoznanj.
Prihuljena čutila
te vodijo zaman.
Te up, obup razjesta,
saj duša ni nobena cesta.

Saj duša ni nobena cesta,
in skala je objokana
in zanjo ne izvesta, ne izvesta
nebo in zemljica razpokana.
Kako je čuden tale svet,
zalaja kot z verige snet.
Kako je čuden tale svet,
zalaja kot z verige snet.
Pretapljajo te v črno sled,
kapljajo te skoz vzdihujočo noč.
A ti prišel si le umret
v ta dan in v ta obroč.
Pridružiš se brez volje in moči
besedi v jezeru krvi.

Besedi v jezeru krvi
življenje se le zdi.
Besedi v jezeru krvi
življenje se le zdi.
Kako je čuden tale svet,
ukaže, gre na tlako.
Kako je čuden tale svet,
izžre, izžre navlako.
Od rok do ust, od rok do ust
je dolga pot, je kratka pot.
Po njej po štirih gre Prokrust,
še kakšen drug gospod.
Resnica in pravica tega mesta,
kako naj se razvesta!

Kako naj se razvesta
ta koža in ta kost!
Kako naj se razvesta
ta koža in ta kost!
Se oglasiš kot labirint
z odmevi, z njimi in brez njih.
Zavlečeš v sence hiacint
svoj jok, svoj stok, svoj krik, svoj vzdih.
Izmit si z zibeli sveta,
odkrušen z druge milosti.
Na deblu izobčenja doma
izzivaš neprozorne dni.
Te povzdigujejo v nebo,
samo da te zasežejo.

Samo da te zasežejo,
si razdelijo deleže.
Že so na cilju in gredo
nazaj med svoje beleže.
V uho zapneš si tanek krik
in zdolaj teh planin
zaženeš krik in vik
na podu brazgotin.
Obljubljena dežela je prevara,
obupaš nad obupom, kar je zmota.
Življenje te tako začara,
da si sam sebi dota.
Te kar tako ukrešejo,
oblečejo te in obujejo, obvežejo.

Oblečejo te in obujejo, obvežejo.
Oklepajo se divje tvojih rok
in nepremišljeno te zaprisežejo,
da bodo vedno zate bog.
Srce se orosi, se orosi
kot v šipo dihaš vanj.
Preteklost, ta zvodnik molči
in takim si izdan.
Peruti zlomijo ti in izpulijo,
votlino srčno zamaše s pestjo.
Za tvojim hrbtom se prihulijo
in ni jim za slovo.
Le kam boš odslovljen:
telo ni razlog za namen.

3. venec

Oblečejo te in obujejo, obvežejo,
urečejo v krohot,
ki se mu vidi bistro dno,
zastraženo od vsepovsod.
V hlevu tvojega srca,
v skednju tvojega razuma
žrebiček iskri topota,
Žrebe strahu, poguma.
Iz stolpa tvojih dni
vzletavajo svetovi, lune,
ki njih števila konca ni.
Življenje te presune.
Ko tvoji udje spe,
s kosami spola te kose.

S kosami spola te kose,
začarajo od glave do peta
v stezo, ki jo grade
od žene do moža.
Veronika srca, razuma
te prime čez oči.
In ti poljubiš jo brez suma,
čeprav te pogubi.
Na peclju smeha, joka
iztezaš liste v svet.
Ne veš, kje je razpoka,
skozi katero teče med.
Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo!
Kako te kruto zaprisežejo.

Kako te kruto zaprisežejo
z drobtinami mišljenja.
Boječnost ti oplevejo,
zasujejo razore zrenja.
Tvoj bližnji: volkodlak,
se ti približa, o približa.
Ovit v dišeči slak in mak
se ti približa, o približa.
Odpelje te k drevesu
od sonca, lune stran.
Začutiš trn v očesu,
na glavi jato vran.
Te srečajo ljudje,
te s sabo dobrohotno razsvetle.

Te s sabo dobrohotno razsvetle
sesedeni v obroč medu.
In nihče več ne ve,
kako iz sladkega ledu.
Se v prstih ti zaleže
mrtvih besed sipina.
A volkodlak ti v roko seže,
in v dlani ti ostane grenka slina.
Le v sanjah belo hrepenenje
kot žrtev te lovi.
Zahteva, da življenje
naj tvoje ne brli.
Se jokal boš in se smejal,
prah jantarja bo pa kapljal.

Prah jantarja bo pa kapljal
skoz opomine sanj.
In ti se boš odzval,
čeprav boš kaznovan.
Verige, ki ti jih nadenejo,
boš neko noč napel
in z rožami, ki venejo,
boš v kroglo smrti vel.
Saj tam je izhodišče,
ljubezen in sovraštvo,
Je rojstvo smrti bivališče,
je plahost in bahaštvo.
Če jantar pade ti v oko,
izvotlil bo besedo in meso.

Izvotlil bo besedo in meso
otreben glas, ki te lovi.
Po klinih tostranskih gredo
glasovi lovskih dni.
In volno svojega mesa
boš razobesil po vrtovih,
da vaba boš dežja, snega
in joka po domovih.
In štruca tvojega otroštva
zahrustala bo pod čekani.
In skorje boštva brez poroštva
bo valjal veter po poljani.
Ne boš se skrival ne izdal,
človeka človek bo škrebljal.

Človeka človek bo škrebljal
in miza bo obilno polna.
Vsak čut se bo hahljal
in dan bo črna volna.
Kdor jedel bo, se bo nasitil,
kdor ne bo drugim jed.
S kostmi se preživeli bo okitil,
posameznik in celi svet.
Stonoga množice
se mora nahraniti.
Zapahe vse prežre,
in mora piti, mora piti.
O bežal boš pred njo,
nikomur pa ne bo hudo.

Nikomur pa ne bo hudo
na gluhi Rimski cesti.
Človeštvo je naprej, nazaj odšlo
v povesti in zavesti.
Zato si tukaj sam,
trenutno samcat tu.
Še sam te ne poznam,
ne gledam brez sramu.
Na liliji nebes
se zibaš, nepremišljena žuželka.
In vadiš kratek ples
kot neumrjoča čarodelka.
Telo razdri, telo razdri,
če lubje spola zogleni!

Če lubje spola zogleni,
življenje prazna je lupina.
Telesa ni, telesa ni.
Je duh votlina.
Življenje je obljuba,
in zaobljuba, da ti žal
ne bo in da ne bo poguba,
da se ne boš kesal.
A znamenj te zaveze
ne vidim v nas, ne vidim v nas.
Kar gre, kar leze,
popači svoj obraz.
In za nadaljnjo balo
ostane bore malo, bore malo.

Ostane bore malo, bore malo
v blodnjaku misli in dejanj.
Osončje dnevov bo obstalo,
ne bo ogrevalo več stanj.
A žita so ihtenja
polegla zdavnaj vsa.
In zvezda je mišljenja
ugasla brez srebra.
In zvezda je mišljenja
ugasla brez srebra.
In upanje v zatilju
takole zogleni,
ker v takem izobilju
se človek posuši.
Takole človek brž poplameni
v grmadi in pepelu ljudskih dni.

V grmadi in pepelu ljudskih dni
razum, srce poplamenita.
In kopno, morje v zadnji sli
sta kot boga razvpita.
Razlomljen je glavnik,
zdrobi se ogledalo.
Opljuvan spomenik
Razneseš svojo balo.
In živi se premeljejo
z jeziki, s spolom.
In mrtvi se odpeljejo
še globlje v zemljo pred razkolom.
Kar se bo zamolčalo, izkričalo,
še to se bo samo razdalo.

Še to se bo samo razdalo
na križu trnov in cvetov.
Še to bo izkapljalo
v smrdljivo in hlapljivo snov.
Ne smeš ljudem
zažigati kadila,
in kakor vem,
bo groza glasno vpila.
V to bivanje prisiljeni
rešujemo se kakor noji.
Če čuti so maziljeni,
so nepotrebni boji.
A čut je samo en,
na sto načinov razložen.

Na sto načinov razložen
je nepreplavan jez,
to bivanje, ki mu noben
od živih ni več kakor vez
od jutra do večera,
od žene do moža.
In vrata, ki jih odpira
na trkanje razuma in srca.
Od jutra do poldneva
si vez, ki preperi.
Od jutra do poldneva
si vez, ki preperi.
Namen je izrečen,
nazadnje pa si opuščen.

Nazadnje pa si opuščen
in v klobčič zvit nazaj,
v pozabo odložen
si kot lišaj.
A do tedaj je mnogo dni,
jih moraš preživeti.
Štrleč iz molka in stvari
nobenega ne moreš prehiteti.
Zapisan si in ne zapisan,
to je vseeno, o vseeno,
izbrisan si in ne izbrisan,
vse je pošteno, o pošteno.
Iz molka te izrežejo,
oblečejo te in obujejo, obvežejo.

4. venec

Nazadnje pa si opuščen,
razlit po blatnih tleh.
So rekli: zaželen,
doma v ljudeh.
In stene so vesolja
k tebi primaknili,
kot da je tvoja volja,
da bi te veselili.
Steza od tebe pa do mene
je pot strahov.
Pokrajine zelene
ne pridejo domov.
Sediš na veji dni,
če še tako se siliš med ljudi.

Če še tako se siliš med ljudi,
za njih si plovna pot.
Kdor ni, jim ne diši.
to je že bajeslovna pot.
In ni ti treba iti
v domovje studa.
Nič se ni treba izvotliti,
ker vse ni gruda.
Ni treba se domnevati,
iskati naokrog,
oštevati, pogrevati,
precejati vsak sok.
Čeprav si razdeljen,
med šapami veselja urečen.

Med šapami veselja urečen
med ljudstvo boš razdan.
Pokraden, razdeljen,
pohojen, razdejan.
Brez kažipota v dni
prihodnje moraš iti.
In kar se že zgodi,
pač mora se zgoditi.
Te zvežejo v pripadnost,
v spoštljivega in vljudnega.
A ti preraseš v nenavadnost
in v nekaj čudnega.
Držiš sedmero žalosti
med šapami ihtenja brez oči.

Med šapami ihtenja brez oči
so kronani in križani.
Ponižani v ljudi,
drug z drugim zbližani.
In srca všijejo
v besedo in tišino.
Smeh, jok razlijejo
čez kruh in vino.
Tako jim mine dan
ihtivega pričakovanja,
mehko, mehko postlan
brez razdejanja.
Če si, če nisi v beri,
nemirika življenja ni po meri.

Nemirika življenja ni po meri
in ni in hoče biti naša.
Zato se tudi izneveri,
za dovoljenje ne popraša.
Človek je izgnanec
lepote in besede.
Usode bežni znanec
ne najde polne sklede.
Je polna skleda ječa,
v katero te zaklenejo
in tudi gneča,
v kateri te razdenejo.
Človek je le sled.
Obred prsti ni prav nič svet

Obred prsti ni prav nič svet
in tudi ni odzdrav
na tvoje rojstvo, razodet
je na način bahav.
Je človek osovražen
od kruha in osata,
premražen in pregažen,
kako se dan in noč hahljata.
Čas je obroč, ki te ožuli
in ga ne moreš sneti.
Kraj pest, ki se prihuli
in hoče te ožeti.
Beseda naj se razčeperi,
meglena vest se izneveri.

Meglena vest se izneveri.
Človeku človek je pitnina.
Bližnjega razčetveri.
Človeku človek je le glina.
Človeka človek bo prekrižal
z besedami razjedenimi,
da bi mu smrt približal
z urami medenimi.
A srce se prijema
s tostranskimi dlanmi,
in duša, ki je nema,
se tega ne razveseli.
Zagrne te jesenski pled,
na vekov veke si zajet.

Na vekov veke si zajet,
da boš napoti komurkoli.
Zato si bil spočet
in rojen za nikoli.
Na poti si k telesu
in greš od njega stran.
Pripravljaš se k slovesu
kot čivkajoči dan.
Na tebi brana časa
in kraj na njej stoji,
beseda pa kot jasa
ponuja ti dlani.
Kot da si moker prod,
megleno pljuskaš iz kota v kot.

Megleno pljuskaš iz kota v kot,
oplakneš noč in dan.
Skoz leglo zmot, zarot
oplakneš kot postlan.
Snel boš popotna krila
beraškega sveta.
Sežgal scefrana oblačila
boš postopaškega srca.
Za tole si priklenjen,
za prestol in oltar,
čeprav si bil namenjen,
da boš svobodna stvar.
Se ne in se izve.
Grozote derejo ti skoz ime.

Grozote derejo ti skoz ime
in pahnjenost na dno
gotovo te do dna razje,
razje ti up in slo.
Le kakšen sladki med
si hotel obroditi,
in svet, ves svet
si hotel pogostiti.
Pa strahovlada
zasenčenih oči,
kot je navada mlada,
od tod besede ni.
Besede ni od tod do tod,
dan poka kakor smolnat sod.

Dan poka kakor smolnat sod,
se s kožo tvojo je ozaljšal.
A ni človeški plod,
življenja si ne bo podaljšal.
Drobtina večnosti,
ki v ustih peče,
in z urami nespečnosti
resnice ne doreče.
Stanuje daleč, daleč stran,
o stran od živih in od nas,
ne ve, da je očakovan
in blagrovan vsak čas.
Zaman ga ne slave,
v njem zvezde se ponovno zarede.

V njem zvezde se ponovno zarede,
med menami vesti
ugašajo in se svetle,
kot vidijo ljudi.
Če čas je za priletnost,
za slavo ga gotovo ni.
In ni ga za prijetnost
vseh tostranskih stvari.
Ni časa za minuto,
da bi svoj rob spoznal
in svojo pot podsuto,
ki bi jo rad zaznamoval.
Pohojen in požet
si končno s kavlja zemlje snet.

Si končno s kavlja zemlje snet,
navdih in strah podjetnosti,
preveč si bil razvnet
za svet in vse prevzetnosti.
In stene so besede
kot led, kot led.
In stene so besede
kot led, kot led.
In se ne moreš nasloniti,
da bi si mogel oddahniti.
In se ne moreš nasloniti,
da bi si mogel oddahniti.
O ti postana jed!
Otipali so v tebi rez besed.

Otipali so v tebi rez besed,
besedočastja mrtvo krinko.
Zato da sled razjed
izrežejo, besedohlinko.
To ljudski je mrčes,
kako te obletava.
Beseda pa je jez,
visoka gosta trava.
Čeprav si malodušen,
te ona okrepča.
Pozida te, če si okrušen,
odnaša iveri snetja.
Si eden in noben,
nazadnje pa si opuščen.

5. venec

Otipali so v tebi rez besed,
heroičnost glasov.
Polizali so zadnjo ped
medu, ki tekel je domov.
In glas besede,
ki ti na ustih je visel,
besede svetloglede,
je pač porumenel
Kot kaplja svojih dni
visiš na veji kraja.
Visiš med rožami,
nič te ne baja.
Ti, ki so te vzeli,
na brani so sveta čepeli.

Na brani so sveta čepeli
človeški kruljavci.
Zdaj žalostni in zdaj veseli,
človeški buljavci.
So oblečeni v tančico niča
nad tabo švigali,
lahko postaneš priča,
kako so se sežigali.
A veje tvojega mesa
so za človeštvo kup pepela.
Peterica sveta
te bo vesela.
To je ponarodeli led,
na vrvi je obvisel sivi svet.

Na vrvi je obvisel sivi svet,
je krušni čas razvpit.
Beseda hoče svojo smet,
o ti norčavi adamit!
So vrgli ti besedo-kost,
in ti jo boš grizljal,
grizljal poslednjo boš norost,
na mostu do človeštva stal.
Posulo z gnilo te prstjo
človeštvo bo vesele volje.
Ker te nazaj ne bo
in drugič bo takole bolje.
Binglja svet žalostni, veseli,
Ni znano, kdaj ga bodo sneli.

Ni znano, kdaj ga bodo sneli,
mrliča gnilega,
in kdo so preživeli
mrliča milega.
Pogine se pod lastnim jazom,
bolščiš v neznan pogled.
In se nasitiš pred porazom,
saj greš nemilo milost žet.
Zrcala in glavniki
za žive so okras vsak dan.
Mrliči s kriki in dotiki
najavljajo svoj stan.
Rogovi kraja so snetjavi,
rogovi časa so krvavi.

Rogovi časa so krvavi.
Ljudje so koža, plašč samo,
v katerih se pojavi,
če mu je dolgčas in hudo.
Okoli svojih črnih čepov
naš smeh in jok si nakaplja.
Požene tisoč drobnih repov,
da nas ovija in sesa.
Nezvesti pes in stara crka
lahko bi mu zaklicali,
v podobo tisočega mrka
bi mu naricali.
Nasmehneš se v medklice,
grozdičje let nakremži vsako lice.

Grozdičje let nakremži vsako lice,
gnijoči prašni stvor,
nakremži kaplja te medice,
cedi se iz ihtavih por.
Kaj ješ, oblečeš in popiješ,
so ostri rjasti žeblji,
pod njimi kakor trta vzkliješ,
pribit na dneve in noči.
Kdo je s teboj oblečen,
kdo je s teboj obut,
ne veš in je kot ti povprečen,
in je krvav, podplut.
V sramoti, v slavi
mučenci so in niso pravi.

Mučenci so in niso pravi,
so redkost in vsakdanjost,
so skromni in bahavi,
notranjost in zunanjost.
Prgišču čutov in prgišču dni
so se odpovedali,
iznakaženo meso in kri
v obliko novo so precejali
Človeštvo, to je drajna stara,
dotrajana, prežvečena.
Razmajana prevara
in sla pokvečena.
V navdih letijo ptice,
v snop ljudski kotijo lisice.

V snop ljudski kotijo lisice
pohabljene občutke.
Ljudje iz pločevine, žice
spreminjajo se v lutke.
In glodajo koščeno posteljo
in grabijo po mozgu rjuh.
Mesovje sten je pernato,
na vratih ždi beračev sluh.
Z goltancem tvojim govori,
po tebi hodi, ne po cesti.
Tvoj bližnji! ki cveti
na steblu tvojem v tvoji vesti.
Kričijo in molčijo,
na skrinjah dneva posedijo.

Na skrinjah dneva posedijo,
spreminjajo se v plesen,
drug drugega ogradijo
na večer in na jesen.
Skoz topli vosek mesečine
zaplavajo s plavutmi
iz očakujoče razvaline
zakrožijo s perutmi.
Po klinih čutov pot navzdol
jih vodi od besede,
načne jih stari molj,
o molj razjede.
Se ne gredo več za pravico
ljudje, obglodani v bodico.

Ljudje, obglodani v bodico,
sede med zemljo in vesoljem,
v kasiopeji živih prožijo puščico,
ovito z besedoboljem.
Napete strune so vesolja,
med njimi kot mrčes vise
prebodeni z bodicami okolja
otroci, žene in možje.
Med zlogi blagra sonca ni,
iz čeljusti se pojočih
jok, razočaranje kadi –
odsotnih in navzočih.
Če duše ne medijo,
odpojejo in se solzijo.

Odpojejo in se solzijo
pod umorjenim spomenikom,
ki v molk-zlato ga raztopijo,
opasani z besedo, krikom.
In splav odrinejo naprej,
in splav je brez poti.
Nad njim ni jate vej
in paše zvezd v daljavi ni.
Na statvah svojih dni
zapredejo svoj opomin,
ki se na luči raztopi
v ihtenju krutih bolečin.
Zapro v sprhnelo se koščico,
so v rodu z izgubljeno prepelico.

So v rodu z izgubljeno prepelico
z ostružkom belih zvezd
zašli na slepo so mejico
živet pohabljeno povest.
Ozvezdja čutov počrnijo
med zlogi odločitev in povelj.
Nič več ne zagorijo
med zlogi upanja in želj.
Vse vrče z vodo, vse vrče z vodo
bo kukavica v gozdu pela.
A noč človeku je svobodo
in luč in srečo vzela.
In nisi črv, nisi pav,
otipali so v tebi gnoj krvav.

Otipali so v tebi gnoj krvav,
in čas, ki se gosti
in kraj, ki je zaznamoval,
da si in da te ni.
In tvojo dušo v stročju
nosili so naprodaj sem in tja.
Sadili v senci jo in na pobočju,
a ni rodila jim zlata.
Poslušal si, pa ni kaj slišati.
Pogledal si, pa ni kaj videti.
Pokušal si, a vse greni,
otipal si, a vse plahni.
Nekoč si pa škrebljal
žlebičke, po katerih si curljal.

Žlebičke, po katerih si curljal,
izližeš do mesa in do krvi.
Obližeš čute, ki si v njih sijal,
v njih tvoja smrt visi.
A bivanje je vsiljen sad,
spol hraniš s korenikami,
z gomolji upov in navad,
s stebliko vljudnosti.
Sprijaznjen s tem, kar se godi
in s tem, kar mora priti,
se človek razpusti
na sestavine in na niti.
Si bil in nisi bil preklet.
Otipali so v tebi rez besed.

6. venec

Žlebičke, po katerih si curljal,
jazbina tvoja zasmeti.
Nažreš ta hip bahav,
zažreš se v svoje dni.
Suhljad besed gori,
vsak glas se zahahlja,
se v pesem precedi
še ta kobul duha.
Cingljajo dnevi, glas, tišina,
vse to je spremstvo.
Na ustih zgnije zadnja slina
in vsako plemstvo.
Nažrte votle dni vsi, vsi
zasujejo s seboj, s smetmi.

Zasujejo s seboj, s smetmi
izvotljen in zakrpan svet,
v katerem se mrčes redi
in jutrišnji nečed.
Le kdo bi te zdaj obiskal,
le kdo bi te pogrešal,
le kdo bi te priznal
in utelešal!
Čeprav si se pripravljal,
še sam ne veš za kaj,
si se obnavljal in ponavljal,
pojavljal kot rezilo, kot ročaj.
Če si, če nisi našel tal,
v peterih čutih boš zaspal.

V peterih čutih boš zaspal
in lizal božji prst.
Se opičjak bo v tebi zahahljal,
pripravljen bo na krst.
Preštete so odvisnosti,
pretehtana je odgovornost.
Tako se človek presuši
in mine ga zgovornost.
Nekje v lobanji ali mesu
gnijo koščice večnosti,
razglednice zelenemu drevesu,
pretehtane sledi.
Kako naj človek zaslovi
kot gnila krpa večnosti.

Kot gnila krpa večnosti
mahljaš iz tujega nasada.
Ponujaš se na vse strani,
kot je navada in naslada.
Pogledaš v zreli mak,
v kovino ptičjih jat.
Oh ta korak, oh ta korak,
če ni prišla pomlad!
In spomenik besedi
bo treba spet postaviti,
v besedi mesojedi
se treba bo proslaviti.
Tako se vse razda in izsesa,
se vidi gnoj, se vidi rja.

Se vidi gnoj, se vidi rja
pod resami čuječih dni.
Ostanek črnega ledu, snega
se v tebi razkroji.
Mrliški dah prihodnosti
ovije te s tančico.
Obljuba plodnosti
zaklinja te v bežečo ptico.
Z galejami zelenja
ogledaš si poslednji dan
in pluješ mimo smeha in ihtenja
prerokovan.
Zazidaš zadnjo lino,
spajdašiš se s temo, s sivino.

Spajdašiš se s temo, s sivino,
besede bleketaš,
porastejo te, razvalino,
s sigavico, ki jo že poznaš.
Pod koso misli in besed
ti duša, spol zorita.
zavita v sončni pled
se posušita.
V peščišču tisočletja
pestiči ti odpadejo
in ker si brez zavetja,
še rojstvo ti ukradejo.
Živiš med resami snetja
in si nečist izvir sveta.

In si nečist izvir sveta
in s svetom sta vsaksebi.
Čeprav človeštvo je brez dna
in svet je v tebi.
Zarasel si se z njim,
natrgana je zarastlina
poletij toplih, mrzlih zim
in vode, vina.
Če kaj bo za pokoro,
ne bo brez zasluženja.
Beračenje z Lenoro
je komaj brez poštenja.
Razvališ se v sipino
izkušan s polnostjo, s praznino.

Izkušan s polnostjo, s praznino
povaljaš se v postavah,
ki obrodijo trpko vino,
iztočeno v mečavah.
In padaš iz dneva v noč,
iz rojstva v smrt,
in kličeš na pomoč
pravico in Valpurgin vrt.
Pomakaš se v resnico,
da bil bi posvečen.
Osevek bi posul s pšenico,
da bil bi ponovljen.
A ni nobene mene,
socvetje človečanstva vene.

Socvetje človečanstva vene.
Če vanj si se spehal,
ne boš povišal cene,
ne boš sijal.
V ušivem mitu in obredu
svoj stol in posteljo si skril,
priklonil si se mesojedu,
ki te bo, plen, ubil.
Ker vsako klečeplazenje
nadene ti verigo.
In človek zruši se
v papigo.
In človek izhlapi
in plodnica usode ne rodi.

In plodnica usode ne rodi
v čas, v kraj vpijočega.
In želja po prihodnosti hlapi
skoz nekaj žgočega.
Prikličeš zaobljubo,
ščebečeš dober dan,
zaklet, v izgubo
spet boš poslan.
Gomila čutov opolnoči,
na njej stojiš, sediš,
na nič ne odgovori,
zato jo zapustiš.
Bogate in cenene
ugasnejo prastare mene.

Ugasnejo prastare mene
oblečene v privid.
Iskrene, neiskrene!
Piškavi heraklid!
In strjeno meso
obstrgaš do krvi,
le to, le to samo
se dogodi.
Besede te ne bodo oblekle,
čeprav si nag,
saj niso tvoje dekle,
in nisi jim enak.
Borijo se s kletvinami,
opasane s sto pajčevinami.

Opasane s sto pajčevinami
prebijejo besede čas.
In preživijo s koreninami,
s cvetovi večni mraz.
Umaknejo se v čudne kraj,
človeku izven čutov in mišljenja,
oblečene v sijaj
in gole, polne hrepenenja.
Skoz tvoje sanje kljuvajo,
da bi te pogasile
in čevlje ti sezuvajo,
da tvojo kri bi pile.
Njih toplo dlan in sled
otipal si preveč razvnet.

Otipal si preveč razvnet
prisotnost časa in prostora.
Obema si prišel na sled,
ker nekdo mora.
Petero prstov je petero ver,
ki se jih naučiš,
petero čutov je petero mer,
ki jim postaviš križ.
In tvoja desna stran
z levico se gosti
in tvoja leva presna stran
na novo krvavi.
Na svet prihajaš razodet
enakosti in bratstva suho sled.

Enakosti in bratstva suho sled
zapuščaš za seboj,
ko hodiš skozi mak in led,
in skozi med in gnoj.
Dve pesti smeha in posmeha,
dve kapljici trpljenja,
to te zelo upeha,
izžene iz mišljenja.
In sanjaš zvezde, ki se kotale
v neznan pristan.
Vgravirajo ime, srce,
številko tvojih sanj.aRazlomil boš snetjav
žlebičke, po katerih si curljal.

7. venec

Enakosti in bratstva suho sled
zasekal si v prostranstvo.
V prihodnosti gotovo boš posnet,
spregledano poslanstvo.
Iz sebe delaš ostrižnjak,
zagozdil si na prsni koš
kolena, draženju enak
je svež kruh in ostri nož.
Lahko se okrepi in oslabi,
cvrkuta mak pod križem.
To se zgodi, to se zgodi.
Spomine ti zaližem.
Vsaktero od predolgih viž
v blazini dni brž izgubiš.

V blazini dni brž izgubiš
brez večjega napora sram.
In spol in jezik razdeliš,
oj danes tukaj, jutri tam!
Vse živo se enakomerno
posti in draži.
Življenje burno, zmerno
s krvjo in slino se navlaži.
V tem položaju ni premikanja,
je nož iz nožnice izdrt.
In žrtvi ni do izmikanja,
poklekneš v gospodarjev vrt.
Si hladen in zagret,
na svet se pride le umret.

Na svet se pride le umret
od zadaj in pri glavnih vratih.
Skoz streho in skoz klet.
Kot ženin ali v svatih.
Okoliščine so globoke,
ves pravšen si za dolg.
Odplačaj glavo, noge, roke.
odplačaj glas in molk.
Pod ostrim kotom vate vstopi,
kdor zmaga, se te polasti,
nastani se v koščeni tvoji lopi,
iz tebe poje in smrdi.
Mižiš in ne mižiš,
gibon sveta – samo prežiš.

Gibon sveta – samo prežiš
in čakaš soigralca.
Čez temeljno besedo križ
narišeš s kretnjo svetožalca.
Razširjen si na splošno in na malo,
si posajen in posejan.
In nekaj te bo obležalo,
nekoliko boš neobran.
Z občutkom enoličnosti
vihtiš svoj glas, svoj lev,
z občutkom kisle mičnosti
si se lahko uštel.
Med urami bedenja
izpljunki v žlici so življenja.

Izpljunki v žlici so življenja,
dopolnijo bleščeč dražljaj,
sprevajajoč te iz poštenja
nazaj v planinski raj.
Še sam ne veš, da podrsavaš
enakomerno čez pomočen prag.
Z razmaknjenimi udi tavaš
zdaj lažji, zdaj težak.
In božaš vse na dosegljaj,
na vsem s pogledom obvisiš,
ljubezen svojo v večni mlaj
z besedo prvo spremeniš.
Za njo telo prekujemo
in zanjo nečistujemo.

In zanjo nečistujemo
in zanjo vase vdiramo,
in zanjo se zasnujemo,
odpiramo, zapiramo.
A ona je ujeta
samo v bleščeč slučaj,
rojena in spočeta,
posneta, nakapljana kot lišaj.
To trenje vseh in enega
izsili pravšen položaj
za zadolženega poštenega
in prekovanega v ročaj.
Med vižami poštenja
pobožamo hrbet hotenja.

Pobožamo hrbet hotenja,
nemoteno bi plezali,
odvrgli bi rjuhe osramočenja,
še kožo bi odrezali.
Bi odgriznili si črne bradavice,
če bi bilo potrebno kdaj
in pižmaste bi rokavice
nataknili na rezilo in ročaj.
Se nagneš v svojo mrhovino
brez terjane gibljivosti,
z vso višino in dolžino
in z mero pozabljivosti.
Hrbet, hrbet ugledamo
in vriskamo, ko ga zajezdimo.

In vriskamo, ko ga zajezdimo,
hrbet, čeprav gre za občutek,
da s časa si oklestimo
kaj več kakor trenutek.
In željam in zahtevam
bi svet prilagodili,
a svojim krikom, revam
najprvo smo napili.
V največji meri omogoči
ta ravnodušnost bežno strast,
ki pocedi se in potoči
v rumene liste in obrast.
Obrast, ki bo doma
na jadrih sivega sveta.

Na jadrih sivega sveta
počepa tvoja duša, kraka.
Curi in zacinglja
izpod razpokanega laka.
In skloniš se nazaj, naprej,
iztegnjen, skrčen, oj nemirika,
na prsni koš zelenih vej
kaplja nabrekla lirika.
Če nimaš možnosti, jih nimaš,
in jih ne boš imel,
boš kimal, pa čeprav ne kimaš,
boš črn, pa čeprav si bel.
Dopolnil neko boš število,
visijo podanašnjeni za silo.

Visijo podanašnjeni za silo,
na hrbet padajo, na vrat,
zanihajo čez gnilo
vzburjenje v razpad.
Na levo in na desno
mož niha z boki kot galeb
nad soigralko presno,
ki reže jo kot hleb.
Iz zob v zobe se zatika,
od ust do ust se zasmradi.
Drugače pa nikogar več ne mika,
drugače pa več ne slovi.
Odganjaš se iz lastnega snetja
na grči črnega neba.

Na grči črnega neba,
iztegnjeni med stenami
telesa in duha,
shiramo med menami.
In se izdiramo, zadiramo
zdaj žalostni in zdaj veseli.
Ko belo dušo si izpiramo,
da bi se kvišku vzpeli.
Si gledamo v oči,
režanje brez naslade,
odkapljamo iz noči
na dno balade.
To šilo za ognjilo
nas bo prehitro ugonobilo.

Nas bo prehitro ugonobilo
sovraštvo krčevito.
Nam čute bo razlilo
čez ustnico odbito.
Iztegnjen, stisnjen in negiben
počakaš novo pot.
Če drugič boš brezhiben,
ostal boš negovani trot.
Prižel se boš k drevesu,
izkričal višek in nemoč,
užival boš v telesu, v mesu,
bo noč te spremljala pojoč.
V veselj in na žal
sam lepši svet si izrezljal.

Sam lepši svet si izrezljal
z zatiljem na ležišču.
si ga opazoval in ljubkoval.
Zdaj gnije na smetišču.
Naprej, nazaj, naprej, nazaj,
to guganje čutil,
tako razsuješ ves sijaj
na blatno nasmeteno skril.
Opiraš se z rokami
in z glavo nekam se opreš,
opiraš se z nogami,
z besedo se ospeš.
Kako si se zalesketal!
Vigrano igro si izdal.

Vigrano igro si izdal
prepričan, da čas pluži
svet, da ti bo spal
na nogi, ko zasluži.
Zdaj vloge so drugačne,
ti služiš, ti si protje,
Namočen v pene mlačne
postajal boš nasprotje.
A nočeš gostoleti,
prositi nočeš milosti,
ker moraš doživeti –
kot črv boš zlezel v tuje dni.
Pometa trda črna ščet
enakosti in bratstva suho sled.

8. venec

Vigrano igro si izdal.
Beseda kamen pade
(prizor cvetličen in krvav)
besedi roki iz balade.
Človeka ribo bo zadela
in ga ubila vendarle.
V drevesu žil bo pivka pela
poslanice rje.
Beseda roka seže
k besedi glavi in popraša,
kdo je beseda, ki nas veže,
gospodarica naša!
Prizor zelo srhljiv,
pa nisi niti malo kriv.

Pa nisi niti malo kriv,
saj si samo pokoren.
V pokornosti si razložljiv in živ,
če si uporen.
Beseda te pa sili,
da bi ubil človeka.
Ubog na duhu cvili,
se klanja in pokleka.
Čemeren človek na pogled,
kaj boljšega ne more biti.
Ne more rasti vnedogled,
ne more se razvpiti.
Življenje pač si zaoral.
Prhneči čas je bil bahav.

Prhneči čas je bil bahav,
te z bombo od ondod
in s slamico je izbezal,
in moral si na tole pot.
In si postal rezilo
in si postal ročaj,
in slabo si zagotovilo,
da žitje je smehljaj.
Človeška ribica, oj ribica!
v pletenki kože, oj v pletenki žil,
a zemlja je kolibica,
ki krili v zvezdnati azil.
Čas se je že razvpil,
pitnino sam si je odlil.

Pitnino sam si je odlil
polip, ki milost je narave
v božanstvo pretopil.
v legende, grbe in zastave.
Posedati v četverovpregi:
iz čutov, udov, misli in glasu.
Obrezati po zaprisegi
polipovi se brez sramu.
Odvisnost, odgovornost, spoštovanje
so tvoje enoprste roke.
Do smrti boš na dnini zanje.
Odslužil boš namene, vzroke.
Telo je večni mlaj.
Kaj bi zahtevali nazaj!

Kaj bi zahtevali nazaj!
Besede operotene
odfrfotajo prek ograj,
v svobodi so zalotene.
O to zavzemajo
te starca in dojenca
in te ožemajo,
svojega in utopljenca.
Kako se je napiješ,
črvive plazme dneva,
in se kot črv zariješ
v stebliko gneva.
Od tvojih suhih vej,
kaj bi zahtevali naprej!

Kaj bi zahtevali naprej
ponarodelo materinstvo.
Razbrazdajo te in odtlej
zaplajaš za občinstvo.
Rjuhe pameti v človeku
odgnite se cefrajo
in kakor v kakšnem ljudskem reku
po vetru plahutajo.
Ta desetina za telo!
Ta tlaka za duha!
In z njeno pomočjo
prihodnost je okisana.
To zadnji je sijaj:
paberkovanje s kupčkom saj.

Paberkovanje s kupčkom saj
te podanašnji in razmaje,
saj človek je samo vzdihljaj,
namenjen med vzdihljaje.
To ni nobena količina.
To ni nobena dobra cena,
to je samo skomina,
to je samo vodena mena.
Slovesnost, pranje rok
in lišpanje poraza.
Na koncu koncev si ubog
spomin prelaza.
Imej se dobro, se imej!
goreče sebi se nasmej!

Goreče sebi se nasmej,
saj si samo membrana,
ki svet jo slejkoprej
načne, in bo scefrana.
Pregovora nevreden,
ogorčen nad seboj,
se zrušiš v teden
kot raztopljeni loj.
Kazalci vljudnosti
odpadajo kot cvet in sad.
Zaliv širokogrudnosti
suši se kot razvrat.
Razjedena je vsa mečica,
in boš goreča rokavica.

In boš goreča rokavica,
s sto noži svet zasledoval
te bo in boš koščica,
ki svet jo bo razklal.
Lehnjak obraza bo izruvan
in vržen med plevel.
Spomin na rojstvo bo izkljuvan
in opljuvan bo bolel.
Prihodnost je samo pečat,
udarjen na meso,
navajeno navad,
navejeno na molk-zlato.
Kot jok si, kakor smeh
pohojen, venomer na tleh.

Pohojen, venomer na tleh,
plačuješ davek za meso.
Plačuješ jok in smeh,
odzdrav čutilom in slovo.
Beseda je samo zadrega,
v katero si se pahnil sam.
zalega, vprega, šega,
v kateri boš izdahnil sam.
Harpuna leta zablesti
nad grčami želja.
Med sipami besed zveni
z rezilom iz solza.
Odbita bo bodica,
in boš besedica golica.

In boš besedica golica.
Prihuljen nad svoj zven
boš viškal svoja vroča lica.
Nagon je smešno nebogljen.
In sito leta bo sejalo,
precejalo tvoj glas.
Zavilo te bo preperelo balo,
zapredlo v žito prhlih las.
Bo treba razlomiti
ude že zaceljene.
Človeka treba v kraje bo vrniti,
z besedami naseljene.
V teh dneh imaš svoj smeh,
svoj smeh v teh sunkovitih dneh.

Svoj smeh v teh sunkovitih dneh
z glavnikom ptic boš nalovil.
Prihodnost boš nalovil v meh,
jo ponevedoma izpil.
Iščoč ubito dušo v sebi,
ubito ptico v snopu krp,
človek, v videz tale grebi,
zasadi vanj bleščeči srp!
Tudi ti si brazda dneva,
tudi ti si kosa upanja,
ranljiv in skrhan, brez odmeva,
beseda gnusna, slinasta.
Nabodi se na vzmet ostrog
in boš še razcefrani jog!

In boš še razcefrani jog,
če divje boš meso izžgal,
izščipal si z jezika jok in stok,
ves belež si s čutil izpral.
To veličastje je življenja,
oškrbljen jezik in izžgan,
s podstavka hrepenenja
so zbrcali te slednji dan.
Zgrajen iz blata in dežja
vse vzidano zavržeš kot nerabno.
Sto nožev v hrbtu te rezlja,
svet švistne ti skoz molk ošabno.
Ni konca teh nadlog.
Valpurgin bič in potlej stok.

Valpurgin bič in potlej stok
v drobtine zmrviš in uživaš.
V pokrajini nakane rog
veselja zaokroženega skrivaš.
Nohti misli okrvavljajo
ti štrclje in praznino.
Sramoto ti pripravljajo,
v sramoto vzidajo te, razvalino.
Obredni si kolač,
četudi nočeš biti.
In ena od igrač,
ki jih bo treba pohoditi.
Zapeček ta si prepoznal,
vigrano igro si izdal.

9. venec

Valpurgin bič in potlej stok
jazbino tvojo biča.
Nažreš trenutkov drog,
zažreš se v svojega biriča.
Suhljad mesa gori,
pojoče presketa.
Skelet črviv in kri.
Osuje se kobul mesa.
Brbljajo dnevi, ure, leta,
vsa tvoja polovica.
S teboj opleta in pometa
oh tvoja perutnica.
Valpurgin bič, Valpurgin stan
je plača za naporen dan.

Je plača za naporen dan
ovitost ob zakrpan svet.
Zakletost v zmraženi goban,
ki se spreminja v smet.
Če že te kdo obišče,
zagrešiti mora te, zgrešiti,
ker nisi dom, si le križišče
preteklosti odgniti.
Za kaj si se pripravljal,
še sam ne veš, še sem ne veš.
za kaj si se obnavljal,
povedati ne smeš.
Zagrizeš se v ponujen lok,
opilil si zastonj okovje rok.

Opilil si zastonj okovje rok,
še dalje ližeš šmarne prste,
ki jih ponudi prvi bog
iz samozvane vrste.
Prešteval si čutila, čute,
prištel privide in prisluhe,
zdaj misli so sezute,
zdaj želje so po vrsti gluhe.
Izgrebli bodo iz lobanje
koščice le-teh trpkih dni.
Izkopljejo zeleno naj kesanje,
naj dozorelo se suši.
Odrinjen in izbran
opilil si okovje nog zaman.

Opilil si okovje nog zaman.
To je previs, to je previs,
ki bil je zamolčan
resničnosti ugriz.
Žari se zreli mak
v kovini ptičjih jat.
Oh ta korak, oh ta korak!
Mar je prišla pomlad!
In spomenik ozonu
bo treba spet postaviti.
čakati, ždeti v zvonu,
če hotel se boš proslaviti.
Pogineš, obtičiš,
če v resah pesmi krvaviš.

Če v resah pesmi krvaviš,
besedo kakor tolsto veščo
odganjaš, v dlan loviš,
izzivaš jo neješčo.
Mrliški dah noči
zazida vlečki tvojih rok.
Iz zidanice se oči
glasi počasi tudi jok.
In paseš črede vej
in smeh pa jok pomladi.
Sred lilijinih prej
mrčes kot ponavadi.
Naboden bleketaš,
če se narobe razpečaš.

Če se narobe razpečaš,
peruti ti odpadejo.
Vse svoje zaigraš
in ti še smrt ukradejo.
Glavniki misli in besed
prečešejo ti dušo, spol
in najdejo ostudno snet
in svet je spet ohol.
Na robu polnih skled
omahne tvoja prazna žlica.
In spet si bil posnet.
Postrgana si pljuskavica.
Utrujen zamižiš,
postaneš križani in križ.

Postaneš križani in križ,
zarasteš se s prostorom, časom.
Celota si in si drobiž,
borilec s krasom.
V deželi hitrih kretenj
se kakor izgubiš.
Nevajen tihih pretenj
nabodeš se in krvaviš.
To naj bo ravnotežje,
ki ga loviš, loviš,
a je obrežje, je obrežje,
ki ga brez volje zapustiš.
Če zgniješ ali če se daš,
postaneš oče kakor tudi očenaš.

Postaneš oče kakor tudi očenaš
in valjaš se v molitvi, kletvi,
ker rojstvo je kot smrt opaž,
življenje pa enako pletvi.
In padaš iz dneva v dan,
iz leta v leto.
Iz rojstva v rojstvo si postlan
na njivico požeto.
Pomakaš se v postavo,
da bil bi pomaziljen,
pobarvaš ude, glavo,
v čas in kraj prisiljen.
Ne zarotiš tako surov
stvari in bitij in svetov.

Stvari in bitij in svetov
v besedo pač ne boš spehal,
saj si samo hlapljiva snov,
in rad bi jo razdal.
Vse skupaj je le klečeplazenje
v ušivem mitu in obredu,
ki te razpara in zatre
na ljubo mesojedu.
Kadiš se z desne, leve
v besede romarice.
Cediš se v speve in odmeve,
v besede roparice.
Božanskih vlek
ne boš ožel kot mrzli sneg.

Ne boš ožel kot mrzli sneg
besede in srca navzočega.
Nikogar ne poženeš v beg,
v nebo, v meso vpijočega.
A kličeš presenečenja,
blebečeš dobrodošlico.
Med plevami neba
izmikaš se v temo.
Grob čutov čaka polnoči,
in skala, ki na njej stojiš,
razpolovi se kakor ti,
ki tudi se razpoloviš.
Na postelji glasov
polizal boš nasmeh bogov.

Polizal boš nasmeh bogov,
oblekel boš privid,
zavit v polsen sadov
boš plezal čez poslednji zid.
In strjeno meso
obstrgal boš kot mehek sad,
polsen bo mrzel in samo
tako boš planil iz navad.
Beseda te ne bo umila
ne z vodo niti s slino.
Beseda je besedi mila,
človeka tepe z raševino.
Doživel boš sto plim, osek,
razstavljen na sto gibkih vlek.

Razstavljen na sto gibkih vlek
najdaljše čase boš prebil
in združil jih v zoreči vek,
v katerem si se gnil rodil.
Levica desno roko kljuva,
razbojnik levi vname se in pogasi.
Zob levi desnega izruva,
in človek se spet zajezi.
Kako boš izumrl,
z ramen bo glava klicala,
z rokami in nogami se boš sprl,
in duša bo zanihala.
Tako se človek zajezi,
kako te čudno premosti.

Kako te čudno premosti
prisotnost časa in prostora.
Votlina ta te premrazi,
beseda je pokora.
Petero čutov kot pet razodetij
drsi s komolcev, z ram,
in protje teh stoletij
zaniha, pa si zopet sam.
Na tvoji desni strani
se desna stran sveta gosti.
Vsak gib na tej poljani
pepel je, iz njega se kadi.
Na dvoje te razpolovi
heroičnost človečnosti.

Heroičnost človečnosti
te nekaj dvigne nekaj pahne,
osujejo kobuli se čuječnosti,
vesolje gnilo dahne.
Dve pesti drobovine,
dve kapljici krvi
odvržeš z zadnje line
telesa, ki se razpusti.
Odtrga luna se z neba,
kvadratasta se kotali.
Vgravirana bo leščerba
obešena v precep ljudi.
Podeduješ dovolj ubog
Valpurgin bič in potlej stok.

10. venec

Heroičnost človečnosti
lep božji volek je.
Vogal pridušenih oči
dolg božji molek je.
Pa prah besede
ji usta zamaši,
besede mesojede,
s kraguljčki za zobmi.
Izpije te okisanega
kot kapljo svojih dni.
Izpije te zapisanega
z rjastimi črkami.
To jutro te ne bo ganilo,
otipa tvojo, mojo žilo.

Otipa tvojo, mojo žilo
človečnost: ta človeški buljavec.
Otipa sveže in vse gnilo
človečnost: ta človeški kruljavec.
Za to, ker se iz niča
iz mitosa v dan dvigaš,
nikomur nisi priča,
ničesar ne prižigaš.
Saj listi tvojega mesa
so za človeštvo le plevel,
petero rok duha
gnijoč pepel.
Na tvoji kosi obvisi,
človečnost rada se posti.

Človečnost rada se posti
in lačna bleketa.
Izščiplje čute ti, izpije kri,
popotne palice rezlja.
Ti vzbujaš le skomine
poklican iz vesolja,
poklican v razvaline,
v izpljunke svetobolja.
Te struge so glasov,
gnil puh besede,
odjuga je bogov
in trebuh bede.
Te rojstvo je zmašilo
zlovoljno in na silo.

Zlovoljno in na silo
si čeden skopljenec.
Razlomiš šilo, pilo
sam svoj razkropljenec.
Popoka belež, belež
in gnije toplo petje.
Tak je pripadajoči delež
navidezno zavetje.
Ta zmedenost, ta zmedenost
je gnil cepič,
in je obsedenost, obsedenost,
prelomljen bič.
Ta pesem je zadušnica.
Grob zibke, zibka groba, ščebeta.

Grob zibke, zibka groba, ščebeta
med grčami besed trohneč.
Izližeš se in spet rja
popase skrhan meč.
Sedanjost se izmakne,
se razbeži, se razbeži.
Se te dotakne kot urok, dotakne
z rezilom dni, noči.
Ognjišče je usode
kot pivkajoča moč,
roke, noge velblode
pošilja na pomoč.
Beseda je kot svetla rana,
za živo mejo izrezljana.

Za živo mejo izrezljana
človečnost jezik da pod mernik.
Vpitje in jok sta zakopana
in spet si ljubek vernik.
In s tabo se obdajajo,
kot z živimi se svečami,
ozvezdja dni zahajajo
nad ječami, nad ječami.
Mag v topli volni
te ne zagovori.
Kako naj se dopolni
število srečnih dni!
Človečnost je hiralnica,
zatečeš se v zavetja pernata.

Zatečeš se v zavetja pernata,
ker zdaj si grešen kozel.
Človekoljubnega zlata
je komaj za jecljavi vozel.
Ključavnice bi pradavninam
vdelal kot privid.
Bi sklonil se k rastlinam,
piškavi heraklid!
Zakrknjen v svet
pa človek ni nepogrešljiv,
otajan in pogret
še potlej je nerazložljiv.
Dejanja znana, stanja znana
o hitro vsa po vrsti so izdana.

O hitro vsa po vrsti so izdana
obdobja, ki prelikana, oblizana,
iztreznjena, pijana
na rjast so žebelj nanizana.
Prekrščena Lenora
se izgubi na svoji poti.
In smeh prostora
je ne premoti ne zaloti.
Je zadnji dan telesa
le smrti posvečen.
In čuti: čivkajoča lesa
dobijo čuden zven.
Ti, krotka mačica zapečkarica,
navijaš se na prste kakor žica.

Navijaš se na prste kakor žica,
čigave, se sprašuješ,
ti krotka mačica, volčica,
ki nečistuješ, če ne nečistuješ.
Podnevi šivajo, ponoči parajo
usodo ti besedoprejke.
Si palica, s katero čarajo,
ti sam si senca čarodelke.
Zalit si z mrtvimi po živih,
oj zemljica, oj zemljica!
Zalit z usodo si po šivih,
iz gofrovega si lesa.
Napet čez kola dva
se trgaš kakor bleda pavola.

Se trgaš kakor bleda pavola,
ostanek bo ličinka:
zastavica in ščit mesa
odvečna krinka.
Pomakaš se v postavo,
odtisneš v ljudskem ilu,
oblečeš svet čez glavo,
potuhnjenec v perilu.
In si narobezrcalo,
blišč, beda besedorodnosti.
Te bo že razmajalo
vpitje prihodnosti.
Je skorja svet in je mečica,
v klobuku miloščina je resnica.

V klobuku miloščina je resnica,
skoz prste tvoje gomazi.
Izpljunek v tvoja vroča lica,
bel pesek je v oči.
Cediš se iz roda v rod,
vbogajme tega sveta,
kraljevi plašč sirot,
ki se cefra, cefra.
In si skodela, si skodela,
in se škrebljaš,
skodela si ponarodela,
oj prazna na rovaš.
Nagnita jata čutov se trklja
kot kepa hladnega ledenega sveta.

Kot kepa hladnega ledenega sveta
človečnost te motri, domneva.
Človečnost stekla, ki vohlja
besede tvoje, tvoja čreva.
Ugasla si oljenka,
razpal na kopno, morje.
Črv bisernega si pomenka,
mehak, brez skorje.
Za nohtom so še dnevi,
za nohtom je grižljaj,
v koraldi so odpevi,
ki daješ jih nazaj.
Kako naj skozi tvoj se rog
oznani oblazinjen bog!

Oznani oblazinjen bog
ukaz, da treba je ljubiti.
Oznani skoz človeški stok,
človeštvo je na niti.
Nihče ne bije plat srca,
iz žuljev teče čas.
Kaj meketanje, blejanje sveta
pod vencem črnih raz!
Če je neskončnost, o če je,
ročaj si njen, ročaj,
in planil boš v pokončnost,
ležaj si njen, cenen ležaj.
Rosiš skoz tisoč novih vlog
razsutost daleč naokrog.

Razsutost daleč naokrog
oznanja konec in začetek.
Preteklost kakor žilav jog
izpije kiselkast zavretek.
In členki časa pokajo,
so prazna tisočletja,
po kotih stokajo
stoletja brez zavetja.
O zadnja vrtenina
in platinasta os,
kje je dolina in planina
za v meso zategnjen voz!
Zastava je povprečnosti
heroičnost človečnosti.

11. venec

Razsulost daleč naokrog,
razlitost v blatna tla,
tako precejaš sok
besed in sok mesa.
Pokrovi tvojih so občutkov
zaprli skrinje dni.
Med rjuhami zasnutkov
se vse slajše spi.
Steza od prsi pa do ust
je votel strah.
Ima naročje uzd
le za preplah.
Vse dostojanstvo te vsebine
je preperela koža pokrajine.

Je preperela koža pokrajine
preteklost: plovna pot,
življenje zarastline,
objokovanje zmot.
Po luč so s škafi solze šle
v plamene studa,
ki žive mrtvece obžre
v tisočera čuda.
Kako domnevaš, oj domnevaš,
kar naj bi bil tvoj jaz.
Oštevaš se, pogrevaš
in grabiš se za las.
Nekdo je hotel biti bog,
vesel začetek je nadlog.

Vesel začetek je nadlog,
bežiš od polne sklede,
bežiš brezrok, breznog,
bežiš v telo, v besede.
Je kažipot mladosti
trpljenje mož, žena.
Levica iz ramen kreposti.
Desnica: čoln brez jezera.
Pomahajo kot v čebelnjak,
pomahajo s sedmero žalosti.
Hiti po tebi tisoč žag,
hiti skoz gnoj in kri.
Uroki švigajo skoz line –
iskanje gnile popkovine.

Iskanje gnile popkovine
pogrne kronanim in križanim.
Postava pa premine,
suklja se v dim.
Srce, srce je všito
samo v čuječo pokrajino.
In čezenj je polito
namesto smole gnilo vino.
Drob molka in urin besed.
Izpljuni močni mleček,
na čelu dobro si načet,
to za nameček.
Pa tudi razbitina
odzdrav si zemlji in kletvina.

Odzdrav si zemlji in kletvina,
četudi ponevedoma.
Lastnik si in lastnina,
vse zaporedoma.
Življenje je izgnanstvo,
lepota gost, ki se ne usede.
Usoda bežno je poznanstvo,
mesa poznanstvo in besede.
Da ti je prav, je kletka,
ki daš ji dušo in telo,
je krogla brez osredka,
nataknjena na dež in rjo.
Ničesar si ne boš skoval,
ker zemlja včasih tebi je odzdrav.

Ker zemlja včasih tebi je odzdrav,
iztrgaš jezik ji snetjav.
Iztepeš sebe: vrečo
v praznino svojo: gnečo.
Od vina osovraženi, osata
smo vedno bolj neznatni,
je žalost nož in vata,
ubija dvom zavratni.
Prsni se obseg ožuli,
se vsak prihuli in pomuli,
se dalje nate pno z bodicami,
strohnel boš pod pravicami.
Kako se vleče tale dnina
in zemlja tebi žolčna je pitnina.

In zemlja tebi žolčna je pitnina,
a piješ jo do dna,
petprsta zgrabi te sredina,
te izsesa, te izsesa.
Tedaj, kot bi prekrižalo
truplo noge razjedene,
vesolje se približalo,
a zvezde so zasedene.
Se z roko ne prijema
pojoči molk iztaknjenih oči,
se z roko ne ožema
muževnost tostranskih lahti.
Nikdar ne boš zakraljeval,
kar si, si le tako postal.

Kar si, si le tako postal,
sam sebi si prepreka,
si rjuha, ki jo boš zapral,
scefrana si obleka.
Roke na poti so k telesu,
se vračajo od resnice,
se zbirajo k slovesu
kot čivkajoče ptice.
Brana muke je na meni,
in kdor na njej stojiš,
še ti ob času ozeleni,
tako se vame pretopiš.
Je mera dni okisana,
postelješ si izven mesa.

Postelješ si izven mesa
in si ležišče in najdišče.
Nekoč si bil gejzir vpitja,
popotovanje, zatočišče.
To so popotna krila
sirotnega sveta,
odneseš trhla oblačila
v razore črnega srca.
Z ženami zemlje si oženjen,
prevarajo te s kriki iz noči,
če jim nobeden ni namenjen,
si na vrsti ti.
Sekira si in si drevo,
kam boš postavil svojo posteljo!

Kam boš postavil svojo posteljo,
če ne na zveličavno pot!
Spust z vrha prvega na dno.
Spust: pahnjenost do tod.
Je sreča sladki med,
ki ga telo obrodi.
In je edina red,
ki v soncu zadiši.
Razpravljaš o besedi,
o njeni strahovladi.
Ostaneš nag in sredi
tišine kakor ponavadi.
Prelezejo te črvi kopnega,
postelješ si izven duha.

Postelješ si izven duha,
spodrezana norost je to,
le v mislih plapola,
si koža, kost samo.
Ko skorij večnosti
se bomo z usti dotaknili,
iz cap povprečnosti
kvišku planili.
Igraš, se ne igraš s prepasico,
odkrite igre ali pa prikrite,
in spustil boš podlasico
v pokrajine razrite.
Umrli živi v tebi hropejo,
planeti daljni vate sopejo.

Planeti daljni vate sopejo
med menami bogov.
In ljudske trate vpijajo
med štrenami glasov.
Ni časa za priletnost,
prepozno je za vse,
prepozno za napuh, podjetnost,
za šive in žeblje.
Prozornih ni minut,
so dane svečeniku,
zato sem gol, sezut,
z mrčesom na jeziku.
Snop čutov počrni,
glasovi vrtajo z očmi.

Glasovi vrtajo z očmi,
vsi mislimo v navezi,
v verigi molka in krvi,
urez si med urezi.
Stene vseh domov
se hitro razbežijo,
je nagnjen stolp svetov,
ko tisočletja dnevu luč držijo.
Čivkaš kot Pitija
skoz sanje v svojem bližnjem.
In pivkaš, da ubija,
določaš se v približnem.
Beseda te ne proslavi,
besedoskrunstvo zataji.

Besedoskrunstvo zataji,
ko hliniš enega in hliniš vse,
maziliš sit mrčes noči,
ki na človeštvo se ospe.
Kdor celica je za drevo,
ničesar noče dohiteti,
med obletelimi je leti
beseda nova in meso.
Največkrat si še malodušen,
ker vohaš v sebi gnile postrvi.
So pili te in si okrušen,
v zamazani pletenki dni.
In si umisliš "lahkih nog"
razsutost daleč naokrog.

12. venec

Besedoskrunstvo zataji,
sprevrže se v krohot.
Od vsepovsod glasove zastekli,
jih zastekli od vsepovsod.
Ob jaslih nekega srca,
ob jaslih nekega razuma
veriga težka zarožlja,
strahu veriga in poguma.
Iz vaze belega neba
svetovi čudno zadišijo.
Obiščejo čebele jih srca,
zato da preživijo.
Privid, kot s kakšnega gradu,
začara te le do vratu.

Začara te le do vratu
kopitljajoči majski teden.
V marelico, čebelico strahu,
nadaljnjega pa nisi vreden.
Te s prtom zaduši
Veronika prostora, čas.
Te s slino obudi
iz spanja in iz krasa.
Na pecljih mladi svet
človeka gnete iz prsti,
ki v čute bo odet
in v sedem žalosti.
Ličinka mala preživi,
telo ostalo preperi.

Telo ostalo preperi,
osuje v žlico se življenja,
majolika mesa, krvi
potone v mnenja, zrenja.
Čas-prostor: volkodlak,
ki z uhlji striže, z uhlji striže,
če njemu si enak in nag,
obliže te, obliže.
Globok žebelj zabijejo
od rojstva pa do smrti.
V misli cele se zavijejo,
s čutili sprti.
Telo podnevi ali v snu
sesede v prstan se medu.

Sesede v prstan se medu
klepsidra misli in duha,
izgineš tiho brez sledu,
znebiš se stropa, dna.
Izpod pečin besed
curljajo curki petja.
Če si preveč razgret
od rojstva in spočetja.
Rdeče otve hrepenenja
jutro polovi.
Se enodnevnica življenja
tegobno ponovi.
Življenje se s teboj pahlja,
spomin na rojstvo frfota.

Spomin na rojstvo frfota,
a te zaenkrat ne premoti.
Spomin na rojstvo te napha,
v veselju te zaloti.
Verige rožnate črnijo,
ključavnica poljuba se zdrobi.
Prostranstva rok in nog skopnijo
v olupku mrtvih dni.
Naključje sta ljubezen in sovraštvo,
drug drugega umivata.
In se poljubita za svaštvo,
v katerem bivata
Zgrešijo svojo stajo,
otrebeni glasovi frfotajo.

Otrebeni glasovi frfotajo,
s pojočimi pletilkami,
za ptico si in za ograjo
s hreščečimi glasilkami.
Pavolo molka razobesiš
po klinih zemelj, zvezd,
se končno utelesiš,
je zvrhana zavest.
Naključje sta beseda in meso,
morda poslednje, zadnje,
da upanje ponižamo
do količine nenavadne, hladne.
Na svetu je dovolj snetja,
odmev dojnice ščebeta.

Odmev dojnice ščebeta,
v uho si kamenjan
in miza je zasedena,
zaseden tatrman.
Je v ptičje petje
odtisnjen grb dežja.
To je edino razodetje
za težkimi zavesami mesa.
Odpri žile sokov,
stezam obupa luno vžgi,
se ziblji z vejami bogov,
in naj zasledovalec te zgreši.
Zgrešijo svojo stajo,
peteri čuti se hahaljajo.

Peteri čuti se hahljajo
v blodnjaku rok, v blodnjaku nog.
Življenju te izdajo
kakor okruten bog.
Si rimsko cesto zgradi
od rok pa do srca,
okna odpri v navadi
na zadnje iveri sveta.
Stonoga roke poželjive
bo segla v zadnji bor.
V prostore, v tebi zazidljive,
navzdol, navzgor.
Temnijo se poljane,
desetke so oblakov zbrane.

Desetke so oblakov zbrane
nad čoln brez jezera.
Nalivajo besede slane
v razore črnega snega.
Življenje čudna je skomina,
ki blagre si ljudem obljubil,
spomin je tenka popkovina,
brez nje bi se izgubil.
So znamenja rodu
z oblekami splesnela.
Sta roje gostega smradu
meso, besedo ožela.
Novice nimajo mečice,
blodnjak neba poselijo lisice.

Blodnjak neba poselijo lisice.
Sirota in dobrota plameni,
v onostranske hitre ptice,
s katerimi ti poleteti ni.
Oj ječmen spola
na tihem dozori,
a duša je ohola,
ne joka z jokajočimi.
Oljenko mi v zatilju
kakor mezinec drobceno prižgi.
Na poti proti cilju
odslovi sedem žalosti.
Temnijo se poljane,
vse sence s tabo so naphane.

Vse sence s tabo so naphane,
kako te poneumijo,
s teboj so prekovane,
ponarede te v lastno mumijo.
Sivi rodovi sanj
si že, si že posteljejo.
In dan kot gnil goban
z nožicami premeljejo.
Oj ječmen spola
je brez glavnika prečesan.
In išče z živimi razkola,
da bil bi poteptan.
To so levice in desnice,
lovijo te pravice in krivice.

Lovijo te pravice in krivice,
četverovprege trnov in cvetov.
Daljave gredo vate kot bodice,
ki se spominjajo bogov.
Na svetu so stvari,
zažgemo jim kadilo,
če že za tuje dni
odpremo lastno žilo.
Me k zemlji sonce šiva
kot h koreninam cvet.
Kepa sem prediva,
namočena v krvavi med.
Sred odrevenelosti
etapa otopelosti.

Etapa otopelosti
posipa pota s kupom res.
Kot da se svet levi,
je nepreplavan jez.
Na krila ptič nabode
razlomljen mesec in oblak.
Okljuval je krhelj svobode
potuhnjenec in mag.
Če najdeš že besedo
v peščenem si molitveniku,
jo skrivaš sladkosnedo
med stenami gnijočega sadu.
Sred odrevenelosti
etapa preživelosti.

Etapa preživelosti
te zvije v klobčiče nazaj,
štrlel boš iz stvari
na zadnji od postaj.
Tudi tale dan
na opažih se sveta cefra.
Pohojeni poročni pajčolan
razuma in srca.
Svet ne izliže ran,
pes je, a stekel.
In še vsak dan
se bo od tod zavlekel.
Te ne boli in te boli:
besedoskrunstvo zataji.

13. venec

Etapa preživelosti
se krmi s tvojimi ostanki,
s svetinjami osamelosti,
ki se svetle v uganki.
Če misli hliniš, jih kar hlini.
In skrinjo moljev kar odpri.
Dobrotnikom ne slini se, se slini,
kvadratast pokrov snet je ali ni.
Kako zasije ti avgust besed,
presrečen je, očitajoč,
in veter nosi te kot smet,
nikogar ni ti na pomoč.
Usoda tisočkrat preganjena
je z novim dnem oznanjena.

Je z novim dnem oznanjena
popevka za umazano laznino.
Le smrt ti je prihranjena
in čaka podkupnino.
In vleče veter v bližnjega.
Na vejo hočeš, hočeš z nje.
Življenje zališa le ponižnega.
(Da drug za drugega ne zve.)
Posnameš ploščo, svojo lajno,
zaliješ ude in postrgaš rjo,
o kakšen boj za čudno drajno,
oj kakšen boj za gnilo dno.
Ker si podoben leščerbi,
mrčes zapušča svet, se zdi.

Mrčes zapušča svet, se zdi,
In tudi ti se dan na dan leviš,
zakoplješ staro kožo, jato dni,
razlomiš starodavni šmarni križ.
Oblečeš dosti ljudskih čvek,
v ozvezdju ljudskem se vrtiš.
Ugrizneš vase, v svoj izrek,
v katerem slednje dneve se postiš.
O kakšen je precep neba,
v katerem zvijaš se, ličinka,
beseda tvoja plapola,
razbeljena je krinka.
Je zemlja v mesu ranjena,
prihodnost mora biti ganjena.

Prihodnost mora biti ganjena.
Ostati mora bela ptica,
z olupki našimi nahranjena
postati Orfej in pravica.
Krvavi pot besede in glasu
pod težo našo čas poti.
Z jezikom iz smrdljivega potu
se vsako rojstvo oglasi.
Na statvah udov in glasov
natkemo bore malo dni.
Natkemo borni blagoslov,
v katerem človek potemni.
V vežah trnja in snetja
raztresaš boštvo sem ter tja.

Raztresaš boštvo sem ter tja
in te posede volčja tolpa.
Kot mehki divan gorskega snega,
oblizano kost stolpa.
Pečate dni razlomijo,
da zaokrožijo veselje.
saj potlej laže dvomijo
v obup in upanje in želje.
Saj vidiš: zvezdica mesa
zareže v steklo čuta,
ki zazveni, zažvenketa
kot mokra, gnila kuta.
Naj ti bo v opomin,
ti sam si brez prvin.

Ti sam si brez prvin,
telo na mlaju udov dozori.
Odsune nekaj tistih lin
besedam in deževnici studenčnici.
Stebri oblek so se sesuli,
na zrna črnih dni, noči,
obuti so se že sezuli,
sezuti škripajo z zobmi.
Si naložiš življenja žrd
in z muko vlečeš jo za sabo,
a tvoja strd in srd
sta le za ljudsko rabo in za vabo.
Čeprav je le brbljava rja,
beseda ima okus zlata.

Beseda ima okus zlata,
zatrese strop ti in podboje.
Za napolnjeno skodelico sveta
rešuješ čute kakor mlade noje.
Napenjaš strune mladih bokov
v gluhoto svoje večnosti.
In goltaš krpice obrokov,
med glavami čuječnosti.
Zamahneš s srpom ur, minut,
v žgolenje, kvakanje, tišino siliš.
Prekoračen si, podplut,
iz sebe vase smešno kriliš.
Si oče, vnuk in sin
v razoru novih veličin.

V razoru novih veličin
bodalo ptic ujed leži.
In človek: geslo iz lupin
naj spol in jezik zasadi.
Je komu mar, če padeš, če ne padeš,
prislonjen na besedo in meso,
na ramah nosiš ptičjo mladež,
da se ugrizi dni pokrijejo.
Kot da se zjutraj zvečeri
v naravi in po mesu,
se čudno votlo oglasi
ujeda v tvojem miru, besu.
O človek se navija in odvija,
kako prijetna galaksija.

Kako prijetna galaksija,
v blodnjaku luči in teme,
ki nas oživlja in ubija,
ki se odpre in se zapre.
Posut si s cimetom besed,
živiš na karavani muk,
kakor stotrupli mrtvi svet,
ki stopa v zadostilni lug.
In nekaj ti odnese ptica
in nekaj ti razreže bodež sten.
Končič odmeva podrži levica,
pogineš sredi ljudskih men.
Si tisti, ki ga ne poznam,
in dvižni most v neznano kam.

In dvižni most v neznano kam
zaškriplje na čereh čutil.
Po njem v življenje se podam
z zavestjo, da je smrt edini cilj.
Šepeče nekaj ti: odženi se, odženi.
Škržat si, moraš od ondod,
poplesovaje tisto razodeni,
kar kliče, sili te na pot.
Svet hoče te samo prelesti,
njegove gobe te pokrijejo.
In v mumije zavesti
njegove gobe te povijejo.
Pa naj te izpljune ali vpija,
ti stanovalec si in domačija.

Ti stanovalec si in domačija
s pojočo žago spola pri rokah.
V obokih gibov te ovija
kot potnika besede zlati mah.
Meč udov se zadre
v najbližjo steno in jo para.
In koso dneva zavihti vpitje,
ki te za hip odčara.
Na lestvi zemlje in svetov
resničnost te srečuje, zataji.
Na klinih zverstva in bogov
naboden si in ni krvi.
Si tisti, ki ga ne poznam,
tvoj nič požene puhast sram.

Tvoj nič požene puhast sram
in zrastejo mu repi,
dobiš telo brezmočnih ram
in čuti so kot čepi.
Voz misli v njem drdra
napolnjen ali prazen.
Ti ves si krpica snega,
opazen, kakor tudi neopazen.
si svetu daleč, hkrati blizu,
si jantar, hkrati prah.
Umreš v poljubu in ugrizu.
Si odprt in hkrati si zapah.
Življenje se ti obleti,
kot noj rešuješ zadnje dni.

Kot noj rešuješ zadnje dni,
poženeš nove vitice,
poženeš perje besedi
in enoličnost se razdre.
Poženeš osje želo
in melješ kruh in točiš vino.
Napotiš se v deželo,
oblečen v brazgotino.
Poženeš kožo, nekaj grive,
od ram pa do kolen,
umisliš si celo polive
veselja ves usnjen.
Ne reši te veselje žalosti
telesa, ki je, ker ga ni.

Telesa, ki je, ker ga ni,
ni treba pokaditi.
Povrženo za nekaj dni
ne more se razvpiti.
Med šape let, ki hladne
odpno, zapno obleko,
je položeno v nenavadne
burke in za vleko.
Telo ne more biti cvet,
ne vejica iz ptic.
Ni veja s trni duše, let.
Telo je kratek klic.
Sredi črvive zrelosti
etapa preživelosti.

14. venec

Telesa, ki je, ker ga ni,
ne deli vsem pravičnim.
Beseda se na svet rodi,
da vdinja se pritličnim.
Kako boš vsrkal suho znamenje
skoz pore starega spomina,
kako prenesel boš vpitje
pridelanega kruha, vina
je tvoja moč, kakor predaja
in tvoje znižane gladine.
Smrt ščipa je življenje mlaja
in zemlja je podboj praznine.
Ničesar ni se treba bati,
ni treba čuvati v pozlati.

Ni treba čuvati v pozlati
tečajev svojega mesa.
Telo je izgubljeno v vati,
če božaš se do dna.
Napoči čas, da kakor da ponikaš.
Potuljen v mučnost stanj.
Potem le misliš, da spet sikaš
nalomljen in nacepljen in podžgan.
Še sam ne veš, kdaj se odseli
življenje daleč od tebe stran.
Se slednja tvoja kost razbeli,
precejaš krik iz dneva v dan.
O tebi pa dokaza ni,
telo se tako ne sledi.

Telo se tako ne sledi,
ima pisavo svojo in pero,
vendar ničesar in nikogar ne ogrozi
izprano in odplaknjeno, izlizano.
Ničesar in nikogar ne prekriža,
ničesar in nikogar ne blagoslovi,
razobešeno kot ljudska viža
na vrvi vetra se suši.
Kako so čuti čipkasti
ozaljšali šablono duše!
Tako se konec razglasi,
nastopi doba vroče suše.
Telesa ne ponujaj ljudski jati,
ne moreš vzeti ga ne dati.

Ne moreš vzeti ga ne dati
in napeljati na svoj mlin,
telo, ki s časom se pobrati,
in izven njega služi zadnjo svojih dnin.
Kako boš dobro ukrojen!
Kako boš dobro napeljan!
Kako boš dobro presoljen!
Kako boš dobro osladkan!
Če si natrgan in nagačen,
in môra v tebi meketa,
spominjaj se življenja: stlačen
v nekaj prepoznega, prezgodnjega.
Naj se življenje heheta,
telo sta zloga dva.

Telo sta zloga dva,
pojoča zloga: rojstvo, smrt.
In glej v cvetova ta
kot trn si zadrt.
Iz tega časa ni rešitve,
življenje lažen je pològ,
ne bajaj odtujitve in vrnitve,
življenje je le vmesni zlog.
Zavest so polžki, ki drsijo
skoz trnje in osat,
dokler ne obvisijo
nabôdeni na mehki vrat.
Oj zloga dva, oj zloga dva,
v človeku se poiščeta.

V človeku se poiščeta
začarana popotnika,
mar v njem stanujeta, ga obiščeta
samo kakor zarotnika?
Kako življenje boš prevpil,
zdaj rasteš in zdaj padeš,
kako življenje boš slavil,
na ramah nosiš ptičjo mladež!
Na kar polagaš spolzki led
in tople krpice snega,
ugrizi so besed,
ugrizi so sveta.
Oj zloga dva, oj zloga dva,
ko se rokujeta, poljubita!

Ko se rokujeta, poljubita
oj zloga dva, oj zloga dva,
kot senco te oskubeta
od las pa do peta.
Začaran v čas in kraj
odčaran boš vrtinec,
skrivnosti večne blebetaj,
v ugriz, v zavreli svinec!
Pa kaj, še sam ne moreš blizu
v bližino svojih korenin,
naj kar zveni v ugrizu
življenja tisoč ščitov, pločevin!
Oj zloga dva, oj zloga dva,
telo ubijeta, razdeneta.

Telo ubijeta, razdeneta
oj zloga dva, oj zloga dva.
Na kopno, morje te razstavita,
v pigmejske roke odvržeta.
Ne najdeta sredice,
saj si steklen kokon
in klobčič črne žice,
okrušek starodavnih kron.
Vogal življenja razcefran
in z luno belo si prešit.
Brneč si volkec bil ta dan,
o cepetavček jasnovid!
A glej, kot sebi na rovaš
tako ne slišiš se in ne spoznaš.

Tako ne slišiš se in ne spoznaš,
skoz dušo in telo vodič.
Od veje pa do veje plahutaš,
da bil bi plemenit cepič.
Spajdašiš se s seboj, z besedo,
opasaš se s seboj, z glasovi.
Besede pahnejo te v bedo
in zlogi so okovi.
Beseda je družabnica
in hoče biti tvoja duša.
Beseda je ošabnica,
dokler meso je ne izkuša.
Glej, konec goljufanja ni,
kakor da smrt dejanje ni.

Kakor da smrt dejanje ni
in je samo toneča ladja.
Drži jo nekaj dni z zobmi
nad morjem tujec iz ozadja.
Plavut je iz besed,
plavut je iz glasov nagnitih,
ne bi priplaval spet na svet
iz druščine razbitih in razlitih.
S čutili ne bi se ogradil
in ne bi se zavaroval
pred svetom, ne bi se zagladil,
ne bi obstal, ne bi obstal.
Ni treba, da se goljufaš,
življenju in spoznanjem na rovaš.

Življenju in spoznanjem na rovaš
umikaš se v zaledje,
Pa če ne vzameš se in se ne daš,
prekršeno ni zaporedje.
Telo ni praznik premakljiv
saj sploh ga ne praznuješ,
da je in ni: dokler si živ,
se ne sprašuješ.
Če je žebelj, ki ga z zobmi
povlečemo iz večnosti,
če je komolček, na katerega
omahne kuštrava ti glavica!
Če je, je prav, je prav, če ni.
bil rojstni dan spoznanje ni.

Bil rojstni dan spoznanje ni.
Skoteni so glasovi in utripajo,
s perutkami pod prho hlipajo
in s kljunčki tolčejo prozornimi.
Si rov, skozi katerega
se kotale kamni tega sveta,
se kotali platonski dan,
z izgubo je zaznamovan.
Gomila prelopatana je glava,
samo domneva je telo,
beseda se spominja, da je prava,
pa ni treba, da je tako.
Spočno, kotijo in izležejo,
kresničko svetlo te zaprežejo.

Kresničko svetlo te zaprežejo
te spremene v besedno pšeno,
oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,
spogledovanje ni nikoli razloženo.
V besednega te spremenijo mačka,
in si, ostaneš votel lev.
V besednega urečejo te račka,
in si žival kot tudi hlev.
Je Hipermestrino to zadovoljstvo
življenje, ta tolminska bližnjica.
In posvečeno bogomolstvo.
Saj smrt je zadnja prižnica.
Oj zdaj se pa gremo, gremo:
surovi prsti te prestrežejo.

Surovi prsti te prestrežejo
in srčno ti popljuvajo četrt.
Za hrbtom se ugnezdijo, raznežijo,
čeprav ljubezen in sovraštvo bo obrt.
Potem pa še trinožnik,
ki nanj boš posajen.
In boš podložnik in orožnik,
in nag boš kakor tudi oborožen.
Vsakomur bi se rad vsilil,
bel kruh si in cigan,
proseče na jezikih boš zacvilil,
rad bil bi darovan!
Besedni maček ne roti
telesa, ki je, ker ga ni.

15. venec

Surovi prsti te prestrežejo.
Plevelnato srce zacvili.
In rešnjo pot zarežejo.
Vrtinci duše so zavpili.
Prihodnost ne trpi navzočih,
in sončnica besed se ospe.
Goriš na stenju mrmrajočih,
življenje te zelo potre.
Po belih parkljih, ki so dedni,
boš kopitljal skoz blato in skoz jod.
Boš kopitljal z mareličnimi tedni,
oj ti podganasti dilaiopod!
Nikoli nisi razložen.
Telo ni razlog za namen.

Telo ni razlog za namen
in glas, ki kliče, te izganja.
V ozvezdju dni si razglašen
in plat besede te oznanja.
Iz moljev strune so spletene,
nad ječami glasov se oglasijo,
mumije oči so presušene,
kako naj te ne izgubijo!
Telo je brez poti, je brez poti,
saj duša ni nobena cesta,
Besedi v jezeru krvi,
kako naj se razvesta!
Samo da te zasežejo,
oblečejo te in obujejo, obvežejo.

Oblečejo te in obujejo, obvežejo,
s kosami spola te kose.
Kako te kruto zaprisežejo,
te s sabo dobrohotno razsvetle.
Prah jantarja bo pa kapljal,
izvotlil bo besedo in meso,
človeka človek bo škrebljal,
nikomur pa ne bo hudo.
Če lubje spola zogleni,
ostane bore malo, bore malo.
V grmadi in pepelu ljudskih dni
še to se bo samo razdalo.
Na sto načinov razložen,
nazadnje pa si opuščen.

Nazadnje pa si opuščen,
če še tako se siliš med ljudi,
Med šapami veselja uročen,
med šapami ihtenja brez oči.
Nemirika življenja ni po meri,
obred prsti ni prav nič svet.
Meglena vest se izneveri,
na vekov veke si zajet.
Megleno pljuskaš iz kota v kot,
grozote derejo ti skoz ime,
dan poka kakor smolnat sod,
v njem zvezde se ponovno zarede.
Si končno s kavlja zemlje snet,
otipali so v tebi rez besed.

Otipali so v tebi rez besed.
Na brani so sveta čepeli.
Na vrvi je obvisel sivi svet,
ni znano, kdaj ga bodo sneli.
Rogovi časa so krvavi,
grozdičje let nakremži vsako lice
Mučenci so in niso pravi.
V snop ljudski kotijo lisice.
Na skrinjah dneva posedijo
ljudje, obglodani v bodico,
odpojejo in se solzijo,
so v rodu z izgubljeno prepelico.
Otipali so v tebi gnoj krvav,
žlebičke, po katerih si curljal.

Žlebičke po katerih si curljal,
zasujejo s seboj, s smetmi.
V peterih čutih boš zaspal,
kot gnila krpa večnosti.
Se vidi gnoj, se vidi rja.
Spajdašiš se s temo, s sivino.
In si nečist izvir sveta,
izkušan s polnostjo, s praznino.
Socvetje človečanstva vene,
in plodnica usode ne rodi.
Ugasnejo prastare mene,
opasane s sto pajčevinami.
Otipal si preveč razvnet
enakosti in bratstva suho sled.

Enakosti in bratstva suho sled
v blazini dni brž izgubiš.
Na svet se pride le umret,
gibon sveta, samo prežiš.
Izpljunki v žlici so življenja
in zanjo nečistujemo,
pobožamo hrbet hotenja
in vriskamo, ko ga zajezdimo.
Na jadrih sivega sveta
visijo podanašnjeni za silo.
Na grči črnega neba
nas bo prehitro ugonobilo.
Sam lepši svet si izrezljal:
vigrano igro si izdal.

Vigrano igor si izdal,
pa nisi niti malo kriv.
Prhneči čas je bil bahav,
pitnino sam si je odlil.
Kaj bi zahtevali nazaj,
kaj bi zahtevali naprej!
Paberkovanje s kupčkom saj.
Goreče sebi se nasmej!
In boš goreča rokavica,
pohojen, venomer na tleh.
In boš besedica golica,
svoj smeh v teh sunkovitih dneh.
In boš še razcefrani jog:
Valpurgin bič in potlej stok.

Valpurgin bič in potlej stok
je plača za naporen dan.
Opilil si zastonj okovje rok.
Opilil si okovje nog zaman.
Če v resah pesmi krvaviš,
če se narobe razpečaš,
postaneš križani in križ.
Postaneš oče kakor tudi očenaš.
Stvari in bitij in svetov
ne boš ožel kot mrzli sneg.
Polizal boš nasmeh bogov,
razstavljen na sto gibkih vlek.
Kako te čudno premosti
heroičnost človečnosti.

Heroičnost človečnosti
otipa tvojo mrzlo žilo.
Človečnost rada se posti
zlovoljno in na silo.
Grob zibke – zibka groba ščebeta
za živo mejo izrezljana.
Zatečeš se v zavetja pernata,
o hitro vsa po vrsti so izdana.
Navijaš se na prste kakor žica,
se trgaš kakor bleda pavola.
V klobuku miloščina je resnica
kot kepa hladnega ledenega snega.
Oznani oblazinjen bog
razsutost daleč naokrog.

Razsutost daleč naokrog
je preperela koža pokrajine.
Vesel začetek je nadlog,
iskanje gnile popkovine.
Odzdrav si zemlji in kletvina,
ker zemlja včasih tebi je odzdrav,
in zemlja tebi žolčna je pitnina.
Kar si, si le tako postal.
Postelješ si izven mesa,
kam boš postavil svojo posteljo?
Postelješ si izven duha,
planeti daljni vate sopejo.
Glasovi vrtajo z očmi,
besedoskrunstvo zataji.

Besedoskrunstov zataji,
začara te le do vratu,
telo ostalo preperi,
sesede v prstan se medu.
Spomin na rojstvo frfota,
otrebeni glasovi frfotajo.
Odmev dojnice ščebeta,
peteri čuti se haljajo.
Desetke so oblakov zbrane,
blodnjak neba poselijo lisice.
Vse sence s tabo so naphane,
lovijo te pravice in krivice.
Etapa otopelosti.
etapa preživelosti.

Etapa preživelosti
je z novim dnem oznanjena.
Mrčes zapušča svet, se zdi.
Prihodnost mora biti ganjena.
Raztresaš boštvo sem in tja,
ti sam si brez prvin.
Beseda ima okus zlata
v razoru novih veličin.
Kako prijetna galaksija
in dvižni most v neznano kam.
Ti stanovalec si in domačija,
tvoj nič požene puhast sram.
Kot noj rešuješ zadnje dni
telesa, ki je, ker ga ni.

Telesa, ki je, ker ga ni,
ni treba čuvati v pozlati.
Telo se tako ne sledi.
Ne moreš vzeti ga ne dati.
Telo sta zloga dva,
v človeku se poiščeta,
ko se rokujeta, poljubita,
telo ubijeta, razdeneta.
Tako ne slišiš se in se spoznaš.
Kakor da smrt dejanje ni.
Življenju in spoznanjem na rovaš
bil rojstni dan spoznanje ni.
Kresničko svetlo te zaprežejo,
surovi prsti te prestrežejo.

VIR: Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (Miran Hladnik)




Komentarji