Ivan Cankar: Krčmar Elija (Troje povesti, 1911)

I

Na hrib je stopil tujec. Črn plašč, do vratu zapet, mu je segal do gležnjev; gologlav je bil, roke je imel sklenjene na hrbtu, glavo nagnjeno; tako je gledal v dolino z zlohotnim, lakomnim očesom, njegov obraz je bil kakor od sivega kamna.

Dolina je bila lepa, da ne lepše na svetu, kakor da jo je bil Bog ustvaril za dom in radost svojim najljubšim otrokom. Na obeh straneh so jo zložni hribi čuvali viharjev; na prisojnih rebrih so se razprostirali vinogradi, na osojnih pa so se vzpenjali sočni pašniki visoko v planine. Dolina sama pa je bila velik vrt sredi polja. Iznad vrta se je razgledaval beli zvonik farne cerkve po tej nebeški krasoti, na zemljo postavljeni.

Tujec je gledal in je štel; štel je domove, ki so se veseli in bahati vrstili ob cesti; bele hiše, rdeče strehe, za hišo vrt, za vrtom polje; pisano bogastvo, kamor se je ozrl. Zasvetile so se mu oči, ustna so se mu nasmehnila zadovoljno in poželjivo.

Večerna zarja je ugašala za prisojnim hribom, tiha senca od neba se je spustila na njive in vrtove. Tedaj se je oglasila pesem iz doline, zmerom glasnejša je bila in zmerom veselejša, vriskala je razposajeno in nebrzdano, kolikor bolj je bledela večerna zarja.

Tujec se je nasmehnil, ko je zaslišal veselo pesem. Razkrečil je dolge prste ter je prešteval domove, kakor vesten rubežnik.

"Tam so Kovačevi – bogata hiša, poln hlev; da ste mi pozdravljeni, Kovačevi! Tam kraj župnišča so Martinovi – tudi ta vreča je polna do vrha. In tam pod gričem je belo gnezdo Potnikovih, belo gnezdece v zelenem vrtu – skomine stresajo človeka ... Od srca pozdravljeni vsi!"

Prešteval je, meril z očmi, sodil v mislih, njegov obraz pa je bil zmerom bolj sladak in priljuden. Ko je zatonila zarja, je stopil s hriba, a takrat se je spustila dolga črna senca preko doline od kraja do kraja ter jo presekala kakor na dvoje ...

 

*

Faro osojniško je bil Bog obsul z vsemi svojimi blagoslovi, ali župnik je zmerjal po pravici, da farani take milosti nikakor niso vredni in da so je bili deležni le zategadelj, ker bi bili drugače vsled svoje lenobe in malobrižnosti že zdavnaj pocepali vsi do zadnjega z ženami in otroci. Farani pa so mu odgovarjali: "Za silo že imamo, kaj bi se še nadalje upirali in pehali!"

Take besede niso vzrastle na njivi zadovoljnosti, temveč na gnoju lenobe. Kajti zadovoljni niso bili osojniški farani, temveč so godrnjali in vzdihovali kakor sami lačni popotniki. Hudega jim ni bilo, kruha in vina so imeli dovolj, ampak rekli so, da je bilo nekoč vse boljše in da bo posihdob še zmerom hujše, dokler ne zaloti uboge doline vesoljna revščina in lakot. Ko je še kralj Matjaž kraljeval, je kmet komaj pljunil na polje, pa je vzklila pšenica; komaj se je postrani ozrl na vinograd, pa je zorelo grozdje. To so bili časi, da je bil človek lahko po pravici vesel. Zdaj pa se poti in ubija, pa ni nič ne na tem koncu, ne na onem. Izpije kozarec vina, komaj si ustna oblizne, že vest zavpije: "Nehaj! Ne kliči biriča in rubežnika!"

Faran je tožil in tarnal, ob tem pa je čisto pozabil, da je bil izpraznil že troje vrhanih bokalov, še preden se je znočilo. In ko je to zagledal, je naročil še bokal ter je rekel: "Osojničan ni živina, da bi le garal in garal; če si ga drugi privoščijo, si ga bo še on, pa mir besedi!"

Vino mu je seglo v glavo in srce, naveličal se je vzdihovanja in tarnanja ter je vriskal, da se je razlegalo do hriba ...

Župnik, ki se je od zdavne svoje mladosti trudil, da bi spravil pohujšano čredo osojniško na pravo pot, je ob lepih večerih slonel ob oknu ter se oziral po fari z bridkostnim očesom. Beli lasje so mu v vetru frfotali kraj čela; zdelo se mu je, da ga pozdravljajo hribi, v senco toneči, ter da mu voščijo lahko noč; in zdelo se mu je tudi, da mu prijazno mežikajo bele hiše izza vrtov ter da mu prigovarjajo: "Čemu bi se jezil nad nami, o župnik? Grešniki smo res, ali nikoli ne tako zakrknjeni, da bi nas milost več ne dosegla. Pa če se nam bo ob sodnem dnevu prav hudo godilo, bo tvoja molitev naša mogočna priprošnjica."

Župnik je zavzdihnil.

"Kako bi tožil, kako bi jih sodil? Mati joka nad svojimi otroci grešniki, ali biričem jih ne izdaja. Otroci so, bradati otroci, sivolasi. Grešé do zadnje kaplje, pa se čudijo z nedolžnim srcem: Kaj sem storil, da mi nalagaš pokoro?"

Star je bil župnik, oči ga niso več ubogale, pa je videl časih stvari, ki so bile skrite vsem drugim kristjanom.

Slonel je nekoč ob oknu, ko je tonila zarja. Gledal je proti nebu in tedaj je njegovo srce zaihtelo od bridkosti. Od jutranje strani in od večerne so frfotale izza hriba črne ptice; zmerom več jih je bilo, kmalu so zasenčile vse nebo, dolina pa se je potopila v črno jezero. Župnik se je pokrižal: "Bog nas varuj vsega hudega."

Vprašal je zjutraj hlapca:

"Ali si kaj videl sinoči, Jernej?"

"Kaj da bi videl?" se je začudil hlapec.

Tudi župana je vprašal župnik, ali župan se je zasmejal.

"Nisem gledal proti nebu! Krčma je bila polna in prepevali smo veseli."

Župniku pa je segla žalost v srce.

"Tudi ne bodo videli, kadar se prikaže nad to lepo dolino sam sodni dan. Zakaj krčma bo polna, prepevali bodo in bodo veseli."

Tisto nedeljo je govoril župnik dolgo pridigo o kesanju in o pokori. Očital je svojim faranom duhovno in posvetno malobrižnost, lenobo, pohajkovanje, napuh, predrzno zaupanje v božjo milost ter še mnogo takih in enakih grehov; nato jim je prerokoval, da je šiba božja tolikanj hujša, kolikor dalj je namočena in da ga ni zvona, ki bi oznanjal uro plačila in kazni; navsezadnje pa jih je tolažil, da ni še odbila polnoč in da je še časa dovolj za izpreobrnjenje in pokoro.

Farani so verno poslušali, v krčmi pa so rekli:

"Star je župnik, siva glava mu kloni do groba. Kdo bi mu zameril žal besedo? Siromak gleda, kar mu kažejo slepe oči, na nebu vidi črne prikazni, ali nas živih ljudi ne vidi. Siromak posluša, kar mu razodeva gluho uhó, sliši stokanje hrastov na hribu, naših pesmi ne sliši. Bog mu daj veselih sanj, mi pa pijmo na njegovo zdravje."

Pili so ter so pozabili na pridigo in na pokoro.

Še drugo nedeljo je stopil župnik na leco in je razložil faranom svoje čudne sanje. Tako je rekel:

"Sanje so bile, ali tudi je bila misel od Boga poslana. Skozi okno sem gledal, pa sem videl tam v dolini dvoje ljudi. Vsaki izmed obeh je nosil težko butaro na hrbtu. Eden je stopal, stopal, stopal, ali stopil ni nikamor, zakaj njegova noga se ni dotaknila zemlje. Pa se je veselil v svojem malobrižnem in nespametnem napuhu ter je rekel: 'Kako je lahka moja noga, kako brhko moje srce! Kaj butara, kaj bridkost in kaj pokora!' Kakor je bila težka njegova butara in kakor se mu je krivil hrbet pod njo, tako je brezbožno zaplesal preko senožeti. Ali tedaj ga je zgrabil velik vihar, vzdignil ga je, lahkonogega, brezdomnega, ter se je poigral z njim kakor z lipovim listom. Kam ga je zanesel? To vedi Bog sam ter bodi milosten njegovi duši! – Drugi je nosil težko in trudno svojo butaro, zakaj plesal ni z lahkimi nogami, temveč stopal je počasi in okorno; noge so se mu udirale v zemljo do kolen. Ali kakor je šel počasi in mukoma svojo pot, vendar je šel dalje. Kajti rekel je: 'Vate sem ukopan, zemlja, mati moja; kakor me ti ne izpustiš, tako te jaz ne izpustim; in kakor si ti od vekomaj blagoslovljena, tako bom blagoslovljen tudi jaz. Kaj bi meni to breme? Saj ni le moje, temveč tudi tvoje je, ter tvojih in mojih sinov.' – Rekel je in je šel, veter pa mu še lâs ni zrahljal. – Zatorej vam povem, ljudje krščanski: ne mislite nase in na svoj dan, temveč na zemljo mislite, ki vas je rodila in na tiste mislite, ki ste jim po svoji volji posteljo postlali."

Farani so verno poslušali tako pridigo, toda majali so z glavo in so rekli:

"Pobožen mož je naš župnik, ali misel mu peša in pamet mu odpoveduje. Kaj smo storili in kako smo ravnali, da nas zmerja z iblajtarji in hudodelci? Da nismo svetniki, vemo samí; ali to ve tudi sam, da pšenica ne raste iz kamenja in čednost ne iz revščine. Naj nam pokaže pot v Matjaževo deželo, pa bomo vzdignili bandero in križ; in le molitev bo v naših ustih."

Nato so pili in so prepevali.

Ampak še tretjo nedeljo je stopil župnik na prižnico. Roke so se mu tresle, na njegovo lice je bila napisala smrt svojo prvo besedo in tudi njegov glas je bil tako zamolkel, da so ga farani komaj slišali.

"Ali ste živeli, ali ne živeli?" je vprašal svoje verne farane. "Med vami sem bil trideset dolgih let; bojim se, da še teden dni več ne bom. Če se vam je godilo dobro, ali če se vam je godilo slabo, nikoli niste bili zadovoljni, pa tudi nikoli ne žalostni. Tepli so vas – niste čutili; božali so vas – niste čutili. Živeli ste, pa niste živeli – razfrfotalo, raztopilo se je vaše življenje, kakor nespametna jutranja megla. Niti žival tako ne živi, niti drevo ne, še kamen ne. Treba je, da bodi rod od dne do dne, od leta do leta kakor mati: skrbi zase, kolikor je za silo potreba, ali vse drugače skrbi za otroke – zakaj ti nisi nič poleg njih. Oni so narod, ti si rakev. – Kaj pa ste vi storili, neverniki? Pili ste in ste vriskali in plesali ter ste čakali, da se vam prikaže Matjaževo kraljestvo, kadar se zvrnete pod mizo. Na polju se vam je razbahala ljuljka, kašče vam praznijo posli in popotniki, vegasta streha se vam podira nad glavo – vi pa klobuk postrani pa brez skrbi. Kakor Ezav ste, ki je za skledo leče prodal prvenstvo. Za eno veselo uro, za kozarec vina bi prodali svoj časni in večni blagor. Malopridnežu pobije toča vsako leto, zakaj malopridnost je njegova toča in pognojena zemlja mu bo rodila kamenje. Še nase ne pomislite, ki se boste na stara leta ob tuje prage zadevali, kaj šele, da bi pomislili na tiste, ki bodo nekoč dedovali sramoto in revščino ter bodo preklinjali svoje očete in njih brezbožno ravnanje. – Enajsta je ura, izpreglejte!"

Farani so do konca poslušali, v svojem srcu pa so bili zlovoljni in užaljeni.

"Kaj smo storili, da nas pred Bogom toži za grešnike vseh grešnikov?" so rekli. "Ali nismo bire pošteno odrajtali, ali se nismo postili na veliki petek, ali nismo opravili velikonočne spovedi?"

Tako so govorili farani in so se napotili v krčmo.

Župnik ni užival dolgo njih jeze in zamere.

Tisto nedeljo, ko so poslušali zlovoljni farani njegovo tretjo pridigo, je slonel ob oknu, da bi se poslovil od večerne zarje. Žalostne so bile njegove misli, iz vasi pa se je glasilo prepevanje in vriskanje.

"Bog jim bodi milosten, grešnikom. Podobni so tistemu razbojniku, ki je prosil pod vislicami za harmoniko, da bi si zagodel še poslednjo pesem. Podobni so tudi pijancu, ki je vola zapil, pa pravi: Kaj bi zdaj z njivo, ko nimam vola? – ter gre in zapije še njivo. Ali tudi so podobni nedolžnemu otroku, ki jé in pije ter ne pomisli na prihodnjo uro; in ki greši, ne da bi srce njegovo vedelo za greh. Bog jim bodi milosten! O kralju Matjažu sanjajo, njega kličejo, nanj upajo; meni pa se le vse zdi, da ne pride na zlatem, temveč na črnem konju. Kadar napoči tista grenka ura, ne daj, o Bog, da bi se prelila nedolžna kri."

Tako je molil župnik in njegovo srce je bilo polno bojazni.

Večerna zarja je tiho zatonila v mrak. Župnik se je ozrl proti nebu in je vztrepetal od groze. Tam vrh hriba je stalo visoko in črno, kakor spomin na onstran groba. Ni se genilo. Župniku se je zdelo, da vidi siv obraz, neusmiljen in zlohoten ter da vidi temne, lakomne oči, ki se ozirajo po dolini. Dolga mrzla senca je planila od hriba do hriba, zazeblo je do samih nebes, hladen veter je zapihal.

"Prizanesi nam, Bog!" je rekel župnik in se je pokrižal.

Tisto noč ni spal, temveč je molil do jutra. Zjutraj pa je bil tako bolan, da ni mogel ganiti nog, komaj da je še glavo vzdignil. Prišel je župan in je stal kraj postelje ves žalosten, župnik pa ga je tolažil:

"Taka je postava od vekomaj: stari gredo, mladi pridejo. Trideset let sem bil med vami; kadar mi zapojete zadnjo pesem, boste peli svojim očetom in svoji mladosti. Sinoči sem videl, da je šla zarja za hrib; Bog nam bodi milosten in nas tolaži, dokler ne učakate nove zarje."

"Blede se mu, pokleknimo," je rekel župan.

Potrkalo je na duri, dekla je stopila k postelji in se nagnila do župnikove glave.

"Tujec je prišel," je rekla.

"Kdor je, naj stopi v izbo," je ukazal župnik.

Stopil je v izbo dolg, suh človek, oblečen v črn plašč, ki mu je segal do gležnjev; njegov obraz je bil kakor od sivega kamna. Ostal je tik pred pragom in je nagnil glavo.

"Dajte, vzdignite mi vzglavje, da ga vidim," je ukazal župnik. Ugledal je tujca, premeril ga je z dolgim pogledom, nato pa je omahnil.

"Kdo si?" je vprašal.

"Elija Nahmijas," je odgovoril tujec ter se je priklonil do pasu.

"Otroci grešni moji, Bog vam bodi milosten," je rekel župnik in je z belimi očmi pogledal proti stropu, zakaj že se je bilo razmaknilo nebo in nedolžni duši se je prikazal paradiž.

 

*

Farani osojniški so bridko žalovali ob smrti svojega župnika. Obšel jih je strah, klonili so glave, plaho so gledali. Take so bile njih žalostne misli:

"Šel je od nas, kakor da je šlo to nebo nad nami, ki smo ga bili vajeni; ali kakor da so se pogreznili ti hribi, ki smo jih gledali od nekdaj. Dokler je bil med nami, ga nismo videli, zato ker je bil med nami; otrok ne vidi matere, dokler je ne pokoplje. Res so bile jezne in hude njegove besede, res nam je očital njegov grenki pogled grehov brez števila; ali vajeni smo bili teh besed in teh oči smo bili vajeni; njegova pridiga je bila kakor rahel dež na polje, sonca pijano: prijetna pokora za prijeten greh. Njegovi očitki so nam bili tolažba, ampak še večja tolažba nam je bila njegova svetost: priprošnjica in zaščitnica nam je bila pred Bogom; od tiste milosti, ki je je on bil deležen, je kanila dobršna kaplja tudi na nas. Kdo nam bo zdaj zaščitnik in priprošnjik? Osameli smo, sirote – kaj bo z nami, z otroci brez očeta, z ovcami brez pastirja!"

Dolgo in hudo so žalovali; prav do hriba se je razlegalo ihtenje in vzdihovanje, ko so pokopavali župnika. Nebo samo je žalovalo; sivo in nizko je viselo nad dolino, a ko je bil grob zasut, so kanile nanj prve težke kaplje, solze iz nebes.

Vsi so občutili, ko so stali ob grobu, da niso pokopali le župnikovega trupla, ki je bilo betežno in počitka željno, temveč, da so zagrebli in zasuli na vekomaj svojo lepo mladost. Vsi, tudi sključeni starci in oslepele starke – vsi so zagrebli in objokavali svojo mladost. Kaj pomisli otrok, če mu je sedem, ali če mu je sedemdeset let – kadar umrje mati, umrje njegova mladost; ozre se, ko stoji ob grobu, pa občuti strahoma, da je sam in slab.

Faranom se je zdelo, da se je dolina izpremenila tisto noč in tisto uro, ko je župnik izdihnil. Kakor da jih je bila božja roka prenesla v druge čase in druge kraje. Vse, kar je bilo do tiste noči, je pokopano, leži pod težko gomilo in se bo vzbudilo šele na sodni dan. Kakor da je bil župnik vzel v grob s seboj ne le vseh trideset let svojega pastirovanja, temveč tudi leta in stoletja, ki so bila pred njim.

Vse to so osojniški farani občutili v svojem žalovanju in strah jih je bilo do srca.

Ali ni je večne bridkosti, v osojniški fari celó ne. Čez teden dni so farani sedeli v krčmi in so modrovali.

"Star je bil že, počitka potreben; kdo bi mu ga ne privoščil?" je rekel eden izmed njih.

"Dosti je župnikov na svetu!" je rekel drugi.

"Boljših sem že videl," je rekel tretji.

Jeziki so bili razvozlani, beseda je bila izpregovorjena, srca so bila potolažena.

"Da bi le takega dobili, ki ne bo stal za nami s palico in pokoro," je rekel eden.

"Ki nam ne bo očital vsakega požirka," je rekel drugi.

"Ki nas ne bo vsako nedeljo tožil pred Bogom, kakor birič popotnika," je rekel tretji.

Zmerom bolj veseli in prešerni so bili farani: res je umrl pastir, ali tudi palico je izpustil. In vsem je bilo tedaj, kakor da so se jim oči nenadoma odprle; izpregledali so in sram jih je bilo.

"Ali smo bili otroci samosrajčniki, ali smo bili gospodarji te lepe fare? Na konopcu nas je vodil, z brezovko nas je tepel, kadar nismo naglo stopili; pa še črhnili nismo. Zemlja je naša: če se nam zdi, jo prodamo za poln bokal; življenje je naše: kakor se nam zdi, tako ga zaobrnemo, ali na desno, ali na levo. Ne preštevaj tujih grehov, temveč glej, da boš s svojimi opravil!"

Nad osojniško dolino je zatonila zarja. Zvonilo je angelsko češčenje – odzvanjalo je Matjaževim dnem.

Na hribu je stal mlad fant, govedo je gnal s paše. Proti nebu je pogledal, videl je večerno zarjo, ki je umirala in tedaj mu je bilo pri srcu tako hudo, da se je razjokal.

"Joj meni, joj nam," je vzkliknil, pa sam ni vedel, čemu da je vzkliknil in zakaj da mu je bilo hudó.

Gnal je govedo v hlev ter je stopil v hišo.

"Kje je oče?" je vprašal.

"Oče je v krčmi," sta odgovorila obadva brata in sta pogledala v tla.

"Joj meni, joj nam!" je vzkliknil mlajši in si je zakril obraz. –

Veselo petje se je razlegalo po dolini, veselejše nego kdaj poprej. Fara je praznovala sedmino po svojem župniku. Ali sedmina je bila podobna bahati svatbi. Še preden se je dobro znočilo, je zapela harmonika; fantje so planili, dekleta so vstala in pisani pari so se v jadrnem plesu zasuknili, spominu župnikovemu na čast. Do kasne noči, do polnoči so pili in plesali, dokler ni bilo v svetilki olja več, v sodu vina ne in v suknji ne srebrá.

Kraj duri je stal tujec krčmar in se je prijazno poslavljal od svojih pijanih gostov. Njegov obraz je bil siv in ves gol, toda smehljal se je slajše od medu; njegovi prsti so bili dolgi in koščeni, krempljem podobni, ali segali so mehko in priljudno v roke faranov; le čudno se je zdelo pijancem, da je krčmarjev črni plašč do vratú zapét in da mu sega do gležnjev.

Kakor so omahovali mimo njega, jih je ogledoval natanko tujec krčmar.

"Moško še stopaš, Kovač. Dolga bo vojska, preden se zgrudiš. Ali tvoje oči so že rdeče, zgrudil se boš."

"Tudi v tebi, Martinovec, je še moštvá za senen voz. Ampak še več je napuha – in z napuhom te bom udaril. Razsipal boš bolj nego drugi in prej boš razsul."

"Oj, Potnik, kaj si to ti, bahač med sosedi? Maješ se in boš padel, ali jaz te ne bom podprl – zgrudi se, kakor ti je sojeno!"

Tako so šli farani vsi po vrsti, krčmar jih je prešteval, meril in sodil. Ko so šli vsi do zadnjega, je upihnil svetilko, nato je prižgal svečo ter se je napotil v svojo podstrešno izbo. Tam je odpahnil okno ter je gledal po dolini.

Dolina pa je bila tako tiha, kakor da je sapo zatajevala; ne vetrca ni bilo od nikoder. Malo je bilo zvezd na nebu in še tiste so plaho mežikale ter so hitele po svoji poti.

Tujec je videl vso to samoto in ves ta strah ter se je nasmehnil.

"Ali se me bojiš, ti lepa fara osojniška? Nič se ne boj – stokrat sto farâ sem spravil pod svoj črni plašč; ne bo ti dolgčas tam."

Farani so šli in šli, pa niso vedeli, če se vračajo od žegnanja, ali od svatbe, ali od sedmine. Kakor omahujoče, blodno frfotajoče vešče so se razkropili po dolini; tam za vrtom je ugasnila ena, za hlevom druga, nad klancem pod zidanico tretja. Še je hripavo zavrisnilo tam in tod, nato je utihnila vsa dolina; tudi veter se ni več ganil in zvezde so romale bolj počasi, komaj da so še pomežiknile.

Poslednjikrat se je ozrl tujec po dolini od kraja do kraja.

"Škoda je detelje, ki jo je pomendrala ta goveda; ampak govede ni škoda!"

Tako je rekel in je zaloputnil okno. –

Stari Potnik se je majal v klanec; z dolgimi koraki je meril pot na desno in na levo, kakor je bila široka, spotikal se je ob nasuto kamenje, pa je modroval záse.

"Pijan sem; mnogokdaj sem že pil in moško sem pil, ali noga je bila trdna in pamet bistra ... strupa si mi nalival, pritepeni žid ... nam vsem si ga nalival, da bi nas ociganil. Mi pa smo farani osojniški ... izkusil nas boš, da bo joj!"

V kolobarju se je zaobrnil stari Potnik, pogledal je v dolino in je vzdignil pest.

"Ali misliš, da ne vem, počemu da si prišel? Nič, bratec, ne bo iz te nakane. Zakaj mi, farani osojniški, smo bistri ljudje!"

Ko se je zaokrenil vdrugič, da bi stopil v klanec, so se mu zamajala tla pod nogami in zgrudil se je na kolena. Poskušal je, da bi se vzdignil, ali život mu je silil k tlom, kakor da je imel kamen privezan okoli vratu.

"Če je treba, da spim pod milim nebom, bom pa spal. Noč je topla."

Podvil je roke pod glavo in je takoj zadremal. Hude misli so šle iz srca vse do zadnje in ostala je sama sladkost.

"Kaj bi se človek jezil?" je rekel napol že v spanju. "Tudi župnik je neprestano godrnjal, pa je nazadnje vendarle umrl. Živeti je treba, kakor srce poželi – toči, žid, steklenica je prazna!"

Zaspal je; sanjalo pa se mu je, da se je napotil naravnost do kralja Matjaža. Ni hodil dolgo, pa je že ugledal njegov slavni grad, to večno trdnjavo slovenskega naroda in osojniške fare. Grad ni bil več skrit globoko v gori, temveč je stal na zelenem holmu ter se razgledaval po vsem prostranem svetu.

Stari Potnik je stopil v tisto izbo, kjer je na zlatem prestolu kraljeval sam Matjaž.

"Kdo si?" je vprašal Matjaž.

"Jernej Potnikov sem iz osojniške fare."

Komaj je tako odgovoril, ga je zazeblo v srce; kajti ozrl se je ter je videl, da so vsi mnogoštevilni vojščaki Matjaževi krvavo ranjeni; rdeče kaplje so kapale od lic na tla in Potnik je ugledal ves prestrašen, da stoji do gležnjev v rdeči luži.

"Kje in čemu si prelil svojo kri?" ga je vprašal kralj Matjaž. Potniku so se tresla kolena, ampak odgovoril je po pravici.

"Krvi nisem prelival, o kralj, temveč le vino."

Takrat pa je rekel in ukazal kralj Matjaž:

"Zate in za tvoje sosestvo ni bilo pisano moje ime. Naštejte mu jih petindvajset, zato, da bo kri prelil v sramoti, ko je v slavi in trpljenju ni prelil; in zato, da bo vedel, kdo je kralj Matjaž."

Ko je slišal Potnik take besede, se je tako silno prestrašil, da je padel na kolena ter udaril s čelom ob tla. –

"Kaj se mi je le sanjalo?" je vprašal ves začuden ter je pogledal najprej proti nebu, nato v dolino. Zvezde so sijale tiho in žalostno, dolina je bila temna.

Najmlajši sin se je sklonil čezenj in ga je prijel za roko.

"Oče, oj, oče!"

Stari Potnik se je trudoma vzdignil ter se je vzdramil; težko se je vzdramil, njegove misli so bile hrome, kakor noge, tope in dremave, kakor oči.

"Pri kralju Matjažu sem bil," je rekel. "Ampak to so bile le sanje."

"Oče, oj, oče!" je zajokal sin.

Šla sta počasi v klanec. Dolina je bila vsa temna pod njima; kakor silna črna skala se je bila noč zavalila vanjo in se ni več ganila.

II

Potnik je imel troje sinov, vsaki izmed njih je bil za troje hlapcev. Starejšemu je bilo dobrih dvajset let, najmlajšemu komaj petnajst.

Večerjala je vsa družina. Mračilo se je po dolini, v izbo je sijala prijazna večerna zarja.

"Jutri navsezgodaj pojdemo na leho za potokom," je rekel starejši.

"Počemu da bi šli tja in kaj bi tam?" je vprašal oče.

"Orat," je rekel starejši in se je začudil.

"Tam ne bomo nikoli več orali," je odgovoril oče. "Tiste lehe za potokom niso več naše."

Vsi trije sinovi so položili žlico na mizo.

"Da ne več naše!" so rekli vsi trije hkrati.

"Ne več!" je vzdihnil oče in je tudi sam odmaknil skledo.

Mati, vsi trije sinovi, hlapci in dekle, vsi so gledali nanj plahi in osramočeni.

Starejši je izpregovoril:

"Kako, čemu in kedaj – to nam povejte, oče!"

Potnik si je nalil vina, pil je, nato pa je zmajal z rameni.

"Kako da niso naše te lehe, čemu in od kedaj? Da bi jaz sam to vedel! Šle so, kakor gre oblak: pravkar je še visel na nebu, ali človek pogleda in vidi – oblaka ni več. Kam je šel, kako in kedaj?"

Tako je govoril oče, ali pogledal ni v oči ne materi, ne sinovom, niti hlapcem ne.

Starejši je vstal in je bil ves zamolkel v obraz; rekel je:

"Povečerjali smo, zdaj pa še molimo, da se Bog usmili nas vseh skupaj ter naše domačije."

Nato se je napotil v dolino in do tistih leh za potokom. Prej so mu bile kakor vse druge lehe: gledal je in mislil, kako bodo rodile in koliko bodo dale. Zdaj pa se je ozrl nanje in oko se mu je zarosilo, kakor da je ugledal tam užaljeno sestro. Lehe še niso bile izorane, dišalo pa je iz njih tako sočno in blago, kakor diši le domača zemlja.

Starejši se je sklonil, pa je zgrabil s pestjo kos vlažne prsti. Takrat mu je segla v srce velika bridkost.

"Rodila si, zemlja, svojim sinovom, zato ker si jih ljubila, kakor so te ljubili. Ne rôdi, zemlja, grešnikom! Zakrkni svoja dojna prsa!"

Zalučil je prst na leho in je šel. Šel pa je v reber, do Kovačevih. Nič več ni šel potihoma do vrta, da bi preskočil plot, temveč stopil je moško čez hišni prag.

"Mana!" je poklical v veži.

Mana je prišla, njen obraz pa je bil žalosten; oči niso bile več tako bistre, lica ne več tako rdeča kakor prej.

Starejši jo je prijel za roko in je rekel:

"Na vrt stopiva, pod tisto jablan, kjer sva sklenila ljubezen za zmerom."

Šla sta na vrt, ki je bil ves že v senci; nad črnimi vejami so se vžigale zgodnje bele zvezde.

"Zdaj bo leto dni, ko sva si v roko segla," je rekel Potnikov. "Na to klop sédi, kjer sva takrat sedela. Nisem ti povedal do nocoj, ali nocoj ti povem: že tisto noč in tisto uro, ko sva sklenila ljubezen, se mi je hudo storilo pri srcu."

Pogledala ga je prestrašena.

"Tudi meni se je hudo storilo tisto noč. Ko sem gledala skozi okno, se mi je zazdelo, da so zvezde nenadoma vse ugasnile, kakor da jih je popila noč; oblaka pa ni bilo od nikoder in tudi jutro je bilo še daleč."

Potnikov je pomislil.

"To je bilo prav tisto noč, ko je župnik sam videl črne ptice na nebu: prišle so jate od vseh strani in so zasenčile nebeške zvezde. Tako je povedal na prižnici in nam je oznanjal hude čase, mi pa mu nismo verjeli. Zdaj je v grobu, Bog mu daj nebesa, njegovo oznanjenje pa se je očitno izpolnilo, da bi se ne bilo tako!"

Mano je zazeblo do duše; ali na vrtu ni bilo mraz in tudi vetra ni bilo. Rekla je:

"Strah me je – da bi le vedela, kóga me je strah! Ne bojim se nikogar, ki stoji pred menoj, pa če bi bila sama smrt. Ali bojim se, ker ne vidim nikogar in ker nič ne vem, zakaj da je srce žalostno."

On pa je odgovoril:

"Kaj me je skrb in mar, odkod da je prišla toča – gorjé, da je prišla in pobila! Zdi se mi časih, da se pod mano zemlja maje in da se bo vsa dolina pogreznila. Na tisto mislim, kar sem slišal pri sveti Trojici za velikim oltarjem. Kdor tam pritisne uho na mokra tla, sliši jezero globoko spodaj; tako zamolklo šumi, da je človeka strah in groza. Tam na dnu je bila pred davnimi časi bogata fara, pa jo je zemlja pogoltnila, zato ker ni bila vredna, da bi živela. – Znamenja kažejo, da je blizu huda ura, jaz pa ne bom čakal te žalosti in sramote."

"Kaj misliš in kam?" je vzkliknila Mana.

"Toliko vem nocoj, da ne bom čakal dneva, ko se dolina pogrezne. To sem ti prišel povedat, zato da ne boš jokala, kadar zadenem svojo culo na ramo. Lahko jutri, lahko pojutrišnjem."

"Kako bo meni sami? Kamor pojdeš, pojdem s teboj!"

Potnikov je dolgo pomislil, nato pa je rekel:

"Ne moreš z menoj. Jaz sam ne vem za pot in tudi ne bom vedel zanjo, kadar jo nastopim."

Nanagloma je vstal in je stopil prednjo.

"Ampak to vem in to ti rečem: če bi se ta naša dolina pogreznila za sto klafter in še globlje, prav do pekla – s temi rokami jo bom izkopal."

"S teboj pojdem," je vzkliknila Mana; že so bile solze v očeh in v besedi.

"Ne moreš z menoj. Poslušaj dobro in zapomni si, kakšna je moja misel in namera. Moja misel je ta, da se izpolnijo vsa znamenja, ne le tista, ki nam jih je bil župnik razodel. Kakor zakleta je dolina; hiše se majó, gospodarji pa ne vidijo razpok, temveč vriskajo pod trhlo streho; tako bodo vriskali, dokler ne izpregledajo pod tramovi. Slepi so – kdo bi jim kazal? Gluhi so – kdo bi jim pridigal? Ne bom kazal in ne bom pridigal, temveč pojdem iz hiše, dokler še poslednji tramovi držé. To je moja misel. Moja namera pa je taka: slame ne bom gasil, temveč bom gledal, da se še les ne vname; povodnji se ne bom upiral, dokler voda raste; pijanca ne bom izpreobračal, dokler je pijan. Kar je oznanjeno, naj se zgodi. Ali kadar se zgodi in izpolni vse do konca, takrat se povrnem ter izpričam tej dolini, da sem njen rodni sin!"

Mana je bila žalostna, pa je rekla:

"Zdaj izpričaj! Ne hodi odtod!"

On pa se je nagnil do nje in je počasi govoril:

"Ne pojdem zato, da bi šele zunaj spoznal in izvedel, kako da sem močan. Temveč pojdem, ker me je strah."

Pogledala ga je s plahimi očmi.

"Kakor sem krepak in kakor sem videl vsa znamenja, pa me je strah! Senca se je spustila na to dolino – tudi name se je spustila, strup lije – tudi v moje srce lije. Še včeraj bi bil pokleknil pred očetom, pa da je vzdignil palico nad menoj, nocoj pa sem ga žalil z besedo in komaj da mu nisem pljunil v obraz – glej, to je strup. Še včeraj bi bil poljubil to našo zemljo kakor materino roko, nocoj pa sem jo preklinjal – glej, to je strup. Kdo izmed nas bi se bahal, da je varen pred grehom? Srce ne ve, kedaj da omahne. Nepričakovana in nepoklicana pride ura in človek vpraša: Kaj bi se mi smilila ta zemlja? Danes je moja, čegava pa bo jutri? Kaj bi se mi smilil božji dan in čemu bi ga v krčmi ne zapravil? Danes živiš, ali kdo ve, če boš živel jutri; zatorej poj in vriskaj, dokler imaš glas ter pleši, dokler te nosijo noge – tako bo govoril človek pa sam ne bo vedel, odkod mu prihaja taka misel v glavo in taka beseda na jezik. Strup lije kakor neurnik s hriba, jaz pa pojdem ter se povrnem, kadar se povodenj odteče."

Tedaj se ga je Mana oklenila z roko.

"Če je tebe strah, kako bi mene ne bilo? Daj, da pojdem s teboj."

"Jaz pojdem ter si nabrusim v drugih krajih sekiro, da stešem novo domačijo tebi in sebi. Ti pa se drži poslednjega trama in poslednje deske ter čakaj name tam, kjer je bil nekoč tvoj rodni prag. Tak je tvoj posel!"

"Kedaj se napotiš?"

"Ali že jutri, ali pojutrišnjem, ali šele čez teden dni. Ne bo mi težko slovo, ker vem, da se povrnem z veselim srcem."

"Čakala bom nate, kakor si ukazal; kadar se napotiš, pridi tod mimo."

Segla sta si v roko in obadva sta čutila, da jima je nalit poln kelih bridkosti in da ga bosta izpila do dna.

Potnikov se je okrenil proti veži, pa je zaslišal glas Kovača gospodarja. Duri v izbo so bile nastežaj odprte, Kovač je stal na pragu s palico v roki ter je kričal v izbo:

"Kaj, ali sem gospodar, ali sem šleva? Ali sem vam kaj ukradel, da me gledate kakor samega zlodeja? Kaj, ali sem dušo zapil, da se mi cmeriš? Glej in pazi, da ne boš jokala še bolj po pravici! Jaz sem gospodar in če se mi zdi, vas poženem na cesto vse po vrsti. Pa če me je taka volja, zapijem na en sam dušek polje, hišo in hlev!"

Potnikov je šel mimo njega, ni ga pogledal, ne pozdravil. Kovač pa se je okrenil ter je klical za njim:

"Fant, hej, potrpi malo, ti ošabni fant! Prikaži se mi še enkrat na tem pragu, pa ti zlomim to palico na glavi!"

Potnikov je šel po svoji poti, ni se okrenil, ne odgovoril. Kovač pa je stopil v izbo.

"Poberi se!" je ukazal ženi.

Ko je bil sam, je pljunil predse ter se je udaril s pestjo na čelo s toliko silo, da se mu je še drugi dan poznala krvava buška. –

Potnikov se je nameril po zložni poti ob rebri do krčme Elijeve, ki je stala na samem.

"Pogledam si to črno lužo," je rekel. "Kakor črna luža je: vse smradljive vode se stekajo vanjo ter odtekajo spet iz nje, še bolj smradljive, nego so bile prej."

Od daleč je slišal veselo govorico, vrišč in smeh ter hripavo, kričavo popevanje. On pa se je ozrl in je videl prelepo, nebeško, zvezdnato noč. Ne mogel bi bil razložiti z besedo, ali občutil je grenko v svojem srcu, da se vrši velik greh, hujši od tatvine, požiga in uboja.

Gostje so ga veselo pozdravili, ko je stopil v Elijevo krčmo. Elija sam mu je prihitel naproti, ali Potnikov mu ni segel v roko.

"Še lizal jo boš, to roko," je pomislil Elija. "Čez leto in dan se boš plazil po kolenih, da bi jo lizal."

Nato mu je točil sam. Komaj je Potnikov okusil vino, se mu je zagnusilo in porinil je kozarec od sebe.

"Ne le v duše, tudi v grla lije strup," je pomislil. "Da izpijem par kozarcev, pa bi sanjal nocoj o kralju Matjažu."

Sam je sedel, ni se zmenil za nikogar in tudi nikogar ni pozdravil. Tja je poslušal, kjer se je smejala najglasnejša družba. Elija sam je slonel tam s komolci na mizi, mežikal je ter se prijazno smehljal. Poglavitno besedo pa je govoril človek, ki ga Potnikov še nikoli prej ni videl.

Oblečen je bil v prašne in razcefrane cunje, ki so bile nekoč gosposko oblačilo. Ni bil ne obrit in ne počesan; na koščenih licih se mu je poznalo, da je izkusil pač že mnogo hudega. Ali prečudno vesele, bistre in zabavljive so bile njegove oči in prav tako prečudno gibek in uren je bil njegov jezik.

"Izmed tistih popotnih ciganov je, ki piščeta kradejo in kozolce zažigajo," je razsodil Potnikov.

Iz ust razcefranega pritepenca so se brez konca in kraja usipale tako robate in kosmate kvante, da je celo krčmar Elija majal z glavo. Med eno in drugo kvanto je izpraznil cigan svoj kozarec na dušek, vendar mu ni seglo vino ne v lica in ne v oči, jezika pa mu še celo ni obtežilo.

"Kod si hodil, da si tako šaro zbral?" ga je vprašal Elija.

"Kod da sem hodil? Da bi sam vedel! Vprašaj nogo in čevelj. Ampak ko sem ugledal to prelepo dolino, sem takoj sklenil v svojem srcu: to je paradiž za lenobe željne in veselja potrebne ljudi; tukaj ostani!"

S temnim očesom ga je pogledal Potnikov starejši, ali cigan je videl tisti pogled; postavil je na mizo kozarec, ki ga je bil že vzdignil do usten.

"Kdo pa je tisti, ki me je pogledal, kakor grešnika spovednik?"

Elija se je ozrl in se je zasmejal.

"Kar pripoveduj nadalje. Tudi spovednik se bo še spokoril."

Potnikov sam ni vedel, kako se mu je zgodilo. Trikrat že je bil vzdignil kozarec, trikrat je pil in kozarec je bil prazen. Nato pa je roka samovoljno segla po steklenici ter je točila. Že mu je bilo toplo v lica, že so gledale njegove oči svetlejše in veselejše, že je odprl usta, da bi poklical Elijo, krčmarja:

"Kaj ne vidiš, Elija, da je steklenica prazna?"

Ali še predno je poklical, je slišal Elijevo besedo in zazeblo ga je do nog. Odrinil je steklenico tako urno, da se je razbila na tleh. Nato je vrgel srebrnik na mizo.

"Ná, Elija, ná, svoj groš!"

Elija je prišel in ga je pogledal ves osupel.

"Počemú taka jeza?" je vprašal.

Potnikov je naširoko zamahnil z roko in je šel.

Komaj je stal pred pragom, ga je spreletela groza.

"Strah me je bilo," je rekel. "Zdaj vem, čemu me je bilo strah. Prav dobro sem čutil vrv okoli vratu, komaj da sem se približal. Da bi čakal še eno uro, še eno samo kratko uro, pa bi se tista vrv bila zadrgnila, bi me ne izpustila nikoli več. Omahljivo, mehko in otročje je to srce, Bog se ga usmili."

Šel je hitro, kakor da bi bežal iz zakletega gradú.

Ali ozrl se je nenadoma, kajti klicalo je za njim:

"Bratec, tovariš, kam se ti tako mudi? Komaj te dohajam s temi trudnimi nogami."

Potnikov je spoznal cigana po glasu in po vegasti hoji.

"Nikar se ne pehaj; ostani tam, kamor sodiš," je vzkliknil.

"Saj zato sem šel za teboj," je sopihal cigan. "Zato da bi bil tam, kamor sodim."

Došel ga je in še ves zasopel je bil, ko ga je vprašal:

"Ali pojdeš odtod? Ali že nocoj, ali šele jutri?"

Potnikov je stal sredi ceste in je ves začuden gledal na cigana pred seboj.

"Odkod pa tebi ta učenost?"

Cigan je zamahnil z roko in je zavzdihnil.

"Saj to je! Preveč učenosti je v meni, to me je zvrnilo. Ná, poglej, kakšen da sem, komaj še ciganu podoben. In še pijan sem povrhu!"

"Spat se spravi," je rekel Potnikov in je šel dalje. Ali cigan je stopal poleg njega tako veselo, kakor da je bil zalotil tovariša na cesarski cesti.

"Res sem zaspan in počitka potreben, ampak pri tistem sleparju ne maram počivati; obhajale bi me hude sanje. Ko sem te zagledal, sem koj rekel v svojem srcu: Pod njegovo streho bom spal, če jo imá."

Potnikov ni dolgo pomislil, pa je rekel:

"Še nikogar nisem gonil od hiše; pojdi na steljo, pa nikar ne zažgi."

Ves vesel je odgovoril cigan:

"Saj sem vedel. Ni mi toliko do stelje in do strehe; skoraj boljše leži človek na travi pod milim nebom, kadar je noč jasna in zemlja topla. Ali rad bi že spet ležal če ne med ljudmi v hiši, vsaj med živino v hlevu. Tak je človek: dolgo ni slišal poštene besede, pa je vesel, če sliši kravo mukati."

"Tudi tam gori si slišal človeško besedo; tam bi bil spal," je rekel Potnikov.

Cigan se je naglas zasmejal.

"Lažeš, tako nisi mislil. Tam nisva slišala nobene človeške besede, ne ti in ne jaz."

Potnikov se je ozrl v tisti bradati obraz, ali v temi ga ni razločil natanko; spreletelo ga je kakor strah.

"Povej mi, kdo da si," je ukazal in je stal pred njim.

"Siromak, počitka želján," je rekel cigan čisto tiho. "V moji culi ni drugega nič, nego žalostna zgodba."

"Še zgodbo zase ohrani," je odgovoril Potnikov ter je stopal z dolgim korakom; cigan je stopal za njim. Ko sta prišla do hiše, je vprašal Potnikov:

"Ali si večerjal?"

"Večerjal sem; ampak za vprašanje ti Bog povrni."

"Pa lahko noč," je rekel Potnikov in je pokazal na hlev. "Tam je stelje zadosti in tudi toplo je."

Nato je stopil v hišo. Brata sta sedela za mizo. Prej niso žgali olja drugače nego pozimi, ali zdaj so čakali večer za večerom pred gorečo svetilko. Nobeden ni povedal drugemu, še z očmi ni razodel, da ga je strah teme in prihodnjih dni.

"Kje je oče?" je vprašal starejši.

"Napregel je; kam da pelja, ni povedal," sta odgovorila brata.

"Jaz bom napregel jutri," je rekel starejši.

Onadva sta ga pogledala.

"Saj vem, kako misliš," je žalosten rekel najmlajši in na jok mu je bilo.

Drugi pa je rekel ves miren in moški:

"Jaz še čakam. Na nas vse pride vrsta; nate je prišla najprej, kakor se spodobi. Kamorkoli pojdeš, Bog s teboj; in da bi se povrnili bolj veseli, nego pojdemo."

Čakali so na očeta pozno v noč; govorili so tiho, da bi ne vzdramili matere, ki je spala v mali izbi. Najmlajši pa se je spomnil na mater, ko je vprašal:

"Pa da pobegnemo vsi trije – kam bo mati?"

Starejši je odgovoril:

"Mati bo čakala, da se povrnemo, pa če se povrnemo čez sedem ali čez sedemdeset let."

Sedeli so do polnoči, govorili so malo, njih srce pa je bilo grenkobe do vrha polno. Ko je odbila polnoč, so se spogledali in so vstali.

"Tudi če do jutra čakamo, ne bo drugače," je rekel starejši. "Treba je, da se poslovim od vaju, dokler ne prideta za menoj. Slovo je žalostno, svidenje bo vse drugačno. Rad bi še zadnjikrat počival pod to streho, ki je bila naša in ni več."

Segli so si v roko, nato pa so počivali do jutra.

Ko je bilo kosilo na mizi, se je vrnil oče; sinovi so povesili glavo in se niso ozrli nanj. Oče pa je gledal od obraza do obraza in se je čudil.

"Kaj sem se zmotil in sem prišel v tujo hišo? Ali me ne poznate več?"

Odgovoril pa mu nihče ni; mati in vsi trije sinovi so položili žlice na mizo.

"Ali niste lačni več? In ali ste gluhi in mutasti kar vsi po vrsti? Potrpite, takoj vas potolažim."

Šel je ter je prinesel z voza za mater židano ruto, za starejšega novo pipo, za srednjega brušen nož, za najmlajšega pa nov klobuk.

"Glejte, kaj sem vam prinesel iz mesta. Napregel sem, pa sem rekel: zakaj bi se človek malo ne ogledal po svojih daljnih znancih? In sem se res prizibal prav do mesta. Čemu bi se ne izprehodil? Delo mi uide tako malo kakor smrt! Tukaj sem ustavil, tam sem ustavil, prijazno pokramljal in vino pokušal – pa je minil večer in je minila noč in zdaj je resnično že poldne. Kaj pa me gledate tako zabodeno? Ali si ti moja žena in ali ste vi moji sinovi ali ne, vas vprašam?"

"Kakšni prazniki pa so in kakšni godovi?" je rekla mati in se ni dotaknila rute.

Sinovi so molčali in so gledali mrko predse.

Takrat je stari Potnik vstal ter je udaril s pestjo po mizi.

"Ali sem še gospodar, ali nisem več? Ali sem vaš oče, ali sem vaš hlapec?"

Zalučil je na tla najprej stvari, ki jih je bil prinesel iz mesta, nato še svoj krožnik in skledo za njim.

"Kakor s to pipo in kakor s to skledo, tako storim z domačijo, če me je volja. Kdo ima pravico, da bi gledal postrani in da bi mi očital? Reci kdo besedo, reci, da ga porinem čez prag!"

"Ne bo treba, oče, sam pojdem," je rekel starejši in je vstal izza mize.

Oče ga je najprej osupel pogledal, nato pa je široko zamahnil z roko.

"Pojdi še to uro, le kar poveži!"

"Še to uro pojdem; z Bogom, oče," je odgovoril starejši.

Oče pa si je potisnil klobuk na čelo, okrenil se je brez odgovora in slovesa ter je zaloputnil duri za seboj. V glavi mu je še brnelo od nočevanja in pijače, ali nameril se je naravnost do Elije, srd hladit.

Materi se je tresel glas in njene oči so bile solzne, toda branila ni starejšemu in ga ni prosila, temveč mu je rekla:

"Kakor je treba, tako stori. Ali nikoli in nikjer ne pozabi, kje da je tvoja domačija. Čakala bom nate, daj Bog, da te dočakam!"

Visoko je še stalo sonce, ko je zadel starejši Potnikov culo na ramo ter se poslovil od matere in od bratov; na pol pota do Kovačevih se je ozrl: vsi trije so stali na pragu in so gledali za njim, bela hiša se je svetila v soncu. Takrat se mu je storilo hudo pri srcu; zobé je stisnil in stopil je hitreje, da bi ga bridkost ne premagala. Od daleč ga je ugledala Mana s polja in njene oči so ga spoznale. Ko je prihitela do vrta, je bila vroča v lica, njene oči pa so bile motne od zatajenih solz.

"Zakaj že danes, zakaj se ti tako mudi?" je vzkliknila.

"Saj sem ti rekel: jutri ali pojutrišnjem. Jutri je še zmerom boljše, nego pojutrišnjem, najboljše pa je nocoj. Ti se spomni, kaj si obljubila: da ne boš jokala in da boš čakala name."

"To povej, kdaj da se povrneš, da bom štela tedne in dni."

"O Mana, dal bi mu cekin, kdor bi mi to povedal! Veruj in upaj, kakor jaz upam, pa boš vesela. – Adijo, pa še lep spomin mi daj na pot!"

Mana se ga je oklenila okoli vratu, on se je sklonil in jo je poljubil na ustna.

"Adijo! Lep spomin si mi dala, pa še veselje v srce."

Obema se je zdelo, da sta govorila komaj troje besed; ali ko je stopil Potnikov na cesto, je pogledal proti nebu in je videl, da se je sonce že bilo nagnilo blizu do hriba. Še se je ozrl in je pozdravil z roko, ona mu je odzdravila izza vrta; tako daleč je že bil, da ni več razločil njenih solz.

Blizu Elijeve krčme je prisopel cigan za njim.

"Postoj, postoj! Saj se ti še nisem pošteno zahvalil za prenočevanje."

Potnikov se je okrenil in je temno pogledal.

"Kaj bi rad?"

Cigan je stopal dvoje korakov za njim, kakor da bi ga bilo palice strah.

"Sam ne vem, kaj da bi rad – le toliko vem, da me srce goni in sili med nesrečne ljudi, kakor muho k sveči. Zato sem sinoči pod tvojo streho prenočeval in bom tudi nocoj – in tudi še nadalje, dokler bo kaj strehe. Iskal sem te in sem prišel za teboj, da bi se poslovil s prijazno besedo in da bi ti nauk dal na pot: ne prepevaj in ne vzdihuj!"

Potnikov je molče zamahnil z roko ter pljunil na cesto. Prišla sta do Elijeve krčme; Potnikov se še na duri ni ozrl, cigan pa je stopil proti pragu. Ko se je Potnikov že nameril v hrib, je še slišal globoko iz doline ciganov kričavi glas:

"Ne prepevaj in ne vzdihuj ... tudi ne pljuj nikar!"

"Kdo pa je šel tod mimo s culo na rami?" je vprašal Elija cigana. "Ali ni bil Potnikov starejši?"

"Tisti je bil," je odgovoril cigan in se je lokavo nasmehnil v svoje kuštrave brke.

III

Življenje osojniških faranov je bilo kakor aprilsko vreme; že ob tistih časih, ko je stari župnik pridigal gluhim ušesom, po njegovi smrti pa še celó.

V nedeljo ni bilo vriskanju in prepevanju ne konca ne kraja, da bi si mislil človek: glej, ta fara je srečna in zadovoljna, da ji ni enake na svetu. V ponedeljek pa so povešali glave in so vzdihovali tako milo in ganljivo, da bi se kamen razjokal.

Zgodilo se je mnogokdaj, da se je faran dodobrega napil pri krčmarju Eliju; ko pa je imel že rdeče oči in težak jezik, je naslonil glavo ob pesti ter se je začel smiliti sam sebi. Tedaj je tudi Elija pokazal žalosten obraz in je tolažil vzdihujočega s prijazno besedo. Največkrat pa je tarnal stari Potnik in njega je Elija najrajši tolažil.

"Tako nam je že sojeno," je rekel Potnik. "Naj se obrnemo na desno ali na levo, povsod je nadloga in skrb. Naši dedje so hudo trpeli, naši očetje še hujše, mi pa trpimo do krvi – kedaj bo trpljenja konec? Nikoli ga ne bo, le verjemite. Kar je sojeno, je sojeno. Ali bi se izplačalo, da se upiramo in prerekamo? Na tej zemlji so se kmetje uprli nekoč, pred sto in sto leti. Požgali so par graščin in svojega kmečkega kralja so postavili, ampak le to so privojskovali, da jih je valpet tepel s škorpijoni, ko jih je prej samo z bičem. Nič ne pomaga. To naše življenje je kakor življenje slepega konja, ki vleče vodo iz vodnjaka: zmerom v kolobarju, zmerom po eni poti, nikoli se do sitega ne najé in do dobrega ne odpočije; konec pa je smrt. Tako garam in skrbim od pomladi do jeseni, od jeseni do pomladi, moje roke pa so prazne, kakor so bile. – Nalij mi vina, žid!"

Elija je točil in je tolažil.

"Krepko potegni, Potnik, da ti v srcu odleže. Kdo bi vekal in obupaval, dokler je še kaplja v sodu?"

Potnik je zduškoma pil.

"Moj starejši je šel po svetu – ni povedal, kam da je šel, še poslovil se ni. Jaz pa ljubim to zemljo, ki me je rodila, jaz še mislim po stari pameti: boljša suha domača prst, nego tuje zlató. Mladi ljudje ne mislijo več po tej pameti, ošabni so in samovoljni; gredó srečo kopat po svetu, domovina jim je preveč siromašna."

Počasi je vzdignil kozarec; omamljene misli so se mu tako zasukale in zmedle, da je s pijanimi očmi ugledal v vinu zaklad in čudež.

"Ali še se bo zaobrnilo," je rekel. "Še bomo našli pot do kralja Matjaža, toliko vam rečem!"

Nato mu je roka omahnila, še preden je vzdignila kozarec do usten.

Bradati cigan je verno poslušal Potnikovo govorico. Ko pa je Potnik omahnil, se je cigan zasmejal in je rekel:

"Ni nespameten ta pobožni faran, da veruje v kralja Matjaža in da čaka nanj. Jaz vem zgodbo, ki pripoveduje, kako je bila siromaku vera poplačana in kaj da je napravil s tistim plačilom."

"Pripoveduj, da ne boš zastonj pil," so ukazali gostje.

Cigan pa je govoril:

"Zgodba je tako čudežna, da bi se ji človek smejal, če bi ne bila resnična od začetka do konca. – V neki fari je živel človek, grabež, oderuh in skopuh, kakor jih živi brez števila po dolenjskih, hrvaških in drugih farah. Ljudje sami niso vedeli, kedaj in kako da se je zgodilo – ampak opredel jih je kakor pajek, tako da se niso več ganili. Še včeraj mu je bil siromak le krono dolžan, pa se je čez noč izlegel iz krone stotak. Komaj so se dobro spogledali, se je zrušila prva kmetija, se je zrušila druga, za drugo tretja. Kmetje so se čudili in so rekli: Saj ne veseljačimo hujše, nego smo prej veseljačili, ne lenarimo bolj, nego smo prej lenarili – odkod ta toča na faro? Spogledavali so se, govorili so tako in tako, tarnali so na vse pretege; ampak sedeli so v grabeževi krčmi in so pili njegovo vino. Šlo jim je v kri in v kosti kakor strup. Zjutraj je pogledal kmet na polje, pa je rekel: Saj je še čas! – in se je napotil v krčmo. Drugi dan se je vreme obrnilo, siromak ni mogel na polje, pa se je grabil za lase ter je preklinjal vreme in svojo nesrečo; od same bridkosti se je napotil v krčmo.

V tisti fari pa je domoval tudi kmet, ki je bil postaven in premožen in se je zategadelj pajku najdalj upiral. Njegova domačija je bila trdna in starodavna, kakor grofova graščina. Grabež je bil izpočetka ponižen in pohleven do njega, komaj da mu škornjev ni lizal. Tako pa je storil, ker je vedel, da je napuh izmed vseh rib najbolj neumna riba: ujame se celo na prazen trnek.

Neko noč, ko je bogati kmet napravil lepo kupčijo, je ustavil voz pred grabežem in je popival, nato pa še kartal z njim do zgodnjega jutra. Ali zjutraj se je izkazalo, da je zapravil vso tisto lepo kupčijo. Kmet je bil nejevoljen, ampak zamahnil je z roko tjavendan: "Na kant me še ni spravil," je rekel.

Stvar pa je taka in se je izkazala: kdor je z brega skočil, ne bo ustavil prej noge, nego v jarku. Da bi se potolažil, se je nameril kmet naravnost do grabeža in pajka. Tam je v svojem napuhu snoval tolike in take kupčije, da bi se jim še pijanec smejal in da se je sam grabež čudil. Tiste namere in kupčije se niso nikoli do konca razpletle, ampak bile so kakor korec brez dna: neprenehoma je zajemal iz sodov, ki sta jih skrbljivo napolnila ded in oče, ali zaleglo ni, še za kapljo ne. Tedaj pa je videl, da se mu streha ziblje nad glavo, prestrašil se je in je ves omahnil.

Dolgo je premišljeval in vzdihoval, navsezadnje pa je rekel:

"Bodi tako ali tako. Moj ded je dopolnil v delu in skrbi devetdeset let, pa je umrl; moj oče se je pehal do zadnjega izdihljaja, pa je umrl; tudi jaz umrjem, kadar pride zadnja ura – čemu bi si kratil z bridkostjo še te poslednje dni?"

Tako je rekel in je šel, pa je zafrčkal še tisto, kar mu je bilo ostalo.

Ko pa je bil dom zarubljen in je stal bahač ves gol na cesti, se je nenadoma domislil, da ima ženo in da ima otroke. Spreletel ga je velik strah in udaril se je s pestjo na čelo.

"Joj meni!" je vzkliknil. "Mislil sem v svoji babjevernosti, da živim sam zase, pa sem vendarle sosed svojih sosedov, mož svoje žene in oče svojih otrok. Joj meni! Nič nisem pomislil nanje – ne le sebe, svoj rod sem zapravil!"

Toda vzdihovanje mu ni nič pomagalo; pogledal je ženo in otroke in spreletela ga je silna groza.

"Kam zdaj mi vsi?" je rekel.

Nato pa je pomislil:

"Vso hišo mi je vzel, vsaj streho mi povrne. Vse polje mi je ugrabil, vsaj leho mi bo pustil."

In se je napotil do grabeža. Ta se je smejal in ga je meril od glave do nog.

"Kdo pa si?" je vprašal.

"Kaj me več ne poznaš?" se je začudil siromak. "Saj ti si me spravil ob hišo in polje!"

Takrat pa se je grabež sam začudil.

"Jaz da sem te spravil? Zbledlo se ti je in ne vidiš več: ti sam si ravnal!"

Spoznanje je takrat obšlo siromaka in s spoznanjem ga je obšla grenka bridkost.

"Jaz sam sem grešil!" je vzkliknil. "Ampak odpusti grešniku in ne zavrzi ga! Grešil sem, moja žena pa ni grešila in tudi moji otroci ne. Teh se usmili!"

"Sam glej, kakor si prej gledal," je rekel grabež in se je okrenil, da bi šel.

Tedaj pa je obšla siromaka neskončna žalost, in vzkliknil je:

"Še toliko nimam, da bi si vrv kupil. Usmili se in daj mi vrv, da se obesim."

Grabež se je navsezadnje usmilil in je posegel v kot.

"Na, vrv," je rekel, "in obesi se v božjem imenu."

Siromak je vzel vrv in je šel.

Šel pa je naravnost do bukovega gozda; in ko je bil tam, ni dolgo izbiral in odlašal. Ko je ugledal pripravno vejo, je zalučil nanjo vrv ter je napravil zanko. Ni še dobro visel, ko se je veja odkrhnila in se je nesrečnik zgrudil na tla. Ali ni se zgrudil le na tla, temveč še za klaftro globlje. Zemlja se je udrla in sedel je nenadoma in prav resnično med samimi cekini. Dokler se ni do dobrega vzdramil, ni verjel ne svoji pameti, ne svojim očem. Navsezadnje pa je stvar razbistril ter se je napotil do grabeža.

Temu je rekel:

"Zahvaljen bodi stotisočkrat za svojo dobroto!"

"Za kakšno?" se je začudil grabež.

"Na veji sem visel, pa sem padel v zaklad," je rekel siromak.

Takrat pa je grabež napol omahnil ter se grozovito razljutil.

"Moje zlató je, tat, rokovnjač!"

"Kako, da je tvoje? Tam ni zapisano, ne na papirju, ne na zlatu."

"Jaz sem hranil."

"Ni zapisano!"

Tako je šla pravda svojo pot; pravica pa je razsodila po pravici, ker drugače ne more: da gre poglavitni delež tistemu, ki je zaklad razodel, zato ker ni gospodarja, ki bi očitno dokazal svoje pismo.

Nad vse mere in misli je bil siromak vesel ob toliki sreči. Bogatejši je bil nego tedaj, ko je spoznal grabeža pajka. Zato se je napotil naravnost do njega.

"Nikar nič ne zameri," je rekel.

"Pa kaj bi zameril? Pa kaj bi očital?" ga je tolažil grabež.

"Zdaj šele bova delala kupčije!"

"Jih bova!"

Pa sta jih res neutegoma začela delati. Na tak prečuden način, da siromak zakladnik sam ni vedel, če ima v roki zlató ali orehovo listje. Komaj se je dobro devetkrat prespal, mu je rubežnikova palica udarila na hišna vrata.

"Komu sem dolžan, komu da nisem pošteno plačal, jaz, ki imam vrečo cekinov?" se je začudil siromak zakladnik.

"Kje pa imaš tisto vrečo? Pokaži tisto vrečo," se mu je smejal rubežnik.

In tedaj je siromak zakladnik nenadoma spoznal, da ni le vreča prazna do dna, temveč da tudi nima ne gozda več, ne polja, ne senožeti, ne strehe. Edino, kar mu je od vsega bogastva ostalo, je bila popotna palica. Tisto je vzel in je šel po svetu; vsi njegovi so šli za njim. Ker tako mu je bilo sojeno od začetka." –

Taka je bila ciganova zgodba. Gostje Elijevi so se spogledali in niso razumeli ciganovega norčevanja.

"Kaj je rekel, kako je povedal?"

Vino je bilo v glavi, misli niso šle daleč, zaspale so ob poti.

Bistra pa je bila Elijeva pamet; stopil je k ciganu in ga je vprašal s takim glasom, kakor da bi mu z bičem švrknil v obraz:

"Cigan, ali ne veš drugačnih povesti? Če jih ne veš, ti bom jaz povedal tako, da te bo še v grobu treslo!"

Cigan pa se mu je zasmejal v obraz tako veselo, kakor da je bil slišal sočno kvanto.

"Oj, krčmar Elija, zakaj pa me gledaš s temi hudimi očmi? Saj niti božjaka nimam v suknji in zemlje še toliko ne, da bi jo z dlanjo pokril. In čemu si se tako razsrdil? Glej jih – ob župnikovi pridigi so spali, pa bi ne ob ciganovi? Nikar se ne boj, krčmar Elija: kakor je sojeno, je sojeno."

Krčmar se je ozrl po svojih gostih in zvedrilo se mu je lice. Nekateri so kričali ter se prepirali, ko sami niso vedeli čemu; drugi so podremavali, Potnik pa je bil glavo položil na mizo in je smrčal.

Elija je podvil svetilko.

"Polnoč bo, ljudje božji!"

Cigan je stopil k Potniku in ga je stresel za roko.

"Hej, oče, vzdignimo se, vzdignimo!"

Z zaspanim očesom se je ozrl Potnik na cigana.

"Ali da bi se vzdignili?"

"Čas je," se je smejal cigan in se ga je oklenil pod pazduho.

"Tak pa udarimo, tak le po njem," je vzkliknil Potnik in je zamahnil s pestjo.

Krčmar je osupnil in strah mu je zahladil v lica.

"Močno vino točiš, krčmar, premočno," se je zasmejal cigan in zmerom glasneje se je smejal.

"Stavim, da se mu je sanjalo o kralju Matjažu in o vojski njegovi. Ampak, oče, kralj Matjaž se je zmotil, ali pa so ga nalagali; zakaj še zmerom letajo nad goro črne vrane in daleč je še vojske čas."

Potnik se je vzdramil, pogledal je vse po vrsti in je spoznal obraze.

"Nič se mi ni sanjalo," je rekel. " Ampak ti, žid, si za devetdeset tistih židov, ki so Kristusa križali; toliko sem preudaril v sanjah!"

Počasi in trudoma je šel do duri, cigan pa je šel za njim. Pred rezkim hladom, ki mu je bušil v lica, bi bil Potnik omahnil, ali cigan ga je držal krepko.

"Pa vendarle se mi je nekaj sanjalo," je modroval Potnik, napol sebi, napol ciganu. "Sanjalo se mi je, da sem tiščal v pesti silno gorjačo. Že sem bil skoraj zamahnil, pa si me stresel za ramo in si me vzdramil! Kdo pa si, da imaš tako pravico?"

Cigan ga je vodil pod pazduho in je odgovarjal pohlevno.

"Popotnik sem, ubog popotnik, ki počiva pod tvojo streho. Ne goni me od praga in ne odreci mi postelje; jaz ne jemljem obresti, temveč jih dajem."

"Nikomur še nisem kratil stelje in strehe, tudi nisem jemal obresti za vbogajme," je rekel Potnik.

"Bog daj, da bi ti nekoč tako vračevali, kakor daješ," mu je odgovoril cigan.

Stopala sta počasi v klanec; Potnik je pokimaval z glavo in se je pogovarjal sam s seboj.

"Pa vendarle se mi zdi, da so bile pravične tiste sanje. Zbrali smo se in smo rekli: Kaj bomo čakali, da nam izpije védomec še to zadnjo kapljo krvi? Mahnimo! In nekdo izmed nas je ukazal: Vzdignimo se, čas je! Pa sem zgrabil za to gorjačo – o, da nisem udaril!"

Cigan ga je prijazno tolažil.

"Blede se ti, oče, zato, ker si pijan. Faranom osojniškim se le v spanju in v pijanosti prikažejo sveti trije kralji: moštvó, pravica in Matjaž. Tisti, ki je rekel, da je čas, se je grdo zlagal; zasmehoval te je, ker je videl, da si vinski in da bi še te lahke gorjače ne vzdignil več."

Pač je slišal Potnikov njegove besede, ali šle so mimo ušes, kakor gre veter: govorile so, rekle pa niso nič.

Nenadoma je zgrabil cigana pod komolcem.

"Potrpi malo, ti, ki greš z menoj! Ali ni tam gori moja hiša?"

"Tam je!"

"Ali sem tako pijan, da se le meni ziblje in maje, ali pa se maje zares?"

Cigan je natanko pogledal in celó njemu se je zdelo, da se hiša maje; veter pa ni bil tako močan, da bi strehe zibal.

"Tudi luč je v hiši," je rekel Potnik. "Kaj da žgo čez polnoč?"

Ni se vzdramil iz vinske omotice, ali obšel ga je velik strah.

"Drži me, kdor že si, ne hodi zdaj od mene, grešnika! Še hiša pojde; veter, ki bi vrbovega lista ne splašil, bo vzdignil to streho."

Vrhu klanca se je prikazala črna senca; človek je hitel nizdol.

Potnik je potegnil cigana v stran.

"Ne zastavi mu poti! Kaj nisem rekel, da pojdejo vsi, vsi, vsi? Ta je moj drugi."

Z dolgim korakom je šel Potnikov drugi mimo obeh; ni ne pogledal, ne pozdravil. Hrbet mu je bil globoko upognjen, težko culo je nosil.

"Joj meni, samotnemu!" je zavpil stari Potnik in je omahnil preko ceste. Cigan ga je prijel okoli pasu in ga je vodil. –

Dobro je razločil drugi Potnikov svojega očeta in tudi cigana je spoznal. Grenkost je občutil v srcu, ali izpregovoril ni in tudi ni ustavil koraka. Šel je naravnost v dolino, do Martinovih, ki so domovali kraj farovža. Na dvorišče je stopil, vzdignil je lestev in jo je prislonil do okna.

"Francka!" je poklical.

Odprla je okno.

"Dober večer, Francka, lahko noč, z Bogom in na svidenje!"

"Ali si pijan?" je vprašala Francka.

"Če sem pijan, sem kvečjemu od žalosti. To noč pojdem, pa se vrnem čez eno leto, ali pa čez devet let. Napotil sem se ponoči, zato da se še krščansko poslovim od tebe in da pridem zjutraj do mesta. Povej mi zdaj, če boš čakala name, ali ne; da bom vedel."

"Čakala bom nate, če prideš čez eno leto, ali čez devet let. Tvoj nagelj bo na tem oknu."

"Adijo, Francka!"

Poslovil se je, ko sta se komaj dobro poljubila.

"Če je srce mehko, so noge zanič!" je rekel. Šel je mimo temne Elijeve krčme in je debelo pljunil; nato pa se je napotil v hrib.

Prelepa je bila noč in zvezde so žarko sijale, ko se je ozrl drugi Potnikov na svojo domačijo. V srcu ni čutil bridkosti, ko je iztegnil roko za pozdrav:

"Le malo potrpi!" je rekel. "Kolikor bo leh zapuščenih, jih bomo pognojili; kolikor bo streh razmajanih, jih bomo poravnali!"

Tako se je poslovil in je šel. –

Ob svojem oknu je slonel Elija in je ugledal človeka na hribu.

"Kdo je tisti? Drugi Potnikov je, v misli ga poznam. Bog s teboj na dolgo pot. S teboj in s tvojimi bi se ne meril rad. Tisti niso nevarni, ki sedé na zarubljenem pragu in tarnajo, in tistih je več."

Tako je razsodil krčmar; zadovoljen je zaprl okno in je upihnil luč. –

Naslednji dan navsezgodaj se je razlegla po fari vest, da Grajžarja rubijo, Grajžarja s hriba. In da ga rubi Elija, krčmar.

"Čemu pa je popival in lenobo pasel?" so rekli nekateri. "Saj je silil v rubežen, kakor živina v ogenj."

Drugi pa so molčali in so gledali v tla; spreletel jih je strah.

Nikogar ni bilo, da bi se potegoval za Grajžarjevo hišo in domačijo. Upnik sam, krčmar Elija, je spravil hišo, polje in gozd.

Grajžar je prosil, molil, kričal in klel.

"Vsaj hišo mi pusti, vsaj za gostača me vzemi!"

Krčmar ga ni slišal; stal je tam v črni suknji, tih in trd, kakor pravičen sodnik.

Tedaj je vzkriknil Grajžar, da ga je slišala vsa fara:

"Tat nad tatovi! Moja kri na tvojo glavo."

Krčmar se je ozrl za njim:

"Prej si gledal sam, pa še zdaj sam glej!"

Grajžar je kakor pijan z dolgimi koraki in brez klobuka hitel v dolino, sam ni vedel, kam; kmetje so stali osupli in potrti pred zarubljeno hišo; in tako jim je bilo pri srcu, da bi se odkrili in pokrižali, kakor ob pogrebu.

Krčmar Elija je videl te obraze in je zaslutil te misli, pa je preudaril v svoji pameti:

"Ni zdravo, da so žalostni in preplašeni; iz žalosti in strahu se rodi spoznanje."

Okrenil se je do sosedov in znancev in je rekel:

"Kaj bi zdaj stali in žalovali? Nihče ga ni gonil od hiše, sam si je izvolil in kazal pot. Njegov greh, njegova pokora. Niti kozarca mu nisem ponujal več, nego je sam ukazal, niti groša mu nisem posodil več, nego je sam podpisal. Če je znal razsipati, naj bi bil znal še računati. Lepih naukov mu nisem delil in jih ne bom nikomur, zato ker nisem župnik; človek hodi v krčmo pit, molit in vest izpraševat pa v cerkev, ne narobe; župnik ne bo točil, krčmar pa ne pridigal."

Tako je govoril Elija in vsi so rekli, da je govoril prav in po pameti. In še bolj so se jim zvedrili obrazi, ko jih je povabil s prijazno besedo:

"Dovolj smo si ogledali to žalost, zdaj pa se spodobi, da izperemo iz duše vse hude misli."

Ko je slišal cigan take besede, se je na vse grlo zasmejal, in smejal se je ves čas, ko je hodil za procesijo, ki se je napotila naravnost do Elijeve krčme.

"Daleč sem prišel po svetu, ali take procesije še nisem videl," je rekel.

"Le dobro si jo oglej," mu je odgovoril Elija in ga je ošvrknil iznad rame s hudobnim pogledom.

Prišli so do krčme, posedli so za dolge mize, Elija je nosil steklenico za steklenico in je točil po vrsti z vajeno roko. Nad vse mere je bil poslužen, gladek in prijazen.

"Bodite danes moji gostje, kakor sosed pri sosedu," je rekel.

Pili so. V prvo kapljo je utonil strah, v drugo je utonila bridkost, iz tretje že se je vzdignilo sladko veselje. V nobenem srcu več ni bilo misli na Grajžarja in na rubežen.

"Kaj pa gledaš in čakaš? Vzemi harmoniko, ali pa usta odpri," je ukazal krčmar ciganu.

Cigan je zagodel, ali bila je žalostna romarska pesem.

"Ali se ti blede?" je vzkliknil krčmar.

Komaj pa je tako vzkliknil, je ves osupnil; zakaj gostje vsi, kakor so bili že vinski, so zapeli tisto žalostno romarsko pesem. Tudi njih obrazi so bili nenadoma potrti in trudni; obrazi romarjev, ki se mučijo prepevaje po strmem klancu vkreber.

Cigan se je zasmejal, mahoma je presekal romarsko na sredi in je zagodel prešerno poskočnico; obrazi so se zvedrili, kakor da bi bil trenil in skozi odprta okna se je razlegla po dolini vesela fantovska pesem.

"To je beseda prava!" se je razveselil krčmar.

Do mraka so pili in prepevali Elijevi gostje. O mraku pa je stopil eden izmed njih pred hišo in se je vrnil v krčmo tako bled, kakor da je bil ugledal samo smrt. Odprl je usta, da bi govoril, ali beseda ni šla z jezika, le z roko je pokazal proti durim.

"Ej, kaj bi pač bilo," je rekel drugi, stopil je pred hišo, pa se je vrnil prav tako bled.

Nato so vstali vsi, streznili so se mahoma, kakor s snežnico politi in do mozga jih je spreletel strah. Ko pa so stopili pred hišo, so se razbegnili, kakor da je bila božja roka udarila mednje.

Na tepki pred krčmo je visel Grajžar; truplo se je v vetru narahlo pozibavalo, gola glava je klonila globoko na prsi. Pod tepko je ležala lestev, ki jo je bil pristavil.

Eliju so se zašibila kolena.

"Ljudje! Sosedje! Hlapec!" je klical s hripavim glasom.

Ali nikogar ni bilo. Hlapec se je zaprl v hlev, kmetje pa so bežali v dolino in se niso ozirali.

Stopil je v krčmo, izpil je na dušek poln kozarec vina in se je vrnil pred hišo. Težko sopihaje je vzdignil lestev, prislonil jo na vejo ter stopal počasi in trepetajoč, klin za klinom. Veja se je udajala in zibala. Oklenil se je veje z levico ter je z desnico prerezal vrv; zamolklo je udarilo truplo v travo. Ali v svoji grozi je bil zamahnil tako slepo in krepko, da se je lestev nagnila ter je treščil na tla naravnost na truplo, lice do lica. Planil je in je zakričal tako silno, da so ga slišali v dolini do zadnje hiše. Ko je udaril z glavo ob mrtvi obraz, se mu je zazdelo, da so ga pogledale bele oči in da so se mrtva ustna hudobno nasmehnila.

Pobegnil je v hišo, zaklenil vse duri in zadelal vsa okna. Svetilko v veliki izbi je privil, da je gorela še svetlejše, v svoji podstrešni izbi pa je prižgal dvoje sveč ter je legel oblečen na posteljo; odel se je z dvema plahtama, ali od glave do nog se je tresel od mraza.

Tisto noč ni spal krčmar Elija in tudi po dolini so bila vsa okna svetla.

IV

Zagrebli so Grajžarja v neblagoslovljeno zemljo in kmalu je prerasel plevel njegov grob. Teden dni so bili osojniški farani hudo potrti in so hodili rajši v cerkev nego v krčmo. Tudi se jim nikoli poprej ni toliko in tako neprijetno sanjalo. Grajžar je pač umrl, ali grešnim dušam ni dal miru in prikazal se je v dolini osojniški vsako noč, včeraj onemu, danes temu. Brez klobuka je bil, ves bled in zelen v obraz, roke pa je imel zatekle.

Tudi stari Potnik ga je videl takega in ves se je tresel od groze, ko je zjutraj oznanil sosedom to zgodbo. Vračal se je domov ob pozni uri, a ker je bila pot dolga, noč pa topla, je legel pod klancem v travo, da bi zadremal. Ali komaj je zatisnil oči, je težko zasoplo in zavzdihnilo deset korakov pod njim in v klanec je stopil Grajžar, prav tako upognjen in betežen, kakor je zmerom hodil. Potnik se je pokrižal ter je obgovoril ubogo dušo:

"Kaj da hodiš po teh krajih še po svoji hudi smrti?"

"Za svoje grehe delam pokoro," je rekel Grajžar, "kakor jo boš ti delal za svoje."

In je šel počasi v klanec, upognjen do pasú, kakor da bi skalo nosil na hrbtu.

"Pijan si bil in sanjalo se ti je," mu je očital neveren sosed. "Grajžar je mrtev in pokopan, trava mu že raste na grobu."

Ali drugi sosedje niso bili takih misli.

"Niso babjeverne sanje. Kdo izmed nas ga ni že videl? Bog mu daj večni mir, nas pa obvaruj vsega hudega."

Kakor slana je ležal strah na srcih. Teden dni ni slišala osojniška fara ne vriskanja, ne prepevanja, ne vesele besede.

Malo gostov je imel ob tistih časih krčmar Elija. Komaj se je mračilo, je pobegnil poslednji pivec kakor iz zaklete hiše. Edini cigan je sedel v svojem temnem kotu samoten in tih; nikogar ni bilo, da bi poslušal njegove pesmi in kvante. Elija mu je točil za vbogajme, ker mu je bilo dolgčas samemu, za plačilo pa ga je cigan vedril in tolažil.

"Nič se ne boj, krčmar Elija; kadar je jabolko zrelo, pade z drevesa prej ali slej. Tudi ta izba bo še polna in glasna in vesela, da se bo razlegalo čez devet farâ. Dolgo ne bova več samotarila. Jutri bo sedmina po Grajžarju; le pripravi vina, kruha in mesa, da ne bodo gostje lačni in žejni. Zakaj rečem ti, krčmar Elija: če bi devet Grajžarjev storilo žalostno smrt na tepki, deseti in poslednji Grajžar bi vendarle prišel sedmino praznovat pod tvojo streho in še bratovščino bi pil s teboj."

Cigan se ni zmotil v svoji bistri pameti. Ko je minilo sedem dni, je bilo faranom dolgčas, pa so rekli:

"Kaj bi se tresli in bali, saj nismo otroci! In kaj bi žalovali za grešnikom, ki še krščanskega groba ni zaslužil. Bog bo že vedel, zakaj ni dodelil miru njegovi duši."

In so se napotili praznovat sedmino pod Elijevo streho. Krčmar je stal na pragu in jih je pozdravljal z veselim obrazom in prijazno besedo, toliko da ni objel vsakega posebej. Tudi faranom je bilo prijetno pri srcu – kakor človeku, ki je bil teden dni zdoma, pa se vrne v soboto zvečer ter se počitka željan stisne k topli peči.

Elija je točil do pozne noči; do pozne noči se je razlegalo petje po fari.

"Kaj bi povešali glavo, dokler nam hujšega ni," so moško modrovali. "Bog daj mrtvim nebesa, živim pa veselja in žejnim vina."

"To je beseda," se je razveselil Elija. "Kimavcu in cmeravcu še nikoli ni rodila zemlja; dobra volja pa je že pol žetve."

In vse je bilo, kakor je oznanil cigan: noč za nočjo se je razlegala prešerna pesem po dolini; Elijeva krčma je bila ob nedeljah in praznikih tako polna, da se je gostom smilil ubogi krčmar, ki je bil ves pôten in zasopljen; in čudo prečudno: Grajžarjeva duša je zadobila mir, nihče ga ni več srečal ne podnevi in ne ponoči, izginil je brez sledu kakor njegov spomin. Farani so živeli, kakor so živeli od nekdaj: v nedeljo so plesali, v ponedeljek vzdihovali.

Jeseni, že v oktobru, pa se je nenadoma splašila vsa dolina.

Kovač se je pripeljal iz mesta, spravil je voz in konja ter se je napotil v krčmo kakor je bil, še z bičem v roki.

Elija ga je veselo pozdravil, Kovač pa je rekel:

"Ne bom sedel in ne bom pil. Prišel sem, da se pogovorim s teboj."

"Tudi sedé se lahko pogovoriva in vino ne škodi jeziku," je odgovoril krčmar.

Kovač ga je temno pogledal.

"Čuj, žid! V mestu sem bil, da bi vzdignil denar. Drugače sem jeseni nosil denar v mesto, letos pa sem šel ponj. Niso mi ga dali, ker pravijo, da sem do grla zadolžen. Žid, kaj praviš?"

Elija je pomežiknil, kakor da se mu je bilo zableščalo, in je privzdignil rameni.

"Kaj bi rekel! Doslej si gledal sam, še zdaj sam glej."

"Ne boš tako opravil!" je vzrojil Kovač. "Povej, če sem zadolžen do grla, ali ne!"

"Kaj ne znaš sam računiti in šteti? Če so rekli, da si, torej si!"

"Prav si povedal, žid! Štel bom sam in računil, natanko štel in računil."

"Pametna beseda. Tudi jaz bom štel."

"Zdaj pa najprej meni štej! V mestu niso vedeli, kdo da sem, ti veš."

Elija ga je lokavo pogledal izpod obrvi in se je umaknil za korak.

"Vem, kdo da si, zato ne dam!"

Kovač je osupnil.

"Doslej si dajal, čeprav si odiral."

Krčmarjev obraz pa je bil nenadoma ves trd in siv.

"Dokler si bil gospodar, sem dajal; zdaj nisi več gospodar."

Kovač je planil do njega.

"Kaj si rekel? Reci še enkrat!"

Krčmar se je umaknil, iztegnil je roke proti njemu in je kričal:

"Na pomagáj, ljudje, na pomagáj!"

Kovač je zaobrnil bič in je udaril z okovanim koncem. Ko je udaril prvikrat, se je ulila krčmarju kri preko lica; udaril je drugikrat in krčmar se je zgrudil na obraz.

"Ná, živina," je rekel Kovač in ga je sunil z nogo, da se je zavalil pod mizo. "Zdaj boš pomnil, da nisem Grajžar!"

Nato je stopil k mizi, natočil si je kozarec vina in ga je izpil na en sam dušek. Zaloputnil je duri za seboj ter se je napotil proti domu s tako vedrim obrazom in mirnim srcem, kakor da je bil opravil bogoslužno delo.

Doma je poklical ženo in otroke ter jim je rekel:

"Veliko hudega sem vam storil, če mi vi odpustite, mi bo tudi Bog odpustil. Ravnajte boljše, nego sem jaz ravnal in ne spominjajte se me s kletvijo, temveč molite zame!"

Družina je naglas zajokala, ko je slišala take besede. Še tisti večer so prišli orožniki, uklenili so ga in ga gnali skozi vas. Kovač ni bil žalosten in ni klonil glave.

"Ali je mrtev?" je vprašal.

"Molči!" je odgovoril orožnik.

Osupli in prestrašeni so stali sosedje ob poti.

"Ali je izdihnil žid?" jih je vprašal Kovač.

"Premalo si mahnil, preslabo si meril," je vzkliknil sosed.

In še jih je ogovoril Kovač:

"Ne prestopite njegovega praga, da ne pojdete, kamor grem jaz!"

"Molči!" je ukazal orožnik.

Za njim je šla dolga procesija faranov, vsi so bili potrti in niso govorili naglas, skoraj da se niso odkrili.

Tako so prišli mimo krčme. Ob oknu podstrešne izbe je slonel Elija; bled je bil v lica in glavo je imel obvezano. Vsi so se ozrli nanj, on pa je gledal na cesto in tih smehljaj se je prikazal na njegovih ustnih.

Kolikor dalj je šla procesija, toliko krajša je bila; sosed za sosedom se je vračal, in ko je stal Kovač na hribu, je bilo z njim le troje orožnikov.

"Škoda ga je," so rekli sosedje in so se tolažili. "Nagle jeze je bil zmerom, zdaj pa se mu je slabo sponesla ta jeza. Sam si je naložil, sam naj nosi!"

Še tisti večer so sedeli v Elijevi krčmi, točila pa jim je dekla. –

Na zimo, že blizu božiča, je osupnila vdrugič dolina osojniška.

Elija se je bil za silo popravil in je prihajal pozdravljat svoje goste. Izpod las se mu je vlekla do obrvi široka rdeča brazgotina, v lica je bil siv in suh.

"Kako je zdravje?" so ga vpraševali.

"Bi že bilo. Ampak za čelom brní, káje ne prenesem in ne pijače."

"Kaj pa z razbojnikom? Kaj so rekli sodniki?"

"Kaj bi rekli drugače, nego po pravici? Pet let so mu prisodili."

"Pet let!"

Farani so se spogledali, krčmar pa je razložil:

"Sam si jih je prisodil, tistih pet let. Še vprašali ga niso, pa je rekel: Žal mi je, da ga nisem ubil; ubiti sem ga mislil. – Tako je, ljudje božji, če je človek nagle jeze."

Ko so se pod večer gostje razšli, je ostal še sam Martinov v krčmi.

"Kaj pa ti?" ga je vprašal Elija in je podvil svetilko. "Čas je, pozna je že ura."

Martinov je imel vino v glavi, pa je sedel za mizo in se je smejal.

"Le toči, Elija, le toči. Zato sem še malo posedel, da bova sama. Nikar se ne umikaj, nimam biča s seboj."

"Kar nakratko povej," je rekel Elija in je stal za durmi.

"Nakratko bom povedal! Včeraj sem te prosil denarja, ker nam bo huda predla za praznike. Ti pa si rekel, da nečeš."

"Da nečem, tako sem rekel," je potrdil krčmar.

"Nato pa si še rekel, da si mi dal že več ko preveč in da še toliko zemlje nimam, kolikor bi je s tolarjem pokril."

"Tudi to sem rekel, vse si prav povedal."

"In navsezadnje si še rekel, da tudi tista lepa hiša zraven farovža ni več moja in da sem v nji le gostač od davi do drevi; pa če se ti zazdi, da se tja preseliš."

"Tako sem govoril. In zdaj sem prav resnično sklenil, da se tja preselim."

Martinov se je tako veselo zasmejal, da ga je krčmar ves začuden pogledal.

"Ali se boš res selil? Kedaj pa se boš selil?"

"Na spomlad že, na spomlad," je odgovoril Elija.

"Torej na spomlad? Glej ga, kako natanko vé za prihodnje čase in reči. Ker si tak učenjak, pa mi še natoči."

Krčmar je točil, natihem pa je premišljeval: "Ali je do dobrega pijan, ali se mu je zmešalo od bridkosti, ali pa kani skrito hudobijo?"

Martinov je pil, pa se je mahoma okrenil do krčmarja.

"Stoj, žid. Hiša, praviš, da je tvoja. Ali je tvoj tudi hlev?"

"Tudi hlev in živina v njem."

"Pa skedenj?"

"Moj!"

"Pa kozolec?"

"Moj!"

"Glej ga, vse je njegovo! Navsezadnje tudi zidanica v nogradu?"

"Tudi zidanica!"

Martinov si je točil sam, vstal je in je visoko vzdignil kozarec.

"Da naju obadva obvaruje Bog vsega hudega!"

Izpil je, nato pa se je tako smejal, da se mu je tresel ves život.

"Lahko noč, Elija," je rekel in je šel.

Krčmar je stal na pragu in je gledal za njim, dokler ni senca utonila v noč. Nazadnje je zamahnil z roko in je pljunil.

"Pijan je od vina in od žalosti."

Pa je šel ter se je zaklenil v svojo podstrešno izbo.

Ni še dobro zadremal, ko je vztrepetal od groze ter planil s postelje. Zazdelo se mu je, da se je okno potihoma odpahnilo in da gleda nanj beli Grajžarjev obraz. Krčmar je stal sredi izbe in se je tresel od mraza, ali ne človeka in ne duha ni bilo.

Takrat pa je ugledal, da je okno svetlejše in da je zunaj luč. Potegnil je zagrinjalo v stran in pred očmi se mu je zazibalo.

V žarki luči se je svetila vsa dolina do hriba in do neba. Krčmarju se je bleščalo od tolike svetlobe; ni razločil, ali gori en sam hlev, ali pa je v plamenu vsa fara. Kakor bliski od zemlje so švigale iskre proti nebu in zvezde so ugasnile.

Krčmar si je ogrnil svojo črno suknjo in je planil na cesto. Privzdignil je suknjo do kolen in je hitel v dolino, kakor ni hitel še nikoli.

Na pol poti ga je zgrabilo za ramo tako krepko, da je omahnil v kolobarju.

"Elija, ali sem te res dočakal? Postoj, Elija!"

"Izpusti!" je kričal krčmar in kolena so se mu šibila od strahu.

"Nikar ne kriči, nimam biča s seboj. – Ampak poglej, ozri se v dolino – tam je tvoj dom, tja se boš selil! Ves svetal je, svetlejši od sonca, celo ponoči! In tudi hlev je zraven: živina je v njem, ampak ponoči so vrata zaklenjena. – Zbogom, ljuba duša, mudi se mi še dalje."

Martinov je hitel v noč, Elija pa je stal na poti, tih in trd, kakor od kamna. Ali nenadoma ga je spreletela črna misel in vrnil se je proti domu z jadrnim korakom, trepetajoč od groze in ves zasopljen.

Pred hišo je stal cigan in je gledal v dolino; z dlanjo si je bil zasenčil oči, ker se mu je bleščalo od žarke svetlobe.

"Ali je že bil tukaj, ali je že prišel tod mimo?" je vzkriknil Elija.

"Kdo?" se je začudil cigan.

"Bog bodi zahvaljen, ni ga še bilo in ga ne bo, pozabil je!" si je oddahnil krčmar.

"Kdo je pozabil in kaj?" je izpraševal cigan.

Elija pa se je razsrdil.

"Čemu ne greš gasit? Kaj stojiš in zijaš? Gasit!"

"S tega kraja se lepše vidi," je mirno odgovoril cigan in se ni ganil.

Elija pa se je vrnil v dolino, dasi je bil ves truden in bolan. Rana na čelu ga je zaskelela in se je odpirala, pred očmi se mu je majalo.

Ko je prišel do farovža, se je s silnim truščem zrušila Martinova hiša in iz črnega tramovja je švignil plamen do neba. Tudi farovška streha se je bila že trikrat vnela in trikrat so jo pogasili. Na cerkveni strehi in v linah zvonika so čakali kmetje s polnimi škafi; komaj je iskra planila, je bila udušena. Za Martinovo hišo samo se nihče več ni zmenil, tudi ne za hlev in za skedenj.

"Zakaj tukaj ne gasite, ljudje krščanski?" je kričal Elija.

Kmet ga je sunil v stran.

"Daj sam, če boš kaj opravil! Spoti!"

Elija je omahnil tako blizu ognja, da ga je zapeklo v roke in lica.

"Gasite!" je kričal.

"Kaj je hiša tvoja?" ga je vprašala ženska. "Še Bog, da smo rešili, kar se je rešiti dalo, ta pa bi zmerjal in ukazoval."

Prisopel je kmet s polnim vedrom.

"Kaj pa ta stoji in zijá? Ali pomagaj, ali pa se izgubi!"

Temni pogledi so strmeli nanj, da jih je skoraj na obrazu čutil.

"Žid nam ni prinesel sreče! Kar je med nami, se ljudje obešajo ter pobijajo in požigajo."

Krčmar ni rekel besede, povesil je glavo in je stopil v senco. Ni jim odgovoril naglas, ali odgovoril jim je v svojem srcu:

"Za vsako besedo boste odrajtali pošteno plačilo in za vsak pogled! Jaz merim z natanko tehtnico in moj spomin je verna knjiga, ki se nikoli ne moti in ničesar ne pozabi."

Počasi in ves upognjen se je napotil v klanec proti domu. Spotoma se je oziral po dolini in po rebri; od hiše, od hleva in od skednja se je še svetilo, ali plamen je bil zmerom nižji in se je dušil v dimu; kozolec je gorel na rebri kakor visok kres; nihče ga ni gasil, ker je stal na samem in ker tudi vode ni bilo blizu; celó od zidanice na oni strani doline se je kadilo.

"Ničesar ni pozabil, prav ničesar ne!" je zavzdihnil krčmar in se je z obema rokama zgrabil za glavo. Kaplja krvi se je prikazala iz rane in mu je omočila dlan.

Ko je stopil v izbo, je sedel za mizo cigan in si je točil sam. Tiho je žvižgal in popeval zase; očitno je bil dobre volje, tudi oči so se mu svetile kakor nikoli.

Elija je vzdignil steklenico, dvakrat si je natočil in je obakrat na dušek izpil. Nato je omahnil za mizo.

"Namoči mi cunjo v mrzli vodi, pa jo prinesi," je prosil cigana.

Cigan je ubogal in krčmar si je ovil cunjo okoli glave. Njegov pogled je bil ves moten in bolan.

"Kaj misliš, cigan, ali sem res tako velik razbojnik?" je vprašal s trudnim glasom.

"O, silen razbojnik si! Ampak kdo bi ti očital in kaj? Najbolj pobožen volk bi se vdal izkušnjavi, če bi ga zaprli med same ovce."

Krčmar je naslonil v dlani razbolelo glavo.

"Glej, časih pride ura, ko je človeka strah in ko mu je hudo, da je sam. Nocoj je udarila zame taka ura. – Daj, toči mi, cigan!"

Cigan je točil, krčmar je pil.

"Drugače nisem slaboten človek, saj veš, cigan! Nikoli nisem maral vzdihovanja in rajši bi prelil vedro krvi, nego eno samo solzo. Zdaj pa sem ves podoben tej mokri cunji na mojem čelu. Ali se staram, ali pa se mi je v glavi nekaj razmeknilo, ker me je bil lopnil tisti razbojnik."

Počasi je govoril krčmar, s težkim, tihim glasom; cigan je verno poslušal in se je smehljal.

"Ne staraš se ne," je rekel. "Starejši sem od tebe, čeprav je moja brada črna. Tudi lopnil te ni tako hudo, da bi se ti bili možgani razcepili, saj je rana komaj za prst široka. Ampak lahko je, da se je volk tako preobjedel tolstih ovac, da mu je navsezadnje segla v žile njih ovčja kri. Pripetilo se je mnogokdaj, da se je velik harambaša pobabil, ker je živel med babami."

Elija ga je temno pogledal.

"Ali res tako misliš, ali pa si izkušnjavec?"

Cigan se je zasmejal.

"Čemu bi se tebi lagal, ko veš, da te poznam od vrha do tal?"

Točil je sebi in krčmarju. Ko je krčmar izpil, mu je roka omahnila in ozrl se je ves prestrašen.

"Pil sem nocoj, čemu si mi točil, cigan? Glej, vsa vroča je že cunja, izplakni jo!"

Jezik se mu je opletal od slabosti in od vina. Ko si je obvezal glavo, je vzdihovaje vstal.

"Zdaj pa me še podpri, cigan! Tako se mi noge šibe, kakor se mi še nikoli niso."

"O, kakšna bo ta noč, ta samotna, dolga noč," je vzdihoval. Ko sta stopila v izbo, je cigan prižgal svečo, krčmar pa je v suknji legel na posteljo.

"Daj, cigan, prinesi mi še vina, polno steklenico prinesi in kozarec, da bom lažje spal."

Cigan je prinesel vina.

"Zaklenil bom sam!" je rekel krčmar, cigan pa se je vrnil v spodnjo izbo.

Komaj je bil krčmar sam, se je trudoma vzdignil iz postelje in je stopil do okna.

Le malokdaj se je še zaiskrilo iz pogorišča. Krčmar je razločil temne sence kmetov, ki so čuvali, da bi veter ne vzdignil iskre izpod tramovja ter je ne zanesel na sosedovo streho.

Kakor je bil krčmar bolan in omamljen, so mu zaškripali zobje od srda.

"Kako sodite zdaj tam doli? Kaj ste mi privoščili in prisodili? Odrajtali boste bogato plačilo za vsako besedo in tudi za vsako hudo misel."

Tako je rekel v svojem srcu. Ali srd ga ni potolažil in ne ozdravil. Ko je legel vdrugič, je zatisnil oči, spanja pa ni bilo. Natočil si je vina; ali ko je pil, se mu je roka tresla in vino se je razlivalo po vzglavju in po rjuhi. Luč ga je skelela v oči, upihniti pa je ni maral.

"Da bi že noč minila, da bi se že zarja prikazala! – Glej, steklenica bo že prazna, pa nisem ne pijan in ne zaspan."

Ali noč je bila dolga, nebo je bilo temno, zarje od nikoder.

"Pravijo, da človek zaspi, če moli. Molil bom – kam, do katerega Boga?"

Vstal je, pot mu je lil od obraza, život pa mu je stresal mraz.

"Družbe je treba! V družbi se bo oko samo zatisnilo, bo glava sama klonila. Odprta je izba, cigan pije, kaj bi drugače?"

Omahnil je do okna in ga je odprl.

"Cigan! Pridi, cigan! Pridi in vina prinesi!"

Od zdolaj ni bilo odgovora. Veter je zapihal, iz doline je švignila iskra in je ugasnila visoko pod nebom, pred hišo pa se je zamajala črna tepka, tako da je dolga veja udarila skoraj do okna.

Krčmar je zaloputnil okno, ugasnil je svečo in se je skril pod odejo. Mraz ga je tresel do jutra in zadremal je šele, ko se je nad hribom zasvetila rumena zarja.

Spodaj v samotni izbi pa je sedel cigan, točil si je kozarec za kozarcem in je tiho popeval vesele pesmi. Šele ob zori je upihnil luč.

V

Ko se je tajal sneg in je pihal od juga toplejši veter, se je Potnikov najmlajši napravljal v svet. Dolgo in težko se je napravljal; noga ni hotela prestopiti praga, oko se ni hotelo odvrniti od rodne hiše. Zakaj od nekdaj je bil mehak v svojem srcu, ves materin otrok.

Oziral se je po dolini, po lehah, ki so se mokre in črne, pluga željne, prikazovale izpod zadnjega snega. Oziral se je in od bridkosti so se mu oči zasolzile.

"Tam v razoru sem se igral, ko so naši orači orali; tam pod hrastom sem ležal v senci, ko so naši kosci kosili. Kdo bo zdaj oral na teh njivah; kdo bo kosil na tistih senožetih? Toliko zemlje je bilo naše, da bi je ne premeril z očmi, zdaj bi jo premeril z bolnim korakom in bi se ne upehal! Kam je izginila vsa ta lepota? Kam se je vzdignila, ali kam utopila? Kakor da jo je slana vzela čez noč! Jaz pa pojdem; čas je že in zadnja ura; da bi gledal še dalj, bi mi izkapale oči od same žalosti."

Ali gledal je in odlašal; težke so mu bile noge, na zemljo prirasle.

Mati mu je strahoma gledala v obraz, ki je bil zmerom bolj bled; in slišala je vse besede, kakor jih je govoril sam v svojem srcu.

Rekel je zvečer:

"Mati, nocoj še bom spal pod to streho, jutri pa pojdem!"

Mati ga je pogledala z žalostnimi očmi.

"Ostani še, ti moj poslednji! Potrpi še! Glej, stara sem, sivi so moji lasje in nikogar nimam na svetu."

Ostal je še ves dan, zvečer pa je rekel, kakor je rekel vsak večer:

"Jutri pojdem!"

In vsak večer je mati zajokala in je prosila:

"Potrpi še, ti moj poslednji!"

On pa je premišljeval v svojem plahem in žalostnem srcu:

"O, da sem vstal že prvi dan, da nisem vprašal nič in nikogar, da sem povezal culo ter šel, kamor kaže pot! Zdaj pa je moja misel že vsa malodušna in noge so mi tako trudne, kakor da sem priromal iz devete dežele. Le malo dni še, morda en sam večer, pa se napotim v Elijevo krčmo ..."

Nič ni rekel, tiho je šel pod streho in je povezal svojo culo. Nato je stopil pred hišo in tako hudo mu je bilo, da bi naglas zajokal.

Zvezde so sijale, topla spomladanja noč je bila. Vas je spala, le v Elijevi krčmi so bila okna še svetla.

Sedel je na kamen ob klancu in je oprl glavo ob dlan.

Strmel je v dolino pa se mu je zdelo, da je tam doli zakopana njegova mladost; sto klafter globoko zakopana, da je nobena sila več ne izgrebe na dan. In da je zakopana tam na vekomaj tudi mladost njegovih bratov in tovarišev in mladost vse fare. Kakor otroci so živeli nekoč iz dneva v dan; smejali so se pod svetlim soncem in nikoli niso pomislili, kaj da je bilo poprej in kaj da bo morda pozneje. Vesela svatba je bilo njih življenje. Pa glej, oči so se nenadoma vzdramile in so ugledale temno in trdo skrb.

"Čegava bo nekoč ta dolina, ta lepa zibka naša?" je vprašal v svojem žalostnem srcu. "Naše roke niso bile preslabe, da bi jo gojile in da bi ji stregle; ali naše srce je bilo preslabo. Malodušno in omahljivo je bilo, še pred vojsko premagano. – O bratje, ki ste šli v daljne kraje moči in poguma iskat, ali je vaše srce že trdno dovolj? Ali še ni ura, da se povrnete? Ali še ni tiste pomladi, ko bo vse to polje preorano za novo setev?"

Tako grenke so bile njegove misli. Zvezde na nebu so sijale zmerom svetlejše; krčmarjeva okna so ugasnila. Pred najmlajšim se je prikazal cigan, kakor da se je porodil iz noči.

"Ali še ne pojdeš?" ga je vprašal in je legel v mokro travo.

"Jutri rano se napotim!" je odgovoril najmlajši.

"Trava je rosna; ali boljše na travi ob poti, nego pod zarubljeno streho."

"Saj nočuješ v našem hlevu!" je rekel najmlajši in zazeblo ga je po vsem životu.

"Zato pa sem rekel: pod zarubljeno streho. – Jutri rano se napravi na pot, napravi se brez slovesa, nič se ne múdi in nikar ne odlašaj! Če odložiš le za eno samo uro, boš pod večer Elijev gost. Slab si, ker so pesmi in sanje v tvojem srcu."

"Žalostne so zdaj moje pesmi in moje sanje so hude!" je vzdihnil najmlajši.

"Hiti, da ne zamudiš! Predzadnji si izmed tistih, ki so šli!"

"Kdo pa je zadnji? Kdo čaka še dalj?" se je čudil najmlajši.

"Zadnji sem jaz, cigan, popotnik brez ceste, brez doma in brez miru. Moja ura je, kadar se ploha že ulije. Tako je bilo zmerom z menoj, že od davnih stoletij!"

Najmlajši je osupnil, na to pa se je zasmejal.

"Kako da od zdavnih stoletij? Kaj si zakleti žid?"

Cigan je vzdihnil in je gledal proti svetlim zvezdam.

"Časih sem romal žejen in lačen in truden do smrti, pa vendarle nisem omagal, noge so šle in šle, sam Bog vedi kako. Takrat se mi je res zazdelo, da sem tisti zakleti žid in večni popotnik, ki sam ne vé, kdo da je in kakšna da mu je sodba."

"Čemu romaš brez miru? Zakletega žida goni božja sodba, ti pa nisi Krista žalil, da bi delal pokoro do sodnega dne."

Cigan je pokazal z roko proti nebu.

"Ali vidiš? Bistro glej!"

Najmlajši je srepo strmel v nebo in zdelo se mu je, da vstaja iznad hribov in holmov gosta senca; da vstaja polagoma, počasi, zmerom višje ter pije zvezde.

"Ali so oblaki, ali so črne ptice?" je vzkliknil prestrašen.

Cigan ga je prijel za roko.

"Glej, črna senca je bila v dolini, zdaj pa je še devetkrat bolj črna. – Čas je, da se napotiš, niti zore ne čakaj! – Mnogo sem že doživel takih noči, da bi jih ne bil toliko! Mnogo sem že videl ljudi, ki so omahovali, kakor ti omahuješ; kdor se ni streznil in vzdramil, je bil izgubljen na vekomaj."

"Kaj se je zgodilo, kadar je bilo nebo črno vse čez in čez?" je vprašal najmlajši.

Cigan je dolgo pomislil, nazadnje je rekel:

"Taka je že postava in zapoved v meni, da me nese korak tja, kjer je žalost in smrt. Skoraj vselej se je zgodilo, da sem se prikazal na fari tisti večer, ko so črne ptice švignile iznad hriba. Prišel sem med vas, ko vam je umrl stari župnik in niste več slišali njegovih pridig in očitanj. Tisto noč so se prikazale črne ptice nad to faro osojniško; prav dobro sem jih razločil. Ampak niso se prikazale zategadelj, ker je župnik umrl in ker ni bilo več njegovih pridig in očitanj; temveč prišle so, ker je bila njih ura. In jaz sem prišel z njimi, zakaj taka je v meni postava."

Najmlajši Potnikov se je sklonil nižje, da bi pogledal ciganu v obraz in da bi videl, če se norčuje, ali če je resnično žalosten; videl pa je le črno brado in črne oči.

"Kdo si?" je vprašal.

"O, da bi jaz sam vedel!" je vzdihnil cigan. "Na cesti sem se pač rodil, na cesti sem bil vzgojen in na cesti bom umrl. – Prvo spoznanje, ki so mi ga vtepli, je bilo: da sem manjši od drugih, slabejši od drugih, neumnejši od drugih. Vtepli so mi to črno vero s tako silo in tako zgodaj, da sem časih v mraku upognil glavo ter snel klobuk pred črnim drevesom ob poti, zato ker sem mislil, da je človek. Tolika je bila moja ponižnost in plašljivost. Klatil sem se po vsem prostranem svetu; ni ga pač kraja, kjer še ni stala moja noga. In koder sem hodil in kjer sem bil, zmerom sem mislil le eno: manjši si od drugih, slabejši od drugih, neumnejši od drugih – kaj bi se pehal in gonil, počemu bi delal, ko se ti nikoli in nič ne more posrečiti! Pa sem se potikal tod in ondod, brez cilja in brez misli, kakor megla ob hribu, kadar vetra ni. – O fant, kako grdo so me nalagali, kako nemarno so me osleparili! Zdaj vem, da nisem bil slabejši od drugih, ne manjši in tudi neumnejši ne. Tam doli je krčmar Elija; zdaj ima troje hiš, pa bo kmalu imel vso faro. Ali je njegova pamet bistrejša od moje? Mislim da ni, le večji slepar je. Ampak on nikoli ni rekel in ne mislil: majhen sem, slab in neumen – temveč je šel in je pograbil, kar so dosegli dolgi prsti. – Kaj bi mi, siromaku, to pozno spoznanje? Star sem in privadil sem se romanju; nazadnje bo smrt prijetnejša pod zvezdami, nego pod črnim stropom. – Kmalu pojdem dalje, na tisto stran se namerim, odkoder bo dišalo po trohnobi. Vran duha mrhovino čez hribe in doline in peroti ga nesejo, ne da bi ugibal. Moje noge so kakor vranje peroti – tja mi velevajo, kjer je malodušnost in trohnoba. Tam šele si odpočijem, tam sem kakor svoj med svojimi ..."

Najmlajšemu je bilo mraz ob tej čudni zgodbi.

"Zato si prišel k nam in si ostal med nami! Joj domovini!"

"Predolgo sva vedrila. Še tri ure morda, pa bo zarja nad hribom. Zadremaj in počivaj, da boš imel lahke noge na poti."

"Kako bi imel lahke noge in veselo srce!" je vzkliknil najmlajši. "Sam si rekel, da si prišel v deželo trohnobe in smrti, kakor da si pokazal na posteljo: Glej, sin, tvoja mati umira! Jaz pa bi se ne razjokal?"

"Počivaj in Bog ti daj dobre sanje! Zakaj premisli: trohnobe je treba, da bo imelo zdravje prostora; smrti je treba, da se življenje razmahne. – Zapiši si in dobro hrani, kar sem rekel starejšemu: ne vzdihuj in ne vriskaj! Zdaj bom zadremal; lahko noč!"

Cigan si je potisnil klobuk na oči in je molčal.

Najmlajši je šel, legel je na seno in je takoj zaspal. Vzdramil pa se je, še preden je zasijala zarja nad hribom. Omočil si je obraz in oči z mrzlo vodo; nato je stopil v izbo, kjer je spala mati. V kotu pod razpelom je gorela lučka v olju.

Tiho se je najmlajši približal postelji in se je sklonil nad materin obraz. V spanju so bila njena lica bela in mlada, na čelo pa so viseli sivi lasje.

Ko se je sklonil, je narahlo zavzdihnila; vzdramila se ni.

"Zbogom, mati!" je rekel tako tiho, da bi ga bdeče uho ne slišalo.

Ali ona ga je slišala v svojem srcu in njena ustna so odgovorila v spanju.

"Zbogom, ti moj zadnji, najljubši!"

Šel je narahlo, kakor je bil prišel. Zunaj je bila še noč, ni se še belilo na vzhodu; ali pihal je že hladni jutranji veter in na licih je čutil roso.

Z urnim korakom je hitel v dolino in na oni strani v klanec. Lahke so bile njegove noge in njegovo srce je bilo veselo. Ko je hitel mimo krčmarjeve hiše, se mu je zdelo, da strmi za oknom bled obraz, mrtvaški lobanji podoben. Črna tepka se je zamajala v vetru in dolga veja je udarila ob zid.

Najmlajši je stopil na hrib, tam se je še ozrl v dolino in je zaukal.

Krčmar Elija je videl človeka, ki je z dolgim korakom in s culo na hrbtu stopal mimo krčme; tudi je slišal prešerno ukanje s hriba. Omahovaje je stopil od okna in se je prijel za glavo.

"Da bi le spati mogel, le spati! Kdo mi je dal strupa, da je glava kakor lonec, do vrha poln žerjavice? Ti si mi dal strupa, cigan! Ali čuvaj se me – nisi prvi in ne boš zadnji, ki bo izkusil, kdo je Elija!"

Stopil je k mizi in si je točil s tresočo roko.

"Pijem, ko bi piti ne smel. Še ta kozarec, pa bom na kolenih. Ali hujše bi bilo, da ga ne izpijem. Tisto vejo bom odžagal, sam s temi rokami jo bom odžagal – nato pa bíj, Grajžar, s svojo dolgo roko!"

Izpil je, stal je ob mizi in je gledal v tla s topim očesom.

"Kar precej, kar precej jo grem odžagat, to dolgo vejo!"

Rekel je, ali stopil ni, temveč je omahnil z životom na vzglavje.

"Kdo mi je dal strupa, kdo me je ukanil?"

Trudoma je splezal na posteljo, obrnil se je k steni in je pritisnil pesti na oči.

"Da bi spati mogel in da bi sanj ne bilo! Ti, cigan, ti si mi prvi točil, sedel si tukaj, dobro te še vidim, in si točil! Tudi vidim tvoj obraz, slišim tvoj smeh. Kaj si rekel takrat v svojem srcu? Rekel si: S tistim bičem ga bom tepel, s katerim jih tepe sam. Nalijem mu strupa, zapojem mu kvanto in sad bo vzrastel iz semena ... Ampak, cigan, vprašal nisi, kdo da je krčmar Elija!"

Belo se je zasvetilo na steni; okrenil je glavo in se je prestrašen ozrl proti oknu.

"Nazaj, odkoder si! Kdo te je klical?"

Ob oknu ni bilo belega obraza, ki ga je videl Elija; zarja se je bila zasvetila nad hribom. –

Ponoči ni spal Elija in bal se je noči; podnevi je dremal; upala in siva so bila njegova lica, njegova ustna se niso nikoli več nasmehnila, vesele besede ni bilo več iz njegovih ust. Njegovo srce je gledalo, koga bi ranilo, kam bi izlilo strup; ali komaj je ranilo, je bilo strupa v njem še več in še grenkejšega. Kar je bilo prej skrito za prijazno besedo, se je razodevalo očitno in brez strahu. Rekel je staremu Potniku naglas, da ga je slišala vsa fara:

"Za hlapca sem te hotel napraviti, pa sem te res napravil za hlapca! Zdaj glej sam!"

Stari Potnik je stal na pragu, odprl je usta nastežaj in ni vedel, kaj bi odgovoril.

"Če si žejen, stopi v krčmo in položi srebrnik na mizo. Drugače ti ne točim."

Potnik je dolgo stal, nazadnje se je počasi okrenil in je šel.

Elija pa se je ozrl po svojih gostih in vsi, kakor so bili pijani, so vedeli, kaj so rekle njegove bele oči.

"Vi vsi ste za hlapce rojeni in napravil vas bom za hlapce, kolikor vas še nisem!"

Cigan se mu je hudobno nasmehnil.

"Ali se ti ne zdi, Elija, da prezgodaj gospodariš?"

Elija je bil kakor v omotici; ni več štel in meril besed – bušile so iz ust, kakor so prišle iz zastrupljenega srca; cigan edini je bil deležen prijazne besede.

Razšli so se gostje že ob zgodnjem mraku, krčmar pa je prisedel k ciganu.

"Zapoj mi, cigan, ali pripoveduj vesele kvante; spati ne morem, ogenj je v moji glavi!"

Cigan se mu je v lica smejal.

"Neče se mi več pesmi, ne kvant! Obojega bo kmalu konec, Elija! Že predolgo, se mi zdi, da sem počival; treba bo spet na pot, že štejem dni."

Dolgo mu je gledal Elija v obraz in je molčal; njegove oči so bile ob robu zakrvavele. Nazadnje pa je rekel počasi in tiho:

"Zadnje čase sem mnogokrat pijan, posebno ponoči, ko spanja ni. Kadar sem pijan, pomislim: Kdo mi je strupa dal? In pravim: Cigan mi ga je dal."

Cigan je bil ob teh besedah tako vesel, da se je ves tresel od smeha.

"Tako, da si uganil? Zmerom sem rekel, da si bister človek, in glej – resnično si bister! – Kaj praviš, ali bi izpraznila steklenico najboljšega, takorekoč za likof?"

Elija ga je pogledal, zategnil je ustna, ali smejal se ni.

"Pa pijva!"

Prinesel je steklenico, točil je najprej njemu, nato sebi in je vzdignil kozarec.

"Pij, cigan! Na tvoje zdravje najpoprej!"

Cigan je nesel kozarec do usten, pa je čakal; videl je, da je vino motno.

"Zakaj ne piješ, Elija? Pij!"

Krčmar je postavil kozarec na mizo, cigan pa se je zakrohotal, da je okno zaklenketalo.

"O krčmar, o Elija, kam si razsul svojo pamet? Po pravici ti povem, da se mi smiliš! Prišel si, kakor zmagoslaven vojskovodja, pogledal si v dolino pa si rekel: To vse bo moje, še preden bo petelin trikrat zapel. Zakaj vedel si, da si prišel med slabiče in cágavce! Zdaj imaš na dlani že vse, kar si hotel; le pest stisni, pa bo tvoje! – Ampak glej, nazadnje si se ustrašil in si omahnil. Južina je bila že pred teboj, pa ti je padla žlica na mizo. Koga si se ustrašil, ti, ki se nikoli nisi bal ne Boga, ne greha? Ubogega popotnika te je strah, cigana, ki se je bil priklatil pod tvojo streho lačen, žejen in razcapan in ki pije tvoje vino vbogajme! – Daleč si jo zavozil, krčmar Elija: smejal si se malodušnim, zdaj si sam malodušen; rubil si razsipnike, zdaj si sam razsipnik in goniš goste od praga; pljuval si pred pijance, zdaj si sam pijanec! In še dalj si zabredel: prej si ubijal močne ljudi, zdaj pa si se spravil na popotnega berača! Ali te nič ni sram?"

Elija je poslušal vso dolgo pridigo z mirnim licem; le siva, koščena roka, ki je ležala na mizi, se mu je tresla.

"Bistre si pameti, cigan! Izkusiti sem te mislil, pa si izkušnjo dobro napravil!"

Šel je, pa je prinesel drugo steklenico in drug kozarec. Cigan si je točil sam in je takoj pil; zadovoljen je pokimal.

"Hudo je močno to vino, ampak vino je! Še sebi nalij, drugače ne pijem več! Če je pijanosti treba, bodiva obadva pijana."

Krčmar si je natočil; komaj je pil, so mu lica zardela.

"Praviš torej, da sem malodušen in da sem slab?"

"Kakor sem rekel. Glej, še kozarca nisi izpraznil, pa se ti že na licih pozna!"

"Kaj da se mi pozna?" je vzrojil krčmar. "Ali veš, koliko pijem ponoči? – Cigan, povej: ali si imel že kdaj hude sanje?"

"Imel sem jih."

"Povej, kako da si jih pregnal! Kadar me ozdraviš, ti nasujem cekinov polno perišče; kakor pravim: nastavi obedve dlani, pa nasujem do vrha!"

Cigan je odmaknil zagrinjalo in je pogledal skozi okno. Zazéhalo se mu je in vstal je počasi.

"Kam se ti mudi?" se je prestrašil krčmar.

"K drugim ljudem, k bolj veselim!" je odgovoril cigan. "Dokler si bil še harambaša brez usmiljenja in oderuh brez solzâ, je človek za silo živel v tvoji družbi; ampak odkar si sanjava in jokava cunja, je dolgčas pod tvojo streho."

Elija mu je položil roko na ramo.

"Le malo še ostani. Izprazniva to steklenico – in še drugo, če bo treba. Tako si vstal, kakor da bi se poslavljal za zmerom! Čemu bi si prijazno ne segla v roko, če je ura slovesa?"

Sedela sta obadva, ali obadva sta sedela na robu stola.

"Pij!" je rekel krčmar, sam pa si je komaj omočil ustnice.

Cigan je krepko pil, nato pa se je smejal.

"Predpust je že pri kraju, krčmar Elija, ne uganjaj burk! Prinesi še drugo in še tretjo steklenico, pa ti bom še zapel veselo pesem, ko boš ti že pod mizo smrčal. Mnogo in premnogo je bilo dni, ko bi se ti bil zahvalil za pijačo in za smrt; ampak nocoj, glej, nocoj imam še opravila in zategadelj nečem, da bi bil pokopan v mlaki pod tvojim hlevom. Lahko noč, krčmar Elija!"

Tudi krčmar je vstal; smehljal se je in ves bled je bil.

"Ali se ti je sanjalo, cigan? Kako da v mlaki pod hlevom? Nisem razumel tvojih besed!"

"Ne misli, da sem Grajžar, ali Martinov, ali Potnik! Bojiš se me, ker te poznam; od tedaj se me bojiš, ko sem ti povedal zgodbo o vrvi in o cekinih. Zato si mi v svojem srcu namenil prezgodnji paradiž. Upijanim ga, si rekel, zaspal bo pod mizo in bo spal vse večne čase. – Lahko noč, Elija, pozdravi Grajžarja!"

Cigan je stopil proti durim; tedaj pa je nenadoma omahnil, okoli vratu so se ga oklenili Elijevi prsti kakor železni kremplji. Cigan je sunil z glavo nazaj, objel je krčmarja z obema rokama in ga je pritisnil na prsi s toliko silo, da je krčmar izbuljil oči, izpustil ciganov vrat ter telebnil na tla.

Težko je zasopel cigan in kri mu je bušila v lica.

Sunil je krčmarja z nogo in je rekel:

"V mojih pestéh si, ali umrl ne boš! Trpi in kolni se sam!"

Elija je vstal; siv in ves zabrekel je bil v obraz. Sédel je za mizo in je globoko povesil glavo.

"Ali so bile le sanje, ali sem res tako storil? Razgalil sem se, pljuval sem si v lice, jokal sem kakor pijanec in nazadnje – joj meni, kaj sem storil nazadnje! Zakaj sem storil?"

Obedve pesti je tiščal na senca in je premišljeval.

"Kdo me je zastrupil? Saj nisem babjeveren. Na uroke ne verujem in ne na coprnice. Cigan je le spoznal, da sem zastrupljen in slab. Ali me je zastrupil Grajžar, ko sem udaril ob njegov obraz? Grajžar je bil mrtev ... O, prišel sem, da bi svetle cekine koval iz te gnilobe in trohnobe, pa je gniloba segla še v moje srce in v mojo kri. Med slabiče, sanjače, razsipnike in pijance sem prišel, da bi jih zasužnjil, pa so me samega zasužnjili."

Udaril je s pestmi ob mizo.

"Ali če vam je cigan zapel veselo pesem, ste jo zapeli prezgodaj. Kdor sam pravi, da je zastrupljen, ni še zastrupljen do konca in ozdravel bo."

Tako je rekel in je posegel po kozarcu. –

Cigan se je napotil v dolino, tja, odkoder je svetila luč.

Pri Mlinarju so bili zbrani farani.

"Dolgo ste čakali!" jim je očital stari Mlinar. "Tri dolga leta sem sam pil svoje vino. Da bi me polje ne redilo, krčma bi me ne!"

Farani niso nič več premišljevali, odkod da je prišla v dolino nesreča, kedaj in čemu.

Rekli so drug za drugim:

"Pred tremi leti sem bil bogat, danes sem berač in pojdem za hlapca."

"Pred tremi leti sem imel hišo in hlev in deset oralov zemlje; letos še krompirja ne bom sadil."

"Pred tremi leti sem gostil popotnike, letos bom prosil vbogajme!"

In vsi so rekli

"Kdo nam je pamet zmešal? Kdo nas je gonil, da smo lenarili in razsipali ter zaupali v božjo milost in v Matjaževo kraljevanje?"

Prišel je v izbo cigan.

"Kaj iščete zapeljivca!" je rekel. "Kaj povprašujete po njem, ko ga nosi s seboj vsaki izmed vas! Ob nedeljah ste vriskali, ko ni bilo potrebe, ob ponedeljkih ste vzdihovali, ko je bilo potrebe še manj! Ampak vriskanje in vzdihovanje se je porodilo iz hlapčevske malodušnosti. V svojem srcu ste bili hlapci in zdaj ste resnično hlapci!"

"Kaj je župnik vstal od mrtvih?" je vzkliknil kmet.

Stari Potnik pa se je zamajal do cigana.

"Ni vstal župnik; tovariš in hlapec satanov je. Naj prejme plačilo še pred svojim gospodarjem!"

Zamahnil je z okovano palico, ali cigan je zgrabil zanjo in Potnik se je opotekel preko izbe.

"Kaj se ti je zbledlo, siromak nebogljeni!" je vzkliknil cigan. "Ne puntaj se, ko nimaš puntarske krvi!"

Kmetje so planili.

"Bog se vas usmili!" je rekel cigan in ni ga več bilo; vzela ga je noč.

"Do gospodarja, do antikrista!" je vzkriknil Potnik.

In vsi so vzkriknili za njim:

"Do antikrista!"

"Grajžarju v spomin!"

"Kovaču v spomin!"

"Martinovemu v spomin!"

"Otrokom našim za dediščino!"

Še preden se je Mlinar ozrl, je bila izba prazna. Zaklenil je vrata, zadelal je okna, trepetal je od strahu in šklepetal z zobmi.

"Bog ne daj hudega tej fari!"

Črna procesija se je valila v klanec jadrno kakor povodenj.

"Ognja! Prižgimo trske!"

Na klancu se je zasvetilo deset in dvajset tenkih, visokih belih plamenov, ki so omahovaje in plapolaje hiteli v hrib, zmerom višje. –

Krčmar Elija se je ozrl skozi okno in šel mu je mraz od lic do nog.

"Take procesije nisem še videl – kam ta procesija?"

Ni še dobro premislil, ni se še dobro vzdramil iz strahu, pa je planil v hrib že prvi beli plamen in je obžaril okno. Takrat je krčmar Elija vedel, odkod ta svetla procesija in kam. Odprl je usta in nagnil glavo, kakor da ga je težka pest zgrabila za vrat.

"Kaj? Kam?" je klical in je begal po izbi. V omotici ga je spreletelo: upihni luč! – Upihnil je luč in je pobegnil v vežo ter mimo gnojnice za hišo natanko v tistem hipu, ko je prvi plamen skočil na streho.

"Ne žgite!" so kričali zunaj.

"Poiščimo ga najprej, antikrista!"

"Do antikrista!"

Udrli so v hišo, prebredli so vse izbe, izbice in hrame, potolkli, pobili in razdejali so vse, kar ni držalo; razsuli so denar po tleh, ali nihče se ga ni dotaknil. Vse kote so prebrskali, vsako mizo in vsako posteljo preobrnili; svetili so v hlev in v shrambo in v kaščo, ali antikrista ni bilo.

Potnik je stal pred hišo.

"Kdor je še v antikristovi hiši, naj se prikaže, da zažgemo!"

Prišli so poslednji raziskovalci, pod črno tepko so stopili, ki se je narahlo stresala v vetru, kakor da bi jo zibala človeška roka.

Gledali so in so rekli:

"Kako bi ga našli, ko je satan, ne človek!"

Nato je vrgel prvi svojo gorečo tresko v izbo, drugi jo je zalučil v podstrešno izbo, tretji na streho. Šli so in so tako storili tudi na hlevu, na kašči in na skednju.

Nebo je bilo rdeče, goreče in tako nizko, da se je skoraj za troje klafter približalo zemlji; kakor da bi rado videlo, če je greh, ali ne greh ...

Farani so stali, temni in črni, in so gledali v plamen.

Pa je rekel eden izmed njih:

"Zgorel ni, zdaj je razodeto. Če bi gorel, bi bil plamen bolj črn od noči."

"Tudi glasu ni bilo," je rekel drugi.

Potnik pa je vzkriknil:

"Pobegnil nam je! Od daleč nas je videla njegova huda vest, pa je pobegnil, kakor je bil!"

"Za njim!" so vzkliknili.

Elijeva krčma je gorela svetlo, široko in visoko, kakor večna bakla. Vsenaokoli do pol ure hoda pa so švigale goreče treske in so iskale; našle niso.

"V zemljo se je udrl, saj ni bil človek!" je rekel eden izmed njih.

"Ostal je v ognju, pa ni zgorel, saj je zlodej sam," je rekel drugi.

"Joj se nam, če je živ!" je vzdihnil tretji.

Blizu jutra se je ogenj vdal; švignilo je še iz črnega tramovja, črn dim se je mešal z jutranjo meglo.

Pod grmom je ležal Elija, v tri gube zvit. Hodili so mimo njega, goreče treske je videl, črne besede je slišal; ni se ganil, zobje pa so mu šklepetali od strahu in od zlobe.

"To si ti, Potnik! To si ti, Pankračev! To si ti, Andrejčev ... Vsi ste zapisani in priporočeni!"

Puntarji so se razšli, bakle so ugasnile in ugasnile so že tudi zvezde na nebu.

Tiho se je vzdignil krčmar Elija. Silen črn dim se je vil iz pogorišča in je šel z vetrom proti severu. Pod hišo pa se je zibala črna tepka; kakor je bil ogenj vroč in velik, ni se je bil dotaknil.

Ob tisti uri, ko je krčmar Elija ogledaval pogorišče, je stal cigan na hribu in je gledal v dolino z žalostnimi očmi.

"Boljših ljudi si vredna in Bog daj, da boš boljših deležna!"

Zatonil je za hribom, ugasnil, kakor da ga je bila popila jutranja zarja; človeško oko ga ni videlo več ...

VI

Težka in trda noč je legla na osojniško faro. Kakor da je bila kuga pograbila ljudi ter povodenj opustošila njive.

Ni se še dobro ohladilo črno tramovje na pogorišču, ko se je vlekla ob rebri žalostna procesija v hrib. Do pasú upognjeni, roke na hrbtu uklenjene so romali farani osojniški proti mestu. Posvetna pravica jih je sodila, in sodila jih je brez usmiljenja. Železna vrata so se zaprla za njimi; in Bog sam ve, če jim bo še kdaj sijalo sonce.

 

*

Krčmar Elija ni več premišljeval in izpraševal, kdo da ga je bil zastrupil; tudi glava ga ni več bolela in strahov se ni več bal. Ne v srce, ne v obraz ni bil več podoben tistemu Eliju, ki je prišel nekoč pohleven in siromašen v dolino osojniško; tudi tistemu ni bil podoben, ki je prijazno točil svojim gostom ter poslušal ciganove kvante in zabavljice.

Njegova lica niso bila več bleda; rdečica je gorela iz njih, posebno kadar je čez mero pil; njegov glas je bil rezek in ošaben, njegov smeh prešeren. Hujše je ravnal s svojimi podložniki, nego svoje dni valpet s tlačani. Hlapci in podložniki pa so mu bili vsi farani osojniški, nekdaj kmetje in gospodarji.

Na pogorišču je postavil Elija gosposko hišo; košata kakor grad se je razgledavala po dolini. Črna tepka je stala pred njo in se je z dolgimi vejami dotikala belega zidu. Elija je ni dal posekati in skrbno je pazil, da ji zidarji niso ranili korenin.

"Stoj na vse večne čase in v izbo mi glej!" je rekel. "Oznanjaj, da se jaz, krčmar Elija, nikogar ne bojim, ne ljudi in ne duhov!"

Prostran vrt je nasadil za hišo in ga je ogradil z visokim plotom. Smreke in hoje so hlapci izkopali s koreninami in s prstjó ter so jih presadili na vrt. Pod temnim zelenjem si je zgradil lopo, ki je bila kapelici podobna; ko je bila dozidana, je rekel:

"Tukaj bomo brali črne maše za uboge duše puntarjev!"

Kmalu so ljudje slišali in spoznali, kakšne sorte so bile tiste črne maše, ki jih je bral Elija. Ob toplih nočeh se je izza plota luč svetila in kvante so se razlegale v dolino; ubiti, hripavi glas Elijev je šel do zadnje hiše v hribu. Kadar je bila pesem pri kraju, pa je zažvenketalo kakor trkanje s kozarci. Ljudje so poslušali in so se križali.

"Z vragom samim pije in trka. Bog nas varuj vsega hudega!"

Komaj se je znočilo, se je krčmar Elija zaklenil v kapelico. Od stropa je visel srebrn lestenec, na njem pa je bilo do trideset sveč; vse je Elija prižgal.

Ko je bilo v izbi svetlo, kakor pod samim soncem, je legel Elija na mehki divan in si je točil in je pil, dokler mu roka ni omahnila. Dolenjska in štajerska vina so mu bila na jeziku in v grlu že kakor dežnica; točil si je drago špansko vino, ki je že ob prvem požirku planilo v kri in v glavo kakor ogenj.

Ko je izpraznil prvi kozarec, ni bilo nobene hude misli več v njegovem srcu; in če bi se bila oglasila, bi se ji zasmejal naglas. Ko je izpraznil drugi kozarec, je prepeval. Ko pa je tretji kozarec izpraznil in se mu je prelival ogenj po žilah, je rekel:

"Jaz sem krčmar Elija, ki se nikogar ne boji! Komur se hoče, naj pride v goste, ali iznad zemlje, ali izpod zemlje!"

Z rdečimi, pijanimi očmi je gledal in je videl pred seboj Grajžarja, tako zabreklega in bledega v obraz, kakor je bil tedaj, ko je z veje telebnil na tla.

Elija je postavil kozarec na mizo in ga je natočil do roba.

"Kaj si že tukaj, bratec? Pozdravljen! Ná, pij! Nočeš? Zakaj ne zgrabiš? Ali te je strah? Zmerom si bil mevža in še po smrti si mevža! Na tepki si me iskal, pa si me tukaj našel; tako se časi spreminjajo! Lansko leto si pogledal časih skozi okno, pa sem se od groze skril pod odejo! Zdaj pa lepo pijančujeva in se pogovarjava, kakor stara znanca! Vzdigni kozarec in trči, nevšečnost!"

Trčil je ob kozarec, ki je stal na mizi in vino se je v črnem curku izlilo na tla.

Elija se je pogladil z roko preko čela in se je ozrl po izbi. Grajžarja ni bilo nikjer, duri so bile zaklenjene, sveče so žarko sijale od stropa.

"Pijan sem – ali čemu bi ne bil pijan? Če bi zdajle mrzel in trezen ležal v pusti izbi, bi ne bilo spanja na oči, v srcu pa bi bila groza in malodušnost. Ali tako imam goste, čeprav molčé, kakor lipovi svetniki!"

Ni mu sedel več Grajžar nasproti, temveč moški in plečati Kovač. Z velikim veseljem ga je pozdravil Elija.

"Ti vsaj mevža nisi! Ti vsaj veš, kam da je treba udariti, čeprav si preslabo udaril. Kako se ti godi? Ali boš kmalu dopolnil svoja leta, ali pa si prezgodaj izdihnil od sramu in žalosti? Tako ali tako – potolaži se in pij!"

Tudi Kovač ni pil; Elija pa je trčil in drugi kozarec se je žvenketaje zvrnil na tla.

Elija je pil sam ter je izlival vino po bradi in za vrat; zakaj pil je ležé in prelen je bil, da bi vzdignil glavo.

Ko si je oddahnil ter se ozrl, je ugledal za mizo Martinovega. Ves blaten, kuštrav in ciganski je bil Martinov, kakor da je bil peš prehodil pol sveta.

"Nate sem čakal!" se je razveselil Elija. "Ti si me ukanil, edini izmed vseh si me ukanil! Kod se klatiš, da te je izgrešila posvetna pravica? Ali si šel med razbojnike in rokovnjače, da odiraš kristjane očitno, ko jih mi drugi le naskrivaj in takorekoč po postavi? Kakor si že bodi, odpočij si pod mojo streho ter oplakni si žejno grlo!"

Ali tudi Martinov ni pil; strmel je dolgo na krčmarja z belimi očmi ter je molče izginil.

Tako so prihajali vsi po vrsti, noč za nočjo; Elija jim je nazdravljal in napijal, pripovedoval jim je kvante ter jim prepeval fantovske pesmi. Tudi Potnik je prihajal in z njim se je Elija najrajši pošalil.

"Kako ti je za železnimi durmi, puntar moj? Ali boš še kdaj videl beli dan? Nikoli, o, nikoli več ga ne boš gledal! Deset let – trenotek fantu, smrt in večnost starcu! Kakšen je kruh in kakšna je pijača? Ne pitajo te, siromak, in tudi vina že dolgo nisi okusil! Ná, pij, špansko vino je, žlahtni heres! Trči z mano, dobrotnikom, ki ti je dodelil kot in žlico do smrti! Na tvoje zdravje in na zdravje tvojih sinov!"

Potnik ni trčil; kakor vešča v grmu je izginil v noč njegov sivi obraz ...

Ko so sveče dogorevale in se je belilo jutro skozi okno, je Elija zaspal ter je spal do svetlega poldneva.

Nazadnje pa se je privadil ponočnih gostov in kmalu mu je bilo dolgčas.

"Preveč sem sam!" je pomislil. "Sit sem teh klavrnih gostov; duh je duh, zijá in molči, še ne pije ne! Kje si, cigan, grešna duša? Zdaj pridi in prinesi harmoniko s seboj! Pobotala se bova! Kaj se mi je bledlo, da si me zastrupil? Ti šele si mi povedal in pokazal, kako je treba živeti: pij, človek, dokler je vino v kozarcu; veseli se in razsiplji na vse štiri strani, dokler je čas!"

Ali cigana ni bilo; ob puntarski noči je izginil in se ni več prikazal.

"Vsega sem si kupil v izobilju, zakaj bi si še prijetne družbe ne kupil?" je rekel Elija. "Hlapci delajo; če so mi pridelali vse drugo, naj mi nazadnje še veselje pridelajo!"

Dal je napreči in se je peljal v mesto. Tam si je izbral žensko ter jo je vso našarjeno pripeljal na svoj dom.

Nedelja je bila, kmetje-tlačani so stali na cesti in so se izgledovali.

"Kralja imate, zdaj pa pozdravite še kraljico!" se jim je smejal Elija.

In kjer se je prikazala in kamor je šla, so jo tlačani ponižno pozdravljali; še za njenim hrbtom nihče ni pljunil. Tudi njeno ime ni bilo krščansko; Elija jo je bil krstil za Izis.

Odkar je imel Elija živo človeško družbo, ni bilo več duhov in prikazni, niti Grajžarja ne. Do polnoči in časih celo do belega jutra sta popivala in prepevala Elija in Izis.

Ko se mu je že opletal jezik, je izpraševal Elija:

"Kaj bi rada, Izis?"

"Židano obleko in plašč od hermelina!"

"Pa kaj še?"

"Ovratnico od samih biserov!"

"Kaj še?"

"Zlatih zapestnic imam preveč; za noge mi kupi zlate zagležnjice!"

Elija je pijan zaspal, drugi dan pa se je domislil svojih obljub in se je peljal v mesto.

Ni še minilo pol leta, ko je Elija čudoma in strahoma opazil, da je vreča cekinov tako prazna, kakor beraška malha. Streznil se je, kakor da se mu je mrzel curek izlil za vrat.

"Kam je šlo? Kedaj je šlo?"

Pa je stopil k ženski.

"Izis, glej, jaz nisem več bogat! Kakor nespametna otroka sva živela in trosila, zdaj pa sem izpregledal; da bi bil prej! Hraniti bo treba, da se nama ne podere streha nad glavo!"

"Čemu pa mi take reči pripoveduješ?" je vprašala Izis. "Rekel si, da si bogat; rekel si, da boš storil vse po vrsti, kakor bom ukazala; rekel si, da bom živela kakor kraljica. Zdaj izpolni in stori vse tako, kakor si rekel, drugače pojdem še ta večer!"

Elija je obstrmel in prebledel.

"Izis, kaj o ljubezni in o zvestobi še besede ni?"

Izis se mu je v lice zasmejala.

"Saj o ljubezni in o zvestobi nikoli nisva govorila!"

Takrat je stisnil Elija obedve pesti in je planil; mirno je stala Izis pred njim in se je smehljala.

"Ali bi udaril? Udari! Ná, tukaj je lice!"

Elija ni udaril.

Še tisti večer je pospravila in povezala Izis vso svojo dragoceno balo in se je odpeljala v mesto. Elija je pil tako neznansko, da so se do zgodnjega jutra razlegale po dolini njegove hripave kvante.

Kakor je bil sam, so se vrnili njegovi ponočni gostje. Ali Elija jih ni vabil, tudi jih ni prijazno pozdravljal, temveč obmetaval jih je s steklenicami in kozarci.

"Stran, kanalje! Kdo vas je klical?"

Gostje so se mu smehljali in so ga obgovarjali.

"Kako je, krčmar Elija?" ga je vprašal Grajžar. "Dolgčas mi je bilo na tepki, pa sem prišel na vrt pogledat. Toči mi!"

"Vrag ti bo točil!" je vzrojil Elija in je zalučil kozarec proti njemu; Grajžar se niti umaknil ni in kozarec je padel na tla, kakor da je bil v zraku zadel ob trdo steno.

Po vrsti so prihajali vsi in so ga pozdravljali: Kovač, Martinov, Potnik in puntarji od prvega do zadnjega; vsa izba jih je bila polna. Elija je metal steklenice in kozarce ter je kričal, da so ga slišali onkraj hriba.

"Obseden je!" so rekli in so se križali.

Takrat je šlo po dolini kakor spomladanski veter. Farani, kolikor jih je bilo, so se spogledali in v njih očeh je bilo tiho upanje.

Tam, kjer je bila nekoč Potnikova domačija, je stala mati, sivolasa, upognjena, in si je senčila z dlanjo stare oči.

"Kod se mudite tako dolgo, otroci moji? S težkim srcem vas čaka dolina!"

Tam, kjer je bila nekoč domačija Kovačevih, je stala Mana na pragu.

"Kje si, moj dragi? Rekel si, da se povrneš. Vrni se, zakaj moje srce je do vrha polno bridkosti!"

Tam, kjer je bila nekoč domačija Martinovih, je stalo dekle pred vrtom.

"Pridi, če si mi zvest! Vse rdeče in bolne so že moje oči od samih solzâ, moje srce vse grenko od koprnenja!"

Na vrtu je ležal krčmar Elija, ko so ga prvikrat pozdravili rubežniki.

V izbi je ležal, ko so ga pozdravili drugikrat.

Ali ko so ga pozdravili tretjikrat, je ležal v kleti, ni izpregovoril besede in ni spoznal nikogar.

Popil je vse špansko vino in se je vzdramil šele čez teden dni.

"Kdo sem in kje sem?" je vprašal hlapca.

"Klada pijana! Krčmar Elija si, ubog popotnik, in v kleti ležiš, ki ni več tvoja!"

"Nalij mi!"

"Kdo plača?"

Počasi in mukoma se je dramil Elija.

"Ali se mi je le sanjalo? Ali ni bila to le predpustna burka?"

"Ni predpustna burka! Tri leta si kradel in ubijal, v četrtem letu pa si znorel, hvala Bogu! – Poglej mi v obraz! Ali me ne poznaš?"

Elija je vztrepetal.

"Saj nisi Grajžar! Mrtev je!"

"Njegov sin pa živi! – Pojdi zdaj, poberi se, prostran je svet!"

"Le kozarec vina mi še daj!" je prosil Elija.

Hlapec je nalil do vrha.

"Pij, zato ker si prosil!"

Elija je bil že pristavil k ustnicam, pa je zalučil kozarec na tla.

"Nikoli nisem prosil, nikoli ne bom!"

Opotekel se je po stopnicah, stopil je na cesto. Dolgo že ni videl svetlega dne in pred očmi se mu je bleščalo; noge so mu bile okorne in slabotne, kakor od testa.

"Kam bi?" je premišljeval v pijani glavi. "Na tepko ne pojdem, nisem Grajžar! ... Dalje pojdem, kamor bo noga ukazala; saj ni na svetu le ena dolina osojniška – še bom stal na hribu!"

Premišljeval je, pa ni ne videl in ne slišal. Prah se je vzdigal na cesti pod hribom in se je jadrno bližal; voz je planil s hriba v dolino kakor ptica od neba; uho ni slišalo ne kopit in ne vriskanja.

Elija je omahnil na desno in na levo, pa se je zgrudil in je obležal v prahu. Vsa kopita in vsa kolesa so šla preko njega, črna kri je lila v prah. –

"Sinovi!" je vzkliknila mati. "Čakala sem vas in sem vedela, da se povrnete. Pozdravljeni, sinovi!"

"Kakor smo rekli, tako smo storili. Prišli smo, da si vzamemo domovino, ki je naša od vekomaj!"

Tako so rekli Potnikovi fantje.

"Dragi moj!" je rekla Mana. "Vedela sem, da se povrneš; štiri leta sem čakala in čakala bi še deset let!"

Starejši je bil zagorel v obraz, njegove roke so bile težke, resne njegove oči.

"Jeseni bo stala na hribu najina domačija!"

"Vedela sem, da prideš!" je rekla Martinova. "Na tem golem pragu sem čakala nate in bi čakala še leto in dan!"

"Jeseni bo zraven farovža najina domačija!" je rekel srednji.

Najmlajši pa je šel in se je sklonil na cesti nad črno truplo Elijevo. Objel ga je okoli pasú in ga je nesel v hišo. Tam mu je umil krvavi obraz in tudi suknjo mu je očistil. Gledal je na tista bleda, upala, ranjena lica in oči so se mu zasolzile.

"Milostna ti bodi sodba! Ne birič in ne sodnik: odrešenik si nam bil!"

 


Preskenirala in pripravila za splet Andreja Musar,
postavil na http://www.ijs.si/lit/troje2.html Miran Hladnik
14. marca 2003.

VIR: Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (Miran Hladnik)




Komentarji

Oglas sponzorja




Prihajajoči dogodki