Josip Stritar: Literarni pogovori (1870)

1

Veliko časa, in ne mirnega časa je preteklo, kar si bral, mladi prijatelj, na drugem mestu zadnje mojih "kritičnih pisem". Ti jih imaš, kakor mi pišeš, pač še v dobrem spominu; ali se jih bodo pa tudi spominjali drugi bralci pokojnega "Glasnika", tako da smem zopet začeti, kjer sem prejenjal?

"Glasnika" ni več, naslednik njegov je "Zvon". Tukaj se mi zdi ne le najboljša priložnost, ampak tudi sveta moja dolžnost, da posvetim nekoliko srčnih besed v hvaležen spomin možu, katerega življenje, pred kratkim tako nenadoma pretrgano, bilo je vse posvečeno duševnemu, zlasti lepoznanskemu napredku slovenskega naroda.

Kakor bi ne mogle dolgo preživeti svojega najlubšega sina "Glasnika", katerega je zdrževal v najslabših časih z vso svojo močjo, šel je kmalu za njim. Bil je rajnki Janežič mož, kakršnih nam je najbolj potreba. Malo se je govorilo in pisalo o njem; niso ga slavili in kadili mu po časnikih, čitalnicah in gostilnah; niso se mu pošiljale pohvalnice in zaupnice. Na tihem, skoraj pozabljen je delal v daljnem, najbolj izpostavljenem, slovenstvu skoraj že izgubljenem mestu, ne za dobiček, ne za slavo. Zadnje dni še moral je užiti marsikatero grenko! Janežič nam je najlepši zgled čistega, marljivega in poštenega rodoljuba; posnemajmo ga vsi.

Te besede morajo zadostovati na tem mestu; "življenje terja svoje pravice", tako svet peljá... Le roi est mort, vive le roi! Zdaj pa nekoliko "pro domo". Pogovarjal se bom s tabo posihmal o raznih slovstvenih rečeh, kakor bo čas nanašal, v svoji hiši. V svoji hiši! Komu bi se prsi ne širile pri teh besedah! Tudi jaz, ne bom tajil, govorim s Horacijem: Hoc erat in votis! Posebno pa zapeljiva je človeku ta misel tukaj na Dunaju, kjer stavijo in zidajo vse vprek, kakor Izraelci, vrnivši se iz "babilonskega preseljevanja".

Pa kam sem zašel! Moja hiša je le iz papirja; veter potegne čez noč in prazno je zjutraj mesto, kjer je stala zvečer. Vendar pa, dasi je nova hiša iz tako lahkega gradiva, ni se postavljala tako lahko; to vem najbolje jaz in pa oni, ki so mi blagovoljno pomagali pri delu. Tantae molis erat!

Ali pa bode po volji onim, za katere je postavljena? Saj, da bi jo stavil zase, tega mi ne pripušča moje stanje. O prvem pogledu, tega se ne bojim, utegnila bi goditi marsikomu, le da se bo zdela morda temu ali onemu prenizka, preozka, preskromna. Ali kaj pa bo, ko jo bodo natanko ogledovali od blizu, ko se bodo ozirali od znotraj po nji? Ali se jim bo zdela prav razdeljene, umetno razmerjena? Bo li prebival v nji prijeten, gostoljuben duh, da porekó mimogredoči: Tukaj je dobro biti, tu noter stopimo, tu ostanimo?

A ne govoriva dalje v prilikah in podobah. Bil je čas, a tedaj sem bil mlajši; imel sem še več upanja, manj izkušenj -- bil je čas, ko sem želel imeti svoj list, v katerem bi delal po svoji volji, pisal po svojem prepričanju, kjer bi mogel naravnost reči brez ovinkov: To je dobro, to slabo; to je lepo, to grdo; to pa -- smešno!

Tisti čas je minil; izkusil in zvedel sem medtem marsikaj, česar bi ne želel več -- pa žal-besede mi ne bo iz ust; zdaj imam več izkušenj, a manj veselja, najmanj pa upanja. Vendar sem se poprijel dela, brez prepričanja; saj mi niste dali miru, posebno ti si me prav pridno in občutljivo izpodbadal in -- zbadal. Bodi; konec leta bova videla, kdo se je motil, ti ali jaz?

Kak glas bo imel "Zvon", to sem razložil že v "Vabilu". Tukaj pristavljam le še toliko. "Zvon" ne bo zvonček za otroke, ampak za odrastle ljudi, kakor je posebno mladina v višjih šolah; tej pa je treba kazati sčasoma svet, kakršen je, in pa zraven, kakršen bi moral biti. Kam vodi vzreja, ki prikriva mladini resnico, ki ji ne daje nikdar priložnosti, da skuša sama ločevati dobro od slabega in tako krepča svoje moralne moči, to je znano vsem pametnim ljudem. Brez spoznanja, brez prepričanja ni morale.

Kdor tega ne spoznava in pripoznava, s tem ni da bi govoril. Vem, kakih napadov se mi je nadejati in od kod. Če se bo govorilo omikano z menoj; če se bo videlo, da ima mož ravno tisti blagi namen, da ga pa misli doseči po drugi poti: tedaj bom odgovarjal; če kaj dobrega svetuje, tudi poslušal, ako mogoče. Če se mi pa pride z natolcevanjem, podtikanjem, črnjenjem; če se bo govorilo zarobljeno in neotesano z menoj: tedaj se bom pa znal vesti, kakor gre izobraženemu človeku. --

Še eno skrivno željo imam, katero mi je pa malo težko povedati naravnost. Žalosten je vsakemu pravemu rodoljubu, ki je zraven tudi ljudoljub, današnji čas pogled po naši domovini. Prepir, sovraštvo, psovanje in obrekovanje vsevprek! Na kateri strani pa je resnica? -- Na naši?, slišim vpiti na obeh straneh. Na kateri strani pa je bratovska ljubezen? Molčite? -- Pojte, sojeni ste! --

"Zvon", da govorim zopet v podobi, ne bo klical na "sicilijanske večernice" in "bartolomejske noči", tudi ne bo ognja naznanjal, ne toče odganjal; vabil bo, če ne ravno v cerkev, za to so drugi zvonovi, a vendar v neko svetišče, kjer kraljuje pokoj po trudu, mir po prepiru, ljubezen po sovraštvu; kjer se od vseh strani zbirajo, spoznavajo in navdušujejo in pač tudi radujejo sinovi ene matere, združeni v ljubezni do nje, v ljubezni do vsega človeštva. Morda privabi -- in to je tista moja skrivna želja, znani, domači "Zvonov" glas, kakor glas iz srečnih otroških let, tudi katerega, ki je pozabil svojo mater, da se vrne zopet v njeno naročje! --

 

Sloga imenuje se zvon,
mir naj prvi poje don!

2

Do zdaj se res kaže, kakor da bi hotela obveljati tvoja beseda. "Zvon" je našel več pomoči kakor sem je pričakoval. Lepo jih je videti, kako se vrst‚ drug za drugim k daritveni mizi ter pokladajo nanjo svoja darila: ta manjše, oni večje, po premoženju in -- dobri volji; večina ožuljene cesarske podobe, ki se jim vidi, da so res pridobljene s potnimi rokami; zdaj nepretrgana vrsta, zdaj malo presledka, da si človek nekoliko oddahne -- duhovni in posvetni možje, učenjaki in prostaki, učitelji z učenci, tu eleganten meščan, za njim prost kmet z malo okornimi nogami, a umnim, bistrim pogledom! Marsikateri stisne pobiralcu mimogrede dobrosrčno roko, marsikateri mu pomenljivo pomežikne, češ: Le moško naprej, pa ničesar se bati! Nekateri pa ga tudi pozdravi s prijazno, izpodbudljivo besedo. Kar pa najbolj razveseljuje oko in srce, ki pri nas ni ravno razvajeno s takim pogledom: med krepkimi glasnimi moškimi koraki, drobne, goste stopinjice; med resnimi možaki, kakor jasne plavice tu pa tam med pšenico, prikazujejo se -- in ne preredko -- lepe ženske podobe, gospodične in gospe, ali kar je lepše: dekleta in žen‚; vsaki zdrsne izpod umetno robljene, dišeče rutice zganjen papirček na mizo, vsaka malo, graciozno pokima z glavico, a ne pregloboko -- tu pa, če ne motim, se je celo malo nasmehljala, potem pa hitro izgine izpred oči, kakor v sanjah prijazna prikazen! Pa to bi človeka malo ne veselilo! -- saj nimamo drvenega srca!

Hvalo jim vsem, kateri so prišli, in tudi tistim, ki so obljubili priti, a jih je zadrževalo do zdaj -- slabo vreme; prepričani naj bodo, da njihovi darovi ne bodo darovani -- zastonj!

Začetek torej bi ne bil slab; toda, prijatelj, ne pozabiva modrih Solonovih besed, katerih resnico je prepozno spoznal Lidije kralj, takrat šele, ko mu je na grmadi stoječemu, že plamen lizati jel bose noge; namreč, da ne imenujmo človeka, če se mu še tako dobro godi, srečnega, preden nismo videli njegovega konca!

Tudi prvi "Zvonov" glas, kakor mi pišeš ti in mi poročajo drugi, ni bil ravno sploh neprijeten ušesom in srcem. Ali to veselje ni čisto brez grenke kaplje. Videti je, da se pričakuje veliko, ali bo pa moči ustreči vsem željam? Stvarnik nad oblaki ima gotovo mnogovrsten repertorij: dež in točo, sneg in slano, grom in strelo; ima žareče sonce na sinjem nebu, jasnem ko ribje oko, in ima umazanosive megle in oblake, ki se vlačijo zaspano in dolgočasno po nebu; pošlje, če hoče, mraz, "da kamenje poka", in vročino, "da vrana zijá" -- a vendar, kakor že pravi pregovor, ne more pogoditi vsem. Kako bi se moglo terjati kaj takega od ubogega človeka? Druge pomoči ni, kakor da napravi človek gostí, kolikor mogoče mnogovrstne, potem morda vendar sme upati, da si izbere sleherni gost kaj za svoje grlo, morebiti še celo kaj, kar ponese domov svojim otrokom -- po besedi Goethejevi: Če daješ kaj, le mnogo daj -- potem si vsak izbere kaj.

Prosim torej častite bralce in ljubeznive bralke (tudi takih nam je dal Bog več, kakor smo se jih nadejali), naj ne zahtevajo, da jim godí vse, kar se jim prinese; jako mnogovrstne goste imamo; ta ima rad sladko, oni kislo; ta je prijatelj papriki, ki je drug ne more trpeti, tako da je res križ -- vsem ustreči nemogoče; naj bo torej vsak zadovoljen, če najde le eno, ki se mu prilega, pa naj si te obilneje privošči; ko bi pa bil kdo tako izbirčen, tako razvajen, da bi mu nič ne dišalo, tega pa prosimo, naj za ljubo vzame vsaj našo dobro voljo! --

Izrekujejo se želje, naj bi prinašal "Zvon" tudi znanstvene spise; tudi tvoja je ta želja -- moja tudi. Drugega ne manjka kakor prostora. Pa naj se poveča list! -- Izborno! acu rem tetigisti, tudi od drugod sem že slišal ta glas; ali, dragi prijatelj, postava je v naravi in v življenju, da dva vatla sukna, bodisi debelo ali tanko, veljata več kakor -- eden. Če pa je po volji kupcem, govoré naj -- suknja je dovolj.

Zdaj pa še eno, ki me že dolgo grize. Od več strani mi dohaja glas, da jim je list še precej po volji, le zdi se jim malo -- premajhen; ko bi bil vsaj tolik kakor nekdanji "Glasnik!" In ti sam mi pišeš to ! Brate, ali pa tudi veš, kaj praviš? Ali si meril, preden si govoril? Glasnik je imel več podob, v eni je res nekoliko večji mimo "Zvona!, v vseh drugih pa nekoliko -- manji. Pa si primerjal črke? To mora vendar reči vsak, da Zvonova pola ima veliko več berila kakor Glasnikova. Kaj pa papir? ali si ga dobro pogledal? Poglej, kadar imaš čas, razne časnike vseh jezikov, kakor sem jih jaz, pa mi povej, kateri ima tako lep, tako drag papir! To, prosim, naj se tudi dobrovoljno pomisli; če je pa splošna volja naročnikov, da se oblika Zvonova poveča, naj se le oglasijo, kakor je bilo prej rečeno.

Pri tej priložnosti, in to bodi konec današnjega pogovora, izrekujem srčno zahvalo posebno tistim gospodom, ki so pripoznali v pismih mojo dobro voljo in me spodbudili z marsikatero dobro besedo; in vem, čujte, so tudi lepa, drobna pisemca, zanje pa dvojno hvalo!

3

S. JENKO
Mortuos plango

Ko mi je prišla prvikrat misel izdajati "Zvon", kako bi bil pač mogel misliti tedaj, da ena prvih dolžnosti novega "Zvona" bo: tožiti po enem izmed najblažjih mož, kar jih je rodila slovenska zemlja: po tako zgodaj, tako nenedoma umrlem S. Jenku! Ne: mortuos plango, jokam za mrličem -- žive kličem, vivos voco! tako, sem upal, da se bo krepko razlegal prvi glas njegov po slovenskih pokrajinah; žive kličem -- ne na boj krvavi -- na veselo delo, na krepko gibanje! In da sem se, pokoja željan, lotil težavnega dela, nagnilo me je nekoliko tudi upanje, da morda ravno "Zvona" glas vzdrami pesnika, kateri je sedel kakor Ahilej pri šotorih molčeč, križem roke držeč in -- tudi ne čisto brez grenkosti v junaškem srcu! Upal sem in smel sem upati, da bo Jenkovo ime lepšalo naš list. To upanje je šlo za drugimi! ...

Kratko Jenkovo življenje nima nič posebno znamenitega in zanimivega. Pot iz kmečke hiše v Ljubljano, od tod na Dunaj; iz mesta, polnega dušnega in telesnega življenja in gibanja zopet domov v malo mestece, v tesno, zatohlo pisarnico -- ta pot, kolikokrat že storjena, a vendar še ne uglajena, malokomu je s cveticami posuta; tudi naš Jenko je nahajal na nji več trnja kakor rož. A v krepkem telesu krepka duša; zdrav humor, ki ga ni zapustil nikdar, in pa pesem, zdaj žalostna, zdaj vesela, kakor je nanašala priložnost; vsi ti darovi božji, ki se nahajajo redko skupaj, so mu pomogli čez vse napotke in zapreke:

 

Gorje, kdor nima doma,
kdor ni nikjer sam svoj gospod;
naj križem svet preroma,
saj vendar tujec je povsod.

Gorje, kdor se useda
za tujo mizo žive dni;
vsak grižljaj mu preseda,
požirek vsak mu zagrení.

Gorje, kdor zatajiti
prisiljen voljo in srce,
bedakom posoditi
čas mora, glávo in roke!

Tu imamo glavni del Jenkovega življenja! To je pač čutil pred njim marsikateri mladenič, ki si je kruha služil v tuji deželi; gotovo je marsikdo že zdihoval pred njim:

 

Poiskal rad bi miren kot,
kjer bil bi sam in svoj gospod!

le da ni znal dati svojemu čutu tako krepke, žive podobe. Zato pa je bil Jenko pesnik.

In to je prva dobra lastnost Jenkovih pesmi; on je pel, kar je doživel, kar je čutil:

 

Čut se zlije mi v besede.

Jenko ni delal in koval pesmi, da bi jih pošiljal, še preden so se posušile, v "Novice" ali "Glasnik". On je pel, kadar in kar mu je velevalo srce, ni se silil s pomočjo domišljije v tuje "položaje".

"Tedaj pa je bil Jenko subjektiven pesnik" -- poreko naši kritiki, kateri imajo za vse pesnike, ki jih sodijo, dva velika predala: v enega devajo subjektivne, v drugega objektivne. -- Subjektivni nam poje lastne čute, objektivni pa tuje -- ali pa nobenih! Schiller in Prešeren sta jim subjektivna; objektivna Goethe in -- Koseski! Objektivnost pa je boljša kakor subjektivnost, ergo -- quod erat demonstrandum! Kakor bi ne bila vsa lirika subjektivna poezija, kakor bi ne delalo ravno to poeta, da čuti, kar čuti ves svet, le krepkeje, živeje, in da ima moč, dati svojim čutom živo podobo; kakor bi ne bil ravno Goethe, če ga moramo že vtakniti v predal, najbolj subjektiven med vsem pesniki!

Druga posebnost Jenkovih pesmi, s katero se nam prikuplja, je ta, da so naravne, preproste, jasne; kar čuti, to nam poveduje pesnik naravnost brez okolišev, brez posiljenih tropov in alegorij. Njegova pesem je kakor zalo kmečko dekle, lepo praznično napravljena, pa po domače, kar ji le povzdiguje lepoto; ne pa našamarjena z gosposko návlako, kar bi res zbudilo marsikateri a! in o! v prsih okrogloličnih vaških krasotic, pameten mož pa bi se ji pomilovaje smehljal.

To pa je dosegel Jenko zlasti s tem, da se je držal, kakor v vsem, tako tudi v petju, materinih tal. Pesnik se mora sicer paziti nevarnega posnemanja, naj ima še tako lep zgled pred očmi, da ne izgubi čisto svoje individualnosti in s tem prave pesniške vrednosti. Kaj drugega pa je z narodom; narod mu ni nič tujega, saj je on sam le del njegov. Narod sme posnemati pesnik vsaj v obliki, v katero zliva lastni čut.

Bolj ko loči in oddaljuje omika človeštvo od prvotnega, naravnega, nepopačenega stanja, močneje se mu zbuja hrepenenje, kliče ga in vabi nazaj naravi v naročje, kjer je njegov pravi dom.

Tako je zajemala nemška lirika in pila novo moč iz narodovega vira in s tem zadobila toliko oblast čez človeško srce. Skoraj edini francoski pesnik, kateri nam sega v srce in ki ga tudi imajo novejši kritiki francoski za svojega največjega lirika -- Béranger -- kakor preproste, kako domače, kako čisto narodne so njegove "chansons"!

Tako je tudi naš Jenko zadel srečno pravi narodni glas. Najlepše njegovih pesmi se skoraj beró kakor narodne.

 

To ni oblak izza goré,
to tudi ni ravnó poljé;
to misel le je žalostna
na sredi srca mojega.

Da je ljubil Jenko svoj dom, da mu je posvetil mnogo pesmi, s tem se ravno ne odlikuje od drugih naših poetov. Pomanjkanje rodoljubja se ne more očitati nobenemu. Ko bi bilo z domorodnimi pesmami pomagano naši domovini, ne čutila bi več nobene bolečine.

Ali, duo cum faciunt idem, non est idem. Jenko je bil pogledal malo po svetu; on ni bil šel kakor "Jurček na tuje", le tako daleč, dokler je mogle še videti domači zvonik. Jenko je ljubil svoj dom, kakor ga je ljubil Prešeren, Lermontov; ljubil je svoj dom, kakor ljubi sin na tujem svojo ubožno zapuščeno mater doma. In katera ljubezen je čistejša, močnejša?

 

Bridka žalost me prešine,
ko se spomnim domovine,
vsemu svetu nepoznane,
od nikogar spoštovane.

V tej pesmi je več ljubezni do domovine kakor v vseh naših patriotičnih poskočnicah skupaj! -- Tudi več kakor v njegovem slovečem "Naprej"? -- Tudi! In ta pesem se ti je očitala: odpusti jim, brate, saj ne vedó, kaj delajo!

Pa ker smo že pri tem, še ena druga se mu je očitala!

Naš maček je ljub'co imel.

Ta je našim Radamantom nemoralna! Ali so ljudje res neumni ali se pa le delajo? Ta pesem nemoralna! Nesrečnemu mladeniču, kateremu je zmešala prekanjena "koketa" peščico možganov, da se res napoti k Donavi ohladit si v nji srčne bolečine -- pokaži mu ta neprecenljivi "žalostni eksempel", in kaj velja? vrnil se bo. Družba, katera bi imela namen delovati zopet zaljubljene samomore, morala bi podeliti tej pesmi -- zlato svetinjo.

Kar dalje prijetno odlikuje Jenka ne samo od naših, ampak tudi od večine pesnikov vsega sveta, to je njegova zdrava, zrela filozofija. Vidi reči, kakor so; ne kakor jih vidijo ženske in zaljubljeni; neutrudne čebele mu niso ustvarjene, da jemo o božiču medene potice, in dihurji, kune in druge take kosmate živali ne, da se šopirijo gizdave meščanke z drago kožuhovino. Mar je soncu, ali sije pravičnim ali krivičnim; ali gleda žalostne ali vesele! Kaj odgovarja zaljubljenemu pesniku, ki se mu zahvaljuje, da mu je obsijalo cvetice na oknu?

 

Tebe, rož ni bilo,
ko mogočno z neba
zemlji sem svetilo. --

Kaj mar naši "materi" naravi obup matere na hčerinem grobu!

 

Mlade hčere truplo
črna zemlja krije;
poleg jame mati
bridke solze lije.

Kar okó doseže,
smeje se narava;
pomlad po grobovih
cvetje razsipava.

V joku svojo zgubo
človek Bogu toži;
slavec, drobni slavec
pa veselo kroži! ...

Težko in pravega umetnika znamenje je to, da z malimi pripomočki veliko doseže. Kako malo, a dobro izbranih in ubranih barv potrebuje naš pesnik v svojih "Obrazih" in kako žive so njegove podobe, katere se priporočajo ne v posnemo, le v pouk vsem mladim pesnikom.

Jenku ni bilo dano pogledati v črne globočine človeškega življenja, človeškega srca. Srečni Jenko! Čemu tudi? Res bi bila potem tvoja pesem marsikomu bolj zgrabila in stresla srce; a kaj mora vsak pesnik krvav pot potiti? Kdo bi ti bil povrnil prestane bolečine, kdo bi ti bil le hvalo vedel za prelite solze?

Dovolj! Jenkove pesmi ne potrebujejo razlaganja in pojasnjevanja. Namen teh vrstic je, izpodbuditi naše bralce in bralke, da jih beró! Kdor jih je že, naj jih bere še enkrat, ne bo mu žal.

4

FR. LEVSTIK
Vivos voco

1

Da je življenje žalostno, polno rev in trpljenja, ne vredno, da se človek preveč poteza zanj in srce svoje navezuje nanj, to je bilo že tolikokrat izrečeno z jokom in smehom, popisano s krvjo in solzami, narisano s humorjem in hudičevim oljem, da se sme pač imenovati rešeno vprašanje, dognana resnica. Ali -- vsaka reč ima dve stani; stara, navadna, a resnična beseda! Garrick, sloveči angleški igralec, se je znal neki z eno stranjo svojega obraza jokati, z drugo smejati obenem. Tako ima tudi življenje dvojen obraz; blagor mu, komur je obrnjeno vedno jasno, veselo lice, da komaj čuti, le sluti temno, žalostno. Ali takih izvoljenih je malo; svetijo se kakor redke zvezde na temnem nebu, okrog njih pa je tolikanj temnejše.

Zveličar je šel nekdaj s svojimi učenci po polju. Na potu najdejo mrtvega konja, s katerega izplašeni sfrfrajo črni obiskovalci. Ostuden pogled! Učenci se obračajo v stran ter si zatiskajo nosnice. Človekov sin pa se približa mrtvi pari, v svojem mirnem veličastvu govoreč: Glejte, lepe, svetlobele zobe! Tako se da tudi v življenju najti kaj lepega, veselega. Človek mora le znati iskati. Čebela pije med iz rastlin, kača pa strup. Srečen, kdor je ustvarjen kakor čebela. Na žerjavici ležé peli so božjo hvalo mučeniki, kakor bi ležali na cveticah. Blagor, trikrat blagor mu, kdor je zadobil od stvarnika tako moč. Njemu nima življenje nič strašnega. Po trnju hodi, in glej, rožice se mu rodevajo pod nogami!

"Žalostno je življenje, to je res; a možu ni spodobno žalovati in tožiti. Kaj bo s tem bolje? Veseli bodimo, ali pa vsaj delajmo se vesele, da povzdigujemo in podpiramo svoje brate, ki pešajo na poti. Kaj ni to dobro delo?" -- In če mu je celo stvarnik podaril pesmi dar, začne peti sebi in drugim v tolažilo pesem zdaj veselo, zdaj žalostno, vedno pa sladko; in trudni popotnik se ustavi, odloži težko breme, ki mu je gulilo pleča, ter posluša pesem, ki mu mehko boža uho in srce, ki mu zdaj privabi solzo v oko, zdaj smehljaj na usta.

Ali ni tak človek naš dobrotnik? -- Saj mora pa tudi biti sam sebe vesel -- svoje zdravosti, svoje krepkosti, dobre volj svoje. V góro gredé se veseli, kako lahko se pojde na oni strani navzdol; ko vidi padati rumeno listje z drevja, tolaži se: pomlad nam prinese zopet mlajše, bolj zeleno; pozimi mu srce ogreva misel na gorko, zeleno pomlad, ki mora priti in pride, naj še tako žvižga in tuli burja po polju!

"Kaj življenje nima res nič lepega? Glejte, nad vami jasno nebo, krog vas lepa zemlja, polna zelenja, cvetja, šumljajočih potokov in ptičjega žvrgolenja, polna življenja in gibanja."

 

Kak lepa zemlja, kak je nebeška!
Ko vstane iz morja zjutraj
spet sonce, rože cvetejo,
prepevajo ptice ...

In bratje, o pozemskih takih nebesih,
ki vredna so dana biti
serafom v dom in svetnikom,
ne bomo veseli?

On zna uživati božje darove in ceniti jih po pameti, kolikor je kateri vreden. Ljubezen je lepa reč,

 

Ljubezen je prava sapica sveta,
ki v zemljo viharno pihlja nam raj.

Ne brani se je torej pameten mož, saj čuti:

 

In ko bi ljubezen tu ne cvetela,
kdo pač bi na revni zemlji prebil?
Ko trtica nam bi srca ne grela,
kako bi se človek kedaj veselil?

Tako poje; ne bo se pa zato utopil v vinu in ne bo se dal ukleniti okroglolični devi v sladki jarem, da bi se igrala in norčevala z njim, poganjala ga z otroško-kričečim glasom zdaj: "lês sebi"! zdaj zopet: "od sebe"! kakor se ji ljubi. Dá si naloži mehki jarem, kadar ga veseli; kadar pa mu je dovolj, otresne ga ter gre "ponosno glavo pokonci!" svojim potem. On rabi ženske za to, za kar so najboljše, ker to jim moramo pustiti,

 

da one samé nam ur'jo roké,
da one samé nam gláve vedré.

On ne čepi doma za pečjo; kako bi sicer spoznal življenje?

 

On skusi pač si kaj po sveti,
pretehta srečo vse zemljé;
navaja ga veselje peti,
in žalost trdi mu srce.

Iz vsega, kar vidi in sliši, pije med, dela pesmi, iz žalosti in veselja, iz smešnosti in neumnosti; pije med, pravimo, a tudi nekoliko strupa, kar ga je treba za brambo; kaj nima tudi čebela strupenega orožja. Ne dražite ga torej; ostro želo ima, gorje mu, komur ga da pokusiti; srbelo in peklo ga bo in dolgo mu bo branila oteklina med ljudi. Mehke so njegove roke, ko objema prijatelja, trde pa in koščene, ko zgrabi nasprotnika, da mu udje pokajo. Preganja ga črno sovraštvo, zalázuje ga bleda zavist, ni čudo; ne morejo videti, da je večji od njih ravno za -- glavo. Zastonj, smeje se vam v lice ter pravi: Radi bi me, pa me ne boste!

Ne ubija si glave s pusto špekulacijo, z nerodovitnimi teorijami, njegova filozofija je kratka, preprosta:

 

Eno pak potrebno je:
skrbi zase, ljubi brata,
dvigni ga, odpri mu vrata
in sodnik naj bo srcé.

To je človek, to je mož, to -- je Levstik!

2

Iz Levstikovih pesmi diha neka veselost, zdravost, zadovoljnost, neka mladost in genialna neskrbnost, katera nas tolikanj bolj veseli na drugih, če jo pogrešamo na sebi.

 

V nedeljo bilo je poleti
v prijazni čas po polu dné;
na vrtu videl je sedeti
mladenič deklice lepé. --

Klobuček vzamem si s peresom,
pa mimo tenkih srnic grem;
da z ljubeznivim me očesom
pogleda vsaka, dobro vem! ...

Kdo more brati vso to pesem, da bi ga ne obšel neki vesel, mladosten duh!

Levstikova poezija je bister, zdrav studenec, ki ohlaja in poživlja popotnika, hirajočega v življenja puščavi. V svojih poezijah se nam kaže Levstik tako rekoč normalnega človeka, to ni: srednje mere človeka, kakor smo mi drugi numerus et fruges consumere nati -- to je: človeka, kakršen bi moral sploh človek biti; srce njegovo se ne zapira ničemur, kar žali in kar veseli človeka.

 

Vi, ktere pri knjigah obrastel je mah,
v život se viharni vrzite;
ne bodi vas radosti, solze ne strah,
iščite, vživaje trpite!

Razgrne poklic se vam solznih ljudi,
nesreča in sreča po sveti;
naj pametnik vas in neumnih uči,
kak' človek imel bi živeti!

Srce njegovo pozna up in strah, želje in hrepenenje,ne pozna pa obupa, v vsem je lepa mera; po kratkem boju se mu pomiré nasprotja, strinjaje se v lepo, blagodejno harmonijo.

V tem je Levstik najbolj podoben Goetheju. V Goethejevih pesmih nahajaš pogostoma misli, posameznosti, ki te spominjajo našega pesnika, ravno tisto mirno vrstenje misli, tisti melodični tok čutov:

 

Oj ribice prijazne,
kako v vodici hladni
veselo ve živite;
al ve lahko neskrbno
v potoku si igrate,
ker v hladni vodi skritih
vas sončece ne najde,
srca vam ne uname,
al meni pa unela
devica ga je lepa,
da več ga ne vgasijo
potoci vsega sveta,
in dež iz vsega neba,
in vse široko morje!

Tu nahajamo ravno tiste jasne, telesne, žive podobe, vzete naravnost iz narave, iz življenja, pa tisto čudno lastnost, ki jo Goethe sam imenuje "urkräftiges Behagen", ko je pesnik nekako sam sebe vesel in ve tudi, da so ga drugi veseli, zato se jim pa tudi daje prav na široko:

 

Ko se očaki sivi
za mizo vsedajo,
začnejo modrovati,
kak je nekdaj biló. ...

Pa v celi tovaršiji,
moj glas je spoštovan,
le rečem: Vino pijmo!
pijemo ga ves dan. ...

To se ve, da vsak se ne sme tako širokega delati, ne v družbi ne v pesmi; kako je n. pr. Mirza Schaffy samega sebe vesel, kako se nam vedno stavi v zgled: "Mirza pa je ves drug mož!" In vendar nikoli se ga bralec ne naveliča; prav pravi, misli si, saj je res korenjak!

Napačno pa bi bilo sklepati iz tega, da Levstik v svojih pesmih posnema Goetheja; da Levstikove pesmi niso ponarejene, da mu gredo naravnost iz srca, iz lastnega, živo čutečega srca, to se jim vidi o prvem pogledu. Njune pesmi so si podobne, ker sta si pesnika sama podobna, sorodna po duhu in vsem notranjem organizmu; žal, da ne tudi po vnanjem življenju, a tega pesnik nima v oblasti. Najboljše seme, če ne najde ugodnih tal, ne bo se razvilo, rodilo ne bo sadu toliko in takega, kakor bi moglo po svoji naravi! Da se je pa Levstik učil iz Goetheje, to je resnično in dobro; saj si je izbral pravega mojstra in ne dal mu sramote!

Oblika v poeziji ni to, kar je v življenju človeku lepa oprava; "obleka ne dela človeka", v poezija pa, kakor v umetnosti sploh, je oblika v širjem pomenu bistvena reč. Kaj ti pomaga najlepša misel, če je nam pa ne znaš predočiti v primerni, lepi podobi! Tehnika še ni umetnost, vendar pa je vsakemu umetniku neobhodno potrebna. V tem Levstik pri nas nima vrstnika. Kako živo, kako telesno plastično nam zna staviti svoje podobe, prave podobe, pred oči!

 

Dekle je zajemalo v vedro vodé,
v vedro kovano, vodice hladné.
Pogleda se v vodo, si vidi obraz,
začudi se svojemu licu tačas:
Lepote, ki jo na obrazu imam,
za tri gradove bele ne dam. --

Po veji skakljal je ptiček vesel,
pa deklici mladi tako je odpel:
Al kadar bo eden pravi prišel,
vso tvojo lepoto zastonj bo imel. --

Kar rekel si, ptiček, to grda je laž,
al vjeti ne morem te, perje imaš.

Ko moje peruti imela bi ti,
še dans bi zletela čez hribe, doli,
in kjer bi se tebi po všeči dobil,
čeprav siromak in revež bi bil,
pod tremi gradovi koj streho mu daš,
katere na svojem obrazu imaš.

To rekel je ptiček in zletel je z vej,
zmed vej pod nebó, pod nebom naprej.
Dekle za njim gleda in pravi takó:
In kaj, ko vendar vse res bi bilo;
ptič leta nad nami, on vidi ljudi,
vé dobro, kako se po svetu godi! --

Bralci nam ne bodo hudi, da smo jim ponatisnili celo to lepo pesem, ki nima vrstnice v slovenski literaturi; ko bi jo imeli Nemci, gotovo bi stala v vsakem berilu, kakor nekatere Goethejeve pesmi, za zgled prave dekliške naivnosti in plastične oblike; kaj nimamo slikarja, da nam jo prestavi v barve? Kar prepisovati od črte do črte! Kaj pa ta?

 

Dve utvi sta prileteli
v jezero pod skalni grad;
tam plavata družno po vodi,
veslata v kristalni hlad.

Jaz gledam skoz okno dve utvi,
in v meni utriplje srcé;
zamišljeno v dneve pretekle,
na lice usíplje solzé? --

Kdor nič ne čuti pri tej pesmi, komur je treba tu komentarja -- njemu ni pomoči! Kar nam poje tu pesnik, to naj nam naslika umetnik, to se ve, da pravi umetnik in imeli bomo, kar imenuje Francoz: "paysage intime", Nemec: "Stimmungslandschaft", do zdaj nimamo ne reči ne imena! Kar svetujemo tu slikarju, to je storil po svoje že skladatelj. Jenkova melodija ti bode zbudila tudi brez besedne podlage enako čutilo. Kaj je tehnika, kaj se da doseči tudi v našem jeziku, to nam je pokazal Levstik v svojem "Umetniku". Kdo bi se tu meril njim? Tu je vsaka beseda podoba, pa ta ritem! Težko se združujemo, a prostor nam ne pripušča, sicer bi ponatisnili vso to prelepo pesem! Levstiku je slovenščina voljno odprla vse svoje zaklade; takih verzov pri nas ni do daj delal nihče, a lepših tudi ne bo.

Prostor nam tudi ne pripušča, da govorimo tu o Levstikovi humoristični poeziji; v tej mu nihče pri nas ne seza do rame! Španski kralj Filip gredé nekdaj s svojim adjutantom po polju zagleda tik pota paglavca, ki se od smeha valja po travi. Ta deček je nor, pravi kralj, ali pa bere "Don Quixota"! Adjutant gre gledat; deček ni bil nor, bral je "Don Quixota"! Tako se skoraj človeku godi, ko bere Levstikove humoristične reči (seveda ni ravno treba, da bi se valjal od smeha). Sanje sanjal sem ponoči ...

 

... Čuj, za nama strašna kletev,
v kletvi štirje kmetje!
Bes te lopi, kak zbeživa,
kmetje pa za nama!
Dva sta hitra, dva počasna,
dva tečeta, dva ne.
Pa sta bila dva zadosti,
prvi mene zgrabi,
k tlom tovarša drugi zlekne;
in tedaj za njima
ostajalca prikrevsata.
Naložé zdaj nama
(Bog ti nama greh odpusti!)
vsak po dvanajst gorkih!

Tako trpi pesnik za nas, da se mi -- smejemo.

Kaj ni naš dobrotnik? En pošten smeh je več vreden, bolj zdrav duši in telesu kakor -- dva joka! --

In pa ti "Diguž, svetokriški kovač, ki imaš obraz in nos potlačen, ki s kladivom v babo režiš -- razkoračen", ti drgaoceni sajasti Hefajst, našel si svojega pevca, kakršnega si je želel Aleksander; pa gotovi si se poboljšal, ker te tako lepo poučuje:

 

Nikoli še nisi po svetu bil,
ne veš zakaj se žena spoštuje;
nikoli še niso dobro premislil,
kako sveti zakon se dopolnjuje.

Ne znaš li, da ženska je slaba stvar?
Potrpi nje sitnosti blagodušen;
mirúj, ne obrezaj se precej na njó,
ne bodi vendar tako hudomušen?

Kaj pa šele Krpan? Kdo ne pozna Levstikovega Krpana? To ti je grča! Kdor bo pisal kdaj (zdaj še ni taka sila) zgodovino slovenske proze, on se bo moral ustaviti, ko pride do Krpana, pa pogledati nazaj -- potem naprej in ločevati prozo pred Krpanom in za Krpanom. Kar je naših boljših prozaikov, vse je šlo za njim; saj je bilo pa tudi prav!

Krpan, Martin Krpan z Vrha od Sv. Trojice na Notranjskem, to ti je mož stare korenine. Ko pridere po cesti kočija, zgrabi hitro svojo kobilico s tovorom vred ter jo prestavi s ceste na stran, kakor stol, da je ne podere kočija! Pa kako se je znal vesti s cesarjem Janezom, kakor s svojim sosedom: "No, vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi."

"Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre. Saj si že slišal od velikana? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!"

"Koga bo drugega? Glavo mu bomo vzeli, pa je."

To je junaški govor! S cesarico si pa že nista bila tako na roko, posebno kar ji je bil posekal lipo na dvorišču za toporišče. Vendar pa, ko bi bila prišla k mizi, ko mu je dal cesar prinesti polič vina pa kruha in sira, v‚del bi se bil vesti tudi z njo in gotovo bi jo bil prijel za drago svileno krilo ter vprašal, po čem je vatel! -- Kako si kuje orožje v cesarski kovačnici, kako si izbira bojnega konja v cesarskem hlevu, kako se bojuje z Brdavsom, kako se odrezuje "magistru" Gregorju, kateri ga ni nič kaj mogel (od nekdaj se nam že tako godi), kako slovo jemlje od cesarja, to mora človek brati.

"Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj vest, kje se pravi na Vrhu pri Sv. Trojici. Zdravi ostanite!"

"Srečno hodi," pravi cesar, minister Gregor pa nič.

Tudi mi ne pravimo nič več. Očitalo se nam bo od neke stani, da Levstika preveč povzigujemo, da mu trosimo preveč cvetic na pot. Nič ne škodi, trosilo se mu je že toliko trnja pod noge, da se mu sme tudi enkrat nekaj cvetic, če ga to kaj veseli, kaj jih mi vreden? -- Kaj vi ne ravnate enako s svojimi? Kolikor morete v naglosti pograbiti cvetic, zelenja in plevela -- vse nanj -- tako da ni kaj videti moža!

Glavni namen teh vrstic pa je, spodbujati Slovence, naj bero Levstikove pesmi; pri nas je zdaj tako, da kdor ne hodi naravnost za Prešernom, pa nima veljave; zraven bi pa želeli tudi, da bi ta "Zvonov" glas zbudil in izklical pesnika zopet nazaj, kjer je on pravzaprav doma. Levstik je res velik filolog pred gospodom, a kaj to, to bi nam tudi kdo drug lahko opravljal; dosti dolgo je pulil slovniške korenine -- ko bi bile vsaj "sladke koreninice", pa so bile največ prav grenka jed, za to so že skrbeli naši -- mecenati! Naj se vrne zopet v naročje večno mlade poezije. Zato mu pravi "Zvon": Vivos voco!

5

Možje, katerim je izročila in priporočila slovenska dežela svoj blagor, spomnili so se vendar enkrat -- "boje pozno, ko nikoli" -- zapuščene, zanemarjene samice: slovenske dramatike. Velika res ni odločena pomoč, saj je tudi majhna dežela, vendar je mora vesel biti vsak pošten Slovenec, kateri ne sodi samo na jeziku skrbi za pravo duševno omiko našega naroda in kateri ne stavi, kakor neki eden tistih naših prvakov, umetnosti v eno vrsto s -- krojaštvom, kateri je nasproti prepričan, da umetnost je moč, ki pelje človeka kakor Orfejeva pesem -- z rahlo, pa mogočno silo do prave omike.

Drugim umetnostim, žal, pri nas ni materialne podlage; ostaja nam poezija. Ta je človeku zvesta povsod, biva z njim v nizki koči, kakor v svetli palači. Cvet, ali bolje: vrhunec poezije pa je dramatika; saj izhaja tako rekoč iz epike in lirike, tako da bi se smela imenovati dramatika neka kemična zveza epike in lirike. Gledišče je bilo nekdaj in mora nam biti tudi zdaj neko svetišče, kamor hodi človek, da se oddahne, počije, da se poživi po duhomornem dnevnem trudu, da se povzdiguje in navdušuje za vse, kar je lepo in blago; gledišče bi moralo biti, in zakaj bi ne bilo, visoka šola, kjer se človeku kaže v resničnih, živih podobah življenje, kakšno je in kakšno bi moralo biti; kjer se nam razkriva čednost, krepost in vsi svoji lepoti, da jo moramo čislati, ljubiti, posnemati; kjer se šiba, kar je smešnega, biča, kar je napačnega, v zaničevanje, do nagega slečena, postavlja pred vse ljudstvo hudobija, grdobija, licemerstvo -- visok tribunal, prava ljudska sodnija, po kateri ni apelacije.

To je ideal, vemo; ideal se ne da doseči, bližati se mu pa moramo vendar, kolikor mogoče. Nikdar pa nam vsaj ne sme gledišče biti kraj, kamor zahaja o dolgih zimskih večerih meščan, da si preganja dolg čas s praznimi šalami in neslanimi burkami, ali pa celo, da si daje šegetati otrple počutke z razuzdanim vedenjem, z umazanim govorjenjem!

Res je ubožna naša dežela. Mora se natanko gledati, kam se obrne kak krajcar njenega premoženja. Ali kar se izda za pravo umetnost po pametnem, to ni zavrženo, četudi ne nese toliko in toliko obresti na leto; to je izdano za pravo izobraževanje, na korist narodu.

Tudi to je prav, da so se razpisala za večji del določene podpore darila najboljšim dramam in operetam. Tako se ravna povsod z manjšim ali večjim uspehom. Vendar tega veselja ne more čistega uživati, komur so znane naše domače zadeve. "Zvon" si šteje v dolžnost, resnico govoriti pri vsaki priložnosti, na vse strani. Vedno prikrivanje in polepšavanje naših slabosti, našega siromaštva -- kam nas je pripeljalo? Ne slepimo je torej, sebe in drugih, saj nam nič ne pomaga!

Ne bomo se opotikali tu ob čudno zméšeni stilizaciji prvega oznanila -- naj ne bodo to slab omen! Bolj resno pa se nam zdi to, da se je razpisalo darilo za libretto in skladbo ob enem času. Skladatelj si bo moral šele iskati moža, da mu spiše pripravno igro za njegove muzikalne misli; če ga pa ne najde, kaj potem?

Napačno in škodljivo se nam zdi to, da se je v razpisu pisalcu preveč in nepotrebno omejilo polje: "predmeta obeh iger se morata vzeti iz slovenske ali obče slovanske povestnice ali pa iz vsakdanjega slovenskega ali tudi obče slovanskega narodnega življenja" -- Najbolje torej: slovensko-zgodovinska drama! Lepa narodno-zgodovinska drama je krasna reč, ponaša se z njo vsak narod, kateri jo ima, pa koliko jih je zares lepih, pri vseh narodih? Lepa reč je le prerada tudi redka reč, težka reč. Izvrstnih narodno-zgodovinskih in sploh zgodovinskih tragedij je malo tudi pri takih narodih, ki se ponašajo s slavno zgodovino, visoko omiko, bogato literaturo in tudi materialnim blagostanjem; saj, kakor nas uči zgodovina, vseh teh reči skupaj je treba, da se na tej podlagi razvija dramatika sama, posebno pa zgodovinska. Še celo izmed Shakespearovih dram ne stoje v prvi vrsti njegove narodno-zgodovinske. Po enakem razpisu bi ta velikan med dramatičnim poeti ne bil dobil darila s svojim "Hamletom", "Othellom", "Romeom in Julijo" in "Julijem Cezarjem", kvečjemu morda še z "Learom kraljem", dasi tudi on ni pravzaprav angleško-zgodovinski.

Drobno pesmico prijetno zapeti, to še marsikateri zadene, ali dobro igro spisati, ustvariti tragedijo, katero bo gledal in poslušal človek, da si bo komaj dihati upal; katera ga bo zibala med strahom in upom, med žalostjo in veseljem; katera mu bo pretresala srce, pa vendar povzdigovala, zbujala mu "strah in milovanje ter čistila mu strasti" -- táko delo ustvariti je težavno, malokomu dano. Treba je tu globoke, vsestranske omike, srečnega zgodovinskega instinkta, da na prvi mah zadene bogato žilo čistega zlata, in zadnjič nenavadne poetične energije.

Redke lastnosti, redko združene v lepi harmoniji v enem človeku!

Kaj pa hočemo reči s tem? Hočemo li morda ostrašiti naše pesnike, da se ne loté težkega dela? -- Nikakor ne, poskušati je treba. Le to bi jim radi položili na srce, naj si ne mislijo prelahke te naloge, preden se je loté, dobro naj se pripravljajo; učiti, vaditi se je treba, študij je treba na vse strani; časa je malo, dobro se mora porabiti. To seveda, naj bo človek še tako učen, izobražen na vse strani, naj je prebral in predelal vse dramatike in estetike, zato še ne bo spisal dobre drame; imeti mora še drug dar, katerega si ne more pridobiti z največjim trudom -- biti mora umetnik, pesnik, rojen dramatik. Bog nam jih daj obilo!

Lepa je misel, ki je vodila deželni zbor pri razpisu, tudi v gledišču buditi narodno zavest. Ko bi le narodnost ne utegnila morda časi škoditi umetnosti. Umetnost mora biti prosta na vse strani, da se more razvijati po svojih lastnih postavah, drugih ne pozna. Umetnost je gospa, ne dekla; če hoče tako rekoč enkrat prostovoljno služiti kaki ideji, tem bolj, siliti pa se nikdar ne sme. Tako mislimo tudi, da bi bilo bolje, ko bi se bila razpisala darila za igre, eno žaloigro, en igrokaz sploh brez posebnih pogodb, kakor se ravna drugod. Kakor reč stoji zdaj, bati se je, da planejo skoraj vsi konkurenti nad našo ubogo slovensko zgodovino. Valvasor bo imel mnogo bralcev; če ne najdejo tam nič pripravnega, pa pojdejo iskat povsod okrog po zgodovinah slovanskih rodov. Bog daj, da tudi najdejo kaj, sebi in nam na korist in veselje! Igra mora biti iz slovanske zgodovine ali sploh slovanskega življenja. Neslovanski predmet je čisto izključen. Ali bi ne bilo bolje, ko bi se bilo na prosto voljo dalo vsakemu, kak predmet si hoče izvoliti? Saj mora sam vedeti najbolje, "kaj mu morejo rame nositi in kaj ne". Dobra, krepka, zdrava igra, če je še tako preprosta, boljša je kakor še tako ošabna, napihnjena visoka drama, če je prazna, brez krvi in mesa, brez življenja; in takih se nam je bati, kakor nas lastna izkušnja uči.

Kaj svetuje mojster Goethe?

 

V človeško sezi polno le življenje,
in kjer ga zgrabiš, zanimivo bo!

Pa kar je, to je; temu ni več pomagati; razpisa ni moč prenarediti. Vendar se da še nekaj popraviti. Ko bi imel "Zvon" kaj veljave pri možeh, kateri bodo sodili poslane igre (težavno delo!), svetoval bi jim, naj pri presojevanju gledajo prvič, drugič in tretjič na samo umetniško veljavo; šele tedaj, ko bi se našli dve igri enake pesniške vrednosti; naj se da prednosti tisti, ki je tudi narodno-zgodovinska. Ni ravno treba, da bi morala biti reč, misel narodna, dovolj je, če je narodna le oblika, beseda. Lep predmet v čisti narodni obliki -- to je dovolj. Omne tulit punctum.

Naj se posluša "Zvonov" glas ali ne -- storil je svojo dolžnost; zdaj poje: vivos voco! Bog daj, da mu ne bo kmalu treba peti: mortuos plango!

6

Ostanimo danes še malo pri gledišču, še marsikaj ima človek pri srcu, a ne sme vsega naravnost povedati, da ne bo zamere. Gledišču je najprej treba iger. Od kod pa dobiti pripravnih? Za zgodovinske nam manjka zgodovine, za družinske pa -- družine. Kadar človek nima kake reči sam, gre je na posodo iskat. Začeli smo igre prestavljati. To bi ne bilo napačno, ko bi se le malo bolj izbiralo. Do zdaj je pa pri nas prestavil vsak, kar mu je ravno prišlo v roko, ne glede, ali je igra sama na sebi kaj vredna ali našim razmeram primerna. In torej se je zgodilo, da ima naša mlada "Talija" do malega same smeti, tako da se človeku celo nepotrebno zdi, da bi jih pretresal, prijetno bi tako ne bilo. Posebno pa je zapeljalo marsikaterega neko rodoljubje, da so hodili po igre na Češko in na Poljsko. Ko bi bile te igre dobre, prav! A žal, da biva pri naših bratih tudi siromaštvo. Čehi in Poljaki posnemajo Angleže, Francoze in posebno Nemce, mi posnemamo pa njih. Ali bi ne bilo bolje iti do prvega vira, kjer je voda vendar čistejša, četudi ne vselej popolnem čista?

Kdor hoče torej bogatiti naše siromaško dramatično slovstvo, pa ne more nič izvirnega spisati, naj dobro premisli naprej, kaj bo prestavljal; dobro naj pregleda igro, predan jo izvoli, ali je sama na sebi dobra, po dejanju in po obliki; ali ne žali zdrave pameti, dobrega okusa, ali ima v sebi kaj krepkega jedra, da ni sama zbirka praznih, puhlih šal za otroke in kuharice? Potem naj pomisli, ali je primerna našemu gledišču, našemu občinstvu -- če je oboje, vzame naj jo in posloveni, kjer jo dobi. Truda je -- caeteris paribus -- ravno toliko treba, da se prestavi slaba igra kakor dobra. Prestavljajmo torej rajši dobre. To je sramota, recimo kar naravnost, s čim se pita venomer naše ljudstvo, ki je pač vredno boljše hrane! Bati se je, da se mu nazadnje popolnem ne pokvari prirojeni zdravi okus, tako da naposled ne bo več vedelo, kaj je dobro, kaj je slabo. Kar so drugi vrgli v smeti, to pobiramo mi z veselje , to je naša hrana v praznik! -- Gledišče bi moralo biti pola dobrega okusa, lepega vedenja; to se da doseči tudi z majhnimi pripomočki; za to ni treba velikanske palače iz rezanega kamna, za to ni treba krasnih dekoracij in blestečih "kostumov". Tudi v leseni lopi je mogoče gledalcem pretresati ali povzdigovati srca. V kakem gledišču so zagledali svet: "Hamlet", "Lear", "Macbeth", "Caesar", "Romeo in Julija"; "Othello"? Tudi ni treba ravno velikanske tragedije, tudi preprosta igra, da je le na sebi dobra, more blažiti, povzdigovati človeka. Pri nas se, žal, ne misli na to!

Prestava je vendar tuje, izposojeno blago; to pa bodi še tako lepo, ne moremo se ga prav veseliti; s prestavami se jezik gladi in vadi, slovstvo se z njimi ne bogati; narod more svojo lastnino imenovati samo, kar je zrastlo iz njegovih tal. Izvirne igre morajo torej biti naša glavna skrb; težka stvar, a nemogoča ne. V nizkih kočah, s slamo kritih, se vrše tragedije, kakor v svetlih palačah, saj človeško srce je vedno in večno enako. Samo vrzi se v življenje, opazuj, kako ljudje trpe in se vesele; bodi človek s človekom, živi, čuti sam, če imaš srce, in ne bo ti manjkalo gradiva ne oblike za žaloigre, za resne igre in vesele. Kje je ljudstvo, katero bi imelo toliko zdravega naravnega humorja kakor naše? Opazuj, poslušaj ga in komedije se ti bodo same pisale. Samo opazovanje je treba, kakor pravimo, to se ve, da tudi talenta, brez njega ni nič, poleg tega pa se mora človek učiti, vaditi. Nemogoče ni, gotovo, spisati tudi dobro igro brez Sofokleja, Aristofana, brez Calderona, Molièra in Shakespeara; ali če se čevljarji uče, pa bi se dramatiki ne! Ako si more človek pot okrajšati, zakaj bi si ga ne? Zlasti pa se ni ogniti velikana Shakespeara, kateri je začetek in konec vse dramatike.

Dobro, da nam je prostor pri kraju, sicer bi nas morda premagala skušnjava, da povemo kaj, kar nam že dolgo srce teži, in s tem razžalimo koga nehote. Samo toliko: širi in šopiri se pri nas čedalje bolj v pisanju in dejanju neka surovost, neotesanost, neka neplemenitost, da je človeka strah, kaj bo iz tega! Nekateri mislijo pri nas, kakor je videti, da surovo, robato, neotesano -- to je domače, to je narodno. Bog nas hrani take narodnosti! Kako bi se moral Slovenec tukaj veseliti vsakega časnika, ki mu pride iz domovine, zvesto ga brati od prve do zadnje vrste ter napajati se iz njega narodnega duha, kakor bi rad, kakor se sili, pa ni moči, ni moči! Ako je resnica, kakor pravi Buffon: Le style c'est l'homme, če je človek tak, kakršno je pisanje, kaj čemo misliti? Bog daj, da bi bilo skoraj drugače!

7

Med glavne svoje namene šteje "Zvon", kakor je bilo že rečeno v "Vabilu", tudi tega, da zbuja mlade moči, da bi bil ta list neko središče literarnega življenja. Z veseljem moremo reči že zdaj, da se nismo motili v svojem upanju. Preden je prišel še prvi list na dan, imeli smo že lep kup poetičnih izdelkov, poslanih nam od vseh strani, in še jih prejemljemo dan na dan. Zlasti mladina nam izkazuje mnogo zaupanja in tolažilno nam je videti, da si je vedela tudi v tem viharnem času ohraniti veselje do blage umetnosti.

Res je, da ni vse čisto zlato, kar se nam je poslalo; vendar smemo reči, da smo že do zdaj našli nekoliko lepih talentov, ki so nam bili poprej čisto neznani; samo če se ti srečno in zdravo razvijejo, potem se nam ni bati, da bi popolnem zamrlo naše literarno življenje. Ali -- in zdaj pride druga, manj vesela stran -- tudi med najboljšimi pesmami, ki jih imamo, ni skoraj nobena taka, da bi se dala natisniti, kakršna je. Naši mladi pesniki namreč -- o starih tu ne govorimo -- preveč zanemarjajo obliko, ali iz nemarnosti ali iz napačnega načela, tega ne moremo razsoditi. Veliko zaslugo bi imel, kdor bi jih mogel prepričati, da je to velika napaka. Nismo tako predrzni, da bi si kaj takega upali; vendar si štejemo v dolžnost, opominjati in svariti, dokler je čas, naše mlade prijatelje, da hodijo po napačni poti, in prositi jih, naj krenejo na drugo, dokler še ni prepozno.

Najprej ne pozabimo nikoli, da poezija je umetnost. Pri umetnosti pa je oblika bistvena, z idejo tesno zvezana stvar.

Lepa misel v lepi podobi, ideja in oblika v harmonični zvezi, to mora biti pri vsakem umotvoru, to mora biti tudi pri najmanjši lirični pesmi. Da ni pravega umotvora brez lepe ideje, to se umé ob sebi; a kjer se oblika ne strinja in zlaga v lepi harmoniji z mislijo, naj bo ta še tako lepa, tam je pomanjkljivost, tam ni čistega uživanja, tistega blagega, nekaljenega veselja, katero nam zbuja vsak resnični umotvor.

Pustimo to druge umetnosti na stran, govorimo samo o poeziji, in sicer liriki. Kakor mora slikar natanko poznati vse lastnosti barv, katere so mu pripomoček, da utelesi svoje ideje, da mu ne odreko, kadar hoče svariti luč ali senco, človeško lice ali zvezdovito nebo: tako mora pesnik v oblasti imeti jezik, edino svoje umetniško orodje, da se prileže vsaki misli, vsakemu čutu, kakor bi zrastel z njima. In kakor ne sme lepa podoba nikdar žaliti očesa, nego goditi mu, tako mora tudi pesem, zlasti lirična, vedno prijetna biti ušesu.

Da ni oblika v poeziji kakor človeku obleka, tega se prepričamo najbolje, če vzamemo lepo pesem, pa ji damo prozaično obliko. Ravno tiste misli, ravno tisti čuti, in vendar -- to ni več pesem, ni več umotvor; res je, kar pravi, a ne seza nam tako globoko v srce, ne objema nas s tisto sladko, čarobno močjo.

Res je, najprej je treba poetu misli, krepkih, globokih, visokih misli in čutov. Teh mu ne more dati najboljši nauk; dajati ali vsaj zbujati mu jih mora življenje. "Primum vivere, dein philosophari", ta znani izrek bi se smel tako prenarediti: Najprej živeti, potem peti. Učiti pa se moremo in učiti se moramo oblike. Krivo bi bilo misliti, da se veliki pesniki niso učili. Znano je, da ravno Heine, eden izmed najslavnejših lirikov nemških, kateremu nihče ne bo jemal genialnosti, ni kar tako iz rokava iztresal svojih neumrjočih pesmi: čim bolj se nam vidijo preproste, naravne, tem bolj jih je obdeloval, predeloval in pilil, več je v njih skrite umetnosti; in da nam ne kažejo dela in truda, to je ravno največja umetnost. Ravno v lirični pesmi, ki je po navadi kratka in se pregleda lahko z enim pogledom, najbolj žali izobraženi okus vsaka, tudi najmanjša napaka, katero bi človek čisto prezrl v dolgi epični pesmi ali v drami.

Ne more se tajiti, da se nahajajo napake tudi pri velikih liričnih pesnikih; in vse preradi se opiramo nanje, govoreč: Saj ima to še Goethe, Prešeren! Ali pomislimo, kjer je veliko luči, tam sme biti tudi nekoliko sence. "Verum ubi plura nitent in carmine, non ego paucis offendar macalis!. Ne posnemljimo na velikih možeh pomanjkljivosti, slabosti, ampak to, kar imajo lepega, dobrega, kar jih edino dela velike može. Smešen bi bil, kdor bi mislil, da posnema Napoleona, če hodi sključeno, drži roke na hrbtu pa gleda srepo, kakor bi hotel zemljo prebosti. In ne pozabimo dalje, da se čisti okus, da se jezik gladi -- da se nam marsikaj pomanjkljivo, neprijetno zdi, ob čemer se niso naši očaki nikakor spotikali. Kak jezik ima n. pr. naš Prešeren in kaj je dosegel z njim! Pomislimo dobro, koliko laže je delati pesmi za njim, ker je on toliko storil pred nami in za nas! Mi se torej ne moremo izgovarjati z njim; njemu se moramo samo čuditi in ne moremo se mu prečuditi, da je njegovih pesmi oblika (jezik, verzi, rime) tako lepa, gladka in blagoglasna.

Oblika je dvojna, v širšem in ožjem pomenu. O prvi, kako naj namreč utelesi ona svoje misli, kakšno podobo naj jim da, da doseže svoj namen, bomo morda govorili o drugi priliki. Najprej hočemo govoriti o obliki v ožjem pomenu; o jeziku, prozodiji, verzih in rimah. Bog daj, da ne bi zastonj!

8

O jeziku v pesmih pač ni treba obširneje govoriti; da mora biti po slovnici pravilen kakor v prozi, to se umeje samo ob sebi. Nespametno je misliti, kar se pri nas pogosto nahaja, da se genialnemu pesniku ni treba ravnati po suhoparnih slovniških pravilih; marsikak pesnik pri nas daje svojemu pegazu oblast:

 

Kar koli moreš z mano skakáti,
nastáv in pasti se némaš bati.

In tako moramo marsikateremu, ko beremo njegove pesmi, pomilujoč reči:

 

Tvoje pisarije so ko v gnoji Job,
duh je nekaj vreden, truplo polno gob!

Res, da tak mož nam prerad odgovori, če ga skušamo poučiti:

 

Ne uči ti mene, ljubi moj brat!
Kdor ima razum, dam zna se vêsti,
kdor ima izvirnost, vprašal ne bo,
kaj vaša vodila mu zapovedó.

Slovnica, kakor logika, sestra njena, res je suha, dolgočasna stvar, ali potrebna kakor vsakdanji kruh. tu pa bi mi utegnil kdo dogovoriti: Pravilen jezik mora biti, dobro! Ali kaj pa je pri nas pravilno? Saj ne pišeta dva časnika, v enem časniku dva pisatelja enako; slovničar slovničarja pobija. "Kaj mi je, kaj ne verjeti?"

Res je, da naš jezik ni še utrjen; vedno se spreminja, zdaj se kaže v teh, zdaj v teh oblikah. Abecedna vojska pri nas je že daljša od tridesetletne, in kakor kaže, mogla se bo v dolgosti meriti s križevniškimi vojskami. Ravno v naših dnevih se vrši velik prevrat v jeziku. Možje namreč, ki imajo sicer za zbujanje narodnega duha pri nas veliko zaslug, imeli so več dobre volje nego moči. Jezika niso poznali; z narodom so bili samo v površni dotiki, zato niso vedeli, kako on misli in govori; neznana so jim bila druga slovanska narečja, imeli niso splošne jezikoslovske izobraženosti. Tako so dali našemu jeziku napačno, neslovensko obliko. Treba je bilo tukaj mnogo v književnem jeziku utrjenega podreti, preden se je moglo na njegovo mesto novo, boljše postaviti. Podiranje pa je trudapolno in nehvaležno delo. Ljudje, ki gledajo, majó z glavami, mrmrajo, grajajo ali pa še celo branijo, ko bi bilo treba pomagati, da se delo hitreje in bolje zvrši. Kdor se loti tega dela, treba mu je najprej dobro poznati slovenski jezik, in sicer ves slovenski jezik, ne samo kakršnega v Ljubljani ali v Kranju govore ali tudi v Metliki.

Da pa more presoditi, kaj je slovenski, kaj ne, mora korenito znati staro slovenščino in druga narečja slovanska, kar tudi samo še ne zadostuje, biti mora sploh jezikoslovno izobražen. takega moža imamo. Če hočemo, da pride kdaj naš jezik malo k pokoju, moramo, vse nič ne pomaga, iti za njim. Pisalec teh vrstic imel bi sicer osebno mnogokaj opomniti: zdelo se mu je in zdi se mu še, da mož tu pa tam malo pregloboko reže; a saj je bolje globoko nego plitvo orati; zato pojde polagoma tudi on za njim, kakor gre že večina naših pisateljev. Že ko smo ustanavljali "Zvon", bila je naša želja, da bi bil ta list mlajšim, kateri se hočejo učiti, zgled dobrega slovenskega jezika; upamo, da ta želja se nam bo spolnjevala bolj in bolj od dne do dne.

9

Življenje je boj. Boriti se je človeku s sovražno mu naravo, z bližnjim svojim; boriti se mu je s seboj. A tudi narobe sme se reči: Boj je življenje; ne krvavi boj, kakor trdijo nekateri, ta mori življenje -- zdrav človeštvu in potreben je duševni boj, koristen tudi boj na slovstvenem polju. Stoječa, lena voda se le prerada usmradi. V nasprotovanju se misel meri z mislijo; sama zase, brez tuje pomoči mora pokazati tu svojo moč ali slabost; ima li pravico živeti in veljati ali ne. Samotrštvo je kvarno, kakor v materialnem, tako tudi v duševnem, literarnem življenju. Če ima vedno samo eden pravico prodajati svoje misli, drugi jih pa samo od njega kupujejo, zgodi se prerado, da se s časom učitelja polasti neka nemarnost, da ne gleda več, k ko je njegovo blago; da prodaja vse za dobro, kar mu pride ravno na vrsto.

Razprave o literarnih stvareh so se bile pri nas nekaj časa prepustile edinemu "Zvonu". Nekako čudno, neprijetno je bilo že njegovemu uredniku pri srcu, ne tako praznično, kakor tistemu Uhlandovemu pastirju v nedeljo dopoldne: "Na širnem polju sam stojim!" ko se ni tako dolgo časa nikdo oglasil -- vse tiho okrog in okrog! Toliko "pogovorov", a niti enega ugovora ali vsaj odgovora. Ribam pridigovati kakor sv. Anton in morda rakom žvižgati, to je morebiti poetično, gotovo pa malo vabljivo in zelo nehvaležno delo. Ko bi se mi vsaj zgodilo kakor tistemu pridigarju v puščavi: Si hi tacuissent, lapides clamabunt!

Lahko si torej vsak misli moje veselje, ko slišim praviti, da se je dunajskemu "Zvonu" oglasil v Ljubljani nemško-slovenski list. Nisem miroval, da sem ga dobil v roke! Strašna zmota! -- Upal sem, da bom slišal kaj poučljivega ali morda celo kaj veselega zvedel, kar mi je bilo do zdaj neznano, ker že tako dolgo živim daleč od domovine. Kako rad bi se dal prepričati, da moje misli o slovenski dramatiki so čisto napačne; nikogar bi ne bilo bolj veselilo nego mene, ko bi se mi bilo dokazalo, da je krepka in cvetoča. Nič tega! Vse druge stvari, in čudne! Najprej pa moram omeniti nekaj osebnega; pri nas je vse osebno! Gospod nasprotnik (naj mi dovoli, da ga imenujem tako, ker njegovo pravo ime mi je neznano), gospod nasprotnik govori v svojem spisu o nekem literarnem sodišču na Dunaju; to je pomota. Na Dunaju je več sodišč, tudi najvišje sodišče (Bog nas ga hrani!), ali literarno sodišče, in sicer slovensko literarno sodišče, meni tukaj ni znano nobeno, in jaz bi vendar moral nekoliko vedeti zanj! Potem govori zopet o "dunajskih kritikih". Kritikov je sicer na Dunaju gotovo mnogo in vsak ima svoj opravek. Kar se pa tiče "Zvona", naj mi verjame gospod nasprotnik, da ta list razglaša samo moje misli, ne ravna se po nikomur; za vse, kar je v njem, sem samo jaz sam, nikdo drug, odgovoren. Literarne pogovore pišem sam, vse od prve do zadnje besede, in sicer se ne posvetujem prej z nikomer, kaj in kako naj pišem. Misli v teh mojih pogovorih so vse moje osebne misli; komur torej niso po volji, naj se naravnost k meni obrne, naravnost mu bom odgovarjal. Po okoliših ni treba hoditi.

Gospoda nasprotnika peče, da je nemški, slovenstvu sovražen list prinesel moj spis o "slovenski dramatiki". Po pravici moram reči, da tudi meni ni bilo ljubo, ko sem to slišal. A kaj se hoče? Nekaterikrat človek ni vesel kakega pomagača, vendar ga mora trpeti. Jaz ne morem nikomur prepovedovati, da naj ne ponatiskuje mojih spisov, bodi mi to ljubo ali ne. Če posnema gospod nasprotnik iz te neprijetne dogodbe, da bi jaz sploh ne bil smel pisati tako, da se pohujšanje ne daje, moram mu to odgovoriti: Glavna stvar je v publicistiki, da je pisalec do dobrega prepričan, da je res, kar piše, in potem, da piše z dobrega namena. Teh dveh stvari sem si jaz v svesti, zato me malo ne moti, če se kdo pohujšuje. Prepričan sem namreč, da ima resnica v sebi tako moč, da nazadnje vendar koristi. To je ravno naša največja nesreča, da smo jo tako dolgo prikrivali drugim in sebi samim. Ni torej čudo, če tako dolgo prikrivana, mnogo koga v oči bode, ko nagloma zasveti. Kaj nam pomaga, ako slepimo sebe in druge? Resnica pride na dan prej ali pozneje gotovo; a boljše je, da jo pokažemo sami nego naši nasprotniki, ki nas potlej tem neusmiljene zasmehujejo, ko so odkrili naše siromaštvo. "Gnôthi sautón!" Spoznavaj samega sebe. Ta je prva zapoved, če se človek hoče boljšati, napredovati.

Rekel sem, da mi je bilo neljubo, ko sem slišal, da je nemški list svojim bralcem prinesel moj spis. To je tudi tako neki ostanek tiste naše prirojene bojazljivosti in tesnoprsnosti. Kdor ob cesti zida, ne sme se pritoževati, če mimogredoči delajo opazke o njegovem zidovanju. Vse nič nam ne pomaga, privaditi se je treba javnosti. Javnost je velika dobrota; ako časi malo rani, nosi tudi v sebi zdravilo. Če stvar dobro premislim in natanko presodim, komu in kako je vendar v resnici škodil ponatis mojega spisa? Ljudje, ki z nami vred prebivajo pod eno streho, ali ne poznajo natanko kakor mi sami našega imenja? Ali ne štejejo lahko, če hočejo -- in hočejo! -- kolikokrat na dan usta odpremo? Tam torej ni tisti spis odkril nikakršne skrivnosti; a drug svet malo mara za nas! Ravno nasproti! Jaz menim tako: če so nam ti ljudje res tako hudovoljni, kakor se kažejo, ne morejo nas zasmehovati, ako vidijo, da spoznavamo svoje siromaštvo, in da na tej podlagi hočemo delati in truditi se, da se izkopljemo iz njega in si pripomoremo s časom do višjega blagostanja. Saj kdo nam v resnici more očitati in oponašati, da se ne moremo v literaturi, posebno v dramatični, meriti z drugimi, srečnejšimi narodi? Kaj takega od nas zahtevati, bilo bi krivično, nespametno, smešno! Katera mati dete v povoju na stran postavi očetu ter poreče: Prav tako velik ni sinek kakor ti, a mnogo ne manjka. Mož ji pač odgovori: Kaj tako govoriš? Otrok je otrok! Za to starost je dovolj velik; samo glej, da ga dobro rediš, potem bomo videli. Ako bi, recimo, kdo o naši mladi dramatiki v nemškem listu pisal takole: "Es mag allerdings sein, dass die slovenische Bühnenliteratur noch nicht auf der höchsten Stufe steht; dass die Bühnenproducte nicht sammt und sonders Meisterwerke ihres Genres sind; dass sich darunter manches befindet, welches auf Classicität niemals einen Anspruch machen kann: allein welches Volk hat denn lauter classische Erzeugnisse?" -- Ko bi, pravim, kdo tako pisal, risum teneatis, amici? In če se smeha zdržé prijatelji, ali se ga tudi sovražniki? Ali se ne zakrohotajo na vse grlo, ko prečitajo to -- kako bi pač dejal, da ne rečem prehudo? -- to otročjo fanfaronado! Ali je naš nasprotnik res tako mlad ali se samo dela? Te besede namreč niso izmišljene, kakor bodo morebiti mislili naši bralci, tako res piše naš nasprotnik. Prsti človeka srbé, humoristična žila mu ne daje miru, ko bere te vrste. Vsaka beseda -- ne, skušnjava me ne premore -- saj o takih stvareh ni prijetno pisati satire, ker človeka bolj srce boli, kakor se mu ljubi smejati in smeh zbujati. Saj se bodo naši sovražniki brez tega smejali dovolj. Kdor tako piše, ta nam sramoto dela pred svetom, ta sili ljudi, da se nam smejejo. Nekaj pa moramo vendar prositi svojega nasprotnika, kar se sme zahtevati od najmlajšega človeka, k temu ni treba učenosti, samo poštenosti, namreč: če se še kdaj speča z "Zvonom", resnico naj govori ter temu listu ne podtika stvari, katerih ni v njem. To ni pošteno! Gospod nasprotnik posebno poudarja in ponavlja, da je "Zvon" imenoval vso slovensko dramatično literaturo "smeti". "Zvon piše v šestem literarnem pogovoru: In torej se je zgodilo, da ima naša mlada Talija do malega same smeti." To je malo drugače. Tu je rečeno, da je vendar še nekaj dobrega vmes.

Dalje piše gospod nasprotnik: "Ferner mag der Kritikus (to sem jaz) recht haben, wenn er sagt, dass der dramatische Verein als solcher noch lange nicht Anspruch auf Volkommenheit machen kann." Kje se v mojem spisu edina beseda govori o Dramatičnem društvu? Kje se meri nanj? Ali je mogoče, da je gospod nasprotnik bral moj spis? Proti Dramatičnemu društvu nisem jaz nikoli pisal niti govoril; zdelo se mi je vedno, in zdi se mi še zdaj prav koristno društvo, kateremu drugega ne manjka, nego materialne in duševne podpore. Kaj se more možem, ki imajo to stvar v rokah, očitati, da ne igrajo in dajejo boljših iger na dan? Podajte jim boljše izvirne igre in boljše prestave, in boljše igre bodo igrali, boljše igre izdajali. A kake igre se društvu pošiljajo, to jaz predobro vem. Jaz sem samo svetoval v svojem spisu vsem tistim, ki hočejo s prestavami bogatiti slovensko Talijo, naj si izbirajo boljše originale nego do sedaj. Ta namen je imel moj spis, ne drugega, kakor "Zvonovi" bralci dobro vedo. Mahati po Dramatičnem društvu, kateremu sem sam odbornik, tega nisem nikoli namerjal, kakor se mi podtika. Žalibog, da mi okolnosti ne pripuščajo, da bi ga mogel podpirati, kakor bi želel. Človek ne more vsega obenem! Gospod nasprotnik očita nam, "dunajski kliki" namreč, da ne pišemo nič za Dramatično društvo. Kaj delajo drugi, to meni ni in ne sme biti nič mar, zato tudi ne vem, če se kdo izmed mojih znancev na Dunaju oglasi za razpisane "premije". To je njihova skrb. A kar se mene tiče, moram se enkrat za vselej zavarovati zoper to, da se mi, kar se je že storilo enkrat, samo če zinem, stereotipno zavrne: "Kdo pa si? Kaj si pa storil do sedaj? Če ti ni po volji, dam bolje naredi!" Tak govor je tako primitiven, tako otročji, da bi se ga pač ne nadejal človek iz ust doraslega, zrelega človeka. Kdor torej piše o estetičnih stvareh, ta mora biti stavbar, kipar, slikar, skladatelj in pesnik, vse obenem, sicer nima pravice soditi najmanjšega dela! In ako bi spisal najboljšo tragedijo, zopet ne sme govoriti o najmanjši komediji. Kje, zaboga, veljajo taki zakoni? V kateri deželi se zahteva, da naj brus tudi reže? Ali ni dosti, da ostrí nože in meče? Ali ljudje, ki tako govore, res nič ne vedo, nič ne bero, ali se samo delajo neumne? Kdor hoče resno razpravo z "Zvonom", naj mu ne pride v taki žalostni podobi. Takega nasprotnika zmagati ni prijetno niti častno pred svetom! Vprašanju: kaka bodi igra, da bo dobra, ne moremo tukaj drugega odgovarjati svojemu nasprotniku, nego to: naj bere dobre estetične knjige in vzgled prve dramatične pesnike, kateri mu utegnejo biti vendar znani. "Zvonov" namen ne more biti, da bi pisal célo estetiko; a če želi ukaželjni gospod nasprotnik zvedeti najboljše knjige, obrne naj se do mene; z veseljem mu bom najpripravnejše nasvetoval.

Končno še eno opombo. Gospod nasprotnik mi svetuje, naj rajši naravnost pošiljam svoje spise po nemško pisane v Ljubljano. Jaz pišem samo za svoj list; za druge pisati nimam ni časa ni volje; ako bi pa hotel kdaj, ne bom vprašal nikogar, tudi gospoda nasprotnika ne, kam naj pošiljam svoje spise. Prepričan sem, da bi on mene ostreje zavrnil, ko bi mu prišel s takim svetom!

Častiti "Zvonovi" bralci naj nam ne bodo hudi, da jim kratimo prostor s tako pustimi stvarmi! Kaj hočemo, ker nam sreča ne da boljšega nasprotnika, s katerim bi se mogli pogovoriti tako, da bi bilo njim zanimivo in poučljivo, a niti nam ne tako neprijazno!

10

Lirična pesem je ustvarjena, da se poje; ta je njena lastnost. In če ne najde napeva, bodi taka, da se sama poje, kakor govorimo. Zato mora biti verz lepoglasen. Kako so stari Grki in Rimljani gledali na lepoto svojih verzov! V laškem jeziku je težko delati grdoglasne. Večjo preglavico imajo že Francozi s svojim jezikom. Zatorej tako zelo cenijo lepe verze. Nemški jezik ni posebno lepoglasen, tem teže se delajo v njem lepi verzi, tem bolj se čisla tisti, kdor ga zna ukrotiti, ubrati, da prijetno poje.

V našem jeziku se da lepo peti, gladke verze je moči delati, a tudi zelo okorne in robate. Treba je pesniku nekoliko muzikalnega sluha. Meni se zdi, da se pri nas vse premalo gleda na lepoglasje. Lep, gladek verz res ni še vse, a mnogo! Brez lepega verza ni zares popolnem lepe pesmi. Bodi misel tem lepša, kaj pomaga, ko se človek spotika v čitanju, kakor bi se pobijal po slabem potu! Svetovati bi bilo pri nas vsakemu pesniku, naj se seznani malo z italijansko poezijo -- saj nimamo daleč na Laško! Tu je visoka šola lepoglasja, tu se ga je učil nemški Goethe, tu se ga je napil naš Prešeren! Kaki so Goethejevi verzi, če jih primerjamo s Schillerjevimi! In kdo si more misliti, da bi bili Prešernovi verzi taki, ako bi ne bil imel za učitelja Petrarke? Velika sreča vsi naši poeziji, da se je naš prvi pesnik, stvarnik našega pesniškega jezika, obrnil naravnost k prvemu, čistemu viru jezikovne lepote! Zakaj ga ne posnemljemo bolje?

Da je verz lepoglasen, ne sme biti trd. To je prvo. Trdost izvira največ iz nakopičenih soglasnikov. Samoglasnik je duša besedi; brez njega je beseda suha veja, mrtva stvar. Lepoglasen je jezik, v katerem se samoglasniki prijetno, v pravi razmeri vrsté s soglasniki, kar vidimo najlepše v italijanščini. Pri nas se je v novejših časih nekaka vojska napovedala soglasnikom. Če pojde tako dalje, dobodemo skoraj dovolj trd jezik. "Zvon" ne spada med tiste, ki izpahujejejo, kjer morejo, samoglasnik iz besede; rajši ga pritakne, kjer ga zahteva lepoglasje in ga ne brani jezikoslovstvo; uverjen je namreč, da imamo dolžnost v knjigah lepšati, blažiti ljudski govor, a ne narobe! --

Kaj dalje ovira lepoglasje, to najbolje pokažejo zgledi. Kako se vam n. pr. glasi ta verz:

 

Nezveste si sreče nič več ne želim?

Tudi takih se je ogibati, kolikor moči:

 

Kar bil poprej nesrečno sem že zgubil,
sem s strastjo večo zdaj na nji spet ljubil.

Prvi teh verzov ima še drugo napako, o kateri nam je tu govoriti. Namreč, da je verz lepoglasen, mora tudi prav merjen biti. Dolg zlog naj se ne stavi za kratkega in narobe. "Že" ima tu močnejši naglas, nego "sem". Če hočem torej iz teh dveh besed narediti trohej, moram jih postaviti narobe: že sem.

Zopet to pravilo se pri nas pogosto greši. Tu govorimo samo o "natisnjenih" poetih. Kako n. pr. je merjeno to:

 

Čuj, kaj se zglaša? kliče te rog?

Kdo bi tu prve tri besede čital daktilično: "čuj, kaj se"? Posebno se mora paziti v daktiličnih merah, da se ne rabijo dolgi zlogi za kratke,, zlasti drugi zlog, ki mora biti zares kratek, n. pr. v verzu:

 

Kar vaš mi govor skerbno veleva.

Tu so prve tri besede slab daktil; bolje bi stalo: kar mi vaš govor itd.

Že celo nemogoče je, meriti tako, kar se vendar čita:

 

Sercá celi rane skeleče.

Tu je beseda: "celi" pošten trohej, a rabljena za pirihij! Časi je samo treba malo prestaviti besede in vse je bolje.

 

List za listom ná nji rumení se, pada,
ga odnaša mermrajoči glas.

"Ná nji" je slab trohej. Zakaj se ni pisalo:

 

List na nji za listom rumení se, pada,
mermrajoči ga odnaša glas?

Zakaj smo prestavili besede v drugem verzu, to je lahko umeti. Ni namreč dobro začenjati pri nas verzov z brezglasnimi besedami.

Naš jezik si je ohranil lastnost velike cene, namreč, da sme besede, zlasti v poetičnem govoru, nekako svobodno staviti. Koliko je vredna taka prostost, čutijo najbolj francoski pesniki, ker je imajo tako malo. To se ve, da so tej svobodi tudi svoje meje. Malo preveč je vendar besede staviti tako:

 

K tebi v tihem mraku, ki hiti.

Med napake in grehe zoper lepoto spada še neka čudna spaka, ki pogostoma straši po naših pesmih, in zato smo se je nekako privadili. Ta grdoba, do katere imam, ne tajim, neko posebno, morebiti premočno antipatijo, je -- apostrof! Da ga ne morem trpeti, to je čisto naravno, ker sem prijatelj samoglasnikom, a on s‚da baš na njihovo mesto. Vsak polglasnik, ki je sam na mestu polnega samoglasnika, mora se mu umakniti, kadar ga je volja.

In tako jih je vse polno po pesmih, kakor "rozin" v dobri potici. Slaba primera, prevelika čast temu neprijetnemu gostu! Rajši bi ga primerjal s sitno muho, ki človeka nadleguje med čitanjem in se ne da odgnati. Muh ne strelja pameten človek. Tudi apostrofom ne bomo napovedovali smrtne vojske. Samo to: posebna lepota, to nam pač vsak pritegne, apostrofi niso, a smrtni greh tudi ne. Ogibljimo se jih torej, kjer in dokler se jih moremo; a če vidimo, da v svoji slabosti greši naš bližnji, ne kamnajmo ga; poleg vsega tega utegne biti pošten človek.

Da se dadé pesmi pisati čisto brez tega pripomočka, temu imamo sijajni zgled, kakršnega nima nobena nova literatura! Ta nova prikazen je zagledala lani na Dunaju beli dan. Šestinosemdeset pesmi, a niti enega apostrofa! Čudno so gledali ljudje, ko so prišle te "pesmi" na svetlobo. Niso vedeli, kaj bi z njimi začeli, v kateri predal bi jih vtaknili! Kaj je hotel pisalec? Eni so dejali, da nima ideala, drugi, da je karikiral Heineja ali Prešerna(!), tretji se je oglasil: to je poetična igrača; četrti: prazne fraze! Nikdo ni prišel pravemu namenu na sled. Moj prijatelj, ki je bil uganko med svet poslal, on se je smejal. "Zvonovi" čitatelji mi bodo morebiti hvalo vedeli, če jim podam ključ do te skrivnosti. Prepirali smo se nekdaj o naši poeziji. Nekdo trdi, da je pri naših poetih že skoraj več apostrofov nego samoglasnikov, drug zavrne, da se jih ni mogoče ogibati. Nato udari moj prijatelj Boris Miran ob mizo ter izreče, da se dadé cele knjige pesmi spisati brez apostrofa. Ko so dejali vsi, da to ni še nikoli bilo niti ne bo, zaveže se, da hoče sam to storiti. Kakor je govoril, tako je storil. V kratkem času je bila knjiga gotova. Imenovati jih je hotel: "pesmi brez apostrofa", in postaviti jim na čelo Juvenalov heksameter: "si natura negat, facit indignatio versus". Čitatelj se uči iz te zgodbe dveh stvari: prvič, kako čudno se časi pesmi delajo, drugič, da se pesmi dadé pisati -- brez apostrofa!

11

"Rime" je imenoval Petrarka svoje pesmi in italijanski pesniki so tudi v tem radi posnemali "očeta nove lirike". Redki so v italijanski poeziji verzi brez rime. Francoz si v svojem jeziku nerimanega verza skoraj misliti ne more. On rabi rimo še v drami, kar je čisto nasprotno našemu okusu. Narod poje povsod v rimah ali vsaj v asonancah.

Nemci so bili rimi sicer nekdaj vojsko napovedali. Zastonj! Naglo si je pridobila zopet prejšnjo oblast. Zdaj kraljuje brez ugovora po vseh omikanih jezikih. To nam dovolj očitno kaže, da je rima zares imeniten del poetične oblike, ne samo ušesu prijetna igrača. Njen sled se nahaja že pri starih, zlasti pri Rimljanih, kjer je bila brez dvoma v narodni pesmi navadna. Vendar starim ni bila tako potrebna kakor nam, ker so imeli svojo umeteljno, tako mnogovrstno metriko.

Rima je pa tudi estetično upravičena, da, celo potrebna. Sila mora biti v lepi harmoniji s svobodo v vsaki umeteljnosti, tako tudi v poeziji. "Vezan" se imenuje poetični govor. Pri Grkih in Rimljanih bila je umeteljna "mera" tista potrebna vez, pri nas jo mora nadomestovati rima. Rima je verzom muzikalna vez.

Da je rima dobra, mora biti najprej čista. Čisto imenujemo rimo, v kateri se samoglasniki v besedi popolnem strinjajo s samoglasniki druge besede in tako tudi soglasniki med sabo.

Pri nas se pogosto greši zoper to pravilo . Zgledov ni treba navajati, polno jih je skoraj v vsaki pesmi. Ne sklicujmo se tu na Prešerna. Pomislimo, da si je on moral šele ustvariti poetični jezik, in čudili se bomo, da je njegova oblika še tako čista. Tudi nemški klasiki niso tako skrbno pazili na čistoto rim kakor novejši.

Zlasti je pri nas gledati, da se ne rimajo samoglasniki, ki se sicer enako pišejo, a različno izgovarjajo. "Vrême in séme, vôda in posóda, vrát in bràt" bile bi slabe rime. "Šumí in gledati, srcé in déklice" niti se celo rime ne morejo imenovati, a vendar se tako pogostoma nahajajo. Sme se pa rimati "jéz in lés, ród in plót, okróg in jók", ker se v izgovoru na koncu pri nas skoraj čisto nič ne loči trdi od mehkega soglasnika. Posebno ostri sodniki, pravi Radamanti, pa celo ne pripuščajo takih rim, n. pr. "iméla in veséla", ker e v prvi besedi izgovarjajo skoraj kakor ej in v drugi kakor je. Ravno tako jim je gnusoba rimati: "lepó in pojó", ker ima prvi o drugačen, samoglasniku u podoben glas, a drugi se glasi skoraj kakor ô. Ker se pa ta razloček v izgovoru ne dela povsod -- Gorenjec n. pr. nima celo ušesa zanj -- mislimo, da bi se smelo tu vendar malo odjenjati in taki pregreški spregledati pesniku, ako se sicer pošteno vede. Da prosimo tu milostne sodbe, imamo še drug, kakor se nam zdi, jako imeniten razlog.

Prerado namreč se zgodi, da "v mlado zagazi, kedór preskrbno ogiblje se blata". Če se preveč ogibljemo takih in enakih rim, lahko pademo v večjo napako. Ni namreč dobro, ker je enakomerno, rimati vedno samo enake besede: imena z imeni, priloge s prilogi, glagole z glagoli, a zlasti participije s participiji, kar se pri nas vse pregosto nahaja; "sedéla in péla, lepó in sladkó" itd. Kolikor se more, naj se gleda, da se v rimah mešajo besede: "hvala in bala; tuje, zdihuje; lepó in pojó" (a tu nam je že ušla rima, ki ne najde milosti pri ostrem sodniku). Kdor se more ogibati obeh napak, tak ima tem večjo zaslugo. "Omne tulit punctum."

Popolnem čistim rimam se tudi ne prištevajo tiste, v katerih se ujemata soglasnika pred samoglasnikoma, n. pr. "hudoba in grdoba, i in sa"; vendar se jih ni ogibati povsod. Italijani in Francozi rimajo celo kar pri nas ne gre, enake besede, ki imajo razen pomen, n. pr. volto in volto, pas in pas.

Dalje naj se gleda, kolikor je moči, da rime ne padajo vedno v končnice, nega v deblo besede. Lahko je umeti, da je krepkejša rima "dôba in zlôba", nega "nebésa in telésa", ali pa "sedijo in medlijo, gorkó in svetló".

Naš jezik nima toliko debelnih rim kakor n. pr. nemški, zlasti pa smo ubožni v krepkih moških debelnih rimah, kakor: "rást in past, sád in mlád", zato se je človek zveseli, če jo kje najde.

Dalje je dobro presoditi, katera beseda se stavi za rimo. Zadnje mesto v verzu je namreč posebno imenitno, rekel bi, častno mesto.

Rimajo naj se torej, kolikor je moči, samo take besede, katere imajo poseben pomen, a ne brezglasne, zlasti partikule, kakor: "je in se". Kako važno je, katera beseda se stavi za rimo, to se vidi najbolj v komičnih ali satiričnih pesmih, kjer posebno lastno ime, za rimo postavljeno, nikoli ni brez posebne moči:

 

Zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njím, kdor napčen si očitar,
rekoč: le čevlje sodi naj -- Kopitar.

Ali pa:

 

Tvoje pisarije so ko v gnoju Job,
duh je nekaj vreden, truplo polno gob.

Posebno važno je še to, na kar se pri nas tudi premalo pazi, da rime ne bodo preveč enolične. Ne sukajmo se vedno med: "ile in ale, ije in uje"; bodimo malo pogumnejši in poskusimo časi kako novo, to se ve, da ne sme biti za lase privlečena. Posebno bi priporočali našim mladim pesnikom, naj vržejo vmes sem ter tja kako daktilično rimo: "čákala, plákala; vrískajo, blískajo".

Zadnjič naj se pazi, kolikor se da, da se tudi samoglasniki v rimah prijetno vrsté. Slabe bi bile n. pr. v sonetu rime: "ála, áva, áje, ače", ali pa celo: "ice, ije, ila, ina". Sploh je mnogo imenitneje, nego se po navadi misli, k k samoglasnik je v rimi. Kdo bi tega ne čutil, ko čita veličastne verze:

 

Ko brez mirú okrog divjám,
prijat'lji prašajo me: Kám?
Prašajte raj' oblak nebá,
prašajte raji val morjá,
kadàr mogočni gospodár,
dreví jih sem ter tjà vihár.
Oblak ne vé in val ne kám,
kam nese me obup, ne znám.

Da se tu vedno ponavlja temni a, to ni samo naključje, to je pesnik dobro vedel, zakaj je tako delal.

Kdor hoče vedeti, kaj so lepe rime, temu svetujemo razen italijanskih poetov posebno Bodenstedtov "Mirza Schaffy", kjer je sploh poetična oblika dovršena do najvišje stopnje.

Tu smo podali našim mladim pesnikom, ki se hočejo učiti, nekoliko "dobrih svetov"; naj store z njimi , kar se jim zdi. Prisiljeni smo pisati o teh stvareh, ki jih bo večina čitateljev z nevoljo ali celo ne brala; poslalo se nam je namreč v kratkem času mnogo pesmi, ki niso brez poetične vrednosti, vendar jih ne moremo natisniti, kakor bi jih radi, zaradi pomanjkljive oblike. Nikakor pa nečemo reči, da vsak verz mora res do zadnje pičice ves tak biti, kakor smo dejali, sicer ni nič vreden; to bi bilo smešno. Paziti se je glavnih napak in gledati tudi, da drobnih ni prepolno, sicer pa mora človeka prirojeni in izobraženi okus voditi v umeteljnosti kakor v življenju.

12

Slovensko dramatično društvo, dasi slabo podpirano, pridno napreduje. V kratkem času je dalo na svetlo dvanajst zvezkov "Slovenske Talije". Zadnjih petero, ki smo jih prejeli pred nekimi dnevi, obsega dve izvirni veseli igri, eno večjo in dve manjši prestavljeni in dve opereti.

Prva izvirna igra je: "V Ljubljano jo dajmo!" Igrala se je že v Ljubljani. Došla so nam o predstavi razna poročila, ki se nikakor ne zlagajo, tako da nimamo o nji jasne podobe. Tudi o igri sami smo slišali različne sodbe; hvalili so jo nam in grajali enako veljavni možje. Toliko pa smo posneli iz teh nasprotnih glasov, da jo je zadela jako ostra kritika. Prostor nam ne pripušča obširneje razlagati svoje mnenje. Samo toliko:

Nikakor nočemo reči, da je ta igra dovršena, mnogo se da očitati njeni tehniki, ali pomislimo: njen pisatelj je mlad in ta igra je njegova prva poskušnja na tem težavnem polju. A kaj posebno poudarjamo, kar se nam zdi veliko vredno, to je; igra je izvirna, njen predmet je vzet naravnost iz življenja, in sicer iz domačega življenja. Pri tem pa ima -- in temu se po naši misli ne da ugovarjati -- dve osebi, nenavadno srečno osnovani in izvrstno izpeljani. Pavle je prototip veselega, lahkoživega vinskega bratca, a poleg zvestega, pridnega hlapca, ki ljubi svojo hišo ter se trudi za njen prid posebno, če mu njen gospodar časi malo kaj spregleda in mu ne oponaša tu pa tam kakega sladkega požirka. Vedno je dobre volje, vedno šaljiv in gostobeseden, prijazno se mu smeje življenje, a zlasti, kadar mu odseva iz polnega kozarca. In Neža -- kdo je ni že videl, priletne molitvarice, kateri je brez sadu odcvela mladost in lepota, kaj je je imela! Življenje ji je polno skušnjav, katerim se je težko ustavljati; kar je mlado in veselo, vse je pregrešno, še smejati se ni prav. Gorje, če vidi mladeniča z dekletom govoriti, saj se ve, kaj imata; tu so vsi križi doli! Hitro materi povedati, če ni že prepozno! Kdo bi se iz srca ne smejal, ko vidi, kako se Pavle šali z njo, dobro jo pozna in ve, kako se sme z njo govoriti. Križa se pred njegovim pregrešnim čeljustanjem, vendar se ji na skrivnem nasmehuje zarjavelo srce. To je natanko po življenju opazovano in zvesto realistično načrtano. Teh dveh podob bi se ne bilo sramovati najboljšemu pisatelju. Tu je življenje, tu bije prava komična žila. Tudi Gašperju in Rotiji ni kaj očitati. Mirko in Marija sta "on in ona", potrebna v komediji, brez posebnega obraza, osebi, kakršni je vsak že večkrat videl na -- odru.

Vse skupaj: "V Ljubljano jo dajmo" je igra, ki ne dela sramote naši mladi Taliji. Gospodu pisatelju svetujemo, naj zvesto, kakor do zdaj, opazuje življenje, a tudi naj pridno prebira dobre komedijepisce, in kar je posebno važno in jako potrebno, če ima priliko, in česar je treba, hodi naj pogosto v gledišče, kjer se dobre igre dobro igrajo.

Druga izvirna igra je "Roza", o kateri ne moremo tako obširno govoriti. Gospod pisatelj si je izvolil, če se ne motimo, Molièra za zgled, sijajen, klasičen, a nevaren zgled! Življenje je zdaj čisto drugače nego za Molièra. Iz Molièra se nam je učiti, posnemati ga je nevarno. To je pač tudi zapeljalo gospoda pisatelja, da je svojo igro spisal v verzih, kar ji ni na korist. Vsak stvar ima svoj čas. Vsa igra nam kaže v mislih in po obliki, da je delo visokoizobraženega, blagočutnega moža, in to je lepa hvala; ali pa imajo njene osebe dovolj moči in življenja, rekli bi, dovolj krvi v sebi, to se pokaže, kadar pride igra na oder! --

"Graščak in oskrbnik" je srednje dobra igra, brez posebnih prednosti in brez posebnih napak. Prestava je čista, da ne more biti bolj; gospod prestavljavec se je skrbno ogibal besed in konstrukcij, katere bi se smele po naši misli brez skrbi rabiti. Kam pridemo z večnim čiščenjem? Saj nam tako manjka besed.

"Klobuk" in "Svojeglavneži" sta prijetni "bluetti". "Klobuk" se je dajal "za priklado" tudi v dvornem gledišču dunajskem.

Pri opereti je godba poglavitna stvar; kdor je ni slišal, ne more soditi. Besede v "Tičniku" in "Serežanu" niso niti mrzle niti gorke, a vendar take, da se ne ustavljajo dobri glasbi. Slišimo praviti, da obe opereti jako godíta našemu občinstvu, in to je glavna stvar.

O tej priliki si ne moremo kaj, da bi še enkrat ne ponavljali sveta gospodom prestavljavcem, če se nam je tudi naš prvi svet tako zameril Dobro naj pogledajo in pregledajo igro, katero hočejo prestavljati. Po naši misli je prestave samo vredno, kar je dobro. Shakespeare je podlaga vsakemu repertoiru. Naj se nam ne odgovarja, da se ta velikan še ne more predstavljati v našem gledišču; saj upamo boljših časov, in prestavljena mora biti igra, preden se predstavlja. Hamlet, Lear, Macbeth, Othello, Julij Cezar, Romeo in Julija, teh naj se loti, kdor čuti zmožnosti v sebi in da slovenski dramatiki krepko podlago. Druge igre še lahko čakajo nekoliko časa. Schillerja imamo že precej. Goethe nam je dal Ifigenijo, toda morala bi se malo pregledati. Celo Fausta imamo, a zakopan je nekje doli na Hrvatskem; priporočali bi tudi njegovega Egmonta. Izmed novejših nemških dramatikov posebno našim rojakon na srce pokladamo Grillparzerja in G. Freytaga. Pozabiti se ne sme genialna Calderonova drama: "Življenje -- sanje". Izmed živečih Francozov so A. Dumas (sin), Emile Augier in Victorien Sardou tudi Nemcem in pač vsemu svetu v tehniki sijajen zgled. Njihovi predmeti so iz življenja; žal, da to življenje je gnilo ali pa vsaj nagnito. Zato ne svetujemo, da naj se slovenijo. Ali učiti se je veliko iz njih, ker v tehniki in dialogu nimajo vrstnika.

A društvu, katero se tako marljivo trudi, ustvariti nam narodno gledišče, želimo iz vsega srca prav obilo duševno in materialno podporo.

13

Neprijetno, nekako zoprno je govoriti pro domo. Vendar se časni ni ogniti tega sitnega posla. Tako se tudi nam potrebno zdi, spregovoriti nekoliko besedi o našem listu.

"Zvon" je literaren list; tega vodila smo se držali do sedaj in držali se ga bodemo, dokler bo"Zvon" izhajal v tej obliki. Kako težko je pri nas izdajati čisto lepoznanski list, to smo že vedeli prej in izkušnja nas ni preučila. Živo sicer smo uverjeni še zdaj, kakor smo bili vedno, da literatura je potrebna vsakemu narodu, kateri se hoče izobraženega imenovati, tako tudi nam; enako smo uverjeni, da literarnemu delovanju je potreba središča, kjer se zbirajo in vadijo mlade moči -- ali pri nas so posebne razmere, katerih človek ne sme prezirati. Naš narod je majhen, njegove materialne moči niso obile; težko mu je torej vsestranski se izobraževati. Drugi, veliki narodi imajo vsaki vednosti in umeteljnosti, vsakemu rokodelstvu po več listov. Mi bi morali biti že zadovoljni, ako bi imeli eno glasilo znanstvu, eno literaturi ter en poučen in kratkočasen list prostemu ljudstvu. A še to nam je tako nemogoče, kakor je potrebno. Z enim samim listom ni moči vsemu zadostovati, kakor bi nekateri želel. "Zvon" vsaj si tega ne upa; omejil si je s svojo nalogo, ker dobro ve, da ničesar ne doseže, kdor preveč naenkrat doseza. S tega stališča naj bi se sodil "Zvon".

Očita se našemu listu, kakor slišimo, da je premalo praktičen. Ali gospôda moja, umeteljnost, poezija (v širjem pomenu) je sama na sebi nepraktična, ne polni ni mošnje ni želodca. Po strani jo zaničljivo gleda trgovec, borzijanec in kar je sicer praktičnega moža. S pegazom boš slabo oral, celo za navadno ježo po uglajeni cesti ni posebno pripraven, a nikakor ne smeš jemati prevelikega brašna s sabo na pot. Z velikim veseljem gleda kmet zelje, korenje in repo na njivi, a malo mu je do pisanih cvetic po travniku -- še celo neprijetne so mu, ker mu seno kaz‚.

Mi smo uverjeni, da umeteljnost ni igrača; da ima v sebi silno izobraževalno moč; da jo mora torej zvesto gojiti vsak narod, kateri se hoče med izobražene šteti. Zdi se nam, da je ta misel pri nas vse premalo razširjena. Umeteljnost se ne zaničuje; a vendar se nekako po strani gleda: kaj pa je tebe ravno treba? "Čemu ta potrata?" Tako so nevoljno mrmrali "praktični" učenci, ne samo rjavi "borzijanec" med njimi, ko je bila pobožna žena izlila dragoceno sladkodišeče mazilo ljubljenemu učeniku na svete noge. A on jih je zavrnil s sveto resnostjo!

Mnogo jih je pri nas, ki se imenujejo prijatelji poeziji, a vele ji s Horacijem: "Utile dulci!" "Glej, da kaj koristiš, da malo kaj pomagaš pri hiši". Ne more se preveč poudariti, da to stališče je čisto napačno. Poezija nima nikakršnega namena zunaj sebe; ona je gospa, ki nikomur ne služi, niti najvišjemu gospodu ne. Tista imenovana didaktična poezija, ki ima namen v prijetni obliki učiti, kako se orje in seje, kako se živina in čebele rede -- to je dandanašnji "premagano stališče". "Aut prodesse volunt, aut delectare poetae." To ne velja. Praktični Rimljan je znal vojske voditi in tlačiti ljudstva; znal je polje obdelovati in kupčevati po morju: a kaj je poezija, to mu je ostalo večno zakrito. Ni koristiti ni razveseljevati noče pravi pesnik. Kaj pa hoče cvetica na travniku z vso svojo lepoto? Kaj hoče slavec v dobravi s svojim petjem, čarobnim petjem? Baš to je svojstvo prave umeteljnosti, da ima sama v sebi namen. Kdor ne more umeti tega, njim se pač ne bomo mogli nikdar sporazumeti; to je "petitio principii".

Stavi se nam od nekod rajni "Glasnik" v zgled, katerega posnemajmo. Temu je odgovoriti, da sam lastnik njegov ni bil takih misli. Pisal nam je, in sicer večkrat, da bi rad dal svoj list v "sposobnejše roke", in on je bil prvi kriv, da smo se prijeli tega težavnega posla. Nihče ne priznava z večjim veseljem, kolike zasluge za slovensko slovstvo ima "Glasnik". A daje bil dovršen, brez pomanjkljivosti, tega, menimo, ne bo trdil njegov najiskrenejši častitelj. Vendar se nam ne zdi spodobno, obširneje govoriti o tej stvari. Kar se nam je videlo pomanjkljivo na "Glasniku", tega smo se hoteli ogibati v novem listu. Najprej "Zvon" ne prinaša prologov, ker smo uverjeni, da samo z dobrimi izvirnimi spisi se v resnici bogati slovstvo. Drugič se gleda na to, da, kar pride v "Zvon", ima, če ne dovršene, vsaj prijetno obliko. O notranji vrednosti "Zvonovih" spisov soditi, to se ve, da nam ni spodobno. Bojimo se, da z vsem listom pač ne ustrežemo nikomur; zadovoljni moramo biti, če vsak tu ter tam kaj najde, kar godi njegovemu okusu. Mnogovrstno je "Zvonovo" bralstvo, od deželnega poglavarja do železniškega čuvaja -- vsi stanovi se nahajajo v njem. Kdo bi bil tako predrzen, da bi skušal vsem ustreči!

A očitno moramo spoznati, da nas mnogokrat misel obhaja, ali bi ne bilo bolje -- ker ne moremo vsega skupaj imeti -- pustiti vso to "visoko literaturo" ter pisati samo prostemu ljudstvu, kar ga more prijetno poučevati, blažiti in povzdigovati? Ustvariti list, kateri bi se nahajal v vsaki kmetski hiši, kateri bi nosil pouk, dober svet in kratek čas pod vsako streho -- to bi bilo največje veselje naše. "Hoc erat in votis!" Srečen, komur bi bilo dano to doseči; on bi bil zares dobrotnik narodov; on bi mu v resnici koristil. Dvomno se nam zdi vse drugo prizadevanje.

14

Zdaj šele nam je prilika dana, izreči željo, ki nam je že dolgo težila srce.

Pri vseh izobraženih ljudstvih vidimo, kako skrbno se zbira in zvesto hrani vse, kar je v zvezi z narodovim življenjem. Narodne pesmi, pripovedke, vraže, navade, pregovore, šale, uganke, igre, vse se pobira kakor drage svetinje; največji učenjaki so posvetili vse svoje življenje takemu nabiranju in s tem si pridobili slavo in hvalo narodovo. O prvem pogledu se bo to morebiti kateremu čudno, nekako otročje zdelo. A če se stvar malo tanje pregleduje, vidi se kmalu, da ima to nabiranje veliko, in sicer dvojno veljavo. Nabrano blago nam kaže najzvestejšo podobo narodovo, njegovo življenje, mišljenje in govorjenje. A pripovedke, in zlasti pesmi, imajo še drugo vrednost, ki se je pri nas do zdaj vse premalo spoznala. Slovstvo, kakor vsa omika, mora imeti svoje korenine v narodu, da ne zvéne in se ne posuši kakor rastlina iz tujih tal presajena. V zgled nam bodita tu samo grški in latinski narod. Kako moč je imela umeteljnost, poezija pri Grkih! Vse njihovo življenje, občinsko in družinsko, bilo je z njo napojeno, polepšano, poblaženo. Rimljan je prinesel umeteljnost iz tuje dežele domov, da bi jo imel za kratek čas. Ker ni zrastla iz naroda, ni dobila nikdar tako vseobsežne moči kakor v svoji materini deželi. Pri novejših narodih je vedel zlasti Nemec postaviti svoje slovstvo na narodno podlago. Tu nam ni obširneje govoriti o tej stvari; dovolj naj bode omeniti, kako so prestvarili nemško liriko s tem, da so zajemali iz narodnega vira, zlasti Goethe, Uhland, Heine.

Ni čudo! Ljudstvo ima v vsem svojem mišljenju, v svojem čutu in govoru nekaj zdravega, dobrodejno naivnega, po čemer človek najbolj hrepeni, ko se je najdalje po izobraževanju ločil od prvotnega stanja.

Ne more se reči, da se pri nas ni nič na to stran storilo do zdaj. Nabranih imamo precej narodnih pesmi in tudi nekoliko pripovedk, a vendar je vsakemu znano, da večja polovica blaga čaka še pridnega nabiralca. Čaka še, pravimo, a dolgo ne bo čakala. Strašno hitro ginejo pri nas lepe stare pesmi iz naroda. Od dne do dne jih je manj, in če se ne podvizamo, kmalu ne bo kaj pobirati.

Naše ljudstvo ima svojstvo, ki mora z žalostjo navdajati vsakega pravega rodoljuba, da tako rado, tako lahko popusti, kar ima zares dobrega, veljavnega, ter se poprime novega, kar mu prineseš, zlasti če je tuje, naj bo slabo, prazno, puhlo, samo da je novo. Kake lepe pesmi so se razlegale pri nas še za naših dni pri vinu, na polju, na njivi, pri preji, pri teriški jami! Kako čiste, nežne, zares poetične! Spominjaš se jih, njih napevi ti don‚ po ušesih, poskušaš jih peti -- zastonj! Te pesmi, katero si tolikokrat slišal, tolikokrat sam pel, ostal ti je v spominu začetek, druge veš kako strofo iz srede, tretje konec ali posamezne besede. Pojdi domov, poprašuj! Kaj boš slišal? Doma se jim enako godi. Dejalo se ti bo: "Ta in ta stara ženica je znala več sto pesmi; a nesla jih je s sabo v grob. Zdaj se take več ne pojo. Mladi svet ima zdaj drugo nošo, druge navade, druge pesmi."

A kake pesmi! Med našo moško kmetsko mladino se širijo bolj in bolj tiste poskočnice, tiste "štirivrstnice", ki nam prihajajo po voznikih, vojakih in drugih enakih kulturonoscih iz nemških planin. Večina teh "pesni" je brez vse poetične vrednosti; mnoge, le premnoge so take, da jih človek ne more peti v izobraženem društvu. To je kuga, to je smrt vse poezije. Kar pojo dekleta, res ni nesnažno; to bi bilo že celo žalostno -- a vendar je plitvo, površno; namesto globokega, krepkega čuta širi se prazna sentimentalnost ali pusta šaljivost; a poezije boš v taki pesmi zastonj iskal. Žalostno, da je okus pri nas že tako pokvarjen, pri ljudstu in pri omikanih, da visoko cenijo stvari, katere nimajo nikake vrednosti. Pesmi, kakor: "Mila, mila lunica", "Venček na glavici", "Karkol' pod milim, milim" -- in druge te vrste, prikupile so se tudi izobraženim tako, da bi se jih mnogo pohujševalo, ako bi trdili mi, da take pesmi po besedah in po napevu samo kvarijo dobri, zdravi okus našega ljudstva.

Kam merimo s temi besedami? -- Zbirajmo, zadnji čas je, kar je še ostalo narodnega blaga; zbirajmo posebno pesmi, besede in, kolikor moči, tudi napeve! Zapisovale naj bi se pesmi, kakor se čujejo; nabrano blago naj bi se izročilo možu, sposobnemu temu težavnemu delu, kateri bi ločil zrnje od plev, popravil in prenaredil, kar je neogibno potrebno, in potem v pripravni obliki na svetlo dal. Samo ob sebi se umeje, da bi se porabile zbirke, katere že imamo. To bi bilo narodno delo, koristnejše nego vsi "naučni slovarji". Tako izbrano, očiščeno in poblaženo dalo bi se to blago v roko zopet ljudstvu, od koder je prišlo. To mu bo budilo narodno zavest in čistilo pokvarjeni okus.

A druga korist, katero bi imelo tako delo, je ta, da bi se iz njih učil mladi pesnik, kako narod čuti, kako izgovarja svoje čute. Čudeč se, bo videl, kako krepko, kako globoko ljudstvo čuti in kako lepo, naravnost, brez okolišev od srca do srca izrazuje, kar čuti. Pravo zdravilo bi bilo nekateremu pri nas tako branje. Lepo priliko bi imeli posebno slovenski dijaki, ki so ob tem času raztreseni po vseh krajih naše domovine, ker so v najožji dotiki z ljudstvom, pospeševati to delo. A kdor se čuti poklicanega, naj se oglasi, da se mu zbrano blago pošlje, da ga kritično pregleda, uredi in na svetlo da. Hvala vsakega pravega rodoljuba mu bo gotova!

15

Kavzalnost vlada, kakor trdijo modrijani, v vesoljni stvaritvi. Nič se ne godi brez vzroka, in kjer je vzrok, tam je tudi nasledek. Kjer je mrhovina, tam se zbirajo orli, pravi sveto pismo. Trojanska vojska je rodila Homerja in frivolni Pariz nam je ustvaril Offenbacha. Kako pa je to, da ne vstane dandanašnji pri nobenem narodu velik satirik, kakršnega še ni videl svet? Ali bi ne našel dovolj hrane? Aristofan, Juvenal, Rabelais in Swift je niso imeli toliko svoje dni. Kdaj je bilo na svetu toliko licemerstva in hudobije, toliko ničemurnosti in smešnosti, kolikor je vidimo mi?

Priti bi nam moral mož, drug Mojzes, ki je prinesel svojemu ljudstvu z gore Sinaj zapovedi z božjim prstom v kamen pisane; a izvoljeno ljudstvo je v tem trenutku plesalo in norelo okrog zlatega teleta: in svetega moža zgrabi jeza ter trešči zapovedi božje ob tla, da se razdrobe na sto koscev. Prišel naj bi nam mož, sinu človekovemu podoben, ki je zgrabil bič ter izpodil iz hrama gospodovega kupce in prodajalce. Hiša mojega očeta je hiša molitve! Prišel naj bi nam drug Heraklej, ki je napeljal reko v zastarani gnoj. O Heraklej, Heraklej, ko bi hotel ti dandanašnji iztrebiti ves gnoj, ves smrad, kar se ga je nabralo po vsem svetu, ne bili bi ti dosti

 

potoci vsega sveta,
in dež iz vsega neba,
in vse široko morje!

Priti bi nam moral mož, svetega duha in svete jeze poln, in v roki imeti bič v octu ali hudičevem olju namočen, in bič bi moral biti dolg, da bi sezal od Gibraltarja do Urala. In bičati bi jel in mahati najprej -- "ab Jove principium" -- najvišje, maziljene glave, ki so z vsemi mazili mazane, najbolj pa z ljudskim potom, samo z božjim oljem ne; stare plešaste grešnike, ki ščujejo iz dolgega časa, da bolje prebavljajo, narod na narod, da se koljejo in davijo in trgajo in mesarijo kakor ljute zveri -- o ne! tako moriti zna samo človek, po božji podobi ustvarjeni človek -- a potem pošiljajo poročila svojim pobožnim ženam: Vesêli se, žena, ter hvali najvišjega, sijajno zmago nam je podaril.

Potem bi se spravil na njihove vredne služabnike "državne može", ki kupujejo in prodajajo ljudstva in dežele kakor židje, ki hodijo z zajčjimi kožami, starimi hlačami in dežniki od hiše do hiše; a poštenja je med njimi -- ne med židi, ti so pravi Aristidi in Fabrijci proti onim -- kolikor je nedolžnosti med starimi -- molitvaricami.

A kam bi se obrnil zdaj? "Embarras de richesse!" -- Zgrabi tam onega deželnega in državnega poslanca, kateri je imel nekdaj vsa usta polna liberalizma, omike in ljudske sreče; kateri je o vsaki priliki, kjer je bilo treba in ni bilo treba, roko na srce pokladal ter kričal: Vse za ljudstvo, svobodo in omiko! tako dolgo, da so bile vreče polne; a potem je šel kakor pajek z muho ter si kupil graščino v lepem kraju, kjer uživa zdaj "otium sine dignitate" -- brez časti lenuh! --

Glej tam ono poslopje, veličastno, kamneno palačo! Vse razpade s časom v prah, ta hiša ostane, to je pravo svetišče prihodnosti. Baš so zbrani v nji oni, ki pravzaprav vladajo svet. Pojdi noter, a ne z bičem, na svojem pravem mestu so tu, nikdo nima pravice izganjati jih od tod; v hiši so zlatemu teletu posvečeni; vzemi s samo Hogarthovo risalo ter narisaj nam obraze, postave, prizore, kakršnih ni videti drugje, da naj se smeje svet in se vsaj tako maščuje njim, kateri mu kri pijo. Če imaš genij Richarda Wagnerja, postavi nam na note to peklensko simfonijo!

Na vrsti so zdaj časnikarji, pravi komisonarji in službeniki; za vsako rabo so, še za kaj poštenega; vsak ima svojo tarifo; samo škoda je, da je na hrbtu pribite ne nosi. In ti delajo "obče mnenje", ti delajo zgodovino. Zato je tudi taka ta naša zgodovina!

Ne pozabi mi tudi naše "jeunesse dorée", zlate ali pozlačene mladine; ne bode ti je treba iskati, povsod je je dovolj. Šopiri se po "Zvezdah" in "boulevardih", po salonih in plesiščih; vsi so enaki ti pobabljeni gizdavci; zgrabi enega, kateri ti pride prvi v roke, vzdigni ter pokaži ga zbranemu ljudstvu, rekoč: Ecce homo! To je človek, to je mož! Risum teneatis amici?

Zdaj, ko je že prepozno, vidimo šele, da smo se pregrešili proti galanteriji. Končujemo, s čimer nam je bilo začeti. Čast, komur čast gre! Zanemarjati nežni spol, človeštva lepši in boljši del, kaka zarobljenost! O Juvenal, Juvenal, kjer si mogel in kadar si utegnil, mahal si po ženah, a potem jim posebej še poklonil najdaljšo in najboljšo svojih satir! Ko bi ti videl naše ženstvo! A kaj? Nič novega bi ne videl. Četudi se vedno spreminja, kako luna na nebu, sprememba je vendar samo vnanja. "Naturam expellas furca, tamen usque recurret." Z burklami spodi naravo, nazaj ti zopet priteče. Take so, kakršne so bile o tvojem času. Sama imena so druga. Nobena nam ne manjka, niti ne -- Mesaline! --

Pridi, pridi, maščevalec pravice, resnice, poštenosti in pameti. Pridi, veliki satirik, kakršnega še ni videl svet! Čaka te obilo dela, pridi kakor vihar ter razpodi smrdeče megle, ki pokrivajo zemljo. Pridi ter strgaj krinko farizejem z obraza, razkrivaj "pobeljene grobe", da bo svetu očitna njihova gniloba, njihov smrad!

A zastonj! Svet nima že več moči, da bi rodil iz sebe takega moža. Nepoštenost, licemerstvo, ničemurnost, smešnost, ne trepetajte, vaš je svet, kakor do sedaj, šopirite se še dalje po njem!

16

Ta napis morebiti ni prav primeren temu, kar mislim danes tu govoriti. Vendar naj ostane po stari navadi. Zadnjič namreč se pogovarjam danes na tem mestu s častitimi bralci. Bolje bi bilo morebiti, da bi bil prej nehal ali celo nikdar ne začel.

Spodobno je, da se na tem mestu z nekoliko besedami poslovim od svojih potrpežljivih bralcev.

Malo sem vendar upal, ko sem začel pisati "literarne pogovore", da pade morebiti vendar tu ter tam kako zrno na rodovitno zemljo. Ali je bilo to upanje popolnem prazno? Mogoče. Obile izkušnje v življenju so me učile, ne preveč upati, ne previsoko sezati s svojimi željami. A da se bodo moje besede krivo obračale, da se mi bodo podtikali kdaj neblagi nameni, tega se nisem nadejal. Zgodilo se mi je. Naj bo! Tudi to se pretrpi, kakor toliko drugega. A da take izkušnje niso ravno pripravne človeku posebno veselje do pisanja buditi, to je lahko umeti. Zatorej hočem molčati zanaprej. Moja navada ni, drugim svoje misli, svoje prepričanje vrivati; naj se vsak zveliča po svoje, a da bi koga pohujševal s svojim pisanjem, Bog me varuj! Posameznik ne more nič, naj ima še toliko dobre volje. Gorje mu, kdor hoče pri nas resnico govoriti. Vse gre nanj, v tem so vsi složni. To sem izkusil sam, to je izkusil posebno žalostno moj prijatelj, katerega mi pač ni treba imenovati. Kako se ravna z najboljšim rodoljubom, z možem, ki je toliko storil za razvoj slovenskega jezika, slovenske literature! In koliko bi mogle še storiti? Kaj hočemo reči stranki, katera tako preganja, tako zatira najboljšo moč!

"Zvon" si šteje v častno dolžnost, preganjanemu biti zadnje pribežališče.

"Zvon" se je ogibal do zdaj, kolikor mogoče, vseh osebnosti.

Da tu nezvest postane svoji nameri, za to se mu bode še enkrat, ko pravica premaga, hvala vedela, če nas vse ne moti.

Namesto literarnih pogovorov torej, katerih pač ne bode nikdo preveč pogrešal, bo zanaprej g. Levstik, ki je predolgo molčal, nam pripovedoval nekoliko dogodkov iz svojega življenja, sebi v pojasnilo in opravičenje, a drugim v koristen poduk. G. Levstik ima besedo.

 


Besedilo je odstopil Aleksander Bjelčevič, v spletno obliko pa ga je avgusta 1999 postavil Miran Hladnik.

VIR: Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (Miran Hladnik)




Komentarji

Oglas sponzorja




Prihajajoči dogodki