Valentin Vodnik: Izbrano delo (1806–09)

ZADOVOLJNI KRANJEC

Od straže hrvaške
  gor sonce mi pride
pa v nógrade laške
  za góro zaíde;
  z beneškega mórja
    jug čelo poti,
  od Štajerca bórja
    me v znoju hladi.

Mi brázdjo konjiči
  za hajdo, pšenico,
neutrudni dekliči
  pa béljo tančico;
  kaj maram, se kruha
    prisluži zadôst,
  ni sile trebuha
    po svetu mi nôst.

Imam oblačilo
  domačga padvána,
ženica pa krilo
  iz pravga mezlána;
  se sveti na lice
    ko pirh moj škrlát
  nje šapelj, iglíce,
    nje moderc je zlat.

Rad plešem okrogle,
  s petáma glas dajem,
premetem vse ogle,
  se v cepa dva majem;
  nožíca pa Mince
    za mano drobní,
  pobira stopinjce,
    se v kroge vrti.

Na žgancih tropine
  pa kislega zelja,
bob, kaša, vse mine,
  ko pridem od dela;
  si bodi pogača,
    klobasa al sok
  al kar se obrača
    na ražnju okrog.

Za vsako povelje
  mam židano voljo,
za brambo dežele
  al hôditi v šolo;
  povsodi se maham
    ko čvrst korenjak,
  pa delam pa báham
    pa pijem tobak.


VRŠAC

Na Vršac mi stopi in sédi,
  neznan svet se teb odpre,
glej, med sivo plešo v sredi
 zárod žlahtnih zelj cvete!

Sklad na skladu se vzdiguje
  golih vrhov kamni zid;
večni mojster ukazuje:
  "Prid, zidar, se les učit!"

Divja koza prosto skače,
  od muh daleč je goved,
planšar z Mino po domače,
  lovec išče v snegu sled.

Ak vihar dreví valove,
  zbegne v skale plašni trop,
stresa votli glas bregove,
  giba grom nebeški strop.

Jasno sonce kmal zaséje,
  iz jezér stokrat blešči,
star mecesen redi veje,
  vetru, zimi v bran stoji.

Tukaj bistra Sava izvira,
  mati pevske umnosti,
jézer dvanajst si nabira,
  šola zdrave treznosti.

Tje pogledaj na višave,
  kjer Trigláv kipi v nebo,
štej snežnikov goličave,
  kar dozre najdalj oko!

Tamkaj ravno Furlanijo,
  benečansko zad morjé,
dol globôko Hrvatijo,
  Švajca bele gor glavé.

Bliz je polje Korotána,
  ôrat vidim Štajerca,
bližnji sosed mi Ljubljana,
  ziljska, trolska plánšarca.

Pod velikim tukaj Bogom
  breztelesen bit želim,
čistga hlipa sred med krogom
  menim, da že v néb' živim.


DRAMlLO

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
      Pólje, vinograd,
        gora, morjé,
      ruda, kupčija
        tebe rede.

Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
      Išče te sreča,
        um ti je dan,
      našel jo boš, ak
        nisi zaspan.

Lej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
      Lenega čaka
        strgan rokav,
      palca beraška,
        prazen bokal.



KOS IN BREZEN

Kos prepeva, gnezdo znaša,
  brezen lep iz mlaja gre,
nasmehljaje kosa vpraša:
 "Pôješ tako zgodaj že?"

'Kdo bo branil kosu peti?
  Ženil se je včeraj brat,
jutri mislim svojo vzeti,
  ravno vabim, bodi svat!'

"Vse prezgodaj ti ropočeš,
  veš, da zdaj iz mlaja grem?"
'Mlaja, ščipa, kakor hočeš,
  da se ženim, to le vem.'

Dobre volje uka, raja,
  štirje godci mu pojó,
vprašal po vremen bi mlaja?
  Saj že vjólice cvetó.

Brezen ščipa se prevrne,
  goni megle, burjo da,
hrib, dotine sneg pogrne,
  mraza umíra vjólica.

Krajca brezen mim pridrsne:
  "Kaj t je, kos? Ne poješ več?"
'Eh, kaj! -- Brat mi včeraj zmrzne,
  danes pa je moja preč!'

Kamor tvoja slá ti kaže,
  preveč nagel ne smeš bit;
stara pratka nam ne laže:
  brezen ima rep zavit.



SRAKA IN MLADE

Sraka mlade je svarila:
  "Vse preblizu hiš preste,
vas bo nagla smrt pobila,
  niste dovolj pametne.

Kadar človek se pripogne
  al pa sključi se na tla,
naj se vsaka hitro ogne,
  on pobira kamena."

'Če je taka,' pravjo mláde,
  'kaj pa bo začeti nam,
ak se tiho mož prikrade,
  nosi kamen za hrbtam?'

Starka pravi: "To je zmota!
  Vse po svet' narobe gre!
Doživela kaj sem sróta:
  jajce več od pute vé!"



NEMŠKI IN KRANJSKI KONJ

Nemški konj slovenjmu reče:
  "Brate, kaj medliš na cest?
Ti li noga, glava neče,
  al se teb ne ljubi jest?

Mene v dobri réji imájo,
  ovs ponujajo trikrat,
čiste nôge mi igrajo,
  nosim po labodje vrat."

Kranjska para milo pravi:
  'Tud bi lahko jaz bil tak,
al tepejo me po glavi,
  lačnemu je stati v mlak'.'



PETELINČKA

Lepo sta ravnála
  ptelínčeka dva,
po bratsko zobála,
  prijatlja vsa bla.

Pa kura pritekla
  ječménce pobrat,
ljubezen ju spekla,
  sta jela se klat.



ILIRlJA OŽIVLJENA

Napoleon reče:
  Ilirija vstan!
Vstaja, izdíha:
  Kdo kliče na dan?

O vitez dobrotni,
  kaj ti me budiš!
Daš roko mogočno,
  me gori držiš!

Kaj bodem ti dala?
  Pogledam okrog,
Izlóčit ne morem
  skôr svojih otrok.

Kdo najde Metúlo
  in Terpo, moj grad?
Emona, Skardona
  sta komaj poznat.

Nazaj spet junake
  kdo bode mi dal,
ki jih se špartanski
  je vojvoda bal?

Od nekdaj snežniki
  so najina last,
od tod se je naša
  razlegala čast.

Je Gálijan hraber
  na Padu, pred njim
doraščen je tresel
  v ozidju se Rim.

Že močen na morju
  Ilírjan je bil,
k se ladije tesat
  je Rímljan učil.

Po časi pa Rímec
  na vójsko ravna,
se mórja navaja,
  premaga oba.

Široko razgraja
  pri sedem sto let,
al sprave sosednje
  ni hotel imet.

Od severa pride
  nad njega vihar,
nevredne gospode
  iz viškega udar'.

Zdaj Franki in Gotje
  in Nemci slové,
Ilir pa v temnice
  pozabljene gre.

Dva sedem sto soncev
  zarašča ga mah,
Napoleon trebit
  ukaže mu prah.

Ilirsko me kliče
  Latinec in Grek,
slovensko mi pravjo
  domači vse prek.

Dobróvčan, Kotóran,
  Primorec, Gorenjc,
Pokópjan po starem
  se zôve Slovenc.

Od prvega tukaj
  stanuje moj rod,
če ve kdo za drujga,
  naj reče, od kod.

S Filípom in Sándrom
  so imeli trd boj,
Latince po mokrem
  strahval je njih roj.

Zveličana bodem,
  zaupati smem,
godí se eno čudo,
  naprej ga povem:

Duh stopa v Slovence
  Napoleonov,
en zarod poganja
  prerôjen, ves nov.

Oprto eno rôko
  na Gálijo imam,
ta drugo pa Grékam
  prijazno podam.

Na Grecije čelu
  Korinto stoji,
Ilirija v srcu
  Evrope leži.

Korintu so rekli
  helensko oko,
Ilirija prstan
  Evrópini bo.



MOJ SPOMENIK

Kdo rojen prihodnjih
  bo meni verjel,
da v letih nerodnih
 okrogle sem pel?

Ne žvenka ne cvenka,
  pa bati se nič,
živi se brez plenka
  o petju ko tič.

Kar mat je učila,
  me mika zapét,
kar starka zložila,
  jo lično posnet.

Redila me Sava,
  Ljubljansko poljé,
navdale Trigláva
  me snéžne kopé.

Vršáca Parnása
  zgolj svojega znam,
inakega glása
  iz gosli ne dam.

Latinske, helénske,
  tevtónske učim,
za pevke slovénske
  živim in gorim.

Ne hčere ne sina
  po meni ne bo,
dovolj je spomina:
  me pesmi pojó.



NOVA PRATIKA

     Prosinec

  Kratek je pust,
rôčno si vzamte žené!
  Kratek je ples,
kvatre zakonske dolgé.


     Svečan

Bolj bode pridna
  pozimi predica,
dalj bo rožljala
  pod palcem petica.


     Sušec

Trte se jokajo,
  potlej rodé,
kteri pít hočejo,
  naj se poté.


     Mali traven

Jablane, hruške
  in druge cepé
cepi v mladosti
  za stare zobé!


     Veliki traven

Natvóra jeseni
  pretrudna zaspi,
zato se spomladi
  vesela zbudi.


     Rženi cvet

Lepoto dá zemlji
  toplo lét,
nedolžnost mladenčem
  pravi cvet.


     Kozopsrk

Grozdje mastí
  veseli Dolénjc,
vózi pa mošt
  bogati Gorénjc.


     Listov gnoj

Je nadelana cesta,
ne zajemajo pesta.


     Gruden

Kdor klobas pozimi hrani,
se poleti muham brani.


     Mali srpan

Lej, ktir so poleti
  pred zarjo vstajáli,
so bodo pozimi
  za hajdo naspali.

     
     Veliki srpan

Obirajo hajdo
  nedolžne tatice,
čbelárjem pa nósjo
  debele mošnjíce.

 
     Kimavec

Teríce pogačo,
  potvico jedó,
lanóvi Slovencem
  ruménce nesó.



UGANKE

Brez ust govorim,
nezastopnim molčim.
			(Knjiga)
			

Kter hočejo moja jabolka jést,
ni treba nikoli jim mene otrést;
     le deblo poderi,
     pod mano poberi!
			(Krompir)


Pomlad' dišim,
polet hladim,
jese' redim,
pozim gorim.
			(Sadno drevo)


Kože smo
  strójene,
mamo pa
  šivane
prste, vse
  zvótljene.
			(Rokavice)


Volič v
hlev stoji,
rogé pa
ven moli.
			(Meč v nožnjih)


Bolj ga ponuja,
huje se kuja,
bolj ga napravlja,
huje se ustavlja.
			(Vozel)


Sládko zgovorna
  stajica,
pa v nji so bela
  jagnjeta.
			(Usta pa zobje)


Vse odprto,
  vse prebito,
lačno, predrto,
  zmerom pa sito.
			(Sito)


Záplata záplato
  nešteta pokriva,
nosi jih kožica,
  ni zanke, ne šiva.
			(Tičje perje)


Bela poljska planjava,
žito pa sama črnjáva;
    mimo gre,
    kdor ne ume.
			(Pismo pa bukve)


Bratec na bratcu stoji,
zobljeta zrnje jedi:
eden jih mane,
drug se ne gane.
			(Mlinska kamna:
			 vrhnják in spodnják)


Ves dan piha, zdeha,
nikdar se ne upeha.
			(Kovaški meh)
			 
Šviga,švaga
čez dva praga.
			(Metla)


Po hudičje črno lice ima,
po medvedje gruli in momlja.
			(Pečne istéje)


Biba leze, bivol ni;
tôvor nese, osel ni;
róge ima, kozel ni;
  kaj je neki,
  kaj se t zdi?
			(Polž)


Zlaténorumen,
ma čópek zelen.
			(Koren)


V bukvah tičim,
se nič ne učim.
			(Molj)


Ni platna, ni šiva,
sto peč je pokriva.
			(Zeljna glava)


PO BOILEAUJU

Naj pesem umetna,
  naj merjena bo,
nikdar ni prijetna,
  ak žali uho.
* * * * *

ROKOPISNA AVTOBIOGRAFIJA

Rojen sem 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutra v Gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jozefa inu matere Jera Pance iz Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v Šentjakobi uni kraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k hiši Žibert. Potle kupi hišo v Šiški na Jami, imé s seboj pernese v leti 1730, umrje 1774, star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala s prešičmi, vinam inu platnam, zraven dober kup v oštarijah živela. Večji del Vodnikov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sem pridno v šolo hodil.

Devet let star popustim jegre, luže inu drsanje na jamenskih mlakah, grem volán v šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kadar očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati inu branje me je učil šolmašter Kolenec 1767, za prvo šolo stric Marcel Vodnik, franciskanar v Novim mesti, 1768 in 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitarjih v Lublani šest latinskih šol. Tega leta me ženejo muhe v klošter k franciskanarjem, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle duše past.

Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francosko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sem se vadil 1793.

Z očetam Marka Pohlin, diskalceatam, se izznanim 1773, pišem nekaj krajnskega inu zaokrožim nekatere pesme, med katirmi je od zadovolnega Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sem želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita kalender pisati; to je moje prvo delo, katiro tukaj vsem pred oči postavim, da se bodo smejali inu z menoj potrplenje imeli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti. Pisano na Gorjušah v bohinskeh gorah 1. rožni-cveta 1796.

 


Pesmi Valentina Vodnika so bile objavljene v zbirki Naša beseda skupaj z Markom Pohlinom, Žigo Zoisom in A. T. Linhartom (ur. Janko Kos, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970, 251--78). V elektronsko obliko jih je prelil Brane H. Pavšek, ki opozarja, da je kljub skrbnemu pregledu mogoče, da je kakšna napaka ostala prezrta. Objavljena je bila jeseni 1997 na zgoščenki revije PC & mediji, od koder jo je za splet pripravil Miran Hladnik.

VIR: Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (Miran Hladnik)




Komentarji